Ljubljanski Zvon.
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO.
Štev. 1.	V Ljubljani, dne 1. januarja 1910. Leto XXX.
Vojeslav Mole:
iz knjige: „Solnce in ciprese".
H i s m o.
I.
l.voj list je kakor vrt, kjer iz solza brstijo lilje, rože plameneče, med njimi vrelec žalosti šumlja.
In čez gredice tihe in dehteče zro kakor rosna cvetka ti oči: „O dragi, kje nebo je naju sreče?"
O draga, gasne solnce naju dni, divjal vihar je v vrtu hrepenenja, zdaj tiho, tiho srce krvavi.
Zdaj je pred nama trudna pot življenja in v trnje se razrašča rož prelest, zdaj usta pijejo iz čaš trpljenja,
zdaj v duši žalost je, bridkost, bolest.
II.
Jesen poljublja solnčna parke tihe in seje vanje poznih dni zlato in golih vej skrivnostnotožne vzdihe.
.Ljubljanski Zvon* 1. XXX. 1910.	1
Jesenski veter diha čez vodö samotnih ribnikov, kot v snu strmijo nad njimi kipi marmorni v nebo.
V	bregovih zadnje rože še dehtijo.
V	tihotnem, gluhem parku sem obstal in zopet žgoče se oči rosijo.
Umrla zemlja je, umolknil val, utihnile so v parku melodije in seje Smrt povsod bolestno kal —
Čemu to solnce raz nebo še sije?
III.
Zakaj umira v nesoglasju spev? Zakaj brez ploda ginejo cvetovi? Zakaj mre divni sen kot vsak odmev?
Zakaj v somraku gasnejo vsi dnovi in zvezda se utrne z dna tiebä in črni jo zakrijejo lesovi?
Zakaj, zakaj? ... To je gorje gorja, če ranjeno srce brez krivde plaka, osamljeno kot jadro vrh morja.
Le kakor dež iz trudnega oblaka rose v srce spomini davnih dni, in sredi mojega življenja mraka
ljubezni moji nikdar konca ni.
IV.
Ljubezni moji nikdar konca ni in bolj kot kdaj vsa polna je dehtenja in bolj med trnjem roža ji brsti.
Ti angel varuh mojega življenja, ti zvezda mojih vseh poti vodnica, naj rana duše te skeleti jenja!
Ljubezen naju divna je cvetlica, bolest jo tiha s solzami zaliva in vedno bolj cveto ji nežna lica.
V opoju njenem vsa usoda sniva in bajna sreča vseh bodočih dni; trpljenje v sebi lepše čase skriva.
Veruj! — čeprav so rosne mi oči . . . Rim, dne 22. novembra 1909.
Michelangelova cipresa.
Rim. Museo delle Terme. Cipresso di Michelangelo.')
Kartuziji stoji zamišljena cipresa vsa siva že. — Stoji od kdaj? Že petsto let. Že petsto let nad njo blestijo se nebesa kot jasnega očesa večnosveži cvet.
In noč in dan šumi kristalna ji fontana, a njenih vej iz misli tožnih ne zbudi; le kadar noč je s srebrom lune posejana, cipresa tiho, tiho z vodo govori.
In govor njen pričara v noč povesti davne . . . Iz razvaline rimske vstaja samostan, kipijo stebri iz zemlje kot lilje ravne. Končana zgradba je ... Na nebu gasne dan.
Med rožami obstal graditelj je molčeči, strmeč na svoje novo, divno delo zre. Težak rodi se vzdihljaj v duši hrepeneči in pod oboki belih stebrov tiho mre.
In v duši vstajajo mu vse nekdanje sanje, ki jim je vdahnil večnega življenja moč, in šurnen blesk bogov in demonov kesanje in solne sijaj in blodnega iskanja noč.
') Na razvalinah Dioklecianovega kopališča je zgradil Michelangelo kartuzi-jansko cerkev in samostan, ki je zdaj izpremenjen v antičen muzej. Sredi samostanskega vrta, obdanega od krasnega stebrišča, stoji stara cipresa še izza Michel-angelovih dni.
In sveto pesem sanje mu pojo šumečo, in sluša, sluša mojster stari in ihti . . .
V	snu sodnji dan že vstaja nad zemljo drhtečo, grobove pesem angelskih trobent budi . . .
Neskončnost — Bog — In klone starcu trudna glava. „Še vedno hočeš novih sanj, srce, srce?" Tu v vrtu šum: „Brez mej, brez mej bo tvoja slava!"... O slavi večni rože mojstru spev šume.
In sluša starec, sluša z dna neba Diana, v brezbrežnost v zvezdnem plašču noč beži, beži.
V	Kartuziji kristalna šepeta fontana,
cipresa z njo o davnih dnevih govori . . .
* *
•X-
A včasih zadrhte cipresi trudne veje, da zaječi fontana in vsa zvezdna noč. Takrat turobne, tihe, tožne sanje seje med Michelatigelove stebre šum pojoč.
Takrat se celice odpirajo samotne in vrste belih, sivih, tajnostnih postav napolnijo hodnike mračne in tihotne in mračen trepeta na ustih jim pozdrav.
Sobratu brat šepeče le: „Memento moril" in spet zamišljeno gre dalje nem in tih; kot da so vstali iz grobov mrtvaški kori, neslišno, trudno za menihom gre menih.
In gredo v vrsti nepregledni, v vrsti beli in dim kadila dviga se v polnočni zrak; blestijo jim obrazi veli, pobledeli, drhti nad njimi nedoločni zvezdni mrak.
A kjer pretaka sinji svet se v mesečino, na zemlji si menihi krijejo obraz; in vso daljino, vso pretajnostno tišino ihtenje, žalen plač napolni tisti čas.
In plakajo vso dolgo noč: „Memento mori!- . . . Noč celo teče grenkih, čisiih solz miljon. Šele ob trepečoči, zlatobledi zori zbudi jih iz molitve mračne prvi zvon . . .
In trepetajo na cipresi trudne veje in spet je v molk zavita, nema vsa — Nad njo nebo se jasno italjansko smeje, že petsto let nad njo tako se lesketa.
In noč in dan šumi kristalna ji fontana, a njenih vej iz misli tožnih ne zbudi; le kadar noč je s srebrom lune posejana, cipresa z njo o davnih dnevih govori . . .
Na SI lel leve vem grobu.
Ritn. Cimitero dci Protestanti.
jesen zlati šumeča že dobrave, še vedno rože venčajo ta kraj, kot da z dehtenjem sejejo pozdrave življenja in sveta v ta mrtvi gaj.
V	tem tihem logu tvoje sanje spijo ? Tu cel že vek tvoj divni spev molči? — Vrhovi ti šumijo elegijo
o mraku, ki gasi vse solnčne dni.
Ne, ne! Še se nebo v safirju smeje, še plameni na njem goreči dan, še vsako vesno siplje cvetja v veje, poljublja v jutru svežo, rosno plan.
Še zlata srca matere rodijo, ki v njih ljubezen solnčna plapola; še za ljubezen svojo krvavijo, še orli merijo obok neba.
A kje bilo srce je 'kakor tvoje ? Kdo pel je kdaj svobodi spev enak?
V	zveneči pesmi zmagal si vse boje in nov Prometej si razjasnil mrak.
Žarel na nebu pesmi si kot solnce, ki vodi ga blesteči dnevni bog, odšel si, kot odhaja zarja v konce gasnoČe in s škrlatom venča log.
Kot ti umirajo pojoč labodi — O čuj, cipresa nad teboj šumi, kot pesem o ljubezni in svobodi nad grobom marmornim drhti, šušti.
Oko se z groba pne v nebo plamteče, potaplja kakor bel golob se vanj, v njem čita pesmi tvoje hrepeneče — Nebo in svet sta polna tvojih sanj.
Psi lie in l'ari.
v	Pompejanski bas-relief.
O
>Z; e pečejo, šume dobrave črne, poljublja gore sinje mroči dan. V bregovih gorske rečice srebrne tolaži solzno Psihe stari Pan.
„Če zlata zvezda se z neba utrne,
kaj je obok nebesja bolj teman?
In glej, mladost se moja nikdar več ne-vrne,
a kaj moj spev, moj smeh je manj glasan?"
In gladi lase ji in se ji smeje; in v gori ji vršijo šumne veje in zadnjič ji vzblesti gasnoči dan.
A Psihe dvigne kot peroti ptice blesteče roke, krije bledo lice — Skrivaj si briše solzo stari Pan . . .
Ob solnčnem zatonu.
Rim. Monte Pincio.
V škrlatu dan gasnoči plameni, nad mano tihe sanjajo ciprese. Nad dušo se odgrinjajo zavese vseh davnih, hrepenenja polnih dni.
Ves sen, ki v sebi nosiš ga, srce, pred tabo v morje bleska se spreminja; glej, tvoje vse želje: daljava sinja, čez njo kot sokol sladka misel gre.
Miruj, srce! Pozabi vso bolest! Kar si trpelo, rože je rodilo in z vencem čelo moje okrasilo, trpeč doseglo si najvišjih zvezd.
Žari nad kupolami zlat škrlat in v mrak zavija mesto se hrumeče; cipresa tiho pesem mi šepeče: Srce, spet polno si brstečih nad.
Šumi, šumi, — o njej mi govori, opojno lije v dušo melodijo. Na sever daleč misli mi bežijo in v hrepenenju se megle oči . .
Zimski dan.
Krakov, Park Jordana.
J^od belim plaščem park osamljen spi, v sanjavem molku se gubi aleja, za hip iz sna se je zbudila veja, vzdrhtela, v dalji pa zvone sani.
Iz smrek je dahnil čudomehek dih . . . Tako se v duši moji je stopilo, kot da se dvoje rok je doteknilo, blestečih rok vseh misli tajnostnih.
O ti! Daj, da poljubim ti oči,
da v čudesni ljubavi se spojiva —
Ah, sam sem! Park pod snežnim plaščem sniva,
v daljavi le nekje zvone sani . . .
Zadnji listi-
Iz Gruntovcga dnevnika priobčil Pastuškin.
17. decembra.
aka izpreinemba! Neverjetno, neverjetno! Glasnika moči in sile in energije sva bila še pred letom, glasnika bujnega življenja in moških korakov, svečenika čilih misli in ge-nijalne trme, svoje vrste idealista takorekoč. Njega ni več.
Le še njegovi telesni ostanki tavajo danes po tej — kakor jo je izvolil zadnjič imenovati — umazani dolini. Kako da pred letom dni ni videl blata iti kako da ga jaz še danes ne vidim? No, vidim ga že, toda me ne ženira, ker sem še vedno trdno preverjen, da ni blato bistvo te doline in da je vsa nekultura in ves njen delež samo zarjavel meč, nam pa je naročeno, da ga nabrusimo na obe strani, da ga zapičimo polzečitn vekovotn naravnost v srce in zagledamo, ko pade njih nevoščljiva trma pod obzorje, za njih pleči — no, kaj?
Pa je prišel in je obrazložil svoje čudno spoznanje, svoje „pravo in končno svetovno naziränje": bistvo sveta je nekultura z vsemi prokletimi in blagoslovljenimi pritiklinami in greh bi bilo brusiti meč, ko vidi oko jasno in neovržno, da je rja na njem prvi uvet za obstanek in razvoj.
Ni izključeno, da se še oženi. Za tak korak so po mojih mislih podobni nazori najbolj prikladni, čisto primerni kot uvertura h klavrno smešni, puhli opereti, na las podobni operi dolgoveznega umiranja, ki misli umirajoči o njem, da je življenje najbolj izbrane pasme.
21. deccmbra.
Bom pa sam!
Visoka stena je med nama vstala, na eni strani noč, na drugi dan.
Na njegovi noč, na moji dan.
26. decembra.
Obljubil sein, da pridem, torej pojdem. Saj bi čisto lahko in brez najmanjše sitnosti snedel besedo, on mi tega ne bi štel v
zlo, kako tudi, če pravi, da je že na tisti postaji, kjer človek nima več v svojem slovarju ne zamere, ne časti, ne žalitve, ne maščevanja; ampak jaz, ki sem „še nekaj milj za njim", jaz bi si tega ne mogel odpustiti.
Zato pojdem.
Vrhutega se suče vse moje zanimanje okrog problema, če je fizijognomija v kakšni zvezi s svetovnim naziranjem in kako igrajo mišice na obrazu človeka, ki mu priložim klofuto, pa mi je ne vrne in tudi ne teče na sodišče.
Jaz mu jo priložim, čisto gotovo mu jo!
28. deccmbra.
Pozna se, da je govoril resnico. Ves ta komfort ni nič drugega kakor vidno znamenje nevidne milosti izpokorjenega grešnika, bunka na čelu naziranja, ki je napravilo ponesrečen salto mortale — ne, ne ponesrečen, saj je bil mortale v doslovnem zmislu. Naprimer ona brušena karafa ob žametno prevlečenem taburetu! Ko bi jaz razpolagal z malo obilnejšo merico brezobzirnosti, bi že ne koke-tovala več na tako izzivajoč način, marveč v tisočero koscih bi zdihovala na tleh: „O vanitas vanitatum . . Ali pa ona mavrska vaza pred težko gardino! Še čudo, da ni zasadil belih lilij v njeno čebulasto prostornino in ji ni poveril mesta častne straže pred Madonno della sedia; Rafaelu bi brez dvoma neznansko itnponiral. In to zrcalo, segajoče od stropa do tal! Izzivanje, golo, ostudno izzivanje brez koščka figovega peresa!
In kako me je sprejel! Skoraj kakor Cankarjevi rodoljubi. Smešno uglajeno in kakor bi prišel pravkar od učitelja moderne etikete — meric, prijatelja!
A vse to ni nič proti užitku, ki mi ga nudi študiranje njegovih potez. Zdaj so v prehodni fazi. Samo to mi hodi nerodno, da si nisem še priboril toliko predrznosti, s pregnantuejšim izrazom: toliko pobalinstva, da bi mu buljil, recimo pri obedu, neprestano in z nepridržano trdovratnostjo v zaničevanja vredni obraz. Saj se urim dan na dan, pa ne morem še; a bo že šlo, upam. On pa vedno tako sladak, tako uslužen in ljubezniv, da bi ga človeh kar stopil v čaju in popil. Najbolj me kači v njegovem glasu barva očetovskega pokroviteljstva, tudi poteza take baže se je že izcimila iz zamotanega procesa na njegovem obličju, zakaj metamorfoza napreduje od dneva do dneva in ves njegov nastop, vse njegovo kretanje govori vedno razločneje, vedno bolj naglas; „Le tiho, dečko, le nikar tako arogantno! Se bova že še zbližala in v sleherno mojo
stopinjo boš stopil kakor veren učenec in pokoren sinko. Na vseh mojih postajah počiješ, samo škoda, da tako cincaš, da se ne maraš požuriti, ko bi bilo vendar le tebi v korist in blagor! Toda vse pride sčasoma. Mlad si še, dečko, mlad; a prideš za mano in še oboževal me boš, dečko, oboževal!"
Ne bom!
31. decembra.
Zaušnice pa mu še vedno nisem priložil.
Drevi, drevi.
1. januarja.
Imenitno! Domalega nič ni reagiral, kakor bi je ne bil dobil. Ne vem, če nirvana zmore tako visoko stopinjo otrplosti. Ha, ha, ha, bilo je v resnici zabavno!
Silvestrov večer je hotel praznovati, kakor se spodobi človeku, ki je priplul z viharnega morja v mirni pristan, kakor ga praznuje duša, ki se ji je posrečilo pozabiti na mehkih preprogah, pretkanih z dolce far niente, obrobljenih z lepodonečimi in vedno umestnimi modrostmi, kakor: tout comprendre c'est tout pardonner, da je ustvarjena po božji podobi. Hotel ga je praznovati kakor trezna in čestita glava, ki si je docela na jasnem z večno neumrjočimi sfingami: Odkod? Kam? Zakaj? — na jasnem zato, ker je preplitva, da bi jo mogli ti zmaji doseči s svojim strupenim, a ne morečim, ne ugonabljajočim dihom.
Prekrasno!
Z darnastom pogrnjena miza, nad damastom pisano pleteni pasovi, spominjajoči na razkošni namizni nakit in na dragocene tkaninske zaklade srednjeveških patricijev, vsepovsod rože, vijole, spotninčnice v popolnem skladu s pestrim cvetjem, vdelanim v namizno orodje, grškolepe vaze, podobne boginjam pojedin, sipajoče iz svojega radodarnega naročja božajoč vonj po vsej dvorani, bleščeči kandelabri, tiagosto obloženi z ravnimi svečami, lijočimi vse-tiaokoli bogato svetlobo, ki zagrinja tako milostno nedobrodošle poteze lepih ženskih obrazov, one poteze, ki jim trdosrčna, policijsko surova dnevna luč kar nič ne prizanaša, nastavki srebrni in kristalni, polni južnega sadja in rumenega peciva, pred vsakim krožnikom cel polk kozarcev za rensko vino, za burgundovca, za bordeaux, za tokajevca, za teran, za chateau Lafitte, za .... in na koncu menda tudi za nektar — ha, ha, ha! Ha, ha, ha!
Prekrasno!
In potem gostje! Da pitajo bogovi v naši prestolnici dvomili-jonsko čredo, ki jo zakoljejo nekoč višjim bitjem črvom v žgalni
dar, mi je bilo znano, a da ima Milan med to golaznijo nad petdeset eksemplarjev, ki jih lahko povabi v goste, in to pristno domačih eksemplarjev, rojakov notabene — to mi je bilo novo. Bogu bodi potoženo in mojemu želodcu, če je romala cela karavana snežnobelih krožnikov deviškočista in neomadeževana izpred mene; kdo bi se cmeril radi tega, table d' hote je pač table d' hote, to pomisli, kristjan, in vtakni v žep par zdravih kranjskih klobas, ko se odpravljaš na tako gostijo.
Konverzacija je balansirala ves čas na vrhuncu novodobne zabave, če za drugo ne, že zaradi briljantne dekoracije, ki bi sicer čisto lahko raztrosila po svetu, da je zašla med napudrane kmete, v drugi vrsti pa gotovo tudi zato, da dokažemo višek svoje elegance in usposobljenost za najbolj amerikanski salon, saj to je vendar prvi in drugi in pač tudi zadnji pogoj za — slovensko vseučilišče. Potem šele pridejo pogoji, ki jim na nobeno plat ni videti ne konca ne kraja, tako da se prestolniška gospoda za zdaj lahko zadovoljno hahljajo in „nas pustijo umirati duševne žeje", kakor je bilo čitati nedavno silno genljivo v fulminantnem članku enega naših listov.
Moj sobesednik vis-ä-vis je imel majhno predavanje o espritnih finesah in izbrušenih domislicah. Vse ožje omizje ga je poslušalo z napeto pozornostjo, zlasti moja deležnica za Silvestrov večer se mu je kar vsesala s pronicajočimi rjavimi očmi v muzikalno ritmiko gibkih usten, ko je žuborela čeznje vzorno duhovita govorica. Na koncu predavanja je zahteval, da imej vsaka domislica esprit, krščansko povedano: soli. O, na Dunaju nismo tako tesnosrčno malenkostni in omejeni kakor doma v beli Ljubljani. Še želodec postane na Dunaju kozmopolit in altruist, in kar se tiče duševnega obzorja, trdimo lahko z mirno vestjo, da je tukaj najmanj toliko širše, kolikor je Donava večja in daljša od Ljubljanice, toliko impo-zantnejše, kolikor je moška solza prelestnejša in Bogu ugodnejša od ženske. In da lahko čisto nazorno doumemo, kaj se to pravi: esprit, natn je podal gospod predavatelj sam zaviden primer na rovaš naših domorodnih slovstvenikov, ko se je blagovolil izraziti, da naši najboljši umetniki na književnem polju izvečine niso toliko literati kolikor liter-radi. Moja dama na levi mu je vrgla prek mize salonsko dovršen, sladko izpodbuden usmev, poln priznanja, in tudi ostala družba ga je obsula s podobnimi znaki pohvale in občudovanja. — Ker ni samo po sebi umevno, bodi posebej omenjeno, da je bil pornenek ves večer opravljen v narodno nošo — škornji na kveder, bele nogavice, dokolenske irhaste hlače, pisan
telovnik, pri damah peča in modre — in da ni smuknila nikomur nemčurska, kaj šele nemška spakedranka izza narodne ograje radikalnega zobovja za domovino vnetih povabljencev. Samo napitnice niso marale za pečo in inodrc in so nastopale v velemodnih dunajskih toaletah. Ljubljančani bi se križali spričo te izpovedi, toda kdor se potrudi pomisliti, da utihne pri napitnicah celo nepregledno omizje in da je mogoče slišati tedaj vsak zlog, vsako črko, ta se pač ob tem sicer škandalČkoloznem dejstvu ne bo spotikal in priznal, da za take eminentno dovršene nastope peča in modre še nikakor nimata zadostne sigurnosti.
Nato se je vršila najlepša, najzanimivejša, najzabavnejša točka. Oglasili so se običajni trije udarci in moj prijatelj je vstal s pol svečanim, pol razigranim obrazom :
„Slavno omizje! Narodna bilanca preteklega leta nas uči, da smo od lani do letos napravili znaten korak naprej. Žalostno je le to, da imamo v svojih vrstah ljudi, ki hočejo biti po vsej sili naše gore listi, pa so naše gore antikristi. Upajmo in trudimo se, da izginejo take suhe veje, bodisi da odpadejo, bodisi da nanovo zazelene. V to pornozi nam Bog in sreča junaška! Bog živi našo narodno mladež!"
„Bog jo živi!" je zaorilo po dvorani.
„Tvoja ura je prišla," je reklo nekaj v meni. S kompotnim nožičem sem potrkal trikrat na sektno kupico. Gluha tišina je zavela nad glavami. Vstal sem, odmaknil stolico, se nagnil v krasnem loku nad mizo proti njemu — in odprta dlan moje desnice se je odmevajoče porazgovorila z njegovim moško cvetočim licem.
Živa duša ni črhnila besedice.
Spočetka sem motril samo njegovo lice, zakaj to je bila najtežja partija mojega študija, in z veliko napetostjo sem pričakoval, da zašije na njegovem licu končna in povoljna rešitev mojega problema. Na tisti strani, kamor je priletela desnica, je polt izprva malo pobledela, a takoj nato je planila v najbujnejšo rdečico. Leva stran je ostala čisto mirna in je zadrgetala kotnaj za spoznanje vajenemu očesu. Njegov pogled je bil samo začuden, ogorčenost ni zakipela v njem, žolč je spal spanje pravičnega. Nato mi je zaplavalo oko po omizju. Nastežaj odprta usta so strmela vame, ponekod je bilo videti celo doli v goltanec; oči so bile presenečene. Najprej se je zavedel gospod, ki je malo prej predaval o soli in liter-radih, in je napravil, kakor sem bil pričakoval. Pogledal je vprašujoče dvakrat Milana, dvakrat mene in je rekel:
„Ali vam je slabo?"
„Ne, gospod".
„II a souvent des pareilles attaques", je razlagal Milan, ki sem mu povedal baš tisto popoldne, da se začnem prihodnji teden učiti francoščine.
„Je vous remercie, monsieur, pour cette explication," sem dejal. In zopet se je spustila moja desnica z vso eleganco na mehko blazinico njegovega lica.
Zdaj sem imel več uspeha. Prijatelj je vsaj zazijal in drget levega lica je bil intenzivnejši nego prej.
Oni gospod je bil slučajno zdravnik. Potipal mi je žilo in me je hotel spremiti v mojo sobo.
