MISEL IN DELO KULTU RN A I N SOCIALNA REVIJA * VSEBINA Narodno in državno edlnstvo // Lavo Čermelj: Julijska Krajina // Gustav šilih: Poenotenje našega Šolstva // Dr. Gorazd Kuftej: Nova ustava zveze sovjetskih socialističnih republik OBZORNIK Sredstva in nameni v igri velesil (dr. B. Verčon) // Notranjepolitični pregled (Verko) // Sociologija Inteligence (B. Borko) // Učiteljstvo v zrcalu glavne skupščine (E) // Novi zadružni zakon (Dr. S. M.) POROČILA M. Marjanovič: Stjepan Radič 1937 (B.) // Dr. L Lah: Boz-hovor o K. H. M&chovi (Inko) // Dr. Vojteh Mčrka: Dr. Ivan Lah (Inko) // Drobtine * L. III * 11 * LJUBLJANA 1937 ^/1 isel in d 0 I O izhaja vsak mesec 11. št. november 1937 Redakcija zaključena 19. novembra 1937 Naročnina letno 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din Posamezna številka 6 Din, dvojna 12 Din Uredništvo In uprava v Ljubljani na Gosposvetski c. 4/I. Poštni predal 322. Poštnočekovnl račun: 16.602 * Revijo ureja uredniški odbor: dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, dr. Fran Splller-Muys in dr. Alojz Zalokar Izdaja In zalaga Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin V Ljubljani r. Z. Z O. Z. (Predstavnik dr. Alojz Zalokar) Tiska Narodna tiskarna d. d. v Llubllanl (Predstavnik Pran j.ran) Uredništvo je prejelo: Kersnik Janko: Kmetske slike ln ljudske povesti. Uvod napisal in z opombami priredil prof. Ivan Kolar. Izdala knjižna založba »Merkur«, »Mala knjižnica«, 8. zvezek, IB37, str. 112, stane 15 Din. Lah Ivan: Miklavžev pozdrav. Božič gre. Dva prizora. Izdal konzorcij »Zvončka« v Ljubljani 1937, str. 24. Šinko Josip: Moji spomini. Sličice iz slovenskih narodnih borb pred in med vojno. Založil in izdal Vekoslav Špindler, novinar v Mariboru, 1937, str. 35, stane 6 Din. »Roditeljski list« (Nova revija). Izdaja pedagoška centrala v Mariboru. Izhaja 10-krat na leto, stane letno 24 Din. Doslej so izšli 3 zvezki in obetajo zanimiv Ust poleg »Popotnika«, strokovnega časopisa za sodobno pedagogiko. »Obrtni vestnik«, strokovni list za pospeševanje obrti in zaščito obrtništva dravske banovine. Izhaja 2-krat na mesec, 1937, štev. 18.—22. »Slovenski delavec« (nov tednik, začel je izhajati 16. okt. 1937). List je ustanovljen proti »Jugoslovanski strokovni zvezi« in proti vsem pokretom ga vodi »samolastna miselnost, brezkompromisna sila idej, črpana iz načel Cerkve o obče-stvenosti vseh stanov katoliškega naroda«. Tiskarna v Grobljah. »Razori«, (nov) mesečnik za odraslo mladino, Ljubljana; izšli 2 številki. Tiskarna »Merkur«. Rajič MUan L.: titaocima. i prljateljima »života i rada«. (Ispravka na uvodni istoimenl članak v 165 broju 1937. NARODNO IN DRŽAVNO EDINSTVO V geslu »narodno in državno edinstvo« se zrcali pojem nacionalne države. Ta tip države se je ostro izoblikoval šele po svetovni vojni; v skrajni obliki ga predstavljata Nemčija in Italija. Taka država sloni na dosledni enotnosti državnega ustroja in namena ter vseh narodnih, kulturnih, socialnih, gospodarskih in političnih vrednot, ki so v svoji skupnosti značilne za pojem ,narod’. En narod in ena država, en narodni in državni cilj, ena narodna in državna sila: to je modema nacionalna država. Država je organizacija, ki nastopa v mednarodnem življenju kot suverena edinica, na znotraj se pa pojavlja s svojim pravnim redom in s svojimi organi. Narod pa je dinamična, prvotna prirodna tvorba. Njegove meje se neprestano izpreminjajo, njegova notranja vsebina so pa vrednote, ki se nevzdržno presnavljajo in ki niso samo red, marveč organsko življenje. Dinamični značaj naroda povzroča ekspanzivnost države na zunaj, dočim skuša statična komponenta države na znotraj narodne sile poenotiti in jih naravnati v isto smer. Jačanje teh stremljenj povzroča, da postaja država močnejša, narod homogenejši. Nasprotno pa sloni kulturna tvornost naroda na njegovih prirodnih težnjah po raznolikosti. Nacionalna država pomeni zato okrepitev močanskega položaja naroda, na drugi strani pa lahko zavira njegov prirodni, posebno kulturni napredek. Sodobne nacionalne države stremijo za tem, da strnejo svoje materialne in organizacijske sile, stremijo torej po unitarizmu in se pri tem lahko