64
Medlcna ko se probudi
V  predpustni zadnji noči, Se ihti zlo ino serdi,
Pa britke solze toči.
Da spet ostala je za ploh.
Jo grozno žali, oh! prejoh!
Kaj revi je storiti?
Kam jutri se prikriti?
Ker pust in pepelnica se
V  ločitvi sta sprijela, Je zginilo veselje vse. Pa žalost se začela. Umolknil  je norčavi hrum. Veseli glas pisal in strun, Tihotno ko mertvišče
Je sleherno plesišče.
Samotne tu pa tam berle
V                 v .                     *        v
Še lucice ponocne,
Pa tudi te že zlo medle,
Brez olja so slabotne.
Kdor koli zdrav je, spi ko snop,
Le sitnih razsajavcov trop
V  kotu kerčme dremlje, Od pusta slovo jemlje.
Nevesta gerli ženina Kot krotka golobica. Katera pa ni sklenjena, Zdihuje kot samica. Medlena tudi sama spi, Žalosti dokaj  preterpi — Kdo ve, kje v sanjah hodi, Le od poroke blodi!
Nje mati je vse slišala, Jo skerbno poprašvala : Medlena. kaj si vidila, Da v sanjah si jokala ? „Vi skopa mati, vi ste vzrok, Da jez edini vaš otrok Medlim neomožena. Od sveta zapuščena".
„Ste vedno rekli: je še čas, Zakona boš še sita! Da poslušala jez sem vas , Mi vedno vest očita. Le vi ste zapeljali me, Verstnice moje so žene, Jez pa sem obsedela, Ko zemlja ostarela".
„„Nikar dolžiti me, o hči, Jez nisem kriva tega. Kdo ve, kje ženin tvoj tiči? Kje išče te in bega? Ce ga Herodež je, tiran. Na pametve umoril dan Z nedolžnimi otroci. Zastonj \o solz potoci"".
„„Sej tudi meni to lezi Pri sercu, moja hčerka, Ko mora misel me teži, Da nikdo ne poterka : Pustive vendar času čas , Kar ti imela boš od nas, Lahko ga boš dobila. Saj  ni še taka sila!uu
„To bil je že pregovor vaš Vse moje mlade leta, Ko učili ste me „Očenaš" Priprostega dekleta: Da lepa si ti, sama veš, Prevzeti pa se mi ne smeš! Katera se prevzame, Ni deleč več od jame".
v
»Želela zdaj bi jame si, Želela bi umreti, Za me nikjer več sreče ni, Čemu terpim na sveti? Zastonj zastonj šla zdihovat Na stermi Kom sem osemkrat, Zastonj sem se solzila, Kamnitne tla močila".
„„Dobrotni Bog vse prav stori, Prederznost je mermranje. Morda pa da te on zori Za boljše blagostanje. Oj! moli, moli, ljuba hči! Ne šali se iz te noči, Bog daj ti mirno spanje, In rajskosladke sanje"".
„Kdo vprašal bo po meni kdaj? Za me ni več tolažbe! Moj zlati čas je preč ! je v kraj! Kar pravite, so dražbe. Kdo skrajša mi število let. Kdo da mladost mi mojo spet, Namesti las srebernih Ne vcepi več mi černih!"
„Zakaj ste se bahali  krog Kaj mislite mi dati! Saj bel'ga vinarja vam 'z rok Mogoče ni skavljati. Gorje! kjer starši zberajo, Na serca nič ne gledajo, Po šembrani razvadi Le kup na kup bi radi"!
„Le mati! stiskajte mošnje, Kjer stovi so našteti! Vlegajte se čez noč na nje, Bi utegnil jih kdo spleti. Vse platno, cvilih naj strohni! Zakaj sem predla svoje dni, Se z balo ukvarjala, Ker sama bom ostala !"
„Jud pervi, ki me vprašal bo Po portah in zlatnini, Ponese perstane sabo, Čemu so mi spomini, Kateri le me žalijo, Pretekle čase znanijo , Ko bila sem štimana, Najgorša imen'vana!"
„„Oj ljuba moja hči zaspi, Da Bog te ne kaznuje! Napuha duh tebe slepi, On nikdar ne praznuje. Tri dni predolgo nam leže Pražnjene štrene v lugu že; Zaspi   da zgodaj vstale, Do dne jih bove oprale !""
„„Potem se greve pepeljvat Da spomneve se smerti, Da bove tudi prah enkrat, Ležale v mirnem verti. Začel se je svet' postni čas. K molitvi vabi cerkev nas, In grehe obžaVvati Bogu se izroč'vati"".
„Da se dovelj jez pokorim Bogu samo je znano, Britkosti tolikanj terpim, Oj ! kaj bo, kaj bo z mano? Oh ! kaj pepel, ta prazni prah — Sej smerti mene nič ni strah; Naj pride žena bela. Ne bom ne ostermela !"
„„Kdo ve, doklej ti še živiš , Kdaj ura tvoja bije? Se mar pekla nič ne  bojiš? Pomoči pros' Marije ! Nesrečna si, kar Bog ne daj ! Ce on bi te poklical zdaj Iz časnega življenja Od tega govorjenja!""
Medlena zdaj iz posteljce, Poskoči, se napravi, Natakne hitro čeveljce, Pa gre prot bistri Savi, Ker ploh vlačiti jo je sram Sosebno pepelnični dan, Zato bi rada štrene Oluskala pražnjene.
Ko pride tje na Save prod ,
Pa ploha ni dobiti.
