SLOVENSKI GLASNIK
Izhaja 5., 15. in .   25. v mescu.
Lepoznansko-podučen list
Velja za celo leto 3 gold.
Vreduje   in   nn   svillo   daje:   Anton Janeiič.
Št. 8.
V Celovcu 15. marca 1861.
VII. ZV.
Naša zgodovina.
(Zložil S. Jenko.)
Britka žalost me prešine, Ko se spomnim domovine, Vsemn svetu nepoznane. Od nikogar spoštovane.
V zlatih eerkah v zgodovini Se bero narodov čini,
Al od našega ni glasa
'Z prešnjega, ne zđajn'ga časa.
Kdo spominja se nekdanjih
V revni zemlji pokopanih? Tiho bori vnuk koraka Čez grob borega očaka.
In če ura nam odbije, Cerna zemlja nas pokrije, Kdo bo še za nami vprašal, Kdo se z nami oponašal?
Kako rod za rodom gine, To povest je domovine. Vsemu svetu nepoznane. Od nikogar spoštovane.
Zamorjeni cvet.
(Dalje.)
Solnce je drugo jutro že davno sijalo pred grad, ko se je Valentin prebudil iz terdega spanja. Ko se obleče, pelje ga Martin, ki je že davno nanj čakal, naj-pred v hlev in mu razkazuje živino, ki je bila res tako lepa, da je Valentin vidil, da se Martin sinoč ni preveč baiial. Voli so bili res kaj lepo rejeni, bilo jih je veselje gledati; Martin je poznal vsacega po imenu, tudi je vedil, koliko je star in od ktere matere da je. Tu mu ni zmanjkalo besedi: še enkrat je svojemu gospodu natanjko naštel, koliko gotovega denarja je iz hleva dobil. Od tod je šel Valentin na vert. Tu je bilo res vse drugači. Valentinu se je skor milo storilo, ko je pomislil na lepe dragocene cvetlice, ktere je spodrinila repa in korenje, da jim ni bilo več sledu. Le kar je bilo germa, je pustil Martin, druge rože je vse potrebil iz verta. Zdaj mu je bilo pa neznano tesno pri sercu, ko je dobro previdil, da v tej reči ni ustregel svojemu gospodarju.   Klavern in
pobit je hodil za svojim gospodom in na obrazu se mu je vidilo, kako ga to grize in peče. Valentin ga pogleda in se mu nasmeja: „Martin, kaj ti je, da si čisla umolknil?"
„„Sama hudoba mi je menda dala to nesrečno misel, da sem vert tako gerdo oropal. Raji bi imel^ kot ne vem kaj, ko bi bilo vse kiikor je bilo pred!""
»Nikar si zavoljo tega glave ne beli, vidil boš, da bo na leto vert, kakor je bil in še lepši, to bo moja skerb,"
»„Danas na vse julro"", veli Martin na dalje» ,,„sem poslal malega hlapca v grad na Potoke po semena in po korenja — to ščavje bomo pa še danas populili. Tudi bom poročil našemu prejšnemu veilnemii hlapcu, da pride nazaj, böte le vidili, kako je iznajden. in prebrisan v svojih rečeh,""
Iz verta sta šla na polje in od tod po lepih trav-ničih v bližnje gozde. Tu je bilo vse, kakor si le more želeti dober gospodar, posebno gozdi so se že od daleč poznali od drugih. Po potu se posvetujeta, kaj bi se še to jesen storili moglo. Najpred se bodo v drevoredu skopali šlorovi in naredile se bodo jame, da se bodo prihodnjo pomlad sadile nove drevesa. Tudi peska bosta dala napeljati, da se bodo pomladi posule verlne pota in cesta, ki pelje do grada.
Ravno je minul teden, kar je bil Valentin spet na svojem domu, ko pride iz Ljubljane dohtar Vrabec in sabo pripelje zalega, kacih pet let starega dečka. Valentin, ko vidi Vrabcev voz pred gradom, gre svojima gostoma naproti, pozdravi Vrabca, vzame dečka na roke, ga poljubi in ga nese v svojo sobo. Samo en dan se je mudil dohlar v gradu, da je izkazal svoje rajlenge in izročil gotovi denar, kar ga je imel v rokah, potem se je sam odpeljal v Ljubljano. Deček je ostal v gradu. Valentin mu je dal zraven svoje spav-nice prirediti sobo in ga izroči Martinovi mlajši sestri» da bi se ž njim igrala in nanj pazila.
Ljudje so veliko neslanega o tem otroku govorili, posebno babe v hiši so stikale glave skup in so uga-njevale, od kod in čigav da bi bil ta otrok. Martinova sestra je pervi dan zapazila, da je gospodu zelo podoben in da je naj raji pri njem. Tudi Martina so nadlegovale, ker so mislile, da on ve za vse gospodove skrivnosti. Martin jih j( kratko zavernil, da se jim ni treba v tuje reči mešati in da naj se svojega dela derže. To jih je še bolj poter(nio v njihovem mnenju, da bi jim Martin lahko uganil to zastavico, ko bi le hotel.— Ali Martin je ravno toliko vedil, kot drugi, namreč nič, in tudi ni bil dosti manj radoveden, kot drugi posli — ali Valentin ni nikoli o tej stvari govoril in sam se ni
— 30 —
upal poprašati. Večkrat je pri večerji tiho pri peči sede puhal tobak in premišljeval gospoda. Mislil je tudi na mladega brata, od kterega živa duša neve, kam je prišel. Tudi njemu je bilo Rihard ime, kot malemu dečku, ki je bil vsim zastavica. Martin se je tudi dobro spominjal, da se brata, ko sta še na domu bila, nista posebno ljubila.
Med tem se je približevala zima. Valentin je bil večidel doma, če ni šel na lov. Ustajal je s solncom vred in ko se je dobro razvidilo, je bil on s puško v gozdu. Pa njemu ni bilo veliko za lov, ker marsika-cega zajca bi bil lahko popokal, pa ga je pustil leteti v božjem imenu. Vsako jutro, če le ni bilo posebno neprijetno vreme, je šel na nar viši hrib, od kodar se je precej daleč vidilo na okrog, kjer so vedno pihale sicer inerzie ali čiste sape. Proti poldnu se je navadno vračal domu. Dolgočasne zimske večere si je kratil pri bukvah, tudi se je rad razgovarjal z malim brihtnim Rihardom. Včasih je prišel gospod fajmošter malo v vas, sicer pa ni bilo žive duše v grad.
Valentin je živel skor kot puščavnik, njemu ni bilo veliko mar, kaj se godi zunaj njegovih mejnikov, celo nektere potrebne pota je odlaševal od dne do dne. Dolgo se je že pripravljal iti obiskat soseda Potokarja, svojega kerstnega kuma, ki je bil zvesti in edini pri-jatel ranjcega očeta in cele hiše. Ko so že davno minuli božični prazniki, je jezdil neko merzlo jutro proti gradu na Potokih. Sneg je ležal na debelo po polju in po gozdu in smrekove veje so se šibile pod njegovo težo. Sčinkovci in sternadi so pritegnili v vas, okoli skednov in kozolcov so z vrabci vred iskali pičle hrane, zunaj na veliki cesti so se pa spreletavali lačni vrani. Čez dve uri je stopil s konja na dvorišču Potoškega grada. Kaj prijazno ga je sprejel stari Potokar, mu poda roko in ga z veseljem meri od verha do tal.
