50 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 51Varstvo narave • Vedno na strani narave Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja ugotovil, da direktorji vse obljubijo, na gradbiščih pa gredo stvari po svoje. Lotil sem se prepričevanj delovodij in strojnikov, naj upoštevajo naša mnenja , ter jim pokazal, kako naj zlagajo skale, oblikujejo sipine, gradijo kamnite zidove ob cestah in podobno. S tem bodo opravili dobro delo za naravo in izboljšali končno podobo svojega dela. Večinoma so se držali dogovorov. Varstvo narave je v svojem bistvu kulturna dejavnost, v tem naravi odtujenem svetu smo eni od redkih, ki se zavedamo tega pomena. Zakon varuje vrednote, ne pojavov, če te izgubimo, tudi z njimi povezane vrednote nimajo smisla. O ohranjanju narave ne izgubljam besed. Ne vemo, kje se narava začne in konča. Le kako jo bomo uboga človeška bitja ohranjala? Zelo sem zadovoljen, da sem v skoraj polstoletnem delovanju prispeval pomembne kamenčke v mozaiku varstva narave v Sloveniji. Človek je le ena izmed številnih živalskih vrst na Zemlji. Žal si domišlja, da je njen gospodar. Izjemno pomembna je misel An- tona Kuka - Toneta Javorja, ki jo je Pavlu Medveščku sredi šestdesetih let povedal ob prvem srečanju: »V naravi smo vsi enako pomembni in odvisni drug od drugega. Za- to lahko naravo spreminjamo le toliko, da ne ogrožamo drugih.« (Medvešček, 2015: 108.) Raj bi bil na Zemlji, če bi se tega dr- žali. Z upokojitvijo z varstvom narave nisem pre- nehal, saj svoje delo nadaljujem na Zavodu Verin. Zahvala Število ljudi, s katerimi sem tako ali dru- gače sodeloval, je zelo veliko. Posame- zne omenjam v članku, vseh žal ne mo- rem navesti, ker bi bil seznam predolg. Zahvaljujem se sodelavkam in sodelavcem na goriškem, republiškem in drugih zavodih za varstvo naravne in kulturne dediščine ter sedanjem Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, Triglavskega narodnega parka, Regijskega parka Škocjanske jame, ribiških družin Idrija, Tolmin in Soča ter Zavoda za ribištvo Slovenije, Znanstveno- raziskovalnega centra SAZU, različnim inšpektoricam in inšpektorjem ter številnim prijateljicam in prijateljem, znankam ter znancem. Še posebej ženi Katji in hčeri Vidi za podporo. Dr. Igorja Dakskoblerja in Dušana Jesenška iz Tolmina moram izpostaviti. Izbrano slovstvo: Dakskobler, I., Martinčič, A., Rojšek, D., 2017: New localities of Adiantum capillus-veneris  in the river-basin of Volarje/Volarnik (the Julian Alps) and phytosociological analysis of its sites = Nova nahajališča vrste Adiantum capillus-veneris v porečju Volarje/Volarnika (Julijske Alpe) in fitocenološka analiza njenih rastišč. Folia biologica et geologica, 58 (1): 31-45. Ljubljana. Medvešček, P., 2015: Iz nevidne strani neba. Ljubljana: Založba ZRC. ZRC SAZU. Pleničar, M., 1954: Vrnik. Proteus, 17: 89-90. Ljubljana. Ravbar, M., 1978: Nekateri geografski vidiki proste industrijske cone na Krasu. Zbornik Socialnogeografski aspekti obmejnih območij Slovenije: 81-84. Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Rojšek, D., 2012: Učja. http://dar.zrsvn.si/slike/rphj/s/ spi.html. Rojšek, D., 2015: Dvocvetni žafran (Crocus biflorus). http://dar.zrsvn.si/slike/ras/cro/dvc/index.html. Rojšek, D., 2015: Venerini laski (Adiantum capillus- veneris L.) v Posočju (prvi del). Proteus, 77 (9/10): 399- 408, 488. Ljubljana. Rojšek, D., 2015: Venerini laski (Adiantum capillus- veneris L.) v Posočju (drugi del). Proteus, 78 (1): 24-34, 47. Ljubljana. Rojšek, D., 2022-1: Varstvo rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) v Čavnu oziroma Mačjem kotu. Proteus, 84 (8): 383-393. Ljubljana. Rojšek, D., 2022-2: Dvocvetni žafran (Crocus biflorus L.). Most, 69: 52. Kanal. Hallersteinovih četrt tisočletja Stanislav Južnič Pred dobrimi tristo dvajsetimi leti so v Lju- bljani povili slovitega kitajskega učenjaka Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703, Ljubljana-1774, Peking); preminil je daleč od domačega ognjišča pred četrtino tisočle- tja. Zato se kaže spomniti na njegova deja- nja in nehanja. Zasluge Prav naš Avguštin je obelodanil znameniti pred pekinškimi oblastmi skrbno prikriva- ni Plinius Indicus (Indijski Plinij) nemškega jezuita in polihistorja Johanna Schrecka (Terrentiusa) (1576-1630) in s tem omogočil tako lamarkizem kot darvinizem sodobnih dni. Prvi izpostavljamo njegove biološke raziskave rabarbare, pižmarja, metuljev … Kot vodilni kitajski znanstvenik je načeloval znamenitemu pekinškemu raziskovanju ele- ktroforja, ki je v veliki meri podlaga sodob- ne elektronsko naravnane družbe. Zemljevid Paragvaja Avguštinovega strica Inocenca Erberga (1694-1766). Vir: avtor in splet. 52 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 53Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovjaIz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinov kitajski Plinij Avguštin je tudi v ponos slovenski biologi- ji. 2. novembra leta 1747 je njegov pekin- ški prijatelj francoski jezuit in botanik Pi- erre Noël Chéron d’Incarville (1706-1757) poročal francoskemu botaniku Parižanu Bernardu de Jussieuju (1699-1777), kako mu je Hallerstein dal Indijskega Plinija (Pliniusa Indicusa) Johanna Schrecka z ra- stlinami, minerali in živalmi, narisanimi v naravnih barvah v srečnejši dobi, ko so se jezuiti pod oblastjo Mingov še smeli pro- sto gibati po Kitajski in sosednjih deželah. Schreck je nabiral svoje rastline v Macau, Indiji, v notranji Aziji vključno z njeni- mi kitajskimi deli, v Bengaliji, Maleziji in celo na Sumatri v zahodni Indoneziji. Sorodnik avstrijskega jezuita, hidrotehni- ka in arhitekta Gabrijela Gruberja (1740- 1805), načrtovalca Gruberjevega kanala v Ljubljani, avstrijski jezuit Johann Grüber (1623-1680) je Schreckovo knjigo opisal nemškemu jezuitu in polihistorju Athanasi- usu Kircherju (1602-1680), da jo je povzel v svoj opis Kitajske, ki so ga brali vsi, od Valvasorja na Bogenšperku do Hallersteina v Pekingu. Schreck je zbirko zasnoval po Hernándezo- vem mehiškem vzoru: tako kot je Schreck načrtoval, ko je za vedno zapustil našo do- bro staro Evropo. Kot Galilejev sodelavec v njuni akademiji dei Lincei je Schreck po- magal njenemu ustanovitelju naravoslovcu Federicu Cesiju (1585-1630) pri rimski ob- javi zapiskov španskega zdravnika Francisca Hernándeza (1515-1587). Žal Schreckova zbirka, ki jo je Kranjec Hallerstein skrbno čuval po smrti nemškega jezuita Ignaza Köglerja (1680-1746) marca leta 1746, ni bila deležna žlahtne usode: še danes jo iščemo. Hallerstein je Schreckove zasluge dobro poznal, saj je nemški astro- nom in matematik Johannes Kepler (1571- 1630) objavil Schreckovo pismo v svoji op- tiki Ad Vitellionem, ki jo je Hallerstein po- dedoval od kolega misijonarja. Schreck je opisal približno štiristo kitajskih rastlin, uporabnih v medicini: te so bile predstavljene že v zeliščarski knjigi kitaj- skega učenjaka Li Shizhena (李時珍) (1518- 1593). Schreck je zbral kar osem tisoč vrst zdravilnih rastlin, vplivajoč na različico Li Shizhenovega dela Qianben (Qian ben, 錢 本), ki je izšla leta 1640 v mestu Hangzhou s tisoč sto devetimi ilustracijami, medtem ko je imelo Schreckovo delo samo sto se- demnajst. 