protivijo tistim stremljenjem, ki po svoji naravi težijo k raznolikosti, avtonomizmu, regionalizmu in na skrajni meji k federalizmu. Zgodovinski razvoj narodnostne ideje kaže, da so težnje po taki državi postajale vedno močnejše in da so se že marsikje uresničile. Niso jih mogli ustaviti ugovori, češ da je bila plodnost človeškega duha bogata zlasti v onih dobah, ko so bili narodi razcepljeni v mestne edimice, majhne kneževine in mnogoštevilne verske sekte. Porast politične in gospodarske moči ter civilizacijskega napredka je bil vabljivejši nego zgolj dvig duhovnih vrednot. Temu primerno so se porazdelile vloge v boju za nacionalno državo. Za krepko nacionalno državno sintezo so bili dalekovidni politiki, diplomatje, gospodarstveniki, vojaki; pomisleke pa so izražali kulturni delavci, pesniki, pisatelji, literarni zgodovinarji. Sicer pa ni nujno, da bi se v sintezi naroda in države kulturni napredek v resnici ne mogel razmahniti na široko in globoko in da bi morala kulturna tvornost oslabeti. Vzgledi današnjih dni, ki nam jih nudijo avtoritarne države, resda potrjujejo mnenje, da zaradi ojačenja države v avtoritarni sintezi usiha kulturno življenje. Kakšne sile bi se morale uveljaviti, da bo duhovna tvornost, ki je začasno poniknila, kasneje očiščena in osvežena privrela močneje na dan, to bo pokazala bodočnost. V današnjem mednarodnem položaju se dvigajo na vseh koncih in krajih znamenja bližajočih se spopadov. V njih bo odločala predvsem surova oborožena sila. Zato je zahteva po pripravi obrambe s temi sredstvi najvažnejša. Vse kaže, da bodo morali narodi napeti vse sile, da si ohranijo golo življenje. V tem boju bodo molčale duhovne sile: trle in uničevale se bodo, a tudi zmagovale le surove gmote. Iz teh in takih razmotrivanj je padla prva slana na ideje, ki so propo-vedovale samoodločbo narodov. Med narodi, ki so se prepojili s temi idejami, je mnogo takih, ki so lahko ponosni na svojo duhovno kulturo, a po svoji številni moči ali po svoji geografski legi in gospodarskem imetju niso sposobni, ustvariti dovolj gmotnih moči. Kaj bo z njimi, ko pride usodni dan? Ali ne bo njihova usoda v rokah tistih, ki lahko izdajo za orožje milijarde in postavijo na bojišča milijonske armade? Sociologi so jim prerokovali, da si svoje lastne državnosti niti ne bodo mogli ustvariti; če pa bi vendar postali samostojen državni narod, bodo neprestano v nevarnosti; kajti velike države da bodo pogoltnile male, ali pa jih spravile docela v svojo odvisnost, tako da bo njihova suverenost samo še navidezna. Nastanek mnogih majhnih nacionalnih držav po svetovni vojni govori navidezno proti temu sociološkemu modrovanju. Študij pogojev pa, ki tem državicam omogočajo življenje, kaže, da slonijo mnoge izmed njih le na varljivi rivaliteti mogočnih sosedov, ne pa na lastni moči. Nekaterim dajejo oporo ugodne mednarodne zveze, dočim se naslanjajo druge na Društvo narodov, ali pa so skoroda odvisne kolonije. Živijo življenje, ki ga jim dajejo trenotne kombinacije, ne pa lastna moč in pomembnost. Problemi, ki se nam odkrivajo pri študiju modernih nacionalnih držav, so za nas prav v teh trenotkih posebno važni. Naše notranje državno in narodno življenje krčevito stresajo stremljenja, ki poudarjajo načelo jugoslovanskega narodnega edinstva, ali pa naglašajo primat hrvatske, slovenske in srbske narodne individualnosti in suverenosti ter izbirajo oblike, ki naj bi to izrazile. So pa dejstva, s katerimi mora računati vsakdo, podobno, kakor mora računati graditelj s svetom, kjer namerava postaviti zgradbo. Naša država je nastala kot nacionalna država in ima zato v sebi vse prednosti in vse napake, ki jih imajo take države. Pri tem je manj važno, ali je bila zavest skupnosti in edinosti res že popolnoma prežela Srbe, Hrvate in Slovence in tako ustvarila trdne temelje za sintezo naroda in države. Pomembnejše je dejstvo, da je dobila naša država mednarodno priznanje zaradi tega, ker je po tedanjih soglasnih izjavah vseh narodnih zastopnikov predstavljalo slovenstvo, srbstvo in hrvatstvo en sam jugoslovanski narod. Drugo, nič manj važno dejstvo je, da je naša država po vseh svojih odgovornih organih vedno