„Hvala, gospod. Povedal sem vam že, da nisem bolan; pojdem sam."
Oni h gostom: „Prosim, da bi mi dva gospoda pomagala."
Jaz: „Čemu, gospod? Bodite čisto mirni, grem sam!"
In sem se odpravil. V dvorani nisem imel več opravka. Svoj namen sem dosegel in to mi je bilo dovolj. Spoznal sem, kaj pomeni Milanov „mirni pristan", in storilo se mi je inako, žal mi je bilo zanj, resnično žal.
Za sabo sem čul oprezne zdravnikove korake. Pogledal sem na uro; kazalec je zdrknil baš na drugo navpičnico rimske številke XII. Vrnil sem se v dvorano in sem voščil med durmi vsej družbi veselo in srečno novo leto. Zdravnik mi je vedno sledil v primerni razdalji — 110, zdaj sem že avanziral, da hodi za mano lakaj v črni livreji! V svoji sobi sem legel na zofo in trdno zaspal. Tako mirnih noči, kakor je bila zadnja, štejem malo v svojem življenju.
Zdaj pa bo čas, da pospravim kovčeg in se zahvalim prijatelju za gostoljubnost. Dozdaj sem mu zameril, zdaj ga pomilujem.
15. januarja.
Ti moj ljubi dnevnik, dva tedna se že nisva videla! Veš, jaz sem malo pogledal, kako je v opazovalnici. To ti je interesantno, prijatelj, če dovolijo učeni gospodje takole normalnemu in zdravemu človeku, kakor sem jaz, posetiti prave in neprave norce za nekaj dni. Veš, tam je samo opazovanje; gospodje opazujejo tebe, ti pa nje, samo s to razliko, da se gospodje držijo hudo resno, kakor nese pač njih vzvišeni poklic, ti pa se jedva premaguješ, da ob-držiš na vajetih razbrzdane vrance ironije in sarkazma, ki se jim hoče vihrati z neprikrajšano svobodo preko bujnih poljan doktorske kratkovidnosti. No, vedel sem se čisto pametno in kot omikanec
se nisem gospodom niti enkrat zasmejal v brk, čeprav me je čestokrat hudo imelo. In tako je dognala dvatedenska diagnoza, da smem zopet med normalne ljudi — če le nisem pravkar prišel iz družbe normalnih, zakaj svet, pravijo, je samo velika blaznica, trditev, ki bi si ji po dogodkih zadnjih dni ne upal odtegniti svoje simpatije kar tako.
In ti, prijatelj? He, kaj pa to? Ali so dajali gospodje tudi po tebi? Jaz te nimam navade podčrtavati, in vendar si mestoma debelo podčrtan z rdečim olovnikotn. No, kaj pa si nudil doktorjem tako velepomembnega za „ta izredno nenavadni slučaj"? Stoj, tu je podčrtan pasus, pisan 20. junija: „Danes bi se rad upijanil, pa vem naprej, da se ne bom, zakaj razum je danes Cincinat v republiki moje osebnosti"; in zopet tri strani naprej, 11. septembra: „Če bi misel in čin ne bila tako veleizdajalska, bi se zapisal med Nemce že zaradi teh treh besed: Busen, Sehnsucht, schmachten, ki sem črte našega naroda vedno zavidal zanje in jih še zavidam. No, za prvo imamo skoro enakovreden surogat: grudi, toda radi druge in tretje bi se najraje zjokal, če pomislim, da ju je previdnost ob zidanju babilonskega stolpa naklonila njih slovarju in ne našemu". In še eno mesto iz zadnje dobe, 28. decembra: „Samo to mi hodi nerodno, da si nisem še priboril toliko predrznosti, s pregnantnejšim izrazom: toliko pobalinstva, da bi mu buljil, recimo pri obedu, neprestano in z nepridržano trdovratnostjo v zaničevanja vredni obraz". Ha, ha, ha! To so bila torej tista markantna mesta, ki so najbolj očitno izdajala simptome poganjajoče blaznosti!
16.	januarja.
Prijatelj mi je čestital, da sem zopet ozdravel. Takoj se mu pismeno zahvalim, zakaj sklenil sem postati vsakdanji človek in opustiti vše svoje „od umobolnosti ne preveč oddaljene ekstrava-gantnosti"; človek opravlja bolje tako — če bom mogel, kajpa.
17.	januarja.
Bo šlo, bo.
19.	januarja.
Naj reče kdo, kar hoče, Nelly je lepa, moj prijatelj ima okus.
20.	januarja.
Danes sem bil zopet pri njem, in tisto, kar je bolj nepristranskega, nekam objektivno nemojega v meni, mi skuša vsiliti venomer prepričanje in samopriznanje, da je bil njegov rojstni dan samo pretveza mojega obiska, pravzaprav pa da me je gnala k njemu srečna slutnja, da bo tudi Nelly tam.
In je bila.
22.	januarja.
Kako je sprejel mojo čestitko o priliki svoje zaroke z Nelly! Sicer pa se mi njegov korak niti ne vidi tako smešen, kakor sem mislil izprva, da se mi bo zdel.
23.	januarja.
Danes me ima živa želja, da bi malo seciral Milanovo razmerje z Nelly.
On je mlad in ona mlada, on je trezen, ona lepa. Njemu se odpira imenitna karijera, ki res ni taka, da bi ga človek iz opazovalnice naravnost zavidal zanjo, ki pa zopet po drugi strani pri vsem svojem odločnem parfumu po zoprno prašni vsakdanjosti niti od daleč ni tako filistrska, da bi jo razumen in hladen motrilec meni nič tebi nič s prezirljivim cinizmom vrgel čez plot. Da je ko-ketna, se o Nelly ne more trditi, da je duhovita, je treba pohvalno priznati in obenem pripomniti, da segajo tupatam veje njene duhovitosti skoraj predaleč, in ni izključeno, da na račun njene duše in njenega srca. Potemtakem — bi sklepal dalje privatni docent psihologije na slovenskem vseučilišču v Ljubljani — je pričakovati s precejšnjo stopinjo gotovosti, da bodo potomci, izvirajoči iz gori omenjenega zakona, imeli nenavadno razvite, eminentno bogato nagubane možgane, ki bo njih ploskovna površina izdatno prekašala ono vsakdanjih ljudi bolj skromnega kalibra, to se pravi, gori omenjena zaročenca nam ustvarita germanskemu podoben tip globoko-umnih glav, ki bodo vzbujale z vsem upravičenjem v našem malem, jedva poldrugimilijonsketn narodu tako dolgo gojeno, a od nezdravih, neugodnih razmer vedno in vedno zatirano upanje, da vremena bodo Kranjcem se zjasnila, jim milši zvezde kakor zdaj sijale, da se dvignejo tudi pri nas korifeje (ki bi delale čast tudi „drugim, večjim narodom", bi zapisal Levstik jun., docent pa bo nadaljeval:) korifeje, zmožne pripomoči našemu narodu do svetovnega ugleda, naši literaturi do zasluženega vpoštevanja, naši znanosti do izven-evropsko - kulturnega pomena, možje, pravim, ki s svojimi deli začrtajo svoje ime z neizbrisnimi potezami v povestne folijante obče-človeške kulture. Sacrebleu! Naj se zdaj še kdo obregne ob naš žargon, ki se baje v njem lepe in učene stvari na noben način ne dado povedan, ker nam nedostaje: 1. izrazov, 2. v to potrebnih
knjig, 3. sposobnih moči, 4. zavednosti ljudstva, 5.......in —
7777.) moči in volje, da bi si vzeli, kar nam gre.
Ali Nelly je lepa, moj prijatelj ima okus.
24.	januarja.
Jutri napravimo izlet v Wienerwald. Kako da vabi tudi mene? Nemara je Knigge njegov vademecum, ki poudarja menda nekje, da zahteva bonton, naj bodo zaročenci kar najmanj sami med seboj.
25.	januarja.
Da, pri studencu! On je šel s kužkom naprej in je prvi preskočil ozki potoček. Vabil naju je za seboj, toda Nelly me je skrivaj povlekla za rokav in tako sva ostala. Na oni strani je kužek Milanu utrgal vrvico in zbežal po goščavi.
„Na pomoč, za mano! Zajec, zajec, halo, poganjači!" je kriknil razposajenec in stekel za kužkom.
„Ali sta z Milanom že dolgo prijatelja?"
Mehka je bila njena beseda in resna kakor lice trpinovo. Spodnja veka njenega očesa je bila malce privzdignjena in iz noči njenih zenic je pozdravljalo hrepenenje.
„Izza gimnazijskih let."
Kako nemoško je odmeval moj glas, kako plaho! Čutil sem razločno, da sega nekaj po srcu z neprijetno, zadrege polno slad-kobo, slično nerodno sentimentalni neokretnosti, ki jo je okušala moja duša — sedemnajstletna — pred dvema lustroma v tihotajin-stvenem kramljanju z malo Emico doli pri morju v mraku bolno pripevajočih cipres.
Mala Emica — lepa Nelly. Kakšna razlika! Zvezda danica prva, druga poldansko solnce v malem travnu. Tista tesnoba pa — ena pri obeh.
„Oprostite, ali se nista še nikoli sprla?"
Resnosti ni bilo več; utrinek šegavosti je obkrožil kakor usmev nagajivega amoretka umerjene loke njenih usten.
„Nikoli."
„Vi, vi!" mi je zažugala s kazalcem, ki bi se bil lahko brez obotavljanja kosal s kolegom na roki gospe Sorel. Moj prijatelj ima namreč okus, tudi kar se tiče ženskih rok.
„Obžalujem, da si moja beseda pri vas ni priborila zaupanja. Vprašajte njega."
„Sem ga že. Moja nezaupnost, gospod Grunt, je docela opravičena."
„No, kak majhen nesporazumek, tupatam celo pričkanje v ma-lovažnih vprašanjih; a tega vendar ne morete nazivati resen.spor."
„Vi, vi!"
„Gospica Nelly, Milan bo mislil, da sva se izgubila."
„Prosto mu; saj pravite, da se nista še nikoli sprla, gotovo vas dobro pozna."
„Vi ste poredni."
„In vi lažnivi."
„Če hočete, se spreva tudi midva. Jaz bi se danes tako rada pričkala."
„Čudno, jaz imam danes isto željo; ampak z vami, gospica, se ne bi rad sporekel."
Tako je izpuhtela v žaru nekaj prisrčno šegavih besed vsa moja tesnoba, hkratu pa se mi je zdelo, da se je ono, kar je prej le tlelo iz njene punčice, že razgorelo v bruhajoč zubelj; hrepenenje je dozorevalo v poželenje.
Moderni egiptovski Jožef, ha, ha, ha!
Nelly je bila moja, tega sem se zavedal jasno; samo roko mi je bilo treba iztegniti, samo odtrgati jabolko.
Ne, tukaj na Dunaju ne duhamo cvetic, ki so priklile iz grude šentflorjanstva. Klofuto sem privoščil prijatelju, a da bi ga prevaril v ljubezni — tie! Take delikatese si prihranimo za pozneje, ko za-blodimo med Šentflorjance; zakaj takrat se zoži tudi obroč našega svetovnega naziranja in taksirati ga bo treba po Ljubljanici in po ženskih solzah.
Stresel sem z glavo in vstal z mehke mahove blazinice. Njej se ni dalo.
„Pomagajte mi, gospod Grunt, jaz sem tako slabotna, tako lena."
Prožila mi je svojo klasično lepo roko. Niobska marmornatost navidezno mirnih oblik je kaj mikavno kontrastirala s peklom v zenici.
In tu se je izkazalo, da prisotnost mojega duha ni ravno revna.
Še enkrat sem stresel z glavo in vrgel pogled naokoli. To me je obvarovalo pijanosti. Čisto mehanično sem prijel njeno roko — a vendar se mi zdi, da Čutim še zdaj blaženo gomezenje po udih, če se spomnim onega dotikljaja — in sem ji pomagal vstati. Tudi čez potok sem ji pomagal mehanično. Pred nama se je vila tako ozka steza, da sva morala stopati drug za drugim, jaz naprej, ona za mano.
„Zakaj tako letite, gospod Grunt?"
Nelly je bila Putifarka, a tudi jaz nisem zašel iz svoje vloge.
27. januarja.
Pa ne bom se možila na visoke gore, pa ne bom je nosila na glav'ci vodč . . .
.Ljubljanski Zvon- 1. XXX. 1910.	2
Kolikokrat sem se zasačil že danes v mrmranju tega napeva! Nelly pravi, da ji izmed naših narodnih najbolj ugaja. Celo slovensko besedilo se je naučila naizust in zdaj ga poje dan za dnem. Jaz jo moram spremljati na klavir in ona poje in poje.
Mari hoče izpeti svoje neutešeno hrepenenje?
5. februarja.
Včeraj sva se poljubila.
„Gospica Nelly, v dveh tednih bo poroka!"
„Bo, gospod Grunt!"
8.	februarja.
Misel na Milana me muči. Eh, kaj! On je fatalist in zamere nima v slovarju.
9.	februarja.
Ali je ne ljubi, ali pa jo ljubi na tako samosvoje nerazumljiv način, da se je njegova ljubezen ne dotakne in je ne priveže nase. Meni se vedno bolj dozdeva, da smatra on poroko za prazno formalnost, potrebno krščanskemu človeku, in ženo za luksus, ki si ga mož v rodoljubnih letih mora privoščiti, da lahko imponira in da se lahko reče: „Dr. Sever in njegova soproga ..."
Nelly, Nelly! Šele ob osmih zvečer. Ne prej? To je dolgo, Nelly, to je kruto, Nelly! Vsaka moja mišica, Nelly, vsaka kapljica krvi kriči po tebi, vpije po tebi, Nelly. Strah me je tega krika in vpitja — če bi slišal Milan? O daj, naj izgorim na oltarju tvojih ustnic, Nelly, na oltarju ljubezni same!
Nelly, tudi ti, sem opazil, se ozreš često sredi med daritvijo, ki jo doprinašava najini ljubezni, plaho in boječe, kakor da stoji Milan za tvojim hrbtom. Ti se ga bojiš? Reci: ti se ga bojiš? Čemu, Nelly? On je kakor mrtva senca, kakor polnočni strah, ki se je porodil iz zle usode na obzorju najinega paradiža. A midva, Nelly, ne verujeva v strahove. Ne oziraj se, Nelly, ne vztrepetavaj mi tako krčevito! Daruj dostojno, Nelly, bodi vredna svečenica! In nikar ne misli na dni, ki pridejo, Nelly; jaz tudi ne bom. To čašo izprazniva, Nelly. Ex! Mene tako žeja in tebe, vidim, še bolj. Na najinem vrtu ne diši po odpovedi; kaj bi nama lilije, Nelly? Poglej: mirta samo in modrica, Nelly, in solnčnica . . .
Sicer pa — saj imam samokres na pet strelov, mi pa, pomisli, Nelly, mi smo samo trije!
Pisava krajinskih lastnih imen.
Dr. Jos. Tominšek.
ktualno je postalo vprašanje o pisavi naših krajepisnih imen šele, ko je pismena slovenščina dobivala veljavo v javnem življenju in v uradih in so si olikani sloji naposled pričeli tudi privatne beležke delati v slovenskem jeziku. Saj so v prejšnjih dobah vsa taka'imena zapisovali bodisi polatinjena bodisi ponetnčena; tedaj je nastala tista premnožica popačenih slovenskih, le nemščini služečih imen: n. pr. Katschidol = Kačji Dol, Wertze = Brdce, Werdu = Brdo, Unterseutze = Spodnje Sevce (= Selce), Wesgowitzen = Bezgovica, VVrcsje = Brezje, Liffai = Ljubija, Schönjack = Ženjak, Plippitz-berg = Plitvički Vrh, Iswanzen = Ivanjci, Urschendorf = Noršinci, Rotschützen = Ročica, Scheriafzen = Žerjavci, Sauerberg = Za vrh, Wadlberg (!) = Vodole, Skoggen = Skoke, Rothwein = Radvina (na Staj., na Kranjskem: Radovina), Arschische = RežišČe, Scheinbüchel (tudi Schweinbüchel) = Sinja Gorica, Golowcrdu = Golo Brdo, Siegersdorf = Žiganja Vas, Waisach = Visoko, Gowidul = Goveji Dol itd. itd.
Mnoga taka imena so le prevedena in to bi še ne bilo prehudo; grdi spaki pa so nastali vsled nenaravnega zgodovinskega razvoja pri zapisovanju teh imen: skoraj vsako je bilo namreč najprej zabeleženo v tujem (zlasti nemškem) jeziku in seveda kolikor mogoče doslovno po ljudski izreki dotičnega narečja (Wrodech = v Brodeh itd.); v slovenskem jeziku pa so se imena pričela zapisovati obično šele mnogo pozneje in sicer kolikor mogoče v knjižni obliki (n. pr. Brdo in ne „Brdu", dasi se beseda v onem kraju nemara tako izgovarja). Često je imel naš jezik težave, da se je odkrižal takih skrajno dialektnih, v tuji pisavi pa že udomačenih oblik; koliko truda je stalo, da je iz zemljevidov kolikor toliko izginil Terglöv (tako ljudstvo pristno res govori!) in se nadomestil s knjižnim „Triglavom"!1)
») Slabše se godi Triglavovemu sosedu, širokemu S ten ar ju (ki se res odlikuje po mogočnih .stenah"). Ker ga prebivalci imenujejo (z ozkim e, ki se bliža *-ju) „Ste(j)nerja" in je prvi kartograf ime zapisal kolikor toliko po ljudski izreki: Steiner (čitaj: Stč-i-ner), se je po napaki mislilo, da je beseda v zvezi s — Stein
2*
Dokler so se slovenska krajepisna imena torej zabeleževala v potujčeni obliki, ni moglo biti vprašanje pereče, kako se naj pišejo. Tista trohica imen, kar se jih je nahajalo v maloštevilnih slovstvenih proizvodih, se je spravila kakorkoli pod pravopisno streho. Ko pa je konec 18. stoletja slovensko slovstvo pričelo računati tudi na mase in na narodno življenje, se je bilo piscem in slovničarjem odločiti dosledno za kako pisavo. In res: mnogo obrekovani, vendar vrli otec Marko Pohl in je takoj stopil na noge; saj se je baš on namenil skrbeti za duševno hrano širšim slojem. Kot praktičen mož bistrega uma je v svoji slovnici („Kraynska Gramatika", 2. izdaja, izšla v Ljubljani 1. 1783., na str. 206) zapisal to-le pravilo: „Alle eigenen Nennwörter,1) sowohl Haupt-, als von denselben abstammende BeyWörter" (t. j. pridevniki) se pišejo z veliko začetnico. Zgledov, žal, tu ne navaja nikakih.
Drugi mož, ki je v dobi našega preporoda skrbel za splošno ljudsko hrano, je bil Vodnik. V svojem sestavku „Popisovanje Krajnske dežele" (v „Veliki pratiki za tu lejtu 1795")'2) je imel dokaj prilike, zavzeti stališče v našem vprašanju; tudi on piše lastno-imenske samostalnike in pridevnike vobče z veliko pismenko, pa brez doslednosti.
Drugače pa je postopal Vodnik nasproti imenom ljubljanskih ulic in trgov. Očitno jih ni smatral za lastna imena in jih je zato pisal z malo. Naslanjal se je v tem oziru na način ljubljanskih oklicnih knjig. (Glej I. Vrhovnik v Izvestjih M. dr. za Kr. 1896, str. 116 in 147.) Ta imena se pišejo 1. 1780—96 n. pr.: „na starim tergi, na plači, na šolskim tergi; v rožni gasi, v študentovski gasi, v špitalski gasi, v slonovi gasi, v gosposki gasi, v križanski gasi, v salenderski gasi, na cesti dunajski" itd. Le izjemoma naletimo na kako veliko začetnico, zlasti pri izosebnih imenih, n. pr.: „v Lin-garjove gasse" itd. Frančiškanska oklicna knjiga, ki je malo poznejša (1798—1815), pa piše obično oba dela (ali vsaj enega) z veliko: „v Nunski Gasi, v Parmhercigarski Gasi, v Elefantovsk gass, na Celovški Cesti".
kamen, kar je čisto napačno! Od neveščih turistov so se navzeli celo domači vodniki nemškopravopisne izreke .Štajner* in sc jim mora še nalašč razložiti — njih domača beseda. — Da dolina Kot ob Triglavu velja Nemcu („Kottal") za .Blatno", to se ne da preprečiti, dasi je seveda pristen slovenski „kot". (Primeri tudi razne Kočne, ki stoje vselej v kakem kotu.)
') Tako nazivlje Pohlin noinina propria lastna imena.
*) Gl. Valentina Vodnika Izbrani spisi. Uredil Fr. Wiesthaler, str. 3—7.
Dandanašnji prištevamo seveda tudi imena ulic, trgov, nabrežij, nasipov, vrtov, nasadov, vodnjakov določene nazivke zgradb itd. krajepis n im imenom. —
Tako se je snov nabrala in stopile so na površje metode za nje obdelavo; na kako uzakonitenje ni nihče mislil; vsak je pisal, kakor mu je pač pero naneslo, le toliko čuteč, da so zaradi laglje umljivosti potrebne velike začetnice, pa kje? Kjerkoli! V takem stanju so tekla in pretekla leta in desetletja. Metelko se v svoji slovnici s to točko ni posebe pečal.
Tako je prišlo leto 1843. in Bleiweis je v Novicah nastopil dediščino svojih prednikov. Ni se mogel odločiti na nobeno stran. Še mesečna imena so mu delala preglavico. Takisto poskuša pri drugih imenih sem in tja. Odločiti se je Bleiweisu tudi bilo, kako qo pisal krajevna imena, vzeta od svetnikov, s pristavkom „Sveti" in „Šent". Na str. 4 piše: „fajmošter per s. Jerneji", na str. 63: „od sv. Duha", v imeniku pa „pri S. Križu pri Teržiču".
Ostalo jc še vse na nejasnem, ko je leta 1863. izšla druga, temeljito predelana izdaja Janežiče ve „Slovenske slovnice"; ta izdaja je tako izborila, da je še dandanašnji — po dr. Sketu modernizovana — temelj našemu slovniškemu pouku. V § 81. je ta izdaja strnila tudi pisavo lastnih imen v to-le pravilo: „Z veliko črko pišemo . . . vsa lastna imena v sarnostavnikovi obliki. Lastna imena v prilogovi (t. j. pridevnikovi) obliki pišemo le tedaj z velicimi črkami, kedar nimajo samostavnega določila pri sebi, n. pr. Valvazor, Ljubljana, Kom, Dolenec — Gorensko, Avstrijansko; z malimi črkami vendar pišemo n. pr. dolensko vino, gorenska stran, ljubljansko mesto, avstrijansko cesarstvo. — Druga pa je s tistimi prilogi (= pridevniki), ki so se z občnimi samostavniki v zaznambo lastnih imen združili, ko bi bil njih pomenek dvomljiv, če jim velicih črk ne damo, n. pr. Novo mesto, Bela reka, Zlati rog ..."