3. maja leta 1621 je Schreck po- ročal svojemu evropskemu prijatelju nem- škemu zdravniku in botaniku Johannu Fabru (1574-1629) o svojem potovanju v legendarno mesto Marca Pola Hangzhou, kjer je Schreck poskrbel za tisk: kruta uso- da je preprečila, da bi ga videl dokončane- ga. Nesrečna kovačeva kobila je vedno bosa, tako da se je prvovrstni poznavalec rastlin z vseh celin, Schreck, zastrupil po zaužitju rastlinskega zvarka v napačni veri, da gre za jasmin. Italijanski jezuit Milančan Giacomo Rho (1593-1638) je v Pekingu odobraval Schreckovo delo, ki je slonelo na idejah ku- stosa papeških vrtov Fabra, lekarnarja Fer- ranteja Imperata (1525?-1615?) iz Neaplja in na bolonjskih herbarijih italijanskega nara- voslovca Ulisseja Aldrovandija (1522-1605). Schreckov rokopis je romal kot vroč kostanj med vsakokratnimi pekinškimi jezuitski- mi predstojniki: tik pred svojo smrtjo so ga skrivoma predajali nasledniku kot stro- go zaupni zaklad, dokler ni prišel v roke našemu podjetnemu Avguštinu. Plinius In- dicus je vključeval kitajske alkimistične vi- re: zato so se jezuiti bali cesarjeve jeze, če bi te skrivnosti izvedeli tujci. Hallerstein je d ‘Incarvillu zarotniško dovolil kopira- ti Schreckovo knjigo, tako da so nastali vsaj trije izvodi Schreckovega rokopisa. D’Incarville je prepis poslal Jussieuju v pi- smih, datiranih zaporedoma leta 1747, 1748, in 1751, Avguštin pa je izvirnik na skrivaj poslal v Collegio Romano. Jussieu je zbirko predal francoskemu lekarnarju, botaniku in kemiku Claudu-Josephu Geoffroyu (1685- 1752): ta je umrl, preden je končal primer- jave z dotlej znanimi evropskimi rastlinami. Zato je Schreckove kitajske herbarije Jussieu zaupal svojemu študentu biologu Jean-Bap- tistu Lamarcku (1744-1829), da bi vplival na Lamarckov alkimistični evolucijski pristop znotraj Lamarckovih primerjalnih študij. Ti »herbariji« so gotovo vključevali Schreckov Plinius Indicus. Lamarck je študiral botaniko pri Jussieuju od leta 1768 do leta 1778, da je lahko izdelal svojo obsežno Francosko floro: vanjo je vključil tudi Schreckove orientalske podatke. Lamarckova transmutacija vrst, ki jo je navdihnila Hallersteinova radodarnost, ni spoštovala neminljivih avtoritet: vse se je razvilo po Lamarckovih pravilih, vključno s takratnim francoskim cesarstvom, Napole- onu navkljub. Z meteorologijo je Lamarck opisal naravni svet in snov pod vplivom delovanja organizmov: njegova živa bitja so nenehno ustvarjala in preoblikovala svet okoli sebe. Toda njegove letne meteorolo- Avguštinovo štetje Kitajcev. Vir: pariška posmrtna objava leta 1780. Avguštinov praded, ki ga na wikipediji po nemarnem ponujajo za Avguština samega. Vir: splet. 52 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 53Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovjaIz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinov kitajski Plinij Avguštin je tudi v ponos slovenski biologi- ji. 2. novembra leta 1747 je njegov pekin- ški prijatelj francoski jezuit in botanik Pi- erre Noël Chéron d’Incarville (1706-1757) poročal francoskemu botaniku Parižanu Bernardu de Jussieuju (1699-1777), kako mu je Hallerstein dal Indijskega Plinija (Pliniusa Indicusa) Johanna Schrecka z ra- stlinami, minerali in živalmi, narisanimi v naravnih barvah v srečnejši dobi, ko so se jezuiti pod oblastjo Mingov še smeli pro- sto gibati po Kitajski in sosednjih deželah. Schreck je nabiral svoje rastline v Macau, Indiji, v notranji Aziji vključno z njeni- mi kitajskimi deli, v Bengaliji, Maleziji in celo na Sumatri v zahodni Indoneziji. Sorodnik avstrijskega jezuita, hidrotehni- ka in arhitekta Gabrijela Gruberja (1740- 1805), načrtovalca Gruberjevega kanala v Ljubljani, avstrijski jezuit Johann Grüber (1623-1680) je Schreckovo knjigo opisal nemškemu jezuitu in polihistorju Athanasi- usu Kircherju (1602-1680), da jo je povzel v svoj opis Kitajske, ki so ga brali vsi, od Valvasorja na Bogenšperku do Hallersteina v Pekingu. Schreck je zbirko zasnoval po Hernándezo- vem mehiškem vzoru: tako kot je Schreck načrtoval, ko je za vedno zapustil našo do- bro staro Evropo. Kot Galilejev sodelavec v njuni akademiji dei Lincei je Schreck po- magal njenemu ustanovitelju naravoslovcu Federicu Cesiju (1585-1630) pri rimski ob- javi zapiskov španskega zdravnika Francisca Hernándeza (1515-1587). Žal Schreckova zbirka, ki jo je Kranjec Hallerstein skrbno čuval po smrti nemškega jezuita Ignaza Köglerja (1680-1746) marca leta 1746, ni bila deležna žlahtne usode: še danes jo iščemo. Hallerstein je Schreckove zasluge dobro poznal, saj je nemški astro- nom in matematik Johannes Kepler (1571- 1630) objavil Schreckovo pismo v svoji op- tiki Ad Vitellionem, ki jo je Hallerstein po- dedoval od kolega misijonarja. Schreck je opisal približno štiristo kitajskih rastlin, uporabnih v medicini: te so bile predstavljene že v zeliščarski knjigi kitaj- skega učenjaka Li Shizhena (李時珍) (1518- 1593). Schreck je zbral kar osem tisoč vrst zdravilnih rastlin, vplivajoč na različico Li Shizhenovega dela Qianben (Qian ben, 錢 本), ki je izšla leta 1640 v mestu Hangzhou s tisoč sto devetimi ilustracijami, medtem ko je imelo Schreckovo delo samo sto se- demnajst. 3. maja leta 1621 je Schreck po- ročal svojemu evropskemu prijatelju nem- škemu zdravniku in botaniku Johannu Fabru (1574-1629) o svojem potovanju v legendarno mesto Marca Pola Hangzhou, kjer je Schreck poskrbel za tisk: kruta uso- da je preprečila, da bi ga videl dokončane- ga. Nesrečna kovačeva kobila je vedno bosa, tako da se je prvovrstni poznavalec rastlin z vseh celin, Schreck, zastrupil po zaužitju rastlinskega zvarka v napačni veri, da gre za jasmin. Italijanski jezuit Milančan Giacomo Rho (1593-1638) je v Pekingu odobraval Schreckovo delo, ki je slonelo na idejah ku- stosa papeških vrtov Fabra, lekarnarja Fer- ranteja Imperata (1525?