naglašala načelo, da lemelji država na načelu narodnega edinstva. V dveh desetletjih po zedinjenju so bili na vladi zastopniki mnogih strank in, kadar so bili na odgovornem mestu, so vedno priznavali načelo narodnega in državnega edinstva, najsi so se v opoziciji nagibali k nazorom o pravici posameznih narodnih sestavin do lastne suverenosti. Politično življenje se je seveda spoprijaznilo tudi s tem, da kaže ena in ista stranka istočasno vladno in opozicionalno lice. Edini realni problem, ki izhaja iz zamisli jugoslovanske nacionalne države, je ta, kako naj se izvrši sinteza močanskega, državnega rezona s kulturnimi, socialnimi in gospodarskimi zahtevami, kako naj se ohrani moč države, obenem pa obvaruje ustvarjalna moč posameznih kulturno, socialno in gospodarsko diferenciranih sestavnih delov. Poiskati formulo, ki ne bi slabila potrebne državne moči, pa tudi ne izpodrezavala življenjskih korenin naroda, to je naloga današnjih dni. S tega stališča je treba presojati vsako važnejše politično dejanje, tako tudi napore najstarejše generacije naših politikov, ki skušajo z novimi strankarskimi dogovori razvozlati naš notranji politični problem. Nedavni politični akt, ki se naziva sporazum, poudarja predvsem načelo demokracije in z njo v zvezi načelo narodne suverenosti, torej suverenosti v notranjepolitičnem, ne mednarodnem smislu, kar se da sklepati tudi iz tega, da izhaja iz načela državne zajednice Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je treba urediti na podlagi svobodne odločitve njenih sestavnih delov. Vendar manjka v objavljenem sporazumu najvažnejše: načela, kako si zamišljajo podpisniki sporazuma bodočo državno ureditev. To leži morda izven sporazuma, kajti stranke-podpisnice so se združile v blok samo za uresničenje onih točk, ki so izrečno navedene v sporazumu: za načelo demokracije in za odločitev o bodoči ustavi z večino po Skupinah. Tako se sporazum izogiba najvažnejše točke, namreč odkrite besede o tem, kakšna naj bi bila bodoča ureditev države. To dejstvo opravičuje mnenje, da je sporazum taktičnega pomena, saj zaostaja po jasnosti političnih pogledov tudi za deklaracijo z dne 1. avgusta 1928, ki je nastala v presenetljivo podobnih političnih razmerah. Ta pomanjkljivost jemlje sporazumu moč, da bi razčistil položaj; nasprotno ustvarja sporazum nevarnost, da bo okrepil tiste sile, ki jih hoče oslabiti. Dvajset let našega državnega življenja nam je pokazalo, da niso odločali niti teksti političnih sporazumov, niti besedila ustav. Politični sporazumi so nastajali in izginjali, ker so bili zgolj interesna dejanja političnih strank in vodilnih politikov. Naše ustave pa niso bile tako pomanjkljive, da bi bila to njihova slabost; slabost je bila izven njih: poklicani jih niso izvrševali. Drugačno besedilo zato še ni zagotovilo, da se bo v resnici izpremenilo, kar je slabega v državi. Poglavitni problem je v tem, da dobe krmilo države v roke tisti, ki bodo besedo ustave uresničili s pravim razumevanjem svojih dolžnosti nasproti narodu in državi ter z resnično zavestjo odgovornosti za to, da je temelj države pravica, 'ki jo mora dobiti vsakdo brez razlike. Poiskati pravilno rešitev je bila naloga vseh onih, ki so doslej državo upravljali. Kljub temu, da se ni 'nobena politična stranka posvetila tej nalogi z vso vnemo in samozatajevanjem, 'kljub temu, da so politični viharji zastirali poglede v široka narodna obzorja, je nuja življenja vendar preorala tla tako, da se danes krepkeje nego kdaj prej razrašča volja po krepki, vsem svojim delom enako prilagojeni državi. Čim bolj kažejo trenotni znaki, da se razvoj obrača od sinteze k prejšnjim oblikam, tem močneje se dviga odpor proti vrnitvi v preteklost. Poti nazaj ni. LAVO ČERMEU: JULIJSKA KRAJINA II. Goriška pokrajina Goriška pokrajina je razmeroma zelo mlada, kajti nastala je šele meseca februarja leta 1927. Prvi dve leti po aneksiji je prejšnja Goriško-gradiščan-ska dežela ohranila svojo avtonomijo in svoj obseg, da, bila je celo povečana za Kanalsko dolino in za ves del Kranjske, ki je bil priključen Italiji. Tik pred nastopom fašističnega režima pa so se vse tri prejšnje dežele: Trst z okolico, povečana