Po verbji išče ga povsod,
Al, ni ga zaslediti.
Na to po hišah semtertje
Dekleta popraš'vala je ,
Ce ni si ktera bila
Nje ploha sposodila?
Pa vse zastonj dekle budi, Zdaj v postijo zopet zleze , Se zlo repenči in hudi, Da trese se od jeze. In spet čez mater se razpne , Prepir na novo tak začne, Da ni ga razodeti, Le nekaj ga čem peti.
„Sej vi ste kakor mačoha, Ne mati moje sreče! Omož'li me b'li že lohka, Pa ni vam nič ležeče — Sej vam nobeden ni bil všeč, Ne dost' bogat ne dost' sloveč, No ! zdaj ga izberite, Iz tal ga izkopljite!"
v
rCe tudi je povodni mož, Ne bom se ga branila! Le pride naj, nocojšno noč Jo ž njim bom potegnila". Glej! komaj to izgovori, Pri vratih nekdo zarenči: Odpri, odpri Medlenca! In močno zarobenca.
Medlena sliši ta ropot
In tudi govorjenje \
Ko trenil bi, kar smukne spod—
Pa duri berž odklene.
Pred pragom glej ! je mož širok,
Zelen, ljuskinast ves od nog
Do temena verh glave —
Prišel od reke Save.
To viditi je skoraj znak Od groze se zvernila; Al hipno prime jo možak Ter prav ji: „Premila! Zakaj se mene mar bojiš? Glej, jez sem ta, ki ga želiš! Da hočeš biti moja. Je tvoja prosta volja!"
„Midva greva odtod nocoj.
Ni časa se muditi.
Pod Beligradom dom je moj,
Do treh cem doli biti.
Odtod je dobrih dve sto milj.
Pomisli kje je naji cilj!
Ne pusti se prositi.
S tem zlati čas tratiti".
„Odšla boš plohu vekomaj.
Ti moja boš nevesta.
Le hitro  mi roko podaj,
Medlena moja zvesta!
Ne misli, da jez truden sim.
Domu s taboj le kopernim.
Vsi svatje so že zbrani
V  nališpani dvorani".
Obup in up dekle navda Ni j' moč besed'ce reči. Al zdaj gorje! se mu poda, Ter sklene plohu vteči. Ko trenil sta pri Savi b'la, Od kraja jo odrinila, Medleni odletela Je skoraj peča bela.
Deset brodarjev urnih rok
Je vesla poprijelo.
Da zemlja, drevje, hrib in log
V  kolo se je vertelo,
In lopti! lopti! plosk na plosk! Veslarji ploskajo plosk! plosk! Da voda razprašena Se iskri   kot ognjena.____________
Dervita kak jo skoz peči,
Mostove in krivine !
Spet zdajci vse  čez  slap zderču
V  nezmerne globočine :
„Te nič ne straši somov boj ?" „„Saj sem pri tebi, dragi moj! Ukazi berž broditi. Ker sever jel je briti!""
Na desnem, levem bregu, glej I Verstijo se pošasti; Leteče sence iverej Naraščajo ko hrasti. In lopti! lopti! plosk na plosk! Valovi  ploskajo  plosk!  plosk! Da voda razprašena Se iskri kot ognjena.
„Zakaj si toVkanj žalostna? In treseš se, predraga? Gotovo bodeš radostna, Ko prideva do praga. Medlena glej nebeški strop,
V  serkalu vode zvezdic trop! ,,„Da! vidim jih migljati,
Pa tudi se skrivati"".
„Le hitro! hitro! mah  na mah!
Brodnarji mi veslajte
Da voda bo sopar in prah,
Mi krepko pritiskajte !"
In hitro! hitro !   plosk na plosk !
So pljankali valovi,
Da daleč, daleč navkrog
So mokri b'li bregovi.
,, Medlena slišiš Donovo
Veršati in grometi?
Od bistre Save boš slovo
Za vselej mogla vzeti.
Ha! kmali prideva v Zemun
Od daleč slišim mlinov hrum.
Brodarji le veslajte!
Da bliska se, vdarjajte!"
„Prem dan zvoni, bo konc in kraj
Poroke, gostovanja.
Se nič ne čudiš temu — kaj ?
Al zdi se tebi sanja?
„„Oh! v sercu m' je tako hudo!
Svitati vidim že nebo,
Danica, zvezda mila,
Bo zdajci zatonilau".
„Medlena vidiš žrelo mar ? Kak herka in požira ? Kako se suče v kolobar. Kako se voda vdira ? Tu pot začenja se v moj grad. Te ne grozi le-ta propad? „„0j ! reci berž veslati. In memo se pognati"".
„Tu ljuba! je končana pot — Oprite se brodarji ! Sabo vas vabim jez  na god. Če serčni ste  plavarji. Alo! alo! kar skok na skok Za nama v brezden  preglobok* V povodno domovino, Demantovo grajšino!"
Medlene sliš' se jok in stok.
Se hoče mu spulitij
Pa vse zastonj je jok in stok.
Ne more se sprositi.
„Ne brani se, ti moja boš !"
To reče ji povodni mož,
Ž njo u vertanjo šine,
In v brezdnu vode zgine.
Tako odšla na vekomaj Medlena je pred plohom . Ni sluha več od nje dozdaj. Le tam nad strašnim skokom Še vedno voda se verti, Iz brezdna tuli in puhti, Zdaj brizgne, zdaj se vdere, Kar bliža se pobere.       V. K. k.
Beg pred plohom.    Pravlica slovenskega naroda.