-1615?) iz Neaplja in na bolonjskih herbarijih italijanskega nara- voslovca Ulisseja Aldrovandija (1522-1605). Schreckov rokopis je romal kot vroč kostanj med vsakokratnimi pekinškimi jezuitski- mi predstojniki: tik pred svojo smrtjo so ga skrivoma predajali nasledniku kot stro- go zaupni zaklad, dokler ni prišel v roke našemu podjetnemu Avguštinu. Plinius In- dicus je vključeval kitajske alkimistične vi- re: zato so se jezuiti bali cesarjeve jeze, če bi te skrivnosti izvedeli tujci. Hallerstein je d ‘Incarvillu zarotniško dovolil kopira- ti Schreckovo knjigo, tako da so nastali vsaj trije izvodi Schreckovega rokopisa. D’Incarville je prepis poslal Jussieuju v pi- smih, datiranih zaporedoma leta 1747, 1748, in 1751, Avguštin pa je izvirnik na skrivaj poslal v Collegio Romano. Jussieu je zbirko predal francoskemu lekarnarju, botaniku in kemiku Claudu-Josephu Geoffroyu (1685- 1752): ta je umrl, preden je končal primer- jave z dotlej znanimi evropskimi rastlinami. Zato je Schreckove kitajske herbarije Jussieu zaupal svojemu študentu biologu Jean-Bap- tistu Lamarcku (1744-1829), da bi vplival na Lamarckov alkimistični evolucijski pristop znotraj Lamarckovih primerjalnih študij. Ti »herbariji« so gotovo vključevali Schreckov Plinius Indicus. Lamarck je študiral botaniko pri Jussieuju od leta 1768 do leta 1778, da je lahko izdelal svojo obsežno Francosko floro: vanjo je vključil tudi Schreckove orientalske podatke. Lamarckova transmutacija vrst, ki jo je navdihnila Hallersteinova radodarnost, ni spoštovala neminljivih avtoritet: vse se je razvilo po Lamarckovih pravilih, vključno s takratnim francoskim cesarstvom, Napole- onu navkljub. Z meteorologijo je Lamarck opisal naravni svet in snov pod vplivom delovanja organizmov: njegova živa bitja so nenehno ustvarjala in preoblikovala svet okoli sebe. Toda njegove letne meteorolo- Avguštinovo štetje Kitajcev. Vir: pariška posmrtna objava leta 1780. Avguštinov praded, ki ga na wikipediji po nemarnem ponujajo za Avguština samega. Vir: splet. 54 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 55Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja ške napovedi so bile nujno netočne, kar je spodbudilo kritike francoskega polihistorja Pierra-Simona Laplacea (1749-1827). To- vrstni letni koledarji so se običajno dobro prodajali, vendar je bila Lamarcku poslov- na žilica deveta skrb: umrl je skoraj natan- ko dve stoletji po Schrecku, reven in skoraj slep. Pred smrtjo sta zanj skrbeli njegovi poslušni hčerki. Lamarckove knjige so bi- le z domačo šaro vred prodane na dražbi, saj je njegovi družini grozilo pomanjkanje. Schreckovi zapiski so morda tedaj romali na dražbo. Hallerstein ni našel dragih kamnov, da bi izpolnil želje svojega brata, vendar je razkril še več skrivnosti Schreckove obsežne dediščine v prid Lamarckove evolucije. Pižmar ob Temzi Ob Francozih je Hallerstein z nič manjšo vnemo sodeloval z Angleži, čeprav sta si bila oba naroda njega dni pogosto v laseh. Februarja leta 1746 je angleški zdravnik in tajnik londonske Kraljeve družbe Cromwell Mortimer (1702-1752) prosil kitajske jezuite, naj mu pošljejo metulje in njihove ličinke: Hallerstein je v ta namen zadolžil urarja in cesarskega vrtnarja d‘Incarvilla, kot je poročal Mortimerju v pismu 18. septembra leta 1750. Hkrati je opisal opremo pekin- škega observatorija, zemljevide Kitajske in slovarje kitajščine. D‘Incarville je v Pariz pošiljal zbirke žuželk, metuljev in školjk, zato je podoben paket Hallerstein poslal še v London leta 1749 za objavo v Philosophi- cal Transactions leta 1754. D‘Incarville je 15. novembra leta 1751 v Evropo poslal seme visokega pajesena (božjega drevesa, Ailant- hus altissima), ki je samorasel na Kitajskem in na Moluških otokih. Konec stoletja so ga zanesli v Ameriko. Nekaj časa so ga veliko sadili kot okrasno drevo za gojenje posebne vrste sviloprejk. Poslal je tudi liste in cve- tje japonskega drevesa, gojenega v kitajski provinci Nanking, iz katerega so pridobivali lak: razlikovalo se je od drevesa v pariških kraljevih vrtovih. Opisal je tudi beli vosek, ki so ga uporabljali v cesarski palači, in ra- stlino, iz katere so proizvajali indigo. Zani- mal se je za fosilne najdbe v kitajskih hribih in pridobivanje cinobra v pokrajini Junan: tu mu je prav prišel Hallersteinov nasvet, saj je bila kranjska Idrija tisti čas največji rudnik živega srebra v Evropi. Avguštin je Angležem zatrdil, da se samci pižmarja z visokih gora notranje Azije bra- nijo z zgornjimi zobmi: zelo dolgi podočniki štrlijo iz zgornje čeljusti. Ramena imajo pol metra ali več visoko: krasijo jih dolgi udje in posebno močne zadnje noge. Imajo dol- ga ušesa, zametek repa in dolgo, ostro rjavo dlako. Živijo v gozdovih Himalaje v severni Indiji, Tibetu, Sibiriji in jugovzhodni Aziji. V visokih predelih zunaj krdela se pižmar hrani z listi in travo. Južna vrsta v vzhodni Kitajski se razlikuje po dolgih črnih ušesih. Iz samčevih žlez velikosti pomaranče prido- bivajo dišavo prodornega vonja mošus, ki jo uporabljajo za parfume in tuše: sestavljajo jo večinoma dušikove spojine. Najboljšega pridobivajo na Kitajskem in v Tibetu pod imenom Tonkin, ki se ga je verjetno prijel po vietnamskih pristaniščih za izvoz. Par- fum so tovorili lepote željnim Evropejkam, zapečatenega v majhnih okrašenih čajnicah z oblogami iz svinca ali kositra. Dišavo naj bi odkrili kitajski mandarini. Evropejci so o njej pisali že v 10. in 11. stoletju, vendar živali pred Avguštinovo razlago niso po- znali. Mošus je bilo glavno izvozno blago v Kantonu, kjer so ga pakirali v vreče in ga v začetku 19. stoletja prodajali po 65 do 80 ameriških dolarjev. Stopnjo njegove čistosti so določali po nekajdnevnem namakanju v špiritu. Prvo skico pižmarja je narisal češki jezuitski slikar Ignac Sickelbarth (1708-1780) po mr- tvi samici, ki so jo prinesli v kolegij. Hal- lerstein je opisal razlike, opazne pri samcu. Sodoben opis pižmarja je objavil angleški naravoslovec in etnolog Brian Houghton Hodgson (1800-1894) v Katmanduju. Avguštinova skica Pekinga, objavljena pri Angležih. Vir: Philosophical Transactions of the Royal Society of London, 1753 (1751-1752) 47: tabla s sliko XIV. Pižmar našega Avguština. Vir: Philosophical Transactions of the Royal Society of London, London 1750. 