Goriška-Gradiščanska in Istra, združile v eno samo politično enoto: pokrajino Julijska Krajina. Ker so imeli v tej (pokrajini Slovenci in Hrvatje absolutno večino in bi utegnili imeti vodilno besedo v pokrajinskem zastopstvu, je fašistična vlada že v januarju 1923. razdelila Julijsko Krajino na tri dele. Tako sta nastali Tržaška pokrajina, o kateri smo razpravljali v prvem delu tega spisa, in Puljska pokrajina, o kateri bomo še govorili. Ostali tretji del so priključili že prej obstoječi Videmski pokrajini v stari Italiji, tako da ne bi imeli Slovenci in Hrvatje nikjer večine. Ko so pozneje z novimi fašističnimi zakoni izključili Slovence in Hrvate od zastopstva v pokrajinski upravi, so leta 1927. zopet odtrgali večji del tega ozemlja od Videmske pokrajine lin ustvarili novo Goriško pokrajino, ki obsega ves nekdanji goriški okraj, gradiščanski okraj brez občin sodnega okraja Červinjan in brez občine Chiopris-Viscone, skoro ves stari idrijski sodni okraj ter nekatere občine sežanskega in tržiškega okraja. Kanalska dolina in gori omenjene občine gradiškega okraja so ostale dalje v Videmski pokrajini. Goriška pokrajina ima po podatkih iz leta 1936. površino 2.724,72 km2, po prejšnjih navedbah nekoliko manj, namreč 2.706,62 km2. Goriška pokrajina je po znatni večini slovenska dežela. Po podatkih italijanskega uradnega štetja iz leta 1921. je živelo na tem ozemlju 71°/» Slovencev, 17°/o Furlanov in le 11% Italijanov. VIIJ. PREBIVALSTVO V OBČINAH GORIŠKE POKRAJINE PO OBČINSKEM OBSEGU 21. APRILA 1936. V LETIH 1869 — 1936. š t e vilo p r i s o t n ih p r e b i v a 1 cev 31. XII. 31. XII. 31. XII. 31. XII. 31. XII, 1. XII. 21. IV. 21. IV št občina 1869 1880 1890 1900 1910 1921 1931 1936 1. Ajdovščina 5.112 5.074 5.333 5.676 6.134 6.203 6.542 6.878 2. Anhovo (Salona) 2.449 2.508 2.630 2.690 2.810 2.471 2.881 2.878 3. Bovec 5.004 4.492 4.655 4.495 4.592 4.111 4.731 4.538 4. Breginj 2.058 1.880 2.049 2.088 2.368 2.297 1.987 1.891 5. Cerkno 6.661 6.461 6.798 6.795 7.100 7.560 7.624 8.249 6. Col 1.716 1.727 1.729 1.811 1.942 1.987 2.010 2.083 7. Cepovan 3.212 3.191 3.302 3.369 3.438 3.097 3.010 2.850 8. Črniče 3.159 3.009 3.044 3.311 3.385 3.312 2.842 2.823 9. Crni vrh 2.914 2.996 3.109 3.137 3.236 3.241 3.068 3.554 10. Dobrovo 2.065 2.066 2.184 2.260 2.283 2.278 2.099 2.067 11. Dolenje 2.710 2.581 2.698 2.715 2.798 2.691 2.403 2.356 12. Dornberg 2.951 2.982 3.151 3.678 4.207 4.382 4.213 4.082 13. Fara 1.694 1.773 1.920 1.895 1.905 1.766 2.091 1.827 14. Gorica 26.679 32.161 34.457 39.867 47.990 42.260 49.239 51.475 15. Gradiška 3.073 3.201 3.352 3.881 4.420 4.717 5.209 5.226 16. Grahovo 4.046 3.814 3.792 3.741 4.149 4.097 3.722 4.032 17. Grgar 3.162 3.112 3.166 3.420 3.480 3.179 2.979 2.938 18. Idrija 8.538 9.147 9.970 10.667 11.103 10.440 10.629 10.586 19. Kal 2.446 2.574 2.554 2.510 2.707 2.387 2.177 2.003 20. Kanal 4.632 4.471 4.649 4.671 5.108 4.217 4.117 4.178 21. Kobarid 7.026 6.511 6.585 6.657 6.752 6.330 7.160 6.015 22. Kojsko 6.449 6.350 6.557 6.746 6.971 6.258 5.693 5.565 23. Komen 5.623 5.473 5.575 5.748 5.843 5.575 4.819 4.566 24. Kopriva 2.942 3.473 3.952 4.410 4.741 4.571 4.359 4.322 25. Krmin 7.990 7.136 7.444 8.214 8.952 8.583 8.227 9.145 26. Marijan 1.740 1.418 1.584 1.665 1.945 1.917 1.740 1.618 27. Miren 3.470 2.652 2.839 3.003 3.155 2.736 2.831 2.959 28. Opatje selo 2.560 2.549 2.709 2.898 2.876 2.124 2.329 2.330 29. Renče 3.076 3.102 3.332 3.592 3.921 3.698 3.243 3.331 30. Rihemberk 3.474 3.551 3.569 3.745 3.950 3.754 3.488 3.260 31. Romans 3.344 3.339 3.472 3.580 4.051 4.145 4.213 4.284 32. Soča 1.197 1.156 1.161 1.073 1.029 1.076 1.012 1.061 33. Sv. Križ 3.190 3.044 3.072 3.207 3.201 3.121 2.851 2.812 34. Sv Lucija 5.934 6.011 5.874 5.537 5.843 5.642 5.385 5.346 35. Šempas 2.517 2.512 2.739 2.974 3.187 3.054 2.797 2.754 36. Štanjel 2.934 2.308 2.273 2.243 2.221 2.136 1.995 1.891 37. St. Vid 3.282 3.005 2.989 2.916 2.832 2.706 2.548 2.545 38. Temenica 1.752 1.751 1.833 1.804 1.911 1.603 1.420 1.422 39. Tolmin 5.665 6.134 6.089 5.969 6.406 6.584 6.884 6.493 40. Trnovo 1.540 1.547 1.479 1.428 1.503 1.446 1.385 1.373 41. Vipava 5.177 4.971 4.859 4.936 5.111 