,,E kako si moški, že davno sem slišal, da si doma, od dne do dne sem te pričakoval in gledal po cesti, ali od Tinčeta ni bilo duha ne sluha. Kaj se ti je tako zameril tvoj kum? Jaz stara pokveka ne morem lahko od hiše, posebno zdaj po zimi ne."
Valentin se je hotel izgovarjati, ali Potokar mu hitro seže v besedo: „Že dobro, pusti to, saj vem, kako je; zdaj sem vesel, da si le prišel. Ti ne veš, koliko krati sem mislil na té in na tvojega brata Riharda, -Za nobenega nisem vedil, kje da sta. Večkrat sem mislil: lejle, lejte, kako se otroci pozgubé in od nobenega ni pisma ne poročila. Ali kje je vendar tvoj brat?"
„„Dragi kura! tega vam ne morem povedati; pred šestimi leti sva se vidila zadnjikrat.""
«Sam Bog ve, kam je prišel?" Stari Potokar je umolknil in premišljeval sem ter tje; vidilo se mu je, da bi rad nekaj zvedel od Valentina, pogosto ga je pogledoval in uprašanje mu je bilo na jeziku. Znabili da je kaj čul od mladega Riharda. Valentin se je med tem zagledal v lepo sliko, ki je visela nad Polokarjevo glavo.
Čez dolgo povzame spet Potokar besedo: J ti si bil v Ameriki ! Kaj te je vendar neslo tje in tako neu-tegoma si odrinil meni nič tebi nič?"
,,„Ne vem, kaj bi vam na to odgovoril. Serce mi ni dalo miru, moja duša si je želela daleč proč iz navadnega vsakdanjega življenja v naročje neoskrunjene veličanske nalore, kjer ne vladajo človeške strasti in slabosti. ' "
„„Nekdanjega Tinčeta zopet slišim, ti si imel zmiraj svoje muhe in, kakor vidim, si še vedno stari sanjar. To imaš menda od svoje matere! — bolj po tiho pristavi. — Kar se nisva več vidila, si se ves prenaredil. Kdo bi bil mislil, da bo iz šibkega mla-denča tak mož in kaka brada ti je zrasla ! Ali tu doma je vendar ne boš nosil, kaj da si je še nisi obril?"
„„Dragi kum, o tem imam jaz svoje misli. Bog je dal moškemu brado, da se loči od ženske. Čcmii bi si človek svojevoljno jemal lepote, ki mu jo je dala natora?""
„Svojeglaven si tudi še tako, kot si bil, ali za-stran mene jo le nosi, saj bi jo tudi jaz rad pustil, ko bi pri nas ta navada bila. Skor vselej sem nevoljen, ko si storžem svoje sivo sternišče in roka se mi tudi že trese. Dragi moj! z nami gre tudi že proti koncu, pa saj je tudi že čas. Pomisli, sedem križev jih imam že na herbtu; tvoj ranjki oče, Bog mu daj vse dobro, je bil mlaji od mene."
„„Pa ste še terdni, še, dragi kume! Nihče bi jih vam ne prisodil še —šestdeset ne.""
„E ti le tako praviš, pa naj bo, kakor je božja volja. Vse bi še bilo, le noge te me v nič devljejo. Kar sem bil pred tremi leti padel z voza, od tistega časa nisem za nobeno rabo. Vsako vreme ti čutim en dan ?> ali dva dni pred v nogah. Vse sem že skušal, kar so mi zdravniki in pametni ljudje svetovali, ali vse nič ne pomaga. Nar huje mi je to, dane morem vun, posebno zdaj po zimi skor prav nič; doma me pa tare dolgčas, posebno zdaj, ko sem prav sam."
„„Ali kje so vaši ljudje, kje je vaša Rozalija?"*
„Ti še ne veš, da nemam nobenega otroka več, oba sem zakopal slabi starec; pred štirimi leti je šla Rozalija za svojim bratom v večnost. Zapustila mi je edino hčer, blago sorce, zlato dušo, kot je bila mati sama. Regina mi tu v samoti krajša in sladi mojo stare dni."
Nehote se je jel Valentin ozirati po Regini. Potokar je vedel, po kom se ozira, torej mu reče: „Saj sem ti že povedal, da sera zdaj sam; ti iščeš Regine, pred enim tednom se. je peljala v Ljubljano. Baron Siegeidorf, veliki prijatel njenega očeta, jo je povabil na predpust v Ljubljano, da bi prišla malo med svet, ker tukaj živi kot nuna. Jaz ji nisem branil, ker vem, da se mladost rada malo zaverti, še celo siliti sem jo moral, zdaj se mi pa že toži po nji. Včeraj sem ji i pisal in, če se ne motim, bo v kratkem spet pri nas."
Se dolgo sta se razgovarjala o tej in uni stvari, ko se je pa jelo mračiti, se je Valentin poslovil in za-jahal proti domu. Na večer se je vreme preverglo, vlažen jug je pihal in po gozdu so pogosto pokale veje, ki so se pod težkim južnim snegom lomile.
Storila se je že tamna noč, ko je prišel nazaj v svoj grad. Komaj je stopil v sobo, mu je bil že Martin za petami in začne pripovedovati. „Med tem, kar sle šli vi od doma, smo dobili gosta v grad." „,/Ka-cega gosta in kje?"" — mu seže Valentin v besedo. .Uboga žena je", nadaljuje Martin, „kteri se pa na vsem vidi, da je enkrat boljše čase uživala. Ko sem se peljal popoldne v mlin, sem srečal zunaj vasi še mlado, aU zelo slabo in bolno ženo, ki je že komaj mogla naprej. Na večer se peljem domu in najdem na našem potu pod velikim kostanjem ravno tisto ženo čepeti v snegu.   Meni se je prec zdelo, da je opešala
31   —
in da ni mogla dalje ; in res je bilo tako , reva se menda že več zavedila ni, ker na vse moje uprašanje nisem dobil odgovora. Ko smo jo v posteljo spravili, je sicer nekaj govorila, pa nihče ni razumel, menda je bilo nemško."
„„Kam ste jo spravili?" ga vpraša Valentin.
»Drugej nismo imeli prostora, smo jo pa djali v sobo, kjer navadno naši gosti prenočujejo. Kar jaz morem presoditi, bi rekel, da je to vročinska bolezen, ker ji kri tako v glavo sili. Babam sem rekel, naj ji merzle rutice na glavo pokladajo, lo mislim nikakor ne more škodovati."