54 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 55Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja ške napovedi so bile nujno netočne, kar je spodbudilo kritike francoskega polihistorja Pierra-Simona Laplacea (1749-1827). To- vrstni letni koledarji so se običajno dobro prodajali, vendar je bila Lamarcku poslov- na žilica deveta skrb: umrl je skoraj natan- ko dve stoletji po Schrecku, reven in skoraj slep. Pred smrtjo sta zanj skrbeli njegovi poslušni hčerki. Lamarckove knjige so bi- le z domačo šaro vred prodane na dražbi, saj je njegovi družini grozilo pomanjkanje. Schreckovi zapiski so morda tedaj romali na dražbo. Hallerstein ni našel dragih kamnov, da bi izpolnil želje svojega brata, vendar je razkril še več skrivnosti Schreckove obsežne dediščine v prid Lamarckove evolucije. Pižmar ob Temzi Ob Francozih je Hallerstein z nič manjšo vnemo sodeloval z Angleži, čeprav sta si bila oba naroda njega dni pogosto v laseh. Februarja leta 1746 je angleški zdravnik in tajnik londonske Kraljeve družbe Cromwell Mortimer (1702-1752) prosil kitajske jezuite, naj mu pošljejo metulje in njihove ličinke: Hallerstein je v ta namen zadolžil urarja in cesarskega vrtnarja d‘Incarvilla, kot je poročal Mortimerju v pismu 18. septembra leta 1750. Hkrati je opisal opremo pekin- škega observatorija, zemljevide Kitajske in slovarje kitajščine. D‘Incarville je v Pariz pošiljal zbirke žuželk, metuljev in školjk, zato je podoben paket Hallerstein poslal še v London leta 1749 za objavo v Philosophi- cal Transactions leta 1754. D‘Incarville je 15. novembra leta 1751 v Evropo poslal seme visokega pajesena (božjega drevesa, Ailant- hus altissima), ki je samorasel na Kitajskem in na Moluških otokih. Konec stoletja so ga zanesli v Ameriko. Nekaj časa so ga veliko sadili kot okrasno drevo za gojenje posebne vrste sviloprejk. Poslal je tudi liste in cve- tje japonskega drevesa, gojenega v kitajski provinci Nanking, iz katerega so pridobivali lak: razlikovalo se je od drevesa v pariških kraljevih vrtovih. Opisal je tudi beli vosek, ki so ga uporabljali v cesarski palači, in ra- stlino, iz katere so proizvajali indigo. Zani- mal se je za fosilne najdbe v kitajskih hribih in pridobivanje cinobra v pokrajini Junan: tu mu je prav prišel Hallersteinov nasvet, saj je bila kranjska Idrija tisti čas največji rudnik živega srebra v Evropi. Avguštin je Angležem zatrdil, da se samci pižmarja z visokih gora notranje Azije bra- nijo z zgornjimi zobmi: zelo dolgi podočniki štrlijo iz zgornje čeljusti. Ramena imajo pol metra ali več visoko: krasijo jih dolgi udje in posebno močne zadnje noge. Imajo dol- ga ušesa, zametek repa in dolgo, ostro rjavo dlako. Živijo v gozdovih Himalaje v severni Indiji, Tibetu, Sibiriji in jugovzhodni Aziji. V visokih predelih zunaj krdela se pižmar hrani z listi in travo. Južna vrsta v vzhodni Kitajski se razlikuje po dolgih črnih ušesih. Iz samčevih žlez velikosti pomaranče prido- bivajo dišavo prodornega vonja mošus, ki jo uporabljajo za parfume in tuše: sestavljajo jo večinoma dušikove spojine. Najboljšega pridobivajo na Kitajskem in v Tibetu pod imenom Tonkin, ki se ga je verjetno prijel po vietnamskih pristaniščih za izvoz. Par- fum so tovorili lepote željnim Evropejkam, zapečatenega v majhnih okrašenih čajnicah z oblogami iz svinca ali kositra. Dišavo naj bi odkrili kitajski mandarini. Evropejci so o njej pisali že v 10. in 11. stoletju, vendar živali pred Avguštinovo razlago niso po- znali. Mošus je bilo glavno izvozno blago v Kantonu, kjer so ga pakirali v vreče in ga v začetku 19. stoletja prodajali po 65 do 80 ameriških dolarjev. Stopnjo njegove čistosti so določali po nekajdnevnem namakanju v špiritu. Prvo skico pižmarja je narisal češki jezuitski slikar Ignac Sickelbarth (1708-1780) po mr- tvi samici, ki so jo prinesli v kolegij. Hal- lerstein je opisal razlike, opazne pri samcu. Sodoben opis pižmarja je objavil angleški naravoslovec in etnolog Brian Houghton Hodgson (1800-1894) v Katmanduju. Avguštinova skica Pekinga, objavljena pri Angležih. Vir: Philosophical Transactions of the Royal Society of London, 1753 (1751-1752) 47: tabla s sliko XIV. Pižmar našega Avguština. Vir: Philosophical Transactions of the Royal Society of London, London 1750. 56 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 57Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja Sodelovanje z Jelačićem Ob zahodnjaških je naš vrli Avguštin sta- vil tudi na ruske karte: tesno je sodeloval z dvema peterburškima zdravnikoma, Hr- vatom Franjom Luko Jelačićem (1720-1776) in Portugalcem Antonio-Nunesom Ribei- rom Sanchezom (1699-1783), ki je bil tudi filozof in enciklopedist. Hallerstein in nje- govi sodelavci so si izmenjavali astronomske podatke in knjige z baronom Johannom Al- brechtom von Korffom (1697-1766), ki je bil predsednik peterburške akademije in obe- nem posebni minister v Köbenhavnu. Avguštinovo sodelovanje s Korffom ne pre- seneča, saj je bil Korff med največjimi zbi- ratelji knjig svojega časa. Njegova kolekcija trideset tisoč tiskov in rokopisov je pozneje postala temelj akademske knjižnice v Peter- burgu. Korff je pekinškim jezuitom podaril tri izvode peterburških akademskih spisov, za vsak pekinški kolegij po enega. Jezuiti so se mu oddolžili z različnimi knjigami, ki so jih sami objavili v kitajščini. Nato so jim peterburški akademiki podarili več knjig in novi zemljevid Sibirije. Plodno Hallersteinovo sodelovanje s pe- terburškimi akademiki se je nadaljevalo tudi pod predsednikom akademije grofom Kirilom Razumovskim (1728-1803): mož pomenljivega imena je korenito posodobil akademijo, čeprav sam nikakor ni bil znan- stvenik. Bil je potomec ukrajinskih Koza- kov, ki so služili poljski državi; kot zadnji hetman Ukrajine je postal general feldmar- šal. Njegov zdravnik du Fay je po študiju v Montpellieru prijateljeval s francoskim ki- rurgom, naravoslovcem in etnologom Balta- zarjem Hacquetom (okoli 1750-1815), da sta lahko družno zagovarjala Linnéjeve ideje. Starejši brat predsednika akademije, vojaški poveljnik Aleksej Grigorjevič Razumovski (1709-1771), se je izkazal kot skrivni soprog carice Elizabete Petrovne Romanove (1709- 