4.962 5.737 5.695 42. Zagraj 1.030 1.307 1.550 1.735 2.044 1.993 2.131 2.449 Vsa pokrajina 176.193 178.521 186.087 196.757 213.600 200.707 205.823 207.750 Goriška pokrajina ima po sedanji politično-upravni razdelitvi 42 občini. Sama Gorica je pogoltnila pet sosednih občin: Ločnik, Podgoro, Solkan, Štandrež in Št. Peter. V tej veliki Gorici je bilo po štetju iz leta 1921. PREBIVALSTVO GORIŠKE POKRAJINE LETA 1986. PO STAROSTI, SPOLU IN CIVILNEM STALEŽU. MOSK! SAMSKI POROČEN/ VDOVCI (VDOVE) ToSo 6o!0 »oJo 4oS> 3000 1.70 . I ŽENSKE 1000 3._____________ 2300 iOOO vio 17.388 Slovencev proti 14.798 Italijanom in 9.474 Furlanom. Resnično razmerje je bilo še bolj Slovencem v prid. Izmed občin Goriške pokrajine (Primerjaj razvidnico VIII!) ni imela nobena pod 1000 prebivalcev, 7 od 1000 do 2000, 24 od 2000 do 5000, 9 od 5000 do 10.000 (Ajdovščina, Cerkno, Gradiška, Kobarid, Kojsko, Krmin, Sv. Lucija, Tolmin in Vipava) ter samo dve občini preko 10.000 prebivalcev, namreč Idrija 10.586 in Gorica 51.475. Gostota prebivalstva je splošno manjša kakor v Tržaški pokrajini. Povprečna gostota vse pokrajine je bila leta 1936. 76 oseb na km2, in sicer 504 za samo Gorico in 60 za ostale občine skupaj. Najbolj obljudeni so kraji v nižavi (226 oseb na km2), v hribovitem delu je prišlo 136 in v gorskem predelu le 39 oseb na km2. Diagram ponazoruje specifikacijo prebivalstva Goriške pokrajine po starosti, spolu in civilnem staležu. Glede sestave diagrama, ki upošteva v aprilu 1936. prisotno prebivalstvo, veljajo analogno vse pripombe iz prvega dela tega spisa. Diagram za Goriško pokrajino se bistveno ne razlikuje od diagrama za Tržaško pokrajino. Kar smo tam omenili, bi morali tu še enkrat ponoviti. Ker nam prostor tega ne dopušča, naj si čitatelj sam pomaga z razlago iz prvega dela. Mi se hočemo omejiti samo na posebnosti ali večje razlike. Predvsem bi radi opozorili na izrastek na moški strani, ki je še bolj izrazit kakor pri prejšnjem diagramu. V Goriški pokrajini so bili leta 1936. (ob času abesinske vojne) 13.394 vojaki, za 1439 več kakor pet let prej. V istem času so bili od domačih fantov 2503 v vojni službi v Afriki. Povprečno je leta 1936. v Goriški pokrajini vsaka 15. oseba ali vsak 8. moški bil vojak. Le prisotnosti tolikih vojakov moramo pripisati dejstvo, da je število moških večje od števila žensk. Od prisotnega prebivalstva je prišlo namreč 1086 moških na 1000 žensk. Po uradnem štetju, ki upošteva tudi domače fante na bojišču v Afriki, je bilo razmerje 1109 proti 1000. Leta 1931. je bilo razmerje 1074 proti 1000. Posebno velika je seveda razlika med obema spoloma v letnikih 20, 21 in 22. Od prisotnega prebivalstva v tej starosti prevladujejo moški nad ženskami kar za 9819 ali za 232%. Razlika med legalnim številom prebivalstva moškega in ženskega spola v tej starosti pa je samo 796 v korist moških. Po obliki spodnjega dela diagrama sklepamo, da tudi v Goriški pokrajini rojstva v zadnjih letih stalno padajo. V desetletju 1927—1936 se je število rojstev znižalo od 5400 na 3700. (Primerjaj razvidnico IX.!) Plodovitost, ki je bila v prvih letih enaka ali celo višja od povprečne plodovitosti vse Italije, je danes znatno pod to povprečno vrednostjo. Umrljivost pa se je istočasno le neznatno zmanjšala. Zaradi tega je prirodni prirastek čimdalje manjši, je sicer večji kakor v Tržaški pokrajini, toda daleč pod povprečnim prirastkom vse države. Padel je v zadnjem desetletju od ll,5%o na 4,5 odstisočka. Posledica tega pojava je, da se prebivalstvo Goriške pokrajine čim dalje bolj stara. V tem pogledu je Goriška pokrajina celo že na slabšem kakor Tržaška. Dočim sta namreč v Tržaški pokrajini 2/3 vsega prebivalstva v starosti nad 21 leto, so v Goriški pokrajini v tej starosti že 3/s. IX. PRIRODNI PRIRASTEK PRISOTNEGA PREBIVALSTVA GORIŠKE POKRAJINE V DESETLETJU 1927/1936. leto število živorojenih število umrlih prirastek absolutno v odtisočkih absolutno v odtisočkih absolutno v odtisočkih 1927 5400* 26,5 3057 15,0 2570 11,5 1928 5890* 28,9 2983 14,6 2028 14,3 1929 4362 21,3 3254 15,9 1108 5,4 1930 4629 22,6 2586 12,6 2043 10,0 1931 4063 19,7 2720 13,2 1343 6,5 1932 4091 19,9 2962 14,4 1129 