„„Pelji me k nji in mali hlapec naj koj napreže in naj gre po zdravnika, ker do jutri bi znabiti ne bilo varno čakati." '
„Če le že zdaj prepozno ne bo", reče Martin, vzame svečo in sveti gospodu. Okoli bolne so se sukale dekle in ji stregle, kakor so le mogle. Bolna se ni zavedila, njena sapa je bila težka in huda vročina jo je kuhala; sicer je mirna, le za čelo se je pogosto prijemala. Valentin stopi bliže in jo pogleda v obraz. Stara je bila kacih štir in dvajset let, gosti cerni lasje so obdajali upadene lica. Ko jo bolj natanko pogleda, se mu je zdelo, kot bi jo bil že nekje vidil; in bolj ko jo je gledal, bolj znana se mu je zdela. Kar naenkrat se mu zasveti v glavi in on hiti iz sobe. V duhu mu oživi podoba cvetoče device in spomin na srečne čase. Ali kako se je spremenila ! Po svoji sobi hodi gori in doli in premišlja minule čase. S svečo gre v sobo malega Riharda, ki je že terdno spal v mehkih blazinah. Valentin ni vedil, ali bi ga zbudil ali ne. Dolgo premišljava sem ter tje, na zadnje ga pusti na miru in misli sam pri sebi: Le spi, dozdaj nisi poznal svoje matere, toraj tudi ni treba, da bi jo vidil na smertni postelji. In Bog ve, če bi te poznala?" (Dalje prih.)
O vodnem paru.
(Spisal J. Tušek.) I.
Dragi bravec! stopi z meno, če utegneš, v fabrike, ki je ravno pri redi. — Kolik šum in ropot, kakšno brenčanje koles in kolesic; koliko cviljenje pil in svedrov; koliko bobnenje težkih kladev! Pojdi in oglej va so po nevidljivom mojstru, ki verti brezštevilne valarje in kolesca pod stropom in z njih pomočjo naj različniše priprave in naprave na mizah, naj mnogo-verstniše mašine, ki delajo, kakor da bi bile žive in kterim je človek izročil naj težji del opravil, ki so poprej njega potile. Ko ga iščeva čudnega mojstra, dobiva na zadnje majhino, čedno narejeno stvarico, ki se igraje v eno mer gori in doli premika in ki se ji ne vidi, da bi toliko premogla. Postojva malo pred to stvarjo — pred valjem parne mašine!
Da, čuditi se morava veliki moči te mašine, ki doprinaša tako različne dela tako lahko in tako gotovo, da se kar ne zmoti ne! Čuditi se morava, da se njena delavna moč tako lahko daje razdelovati, zmanjševati in povečevati. Ona tke naj tanjše tkanine, vzdiguje naj vece bremena in reže naj terje jeklo, kakor kruh; prede nitko, tanko kot pajčevina ; vzdiguje iz vode velike barke, ki orjejo morje in ki plavajo po njem, kakor bi
bile lahke, kot snopovje. Ona kuje mačke in vlači težke barke čez široke morja nasproti valovom in vetrovom do daljnih krajev. Parni voz p haje leti v tek čez planjave, hribe in doline, in vlači za sebo težke bremena blaga in ljudi. Vsaktera oliertnija ima parni mašini kaj zahvaliti, vsakteri izdelki so se pomnožili neskončno, kar se je človek ž njo seznanil. Ona dela človeku življenje bolj prijetno in zložno, ona je podelila njegovi roci neskončno moč in dala duhu oblast čez snovo, ki jo človek odslej gospodari, in ona je skrajšala čas in daljave. •—
Od začetka je delal človek vse le sam v potu svojega obraza: pozneje se je naučil, da je priganjal živali k delu, zdaj je pa preložil dokaj del na parne mašine, ki so bolj gotove, terdne in urne delavke, kakor živali, ki mu že služijo toliko in toliko tisuč let. Parna mašina dela v eno mer, ne pa, kakor mašine, ki jih goni veter ali voda, ki morajo velikokrat stati.
Duša parne mašine je pa nevidljivi vodni par, ki je napravil prekucije na svetu, kt.Koršnih nobena druga reč ne poprej. Ž njim se hočemo bolj na drobno pečati, ker gotovo je vreden, da se seznanimo do dobrega ž njim in ž njegovimi lastnostmi, ker on je kakor ideja narodnosti, stvar, ki hoče stari svet vzdigniti iz zastarelih tečajev. Da se hočemo tu pečati z vodnim parom, mislim, da ne bo od več, da si že dokaj let piha „lukamatija" skoz slovenske doline in da se je naselila k nam že marsiklera parna mašina deželi v prid.
Beseda sopar ali par se rabi v navadnem življenju tudi v napačnem pomenu, ker imenuje se tudi tako vidljivi puh, ki se dviguje iz vrele vode, in par se imenujejo goste megle, ki jih spušča parni voz iz sebe; pa vse to ni več par, ampak je le zmes prav drobnih vodnih mehurčkov, v ktere se je par spremenil, in ki delajo megle in oblake, če jih je veliko skupej. Par je voda v zrakovi podobi, kar pa ta puh ni več. Vednost terja od para, da je popolnoma čist; se ve da ni vselej brez vsaktere barve, na priliko: jodov par je vijoličaste barve, bromov par je kervavo-erdeč, žvepleni in selenov par je rumen i. t. d., da jo zraku podoben, da se razširja in razpenja na vse strani, dokler mu kaka reč tega ne brani, in da se z ohlaje-njem in tiskanjem spet da v prejšni stan — voda tedaj v vodo — spremeniti.
Tukaj in povsodi se tedaj vidi, da je med pojemi ali zapopadki, ki jih ljudje rabijo v navadnem življenji, in med pojemi, na ktere se vednost zida, ta velik razloček , da so nekteri navadni pojemi negotovi, da pomenijo včasih to, včasih uno; pojemi pa, ki jih rabi vednost, so gotovi, jasni in nespremenljivi, ki se rabijo vselej le v na tanko omenjenem pomenu; uni pa izvirajo iz sto in sto različnih, kalnih in tamnih misel, in tamnost in nedoslednost njih začetka se jih derži pri vsakteri rabi. „Pojemi pa, kakoršnih se vednost posluževali mora, se da;o rabiti s pomočjo definicij in axiomov za vsaktero delo našega uma, z unimi pa se zamore le zabresti v prazno besedovanje in v popolno zmešnjavo". Iz tega sledi tedaj, da ima vednost v vsa-cem jeziku, v kterem se je kdaj kdo pečal ž njo, marr-sikaj svojih besedi in pcmenov, ki niso znani pripro-stemu človeku. Vem, da je tudi marsikteri slovenski pisatelj, ki je skušal, kako bi kaj iz kake vednosti svojim ljudem povedal, da bi ne bilo napek ne na to ne
—   32   -
na uno stran, že pozabil časih na kmeta, ki bi mogel stati za vsako verstico in, kader bi bilo kaj tacega, upiti : Ne, to ni nič, kmet drugači pove !
Zato tudi mislim, da ni tak konj, če se rabi ta ali una beseda, ki imate obe kolikor toliko enak pomen; to da se pomen vzete besede mora vselej na drobno omejiti.
Pa obernimo se po tem skoku na stran spet k našemu paru, kterega imenovana lastnost, da se da s tiskom in mrazom spremeniti v prejšni stan, je velike koristi. Ta lastnost velikokrat stori, da se zamoretai dva telesa izločiti, da se kaka tekočina očisti in kon-, centrira. Tako se napravi popolnoma čista voda, da se vodi vodni par v hladno posodo, v kteri se spet spremeni v vodo, in tako se loči od vode vinski cvet in vsaktero žganje, ker spremeni se ložej v par, kakor voda, ki ostane v posodi. Na to vižo se napravlja mar-siktera kemijska snova, ki je zelo koristna. Pri tein se pa mora razločili sledeče: Nektere reči se spremenijo v pare, če so tekoče, in narejeni pari se tudi potem, kedar se ohladijo, spremene spet v tekoče telo; nektere • ferdne telesa se pa kar spremene v pare, ne da bi poprej se bile spremenile v tekočine, in taki pari se tudi, kader se ohladijo, spremene spet kar v terdno telo, na priliko: jod, žveplo i. t. d.