1762). Kiril Razumovski je organiziral odpravo, ki je obiskala Peking leta 1747. Karavani se je pridružil tudi zdravnik hrvaškega rodu Je- lačić, ki se je sedem let prej preselil v Pe- terburg: bil je stari stric slovitega hrvaškega bana Josipa Jelačića. Leta 1743 je zaključil študij medicine v splošni bolnišnici v Peter- burgu, kjer je sodeloval tudi s Sanchezom. Udeležil se je treh odprav na Kitajsko, na- slednjih dveh še v letih od 1754 do 1756 in od 1757 do 1764. O obisku »ogrskega zdravnika« Jelačića v Pekingu je poročal Avguštinov sosed fran- coski jezuit Antoine Gaubil (1689-1759) v pismu Delislu 3. novembra leta 1755. Od- pravo je vodil Aleksej Vladikin, pisma in knjige za pekinške jezuite pa so zaupali Jelačiću. Med obiskom v Pekingu je Jela- čić sodeloval s Hallersteinom pri zbiranju astronomskih opazovanj, podatkov o ki- tajskem rastlinstvu in živalstvu ter pri na- kupu dvainštiridesetih kitajskih knjig za peterburško akademijo. Med njimi so bile knjige o zgodovini, medicini, astronomiji in matematiki. Pet knjig so Jelačiću podarili pekinški jezuiti vključno z zvezdnim atla- som, starim zemljevidom Kitajske in splo- šnim opisom province Junan. Zvezni atlas je bil gotovo Avguštinov katalog tri tisoč tri- inosemdesetih zvezd, ki je bil sicer uradno natisnjen šele nekaj mesecev pozneje. Danes je v Peterburgu med kitajskimi knjigami iz 18. stoletja popisanih devet »matematičnih« del, povezanih z astronomijo, geometrijo in arhitekturo: verjetno prav tistih, ki jih je za Jelačića nabavil Hallerstein. Medicinski oddelek peterburške akademije je naročil Jelačiću, naj prinese slovito ko- renino ginseng, zdravilno rastlino iz rodu bršljanovk, in naj razišče njene lastnosti. Korenino je opisal že francoski jezuit, ma- tematik in kartograf Pierre Jartoux (1669- 1720). Poročal je, da ji Kitajci in Tatari ob mongolski meji pripisujejo velike zdravilne moči. Korenino je tudi narisal in njene dele opisal v aktih pariške akademije. Hallerste- in in francoski jezuiti so Jelačiću priskrbeli opis rastline in mu pomagali dobiti nekaj korenin. Vendar je vodja karavane Vladikin pozneje Jelačiću korenine odvzel. Jelačić je po vrnitvi z drugega potovanja po Kitajski leta 1756 postal kirurg v glavni mo- skovski bolnišnici, po vrnitvi s tretjega po- tovanja pa leta 1764 kirurg v glavni peter- burški bolnišnici. Njegovi potomci še danes živijo. Sorodstva s slovitim hrvaškim banom Jelačićem se dobro zavedajo. Poskusi z elektriko Jelačić je postal glavni posrednik pekinških elektromagnetnih dognanj. Že med potjo na Kitajsko je Hallerstein meril deklinacijo kompasa, s podobnimi meritvami pa je na- daljeval tudi v Pekingu. Bogati član londonske Kraljeve družbe, botanik, vrtnar in hortikulturnik Peter Collinson (1694-1768), je poslal leidensko steklenico z navodili za uporabo in nekaj najnovejšimi objavami Književni družbi Be- njamina Franklina v Filadelf iji. Collinson je objavil dopisovanja s Franklinom, ki so opredelila sodobna razmišljanja o elektriki. Leto dni za Franklinom je Collinson v Hallersteinov pekinški portugalski kolegij sv. Jožefa po posredovanju Sancheza poslal električno napravo in pripomočke za opa- zovanje mrkov leta 1747. Hallerstein jih je dobil pred letom 1750: pri dostavi je po- sredoval pekinški škof Polikarp de Souza. Portugalski zdravnik, filozof in enciklope- dist Antonio-Nunes Ribeiro Sanchez je na- prave nabavil s pomočjo svojih prijateljev v Londonu in na Nizozemskem. Narava elek- trične naprave v ohranjenih dokumentih ni bila zapisana. Morda je bil elektrostatični generator ali pa nedavno izumljena leyden- ska steklenica. Sanchez je študiral v Leidnu, zato je dobro poznal leidensko steklenico, ki jo je izumil nizozemski znanstvenik Pieter van Musschenbroek (1692-1761). Sanchez si je dopisoval s Collinsonom; po- sredoval mu je sadiko rabarbare, ki jo je dobil od Hallersteinovih jezuitov. Žal so se sadike po poti pokvarile in je rabarbara znova prispela v Anglijo šele nekaj let po- zneje. Ker so Angleži tako dobili rabarba- ro pred Kranjci, so se iz nje naučili delati tudi kolače, medtem ko pri nas zaenkrat ostajamo predvsem pri kompotih. Collinson je rabarbaro dostavil tudi ameriškemu poli- historju Franklinu (1705-1790) v Ameriko. 25. oktobra leta 1753 je Collinson poslal cvet mimoze d’Incarvillu. Majhni debelušni kvekerski trgovec Collison je tako poskrbel za priboljške širom sveta: Franklin si je z njegovo pomočjo omislil strelovod, Avgušti- nova skupina pa elektrofor. Pri raziskovanju v Pekingu je Hallerste- in sodeloval z Amiotem, ki se je posebno zanimal za poskuse z elektriko. Francoski jezuitski misijonar in jezikoslovec Jean-Jo- seph-Maria Amiot (1718-1793) je imel v francoskem kolegiju svoje naprave, raje pa je meril z boljšimi Hallersteinovimi pripomoč- ki. Njega dni so Amiot, Hallerstein in nje- gov bavarski pomočnik jezuitski misijonar in matematik Anton Gogeisl (1701-1771) sodelovali pri meritvah višine zvezde Ga- ma v ozvezdju Andromeda. Opazovanje je naročil francoski jezuit, astronom, hidrograf in matematik Esprit Pézenas (1692-1776), ki je skupaj z dvema drugima jezuitoma opra- vil enake meritve v Marseillu. Leta 1755 so v Pekingu jezuiti tanko stekle- no ploščo naelektrili s trenjem in jo postavi- li na stekleni pokrov magnetnega kompasa. Igla kompasa se je takoj vzdignila in se z notranje strani za nekaj ur prilepila na ste- klo, nato pa se je vrnila v začetni položaj. Ko so stekleno ploščo odstranili, se je igla spet vzdignila in se prilepila na pokrov. Ko pa so ploščo vrnili, je igla znova padla. Po- skus so lahko znova in znova ponavljali. 12. januarja leta 1755 je Jelačić v Pekingu dostavil Gaubilu nedatirano pismo ruskega fizika Georga Wilhelma Richmanna (1711- 1753), dopis nemškega zdravnika, fizika in inženirja Christiana Gottlieba Kratzenstei- na (1723-1795), datiran 12. aprila leta 1753, pisma Razumovskega in ruskega naravoslov- ca in botanika Étienna Stepana Petroviča Krašeninnikova (1711-1755). 