492
Fr.  Gestrin:  Slovo.
Pri volitvah so bili izvoljeni vsi stari odborniki, le namesto umršega prof. Lorkoviča je bil izvoljen pisatelj Sandor Gjalski. Če povemo še to, da je ta dan z Matičine hiše vihrala narodna zastava in da so se zvečer odborniki in pisatelji kot gostje predsednikovi in tajni ko vi zbrali v Matičinem domu, poročili smo prav natanko, kako smo brez vsega hrupa dostojno praznovali imenitno petdesetletnico „Matice hrvaške", tega prvega in najobljubljenejšega književnega zavoda hrvaškega, kateremu ne najdeš nasprotnika ne med stanovi, ne med politiškimi strankami. To pa nam priča iz nova, kak<5 je prav književnost tisto vzvišeno polje, na katerem se polegajo strasti in na katerem si podajajo roke možje, kateri sicer stoje nasprotno drug drugemu!
SI
o v o.
)
eseni solnca sev omaga, Hladneje sije žar njegov — Jesen se bliža  meni,  draga, Ze hladnih  veje dih vetrov. Oprosti,  če ljubezen vrela, Ki žarno zdte je gorela, Ugašati je zdaj začela, Ko hladnih veje dih vetrov !
Ti še cveteš v pomladni dobi, In v srci ti cvete pomlad, Umekni se jesenski zlobi, Da te ne zamori nje hlad; Brezskrbno na desnico kreni, Odločena je leva meni, Kjer vetri vejejo strupeni In kjer mori jesenski hlad.
Fr.  Gestrin.
Želj
"5Z
emlja  lam leži na vzhodi, Zlate dviga  v zrak bregove; Bisere tam  v  lišp narodi
Bdgstvom  nosijo v hramove.
Plaval bi pod nebom jasnim Tjakaj  v one kraje zlate,
Vstavil se nad  rajem krasnim, Po zaklade šel bogate.
a.
Spet nazaj bi nad prepadi Nesla krila me razpeta:
Zidal grad doma z zakladi Lep bi, kakor  veža sveta  .
Bisere bi s prstom smelim Vpletel v kodre devi svoji,
A rubin nad čelom belim Bliskal boginji bi moji  .  .