Sploh imajo pari vse tiste lastnosti, kakor gazi, samo imenovana lastnost, da se pari spet dajo spremeniti v tekoče ali terdno telo, se je vzela za razloček. Pa pozneje se je dobilo, da se tudi skorej vsi dajo spremeniti v kapljive tekočine in nekaj tudi v terdne telesa. Samo kisleca, vodenca in gnjilca ni bilo mogoče doslej tako ohladiti in tako stisniti, da bi bili odpovedali se saj za en čas razpenljivemu stanu. Pa reči se vendar sme, da kakor so učeni že marsikteri gaz, od kterega se je poprej mislilo, da se ne da nikakor v tekočino spremeniti, s tiščanjem in mrazom primorah, da je zapustil svoj navadni stan , da je ravno tako mogoče, da se bodo tudi ostaH gazi dali tako zgostiti; samo da doslej ni bilo mogoče napraviti dovolj velicega mraza in tiska. Pripuščeno je tedaj, da se reče : Telesa, ki bi bil vedno le v razpenljivem stanu, ga ni. Tedaj se gazi in pari le v tem razločujejo, da je razpenijivi slan gazom bolj naraven, da niso le prisiljeni k razpenljivemu stanu, kar pri parih velja. Zato je tudi pri gazih vselej treba večega mraza in tiska, kakor pri parih, da se spremene v tekočine, akoravno se nekleri precej radi dajejo spremeniti. V tem, kar smo povedali, je razloček med pari in gazi, ki pa ni prav na tanko vzeti, ker ne more se vselej gotovo reči: to je gaz in to je par. Saj v tem obziru jih je vsaktere verste gazov, na priliko: ogeljne kisline, ki se le težko dajo zgostili v tekoče telesa, do parov železnih, ki se narejajo le pri prav veliki vročini in ki le pri prav veliki vročini obstali zamorejo. —
Ravno tako se sme reči, da se vse terdne in tekoče telesa dajo v pare spremeniti. Pari se zgoslujejo, če se dovolj ogrejejo. Veliko reči se spreminja vedno v pare. Da se na pnliko, ne le tekoča voda, ampak da se tudi led izparja — suši, ve vsak iz tega, da se perilo, če je zmerznjeno, tudi počasi posuši. Živo srebro se pri navadni gorkoti tudi izparja, namreč, dokler je gorkeje kakor — 6* R.   Vlij kapljico vinskega
cveta na roko, koj občutiš, da hladi roko, ker se izparja in ji pri tem jemlje gorkote.
Take telesa, ki se izparjajo pri navadni gorkoti, se imenujejo iz p ariji ve telesa; po s tem ni rečeno, da bi se druge telesa tudi ne dalo v pare spremenili, če se dovolj razbelijo. Cink, žveplo, vinski cvet, voda i. t. d. se kaj lahko spremenijo v pare, če se grejejo; nektere telesa pa kaj težko, pa na zadnje se vendar nobeno ustaviti ne more.        (Dalje prihodnjič.)

Človek toliko velja, kar plaća.
(Spisal J. Mencinger.)
n.
Davno so že olemnele vse okna po vasi. Po hišah je umolknilo govorjenje in ropot; vsem ljudem je spanec zalisnil trudne oči. Le psi so zalajali na dvorih, in zapeli so živinski zvonci, ko je nekdo, s težko krošnjo opertan, odperl škripajoče leso, ki polje zapira pred vasjo in živino. Stopal je mož počasi in varno ' po produ, ki ga je nanesel hudournik v ravno prestani povodnji na pot, in šel je proti Rezini hiši v drugem koncu vasi, kjer je edina luč svetila v tamno oblačno noč.
Tam^ sedijo za mizo Reza, Krucman in župan v pogovoru, ki so ga že pozno v noč skoraj po sili vlekli naprej. Zaspala bi bila že moža, ako bi vina ne imela pred sebo ; pa tudi vino ju ni ubranilo včasi vprašati, koliko je ura. Bilo je že čez deset, ko je dolgo pričakovani pohiševavec krošnjo v hišo prinesel.
,;Kaj  se ti je pa primerilo,  da  te moramo tako V:| '"^ dolgo čakati?"  ga vpraša ženica, mu skoči nasproti, ter mu pomaga krošnjo sneti.
Matevž odgovori precej veselega obraza: „Dobra kupčija in druge reči, ki jih bom razložil o svojem času, so me zaderževale. Zdaj pa veliko govoriti ne vtegnem, ker sem lačen, žejen in truden. Ali ste mi prihranili kaj večerje, ljuba teta?"
Komaj je izgovoril le besede, je stal pred njim na snažnem okrožku okusen kos telečje pečenke ; in ko Matevž pervi grižljej v usta vtakne, z začudenjem teto upraša, čigav god da je danes, da mu tako nenavadno strežejo. Na mesto odgovora mu teta nalije kozarec vina, in pokaže pomenljivo na moža, ki sta mu zdaj: Bog žegnaj ! djala.
In ko je kozarec na dušek izpil, je izgovorila teta bolj slovesno: „Nocoj, Matevž, imamo važno opravilo. Jaz bom delala testament, in ta dva moža sta priče."
„Kaj pa vam pride na misel, ljuba teta? Ali mislite precej jutri umreti, da delate zadnje sporočilo? Saj sle še terdni in zdravi; in pred bi človek mislil, da se hočete možiti, kakor pa umirati."
„Taka pohvala se je teli pred malo časom zdela prav prijetna, ali danes jo je zbodla v serce, da ni kaj vedla odgovoriti. Dolgo je pogledovale Matevža, ki je tako zlastno pečenko obiral; nekako milo se ji stori pri s'ercu. Nasprotne ljubezni ste se bojevala v njenih persih; zdaj je hotta moževa prositi, naj se domu ver-neta, ker bo testament odložila ; zdaj se je spomnila da-carjevih obljub in tistih besedi: da ona Matevžu ničesar ni dolžna.   Pa premagovala je ljubezen tetina do Ma-
—   33   ^
tevža, in že je Reza premišljevala, kako bi se možema izgovorila, ko reče oče Krucman malo nejevoljen: .Če mislimo kaj skleniti, začnimo se koj pomenkovati. Kaj bi čakali Matevža, da se navečorja; posluša že zdaj lahko, mi pa ne smemo časa tratiti in spanja kratiti, če je ravno jutri nedelja."
„Pametna jo ta, pristavi župan.   Meni se tudi
toži."
Reza hitro s stola vstane, ide po drugi bokal vina, in med potjo reče sama pri sebi : Naj bo tedaj ; saj moža sama hočeta, da govorim; jaz ne bom kriva. Ko bokal postavi na mizo, možema kozarce nalije, potolaži njuno nevoljo in zaspanost, in tako spregovori obernjena proti Matevžu: »Ker oče Krucman želijo, da bi precej v red spravili, kar smo namenili, bom razodela, kar mislim. Matevž, le dobro pazi na moje besede: Vedno si se skazal prav pametnega, zaslužil si vso mojo ljubezen, in vreden si tudi mojega premoženja. Tedaj ti hočem izročiti koj zdaj petnajststo goldinarjev; prepu-^ stila ti bom polovico hiše, da si s tem denarjem večo kupčijo osnuješ in odpreš štacuno v moji hiši, da ti ne bo treba hoditi v mrazu in hudem vremenu po daljnih vaseh po nevarnih polih.   Ali si zadovoljen?"