11. februarja leta 1755 je prinesel tudi zvezke peterbur- ške akademije znanosti in brošuro o teoriji 56 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 57Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja Sodelovanje z Jelačićem Ob zahodnjaških je naš vrli Avguštin sta- vil tudi na ruske karte: tesno je sodeloval z dvema peterburškima zdravnikoma, Hr- vatom Franjom Luko Jelačićem (1720-1776) in Portugalcem Antonio-Nunesom Ribei- rom Sanchezom (1699-1783), ki je bil tudi filozof in enciklopedist. Hallerstein in nje- govi sodelavci so si izmenjavali astronomske podatke in knjige z baronom Johannom Al- brechtom von Korffom (1697-1766), ki je bil predsednik peterburške akademije in obe- nem posebni minister v Köbenhavnu. Avguštinovo sodelovanje s Korffom ne pre- seneča, saj je bil Korff med največjimi zbi- ratelji knjig svojega časa. Njegova kolekcija trideset tisoč tiskov in rokopisov je pozneje postala temelj akademske knjižnice v Peter- burgu. Korff je pekinškim jezuitom podaril tri izvode peterburških akademskih spisov, za vsak pekinški kolegij po enega. Jezuiti so se mu oddolžili z različnimi knjigami, ki so jih sami objavili v kitajščini. Nato so jim peterburški akademiki podarili več knjig in novi zemljevid Sibirije. Plodno Hallersteinovo sodelovanje s pe- terburškimi akademiki se je nadaljevalo tudi pod predsednikom akademije grofom Kirilom Razumovskim (1728-1803): mož pomenljivega imena je korenito posodobil akademijo, čeprav sam nikakor ni bil znan- stvenik. Bil je potomec ukrajinskih Koza- kov, ki so služili poljski državi; kot zadnji hetman Ukrajine je postal general feldmar- šal. Njegov zdravnik du Fay je po študiju v Montpellieru prijateljeval s francoskim ki- rurgom, naravoslovcem in etnologom Balta- zarjem Hacquetom (okoli 1750-1815), da sta lahko družno zagovarjala Linnéjeve ideje. Starejši brat predsednika akademije, vojaški poveljnik Aleksej Grigorjevič Razumovski (1709-1771), se je izkazal kot skrivni soprog carice Elizabete Petrovne Romanove (1709- 1762). Kiril Razumovski je organiziral odpravo, ki je obiskala Peking leta 1747. Karavani se je pridružil tudi zdravnik hrvaškega rodu Je- lačić, ki se je sedem let prej preselil v Pe- terburg: bil je stari stric slovitega hrvaškega bana Josipa Jelačića. Leta 1743 je zaključil študij medicine v splošni bolnišnici v Peter- burgu, kjer je sodeloval tudi s Sanchezom. Udeležil se je treh odprav na Kitajsko, na- slednjih dveh še v letih od 1754 do 1756 in od 1757 do 1764. O obisku »ogrskega zdravnika« Jelačića v Pekingu je poročal Avguštinov sosed fran- coski jezuit Antoine Gaubil (1689-1759) v pismu Delislu 3. novembra leta 1755. Od- pravo je vodil Aleksej Vladikin, pisma in knjige za pekinške jezuite pa so zaupali Jelačiću. Med obiskom v Pekingu je Jela- čić sodeloval s Hallersteinom pri zbiranju astronomskih opazovanj, podatkov o ki- tajskem rastlinstvu in živalstvu ter pri na- kupu dvainštiridesetih kitajskih knjig za peterburško akademijo. Med njimi so bile knjige o zgodovini, medicini, astronomiji in matematiki. Pet knjig so Jelačiću podarili pekinški jezuiti vključno z zvezdnim atla- som, starim zemljevidom Kitajske in splo- šnim opisom province Junan. Zvezni atlas je bil gotovo Avguštinov katalog tri tisoč tri- inosemdesetih zvezd, ki je bil sicer uradno natisnjen šele nekaj mesecev pozneje. Danes je v Peterburgu med kitajskimi knjigami iz 18. stoletja popisanih devet »matematičnih« del, povezanih z astronomijo, geometrijo in arhitekturo: verjetno prav tistih, ki jih je za Jelačića nabavil Hallerstein. Medicinski oddelek peterburške akademije je naročil Jelačiću, naj prinese slovito ko- renino ginseng, zdravilno rastlino iz rodu bršljanovk, in naj razišče njene lastnosti. Korenino je opisal že francoski jezuit, ma- tematik in kartograf Pierre Jartoux (1669- 1720). Poročal je, da ji Kitajci in Tatari ob mongolski meji pripisujejo velike zdravilne moči. Korenino je tudi narisal in njene dele opisal v aktih pariške akademije. Hallerste- in in francoski jezuiti so Jelačiću priskrbeli opis rastline in mu pomagali dobiti nekaj korenin. Vendar je vodja karavane Vladikin pozneje Jelačiću korenine odvzel. Jelačić je po vrnitvi z drugega potovanja po Kitajski leta 1756 postal kirurg v glavni mo- skovski bolnišnici, po vrnitvi s tretjega po- tovanja pa leta 1764 kirurg v glavni peter- burški bolnišnici. Njegovi potomci še danes živijo. Sorodstva s slovitim hrvaškim banom Jelačićem se dobro zavedajo. Poskusi z elektriko Jelačić je postal glavni posrednik pekinških elektromagnetnih dognanj. Že med potjo na Kitajsko je Hallerstein meril deklinacijo kompasa, s podobnimi meritvami pa je na- daljeval tudi v Pekingu. Bogati član londonske Kraljeve družbe, botanik, vrtnar in hortikulturnik Peter Collinson (1694-1768), je poslal leidensko steklenico z navodili za uporabo in nekaj najnovejšimi objavami Književni družbi Be- njamina Franklina v Filadelf iji. Collinson je objavil dopisovanja s Franklinom, ki so opredelila sodobna razmišljanja o elektriki. Leto dni za Franklinom je Collinson v Hallersteinov pekinški portugalski kolegij sv. Jožefa po posredovanju Sancheza poslal električno napravo in pripomočke za opa- zovanje mrkov leta 1747. Hallerstein jih je dobil pred letom 1750: pri dostavi je po- sredoval pekinški škof Polikarp de Souza. Portugalski zdravnik, filozof in enciklope- dist Antonio-Nunes Ribeiro Sanchez je na- prave nabavil s pomočjo svojih prijateljev v Londonu in na Nizozemskem. Narava elek- trične naprave v ohranjenih dokumentih ni bila zapisana. Morda je bil elektrostatični generator ali pa nedavno izumljena leyden- ska steklenica. Sanchez je študiral v Leidnu, zato je dobro poznal leidensko steklenico, ki jo je izumil nizozemski znanstvenik Pieter van Musschenbroek (1692-1761). Sanchez si je dopisoval s Collinsonom; po- sredoval mu je sadiko rabarbare, ki jo je dobil od Hallersteinovih jezuitov. Žal so se sadike po poti pokvarile in je rabarbara znova prispela v Anglijo šele nekaj let po- zneje. Ker so Angleži tako dobili rabarba- ro pred Kranjci, so se iz nje naučili delati tudi kolače, medtem ko pri nas zaenkrat ostajamo predvsem pri kompotih. Collinson je rabarbaro dostavil tudi ameriškemu poli- historju Franklinu (1705-1790) v Ameriko. 