Janežičevo pravilo je v bistvu ohranjeno še v najnovejši dr. Sketovi izdaji iz 1. 1906. (v § 34.), a mislim, da se ne motim, da je to — nesrečno — pravilo bilo in je "vzrok, da se v pisavi, zlasti krajepisnih, lastnih imen naše najmerodajnejše knjige diametralno razlikujejo. Zelo dvoumen je v prvem pravilu dostavek, da se naj pišejo lastna imena z veliko črko le „v sarnostavnikovi obliki". Kaj pomeni v „sarnostavnikovi obliki"? Ako se misli na lastno ime absolutno kot samostalnik, potem bi se morali absolutni samostalniki „mesto", „reka", rog", ki so na koncu pravila navedeni (Novo mesto itd.), pisati brezdvomno z veliko začetnico in ne z malo,
kakor jo zahteva Janežič; torej: novo Mesto, bela Reka, bohinjsko Jezero. Ugovor, da so „mesto", „reka" itd. občna imena,-ne velja; saj je vsako občno ime lahko tudi lastno (n. pr. slučajno1) baš „Reka" in okoličanom velja vsako Mesto za lastno ime!). Po svojem pravilu o „samostavnikovi obliki" naposled Janežič na noben način ne bi imel pisati pridevnika „Novo" z veliko začetnico; pravilo o pisavi „Novo mesto" je torej popolnoma neskladno s splošnim prvim pravilom, ki pač ne uvažuje lastnih imen, obstoječih iz dveh in več besed. — Ako pa nam je dostavek umeti le relativno, namreč tako, da se lastno ime piše z veliko črko le kot samostavnik, a ne kot pridevnik (in na to je Janežič pač mislil, kakor je razvidno iz naslednjega stavka), potem zagazimo v nove zadrege: morali bi pisati „yanežičeva slovnica", „yožefovi bratje", „bohinjsko jezero"! In če pišemo „Gorensko, Avstrijansko", ker nimata „samostavnega določila pri sebi", bi morali pisati z veliko tudi: „on ne zna Nemški, ta zavija po Gorensko", ker tu ni nikakega samost. določila! Ako še naposled pribijemo, da bi po onem Jatiežičevem pravilu, ki zahteva pisavo „Novo mesto", mogli pisati prav tako tudi „Bohinjsko jezero", kakor smo po gorenjem morali pričakovati ali „bohinjsko Jezero" ali pa „bohinjsko jezero", potem pač lahko umevatno, da je tako pravilo pisatelje zbegalo še bolj, nego so že bili.
Le dvojen je bil pozitivni dobiček tega poglavja: a) Vsaj za enojna lastna imena v samostalniški obliki je bila določena velika začetnica; in b) takisto neoporečno se je mogel iz pravila posneti zakon, da se naj pišejo lastna imena, kakor Bistrica, Bela, Hudinja, Lašče i. dr. z veliko začetnico tudi tedaj, ako stoji pred njimi označujoč pridevnik: Bohinjska (Bistrica), Koroška (Bela), Zgornja (Hudinja), Velike (Lašče); ni pa bilo jasno, naj se li pišejo ti pridevniki (Bohinjska itd.) z veliko ali z tnalo.
Dr. Sket je te tiedostatke pač spoznal in jih je skušal odstraniti; a ker se je zadovoljil z vrivki, pustil pa temeljno pravilo, zato je tisti odstavek § 34. še danes nezadovoljiv. Vrinil je točko 4 b), ki osigura veliko začettiico pridevnikom osebnih imen (Prešernov, Jožefov2) itd.), ter točko 4 a), ki bolje stilizuje pravilo o pisavi „Dolenjsko", „Nemško" = Nemčija itd. Izpustil jc nadalje pri začetnem pravilu nesrečni dostavek „v samostavnikovi obliki", a ostal je, žal, pri temeljni napaki vsega pravila, da namreč
*) Takih lastnih imen ima slovenščina vse polno: n. pr. Glava, Vrh, Konj, Brana, Baba, Možic, Storžič, Kot, Košuta, Petelin.
-) Po Levčevem .Pravopisu" §§ 596, 601.
izhaja od pridevnika in ne od nosilca pomena, od samostalnika; tuhtanje, kateri pridevniki se naj pišejo z veliko, je bila poguba vsemu pravilu. To je obžalovati tem bolj, ker je vzrok tej zmedi nemščina, ki glede pridevnikov tudi ni postopala enotno; njen nazor, da naj se pridevniki pišejo z malo, se je pomotoma prenesel tudi na slovenščino. — Pravilo o pisavi „Novo mesto" je obdržal dr. Sket skoraj doslovno.
Z Janežičevim pravilom nam baš v najkočljivejši točki („Novo mesto"? Bohinjsko jezero? Bohinjska Bistrica?) še danes ni pomagano. Kak nered je i poslej bil v pisavi, nam izpričuje katerikoli spis. Vzemimo le knjigo, ki ji moramo prisvajati merodajno veljavnost v odločilnih literarnih krogih, Erbe 11 ovo „Vojvodstvo Kranjsko", ki ga je izdala Matica Slovenska 1. 1866. V tej knjigi je nametana glede pisave taka mešanica, da ne moremo iz nje izbrskati niti najmanjšega enotnega pravila. Zgledov je dovolj na vsaki strani.
Deset let po omenjeni izdaji Jatiežičeve slovnice nismo nič kaj na boljem. Levstik se je v svoji slovnici „Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen" (1866) vprašanja jedva dotaknil. Vendar se iz zgledov v § 19. (str. 23) da sklepati, da stoji na Ja-nežičevem stališču; on piše Vinji verh, Zlati rep, Beli grad, Bežji grad, in (po pravici) hudo obsoja sklanjatev: Novomesto, Novo-mesta itd. „Novice" (n. pr. 1. 1873.) pišejo vse vprek: Novomesto (str. 30 in večkrat), vmes pa tudi Novo mesto (59, 127, 308), a Škofja /.oka (30); nadalje Toškočelo (162), Debela peč (281), zgornja Krma (281) itd. Nedosledno se pišejo tudi svetniška krajevna imena: Šempeter (165), Št. Peter (197), Šent-Peter (št. 33, oklic); Šentjernej (53, 204). Brezdvomno pa vlada v tem letniku vsaj ena smotrena tendenca: da bi se pisali pridevniki od lastnih imen z veliko začetnico: n. pr. deželni zbor Koroški, Goriški, Brnski, Praški (398), okraj Kamniški, Krški itd. (373).
V tem načelu se zasvita zora rešitve našega vprašanja: če se nedvomno reši način pisave pridevnikov, potem bi bila tem laglja rešitev pisave samostalnikov. Kakor je praktični Bleiweis v svojih „Novicah" tudi v mnogih drugih ozirih ustanovil našo pisavo, tako je zastavil svoj organizatorni svod tudi tukaj. Dve leti pozneje (I. 1875.) se je obrnil do „svojega prijatelja in strokovnjaka v jezikovnih zadevah", do Cigaleta, z vprašanjem „Ali naj pridevnike od zemljepisnih lastnih imen pišemo z veliko začetno . . . črko ali z malo?" Kajti, tako poroča v „Novicah (1875, 361), „pisatelji slovenski zelo omahujejo o tem, kako naj bi pisali imenovane pri-
devnike; ...zato jih piše ta z veliko, ta z malo. »Novice« isto gu-ganje. ..vidijo tudi v pisavi drugih Slovanov. In vendar bilo bi želeti nekake stabilitete". Na istem mestu je natisnjen Cigaletov odgovor.
Cigale se je, preden je odgovoril, o vprašanju temeljito poučil, zasledujoč njega razvoj pri vseh Slovanih in ozirajoč se na mnenja merodajnih mož. Doslednost je našel le pri Miklošiču, ki piše vse besede — tudi samostalnike — z malo, ter pri Vuku Štefanoviču, ki, stoječ na baš nasprotnem stališču, rabi pri vseh lastnih imenih, samostalnikih in pridevnikih, veliko začetnico. Drugod pa nikjer ni gotovega pravila. Vendar se bo treba odločiti za eno enotno načelo; Miklošičevo zato ni prav sprejemljivo, ker se lastna imena pač povsod v pisavi kolikor toliko ločijo od drugih in so vse pisave domala edine v tem oziru, da se vsaj samostalniki lastnih imen pišejo z veliko. „Doslednost do zadnje pike" se da po Vukovern načinu prav lahko doseči, tudi je „logičneje, pisati še pridevnike z veliko črko, kakor se tudi pridevnik na — o v od osebnih imen (dasi je le svojivni pridevnik kakor so oni) piše z veliko črko". Svoja izvajanja zaključuje Cigale tako: „Jaz torej mislim, da bi pridevnike vsaj od imen mest, trgov in vasi, gora in voda in podobnih bilo primerneje pisati z veliko začetno črko".
Cigaletova izvajanja, ki so prva zasnovana na širši podlagi, so važna tudi zato, ker prvikrat poudarjajo načelo, ki mora biti zlasti merodajno pri takih zunanjostih, kakor je raba velikih pis-menk, češ, „tukaj ima ozir na primernost, na to, kaj je »oportun*, svoje opravičene mesto". Čim večja enostavnost, tem bolj ustreza praktičnim potrebam: „ozir na razločnost in razumnost svetuje rabiti veliko začetnico". Izmed zgledov, ki jih Cigale navaja v prilog svojega pravila, nas posebno zanimajo tisti, ki so tvorjeni od lastnih imen, rabljenih tudi za občna imena (Dolina: dolina, Dobrava: dobrava, Dvor: dvor, Grad: grad, Jezero: jezero, Njive: njive, Otok: otok, Planina: planina, Polje: polje, Potok: potok); pri teh je treba velike začetnice, sicer bi se često na vedelo, je li kaj Dolinsko ali dolinsko itd.
Tako je Cigale, pač ne vedoč, da je bil njegov prednik že Pohlin, ustanovil enotno pravilo: samostalnik in pridevnik od lastnega imena se pišita z veliko; baš v naši preporni točki pa je ostal na sredi pota. Tu so morali nastopni pravopisci začeti z delom, ako so hoteli vsaj v teoriji rešiti do konca lastno-imensko vprašanje.
A tekla so leta in leta in nihče se ni oglasil; pisalo pa se je zopet nedosledno v vseh ozirih in Cigaletova pravila so se bolj in bolj pozabljala. Trdno pa se jih je držal eden mož, ki bi bil kakor nihče drugi poklican, da bi izrekel definitivno besedo: ta mož je bil Levstik. Kakor poroča Fr. Leveč kot urednik „Ljubljanskega Zvona" 1. 1890. na str. 119. v 2. opombi, je Levstik „zadnja leta svojega življenja vsako lastno ime, sestavljeno od dveh imen, pisal dosledno pri obeh besedah z veliko začetnico: Novo Mesto, Rimske Toplice itd.; ravno tako Ljubljanski, Novomeški itd.". S tem je Levstik storil še tisti korak, ki je bil potreben na C ig a 1 e t o v e prve korake. Žal, da je Levstik v svoji skriptorski dobi izgubil tisto ognjevitost, ki mu je prej toliko koristila in — škodovala, in še bolj žal, da jo je, kolikor je je bilo, pokazal le v zasebnosti in ne v javnosti. Ko bi bil on ta svoj pravopisni nazor tudi izrečno in javno zastopal, bi mi najbrž bili že dobro četrtstoletje v pisavi Novo Mesto, Črna Prst na jasnem. Tega pa ni storil, dasi je imel, kakor nam poroča Leveč, svoje trdno načelo.
Že Levstikov privatni vpliv je imel svoje znatne posledice; „na Levstikovo ustno priporočilo" se je namreč Leveč, kakor nam poroča na navedenem mestu, „nekaj časa ravnal" po tej pisavi tudi v „Zvonu"; res čitamo n. pr. v „Zvonu" 1884. str. 24/5 (v Lahovi razpravi) med drugimi tale imena l): „Bohinjsko /ezero, Bledsko Je zero (pred Jezerom), Črna Prst, Stare Fužine, Srednja Vas. — In še več let za ono Levčevo izjavo (iz 1. 1890.) piše novoustanovljeni „Planinski Vestnik" v prvih treh svojih letnikih (1895 do 1897) redno, dasi ne vedno: (1895) Gornji Grad, Turški Žleb, (str. 4), Šmarna Gora (13), Robanov Kot (15, 90) itd. Leta 1898. pa stoji „Plan. Vestnik" namah na drugem stališču: tistih z veliko pisanih: „Grad, Vrh, Sedlo" redno ni več; navadno se pišejo z malo.
Odkod ta prevrat? Povod mu je pač sledeč: L. 1890. je dr. Sket odgovarjal v „Zvonu" na J. Lendovšekove opazke („Zvon" 1889) glede njegove izdaje Janežičeve slovnice. Lendovšek je bil med drugim zahteval, naj se uvažujejo tudi oblike „Novo Mesto", „Kanalska Dolina", Dunajska Cesta", in je pogrešal točne določbe o pisavi pridevnikov (/jubljatiski itd.)'2) Leveč je v navedeni pripombi
') Na nekakem nasprotnem stališču je (vsaj — včasih) stal .Kres", ki piše 1881, 24: Jadransko morje", 1882, 144: Jnida /uknja.; sicer tudi .Zvon" še 1890, 31: na „gosposvetskem polji". — Doslednosti nc iščimo ne tu ne tam.
») „Ljubljanski Zvon" 1890, 118-119.
povedal, da je opustil ono Levstikovo pisavo in da se zdaj drži pravila: „Kadar je drugi del lastnega imena appellativum (t. j. občno ime), piši je z malo začetnico, tedaj: Črno morje, Gorenja vas, Šmarijina gora, Dunajska cesta, Nove ulice". Kadar se je pa ta appellativum izprevrgel v lastno ime, pisati je oba dela z veliko začetnico: Novo Mesto, Škofja Loka, Rimske Toplice, Slovenj Gradec, Velike Lašče, Zgornji Tuhinj, Laški Videm, Laška Gorica, Dolenji Logatec itd., kajti narod vse take kraje, izpustivši pridevnik, imenuje večkrat samo: „Mesto, Loka, Toplice, Gradec, Lašče, Tuhinj, Gorica itd. Ravno tako piše naš list: /jubljanski, /zovomeški itd.".
Leveč je torej z 1. 1890. v dveh ozirih zapustil Levstikovo, oz. Cigaletovo pisavo: 1. pridevnikom prisoja malo začetnico in 2. pri dvobesednih lastnih imenih razlikuje dvoje vrst z ozirom na to, ali se rabi samostalnik tudi sam kot lastno ime, ali ne. — Ta važna Levčeva opazka, ki je oznanjala povsem novo načelo, je po vsej priliki ostala malo opažena. In celö, ko je Leveč odložil uredništvo, je njegovo pravilo — najbrž premalo umevano — iznova zmedlo našo pisavo. V „Zvonu" 1893. čitamo n. pr. na str. 161 vse „Grade" z veliko: Stari Grad, Kovačji Grad, a (str. 163) vse „gore" in „vrhove" z malo, dva „Brega" z veliko, ne da bi mogli zanesljivo dognati, zakaj to, zakaj ono. V direktnem nasprotju z Levccm pa se piše na str. 164 „loka" v vseh slučajih z malo (tudi Škofja loka" i. dr. Knjige in časopisi so vobče ostali pri starem — neredu!
Izrečno pa je zastopal ono Levčevo pravilo tri leta pozneje temeljiti in dosledni o. St. Škrabec na platnicah 3. štev. XII. letnika (1893) svojega „Cvetja", kjer je baš tedaj objavljal „Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo". Pri pridevnikih se tu dela razlika med osebnimi ter družinskimi, ki se oboji naj pišejo z veliko (Janezov, Janežičev), in izpeljanimi iz drugačnih lastnih imen (azijski, kamniški), ki se naj pišejo z malo. Takisto zahteva Škrabec pisavo Škofja Loka itd., ker je Loka sama že lastno ime, a Gorenja vas, ker tvorita šele obe besedi lastno ime, ne pa „vas". Razlikuje pa se od Levca slučajno baš pri njega vodilnem zgledu „Novo Mesto", ki ga sam (Škrabec) piše „Novo mesto". — Tudi Škrabčeva pravila niso segla med pišočo maso, ki „Cvetje" pozna jedva po imenu.
(Konec prihodnjič.)
Umetnost in narava.
Vojeslav Mole.
metnost vsake dobe je zrcalo njenih duševnih teženj.
Renesansa je bila rezultat stoletnih bojev za svobodo misli in duha in njena umetnost je monumentalen spomenik te solnčne svobode. Njen simbol je Michelan-gelova jkupola Sv. Petra. Štiri stoletja že govori v svojih harmo-ničnihJobIikah|svetu o svojem mojstru in o svojem času ; z ogromno maso se vzpenja v zrak, a je pri tem vendar vitka in lahka kakor sen, seveda kakor sen, ki ga je izsanjal titan v svojem hrepenenju po monumcntalnosti.
Pri Michelangelu je monumentalna sploh vsaka poteza in linija, kakor je bilo monumentalno vse, kar so nosili ljudje renesanse v svojih dušah. Življenje je izgubljalo pod njegovim dletom in paleto vsakdanjost in je postajalo izraz večnih aksiomov. Tu se pozna, kako se je učil na antiki. Seveda je ni posnemal, kakor je tudi ne posnema Roditi, ampak se je zamislil v pogoje, pod katerimi so ustvarjali Grki, in je prišel preko teh k viru vse umetnosti, k naravi sami. Ker pa je bil res getiijalen, je smel vdihniti svojim delom ogromnost, kakršne narava sama nima, da je lahko izrazil svoje titanske misli in sanje.
Vsej umetnosti pa je bila in ostane vedno podlaga narava; in umetnost raznih dob se razlikuje le po tem, kako so te dobe utnevale naravo in jo izražale. Najmanj stike z naravo je imela vedno arhitektura, a že skulptura, ki je ž njo mnogokrat spojena nerazdružno, se od narave sploh ne more odtrgati.
Oni del narave pa, katerega je umetnost vedno upodabljala, je človeško telo. Skulpturi je ono skoraj edini predmet, če abstra-hiramo od živalskega telesa, ki ga upodablja slično človeškemu. Pri rastlinstvu so ji pa že stavljene tesne meje, ker sicer nasprotuje materijalu, iz katerega ustvarja, in sama svojemu bistvu.
Skulptura je bila najglobočji izraz antike in v njej je izpovedala grška duša svoje najtajnejše skrivnosti. Kipi in sohe, ki so se ohranile do današnjih dni, govore o grški veri v solnčno življenje, v njegovo silo in moč. Treba je le videti n. pr. kapitolsko Venero.
Tu ni nikakih mračnih misli, vse je jasno, harmonično, enotno, kakor je bilo enotno mišljenje onega malega naroda, bodisi da se je izražalo v solnčni Pitagorejevi mistiki, bodisi da je odsevalo iz poetične Platonove filozofije. In človeško telo je bilo nositelj teh idej. Kakor so Grki občudovali dovršene oblike na živem telesu, tako so jih hoteli zreti tudi na svojih kipih. In to nalogo pa si je stavilo tudi antično slikarstvo. Rimski mozaiki in potnpejanske stenske slike pričajo dovolj o tem. Človeško telo je bilo antiki višek stvarstva in oni del narave, v katerem je izražala svoje težnje upodabljajoča umetnost. Šele ko se je že izpreminjala antična kultura v hiperkulturo, se pojavlja v pompejanskih slikah tudi pokrajina, a nikakor ne nadomešča človeškega telesa.
In ko je skoraj po poldrugem tisočletju dosegla renesansa svoj vrhunec v Leonardu, Rafaelu in Michelangelu, je imela zopet slične cilje pred seboj. Vse Michelangelove skulpture in slike so ena sama velika, mogočna pesem o krasotah in silah človeškega telesa. Saj je bila renesansa le obnovljeno antično poganstvo, ki je zavrglo mračno i ti asketsko srednjeveško krščanstvo ter začelo zopet verjeti v življenje in človeka. Krščanstvo je ostalo samo zunanja oblika, zapustilo je za sabo le še praznoverje, a umetniki so ilustrovali svetopisemske in cvangeljske dogodke, kakor so ilustrovali tudi grško mitologijo. In samo ob sebi je umevno, da je umetnost vestno opazovala ono, kar jc bilo vir in cilj življenju — človeško telo.
Michelangelov Mojzes in Kristus, David in oba sužnja, Leda in alegorijski kipi v Medicejski kapeli so samo upodabljanje Človeškega telesa pod tisoč raznimi vtiski, v tisoč različnih situacijah. Ker pa je hotel Michelangelo doseči isto tudi v slikarstvu, so njegove slike vkljub vsej svoji ogromnosti in veličastvu le slikana skulptura. Strop Sikstinske kapele je morje človeških teles in vsako je med njimi izrazitejše od drugega. Da je izrazil svoje misli, ni potreboval druge narave. Eno samo drevo mu je zadostovalo, da je načrtal ozadje za zgodbo prvega greha in izgona iz raja. A na ogromnem „Sodnjem dnevu" je komaj označil zemljo in oblake, vse ostalo so sama titanska, nadzemska telesa.
Rafael ni bil tako skrajen, ker ni bil tako silen duh, ampak je le srečno spajal v svojih delih vse sloge in pridobitve slikarstva. Posluževal se je slikarskega ozadja, a glavno je bilo tudi njemu le človeško telo. Slike v stancah, njegove neštete Madone in tudi tolikanj občudovana „Kristusova izpretnenitev na gori Taboru" govori le o krasotah človeških udov in kretenj.
Leonardo da Vinci, ta najuniverzalnejši genij renesanse, pa je čutil intuitivno, da človeško telo slikarstvu ne sme biti vse. In zato so tako divna ozadja nekaterih njegovih slik. Pokrajina je začela postajati pri njem že zelo važen činitelj.
Sicer so to že pred njim storili tudi drugi umetniki. Že najznamenitejši predhodnik preporoda umetnosti, Giotto, ki je po tisočletnem spanju zopet odkril in začel izražati v telesu tudi dušo, je slikal človeka osredotočenega od narave, od pokrajine. Toda njegov izraz je bil še preokoren in brez izvedene perspektive. Krasno ozadje ima tudi že gentski oltar bratov Eyckov; pokrajina se je tudi vedno bolj razvijala pri florentinski šoli, kjer je sanjavi, veliki Botticelli risal sicer še mnogokrat pokrajino neokretno, naivno, .kakor na pr. morje na sliki „Rojstvo Venere", a se je vendar tudi že povzpel do čudovito izraženega gozda v „Primaveri". Toda pri vseh teh mojstrih je bila pokrajina vendarle samo ozadje, nekakšna štafaža k osebam, ki so predstavljale jedro in bistvo umotvora.
A prišlo je drugače. Benečanska slikarska šola je ustvarila s čarom svojih barv pokrajine, ki niso bile več samo okrasek slike, ampak so tvorile z osebami nerazdružno enoto. V Giorgionovem „Koncertu" si ne moremo misliti divnih, nagih ženskih teles brez zelenja, dreves, cvetja in gričev. A kakšna je Ticianova „Nebeška in zemska ljubezen"! Ne vemo, ali naj bolj občudujemo krasoto deklice in dozorele žene ali pestrost pokrajine, sredi katere se pogovarjata ti dve bitji o misterijah najglobljih skrivnosti človeškega srca. In kaj bi bil „Rop Evrope" Veronesa, da ni na njem teh visokih debel in širokega obzorja, ki se gubi v sinjo daljavo?
Pokrajina je postala bistven del slike; a rodili so se umetniki, ki jim je postala vse. Francoz Claude Lorrain in Poussin sta slikala naravo, kakršno sta zrla v resnici, četudi stilizovano, ker je tako zahteval klasični francoski okus. Seveda je zašel pri tem zlasti prvi včasi predaleč in slikal same kulise za antične historije.
Medtem se je bil začel razvijati pejzaž tudi na Nemškem, kjer so ga poznali v svojih oltarskih slikah že porenski mistiki. Madone in angeli sredi rožnih vrtov so bili začetki nemškega po-krajinarstva, ki je že bujno cvetlo v nekaterih Dürerjevih in Crana-chovih delih.