„Res, tela, to je lep dar, in velika dobrota zame ; ponudili ste mi, kar sem vas hotel ravno jutri prositi, Bog vas živi, ljuba teta! Terčimo na tetino zdravje."
Torcili so možje in kozarce izpraznili. Reza pa nadaljuje: To premoženje ti pa izročim le s pogodbo, ktera je lahko spolniti sprevidnemu človeku. Ti si hil vedno tolikanj pameten, da smem upati, da boš s polnil pogodbo. Ako pa ne obljubiš po nji se ravnati, ne dobiš od mene nobenega pripomočka več." , ,
„Malokdaj ste me tako pohvalili", odgovori Matevž, „(nishm pa, da ostanem tak, kakoršen sem bil dozdaj." —
„Že pi-av", nadaljuje teta: „Obljubi tedaj, ako hočeš sprejeti obljubljeno premoženje, da se ne boš nikdar in nikjer ženil, dokler bom jaz živela."
„Ljuba teta! kaj pa sle izgovorili?" Matevž počasi izgovori in teto pogleda ves poparjen, „Tega ne morem obljubili."
„Promisli in voli: petnajst slo in štacuno v moji hiši : ali pa beračija in terpljenje z ženo med ptujci. .\     Volitev ni težka pametnemu človeku."
„Kaj bi premišljeval" , Matevž naglo odgovori, „kar sem premišljeval že tolikokrati na živih lergih, kakor na samotnih potih. S kakim veseljem sem stopal proti domu v poznih sabotnih nočeh, ko sem bil celi teden pri ptujih, ptujec med njimi: nihče bi mi ne bil iz serca postregel, nihče bratovsko pomagal, ako bi.se mi kaj pripetilo, kar Bog obvaruj. V nikogar nisem smel zaupati, ker nikomur nisem vidil v serce; šel sem pa proti domu, kjer me vi čakate; veselo sein žvižgal, in stopinje mi je pospeševala vesela misel: tukaj me čaka ¦večerja, kakor sem jo sam izbral, tukaj mi je postlana lastna postelja, teta me preskerbivajo, varujejo mi stanovanje in blago. Vanje zaupam, kedar mi svetujejo in kedar me tolažijo, me tudi potolažijo, ker poznajo moje serce. Samo pri njih sem doma, drugod sem ptujec po celem svetu. Pa polastilo se me je tudi žalostno premišljevanje. Kaj bom počel pa takrat, kedar bodo teta oslabeli in postarali se? in kdo bo za naju skerbel, ako bi se jim pripetila nanagloma nepričakovana nesreča! Ali bi ptuja dekla, ki služi edino za denar, bila do-
stojna pomočnica ? Nikoli ne. Dobiti bom moral neveslo» ki mi bo vdana v serčni ljubezni, ki bo hotla z mano deliti skerbi in delo, veselje in terpljenje; ki bo iz ljubezni do moža tudi vam vse dobro storiti želela, vam stregla in vas kakor mater spoštovala. Iskal sem dolgo in dobil sem dekleta, klero spoštujem čez vse; ona in nobena druga mi more bili prava pomočnica. Razodel sem ji že svoje želje, obljubila mi je roko v zakon, da le vi dovolite. Ako bi jo vidili, kako je umna, kako je pametna, mlada in berhka je, in tudi revna ni; ako bi vidili, kako je nalašč zame ustvarjena, dovolili bi mi, da jo vzamem, in ne bili bi tako neusmiljeni. Zdaj mi pa hočete vse upanje in srečo celega življenja razdreti. Kaj čem samec početi? Čemii .se bom trudil in delal, ker nihče ne bo vžival mojega truda; nihče se z meno veselil, ker bom sam? Življenje mi bo na pol življenje, gnjusilo se mi bo nakopičenega premoženja, ker nikomur ne bo koristilo. Bolj ko mislim, tersa se mi zdi vaša pogodba. Ne morem se ji podvreči. Od-jenjajte teta, ali pa popustim vašo hišo in premoženje, ki mi ga ponujate."
Teta ga pa zavorne: „Malevž ti si kratkih misel, kakor so sploh ljudje tvoje starosti. Oženili bi se radi, kakor hitro se morete; komaj ste pa nekoliko občutili jarem zakonski, se kesate noč in dan, tožite svoje žene, in druge svarite pred zakonom; sami sebi pa življenja več ne morete zboljšati. Jaz sem slai-eja od tebe, skusila sem zakon, in nisem neusmiljena, ako le s to pogodbo obvarujem nesrečnega zakona. —
Dalj bi bila teta govorila in Matevža svarila, ker zdelo se ji je, da se ne bo dal pregovoriti ; njeno s varjenje in prigovarjanje bi jo pa pri ljudeh veliko bolj očistilo: ko ji Matevž seže v besedo, rekoč: „Zakaj ste se pa vi omožili?"
Teta je bila kaj hitro pripravljena odgovoriti: „Omo-žila sem se bila, in dobro sem storila, akoravno sem celo starega moža vzela. Ako bi se ne bila omožila, bi ti še vedno derva sekal in žuljave roke nosil. lu toliko koristen je bil moj zakon, da imaš lahko štacuno in premoženja, da lahko in brez velicega truda živiš , ako se ne ženiš. Dokler si zdrav in terden, si iz šlacune denar nabiraš, jaz ti bom pa stregla, kakor mati, in bolje kakor vsaka žena. Po moji smerli boš pa imel toliko prejnoženja,. da boš mogel brez skerbi in terpljenja v nar boljši življavi starost prebili do mirne smerli, iu zakon ti še v mislih ne bo. Ako se pa oženiš, si naložiš tudi skerb za vse žive dni, in še mirno umirati te ne bodo pustile skerbi za prihodnjo srečo otrok."
Oče župan se na to oglasi: „Res je presneto neumno, če se človek oženi. Pet otrok imam, vsi se trudijo in potijo od zore do mraka, vendar se mi zdi, da gre kmetija rakovo pot. Kaj imam pa tudi skerbi in težav! Pervega sina so mi v vojake vzeli, in zdaj je drugi na versti, in noč in dan premišljujem, kako bi ga rešil. Svetujem ti, Matevž, iz lastne skušnje: Stori, kakor teta želijo, in dobro se ti bo godilo."