5,5 1933 3899 18,9 2670 13,0 1229 5,9 1934 3961 19,2 2502 12,1 1459 7,1 1935 3818 18,4 2638 12,8 1180 5,6 1936 3717 18,0 2804 13,5 913 4,5 * Število živorojenih v letih 1927 in 1928 je za Goriško kakor tudi za Tržaško pokrajino v razvidnici II. samo približno izračunjeno, ker navaja razpoložljiva statistika samo skupno število živo- in mrtvorojenih. Za podrobnejšo primerjavo naj služi razvidnica X., ki podaja pregled prebivalstva obeh pokrajin po starosti v letih 1931 in 1936. X. PREBIVALSTVO PO STAROSTI Goriška pokrajina Tržaška pokrajina Starost 1931 1936 1931 1936 % % % % 0—14 28,7 28,8 22,2 22,1 15—39 42,6 41,5 46,5 45,1 40—59 18,1 18,8 20,9 22,5 60—90 10,6 10,9 9,5 10,3 Za goriško pokrajino pa je značilno, da niti ta razmeroma skromni pri-rodni prirastek prebivalstva ne ostane v sami pokrajini. Tako je znašal v zadnjih petih letih (1931 — 1936) prirodni prirastek prisotnega prebivalstva 6049, dejanski prirastek pa, kakor izhaja iz razvidnice VIII, samo 1927. Očitno se je v tem razdobju več ljudi izselilo kakor priselilo. Po statistiki znaša ta razlika 4.122 ali 2,0°/o prebivalstva iz leta 1931. Ta pojav je še bolj eklatanten, ako jemljemo za podlago legalno število prebivalstva, to je prebivalstva, ki ima svoje stalno bivališče v pokrajini, a je le prehodno odsotno. Razlika med izseljenci in priseljenci znaša v tem primeru kar 16.719 ali 7,9°/o vsega prebivalstva, tako da izkazuje legalno število prebivalstva v petletju 1931—1936 padec za 10.289 duš. V predidočem desetletju (1921 —1931) ni bil ta pojav še tako akuten, saj je tedaj število prisotnega prebivalstva narastlo za 5.116, legalno število pa za 749. Legalno število upošteva domače avtohtono prebivalstvo. To pa je v Goriški pokrajini, kakor smo že omenili, po veliki večini slovensko. Za zgornjim pojavom se tedaj skriva izredno močno izseljevanje Slovencev, ki ga pa pritok tujega elementa, očitno zaradi gospodarske strukture dežele, nikakor ne krije. XI. LETA 1931. PRISOTNO PREBIVALSTVO GORIŠKE POKRAJINE PO ROJSTNEM KRAJU IN SPOLU. rojstni kraj i Goric a I d r i j a o s t a le o b č i n e m. in ž. m. ž. m. in ž. m. 2. m. in ž. m. ž. kraj bivališča 24.119 11.571 12.548 8.359 4.017 4.342 114.666 58.285 56.381 Goriška pokra j. 7.028 2.755 4.273 922 434 488 12.664 4.983 7.681 Ostala Jul. Kraj. 2.871 1.297 1.574 68 38 30 2.690 1.176 1.514 Ostala Italija 13.174 9.211 3.963 898 768 130 13.603 9.967 3.636 Ital. kolonije 14 7 7 — — — 8 6 2 Inozemstvo 2.031 880 1.151 382 131 251 2.315 1.037 1.278 neznano 2 1 1 — — — 9 6 3 skupno 49.239 25.722 23.517 10.629 5.388 5.241 145.955 75.460 70.495 Kako se izraža ta pojav v sestavi prebivalstva, prikazuje razvidnica XI. Še bolj poučna bi bila podobna razvidnica za leto 1936., toda potrebni podatki nam žal niso bili na razpolago. V Gorici je živelo leta 1931. 13.174 ali 27°/o prebivalcev z rojstnim krajem v starih pokrajinah Italije. Še večji odstotek izkazuje Gradiška, namreč kar 37°/o. V obeh primerih pa gre v prvi vrsti za vojaštvo, ki je bilo tam nastanjeno, v Gorici 4.798 in v Gradiški 1.071 mož. Tudi v Idriji se je že opažala izprememba v strukturi prebivalstva, dasi ne tako hudo kakor v Postojni. Od 10.629 prebivalcev leta 1931. jih je bilo 79% rojenih v domači občini, 9,4°/o v ostali Julijski Krajini in 8,4°/o v stari Italiji. Od zadnjih pa je bila več kakor polovica (593) vojakov. Za ostale občine nam žal manjkajo podrobnejši podatki. Pogrešamo jih zlasti za kraje z večjimi posadkami, kakor Vipava in Tolmin. Kajti leta 1931. je bilo izven Gorice, Gradiške in Idrije še 5423 vojakov v Goriški pokrajini. Leta 1936. pa je bilo celotno število vojaštva še za 1500 večje. Upoštevajoč rojstni kraj prebivalcev obenem z njihovo starostjo dobimo za leto 1931. to-le sliko. Za prebivalce v starosti do 14. leta (59.170 oseb) je bilo razmerje med osebami, rojenimi v domačem kraju, v ostali Julijski Krajini in v stari Italiji 85 : 7 : 5,5, za prebivalce v starosti od 15. do 64. leta 65 :15 :17,8, za prebivalce v višji starosti 73 :19,7 : 5,2. Od prebivalcev, ki so bili ob štetju leta 1931. v Goriški pokrajini prisotni, jih je bilo 27.675 rojenih v stari Italiji. Od teh je bilo 19.946 