A klasični deželi pokrajinskih slik sta postali Flamska in Nizozemska, kjer je dosegel s svojimi deli vrhunec Ruisdael. In ko se je izgubljala skoraj sto let pozneje vsa umetnost v formalistiki francoskega klasicizma, je bil iznova Flamec, ki je vrgel raz sebe
konveticijonalnost, dal duška svojemu hrepenenju ter pokazal v svojih slikah svet, kjer je še vse polno svobode, kjer se še lahko sanja o sreči, kjer ni groze in mraka — Watteau. Slikal je z napol melanholično, napol smejočo se gesto stare parke in gozdove, travnike in livade ter jih napolnil s srečnimi bitji, ki ne mislijo o drugem kakor o otoku Citeri, kjer sije vedno samo solnce . . .
In skoraj istočasno se je preporodilo, oziroma šele rodilo angleško slikarstvo, ki je takoj razumelo težnje svojega časa in gojilo poleg portreta v prvi vrsti — pokrajinarstvo.
Na kontinentu je zavladal medtem klasicizem in privedel zlasti slikarstvo na rob propada, tako da je na pr. izgubilo začetkom XIX. stoletja nemško slikarstvo skoraj vso tehnično tradicijo, ki si jo je moralo polagoma priboriti. Edini Delacroix je rešil vsaj čar barv. A kakor razodetje iz tajnostne dežele so vplivale pokrajinske slike, ki jih je razstavil leta 1824. v Pariškem salonu Anglež Constable. Ljudje so začeli umevati, kakšne čare in skrivnosti krije v sebi pokrajina.
V modi je bilo sicer ostalo slikarstvo, ki je bilo le zgodovinsko-literamo ilustrovanje; na Francoskem ga je širil Delaroche s svojo šolo, na Nemškem Piloty. A zasejano seme je pognalo svojo kal in je preporodilo v francoskcm realizmu vso umetnost. Skupina umetnikov, znanih pod imenom „Pecole de Barbizon", jc dala vsej evropski umetnosti novo smer. Ti slikarji so ustvarjali svoja dela v prosti naravi in so zapustili staro metodo, ki je zrla na svet lc skozi ateljeska okna. Te duhove, ki so si bili sicer tako zelo tie-podobni, je družila narava, njen čar in raznoličnost; družilo jih je spoznanje, da moderna duša noče več kulis in „teatra", ampak resnice, da hoče ustvarjati iz same sebe in iz svojega časa. Sanjavi Corot je slikal pokrajine, ki vplivajo na dušo kakor zamišljene melodije, sanjajoče o čudesni lepoti, Rousseau je risal realistične bajke o tajnostih gozda in njegovih barv, naturalist Courbet je kopiral robustno naravo v vsej njeni nagoti, a Millet, ta največji med njimi, je odkril čar grude in razorane brazde in tiho veličino sejalca in ženjca, ki stopata vse življenje čez njivo in ji izročata svoj up, svoj trud in znoj, dokler ju ne odtrga od dozorevajočega klasja bela žena.
Na Angleškem se je bil medtem razvil prerafaelizem in njegov teoretični pospeševatelj in propovednik Ruskin je odkril svetu pomen Turnerjevih slik, tega umetnika, ki se je prvi drznil slikati zrak in solnce. In kakor odrešenje je zavelo v poljane umetnosti, ko so
odkrili Manet in njegova šola resnice impresionizma in pleinairizma ter obogatili umetnost s tisoč novimi sredstvi.
Toda vsaka doba se presoja po najvišjem, kar je ustvarila, rekli bi nekako: po onem, kar je v njej monumentalnega. Za našo moderno dobo moramo iskati to monumentalnost za upodabljajoče umetnosti v slikarstvu. Arhitektura našega časa še ni dozorjena in enotna, njen slog se šele razvija, naši dobi ne smemo prištevati stavb, ki so le posnemanje prejšnjih slogov, ker ne izražajo ničesar novega, kar bi imel v njih izraziti naš čas. — Skulptura pa kljub svojemu krasnemu razvoju ne izraža tako zelo teženj moderne duše, ker so ji stavljene pri ustvarjanju pretesne meje.
A slikarstvo je izsanjalo čudesa, o katerih prejšnji rodovi tiiso ničesar vedeli. Privedite neizkušenca pred malo sliko Poljaka Sta-tiislawskega in gotovo vpraša: „Nič več?" In vendar, koliko pove ta slika tistemu, ki zna poslušati govor njenih barv! Poleten, soparen dan, trese se ozračje, težko se ziblje zlato klasje, v daljavi zastirajo obzorje sinje gore in čeznje se vale grozeči, z viharjem nasičeni oblaki; jata ptic kroži, gnane od vročega vetra, nad njivo. Ta slika ne krije nobene morale, ne ve nič o tendenci in zgodovini. Ta slika je samo pesem brez besed o naravi, o njeni silni, vse-vladni moči.
Ali pa Rjepinov portret orjočega Tolstega! Kakšna mogočna epična moč je v njem! Široka dolina, sveže brazde, daljno obzorje in na njem grič, pokrit s šumečim, oživljenim gozdom: tu je vsaka ped zemlja, čuti je njen vonj, „kade se njive razorane", čeznje stopa za svojim plugom mislec in gine v vsej tej ogromnosti narave, kakor gine v svežem jutru orel pod oboki neba.
A najlepše je izrazil v slikarstvu hrepenenje našega časa nesmrtni Böcklin. Poteze njegovega čopiča so za našo dobo tako monutnentalne, kot so bile za renesanso Michelatigelove. In zopet mislim tudi pri njem le ono, v čemer je dosegel vrhunec svojega ustvarjanja: njegove mogočne slike iz narave. Ali si je mogoče misliti čudovitejšo himno o krasotah in čaru gozda, kakor je „Molčanje v lesu?" — ono molčanje, ki rodi v moderni, za najmanjše sence vtisov sprejemljivi duši nebroj sanj, opojnih, mamečih kakor bajke, ki so nam jih pravile matere v detinskih letih ? Kdo je izrazil kras-neje kaos čuvstev, ki nam polni notranjost, nego Böcklin, ko je ustvaril „Igranje valov", igranje radosti in smeha, razposajenosti in bojazni, hrepeneče melanholije, ki spi nekje v tajnih globinah duše ter zveni brez konca kakor divna godba?
Praksiteles bi bil izrazil podobne sanje, da jih je nosila v svoji duši njegova doba, v oblikah kipov svojih bogov, Michelangelo bi bil izklesal zanje nadzemska telesa, a Böcklin jih je izpovedal v slikanih pesmih o naravi, v čudesnih pokrajinah. Čim bolj se umetnost razvija, kakor se razvija vse v naravi, tem bolj se širi njeno obzorje iu sredstva, s katerimi izraža svoje težnje. Antičnemu in renesansnemu slikarstvu je zadostovalo človeško telo, ostala narava inu je bila le okrasek. Danes pa je narava, pokrajina istovredna s človeškim telesom in je istotako lirična, epična in dramatična ter se spaja s človekom, ki hodi po njej, v nerazdružtio enoto.
X-	•*
Umetnost je le ena, velika, ogromna, ki se vedno bolj približuje sintezi vseh svojih žarkov v eno samo solnce lepote. Zato so se morali vršiti slični procesi tudi na drugih poljih umetnosti.
Priča nam o tem razvoj poezije. Antični epos je poznal le človeško delovanje, narava je tvorila le tla in ozadje, na katerem so se vršili njegovi boji. Liriki so peli le o človeku, dramatiki je bil človek edini predmet. Dante, čigar delo je sinteza srednjega veka, je vedel govoriti le o človeku in Bogu, ki je bil kljub vsej sholastični špekulacijski transcendentalnosti vendarle samo ogromna, čudesna, poetična antropomorfizacija. Ariost in Tasso sta se kot sinova preporoda ravnala po njegovem idealu lepote in sta opevala le svoje junake; edini Shakespeare je opojil svoje pripovedne pesnitve s čarom narave. A šele oni dih novega življenja, ki je vodil francosko revolucijo in pozneje romantiko ter vrnil človeštvu svobodo in naravo, je rodil tudi v poeziji rože, ki niso zrasle v cvetličnjakih, ampak v svobodni naravi. Prišel je Goethe, ki je moral vsled svojega panteizma uzreti silno moč narave in harmonije, ki spaja ž njo človeka. Prišel je Byron in je opeval naravo, ki mu je bila edino čista in neoskrunjena, kakor še nihče pred njim; idealni Shelley je zapel solnčnočiste himne naravi in ustvaril genijalno lirično dramo, kjer govori in deluje narava sama.
A kakšne sadove je rodila slovanska romantika! Puškin in Lermontov sta opevala svoj ljubljeni Kavkaz z besedami, polnimi žgočih barv; v oni divji gorski svobodi sta spoznala morje skrivnosti, ki spaja človeka z zemljo, z njegovo materjo in usodo. Kako je bil suhoparen in brez življenja poljski psevdoklasicizem, a koliko je dahnil solnca v poljsko poezijo Mickiewicz s svojimi „Krimskimi soneti"! Poezija je odkrila v naravi neizčrpen vir čarov in skrivnosti,
človek je odkril v njej sebe samega in vse svoje sanje in hrepenenje. Da navedem kot primer samo en „Krimski sonet":
BaVcčisaraj v noči. Iz džamid *) se ljudi pobožnih truma vije, odmev izana2) s stolpa v tih večer trepeče, sramu rdi zori lice kot rubin plainteče: že nočni kralj gre, da pri ljubici spočije.
V dnu harema neba svetiljke zvezd gorijo pravečne, sredi njih se nosi po safiru en sam oblak, kot v snu labod gre po jezeru; kot lilja grudi, v zlatu krajci mu blestijo . . .
Tu pada senca z menara :t) z vrhov ciprese, črnijo v dalji se granatni velikani kot v divanu sedeči Eblisa ') satani
pod šatorom teme; iz njih vrhov bude se jim bliski in kot čete farisov5) dreveče preletajo pustinje sinje in molčeče . . .
Tu je vse narava, vse barva, vse blesk. Vsa Mickiewiczeva dela pričajo, kako je slikal z besedami naravo, in ni čuda, da je na pr. znameniti poljski slikar in umetniški kritik Witkiewicz napisal izborilo študijo o Mickiewiczu kot koloristu. Še v večji meri nego Mickiewicz, četudi na drug način, pa je vpletal v svoje pesnitve sijaj in skrivnosti narave Stowacki, bodisi da je opeval solnčni zaton na morju ali pa grozno veličastvo Boga sredi podoljskih step. —
Čim bolj je razvila moderna doba socijalne in individualistne težnje, tem bolj se je poglobila poezija v misterije narave, ki poraja in nosi nas in naše hrepenenje. Nekdanjim poetom je bila narava objekt, ki so ga sicer lepo opisovali, a je tvoril le ozadje dejanju, ki se je vršilo v ospredju njihovih zgodb ; Cervantes je na pr. opisoval naravo le, da ni bilo prazno ozadje platna, na katerem je slikal življenje viteza žalostnega lica in njegovega debelega tovariša. A kakšen dih nam veje naproti iz opisov, ki jih čitamo na pr. pri Turgenjevu! Tu je narava nekaj več nego samo kulisa za „Lovčeve
') Iz džamid = iz mošej; *) izan = večerna molitev, ki jo moli mohame-danski duhovnik ob solnčnem zatonu na minaretu; s) menar = minaret; 4) Eblis = inohamedanski Lucifer; b) faris beduinski junak.
„Ljubljanski Zvon" 1. XXX. 1910.	3
zapiske". To nebo in močvirje, ti lesovi in njive, te breze, križpotja in koče tudi žive, tudi dihajo, govorijo in delujejo; čutimo vonj te zemlje, čutimo, da je zasejal nekdo v njene brazde zrnje, ki pod grudo že kali in raste. . .
Tudi moderna poezija pojmuje naravo istovredno s človekom, oziroma se zaveda, da je človek v primeri z naravo le list, ki je uvenil in se igrajo ž njim jesenski vetrovi. Narava stoji pred njim kakor ogromen, zagoneten bog in navdaja umetnika zdaj z zaupanjem, zdaj s strahom in trepetom.
Odtod je do panteizma le še korak. In moderna umetnost stoji v znamenju panteizma. Panteizem je, če se odkrije in klanja Zupančič „Ob Kvarneru" mogočnemu morju, panteistna je „Moja večerna pesem" Kasprowicza, ta divna himna, ki pomenja vrhunec moderne slovanske lirike; panteistne so čudesne mistične molitve Ceha Brezine, panteistni so solnčni spevi Laha Pascolija; panteizem preveva Reyrnontove homersko-epične romane iz življenja poljskega kmeta.
In tega panteizma ne zadrže in utaje nobene teološke špekulacije in filozofski argumenti. In bolj nego tisoč knjig govori moderni duši ena sama slika: Böckiinov „Otok mrtvih".
Ta slika je za našo dobo značilnejša nego sto drugih. Kako naj jo umetno? Gotovo jo umeva vsakdo drugače. A nastroj, ki ga rodi v naši duši, je gotovo pri vseh enak. Lije nam v dušo nekako solnčno hrepenenje po onem hipu, ko so po brazdah življenja pobrani že vsi sadovi in se peni v čašah že novo vino ter nas tedaj smejoče se poljubi smrt. Zakaj smrt ni nič groznega, kakor ni grozna Böcklinova slika. Nad njo je razlit le tih, svet, brezmejen pokoj; ne gane se morje, le tiho šepeče ob bregu in komaj šumijo na otoku temne ciprese; niti veselo ne pljuska čolnarju, ki pelje trudno krsto k zadnjemu pokoju. In morje in nebo in zemlja, vsa brezmejna narava je čaka v brezdanji tišini, da jo sprejme vase in spoji s seboj . . .
V Rimu, meseca novembra 1909.
Knjiga o Stanku Vrazu.
Dr. Branko Drechsler: Stanko Vraz. Študija. Izdala Matica Hrvatska i Slovenska.
U Zagrebu 1909. 8". 220 strani.
Spisal vscuč. piof. dr. M. Murko.
rasna misel, naj Matica Hrvatska izdaja vsako leto po eno slovensko knjigo, Slovenska pa eno hrvaško, je rodila letos najlepši sad: skupno knjigo o Stanku Vrazu ob njegovi stoletnici. Pisana je hrvaški, ali njena vsebina jasno priča, kako je bil najpriljubljenejši pesnik in najizobraženejši pisatelj ilirizma po lepi pesmi A. Šenoe v resnici „naš i vaš". In povejmo takoj: letošnji skupni dar Matic v Zagrebu in Ljubljani je dozdaj najboljša knjiga, ki je namenjena kulturnemu približevanju Slovencev in Hrvatov in seveda tudi Srbov.
Branko Drechsler je literarni historik, ki zna pisati za širše kroge na znanstveni podlagi. Za svojo „studijo" o Stanku Vrazu je izbral iz ogromnega gradiva povsod najvažnejše črte, pri opisovanju pesnikovega razvitka prepleta življenje in delovanje ter ne zanemarja njiju tal, sodi stvarno in z estetičnitn okusom, jasne poteze svoje slike pa završuje z lepo „karakteristiko" v poslednjem poglavju. Dodane „beležke" kažejo, da je Drechsler porabil tudi mnogo še neznanega rokopisnega gradiva, posebno od naše Matice hranjeno slovensko ostalino, ki sem jo jaz v „Miklosich's Jugendjahre" le kratko karakteriziral, in Vrazu iz vseh slovanskih dežel pisana pisma, ki Še Čakajo izdatelja v zagrebški vseučiliški knjižnici. Vsa knjiga pa tudi priča, da ima njen pisatelj potrebno obzorje po svetovni književnosti in posebe po češki, poljski in ruski, brez česar ni mogoče pisati o ilirizmu. To bo dobro došlo tudi njegovim nadaljnjim „preporodnim študijam", ki nam jih obeta z glavnim naslovom knjige o Stanku Vrazu.
O poetični dobi ilirskega „preporoda", ki je hotela združiti vse Jugoslovane na književnem polju, se je sicer že mnogo pisalo, vendar obširno in temeljito delo Rusa P. Kulakovskega „Ilirizm" (Varšava 1894) nam predstavlja bolj le njeno zunanjo zgodovino, še dalje pa je v tej smeri zašel domačin Gj. Šurtnin v svojih dveh knjigah še nedokončanega „Hrvatskega preporoda". Na književnost
3*
ilirizma in njene glavne zastopnike se bolje ozira Poljak M. Zdziechowski v svoji knjigi „Odrodzenie Chorwacyi v wieku XIX." (Krakov 1902), ki je sicer dobro ocenil Vrazove „Djulabije", ne pa ostale pesniške in pisateljske delavnosti. Po prekrasnem uvodu Franje Markoviča k Vrazovim „Izabranim pjesmam", ki jih je izdala „Matica Hrvatska" ob sedemdesetletnici (Zagreb 1880), je torej Drechslerjeva „študija" prvi napredek, kajti tu se nam predstavlja in pravično ocenja vse Vrazovo književno in buditeljsko delovanje. Prvega po času in vrednosti ter dolgo časa edinega hrvaškega kritika smo sicer že poznali iz dotične razprave Milivoja Šrepla, ali tudi Vrazov izvrstni časopis „Kolo" je osvetlil Drechsler na novo v celini, popolnoma novi pa sta za Vrazovo karakteristiko in vso njegovo dobo važni poglavji „Preporodna satira" in „Satire i epigrami".
Slovence bo najprej zanimalo poglavje, kako je naš rojak iz Ljutomerskih goric postal „Ilir iz Štajera". Pred tem pa je še treba malo objasniti, kako se je Jakob Fras prekrstil v Stanka Vraza. V dobi romantičnega preporoda, ki je težila povsod po „narodnosti", nahajamo večkrat, da ljudje dodajajo svojemu navadno neslovan-skemu krstnemu imenu kako pristno ali prevedeno slovansko in krstno nazadnje popolnoma opuščajo. Tako se tudi Vraz imenuje najprej Jak. Konstantin, J. Stanislav, Stanislav in nazadnje s kratico Stanko (pr. Dela V. 133, 137, 139, 142, 144), priimku pa je dal šele na koncu te metainorfoze slovensko obliko Vraz, ko je že prehajal k Ilirccm. Dobro je omenil Drechsler, da je Vraz dolgo omahoval, naj bo li slovenski ali ilirski pisatelj, kajti, ko je že v „Danici" objavljal svoje pesmi, je še mislil z drugimi graškimi Slovenci na „Metuljčka", tekmeca „Kranjski Čbelici". Vendar Vraz ni našel dovolj podpore pri svojih ožjih rojakih in tudi Ljubljana še ni bila in ni mogla biti tako kulturno središče, v katerem bi bil mogel razvijati svoje sposobnosti le kot pisatelj, buditelj in nabiratelj narodnega blaga. Pač pa se mu je taka prilika že ponujala v Zagrebu, dasi se moramo čuditi, kako je tudi tam mogel v onih časih živeti le kot „homme de lettres". O Vrazovem „uskoštvu" sodi Drechsler pravilno, da „je imao i nije imao pravo". Ni slutil, kakšne moči se skrivajo v njegovem narodu, toda „u tadašnjim prilikama bilo je Vrazovo mišljenje ispravno, a dokaz je slovenskih kulturnih sposobnosti, da je ono danas oboreno" (27).
Mnogo pa nam objasnjujejo tudi, Vrazovi slovenski pesniški prvenci, katerih je nekoliko Drechsler prvič objavil. Vrazova slovenska proza v pismih ima marsikaj prikupnega in precej spominja
na nauk, ki ga je dal Muršcu: „Ne treba besedne preložbe; ne treba-neli tudi kranjšine; samo po(!) takem narečji pište, v kakem so bili najni dozdajni listi. Le prelagajte po sloven s kem(!), t. j. kak dober šta ja rs ki Slovenec govori44 (Djela V., 140). Tega pravila pa se Vraz sam nikakor ni držal v svojih pesniških poskusih, ovirala ga je književna kranjska slovenščina, posebno pa pisava „Kranjske Čbelice44 in Prešernovi umotvori, katerih veliki vpliv na Vraza se popolnoma naravno najbolj kaže v prvencih. Še v svoji polemiki je priznaval Vraz Prešernu, da je Kranjska bila „in slovenicis immer die tonangebende Provinz44. Te slovenščine pa se Vraz ni mogel naučiti iz knjig, še manj pa iz govora. Po takem je pel v čudni štajersko - kranjski mešanici, delal nepravilne oblike (Miklošičev epigram proti Vrazovi filologiji je bil popolnoma opravičen), izpuščal pomožne glagole in rabil vse polno čehizmov, dasi je sam Gaja in njegove Daničarje grajal zaradi obilnih rusizmov (gl. Gragja I. 241). Ako smo pravični, ne smemo zameriti Kastelcu in Prešernu, da so se jima zdele Vrazove pesmi napol nerazumljive; krivo je Drechslerjevo mnenje (13): „Bilo je tu više netolerancije tadašnjih jezično-pravopisnih gloženja negoli istine44. Imam v rokah prepis štirih pesmi, ki jih je poslal Vraz Kastelcu za „Čbelico44, in treba jih bo objaviti, da se spozna resnica. Sicer pa ponujajo dovolj gradiva prvenci v Drechslerjevi knjigi (stran 32—36). Katera živa nefilološka duša na Slovenskem naj n. pr. razume konec soneta „Kolläru44 (32):
Me duše pol Ti dolžen, kaj mam dasti V občt, ki Teb' ne vreden nogvic zuti, Zvun mojga srca na oltarek Vlasti.
Z istim besednim redom bi se to glasilo:
Moje duše pol sem Ti dolžen, kaj imam dati v žrtev, ki Tebi nisem vreden nogavic izuti, razen mojega srca na oltarček Domovine?
Nič bolje se pa ni godilo Vrazu tudi s prvimi ilirskimi poskusi. Drechsler sam priznava (42): „Prvi ulomci potonjih „Djulabija44 su kraj ljupkih motiva naprosto — nerazumljivi44. V resnici se Vraz še dolgo ni naučil prave „ilirščine44, kajti za to tudi zagrebške razmere niso bile ugodne, in njegova pesniška dela so v teku časa izgubila mnogo svoje veljave zaradi nepopolnega jezika. Govorimo lahko naravnost o tragični usodi Vrazovi, ker se ni rodil v jeziku, v katerem bi bil lahko razvijal svoje pesniške sposobnosti. Ali tega ves položaj tudi na Hrvaškem ni dopuščal, tako da „pjesnik postaje sluga narodne
ideje i to je njegova največa slava, a besmrtno mu ime ne pronosi poezija, več velika budučnost naroda" (188).
Neizmerno važni pa so slovenski prvenci „za shvatanje razvitka Vrazove književničke fizionomije i pravca čitava njegova potlašnjega književnoga rada" (29), kajti lahko se reče, da se v njih kaže že ves poznejši vsestranski pesnik in pisatelj. Vraz se je toliko učil in delal za književnost, da mu res ni ostajalo časa za filozofijo in pravo. Treba je dodati, da je Vraz razen Vukovih, „rusnjačkih", ruskih in novogrških narodnih pesmi in španskih romanc prevajal in posnemal tudi pesmi nemških filhelenov. Med nemškimi pesniki je prevajal tudi Mathissona (ostalina, 1. 96), kar se ujema z melanholijo, ki se je ohranila še v pohrvačenem „Prvem lišču", in približuje mladega Vraza nekoliko Čbeličnim posnemalcein nemških pesnikov XVIII. stoletja. Drugače pa sam pravi, da so njegove dojilje bile „vile stare klasičke in nove germanske i romanske, najpače iz luga romantičkog". Izmed slovanskih pesnikov sta v mladih letih najbolj nanj vplivala Kollär in Prešeren. Posebno sta mikala Vraza Prešernov epigram in satira (gl. str. 14—15, 37). „Bogatstvo slo-venskiga jezika" je smešil še tudi v distihu, v katerem pravi, da ima za Kreutz — crux štiri besede: križ v bohoričici, metelčici, danjčici in kriš (odkod?). Po krivem se zdi Drechslerju (37), da je Vraz sodeloval pri Cbelici (v IV. knjižici) vsaj „kao sabirač Vodnikovih pjesama" (t. j. narodnih), kajti on jih je sam dobil od Smoleta (gl. Štrekelj, Zbornik Slov. Mat. III. 6).