Krucman ni mogel dalj molčati : „Ne morem poter-diti, je djal županu, skozi in skozi vaših besedi. Ne-klerim se ve da ne kaže, da bi se ženili; sploh je pa zakonski slan vsaj po mojih mislih boljši od samskega. Pri meni lahko vidite, koliko sem zboljšal svojo hišo, kar sem oženjen. Kako ženo imam pa tudi, kako zna vse v prid obračati: take ne dobite v celi soseski; ia
—  34  —
otroci — pozna se jim, da so moji. Kar jih doma ne dela, si drugod zlahkoma služijo dober kruh. Kar me je pred koštalo, da sem jih dal nekoliko v šolo, mi je že vse povernjeno. Saj ste moiebiti brali, oče župan, pismo, ki mi ga je Juri poslal iz Hrovaškega, in s pismom je poslal tudi vederček lastnega vina. Juri — ta je prav po meni. In Lenka, kako berbka in pametna dekle je bila; že tri leta se ni nobena tako dobro orao-žila kakor ona, kako dobrega moža ima pa tudi! Jaz sem v zakonu prav srečen, in srečni so tudi mnogi drugi. Veste se pa spomniti, oče župan, kako nejevoljni so bili moji ranjki, da sem si izbral to ženo, s ktero sem zdaj tako srečen. Ne bili bi je pustili v hišo, in tudi kmetije bi mi ne bili izročili, ako bi ne bila ravno sila zavoljo vojaščine. Ako je človek pameten, kakor sva jaz in Matevž, in tudi vi, oče župan, nikoli ne dobi nerodne žene; saj ve, ktero si izbira, ker izbira si jo po pameti. Naj ti tedaj kaj svetovam, Reza, po svoji pameti ; mojega svetu še nihče ni za-vergel: Nar bolje storiš, ako daš Matevžu, kakor si obljubila, petnajst sto in štacuno; v njegovo ženitev se pa kar ne mešaj ne. Naj Matevž nevesto pripelje, kedar hoče, jaz sem porok, da si bo dobro izbral; ti boš ž njo veselje imela, in kedar boš stara, boš imela vsaj kaj pesto vati."
Reza pa soseda takole zaverne: „Ne vem, zakaj še stari mladini potuho dajete. Kar je zate prav, niza Matevža. Nikar me tudi ti ne draži. Matevžu pa povem, da ne dobi krajcarja več, če se oženi." ¦''
Sosed Krucman je imel nekaj na jeziku, pa prehiti ga Matevž rekoč: „Ljuba teta, ako se ne daste omečiti, naj bo; f)ko vi nočete jenjati, jaz ne morem. Lahko bi vam obljubil, kar bi spolniti ne mislil, pa tega me niso učili rajnki oče. Zahvalim vam za pervo in zadnjo dobroto, ki sem jo vžival iz vaših rok. Če me pa od zdaj več nočete podpirati, pojdem iz hiše, ki mi je bila drugi dom. Kar imam denarja pri vas shranjenega, mi böte izročili, potem pa vzamem slovo od vas. Dobro ime in pridne roke mi bodo skusile drugod najti dom, ki morebiti ne bo toliko prijeten, kakor ta; pa gospodar bom ondi, in mogel se bom vsaj ženiti, kedar mi bo prav."
„Le termast in svojeglaven bodi, moj ljubi striček! Bova vidila, kdo pred odjenja in spozna svojo slepoto. Pojdi pa, kamor hočeš : pa lepazi, da pota nazaj ne zgrešiš, kedar se ti bo jela vtepati tvoja prevzetnost."
„Teta, jaz nisem ne termast ne prevzeten; mislim in govorim, kakor mi je Bog pamet ustvaril. Rad bi govoril drugači in vam ustregel, pa ne morem.*
Na to pravi sosed Krucman : „Tudi jaz vam pravim, da Matevž ni termast, on je pameten, in poterdim njegove besede. Ako te huda teta več noče pri sebi imeti, pa k nam pridi, raji nocoj kakor jutri. Ravno zate bo soba in postelj, ktero je Juri imel, preden je šel na Hrovaško. Teta bo pa že enkrat spoznala svojo krivico •.
Teta je jezna šla v drugo izbo, župan nezadovoljen s Krucmanovimi besedami je hotel nekaj govoriti, pa Krucman ga je pomiril s kozarcem vina. Matevž je bil pa rudeč po vsem obrazu. Molče je zeri pred sebe, le od časa do časa je Krucmana pogledal hvaležnih oči. Teta je prinesla v tem tri sto goldinarjev iz izbe, malo krotko jih je položila pred Matevža, rekoč: Na denarje, kakor si mi jih bil izročil; varuj jih
od zdaj sam, kakor veš in znaš.   Do zdaj sem ti bila mati, od zdaj naj te pa prevzetnost in terma vodi, koder hoče ; jaz te bom pa pozabila." j Matevž spravi denar, zadene krošnjo s pomočjo
i Krucmanovo, in možje so stopili čez prag.   Reza jim i je svetila.   Serce ji je močno bilo; pa ni vedla, ali ¦ od veselja, da je zmagala dacaijeva zvijača, ali od j žalosti, da je odgnala svojega strička o polnoči iz hiše, ; ktera se mu je toliko priljubila.   Na pragu ji je Matevž i roko podal in rekel k slovesu: „Ako me tudi vi pozabite, \ jaz vas ne morem.  Spominjal se bom vaših dobrot. Pa ! tudi vi se böte mene spominjali. Spoznali böte, da nisem jaz delal krivice in zriražbe med n; nia. . . . ,Več še je \ hotel govoriti, in solze so n.u stopile v oči, pa Kruc-i man ga prime pod pazho in odtegne od tete.   „Kaj se boš prepiral s termasto telo, je djah preden teden mine, I te bo prosila, da prideš nazaj ; saj dobro poznam svojo sosedo. Matevž vesel bodi ! Pamet in pogum velja. Človek mora prestati tudi nadloge,   da se mu moštvo okrepča.   Povsod nimamo bogatih tet in tolstih pečenk, ^ pa povsod so pošteni ljudje, ki čislajo umnega čver-I stega moža." C^alje prihodnjič.)
 Večerne misli      .
[ (Spisal A. K. Cestnikov.)

Rojijo mi misli po glavi; ena preganja drugo, dokler se ne ustavijo ter mirno premišljujejo stvar, ktera se tiče dotične  stvari.   Slovenski domorodec obrača svojo pozornost najraji na blagor svojega naroda, na j slavo domovine in povzdigo narodnega zavestja.   Večkrat ga serce zaboli, kedar pregleda mirnim očesom tužne pretekle čase;  veseleje mu tolče, kedar se ozre na sedajno živahno gibanje, kedar vidi, da raste število i tistih od dne do dne, kterim je mar za napredek do-I mačega slovstva in za narodno omiko; še bolj se mu I širi, kedar pogleda v prihodnost, nad ktero se sicer še I vlačijo temni oblaki, ktere pa žuga vsak čas razperšiti i južna sapa, da bo moglo jasno solnce dobrotljive svoje j žarke sipati tudi po našem pustem polju, i Posijalo ni m je solnce že tedaj pa tedaj, nadali
i smo se že večkrat obilne žetve, pa so prišli viharji, ter vničili sladke nade domoljubnega serca.   Storilo se je mnogo, kar nam je pervikrat zasvetila luč po očetu Vodniku do današnjega dne. Rodil se je Prešern, Ver-I tovec, Koseški, oživile so se „Novice" in ž njimi je I napočila nova doba našega slovstva.   Leto i848 nam je darovalo dosti pisateljev, kterih je pa le majhna peščica verna ostala domovini in se hrabro potegovala za omiko svojega naroda.   Bog jih poživi, ki so iz-. voljeni med poklicanimi! Jan Rollar peva:
U vseh novych narodu i davn^ch
Chvalu meli važni pfedkové,
I my vlastenci a bratove
Slavme slavne slavu Slavov slavnych.