moških in le 7.720 žensk. Glede rojstnega kraja je podobna slika kakor v Tržaški pokrajini. Največ jih je bilo iz Benečije (14.906). Po velikem presledku ji sledijo Emilija (1.638), Sicilija (1.261), Lombardija (1.186), Kampanja (1.172), Pulje (1.079), Abruci in Molise (1.055), Kalabrije (1.015), Toskana (877), Piemont (746) in Južni Tirol (502). Ostale dežele so dale manj kakor 500 prebivalcev. Razlika med prirodnim prebivalstvom glavnega mesta in deželo je v Goriški pokrajini manjše kakor v Tržaški, saj ni Gorica posebno veliko mesto in ima sama skoro četrtino aktivnih prebivalcev zaposlenih v poljedelstvu. XII. PRIRODNI PRIRASTEK PRISOTNEGA PREBIVALSTVA V POSAMEZNIH OBČINAH GORIŠKE POKRAJINE LETA 1936. občina živorojenih umrlih prirastek občina živorojenih umrlih prirastek %o %o %o %0 %o %0 Ajdovščina 21,2 13,0 8,2 Kojsko 17,8 13,5 4,3 Anhovo 24,0 12,5 11,5 Komen 17,5 14,0 3,5 Bovec 15,9 14,5 1,4 Kopriva 16,4 11,6 4,8 Breginj 18,6 14,8 3,8 Krmin 14,6 14,0 0,6 Cerkno 22,9 11,0 11,9 Marijan 18,6 13,6 5,0 Col 28,3 17,8 10,5 Miren 21,3 15,2 6,1 Čepovan 17,2 14,7 2,5 Opatje selo 24,5 12,6 11,9 Črniče 16,0 17,4 -1,4 Renče 16,8 12,9 3,9 Črni vrh 24,2 10,7 13,5 Rihemberk 23,0 17,8 5,2 Dobrovo 18,9 12,6 6,3 Romans 16,8 8,7 8,1 Dolenje 24,6 11,9 12,7 Soča 20,8 12,2 8,6 Dornberg 17,6 14,7 2,9 Sv. Križ 24,6 13,5 11,1 Fara 12,0 10,4 1,7 Sv. Lucija 15,2 12,9 2,3 Gorica 16,3 15,1 1,2 Šempas 20,3 14,2 6,1 Gradiška 13,4 8,6 4,8 Štanjel 20,7 17,5 3,2 Grahovo 11,7 7,7 4,0 Št. Vid 20,8 16,1 4,7 Grgar 23,1 14,0 9,1 Temenica 12,7 18,3 —5,6 Idrija 14,4 13,0 1,4 Tolmin 14,3 U,7 2,6 Kal 19,0 13,0 6,0 Trnovo 22,5 11,8 10,7 Kanal 23,2 17,0 6,2 Vipava 21,3 10,9 10,4 Kobarid 20,0 13,3 6,7 Zagraj 14,7 9,8 4,9 Za primerjavo prirastka v posameznih občinah imamo na razpolago podatke samo za leto 1936. (Glej razvidnico XII.!) Le v desetih občinah je bil prirastek večji kakor povprečni državni prirastek. Zato je bil tudi relativni prirastek Goriške pokrajine (4,5%o) daleč pod relativnim prirastkom celotne države (8,7%o). Manjši odtisoček prirastka nego povprečni pokrajinski izkazuje poleg glavnega mesta Gorica in večjih središč, kakor Idrija in Krmin, tudi večje število kmetskih občin, in sicer z izjemo male furlanske občine Fara izključno slovenskih občin: Bovec, Breginj, Cepovan, Črniče, Dornberg, Grahovo, Kojsko, Komen, Renče, Sv. Lucija, Štanjel, Temenica in Tolmin. Manjši relativni prirastek kakor sama Gorica so imele občine Črniče, Krmin in Temenica. V Črničah in Temenici je bil zaradi izredno velikega števila smrtnih slučajev (17,4, odnosno 18,3%o) namesto prirastka celo zmanjšek, in sicer v Črničah 1,4%gramatično; le tako bo med narodom delo prosvetljenosti vzniknilo vkljub vsem nasprotnim silam, ki si od pro- svetljenosti naroda ne obetajo koristi. To svojo ideologijo je slovensko učiteljstvo skoroda brez izjeme sprejelo in jo zagovarjalo tudi med učiteljstvom drugih pokrajin. Učiteljske vrste v drugih pokrajinah, posebno v pokrajinah nekdanje Srbije, so razjedali partizanski vplivi še mnogo bolj kot pri nas, zato ni čudno, da je učiteljstvo moralo prestati hude borbe, preden je med vrste učiteljstva penetrirala ideja stanovske osamosvojitve, ki ne prinaSa takojšnjih in direktnih koristi, ampak bi se njen sad pokazal šele v bodočnosti. Šele leta 1935 je bila večina vsega ju-goslov. učiteljstva toliko dozorela, da je na sarajevski skupščini sprejela na svoj program deklaracijo, ki se v bistvu ne razlikuje od deklaracije slov. učiteljstva. Seveda je ta Sklep izzval odpor v vrstah učiteljstva, ki je znalo pod masko državotvornosti od vsakega obstoječega režima izvleči osebne koristi zase in za svojo skupino. Ta skupina je začela ofenzivo proti večini učiteljstva z devizo, češ da obstoji interes stanu v tem, da se več ali manj vdinja vsakokratnemu režimu, terjajoč od njega koristi, ki bi je bili deležni nele posamezniki, temveč itudi ves stan. Nastala je skupina stanovsko-političnih žonglerjev, ki so začeli pripravljati teren za obračun z večino. Ta obračun naj bi se Izvršil v Skoplju. A ta skupina, podžgana od vplivov izven organizacije, se je začela posluževati po svojih zvezah takih