25. oktobra leta 1753 je Collinson poslal cvet mimoze d’Incarvillu. Majhni debelušni kvekerski trgovec Collison je tako poskrbel za priboljške širom sveta: Franklin si je z njegovo pomočjo omislil strelovod, Avgušti- nova skupina pa elektrofor. Pri raziskovanju v Pekingu je Hallerste- in sodeloval z Amiotem, ki se je posebno zanimal za poskuse z elektriko. Francoski jezuitski misijonar in jezikoslovec Jean-Jo- seph-Maria Amiot (1718-1793) je imel v francoskem kolegiju svoje naprave, raje pa je meril z boljšimi Hallersteinovimi pripomoč- ki. Njega dni so Amiot, Hallerstein in nje- gov bavarski pomočnik jezuitski misijonar in matematik Anton Gogeisl (1701-1771) sodelovali pri meritvah višine zvezde Ga- ma v ozvezdju Andromeda. Opazovanje je naročil francoski jezuit, astronom, hidrograf in matematik Esprit Pézenas (1692-1776), ki je skupaj z dvema drugima jezuitoma opra- vil enake meritve v Marseillu. Leta 1755 so v Pekingu jezuiti tanko stekle- no ploščo naelektrili s trenjem in jo postavi- li na stekleni pokrov magnetnega kompasa. Igla kompasa se je takoj vzdignila in se z notranje strani za nekaj ur prilepila na ste- klo, nato pa se je vrnila v začetni položaj. Ko so stekleno ploščo odstranili, se je igla spet vzdignila in se prilepila na pokrov. Ko pa so ploščo vrnili, je igla znova padla. Po- skus so lahko znova in znova ponavljali. 12. januarja leta 1755 je Jelačić v Pekingu dostavil Gaubilu nedatirano pismo ruskega fizika Georga Wilhelma Richmanna (1711- 1753), dopis nemškega zdravnika, fizika in inženirja Christiana Gottlieba Kratzenstei- na (1723-1795), datiran 12. aprila leta 1753, pisma Razumovskega in ruskega naravoslov- ca in botanika Étienna Stepana Petroviča Krašeninnikova (1711-1755). 11. februarja leta 1755 je prinesel tudi zvezke peterbur- ške akademije znanosti in brošuro o teoriji 58 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 59Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja Lune. Gaubil je 30. aprila leta 1755 opisal in odposlal Amioteve poskuse z elektriko v odgovoru peterburškim akademikom Ri- chmannu in Christianu Gottliebu Kratzen- steinu. Gaubil se je pritoževal, da Kitajcev poskusi z elektriko v primerjavi s tedanjimi Evropejci in Američani ne zanimajo preveč. Okoli avgusta leta 1755 je Gaubil poslal no- ve pošiljke Razumovskemu, med njimi dva Amioteva paketa. Richmann in Kratzen- stein sta oba objavljala razprave o elektriki, vendar Gaubil ni vedel, da se je Richmann ponesrečil 3. avgusta leta 1753. Kmalu nato, 13. avgusta leta 1753, je Kratzenstein zapu- stil peterburško akademijo in postal profe- sor medicine in fizike na univerzi v Köben- havnu. Nemški matematik in fizik Johann Ernst Zeiher (1720-1784) je zamenjal Kra- tzensteina leta 1756 in odgovoril Gaubilu s poročilom o Richmannovi smrti. Zato je pekinške poskuse Avguštinove sku- pine leta 1758 povzel nemški matematik, znanstvenik in filozof narave Franz Ulrich Theodor Aepinus (1724-1802) kot novi pro- fesor fizike na peterburški akademiji. Sku- paj s švedskim študentom fizikom Johan- nom Karlom Wilckejem (1732-1796) sta se- stavila kondenzator, ki ga je italijanski fizik in kemik Alessandro Volta (1745-1827) leta 1775 na gimnaziji Como razvil v elektrofor. Po službovanju v Berlinu je bil Aepinus leta 1756 imenovan za člana peterburške akade- mije namesto ponesrečenega Richmanna. Nekaj mesecev po prihodu v Peterburg je Aepinus že poročal akademiji o pekinškem poskusu. Svoj prispevek je prebral 9. marca leta 1758. Pekinški poskus je pojasnil z na- bojem, induciranim na steklenem pokrovu kompasa, in njegovim počasnim prehodom v stikajočo se iglo kompasa. Prav tako po- časna je bila vrnitev naboja iz igle v stekleni pokrov po odstranitvi steklene plošče kot vira induciranega naboja. Aepinus je upora- bil Franklinovo teorijo, ki je bila po njego- vem edina utemeljena na poskusih. Ponovil je poskuse pekinških jezuitov in dodal nove. Torinski zdravnik in kemik Gian Francesco Cigna (1734-1790) je komentiral Aepinuso- vo analizo poskusov pekinških jezuitov. Za pekinški poskus se je zanimal tudi Cignajev sorodnik in učitelj, piarist Giacomo Battista Beccaria (1716-1781), od leta 1747 profesor eksperimentalne fizike na univerzi v Tori- nu. Leta 1766 je Beccaria pekinške poskuse izpopolnil za londonsko objavo: poskus je lahko ponavljal tudi petstokrat, potem ko je uvodoma naelektril ploščo. Beccaria je leta 1769 povzel pekinško po- ročilo, omenil Aepinusovo razlago kot ne- zadostno in ponudil lastne ideje. Celov- čan Josef Herbert je kot dunajski jezuitski Prva med našimi v kitajščini tiskanimi knjigami je izšla v Šanghaju pod mojim kitajskim imenom Sitannisilafu Yecinike (斯坦尼斯拉夫· 叶茨尼克): Liu Songling: jiu Yesu hui zai Jing zui hou yi wei wei da de tian wen xue jia = Hallerstein, zadnji veliki jezuitski astronom v Pekingu (刘松龄 : 旧耶稣会在京最后一位伟大的天文学 家). Vir: avtor in https://searchworks-lb.stanford.edu/ view/10746060. Hallersteinovi akademski predniki. 58 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 59Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja Lune. Gaubil je 30. aprila leta 1755 opisal in odposlal Amioteve poskuse z elektriko v odgovoru peterburškim akademikom Ri- chmannu in Christianu Gottliebu Kratzen- steinu. Gaubil se je pritoževal, da Kitajcev poskusi z elektriko v primerjavi s tedanjimi Evropejci in Američani ne zanimajo preveč. Okoli avgusta leta 1755 je Gaubil poslal no- ve pošiljke Razumovskemu, med njimi dva Amioteva paketa. Richmann in Kratzen- stein sta oba objavljala razprave o elektriki, vendar Gaubil ni vedel, da se je Richmann ponesrečil 3. avgusta leta 1753. Kmalu nato, 13. avgusta leta 1753, je Kratzenstein zapu- stil peterburško akademijo in postal profe- sor medicine in fizike na univerzi v Köben- havnu. Nemški matematik in fizik Johann Ernst Zeiher (1720-1784) je zamenjal Kra- tzensteina leta 1756 in odgovoril Gaubilu s poročilom o Richmannovi smrti. Zato je pekinške poskuse Avguštinove sku- pine leta 1758 povzel nemški matematik, znanstvenik in filozof narave Franz Ulrich Theodor Aepinus (1724-1802) kot novi pro- fesor fizike na peterburški akademiji. Sku- paj s švedskim študentom fizikom Johan- nom Karlom Wilckejem (1732-1796) sta se- stavila kondenzator, ki ga je italijanski fizik in kemik Alessandro Volta (1745-1827) leta 1775 na gimnaziji Como razvil v elektrofor. Po službovanju v Berlinu je bil Aepinus leta 1756 imenovan za člana peterburške akade- mije namesto ponesrečenega Richmanna. Nekaj mesecev po prihodu v Peterburg je Aepinus že poročal akademiji o pekinškem poskusu. Svoj prispevek je prebral 9. marca leta 1758. Pekinški poskus je pojasnil z na- bojem, induciranim na steklenem pokrovu kompasa, in njegovim počasnim prehodom v stikajočo se iglo kompasa. Prav tako po- časna je bila vrnitev naboja iz igle v stekleni pokrov po odstranitvi steklene plošče kot vira