Ni mi jasno, misli Ii Drechsler (42—45), da so Vrazovi hrvaški čisto erotični prvenci, ki jih je poslal 15. decembra 1836 v Zagreb, posvečeni tudi Ljubici njegovih „Djulabij"; po mojem mnenju gotovo, saj se je seznanil ž njo že leta 1835., kar je Drechsler prvič opazil, in se v avgustu leta 1836. ni mogel ločiti od Samo-bora (43). Zagonetni naslov „S*****ci" bi jaz tolmačil „Samoborci", dasi ima eno zvezdico premalo. Lep je primer, kako težko je pesnik ustvarjal svoje lahke „Djulabije" in kako Je pri njih popravljanju vendar v kratkem času napredoval. Obširnejše študije na tem polju, še bolj pa dobra historično-kritična izdaja, na kakršne moramo vendar že misliti tudi pri južnih Slovanih, bi nam dale lepo gradivo za razvitek Vrazove muze.
Zanimivo je, da sta na početke „Djulabij" vplivala Čelakovsky in Jaroslav Langer. Glavni vzor pa je Vrazu bil seveda Jan Kollär. Pesnika „Slävy Deere" sodi Drechsler ipak preostro, ali dobro je opazil, da je Vraz „ovo dosta nepjesničko djelo čitao kao pjesnik".
Za dokaz bi še lahko navel njegove prevode Kollärjevih sonetov, ki so vsi iz leta 1821., ko je bil poznejši arheolog v verzih še samo pesnik: Djela III. str. 11 = Slävy Dcera I. 50, 12 = 1. 18, 35 = II. 4, 41 = 1.4, 46 ~ I. 20. Velik razloček je tudi v tem, da je Kollär sicer slavil narodno pesem, ali je ni posnemal, za Vraza pa so sile narodne pesmi vseh Slovanov poetični kation; to ima seveda svoje vzroke, kajti Kollär je v prvi vrsti vendar učenec Herderjev (tudi v svoji izdaji slovaških narodnih pesmi), Vraz pa temeljit poznavalec nemške, posebno mlajše in slovanske romantike. Oboževanje narodne pesme pa ga je vleklo bolj k živim Slovanom in ne k slovanskim grobovom kakor Kollärja; po takem se je še v naših ponemčenih krajih, ki poznejšim napol ali nič učenim koreninčarjem tiiso dali miru, le malo ustavljal, zato pa navdušeno opeval svoj slovenski Štajer in druge slovenske kraje ter slavil krasoto in milino njih dev. Sploh je Vraz velik idealist v ljubezni (pr. posebno svarilo pobratimu Vukotinoviču, naj sc ne ženi, na strani 47.) in rodoljubju nosil v sebi mnogo zdravega slovanskega realizma, ki se je posebno kazal v njegovih satirah, političnih nazorih in v resnem književnem delovanju.
Drechslerju ne ugaja moja od češke kritike sprejeta misel, da je Kollärja „Slävy Dcera" sinteza antike in romantike (74). Vendar tu ne gre za to, je Ii Kollär to sintezo dosegel ali ne, ampak za to, da jo je poskušal in da je tudi teoretično iskal bodočnost slo-vanstva v tem, da ublaži ostro nasprotje med starim klasičnim in novim romantičnim svetom. To je vendar popolnoma jasno povedal v svojem spisu „Lieber die literarische Wechselseitigkeit" (str. 77, 82), katerega je sploh bilo treba omeniti, ne pa njegovo češkoslovaško okostje v „Hronki" (76), saj nam Vraz (Djela V. 169) sam pripoveduje, da je ta „lepa knjiga" „v Gradci vse Slovenske kervi zburkala", in da je „tota knjiga Evangelium Slovenski", katerega je on „že dvajsti eksemplarov razdaval" (pr. moj članek „Kol-lärova vzäjemnost slovanskä" v Sborniku Jan Kollär, ve Vidni 1893).
Ne strinjam se tudi z Drechslerjem, ko pravi (50), da je pri „Djulabijah" „svakako dosta neznatan utjecaj njemačke poezije", drugod pa ga niti ne omenja. Kako velik in popolnoma naraven je je bil v resnici! Seveda ne smemo misliti samo na reminiscencije nemških pesnikov, ki jih Vraz sam omenja, ampak na ves duh nemške romantike, še bolj pa na njen posredni vpliv po Čehih, Poljakih in Rusih na južne Slovane, na Vraza pa še posebe po Vuku Karadžiču in Prešernu. Tako sem jaz pred leti namesto name-
ravane monografije o nemških vplivih na St. Vraza napisal nazadnje „Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der böhmischen Romantik". Same „Djulabije" so odtnev Rückertovih „Oestliche Rosen" in njih vzora Goethejevega „Westöstlicher Divan". Zdziechowski je omenil tudi Novalisa, ki je bržkone res zapustil sledove v Vrazovi zagrobni ljubezni. Nove pesniške oblike, kakor romance in balade, katere je Vraz prvi uvel na Hrvaškem (Markovič XLVII), gloso in tencono, neštevilne sonete, v katerih je tudi on izdajal „romantične dekrete", in vzhodne gazele mu je navejala nemška romantika. Ponavljam, da sta izmed Nemcev nanj največ vplivala Riickert in še bolj Uhland (gl. Miklosichs Jugend- und Lehrjahre, 53), iz katerih je tudi prestavljal, vobče več iz nemščine, nego misli Drechsler (191). Omenjam, da je „Plača lakomnosti" (Djela II. Gusle i tambura, 109), katere nemški izvirnik Vrazu ni bil več v spominu (ib. 131), vzeta iz Rlickerta; „Tri sitnice" (120—121) pa so „Slobodan prevod" iz Uh-landa (ib. 138), kar se pa ne vidi, ker je pri tisku opombna številka odletela. Zanimivo je, kako je Uhlandovo balado „König Karls Meerfahrt" ponarodnil v „Kralja Matijaša" (ib. 110), ki obenem dokazuje, da Markovič ni bil na pravem potu, ko je v „Djulabijah" (v kitici III. 129) zamenil Matijaša z — Zrinskim. V daljše podrobnosti se seveda ne morem spuščati, poudarjam samo, da Vraz pri primerjanju z nemškimi učitelji tudi ne bo izgubil, ali tudi ne toliko pridobil kakor pri Kollärju.
Danes je jasno, da je hrvaški preporod, o katerem se je govorilo in pisalo kakor o kakem čudežu, ne samo posledica borbe proti Madžarom, ampak rezultat takratnega evropskega gibanja, po svoji idejni vsebini pa v prvi vrsti nemške književnosti Nepričakovan dokaz za to nahajamo tudi v mišljenju in delovanju dr. Ante Star-čeviča, ki je med Hrvati ustvaril do neke mere naravno in opravičeno reakcijo proti ilirstvu, jugoslavenstvu in vsemu „slavstvu". Ne bomo se torej preveč čudili njegovim besedam (Djela Dr. A. Starčeviča, III. 26): „Ja nemrzim nikoga i ništa na svetu. Nemce i njihovo knjižtvo samo prezirem . . . Njihovim knjižtvom bavio sam se i za mlada i za muževne dobe, pa neznam da sam se odtuda išto naučio . . . Njihovo je knjižtvo kukavan navertak s drugih, prosvetljenih knjižtvah. Do njihova knjižtva samo Slavjani derže,pa vidimo kako su Slavjani napredovali. Stoga ja kad nebi imao drugo g a posla,, a nebi mi se dalo spavati, volio bi buhe lovit nego-li učiti se iz nemač-koga knjižtva". To je „Stekliš" v razgovoru s „Prostodušnikom"
sicer prav stekliški povedal, ali izrek je važen pojav reakcije proti ilirstvu na književnem polju.
Mnogim bralcem, posebno slovenskim, pač ne bode jasno, zakaj sta se Gaj iti Vraz razšla. Tudi v jubilejnem letu Gajevem bi se o očetu ilirizma smelo vsaj to povedati, ') da je za pravo književnost imel enako malo zmisla kakor naš Bleiweis in da si je lastil književni monopol. Zaradi tega je podkapal „Kolo", ki se je moglo meriti s takratnim izvrstnim „Časopisom Českeho Museum" in ga je z Vrazovimi kritikami celo presegalo. O slovanskem narodopisu (folklo-ristiki) in mitologiji je imel Vraz posebno za ono dobo res dobre, prav znanstvene nazore. Svojo izvrstno književno kritiko pa še dopolnjuje s takšnimi satirami in epigrami, da kot satirik še danes nima tekmeca v hrvaški književnosti. V naših očeh ga neizmerno povzdiguje, da je v Pragi takoj spoznal talent Havlička - Borovskega ter ga v svojih satirah posnemal. Njih sorodnost se kaže tudi v tem, da je Vraz opozarjal na Puškina in Gogolja, ali šele po celem pol-stoletju so nastopili hrvaški novelisti pot, ki jim jo je kazal Vraz. V politiki je sodil naš idealist neizmerno trezno ter ni mogel trpeti krika in nepremišljenih demonstracij. Škoda, da se ni mogla čuti tudi njegova beseda, ali epigrami so ostali v beležnici, javno pa Vraz sploh ni imel glasu, ker ni bil plemič, ter je matije veljal nego stotine in stotine kmečkih pletničev, ki niso znali niti brati in pisati. Pravično in za Vraza posebno častno je Drechslerjevo mnenje (179), da je on bil književnik, ki bi mogel edino „nadvla-djivati zapreke, što ih je narodnoj prosvjeti donio apsolutizam", ali do tega ni prišlo zaradi Vrazove bolezni in prerane smrti.
Enega važnega vprašanja se Drechsler, govoreč o Vrazovih književnih nazorih, premalo dotiče. Že od leta 1838. pa do konca svojega življenja je Vraz gorel samo za narodno pesem ter hotel nanjo graditi novo narodno književnost, zarnetal pa je Dubrovčane, katerih so se držali Gaj in njegovi sodelavci, zaradi njih jezika in nenarodnega duha, kajti zdeli so se mu Italijani v slovanski obleki. Gotovo pa je bila napačna ena in druga izključnost. Vrazovi se moramo tem bolj čuditi, ker je v duhu romantike bilo vendar tudi izkapanje starih pesnikov in oživljanje njih besed in oblik. Razen tega pa je tudi že Vrazu lahko bilo znano, koliko prave poezije se nahaja v dalmatinsko-dubrovniški književnosti. Sicer pa tudi on Dubrovčanom ne odreka svojega spoštovanja, še dalje pa je šel v svoji poetični praktiki, kajti v njegovih poezijah, posebno v „Djulabijah" se lahko
l) Izraz o „nediplomatskih akcijah* Gajevih (84) v Peterburgu je preblag.
zasleduje mnogo misli, besed in slovniških oblik dubrovniških pesnikov, da, celo preveč. Zanimivo pa je teoretično precenjevanje narodnega pesništva, ker veže Vraza s Kopitarjem in Vukotn Kara-džičetn, katerih se je držal tudi v vprašanju o kajkavcih, z Vukotn pa je še omejeval Hrvate samo na čakavce (Kopitar je imel o Hrvatih in Srbih pravilne nazore, česar pa niti slavisti večkrat ne vedo).
Posebno lepo je uspela Drechslerju Vrazova „karakteristika". Kako jedrnati so n. pr. stavki (186): „Vraz je najomiljeliji pjesnik u najpjesničkije doba preporoda; poslije toga osnivač hrvatske književne kritike, poticalac naše prve književne evolucije, vodj književnoga rada u Hrvatskoj, najizrazitiji posrednik izmedju mlade naše knjige i književnoga rada kod slavenskih i ostalih evropskih naroda. On je najviše radio oko priljubljivanja i sjedinjavanja hrvatske, slovenske i srpske književnosti, jer je u zajednici vidio veličinu i uspjeh naše prosvjete." Vendar izpisati bi moral celo poslednje poglavje, ako bi hotel do konca povedati, kaj je bil Vraz. Ne morem zamolčati še nekaj meni iz srca pisanih vrstic, ki so posebno važne za Slovence (192—193): „Vrazov pjestiički talen at jeeminentno lirski, s svojim značajem i opsegom podsječa nas na slove nsku narodnu pjestnu, gdje ima više čustva nego intuicije, gdje uvijek sadržaj nadmašuje melodija, mila i puna, ako i nije opsežna, a grli se u njoj melanholija sa prpošnom šalom. On je specifički slovenski pjesnik, m a da je p jeva o na hrvatskom jeziku".
Da je Vraz ostal tudi na Hrvaškem pravi slovenski pesnik, se pri nas premalo ve in še manj vpošteva. Treba bi bilo to pokazati v razpravah, še bolj pa z „Izbranimi pesmimi St. Vraza" za Slovence, ki bi morale seveda imeti primeren uvod in tudi tolmač. To bi bila nova hvaležna naloga za našo Matico; ne morem pa zamolčati, da se od take izdaje v marsičem več zahteva nego od dosedanjih slovensko-hrvaških cvetnikov. Najlepše pesmi, posebno slavospevi na našo domovino, pa spadajo tudi v naše slovstvene čitanke, kjer mora sploh ilirizem dobiti svoje posebno poglavje.
Tudi Zagreb je Vrazu še marsikaj dolžan. Žalibog vseh dolžnosti niti ne more več izpolniti. Žalostna je resnica (127), da je Matica Ilirska izdala nekritično Vrazova „Djela", posebno satire in epigrame, „a rukopise pjesnikove nije sačuvala". Izgubila pa se je tudi hrvaška ostalina Vrazova, „cjelovite študije, najvažniji i najza-nimljiviji svjedoci njegova kriticizma" (156.). Nasproti taki barbarski nemarnosti dobro de pohvala, da je vsaj naša Matica lepo ohranila izročeno ji slovensko ostalino. Vendar tudi zagrebška vseučiliška
knjižnica še čuva jako važno gradivo za kulturno zgodovino vseh Slovanov, namreč od Markoviča in Drechslerja že deloma porabljena pisma, ki jih je Vraz obilno dobival iz vseh slovanskih dežel. Za njih dostojno izdajo je treba seveda znanja slovanskih jezikov in književnosti. Po takem bo to nalogo pač morala prevzeti jugoslo-venska akademija, ne pa Matica Hrvatska, ki bi bila drugače poklicana, da doda petim knjigam Vrazovih „Djel" še šesto, katera o svojem času bržkone tudi zaradi tega ni izšla, ker ni za širje kroge. Treba pa je seveda tudi nadalje zbirati in izdati vedno zanimiva pisma, ki jih je pisal Vraz sam.
V veliko zaslugo štejem Matici Hrvatski in Slovenski, da na začetku jubilejnega leta Vrazovega razširjata o njem knjigo, ki ne bi mogla biti boljša. Kot novost nam prinaša tudi edino avtentno Vrazovo podobo, portret v barvah, ki ga je slikal 1. 1841. Lerois, nekak potujoč slikar. Pohvalil bi še rad eno malenkost, vendar neizmerno važno za praktično življenje. Hrvati rabijo za mesece navadno „narodna" imena, v tej knjigi pa nahajamo mednarodna, vsakemu človeku razumljiva latinska. To mora postati edino pravilo pri nas in tudi pri Hrvatih. Kdor se ozira po slovanskih jezikih, zapazi, da se prosta govorica povsod laže razumeva nego pod raznimi vplivi razviti književni jeziki. Eno največjih zmešnjav in ovir za vzajemno občevanje med Slovani pa delajo narodna imena mesecev pri Čehih, Poljakih, Hrvatih in Slovencih, ker jih je težko pomniti in ker se isto ime rabi večkrat za različne mesece. Že naš J. Bleiweis se je šalil, da se lahko iz Zagreba odide zadnjega prosinca (decembra) in v Ljubljano pride prvega prosinca (januarja). Zgodilo pa sc je že Češki akademiji, da je zamudila vabilo Krakovske, ker je poljski kwiecien april, češki kvčten pa maj. Kaj pa naj rečemo o navadnih ljudeh v uradih, bankah in trgovinah, kjer je hitra orientacija potrebna? Koliko dragega časa se gubi s tem, če jih je treba iskati po slovarjih ali koledarjih! Še hujše pa so mnogokrat prav velike škode, ki se gode n. pr. kmetom v obmejnih slovenskih in hrvaških krajih, katere mnogokrat kontumacirajo zaradi takih nesrečnih imen. Poznam prav narodnega slovenskega sodnika, ki jih je samo zaradi tega uradno prepovedal. Hrvati pa se oddaljujejo ž njimi še od Srbov, ki so kakor drugi pravoslavni Slovani (Bolgari in Rusi) bili tako pametni, da so ohranili latinska imena. Ako torej vprašamo po zunanjih znakih, ki ločijo Hrvate in Srbe, lahko naštejemo pismo in — mesece. Kaka zmešnjava bi nastala po takem v Bosni, ako se vsaj uradno ne bi rabila latinska imena? Čas je že, da razum-
ništvo, ki je v marsičem razdružilo slovanske narode, tudi nekaj stori za njih približevanje. Vsemu kulturnemu svetu lastno delitev časa smo podedovali od starih narodov v Aziji, Afriki in Evropi; ona ne postane naša, če ji damo navidezno in površno narodno obliko. Zato pa čuvajmo, kar je res narodno, ustvarjajmo nove besede v duhu slovanskih jezikov in trebimo res nepotrebne tujke!
»-«-• »----
Komandija,
£>aj pravite? Da ne leži dežela blaženih ljudi na koncu cest, na koncu dni? Ojdä, v Komandiji!
Leži, leži . . . Pač je do nje prokleta pot: puščava, morja kleč in prod, fatamorgana, sto zablod, — ojdä, vKomandijo!
Na pot, na pot! Tam ni Šentmarksov paradiž; len, križetnrok tam ne čepiš, tam — trud in znoj, in mraz in piš, ojdä, v Komandiji!
Povsod je križ! A tam nikdar ni ena — dve, in sami vsi so tam možje in vse samice so zveste, ojdä, v Komandiji!
Ojdä, pa kje? Hm! Res, odkrito bi dejal: odkar sem živ, sem je iskal, odkar iščoč, je ne poznal, ojdä, Komandije!
Tam bi ostal . . . Vse prelahko jo izgreši, deželo blaženih ljudi, kdor išče Pravdo brez Laži, ojdä, Komandijo . . .
Veš: saj je ni! —
Vladimir Levstik.
—9 (ö^sfrÄ—
o o o
Književna poročila.
o o o

Ivan Cankar: Kurent. Starodavna pripovedka.1) — Menim, da bi ne bilo odveč, ampak na veliko korist marsikomu, ako bi ob priliki razložil strokovnjak Slovencem osnovne pojme o estetičnem čuvstvovanju, izražanju in — tudi modrovanju, to pa v sistematični razporedbi. Potreba za to je velika, pojmi o tem so jako megleni in pomanjkljivi. Tak estetik bi se moral posebno dolgo pomuditi pri tisti prikazni, ki jo — imenujemo simbol, kajti brez simbolizovanja ni umetnosti, in kdor tega ne razume in ne uvažuje, ta umetnosti kratkomalo ne more razumeti, kaj šele tisto strujo, ki jo simbolistično imenujemo. Tudi pri nas je simbolistov, ali žalostna jim majka! Naše občinstvo jih ne mara, in to je razumljivo, da jih ne, ker jih ne razume. In niso baš najslabši ti naši umetniki, ki jim gre to ime. Drugih menda danes niti nimamo. In vendar v očeh naših razumnikov ti nič ali dosti ne veljajo. Pač, za parado so dobri, drugod se celo hvalimo ž njimi, ker so moderni, mi pa hočemo tudi plavati s tokom. In glejte! Spet se je pojavil — simbol, ali simbol — skoro nevarne vrste. Poslal in ustvaril nam ga je Cankar in ga krstil na nekrščansko ime — Kurenta. Ni šala, to ni nikak psevdonim, pravi pristni Kurent slovenski, patron in boter vsega posvetnega veselja je prišel v deželo. Če je taka, potem moramo priznati, da si je Cankar ta simbol izposodil od ljudstva. Torej zadene pisatelja le pol krivde. In če tega simbola ne bo razumel slovenski izobraženec, ga zadene druga polovica. Kako bi ne? Toliko jc od Cankarja do naroda, kolikor od naroda do našega razumnika. Seveda umetniku Cankarjeve vrste ni mogel zadostovati surovi lik, kakor ga je vodil po deželi, liki Bošnjak medveda, pesnik „popevčic milemu narodu". Predvsem ga je osvobodil njegovega demonskega božanstva, ki bi bilo le oviralo pesnikovo domišljijo. Pustil pa mu je naravni značaj; tudi Cankarju je Kurent patron in boter vsega posvetnega veselja. Ali kako pride bornih staršev razcapani sin do tega visokega dostojanstva? Enostavno — prodal je dušo, dobil osebno pozabljenje in vseovladujoče čarobne gosli, s katerimi vlada nad zemlje sinovi, kakor se mu zljubi. Popotnik, kakor je bil od rojstva, ostane Kurent tudi pozneje in sledeč neodoljivemu svojemu nagonu pride v različne kraje in družbe. Res, marsikaka zveza, misel in podoba, ki jo beremo ali slišimo iz junakovih ust, ostane napol ali docela meglena, ali ideja posameznih poglavij in celote — ne more biti izobražencu skrita. Tudi treba brez ovinkov priznati, da se nahajajo tudi v pričujočem delu mesta in deloma celo liki, ki so nam bolj ali manj znani že iz prejšnjih Cankarjevih spisov, ali spomniti se moramo, da je to neke vrste posebnost Cankarjeve umetnosti. Gotovih in dovolj prozornih namenov pisateljevih pri tem ni mogoče prezreti. Tudi bo priznal vsak nepristranski sodnik, da ne pogrešamo v takih odstavkih nekake sveže originalnosti in skoraj prvobitne samoraslosti, to pa izvira odtod, ker se vse posameznosti tako naravno vežejo v divno, poražujočo celoto in enotnost, s katero dosega virtuozni pisatelj vselej svoj namen. Kdo bi se mogel odtegniti vtisku skoro enolično risanih velikih slik in
') V Ljubljani 1909. Založil L. Schwentner. - Cena broš. 180 K, elegantno vez. 2-80, po pošti 10 h več.