In tako mi vere, bodo jih slavili naši potomci, kakor smo slavili in še slavimo našega Vodnika.
Ne da se tajiti, da nam Slovencom huda poje že od nekdaj. Prikovani smo, rekel bi, kakor jetnik na galeji.   Naši sovražniki so nas preganjali od nemila do
— 35 —
nedraga v podobi Alecle, Megere in Tisiphone. Ali „omnium versatur urna", je rekel Horac, in rado se spolnuje, kar so govorili starci. Godilo se nam je in še se nam godi, kakor po pravlicah starega basno-slovja Tantalu, ki je glad in žejo terpel v tartaru, med tim ko je tičal do vrata v vodi in ga je obdajalo žlahno sadje. Ko je hotel piti, se mu je umaknila voda, ko je segel po sadju, so se mu odmaknile veje. Tudi mi imamo cesarske povelja v rokah, pa ne moremo in ne smemo vživati njih ploda. ^      Pa upajmo in prosimo!
S vitli cesar, ki je vsim svojim narodom dober in skerben oča, ne more zavreči naroda slovenskega, ki mu je vsigdar bil najzvestejši.
Herodot pravi: ko bi vsi ljudje znosili svoje nadloge na eno mesto, da bi menjali eden z drugim, bi gotovo vsak, pregledavši nadloge svojega bližnjega, rad zopet ono nazaj domu odnesel, kar je prinesel." Mi pa vemo: ,,ko bi vsi narodi široke Avstrije znosili svoje nadloge na eno mesto, da bi menjali eden z drugim, bi gotovo Slovenci zgrabili nadloge kterega si bodi naroda, svoje pa pustili.
Jerica.
(Kranjska narodna; zapisal Fr. Štrukel.)
Jer'ca ima hudo niacoho. Hudo, da se smili Bogu; Pa s pepelom kruhek peče, In ga s peskom osoli. Pa še tistega obilo ni.    ^ . „Jerca, ženi volka past Na zeleno gmajnico, Na trošeno travnic.o."       ^'
To mi Jerca govori: „„Mežnar, mežnar zvoni dan, Petelincki naj pojó. Da še mene strah ne bo."" Maeoha jo prime zdaj. Prime za 'rmene lase: „Kaj ti dekle garjevo, Boš še meni odgovarjalo!" Le pomede ž njo po hiši, In po veži, po smetiši. Jerca gnala volka past Na zeleno gmajnico. Na trošeno travnico, Pa prosila je Boga, Da bi prišla volka dva, Da bi snedla vola oba. Prišla koj sta volka dva, Snedla vola sta oba. Jerca šla na žegnan britof, Sem in tje je tekala Tako Jerca govorila: ,j^„Da bi se odperla ze^lj. Cerna zemlja, matern Se odperla cerna zemlja, Cerna zemlja, matern grob, To mi mati govori: „Jerca gladi mi lase." To mi Jerca govori: „Mati, mati, vaša glavca. Vaša glavca čuden duh. Že po sedem let je v zemlji. To mi mati govori: „Jerca, kak' se ti godi?" — „Meni slabo se godi. Imam hudo macoho, Hudo, da se smil' Bogu; Pa s pepelom kruhek peče,
Pa ga s peskom osoli, Pa še tistega obilo ni. Je še rekla mati ji: „Pojd' po hladne vode ti." Pa se zemlja je zaperla. Se zaperla vekomaj. Jerca pa prinesla vode. Sem ter tje hodila je. In tako govorila je: Odpri odpri, grob se ti, Grob se cerni ti odpri! Pa se strila meglica, Megla polna angeljev, Nesla Jerco je v nebo, Se zaperlo je za njo.
Narodne zagonetke.
(Nabral v Varaždinski okolici in v bližnji Štajerski M. Kračmanov.)
Kaj je to ? gače kakti guska, a guska je ni ; ima perje i kljun, kakli guska, a guska je ni. — Gusak.
Kaj je to? vu gori se seče, dimo se dovleče, lepo popeva a kljuna nema; ili vu šumi se seče, dimo se vleče, med konji se mele a lepše popeva, kak nijeden školnik. — Gusle.
Kaj ide na tavan po trih uglih? — Hajdina.
Kaj je to? s tremi dogami nabito, no zavečeno lepo belo melo drži. — Hajdina.
Gde se kolači samo na jedni strani pečeju? — Gde h i ž e na drugi strani nega.
Kaj je to? deset junakov vleče meh na prdežev breg. — Gda si hlače obuvle.
Vsem pokaže, sam poje? kaj je to? — Hostija; nju mešnik vsem pokaže, a sam ju poje.
Kaj je v cirkvi naj bolje vroče? — Hostija, kajti jo drugi ne sme prijeti, kak mešnik.
Kaj je to? jeden otec ima vnogo vnogo sinov a vsem kapice zmore, samo sebi ne. -— To je hrast z žirom ili želudi.
Sto je železožderec? — Hrdja.
Kaj je med bregom i dolinom? — Slovo„i".
Imam takvu svinju, da ide kroz plot a niš se ne pozna, kaj je to? — Igla-
Pet bratov hižu praviju a ne misliju v nji stanu-vati, kaj je to? — Igle za štrikanje,
Kaj tvojega drugi ljudi nucaju? — Ime.
Sto nema imena? —Ime.
Kaj je to ? dve glave, dve ruke, šest nog a samo deset prstov: — Jahač.
Kaj se nemre vu loncu soliti? — Jaje. Kaj na najže dojde a doli nemre? — Jaje,
ÉKaj hodi čez stenu soli prosit? — Jaje. ./JPjp^^'rias imamp tak sod, ki je dvoje vince not; jeTto? ¦— Jaje; vu jajetu je belanjek in žučanjek. Kaj jjje to? hitim gori, je belo, a kad doli opadne, ^ uto. — J aj e. X^ Kaj je to? ako odozemem, bude više, ako dodam, 1 Rude trienje. — Jama.
\p\   Xu suši je a navek je mokro, kaj je to? —
,^^e^^^:\\
;s A kVk je to, da ne daju vu Varaždinu na pjacu britve brusiti? — Im se na kamenu brusiju.
I
-  36 —
Besednik.