induciranega naboja. Aepinus je upora- bil Franklinovo teorijo, ki je bila po njego- vem edina utemeljena na poskusih. Ponovil je poskuse pekinških jezuitov in dodal nove. Torinski zdravnik in kemik Gian Francesco Cigna (1734-1790) je komentiral Aepinuso- vo analizo poskusov pekinških jezuitov. Za pekinški poskus se je zanimal tudi Cignajev sorodnik in učitelj, piarist Giacomo Battista Beccaria (1716-1781), od leta 1747 profesor eksperimentalne fizike na univerzi v Tori- nu. Leta 1766 je Beccaria pekinške poskuse izpopolnil za londonsko objavo: poskus je lahko ponavljal tudi petstokrat, potem ko je uvodoma naelektril ploščo. Beccaria je leta 1769 povzel pekinško po- ročilo, omenil Aepinusovo razlago kot ne- zadostno in ponudil lastne ideje. Celov- čan Josef Herbert je kot dunajski jezuitski Prva med našimi v kitajščini tiskanimi knjigami je izšla v Šanghaju pod mojim kitajskim imenom Sitannisilafu Yecinike (斯坦尼斯拉夫· 叶茨尼克): Liu Songling: jiu Yesu hui zai Jing zui hou yi wei wei da de tian wen xue jia = Hallerstein, zadnji veliki jezuitski astronom v Pekingu (刘松龄 : 旧耶稣会在京最后一位伟大的天文学 家). Vir: avtor in https://searchworks-lb.stanford.edu/ view/10746060. Hallersteinovi akademski predniki. 60 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 61Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja profesor poznejšega ljubljanskega rektorja ogrskega matematika, f izika in astronoma Antona Ambschlla ponovil pekinški dose- žek: »Pojasnjujem poskus iz poročila, ki so ga posredovali očetje jezuiti iz Pekinga. Tu povzamem bistvo: elektrificirano steklo ška- tle z magnetno iglo so postavili na steklo. Iglo je potegnilo navzgor in jo zataknilo za dve uri, nato je z določenim impulzom padla navzdol in po več zamahih počivala: ko se je elektrika stekla obnovila, se je (igla) spet hitro dvignila in znova se je prilepila na steklo kot prej […]. Poskus sem večkrat ponovil in ni nobene razlike razen v traja- nju, ko ga ponavljamo tu v (dunajski) vlagi ali pa pod pekinškim nebom.« Tako je vr-Avguštinovi učitelji in učenci (narisal avtor). Poskus z elektroforjem Celovčana Herberta (1725-1794). Vir: Herbert, Joseph, 1772: Theoria phaenomenorum electricorum … Dunaj: Trattner. Ponatis: 1778. Dunaj: Kurtzbök, slika 10 na tabli 5. 60 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 61Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja profesor poznejšega ljubljanskega rektorja ogrskega matematika, f izika in astronoma Antona Ambschlla ponovil pekinški dose- žek: »Pojasnjujem poskus iz poročila, ki so ga posredovali očetje jezuiti iz Pekinga. Tu povzamem bistvo: elektrificirano steklo ška- tle z magnetno iglo so postavili na steklo. Iglo je potegnilo navzgor in jo zataknilo za dve uri, nato je z določenim impulzom padla navzdol in po več zamahih počivala: ko se je elektrika stekla obnovila, se je (igla) spet hitro dvignila in znova se je prilepila na steklo kot prej […]. Poskus sem večkrat ponovil in ni nobene razlike razen v traja- nju, ko ga ponavljamo tu v (dunajski) vlagi ali pa pod pekinškim nebom.« Tako je vr-Avguštinovi učitelji in učenci (narisal avtor). Poskus z elektroforjem Celovčana Herberta (1725-1794). Vir: Herbert, Joseph, 1772: Theoria phaenomenorum electricorum … Dunaj: Trattner. Ponatis: 1778. Dunaj: Kurtzbök, slika 10 na tabli 5. 62 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 63Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov • Nobelove nagrade za leto 2023 li Celovčan zasukal polni krog elektroforja pekinškega Mengšana Hallersteina, vračajoč ga med Slovence. V tedanji prav tako naši habsburški Lom- bardiji Volta ni bil zadovoljen: prav iskanje drugačne poti ga je kmalu pripeljalo do izuma sodobnega elektroforja. Z njim smo končno dobili stalni vir elektrike, brez ka- terega bi si težko zamislili vaše branje teh vrstic. Slava Naš Hallerstein je kot vodilni kitajski uče- njak posegel domala v vse znanstvene véde. Ob sodobnem kitajskem tehnološkem čude- žu je prav on most za slovensko sodelovanje z nastajajočo vodilno naravoslovno velesilo. Žal se v Mengeš ni vrnil zaradi morske bolezni: med svojimi tisočerimi izumi je namreč »pozabil« patentirati – letalo. Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov Nobelova nagrada za fiziko za leto 2023 Mojca Vilfan, Igor Vaskivskyi Nobelova nagrada za fiziko za leto 2023 je bila podeljena trem eksperimentalnim f i- zikom za ustvarjanje izredno kratkih sun- kov svetlobe. V enakovrednih deležih so jo prejeli Pierre Agostini z Državne univerze Ohio v Združenih državah Amerike, Ferenc Krausz z Inštituta Maxa Plancka za kvan- tno optiko v Garchingu v Nemčiji in Anne L’Huillier z Univerze v Lundu na Šved- skem. Obrazložitev ob prejemu nagrade je zelo kratka: »za eksperimentalne metode, ki ustvarjajo atosekundne sunke svetlobe za preučevanje dinamike elektronov v snovi«. Pierre Agostini je francoski fizik, rojen leta 1941 v današnji Tuniziji. Doštudiral in doktoriral je na Univerzi Aix-Marseille v Franciji, po doktoratu leta 1968 pa se je zaposlil na CEA Saclay blizu Pariza, kjer je ostal vse do leta 2002. V tem času je opravil raziskave, ki so mu prinesle Nobelovo nagrado. Leta 2005 se je pridružil Državni univerzi Ohio v Združenih državah Amerike, od leta 2018 ima mesto zaslužnega profesorja. Ferenc Krausz je bil rojen leta 1962 na Madžarskem. Tam je doštudiral teoretično fiziko in elektrotehniko, doktoriral pa leta 1991 na Dunaju. Na Tehnični univerzi na Dunaju je ostal do leta 2003, ko je prevzel vodenje Inštituta Maxa Plancka za kvantno optiko v Garchingu blizu Münchna. Leto pozneje je postal tudi vodja skupine za eksperimentalno lasersko fiziko na Univerzi Ludwiga Maximilliana v Münchnu. Delo, ki je vodilo do Nobelove nagrade, je opravil na Dunaju. Anne L‘Huillier se je rodila leta 1958 v Parizu, kjer je tudi študirala teoretično fiziko in matematiko ter doktorirala leta 1986 iz eksperimentalne fizike. Po doktoratu se je zaposlila na CEA Saclay blizu Pariza, kjer je začela preučevati kratke sunke svetlobe, delo pa nadaljevala na Univerzi v Lundu na Švedskem, kamor se je preselila leta 1995. Še vedno je aktivna profesorica za atomsko fiziko na tamkajšnji univerzi. Fotografije: Wikipedia. Avguštinov brat Janez Vajkard (1706-1780) iz Bruslja sporoča bratrancu baronu Erbergu v Dol pri Ljubljana, da je Avguštin preminil. Vir: Arhiv Republike Slovenije.