čudovitega razpoloženja v naravi in v družbi teh sestradanih trpinov, ki hrepene po solncu in sreči, ne da bi jo mogli dohrepeneti. Mar ni enolično to, kakor opisuje ples kmetov v kmetski krčmi, ples rudarjev v obrtniški, delavski krčmi? In vendar so to velikanske poteze, ki zmagonosno osvajajo naša srca, kakor osvaja glas Kurentovih gosli te čudne množice. In če hočemo občudovati silo Cankarjeve ironije, kadar nastopa vsled svoje zunanje skromnosti najsamozavestneje, moramo čitati prve strani IV. poglavja. Če hočemo trepetati s temi nesrečniki, ki so obsojeni na Golgato, moramo brati na prav mnogih straneh, ki jih v teh kratkih vrsticah niti omeniti ne utegnem. Kadar pa nas žene srce, da se naslajamo ob opojnem čaru najpristnejše poezije, ki trepeta na krilih prekrasnega in snovi sami dostojnega umetniškega jezika, moramo odpreti prve strani tega zrelega Cankarjevega umotvora. Tam bomo brali, kako se je prvič zaljubil potepuh Kurent, in bomo rekli, da se tako ni zaljubil še noben slovenski fant v slovenski knjigi. Opozoriti moram tudi na prekrasno mesto, kjer Kurent vasuje pod oknom svoje deklice, in na tisto, kjer baranta za svojo dušo z neverni ko m pritlikavcem. In pomen tega simbola? Vsa knjiga ga razlaga v tako krasnih, četudi tako žalostnih podobah. Priznati moram, da nikjer morda še nisem tako globoko kakor ob tem spisu zaslutil pomena Schillerjevih besed, kjer pravi: Resno jc življenje, bedna je umetnost. Hočem reči, da bi iz tako lepe oblike dihal tako mračen duh, kar nas tem bolj poraža, ker je v tem svetu na zunaj vse tako veselo, prešerno, razuzdano. V resnici, v notranjosti je seveda drugače. Da — to je tudi osnovni pomen pričujočega dela. Naj nastopa kmet ali delavec, gospod ali umetnik, pijanec ali romar, vsakemu spi v duši beda, topost, ki hrepeni po osvobojenju, povsod pa je obenem toliko nagnjenja in razpoloženja za površnost in lahkomiselnost. In ne samo to. Velika je tudi razlika med tistimi, ki jim jc dodeljena posvetna sreča, in tistimi, ki so obsojeni, da so sužnji, da s svojim znojem, svojo krvjo gnoje zemljo, ki rodi gospodom. Torej tudi tukaj nezdravo nasprotje, zato tem žalostnejša resničnost. Tako velik je ta razkol v sužnjih dušah, da se romar, ki se je napotil z velikim bremenom na duši k Mariji pomočnici, v hipu lahko izpremeni v pijanca, prešestnika. In ideja lahkomiselne posvetnosti, ki spi v duši slovenskega človeka, izvirajoča iz pomanjkanja zunanjega in notranjega ravnotežja, ki ga je izpodnesla tisočletna suženjska naša zgodovina, je utelešena v Kurentu. Zato mora biti Kurent človek, sin človeških staršev. In to rodovitno misel je Cankar mojstrsko izrabil, kajti vkljub osebnemu pozabljenju, ki ga je dobil z goslimi vred, vkljub temu, da jc pravzaprav izgubil sposobnost za čutenje človeškega gorja, se nabira v njegovem srcu, kaplja po kaplji, sočutje s temi bednimi sužniki, ki so si postavili obupno geslo: „Tisoč ur trpljenja za eno uro radosti". Ko je bil priča tolike in vsesplošne obupanosti in onemogle toposti, ko vidi romarje-izseljence, pred domovino kakor pred smrtjo bežeče in vendar po njej kakor po ljubljeni materi roke iztegujoče, klone tudi sam in pade pod bremenom ter — zajoka, on, patron in boter vsega veselja. In ta misel, poosebljena v Kurentu, predstavlja pozitivno stran in evolucijo osnovne ideje tega tehtnega Cankarjevega dela. In kakor pomenljive so Kurcntove sanje o velikanski prikazni z goslimi v roki, ki mogočno koraka pred ljudstvom in po ljudstvu, do gležnjev od krvi poškropljena, prav tako pomembna je zaključna vizija, ki nam predstavlja velikansko smrt, našemljeno z veseljaškim klobukom in z goslimi v roki, za katero stopa Kurent, ki mu kapljejo solze na zemljo, iz katerih klije novo f vetje in zelenje. Torej le na Golgati ima položiti svoje račune ta rod, suženj in top, ki mu je patron in boter posvetnjak in veseljak Kurent, in šele potem, po veliki pokori, ima vzkliti iz grenkih
kapelj nov zarod, ki bo sebi kopal in sebi zidal. Šele temu zašije svetla zarja, ki se obeta na daljnem vzhodu. In tako zaključuje to delo sicer s trdim disakordom, ali izza daljnih gora od jutranje strani nam tiho zveni nasproti kakor muzika pri-hodnjosti sreče, ki bo donela p(5 notranji vrlini in bratski enakosti. In Če se spomnim ob zaključku tistega Cankarjevega dela, ki ima svojo podlogo tudi v narodnem slovstvu, namreč „Potepuha Marka in kralja Matjaža", se mi je dogodilo to skoro nehote, kar mi je priča, da sta imenovani deli v nekem zmislu podobni in sorodni, dasi po splošnosti in snovi zelo različni; oba umotvora pa imata zlasti to skupnost, da sta prepojena z najfinejšo poezijo, izraženo v pravem klasičnem jeziku. V obeh delih se je dotaknil Cankar splošnih in velikih vprašanj, ki segajo globoko v usodo našega bitja in Žitja. Ne tu ne tam ni sicer podal rešitve vprašanja, v obeh delih pa nam je razgrnil pestro sliko trpljenja in hrepenenja izmučene slovenske duše.
Dr. Iv. Merhar.
Anton Medved: Kacijanar. Tragedija v 5 dejanjih. Katoliška Bukvama. Ljubljana 1810. 8U, 128 str. (Cena broš. 140 K, eleg. vez. 2 40 K.)
Nekdanji kraljevski general Kacijanar, ki ga je bil cesar Ferdinand vrgel v ječo zaradi poraza kristjanov pri Oscku, ubeži z dunajskega dvora ter snuje zaroto s hrvaškimi in ogrskimi veljaki proti Avstriji. Ogri hočejo Janoša Zapoljo za kralja — ker Ferdinand jih smatra le za antemurale christianitatis in za „stražarje sladkega življenja na Dunaju" — Hrvatje hrepene po nekdanjem kraljestvu z rodnim kraljem. Voditelj konspiracije je Kacijanar, ki ima kraljeva pisma v rokah in je posvečen v dvome skrivnosti. Stvar se razvija ugodno: Zapolja se pridruži zarotnikom, zagrebški sodnik zabrani avstrijskima banoma vhod v prcstolno mesto, kar prinese sel novico, da „Zalesja kralj in Ogrske je Janoš, Hrvatske in Slavonske Ferdinand."
Bolchni Zapolja je sklenil premirje in zadal smrtni udarec zaroti: zavezniki odpadajo trumoma od Kacijanarja ter spet priznavajo Ferdinanda, ki nudi skesanim plemičem odpuščenje; za glavo Begunjca-bcguna Kacijanarja pa je razpisana nagrada. Nikolaj Zrinjski pokaže klavrni pogum in da za vratno umoriti junaka, češ, ker se namerava zvezati s Turki zoper domovino, v resnici pa pretežno iz osebnih interesov.
Glavni junak jc zelo simpatična postava. Zaprt je bil po nedolžnem, zakaj poraza pri Oscku je bil kriv največ škof Erdöd, ki je preprečil dovoz živeža, da se ne bi Ferdinand preveč okrepil z zmago. Ne iz maščevalnosti samo — v nadi, da dvigne domovino do popolne neodvisnosti, se je spustil v nevarno početje. V ječi je pisal na cesarja ponižna pisma, ne iz strahu pred smrtjo, ampak ker se je bal za svoje vzvišene smotre. Jeklena volja odseva iz njegovih besed, ko razgrinja svoj načrt:
„To hočemo, to moramo, to bomo." (41)
Kacijanar jc sublimiral svoj „jaz" in živi malone izključno svojemu idealu — Iliriji, tako da se nekam odtuji rodbini in obljubi hčer Skolasto prijatelju Ivanu Zrinjskemu za ženo, nc da bi jo vprašal za mnenje.
Videč, da jc ostal sam, bivši general vendar nekoliko okleva, dokler ga grofica Salamanka — ki mu je dala ogromen denar na razpolago, da bi z zaroto maščevala bratovo smrt — nc ohrabri: „Vi se prenevedate? Ivan Zrinjski vam je zvest, Carigrad naklonjen ..."
Ponosni mož ne more na nasvet svaka-škofa in na prošnjo žene Elize pred Ferdinanda, ki mu morda vse odpusti: zanj bi govorili Eytzing — skrivni zaročenec Skolastc — Nibšič, Herberstein i. dr.
Manjše zlo se inu zdi, da sprejme nase za nekaj časa sramoto sultanovega protektorata: tako je delal Zapolja, tako brata Zrinjska. Kot malo vzdarje zahteva Soliman od njega grad Kostajnico — ki sta mu ga podarila začasno brata Zrinjska — kar razburi celo Ivana. Ta se sicer kmalu sprijazni z mislijo Kacijanarjevo in je voljan odstopiti svojo pravico do gradu, dočim mlajši brat Nikolaj — ki ga žc dolgo podpihuje njegova zaročenka Katarina Frankopanska, naj nc bo Kacijanarjev oproda, naj mu ne odstopi Kostajnice, naj ugodi cesarjevemu pismu, ki zahteva prejkoprej voditeljevo glavo — najame dva krvnika, da zavratno zabodeta generala.
Tako je padel junak, ki smo verjeli njegovim besedam: „Kdor hoče me umeti, on me ume, in kdor me ume, on me izgovarja ..." (108)
Subjektivno je nedolžen, zakaj delal je vselej z najboljšimi nameni. „Ni li nedolžnost oni čarni svit, ki smrt herojev palih vseh ozarja" (85), tako se tolaži rahlo srce; biva pa še drugo, intersubjektivno mnenje, ki jc obsodilo moža in zahtevalo njegovo kri.
Dejanje žaloigre je skozinskozi dramatsko, dobro zapleteno in razpleteno. Želeli bi si nekaj več krajevne barvitosti v drami, ki je pravzaprav brezkrajevna — če ne vštevamo imen — brez izrazitega ambijanta.
Resno monotonost dobro prekinja prizor lahkoživih martelozov in intermezzo s slugo Hojzičcm, ki je zateleban v intrigantno grofico Katarino, ji trubaduri in vohunari njej na ljubo.
Medved jc ostal v drami, kakršen je v svoji liriki: ugajati mora ljudem meditativnega značaja, vendar za lirične značaje jc prehladen. Oblika mu jc zmerom monumentalna. Medvedove osebe govorijo jeklen jezik, njih besede se neredko kondenzirajo v presenetljive izreke, ki niso prisiljeni, ker izvirajo iz notrine položaja.
Iz jezikovnih ozirov se bodo ustavile filološko oborožene oči tuintam, in psiholog bo včasih zadovoljno pritrdil.
Že 1. 1895. je objavil Medved svojega dramatizovanega Kacijanarja v „Dom in Svetu" v dveh delih: „Zarja slave", drama vpetih dejanjih, kateri sledi žaloigra v petih dejanjih — „Zarja življenja". Po vzoru Schillerjevega „Prologa" v trilogiji „Wallenstein" je postavil pred začetek dolgovezni „Proslov". Česar nc moremo reči o tem razblinjenem dramatskem poskusu, to lahko trdimo o sedanjem „Kacijanarju": Ta tragedija bo zavzemala odlično mesto v dramatski slovenski literaturi.
A. Debeljak.
J. F. Malograjski: Pisana mati. — Slovenskih Večernic 62. zvezek. Izdala Družba sv. Mohorja 1909 8°. 176 str.
Vsebina in tendenca te 170 strani obsegajoče povesti se kaže že v naslovu. Stari Mlakar ni dovolil svojemu mlajšemu sinu, da bi se ženil po svoji volji. S tem pa nastopijo zanj in za Lcnico, ko spravi sin svojo prvo ženo v grob in se oženi s svojo „prvo ljubeznijo", zlo Vrtačko, slabi časi. „Pisana mati" sovraži- tasta in pastorko ter spravlja posestvo počasi, a sistematično na rob propada. A doleti jo za to zaslužena kazen in nazadnje se vse lepo konča. Protiutež zaslepljenemu Mlakarju pa je solidni sosed Koren, h kateremu se Mlakarjevi kar po vrsti selijo, ko jim postaje bivanje doma neznosno. V starejšem Mlakarjevem sinu, s katerim je pisatelj skušal rešiti v Mohorjevih knjigah slabo opisanega „izprijenega" študenta, ima tudi onega rešnika, ki s svojim denarjem vse reši in na razvalinah stare ustvari novo Mlakarjevino. Pastorka pa se oženi z ovdovelim Korenovim sinom, ki je notar v bližnjem trgu. Snov je precej uboga, a da jo je razpredel na 170 strani, je pisatelj
posamezne prizore razvlekel na dolgo in široko, bogato sejal sentimentalne in moralne refleksije, kopičil krivico na krivico, nesrečo na nesrečo in sploh pridno rabil ves oni stari in znani arzenal moralistovskih pridigarjev, ki skušajo ljudem po sili izžemati solze. Za hutt^r skrbita dekla in hlapec s svojim stereotipnim do-vtipom, ki je siccr zasnovan tako, da bi se lahko ponavljal in infinitum, a vkljub temu samo enkrat nov. Motiv zlega Italijana, ki je kriv v veliki meri — vse nesreče, je star, nova pa je pomoč iz Srbije. Človek, ki zahteva od romana nekaj več, nego mu Malograjski lahko da, se s to knjigo ne bo mučil do konca, kvečjemu, če ga v to sili poročevalčeva dolžnost. Pretežni večini Mohorjanov pa to vsiljivo in dolgovezno moralizovanje, kopica mučnih in neverjetnih situacij ne bo ugajala; saj jim niti precejšnja snovnost Lahovih .Upornikov" ni. — Na koncu je pod diplo-matično previdnim in nedolžnim (latet anguis in herba I) naslovom „Raznoterosti" zbrano perišče anekdot, ki se jim na neki tipični slovniški napaki pozna, da jih je zbral in za slovensko .ljudstvo" namenil mons. Podgorc.	J. A. Glonar.
Podobe iz misijonskih dežel. I. zvezek. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1909. 8'. 128 str. — Z narodnega stališča pač Slovenci ne moremo biti zadovoljni s to vrsto knjig. Kakor družba na zadnji strani sama priznava, hoče s temi poročili vzbuditi pri bralcih zanimanje za oznanjevalcc svete vere, katero se naj kaže v podporah, ki se pošiljajo .v uboge misijonc". Družba hoče take darove sprejemati in imena darovalcev izkazovati. Ali gospodje ne vidijo naših slovenskih .zamorčkov in kitajčkov", katere bo treba odkupiti, da nam jih tujec ne ugrabi, jim nc izruje iz nežnih src besede materinske in tudi vere? — Zgodovinski pregled jezuita Viktorja Kopatina, „Kako se razvija katoliška cerkev v Bosni po okupaciji",, se odlikuje po verski nestrpnosti in bojevitosti. Dasi jc vlada izdala od okupacije pa do 1. 1895. za katoliške namene 2,641.000 K in izda od tedaj vsako leto 250 do 290 tisoč K za 360.000 katoličanov (vseh prebivalcev v Bosni je 1,800.000), je „preveč nepristranska," ker ne ustanavlja zgolj katoliških šol, marveč tudi narodne medverske in dela ovire pokatoiičenju mohamedancev. Klcrikalizem se je v Bosni žc precej ukoreninil. Samo v Serajcvu jc 17 Marijinih družb; klerikalnih časopisov izhaja v Bosni devet, med temi so trije politični. Zanimiva spisa v knjigi sta „Iz mojega delokroga" in „Bela vrana" o. Veselka Kovača. V prvem nam živo in nevsiljivo pripoveduje o svojem šolskem delovanju v kitajskem semenišču, kjer ubija v trde glave mladih Kitajcev latinščino. Tvarine avstrijskih gimnazij, po njegovem mnenju, bi nc obvladal noben Kitajec. Druga je slika iz življenja podkupljivih Kitajskih uradnikov. - V članku „Iz daljnega vzhoda" nam poroča o. Baptista Turk o tajnih društvih, ki so razširjena po vsem Kitajskem in katerim je namen pregnati tujce iz cele dežele. Tudi boksarji, ki so uprizorili zadnjo vstajo, so člani take tajne družbe. Drugi del članka obsega razne misijonske dogodbice, ki naj bi vplivale na darežljivost že itak dovolj ubožnih Slovencev. „Misijoni na Jutrovem" so okoren prevod iz francoščine. — SrI^Ii .ui^in kažejo letps MphorjgveJ<njige več pot\Tšnosti..v .jezikovnem oziru kakor v prejšnjih letih. vTako čitamo tudi v tej l<hjig* n.~pr. brez da bi (str. 52), je šel okuženega obhajati (54), jo je pastiroval (56) itd.
B-k.
Jakoba Alešovca Izbrani spisi. Drugi, popravljeni natis. Priredil Jožef Vole. I. zvezek: Kako sem se jaz likal. 1. del. V Ljubljani. Založila Katoliška Bukvama 1910. 8'. 154 str. (Cena broš 120 K, vez. 2 K) — Kot deveti zvezek „Ljudske knjižnice" je izšel prvi del Alešovčeve „Povesti slovenskega trpina", kos poljudne avtobiografije mnogoletnega Brencljevcga urednika, pisatelja poučnih ter .Ljubljanski Zvon' 1. XXX. 1910.	' Sb* Or ^^lA ^Isk^C
YtUk jy)
zabavnih pripovesti in narodnih pravljic. Zdrav humor, ki ni brez pretiravanja, bo našel med prostim ljudstvom še tudi v novi izdaji prav hvaležnih bralcev, saj večina Alešovčevih spisov je žc razprodana.
Ilustrovani narodni koledar. 1910. Uredil prof. dr. Anton Dolar. Leto XXI. Last, tisk in zaloga Zvezne tiskarne v Celju. S0. 162 str. + Oglasi. Cena elegantno vez. 170 K s poštnino vred. — Kakor prejšnji letniki tega salonskega koledarja odlikuje se tudi ta po svoji elegantni zunanji opremi, po raznovrstnem in izbranem zabavnem delu. V njem srečavamo literarne znance, Iv. Cankarja Zgodba o zaplenjenem pravičniku), Milana Puglja (Sestanek, Jezerske rože), Iv. Laha (Božičnica), Antona Novačana (Smeh pred smrtjo). Stanko Svetina je priobčil tri arabeske, Mirko V. Brezovnik pa „Glasove v naravi". Vojeslav Molfc je posvetil Eli šopek „Pesmi hrepenenja" in napisal „Razgovor poletnega večera", himno ljubezni v prozi. — Veliko manj nas zadovoljuje „umetniški" del, ki zaostaja celo za prejšnjimi letniki. Par slabo reproduciranih fotografij in obče znanih slik neprijetno kontrastira z ostalo vsebino. Slika „V razcvetu" za str. 80 je najbrž posneta iz kakega reklamnega ccnika za polmoderne okvire.
Antun Čuvaj: Gragja za povijest školstva kraljevina Hrvatske i Slavonije od najstarijih vremena do danes. Sa 99 slika. Knjiga treča. Od 20. travnja 1869. do 31. listDpada 1888. Zagreb 1909. Vel. 8°. XXXII. + 1108 str.
Že iz naslova se vidi, kako ogromna je knjiga, v kateri izdaja A. Čuvaj, deželni nadzornik za ljudsko šolstvo na Hrvaškem, neizmerno marljivo zbrano gradivo za zgodovino vsega šolstva na Hrvaškem v teku 19 let, v katerih so se godile važne spremembe. Za ta čas nahajamo tu podatke o ustrojstvu deželne vlade z ozirom na šolstvo, o ljudskih in strokovnih šolah, učiteljiščih, gimnazijah, realkah, semeniščih in vseučilišču, o akademiji in muzeju, o razstavah, tiskarstvu, šolskih časopisih in časopisih za mladino, o prosvetnih društvih, deželnih in privatnih zakladih, zabaviščih, sirotiščih, zavodih za gluhoneme in slepce itd.
Zakoni in učni redi so dobesedno natisnjeni, saborske razprave o njih po stenografskih zapisnikih, nc manjka tudi anket in resolucij šolskih društev ter učiieljskih glasov iz časnikov. Seveda se posebe govori tudi o srbsko-pravoslavnem šolstvu na Hrvaškem in v bivši Vojaški Granici. V slikah se nam predstavljajo važnejše šolske osebe in stavbe. Knjiga je seveda zanimiva tudi za slovenske šolske kroge, katerim jo priporočam v podrobnejšo oceno in porabo, in sploh za našo kulturno zgodovino, ker nam priča o zaslugah mnogih Slovenccv za hrvaško pro-sveto. Tako nahajamo v nji slike in životopise deželnih nadzornikov Martina Je-lovška in Pranja Močnika, srednješolskih ravnateljev Fr. Bradaške, V. Lipeža in Josipa Stareta, ki je obenem slovenski pisatelj kakor profesorja Fr. Erjavec in I. Tušek; Slovenec je tudi prvak hrvaške stenografije Fr. Magdič. Značilno pa je za vprašanje, kako se poznajo najbližji Slovani, ako n. pr. čitamo, da jc Fr. Bra-daška rojen v Krainburgu (78) namesto v Kranju, Fr. Močnik „u Cerknegu na Goričkem" (450), t. j. v Cerknem. Moram tudi priznati, da se meni zdi vse delo preobširno, vendar navzlic temu je našlo svoje občinstvo, kajti prva in druga knjiga sta žc pošli in pisatelj obeta njiju novo in popolnjcno izdajo. M. Murko.
Francois Rački et la renaissance scientifique et politique de la Croatie (1828-1894). Par Vladimir Zagorsky. Paris, Librairie Hachette et Cie., Boulevard Saint Germain 79. 1909., 8°. VI -+- 259. — (Franjo F^ački ter znanstveni in politični preporod Hrvatske. 1828—1894.) — Profesor na pariški Sorbonni, Arnošt Denis, je dal g. Zagorskemu, svojemu učencu, pobudo, da je s tem svojim obsežnim delom
Francoze seznanil z učenjakom in političarjem Račkim. Zagorsky je rešil svojo nalogo s tisto preciznostjo, jasnostjo in preglednostjo, ki jc lastna francoski znanosti. Knjiga jc gladko čitna, dasi jc v njej obdelana jako bogata literatura, literarni pomočki knjižnic v Belgradu, Buflim-Pešti, na Reki, v Pragi, na Dunaju in v Zagrebu. Snov je razdeljena v sledeča poglavja: Mladost Račkega (1828—1860; rojen v Fužinah nad Reko). Spisi Račkega do 1867. Politično delovanje Račkega do 1868. Akademija. Politično delovanje Račkega po I. 1868. Zgodovinska dela Račkega po I. 1867. V uvodu očrtuje pisatelj jugoslovansko prošlost, posebe hrvatsko državno zgodovino in Gajev ilirizem ter končno prikazuje hrvatsko borbo za glagolico. Ilirizem in glagolica sta naravni temelj študiji oRačkem; zakaj Rački stoji po svojem jugoslovanskem naziranju na podlagi ilirski; posebe pa je zanj tudi značilna vnema za združitev obeh cerkva in s tem srbskega in hrvatskega naroda. Rački je znanstveno utemeljil in v poedinostih izvedel misli Strossmajerjeve. Za oba jc „Jugoslovanska Akademija" središče delovanja, eden ji je ustanovitelj in pokrovitelj, drugi dolgoletni predsednik in voditelj. Ali je narodno-politični entuziazem združljiv z natančnostjo in vestnostjo znanosti? vprašuje pisatelj v „Conclusion". Rački je romantično veroval, da je zgodovino pisati „ad doccndum", in vendar — se nič ne briga za kompozicijo in slog; ravnal se jc v tem oziru po nemški znanosti. „Kakor jako mnogo čeških avtorjev, se jc vdal globoko vplivu te Germanijc, katere jarem je hotel vreči s sebe." Trajna slava Račkega je, da je ustanovil zgo-dovinsko-kritično šolo hrvatsko (Jclič, Smičiklas, Klaič, Šišič, Gruber, Horvat). Vpliv Račkega se je raztegnil na vse južne Slovane: Kosovo „Gradivo", „indispensable a rhistorien", jc le nasledek in popolnilo „Documentis historiae croaticae periodum antiquam illustrantibus". Njegovo splošno kulturno Stališče označujejo besede, ki jih jc rekel Rusu Kulakovskemu: „Ako bi bil Rus, bi bil sigurno slavofil, bi bil goreč pristaš naukov slovanske filozofije, le s to omejitvijo, da se ne more Evropa smatrati za gnilo in njena civilizacija za zastarelo. Mi drugi Slovani, mi se moramo od Evrope mnogo učiti, a. ji nc vsega vzeti." Konec knjige zavzema kronološki seznam njegovih spisov (po številu 287!) in nekoliko njegove korespondence. Razmerje do Smičiklasovega dela, ki je izšlo eno leto po Račkega smrti, „Životi djela dra. Franjc Račkoga" (1895), in služilo Zagorskemu za temelj, pojasnjujeta Nikola Radojčič v „Letopisu Matice Srpske" (1909 knj. 260, str. 61 65) ter V. Jagič v zanimivi oceni v svojem zadnjem „Archivu" (XXXI., 253—259), kjer je vplel nekaj spominov iz osebnega občevanja z Račkim.	Dr. Fr. Ilešič.
