»Razpadanje družbe" Pod tem naslovom je prinesel pred kratkim neki naš dnevnik »kritično« razmišljanjc o stanovskih onianizaciiah. Hotelo bi biti socialnohiaiensko in menda celo duhovito, a je v svojem bistvu le krivično, \ svoji konceDciji "a tako konfuzno, da bo služilo lahko še poznim rodovom kot žalosten dokument brezglavosti nekaterih današnjih družboslovcev in politikov. Če nredpostavimo še dejstvo, da je ta družbosloven dramdi napisal no\inar, ki je sam oroaniziran v svojem stanovskem udruženju, notem nam skoraj manjka izraz, s katerim bi močli po zasluženju označiti tako pisarjenje. Da smo učitelji pri tem »razpadanju družbe« primerno udeleženi in temu pravično tudi apostrofirani, se razume samo po sebi.- »Vsaka druščina, ki še daleč ni stan, ima za varstvo svojih, menda samo njim lastnih interesov, posebno društvo in celo pisarno, ki nenrestano kliče vse, ki še niso v imeniku članst\a, naj se vendar zavedajo dolžnosti »stanovske solidarnosti«. »Pri tem oa ne <Jre za to, da bi se ljudje sorodnega vsakdanjega onravila združevali, da bi združeni čim bolj služili človeštvu ali narodu —, da bi n. pr. učitelji z medsebojno podporo skrbeli. da bo šola čim bolj izobraževala in vzgajala otroke, da bi bili učbeniki čim cenejši in čim DrikuDneiši, da bi otrokom ne bilo treba zmrzovati, ko pridejo z mokrimi čevlji v šolo — ne, stanovsko udruženje za to ni, stano\sko udruženje, varuie samo stanovske interese, interese otrok in staršev pa naj varujejo ,drugi'...« To so besede našega učenega družbenega zdravoslovca. Pa še to: »Liberalizem je družbo razbil na posameznike, pod vplivom marksizma in njegovih gesel se ti zbirajo v krdela. Trenje je tu — razredna borba, ki jo je uvedel marksizem in ki v ta namen (podčrtal pisec tega članka) zbira državljane v fronte, ki tekmujejo med seboj.« .. . »Tako družba razpada v posamezna krdela, med katerimi ni prijateljskih vezi, ker na frontah je edina zveza —• morilno orodje.« Ne glede na to da pričajo taka izvajanja o neverjetno pomanjkljivem zgodovinskem znaniu ter kažejo popolno nesposobnost geneze družabnega dogajanja, ko se zamenjujejo vzroki s posledicami, imamo tu še klasičen primer nerealnega življenjskega gledania. Resnica je: kakor drugi stanovi, ki so — kar je tudi res — v dotičnem članku tako Ijubezni\o apostrofirani, se čutimo tudi mi učitelji primorane, da se združujemo v svoji stanovski organizaciji. Premnorfo ie žal razlogov, da bi se mogli temu odpovedati, da bi se smeli upreti tcmu »marksističnemu« vplivu. Tudi ni izgleda, da bi se ti razlogi manjšali. ravno nasprotno je resnica. Kar velja za nas, velia brez dvoma tudi za vse druge stanove. Velja celo za stano\e, ki iz svojih finančnih in obratnih kontoarjev oblikujejo usodo milijonom in milijonom. Ti gospodje bi gotovo podpisali v celoti totalitama izvajanja dotičneea člankarja, akoravno so bili sami že organizirani, ko o marksizmu na svetu še ni bilo duha ne sluha ter pomenjajo vse .naše današnje stanovske oroanizacije "ravi mikrokozem proti njihovim orjaškim zvezam. Na ljubo takim totalitarnim vzdihovanjem se ne bo nič spremenilo, ker se soremeniti ne more. Mi učitelji smo zaenkrat še tega mnenja, da je potrebno, da se čuje tudi naš glas po\sod. kjer se reže naša usoda in ne moremo prepustiti reševanja svojih življenjskih vprašanj kakim imaginarnim instancam, o katerih nam žal tudi člankar ne ve povedati ničesar konkretnega. Da bi pa moBli čakati s prekrižanimi rokami na tisti veliki moment, ko bo kak človeški mesija, tisti »dober kristjan« obnovil krščansko družbo ter bi »bremena in dobrote družbe prav razdelil med vse«, za to smo učitelji in tudi drugi stanovi, — ne izvzemši člankarja samega — pre\eč priklenjeni na to žalostno dolino solz in zato žal preveč nestrpni. Y- ? Ne preostaje nam torej drugo, nego da se še nadalje zbiramo v posamezna krdela, ker se zavedamp, da smo tudi tako še vedno sestaven del družbe, ki ne sme trneti, da njena posamezna krdela propadajo, če noče ona sama propasti. V tolažbo člankarju pa lahko zaupamo skrivnost, da je že dovol' preskrbljeno, da naše morilno orodje ne eksDlodira ter lahko še nadalie mirno piše svoja razmišljanja o idiličnih razmerah bodočega človeškega občestva. Če je »nesrečni« liberalizem razkropil družbo na posameznike ter jih nezavarovane in izolirane izročil v izkoriščanje drugih močnejših posameznikov, slediti moramo — hočeš, nočeš — naravnemu nagonu samoohrane in samoobrambe, toliko časa, dokler nam zaradi take atomizacije in nezavarovanosti grozi nevarnost telesnega in duševnega ter s tema tudi moralnega propadanja. »Kjerkoli se združijo trije v mojem imenu, tam sem tudi jaz med njimi,« velja za vse, ki se, sledeč svojemu naravnemu nagonu, združu>ejo v pravični borbi za svoje in svojih otrok telesno in moralno zdravje. Temu naravnemu klicu bomo sledili učltelji tudi v bodoče, ker hočemo biti v demokratični državni skunnosti enakovredni člani ter se na ljubo kakršnikoli socialni mistiki ne moremo in ne smemo odpovedati ~ra\icam do vseh onih pogojev, ki nam jamčijo človeka vreden obstoi. ki ie tudi edino jamstvo za naše uspešno vzgojno delo med narodom. Zato kličemo ponovno vsem, ki še niso člani naše stanovske organizacije: Ne stojte ob strani, marveč pridite in pomagajte nam graditi našo skupno lcpšo bodočnost!