* Slovanska žurnalistika se od mesca do mesca lepše razcveta. Sopet je napovedanih nekoliko novih Časopisov, ki bodo v kratkem jeli izhajati. Pred vsim drugim naznanjamo našim čitateljem nove politične novine v Česko-slo-venskem narečju, ki začnejo pod naslovom „Pešt-budin-ské vedomosti" 19. t. m. v Budimu, dvakrat v tednu, na veliki poli na svitlo prihajati. Vrednik jim bo g. J. Francisci; veljajo za pol leta 5 gld. 10 kr. a. v. Želimo jim prav dober uspeh in obilo podpornikov po vseh straneh slovanskega sveta, da se bodo krepko mogle poganjati za duševni in materialni blagor naših slovenskih bratov na Ogerskem. Obljubljen je ogerskim Slovencom še drug političen časnik „PriateF ludu"; Bog daj, da postane v resnici prijatelj slovenskega ljudstva. — Prihodnjega mesca začne v Češkem narečju petero novih Časnikov izhajati: eden za pravništvo, ki ga bo v mesečnih zvezkih izdajal sloveči knez Dr. Rud. Turn-Taxis ; eden za ženski spol pod naslovom „Lada", eden cerkven list za potrebe evangeliškega ljudstva „Hlasy ze Siona" od V. Šuberta; dva pa podučno-zabavnega obsega, namreč „Orlice" v kraljevem Gradcu in pa „Besednik" v Tropavi. — Tudi nas Slovence navdaja sladko upanje, da ne bomo veČ dolgo ostali brez samostojnega političnega časopisa, ki gaje nam jako potreba. Ni dvomiti, da nas „narodna Čitavnica" v Terstu v kratkem razveseli s svojim ,. J u g o s 1 o ve n o m ", ki bo neki trikrat v tednu izhajal. — Ob enem pa še enkrat obračamo pozornost vseh rodoljubov na novi slovanski časnik v nemškem jeziku ,/Ost und West", ki začne ravno dans na Dunaju izhajati. Naj bi izpodrinil po naših straneh tiste židovske časnike, ki vedno naš narod topijo in obrekujejo.
Pred nedavnim ste zagledale beli dan dve imenitni knjigi v nemškem jeziku, ki ju živo priporočamo tudi Slovencom. Per va je „F c s t-K al e n d e r a u s B ö h m en", ki jo je spisal g. O. žl. Reinsberg-Düringsfeld, po svojem ^jCalendrier belge" in druzih delih med učenim svetom slavno znan. Ta za slovansko narodno življenje preimo-nitni koledar obsega za vsak dan celega leta imena tistih svetnikov in svetnic, ki jih posebno Čehi časte, začetek in pomen vseh cerkvenih in narodnih praznikov, običaje in obrede, pa tudi narodne pesme, pregovore in vremensko izreke, ki se vežejo s tem ali unim praznikom, in mnogotere druge reči. Celo delo pride v 4 zvezkih na svitlo ; pervi obsega perve tri mesce v letu (str. 1 — 3 42), ostali mu bodo kmalo sledili. Vsak vezek velja le 84 kr., dobiva se pa po Koberjevi knjigarnici na Dunaju in v Pragi. Gotovo najde to preimenitno delo tudi med nami veliko prijateljev. — Druga knjiga, na ktero želimo pozornost Slovencov oberniti, je prišla v Zagrebu na svitlo pod naslovom: Das politisch-diplomatische Verbältniss des Königreiches Kroatien zu der ungarischen St. Stefans Krone von Eugen Kva-ternik" (str. 198, cena 1 gld. 20 kr.). Ta prevažna knjiga, ki je pred nedavnim še le prišla na dan, je že popolnoma razprodana, kar jasno spričuje o njeni izverstnosti. Ravno se napravlja drugi natis.
Nekoliko zanimivih del v Češkem narečju pride v kratkem na svitlo. UČeni g. prof. Šembera izda prevažno delo „0 Slovanoch zapadnich v praveku", dalje „Mistopis mesta Olomuce", Preklad zakona obČanskebo" in pa „češko mapo moravske zemlje s sosednimi deželami". V nekoliko tednih se prikaže tudi Češki zabavnik „Dunaj", ki mu bo zaljŠala lice podobšČina prof, Sembera.
\   Slovanska žurnalistika v Avstriji.
13. Hlas zL i tornisi e. V Litoraišlu, vrednik J. Kučera, izhaja vsak teden in velja za pol leta 2 gld. 30 kr. Prav zanimiv in koristen Časopis za gospodarje ia obertuike.
14. JiCinsky obzor. V Jičinu, vrednik F. Kastranek, izhaja 3 krat v mescu in velja za pol leta 1 gld. 68 kr. Prinaša prav zanimive podučne in lepoznanske reči.
15. Sokol. V Ščavnici, vrednik P. Dobsinsky, izhaja 3 krat v mescu in velja za pol leta 1 gld, 50 kr. Ta časopis v česko-slovenskem narečju prinaša jako zanimive zabavne in podučne sostavke.
16. Časopis musea kralovstvi českeho.
V Pragi, XXXL tečaj , vrednik V. Nebesky. Vsako leto Štirje zvezki.   Prinaša mnogoverstne znanstvene sostavke,
17. Živa. V Pragi, IX. teČaj , vrednika Dr. Purkyne in J. KrejČi. Štiri zvezki v letu in velja za celo leto 3 gld,  Preizversten natoroznansk list.
18. Blahovest. V Pragi, vrednik V. Štulc, IX. tečaj. Izhaja 3 krat v mescu in velja za pol leta 1 gld. 55 kr.   Izversten cerkven list.
19. Časopis katolického duchovenstva.
V Pragi, vrednik K. Vinaficky. 8 zvezkov v letu in velja za pol leta 2 gld.
20. H1 a s. Lep cerkven časopis. V Berni XIII. tečaj, vrednik K. Šmidek, Izhaja 3 krat v mescu in velja pol leta 1 gld. 50 kr.
21. Cyrill a Metbod. KatolSke Novine za cerkev in dom s prelepo šolsko prilogo „PriateF skoly a literatury*. V Budimu, XII. tečaj, vrednik A. Radlinsky. Izhaja vsak teden in velja za pol leta s šolsko prilogo vred 3 gld. 70 kr^
22. Školaaživot. V Pragi, vrednik J. RezaČ. 10 zvezkov v letu in velja s prilogo „štepnice" vred za pol leta 1 gld. 50 kr.   Izversten list za češke učitelje.
23. Slovensky narodny učitel, V Banski Bistrici, vrednik J. Slota, izhaja 3 krat v mescu in velja za pol leta 1 gld. 20 kr. Ostali češki listi so: 24. Posel z Prahy. V Pragi, vrednik Belak; ¦— 25. Pomatky ar-cbeologické amistopisne. V Pragi vrednik K. VI. Zap; 26. Hospodarské Noviny. V Pragi, vrednik Dr. Kodym. : — 27. Dal i bor, godben časnik, vrednik Melis; -- 28. Školnik, šolski list in 29. Evangelickó cerkvene Noviny. Pa kmalo se število Čeških Časnikov spet razmnoži.
Polska literatura šteje v Avstrii letos 15 časopisov, v Krakovi čvetero: „Čas", velik političen Časnik s prilogo ,;Tygo dnik rolnick o-premislovy" , „Ognisko" in „Nevesta" za ženski spol; v Lvovu devetero: „Gazeta Lvovska", „Prebled povšechni*, „Glas", „Zvo-nek", „Kolko ro džine", „Denik literacki", „Priacitsl domovy", „Czitelnia dia dziecy" in „Homeopat", na Dunaju „Postonp" in V Tešinu „Gwiazdka". — V rusinskom narečju pa izhaja v Lvovu politični časopis „S 1 o v o* 3 krat v tednu. Vreduje ga B. Delicki, cena mu mu je pa za pol leta 4 gld.
Naznanilo. Da ustrežemo večini naših naročnikov, ki žele, da bi jim „Glasnik" vec berila naenkrat prinašal, bo naš list vprihodnje 2 krat v mescu (1. in 15) po poli izhajal, „Marijo Stnartovo" pa včasi, kolikor nam bo mogoče, še po verhu prinašal, i
Natisnil Janez Leon v Celovcu.