Pavle Sofrič: Tri priloga za poznavanje narodne duše kod nas Srba. (Niš, 1909, 8°, str. 84.) To je zanimiva knjiga, ki prikazuje zgodovinski razvoj mišljenja srbskega naroda ter poudarja zlasti križarske vojne, renesanso in turško gospostvo. Križarske vojne so rodile Ncmanjo in sv. Savo; provzročile so „silen prelom v duši našega naroda*, tako da je pod njih vplivom menjal svoje dosedanje „versko in politično življenje". Renesansa nas je „zmešala baš pred borbo s Turki in jim tako olajšal j pobedo nad nami". — Sofričeva študija nalikuje sličnim delom Nemca K. Lamprechta, a očividno operira z nedostatnim gradivom in prebrzo generalizuje. Jovan Radonič, po čigar oceni (v „Let. Mat. Srpske" 1909., zv. 6., 82 si.) pišem to, poudarja te nedostatke sicer zelo zanimive knjige ter pravi n. pr.: „Ni dvoma, da so mase križarjev, ki so šle skozi srbske zemlje, in svrhe njih potovanja mogle vplivati na naš narod. A vpraša se, je li ta vpliv bil baš tako silen, da bi se od njega začelo novo življenje našega naroda v verskem, kulturnem in političnem pogledu . .. Naša stara književnost slabo računa s križarji, in kar
vemo o odnošajih križarjev napram našim političnim faktorjem, za to imamo zahvaliti zlasti zapadne in bizantijske vire ..." V istini, križarji in Jugoslovani, to je še jako temna točka.	Dr. Fr. Ilešič.
Mostar. Von Robert Michel. Mit photographischen Aufnahmen von Wilhelm Wiener. Verlag von Carl Bellmann in Prag. 1909. M. 4". 64 str., 27 velikih in 53 malih slik. Cena 6 K.
Moderni napredek bo vedno bolj izenačil evropska mesta; stare fasade in pomoli ter vegaste ulice se umikajo razkošnim stavbam in ravnim cestam. A ko ginejo ti spomeniki preteklosti, raste naša pieteta in danes skušamo vsaj v slikah ohraniti, kar bo treba prej ali slej podreti vsled rastočih življenjskih potreb in higi-jenskih zahtev. Kar jc Nemcem Rotenburg ob Tauberi (Nürnberg je preveč „popravljen"), Vlatncem Brügge, Francozom Amiens in Čehom Praga, sta nam Jugoslovanom Dubrovnik in Mostar. — Avstrijski častnik kaže v pričujoči knjigi vso pestro orientalsko lepoto tega izlamskega mesta s slovanskim prebivalstvom. Kjer se Radobolja izliva v globoko, deročo Neretvo, se dviga v finem loku slavni stari most „kakor okamencl polumesec"; po njem ima mesto ime. V štirih slikah ga vidimo; pisatelj mu jc posvetil celo poglavje. 30 džamij ima Mostar; drevje šumi okrog njih, potoki ali studenčki žuborč pod njimi in vmes slišimo glas muje-zinov, ki kličejo raz vitke minarete k molitvi, in zdi se nam, da zveni duša tega mesta iz njih glasov. Blizu džamij so tnozlemska pokopališča: na vsakem grobu stoji dvoje kamenov, večji ob vzglavju. Ne štrlč vsi pokoncu, ampak starejši so nagnjeni; grobovi niso pravilno razvrščeni kakor pri nas, med njimi ni steza, manjka tudi umetno zasajenih cvetic; priroda sama krasi grobove lepše, nego bi to mogla človeška roka: bršlin ovija kamene, med njimi pa rastejo črnulje, šipki inčešminjc; nekateri nagrobni spomeniki so skoro povsem zakriti z bujno travo. (Glej slike na str. 40-45!) Hiše so kamenite, strehe krijejo sive plošče iz kraških skal. Med hišami so intimna dvorišča z odprtimi stopnicami in lesenimi verandami; domačini se zbirajo pod senco starih košatih trt. Te sive, začrncle hiše se ujemajo z golimi kraškimi čermi v Mostarski okolici. Le tupatam se dviga moderna stavba z rdečo streho in kazi soglasje. Po meščanskih hišah, po čaršiji (trgovskem delu mesta), dučanih (trgovinah) in kavarnah, pred cerkvami in džamijami opazuje pisatelj narodne tipe, noše in običaje; v izvrstnih fotografijah so ohranjene te študije. Serajevo kaže deloma žc srednjeevropsko lice, a Mostar je še malo izpremenjen. Iz mesta gremo v okolico. Pust in gol je hercegovski Kras; karakteristična gora v Mostarski okolici je Stolac, ki se spušča kakor poševna miza proti mestu. Tem bolj kontrastira bujna dolina reke Radobolje z mnogimi slapovi in starimi mlini. To je razkošen vrt, najlepši spomladi, kadar žar£ v nežnem zelenju rdeči cvetovi granatnih jabolk in pojejo slavci. Tajinstvenost kraških rek pa razodeva izvir Bune, ki stopa kot mogočna, kratka reka pod nebotično skalo na dan. — Slike so srečno izbrane in fino izdelane; nekatere so pravi biseri reprodukcijske umetnosti; n. pr. male slike „Tabačičeva Džamija" (str. 35), „Ein Dučan" (str. 50) in „Nach Mostar" (str. 64). Oprema knjige je elegantna, cena ob tolikem številu slik nenavadno nizka. Vsem, ki hočejo spoznati ta zanimivi del čudovito lepe in mnogovrstne jugoslovanske zemlje, priporočamo to knjigo.	Milan Pajk
Milan Marjanovič: Spljet. (Zvono III., štv. 22.) V precej obsežni brošuri, ki je izšla kot redna priloga Pokretovi štev. 243. v 1. 1909., opisuje znani hrvaški literarni kritik prodiranje slovanskega življa v Dalmaciji proti morju, na zapad, pojav, ki jc edini v zgodovini slovanstva in ki se sedaj na istih tleh vrši že drugokrat.
Pri tem opozarja na Splet in dokazuje iz zgodovine, geografskega položaja in statistike, da je Splet ono mesto, ki je kakor nalašč ustvarjeno za to, da postane kdaj v doglednem času — gospodarska in kulturna centrala Dalmacije. Na kratko je težko po vrednosti oceniti duhovitost in pomembnost tc brošure; s temi vrsticami hočemo samo opozoriti naše misleče občinstvo na to brošuro, ki je v jugoslovanski literaturi te vrste nekaj popolnoma novega, izrednega, vredna, da se naši izobraženci ž njo seznanijo in nad njo zamislijo.	J. A. Glonar.
Stanislaw Witkiewicz: Matejko. Z 275 illustracyami. Sklad glöwny w kni^garni H Altenberga we Lwowie.
Še manj kakor poljsko slovstvo nam je znana poljska umetnost. Vse velike nemške in francoskc zgodovine umetnosti vedo sploh kaj malo o celi slovanski umetnosti, komaj se spominjajo v par stavkih njenega razvoja, komaj omenjajo imena: Siemiradzki, Matejko, Brožik, Rjepin, Vcreščagin, Vasnecov, Somov, Anto-kolskoj, Trubeckoj in še to tako zmedeno in zmešano, da si nihče ne more ustvariti iz njihovih trditev jasnega pojma. In vendar ima zlasti poljska umetnost in sicer v prvi vrsti slikarstvo, ki je med vsemi slovanskimi najviše razvito, zastopnike, prekašajoče daleko vse one neznatne genije in negenije, o katerih govore dan na dan na dolgo in široko nemški in francoski feljtoni in debele knjige.
Pri nas, kjer je postalo v zadnjem času moderno, da se vse potrebno in nepotrebno ironizuje ter spravlja na neokusen način v zvezo z razbičanim rodoljubjem, z raznimi vzajemnostimi in hejslovanstvom, nasprotno se pa ne ustvari nikdar nič pozitivnega in ne pokaže nobenih novih poti, — pri nas gotovo tudi ne bi nič škodilo, ko bi se malo spoznali s poljsko umetnostjo. Od Vida Stvoša, ki je okrasil krakovske cerkve s svojimi znamenitimi rezbarijami v dobi humanizma, pa do najmlajših modernistov je dolga pot, ki pa je vodila k razvoju in izpopolnitvi, kakor sploh pot cele poljske kulture in umetnosti, ki je vodila v nasprotju z razvojem poljske razdiralne zgodovine vedno le k sintezi človeških stremljenj. Slovanska umetniška razstava, ki se ima vršiti prihodnje leto v Krakovu, odkrije slovanskemu svetu pred vsem tudi genije poljske umetnosti, ki so vsaj pri nas še popolnoma neznani. Naj naštejem le par imen: Julij Kossak, Matejko, Szymanowski, Chle-bowski, Siemiradzki, Brandt, Chetmortski, Stanislawski, Podkowinski, Wyspiariski (kot slikar), Madeyski, Mehoffer, Weyssenhoff, Žinurko, Tetmajer itd.; pred vsemi pa Jacek Malczewski, ki je s svojimi bajnimi, v bisernih barvah, včasih v samem solncu, a včasih v demonski luči kopajočih se slikah, polnih titanskih sanj, postal nekakšen poljski Böcklin, ne da bi ga količkaj posnemal.
„Legrand mattre" poljskega slikarstva pa je bil Matejko. Zgodovine umetnosti ga imenujejo večinoma le prav na kratko učenca Pilotyjevega ter mislijo, da že s tem pokažejo inferiornost njegovega talenta in pomena. Matejko je bil sicer res izšel iz one šole, a je bil preveč samonikel in genijalen, da bi samo „ilustroval zgodovino". Vse njegovo življenjsko delo je sicer res en sam ogromen poem o zgodbah poljske domovine, a te njegove rapsodije so slikane s takšno umetniško
silo in čuvstvovanjem, da niso slikana historija, ampak umetniške vizije genijalncga duha o narodovi preteklosti. Prepričal sem se o tem, ko sem videl prvikrat krakovske muzeje in polihromijo krakovske Marijanske cerkve, in potrdil sem se v tem prepričanju pred njegovo ogromno, a nikakor ne ravno najboljšo sliko „Osvobojen je Dunaja v 1. 1683.", ki visi tu v Rimu v Vatikanu par soban prej, ko se dospe v Rafaelove Stance. Kako prijetno se razlikuje od vsega onega modernega „kiča", ki krije ostale stene papeževe palače!
Navadno stavijo Matejka v isto vrsto s Čehom Brožikom, toda to je velika napaka. Brožik je sicer tudi ustvaril par slik iz zgodovine češkega naroda, toda njegove slike niso nič drugega kot skupine lepo kostumovanih modelov in niso dovršene niti v formalnem oziru; o duši pa pri njegovih ljudeh sploh ni govora. Brožik je bil aktualen, nekoliko rafiniran in spreten slikar, a Matejko je bil genij, „genijalen barbarec", kakor ga je imenoval Wolff.
Največji geniji pa imajo svoje hibe in tudi Matejko jih je imel in celo mnogo, že radi tega, ker jc bil preveč produktiven Ustvarjal je z mrzlično naglico, napolnil s svojimi deli muzeje, cerkvc in zasebne domove ter zapustil za sabo ogromno ostalino. A vse to ne manjša njegove vrednosti in njegovega pomena. Lani so praznovali petrograjski ruski umetniki slavnostno petnajsto obletnico njegove smrti in pri tej priliki ga je imenoval velikan Rjepin „svojega velikega učitelja in največjega slovanskega slikarja." —
O Matejku se je pisalo mnogo, a najlepše delo o njem je brezdvomno Witkiewiczevo, ki je izšlo lani v zbirki „Nauka i Sztuka". Witkiewicz zavzema v poljskem estetičnem svetu eno prvih mest, ki si ga je priboril v pravem pomenu besede, kajti boriti se je moral za svoja načela in nazore proti filistrskemu „aka-demičnemu" nazadnjaštvugna vsej črti; a ta boj ni bil lahek za umetnika, ki ni imel zase ničesar in nikogar — le svoj razum in svoje srce ter svetovno duševno obzorje Witkiewicz je tudi sam čislan slikar in pisatelj; cpohalno pa je bilo njegovo delo „Sztuka i krytyka u nas 1884 — 1890", s katerim jc vrgel med poljski svet moderna gesla o umetnosti, kritiki in duševni svobodi umetnika. Nastopil je z odprtim vizirjem proti vsemu, kar se mu ni zdelo prav, in tudi ni prizanesel Matejku, zlasti, ko je zagrešil tako velike hibe kakor v „Devici Orleanski".
A dandanes je obzorje poljskega esteticizma in kritike — in sicer ne malo ravno po njegovi zaslugi - žc precej izčiščeno in so se odprle občinstvu oči, da se je začelo zavedati, kaj je lepo in kaj ni. Zato jc bilo sedaj to njegovo delo o Matejku sprejeto s takšnim navdušenjem; saj je orisal v njem z globokim ume-vanjein moža-umetnika in popolnega Poljaka, ki se je zavedal, da mora biti sad vsakega ustvarjanja donesek k zgradbi narodove kulture. In Witkiewiczevo delo je tudi samo takšen donesek.
Zakaj govorim o njem? Ker bi želel, da bi ga čitali tudi naši umetniki in estetiki in da bi videli, s kakšnimi kameni se gradi stavba — narodne kulture.
V Rimu, dne 8. deccmbra 1909.	Vojeslav Mold.
Slovenski umetniki v tujini. Velhagen & Klassings Monatshefte 1908., str. 468. pišejo o inonakovski umetniški boliemi. Govori se o družbi, v kateri so se shajali Max Halbe, Wcdckind, grof Keyserling, Scharf in drugi. Pisec pravi dalje: Der .Nämlich", reete Ažbe, ein echter Totalbohemc ungarischer Herkunft, der eine große Malschule leitete, stieß gewöhnlich noch in sehr vorgerückter Stunde zu den Literaten und debattierte unter einem riesigen Aufwände von .NämlichV mit ihnen. — Doma nam naši umetniki ali stradajo ali postanejo v plehki družbi sami plehki, na tujem nas pozabijo.
C
' Gledišče.
s—^
Jš^
Slovensko gledišče. A. Drama. Odigrali so enkrat za vselej dolgovezne prizore Ant. Čehova drame „S tri če k Vanja" — bil je to literarni večer 25. novembra — in odsihmal nimamo zabeležiti nobenega veselega dramskega pojava na našem odru. Pač, veselja se je nudilo mnogo za vsakovrstni okus glediške publike; zakaj 28. nov. popoldne se je ponovila lahkotna francoska burka „Gdč. J os et te — moja žena"; 2. dec. so uprizorili zopet burko v 3 dejanjih „Pereant možje!" (nemški spisala A. Engel in J. Horst, preložil literat brez imena); 12. dec. pop. pa jc bila prva otroška predstava te sezone in obenem premiera na slov. odru, „Poredni paž", gluma v štirih slikah s predigro, po Kotzebuejevi ideji nemški spisal Eg. Walter Berk, priredil Fr. K. Zabavna stvar je radogledi mladini izborno ugajala, tem bolj, ker v veseli razigranosti ob dobrodušnih dovtipih in razposajenih burkah porednega paža (gosp. Bohu sla v) niso opazili šepavosti, ki so jo spravili nekateri igralci v sicer dobro umerjene troheje. Drugič naj bi se predigra, ki vso iluzijo prej moti nego tvori, raje opustila. — Dne 5. dec. pop. so igrali Govekarjevega Desetega brata (v naslovni vlogi seveda g. Vcrovšck), 12. dec. zvečer pa so zopet enkrat rokovnjačili Jurčič-Kersnik-Govckarjcvi Rokovnjači.
To bi bil ves dramski repertoar adventne dobe, da nas ni 21. dec. prijetno iznenadila domača novost, tridejanska drama Etb. Kristana, „Kato Vran ko vi č". To delo je vredno vse pozornosti, ki jc pa, žal, doslej še ni vzbudilo. Res je, da utegne najti več bralcev izšla jc pravkar v Zabavni knjižnici Matice Slovenske —, nego je imela pri prvi uprizoritvi gledalcev. Zakaj po razpletenosti dialogov in razglabljanju raznih motivov in učinkov ji je usojeno življenje v knjigi; če pa se primerno okrajša, Če se odstranijo živahnost igre moteče refleksije in če se temeljito preosnuje 3. dejanje, potem bi lahko tekli, da je „Kato Vrankovič" najboljša slovenska socijalna drama. Zasnova in zaplctck dejanja sta vseskoz do viška v 2. aktu vzorna, dialog je živahen, mestoma duhovito rezek, prepleten z jedrnatimi rečeni-cami in bistrimi aforizmi, vsa gradnja nas spominja Ibsenove šole. Vse te vrline pa obledč, če je raz oder čuti preveč besed in videti premalo dejanja. — Kato Vrankovič, vrnivši se v domači kraj, naj bi prevzel vodstvo naroda, ki se baš prebuja in zaveda svojih pravic, dotlej zanemarjanih in teptanih. Za to delo so mlademu, razboritemu' in izobraženemu možu dani vsi pogoji, notranji in vnanji, treba mu je priliko le trdno prijeti in smotreno izvesti. Samozavestno premaga vse ovire, a končno mu zastavi pot — krivda očetova. Ta krivda je problematska za starega Vrankoviča samega, kaj še, da bi jo moral občutiti njegov posinovljenec za svojo tragično krivdo. Stari Vrankovič je bil nekdaj pred 20 leti zvršil uradni akt, s katerim je državna uprava prodala občinske gozdove in ž njimi vse pravice preprostega ljudstva do teh gozdov. Ta čin, ki ga je storil oče v svoji uradni dolžnosti, prevzame sedaj Kato kot svojo krivdo. Radi tega krene s svoje začrtane poti, iz heroja postane slabotnež, Brut se — počrtomiri. Tako klone pod krivdo, ki si jo sam sugerira; naše sočuvstvovanje, ki smo ga imeli z junakom drugega dejanja, se izprevrže v tretjem v sočutje s — slabičem. Kato bi lahko vse, kar je v
njegovih načrtih, dosegel brez ozira na očeta; da, tem više bi se povzpel, če bi očetovo „krivdo" razkril zbranemu ljudstvu. In če bi mu tudi vse izpodletelo, česar pa po zasnovi drame ni pričakovati, bi končno še vedno lahko „posnel Katona Utičana", čigar ime naj bi bil njegov — fatum. Kato Vrankovič bi po našem občutku moral zmagati, saj se bori za resnico in pravico, a jc končno zmaganec, ki je podlegel samemu sebi, junak, ki samega sebe muči in uniči, pravi Heautontimoru-nicnos. Zdi se nam, da sta obe ženski vlogi pogrešljivi, dasi vemo, da sicer dobro služita v označbo junakove duše. — Glavne vloge so bile v dobrih rokah: gospod Nučič jc nastopil v naslovni vlogi in se je odlikoval v vseh svojih vrlinah; g. Verovšek jc predstavljal starega Vrankoviča, v čigar resno vlogo se je pa premalo poglobil, dočim gre prvenstvo igre g. Bohuslavu, razboritemu karakte-rizatorju predstojnika Lajbena. Sploh so prizori, v katerih nastopa Lajbcn, v dialogu in tehniki najboljši. Slavko, heroično naivko, je igrala gdč. Win t er jeva, v moža in ljubezni željno Lajbenovo hčer Irmo pa se je vživela ga. Borštnikova. — Na Štefanji dan so uprizorili Jelenčcvo dramo „Erazem Predjamski". O tem pa prihodnjič več!	\V.
B. Opera in opereta. V zadnjem času stoji slovensko gledišče v znamenju operet. Slišali smo tri predstavitelje operetne glasbe — Falla (Dolarska princesa), Eyslcrja (Umetniška kri) in Jama (Logarjeva Krista), torej tri Dunajčane, kjer je opereta takorekoč doma. — Kdor bi hotel presojati operetno glasbo z absolutnega umetniškega stališča in jo meriti z istim merilom kakor opero in drugo višjo glasbo, se mi zdi podoben onemu, ki meče šaljivo zabavno čtivo, literarne igračke v isti koš z globoko zamišljenimi deli, katerim je vtisnjen pečat resnosti. To moram opomniti kot uvod h kritiki operetnih in opernih predstav sploh in posebno še k reprizi Eyslerjevc „Umetniške krvi", v kateri je gostovala naša ljuba znanka Irma, ki prinese vedno nekaj življenja na naš oder in potegne s svojim temperamentom za seboj občinstvo in soigralce, — tista Irma Polakova, ta tip nefilistrskega človeka, ki s svojo živahnostjo pretvori in izpremeni vsakdanji — včasih dolgočasni — miljč v našem Talijinctn hramu. No, saj je ona tisti pravi, razposajeni „Gassenbub", ki ga naj predstavlja v drugem dejanju, da si ga niti komponist niti libretist nc moreta boljšega misliti. „Umetniška kri" jc poleg „Brata Straubingerja" najboljše operetno delo Eyslerjevo in ena boljših novejših operet sploh. Treba pa je zanjo temperamentnih igralcev in pevk, in ako ti ne rešijo povoljno in v zmislu komponista in libretista svojih vlog, tega nc gre pripisovati na rovaš delu samemu. To se je najbolje pokazalo pri zadnji predstavi „Umetniške krvi", v kateri je bila centrum večera Irma P., — dasi bi moral biti pravzaprav ta centrum po igri in — petju Torclli. Videl sem sicer Girardija v tej vlogi, ki je bila nalašč zanj pisana, — pa moram reči, da mi ni bogve kako imponiral. — Toda tudi naš Povhe mi ni imponiral, dasi ne morem ravno reči, da jc bil slab. Torclli mora biti eleganten, distingviran in mora znati tudi peti — tega tudi Girardi sedaj ne zna več — ali igrati zna! Igra pokrije njegovo petje in kritika mu rada v tem oziru pogleda skozi prste; njegova naravna, v zadnjem dejanju celo ganljiva igra potisne pevsko stran njegovega Torcllija v ozadje. Torclli jc gledališka figura, ki zahteva popolnega umetnika.
Kar velja o „Umetniški krvi", velja tudi o „Logarjevi Kristi". Glasbena igračka je; pravi dunajski otrok, poln sladkobc, s^jitimentalnosti in živahne razposajenosti obenem. Še nobena opereta se ni tako ugodno reprezentirala na našem odru nego ljubka „Krista". Pred vsem pa to stori izredno ljubki libreto. Ali pa
imamo morda sploh kaj sorodnega z dunajskim temperamentom? Dostikrat bi dvomil o tem po — hladnosti našega občinstva, ki se pa vendar da razvneti, recimo po — Irmi Polakovi in tudi Hadrbolčevi, — in to je dokaz, da je v nas vendarle nekaj tistega razposajenega driha kot pri Dunajčanih. Bodimo veseli, da ga imamo in ohranimo si ga! Krista je tako operetno delce, ki privabi s svojimi ljubeznivimi melodijami zadovoljen nasmehljaj in razposajeno — živahno razpoloženje tudi največjemu filistru, ako jc sploh še kaj pravega — človeka v njem. Ne morem reči, da je glasba bogve kako originalna, — skoro nekak potpourri dunajskih popevk je — vendar pa nc plagijat, kakor so ji hoteli nekateri očitati — toda opereta v svoji celoti z libretom in glasbo vred je nekaj tako ljubkega, da ti je pravi užitek čuti jo po „Nižini", „Lohengrinu" i. dr. Da pa pride do veljave,—je seveda stvar igralcev, gledišč in publike. Zasluga Hadrbolčevc in Nučičeva je, da je Krista pri nas tako uspela. Videl sein že razne Kriste, omenjam posebno slavno dunajsko subreto Pepi Glöckner, ki je ravno v zadnjem času gostovala v Lincu in Salzburgu kot Krista, — naša Hadrbolčeva ne zaostaja za njimi, Glöcknerjevo pa brezdvomno prekaša. Druge vloge stopijo v ozadje. Odličen v nastopu in petju jc bil kakor vedno g. lličič, ki jc poleg tega simpatičen; lličič je vedno na svojem mestu in zato mu tudi rad odkrito izrazim svoje simpatije. Za gč. Thalerjevo dosedaj kritika ni imela skoro dobre besede, reči pa moram, da smo imeli še kaj malo domačih moči, ki bi s tako skromnimi sredstvi tako hitro napredovali kakor Thalerjeva; z resnim delom se lahko še povzpne do — umetnice. Kot „Mamzelle Nitouche" je pokazala, da je prav porabna — lc nekoliko več temperamenta, živahnosti — tudi v „Dolarski princesi". Skoro pa bi bil pozabil našega V. Ta lieh a, — in vendar vsak ve, da je dobra operna in tudi operetna predstava dostikrat veliko, tupatam tudi največ odvisna od — kapelnika. Vidi se mu, da je mož pri stvari z vsem srcem in da stvar tudi — razume! "	Dr. Jos. C. Oblak.
Komorni večer „Glasbene Matice" dne 1. decembra 1909 je vesel dogodek na našem glasbenem polju. S svojo fino izbrano igro nam jc predstavil Talichov kvartet slovanske klasike; komponisti in interpreti so se združili v lepo celoto. Borodinov kvartet d- dur preveja ona tajna slovanska melanholija, katera se še posebno poglobi v „Nocturnu", da nam doni kot mističen pozdrav z drugega sveta. Le .Scherzo" nalahno priskaklja, se nagajivo nasmehlja in spet odhiti kakor vc-trček. — „Novellctes" Glazunovega so male moderne črtice. Kakor povsod, se oddaljujemo tudi v godbi vedno bolj od velikih umotvorov in hočemo uživati vse v krajšem času z isto intenzivnostjo. Slovan je potoval po širnem svetu in nam pripoveduje, kako so tam daleč na jugu ob šumu Gvadalkvivira igrale kastanijete v kratki bajni noči. V „Orientale" se tiho odprejo vrata, vse pritajene želje privro na dan, v omamljivi opojnosti in sijajnem čaru polje vroča kri. „Intcrludium in modo antico" pa nas privede nazaj v one čase, ko je bil vsak umetniški izraz enostaven, dovršen in sam v sebi popoln. Zaključi jih prekrasni valček, ta lahkonoga in ne-
utrudljiva Terpsihora. — Gospica Vida Prelesnikova je pokazala v Rachmaninovem „Preludiju", kako umetniško se spajajo pod njenimi prsti posamezni glasovi v polno-doneč orkester. Poleg .Škrjančka" Glinke-Balakirevega se odlikuje posebno po svoji muzikalni finesi Rubinsteinova „Tarantela". Gospa Julija Markuccijeva je s pravim umetniškim okusom prednašala: Sokolov „Večerna zarja", Rimskij-Korzakov „Elegija" in Grečaninov „Jetnik". — Vsestranski dovršena prireditev je žela tudi zasluženo hvalo izbranega občinstva, in razšli smo se z željo, da nas združijo taki umetniški večeri še večkrat.	O. 3.

---
■—rSs-
Slovstveni zapiski.

o o o

Vincenca Zusnerja nemški prevodi iz Prešerna in drugo. V „Lj. Zvonu* 1908, str. 703—4 je pripomnil dr. J. Bratina k ponatisu Zusnerjevega prevoda Prešernovega soneta „Vrh solnca sije sol n cc v ccla čeda" v graškem listu „Der Aufmerksame" I. 1833. štev. 138., z dne 16.,IX. (Sonet. Nach dem Krai-nerisehen ^es Herrn Dr. Prcschcrn"), da „bi bil to prvi nemški prevod iz Prešerna ra^en^ pesnikovih lastnih" in da ga dr. Fr. Vidic v Prešernovem Albumu med nemškimi prevodi iz Prešerna ne omenja Zusner pa je prevel še troje Prešernovih pesmi, ki jih ne omenja niti dr. Vidic niti dr Bratina, in pa četvero drugih stvari, ki zaslužijo, da se omenijo v tej zvezi.
Dne 10. julija 1838. je prinesel „Der Aufmerksame* v 82. štev. Zusnerjev prevod Prešernove „Hčere svet", pa brez navedbe pesnikovega imena: „Der Tochter Rath Nach dem Krainerischen." Tudi v zbirki: „Gedichtc von Vinccnz Zusner. Wien 1842.* str. 74—5 se nahaja ta prevod brez navedbe Prešernovega ' avtorstva: „Der Tochter Rath. (Nach dem Krainischenff" Druga izdaja Zusnerjevih pesmi (Schaffhausen 1858) mi ni na razpofago, ima pa najbrž že one prevode iz slovenščine kakor tretja: „Gedichte von Vinccnz Zusner. Dritte vermehrte Auflage. Schaffhausen 1871." Ta obsega prevode Prešernovih „Hčere svet", „Mornar", „Ukazi" in „Motto". Prevoda soneta „Vrh solnca ..." ni sprejel Zusner v zbirko, pač pa se nahaja v tretji izdaji prevod „Kranjske* (narodne) pesmi.
Prevodi slovejo:
Lieder des Dr. Preschern. (Aus dem Krainischen.) I.
Oer Tochter Kat Ii.
Hin zum Fenster seiner Lieben Schleicht der Jüngling manche Nacht, Und sie plaudern scherzend drüben, Bis der junge Tag erwacht.
Doch dies Treiben im Geheimen Zeigt man bald dem Vater an, Und zur Tochter, ohne Säumen, Spricht erzürnt der alte Mann:
„Wirst Du nicht das Tändeln lassen, Das man mir verrathen hat, Und zur Nacht am Fenster passen, Bis der Liebste schleichend naht!"
.Lass' ich eine Mauer bauen Um das Haus am nächsten Tag, Und der Junge soll dann schauen, Wie er d'riiber steigen mag."
„Unscr'n Sultan lass' ich bellen Um die Wohnung jede Nacht, Und der Magd will ich befehlen, Dass sie sorgsam Dich bewacht."
„„Vater, das wird wenig nützen,"" — Spricht die Tochter, zart erglüht, — „„Für die Mauer, mich zu schützen, Bringt er eine Leiter mit.""
„„Unser'n Sultan wird er kirren, Wenn er ihm ein Bröckchen reicht, Und die alte Magd verführen Seine Thaler gar zu leicht."
„„Lasst Euch lieber besser rathen:
Gebt dem Theuern mich in's Haus,
Und vereinigt uns als Gatten,
Dann ist all' das Schleichcn aus."" (str. 114—5)
IL
Der Schiffer.
Leb' wohl, Du Ungetreue! Zu Schiffe ruft auf's Neue Mich der Kanonenhall; Bleib' glücklich hier zu Lande, Mein Hoffen stiess vom Strande, Seit man Dein Herz mir stahl.
Zu Gott hab' ich geschworen, Dass ewig unverloren Mein Herz Dir bleiben soll ;
Bei uns'rem Händereichcn Gelobtest Du desgleichen Der Treue heil'gen Zoll
Ich bin durch Meereswogen Zu Städten hingezogen, Wo holde Mädchen blüh'n, Doch trotz den Engelsmienen Sah keine mich von ihnen Für ihren Reiz erglüh'n.
Die Segeljsah ich spannen, Das Schifflein flog von dannen, Zur Heimat zog ich ein; Du warst als Weib verbunden — Was ich dabei empfunden, Das weiss nur Gott allein!
Zu Schiffe lasst uns eilen, Die Wogen wieder theilen Im hellen, grünen Meer! Den Wogen darf man trauen, Auf Mädchenherzen bauen, Das lässt sich gar so schwer!
Das Meer erschreckt uns nimmer, Denn allen Hoffnungsschimmer Begräbt ein Wellenschlag; Allein der Liebe Wunden, Die unser Herz empfunden, Erneuert jeder Tag.
Zu Schiffe geht's auf's Neue,
Leb' wohl, Du Ungetreue,
Sei glücklich tausendfach!
Bleib' fröhlich hier zu Lande,
Mein Hoffen stiess vom Strande,
D'rum jag' ich rasch ihm nach. (str. 116—7)
III.
Befehle.
Dich bei Deiner Hand zu fassen, Hast Du, Holde, untersagt, 4 Und ich hab' es gelten lassen, Hab' es niemals mehr gewagt.
Von der Liebe~stets zu schweigen, Forderte Dein strenger Sinn, Und ich schwieg, um Dir zu zeigen, Dass ich ^ern' Dir folgsam bin.
Deinem Anblick zu entsagen, Nicht zu kommen Dir in's Haus, Hast Du kalt mir aufgetragen, Und gehorchend blieb ich aus.
Auszuweichen Dir auf .Wegen, Dich zu meiden nah' und fern, Riefst Du herrisch mir entgegen, Und auch dies befolgt' ich gern.
Du befahlst, Dich zu vergessen — Dies allein vermag ich nicht, Denn es wehrt mein Herz sich dessen, Darum warte, bis es bricht, (str. 118)
IV. Motto
aus dem Titelblatte zu Preschern's Poesien.
Die Furcht und Hoffnung nährt' ich lang,
Dann wies ich beiden ihren Gang,
Das Herz ist leer, ist ohne Glück,
Wünscht Hoffnung sich und Furcht zurück, (str. 119)
Der Morgenstern.
Nach dem Kramischen.
Am Himmel strahlt in dunkler Nacht Der Morgenstern in gold'ner Pracht; Und als ein Mädchen ihn erschaut, Da ruft die Holde mild und traut: O hätt' ich dich in meiner Hand, Du schönster Stern am Himmelsrand! Da fasst' ich dich als Edelstein In einen Ring dem Liebsten ein, Dass ihm der Strahl des Lichtes lacht, Kommt er zu mir in finst'rer Nacht, Und dass er hell die Pfade sieht, Wenn scheidend er von hinnen zieht.« (str. 120) Istodobno je prevajal Zusner še iz dveh slovanskih jezikov: v »Der Aufmerksame' je priobčil I. 1833. štev. 101. z dne 22/VIII.: .Das unglückliche Mädchen. Frey nach dem Serbischen" (v 1. izd. manjka, 3. izd. str. 148. pod naslovom: .Des Mädchens Klage. Nach dem Serbischen."), 1. 1837. štev. 110.
z dne 14.-IX.: „Der Kri e ger und sein Roß. Frey nach d em Russischen" (1. izd. str. 26- 7, 3. izd. 46-7), 1. 1839. štev. 136. z dne 12. XI. pa: „ Die beiden Raben. Nach dem Russischen des Puschkin" (1. izd. str. 103—4, 3. izd. str. 165).
Puškinovo „Šotlandskuju pčsnju", ki ji je izpremenil naslov v „Die beiden Raben", je našel pač v kateri izmed do takrat izišlih Puškinovih izdaj; ruski vzorec za „Der Krieger und sein Roß" mi ni znan. — „Das unglückliche Mädchen" jc „Nesrečna gjevojka", ki jo je bil priobčil do takrat Vuk prvič 1. 1815 v „Narodni srpski pesmarici* II. sir. 10. štev. 13., drugič pa I. 1825. v „Narodnih srpskih pjesmah" 1. str. 232. štev. 332 (državno izdanjc 1. str. 454-5): prevajalec je izbral svoj metrum (štirivrstne kitice, kjer se rima prva vrsta s tretjo, druga s četrto v moških rimah) ter zamenjal srbski „bosiljak" in „pelen" s „cvetlicami" in slovenskim „rožmarinom". - „Der Morgenstern" je ista narodna pesem, ki jo je prevedel tudi Anastasius Grün (gl Anastasius Grüns Werke, izd. Castle- Prijatelj, V., str. 45; VI., 363). Priobčil jo je bil I. 1848. neznan zapisovalec v Kranjski Čbelici V., str. 59-6) (prim. Štrekelj, S N PII. str. 114. štev. 1243: Danico bi mu v prstan vkovala). V Zusncr-jevem prevodu pa manjka vrst 5--10 Čbeličncga originala in po njem napravljenega Grünovega prevoda („O zvezdica daničica — premila zvezda jutranja! — Kako ti siješ sred zvezdic, - Kako leskečeš zmed meglic! — Tako ko na rožah rosica, ko na trepavnicah solzica.") ; morda je poznal Zusncr pravi narodni tekst, in morda v tem teh vrstic ni bilo, ki bi jih bil torej Čbelični prepisovalec iz svojega dodal. — Prešernov „Motto" v tej krajši obliki je mogel prevesti Zusncr šele po 15. decembru 1846., ko so ga prinesle „Poezije"; to izpričuje tudi prevajalčeva pripomba; a težko je misliti, da bi ne bil opazil prvotne oblike te pesmi, ki jo je prinesel obenem s Prešernovim nemškim prevodom I. 1838. v štev. 21. z dne 26. maja „Illyrisches Blatt". „Ukaze", ki jih je bil prinesel „lllyrisches Blatt" I. 1843. v štev. 23. z dne 8./VI., in pa „Mornarja", ki jc izšel istotam I. 1844. v štev. 20. z dne 16. V., je tnogel prevesti že, predno so izšle „Poezije", in je mogoče, da se še nahaja v kakem avstrijskem nemškem listu prvi natis teh dveh prevodov. „Hčere svet" in sonet „Vrh solnca .. u jc prevzel Zusner po prvem natisu v drugih bukvicah „Krajnfkc Zhbelize" (str. 28-9; 25) iz 1. 1831. „^hpanfko fhego s'afonanzami" jc zamenjal s štirivrstnimi kiticami, kjer se ujema prva vrsta s tretjo v ženski, druga s četrto v moški rimi, ter se tako nevede približal prvotnejši obliki tc romance. (Prim. Zbornik Mat. Slov. 1903., str. 125.)
Ko jc priobčil 30 letni Škofjeločan, ki je vodil takrat že osmo leto svojo trgovino v Gradcu, 1. 1833. prvi prevod, je kipelo v izbranem krogu slovenskih graških akademikov zanimanje za materinščino in druge slovanske jezike. Sicer se nikjer ne omenja pri graških „slavistih" Zusnerjevo ime, vendar je pa skoraj gotovo, da je začel pod posrednim ali neposrednim vplivom Vraz-Miklošičevega kroga obračati pozornost na plodove mlade slovenske literature, učiti se srbskega in ruskega jezika ter čitati srbske narodne pesmi, Puškina itd. Videti jc, da ga jc zainteresiral zlasti nenadni pojav „Čbelice" in Prešernovega genija. Zanimanje pa je bilo mimoidoče in ga nemški muzi ni izneverilo. Krenil je med tiste slovenske rojake izza dobe slovenskega preporoda, ki so zagovarjali z argumenti kozmopoli-tizma svoj udobni sedež pod okriljem nemške kulture in svojo nedelavnost na domači ledini Verzi, ki jih je priobčil. I. 1836. v „Der Aufmerksame" štev. 109. z dne 10. XI., se glasijo, kakor da so napisani naravnost na adreso navdušenih graških „slavistov":
„Ich weiß nicht, wie man gar so gern Von seiner Heimat spricht? — Die meine liegt schon lange fern, Und doch 'bereu' ich's nicht.
Denn was ich einst zu Hause fand,
Das find' ich überall:
Dieselbe Luft, dasselbe Land,
Denselben Sonnenstrahl ..." (3. izd. str. 74).
Dr. Fr. Kidrič.
Slovenski pisatelji med Čehi. 11. in 12. številka češkega lista za ženstvo „Eva" sta posvečeni skoro izključno slovenskim pisateljem. in pesnikom. In siccr so zastopani sledeči naši slovstveniki: Dr. I. Šorli: „Nazaj". Anton Medved: „Saj je proč". Ivan Cankar: „Kovač Damijan" in „O domovina, ti si kakor zdravje". Adolf Robida: „Balada". Ksaver Meško: „Najžalostnejša noč". Petruška: „Grob ob cesti". Vojeslav Mole: „Melodija". — Gladke in zveneče prevode je oskrbel mladi inoravski pesnik in eseist Ahasver (Rudolf Linhart). Naša knjiga, v domovini ob otrovanih in razkosanih političnih naših razmerah pastorka, si pridobiva tal in ugleda v tujini!	Y.
Bulletin de I'Alliance Fran^aise, glasilo zveze za razširjevanje francoskega jezika in francoske kulture, poroča v svoji zadnji številki o ustanovitvi francoskega krožka v Ljubljani, omenja ilirsko dobo in pozdravlja prijateljsko zbližanje Slovencev in Francozov. Društvo Alliancc Franca i se ima svoj sedež v Parizu, kjer prireja vsako leto svoja slovita predavanja o francoskem jeziku in slovstvu, o umetnosti, itd., ter šteje v vseh delih sveta 450 podružnic, med katerih najmlajše spada ljubljanski „Cercle Franco-Illyrien". V Pragi obstoji slično društvo že dolgo, na Dunaju pa se je ustanovilo pred petimi leti in združuje najfinejše kroge tamošnje inteligcncc. Slovani so v Francozih vedno imeli nesebične prijatelje, zato treba pomembni pojav v našem kulturnem življenju pozdraviti s posebnim veseljem.
J.
„Stowacki wsröd Slowieticöw." T. St. Grabovski, „Zvonovim" čitateljem znan po svoji študiji o Krakovskem gledišču, poroča v zadnji številki poljskega mesečnika „Swiat Slowiariski" (str. 366 -377) med drugim tudi obširno o Moletovem prevodu „V Švici" Jul. Stowackcga. Nad vse pohvalno govori Grabowski, ta redki poznavatelj jugoslovanskih književnih razmer med Poljaki, o dovršenem prevodu in prevajalcu samem, ki se je zamislil v poljsko moderno književnost in umetnost kakor še dozdaj noben Slovenec.
f Grof Jan Harrach. Dne 12. decembra 1909. jc izgubil češki narod svojega velikega mecena, predvsem pa dunajski Čehi vplivnega zagovornika in očetovsko
ljubečega svetovalca. Smrt grofa Harracha občutijo tudi Jugoslovani, saj je pokojnik posvetil mnogo svojih moči v prospeh in razcvit njih materijalne in duševne kulture. — Na priporočilo Jana Lega je 1. 1883. poslal „Matici Slovenski" 83 vezanih dragocenih čeških knjig, da pospešuje vzajemnost med češkim in slovenskim narodom. N.°.š prvi književni zavod se mu je izkazal hvaležnega s tem, da ga je imenoval 5 dec. 1883. za svojega častnega Člana. L 1895. se je postavil na čelo družbi, ki je imela nalogo, pozdigniti Dalmacijo v gospodarskem oziru in pospeševati tujski promet. Ko je istega leta zadela Ljubljano potresna nesreča, je vodil grof Harrach pomožno akcijo. V znak hvaležnosti in spoštovanja ga je Ljubljana imenovala za svojega častnega meščana. Ljubljanski Kreditni banki je bil pokrovitelj in častni predsednik; trudil se je za uresničenje raznih železniških načrtov po slovenskem in jugoslovanskem ozemlju in podpiral znanstvene študije z denarnimi prispevki. Tako je n. pr. založil Topolovškovo knjigo o Baskih in Slovencih, in istemu mecenu, „dem rastlosen Förderer alles ehrlichen Strebens nach der Wahrheit in Kultur und Wissenschaft", je posvetil delo enake znanstvene vrednosti naš Žunkovič, svojo tretjo češko in četrto nemško izdajo „Kdaj so se naselili Slovenci v srednji Evropi?" — Dosegel je visoko starost 81 let, in življenje ga je obsipalo z mnogimi častnimi naslovi. Bil je vitez zlatega runa, imetnik velikega križa Leo-poldovega reda, c. kr. tajni svetnik Nj. Veličanstva, komornik, vitez ruskega reda sv. Ane, vitez malteškega reda, dedni član gosposke zbornice, magnat ogrski itd — Najlepši spomin pa je gotovo zapustil svojim dunajskim rojakom, med katere jc rad zahajal pri vsaki priliki in se pokazal kot narodnjaka v besedi in dejanju, v priprosti delavski družbi, pa tudi med odlično inteligenco.
„Slavjanski Glas", ki ga izdaje „Slavjanskoto Blagotvoritelno Družcstvo" v Bolgariji, objavlja v svojem petem zvezku (L. VIL, 1909, str. 216—219) sledeče prevode iz Aškerca: „Prva mučcnica", iz „Rapsodij bolgarskega goslarja" in „Moja Muza". Prevajatelj Stilijan Čilingirov govori o novejših Aškerčevih pesniških zbirkah „Jadranski biseri" in „Akropolis in piramide".
V Savremeniku (God. IV., 1909) so sodelovali izmed Slovenccv dr. Fran Ilešič, ki je med drugim priobčil „Vraz i gradački bogoslovi" (,348), dr. J. Lokar pa jc poročal o Funtkovem prevodu Fausta (str. 173), dr Franjo Bučar je opisal Trubarjevo proslavo (str. 277).
„Pjevački Vjesnik", ki izhaja v Zagrebu in je obenem glasilo „Zveze slovenskih pevskih društev", poroča v zadnji številki (9-10) obširno o koncertu zagrebškega „Kola" v Ljubljani, ki je nastopilo prvič iz\en Zagreba. Poročilo je ponatisnilo članke iz „Slovenskega Naroda", „Slovenca", in „Laibacher Zeitung" in opisuje podrobno vso slavnost ter zaključuje, da je „Kolo" s tem izletom „učvrstilo hrvatsko-slovensko kulturno zajedništvo". „Pjevački Vjesnik" je objavil v istem letniku črtice o dr. Benjaminu Ipavcu in o 25letnici slov. pevskega društva „Slavec".