sredstev, ki so večino še bolj uverila, da pot manjšine ni prava: začela so se premeščanja en gros, posebno tistega učiteljstva, ki je stalo v prvi vrsti borbe za stanovsko linijo. Ta način borfoe je ustvaril razpoloženje v masi učiteljstva, da je končno res moral priti obračun, a diametralno nasproten, kakor pa ga je gmotno dobro .podprta opozicija pričakovala. Skupščina v Skoplju je izzvenela v nauk, ki ga bo moral vsak državnik pobliže pogledati in z njim računati. Mali človek je zravnal hrbtenico in hoče miru, ko obdeluje ledino na njivi vaške kulture, ki je za bodočnost naroda in države tako krvavo potrebna. Jugoslovanski učitelj hoče biti konkretno to, kar je bil neki šiumadij-ski učitelj svoji vasi: Ko je bil pre- meščen daleč proč od svoje vasi, so vaščani za njegovo krstno slavo spekli kolač in mu ga v deputaciji prinesli na njegovo novo službeno mesto. Hoditi ao morali peš več dni, preden so dospeli do njega in mu želeli srečo. Ta učitelj je postal ideal vsega učiteljstva, ki hoče bitji doma res učitelj svojega naroda, nele v kulturnih in gospodarskih, ampak v vseh vprašanjih. R. Novi zadružni zakon Nekako ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, očeta slovenskega zadružništva, je stopil letos 24. septembra v veljavo za vso državo novi zakon o gospodarskih zadrugah z dne 11. septembra 1937. Zanj se je vodila borba od začetka naše države, in je šele osemnajsti osnutek postal zakon. Novi zakon je v marsičem kompromis med križajočimi se interesi gospodarstvenikov, trgovcev, obrtnikov in industrijcev ter stremljenji zadružnih krogov, kmečkih in malih ljudi, ki iščejo v zadružništvu svojo rešitev, t. j. gospodarski in socialni napredek, je pa tudi kompromis med stremljenji in gledanji v zadružnih vrstah samih. Predvsem znači v našem zakonodajstvu nadaljnji korak k izenačenju zakonov; kajti doslej smo imeli glede predpisov o zadružništvu nič manj nego 6 različnih pravnih področij, deloma s posebnimi zadružnimi zakoni, deloma pa le s posebnimi poglavji v trgovinskih zakonih. Novi jugoslovanski zadružni zakon je prevzel skoro vse osnove v naši ožji domovini dosedaj veljavnega zadružnega zakona iz leta 1873, izpopolnil pa ga je z načeli in izkustvi zadružne prakse. Zato prinaša drugim pokrajinam mnogo novega, kar bo dalo pobudo za razširjenje zadružništva. Na drugi strani pa kaže ne-všečne centralistične težnje, ko določa, da smejo kreditne zadruge nalagati svoje denarne prebitke samo pri svojih poslovnih kreditnih zvezah, te zveze pa pri državnih ali samoupravnih državnih zavodih, ah pa pri tistih, kjer imajo same ali njihove zadruge večino delnic, ali pa pri zadružni banki, kadar se ustanovi za vso državo v Beogradu, in le dotlej tudi pri drugih denarnih zavodih, pa še to z dovolitvijo pristojne revizij- ske zveze. Zadružni denar naj bi se stekal torej v glavnem v državne ali samoupravne zavode, ali pa v centralno zadružno banko, za katere ustanovitev bo brezdvomno poskrbela Glavna zadružna zveza. Tudi sklad za podpiranje zadružništva naj bi se naložil pri Privilegirani agrarni banki, oziroma pri zadružni banki, ko se ta ustanovi. Izčrpneje komentiranje novega zakona prepuščamo strokovnemu tisku; tu se omejujemo le na glavne osnovne principe, ki se odražajo iz določil novega zadružnega zakona. Socialno-eko-nomska gibanja so rodila zadružništvo. Zato je kmetijski minister na seji odbora za proučevanje zakonskega predloga o gospodarskih zadrugah upravičeno poudarjal, da zadruge niso pridobitna podjetja, marveč socialno-gospo-darske ustanove, ki jih je treba podpirati v interesu socialnega in kulturnega razvoja našega naroda. Zato ima novi zakon celo vrsto določb, ki očitu-jejo ta socialni značaj zadruge, in ki jih prejšnji zakoni niso vsi poznali. Vsakdo sme biti član zadruge in vsaka skupina 10 oseb sme ustanoviti zadrugo po določilih novega zakona, da pospeši in povzdigne gospodarstvo svojih članov s skupnim opravljanjem poslov po načelu vzajemne pomoči. Do sedaj je bilo v Srbiji le kmetom in obrtnikom dovoljeno osnavljati si zadruge. Vendar se pa poslovni dobiček zadruge ne sme deliti med člane, ali pa samo v razmerju poslovanja posameznega člana z zadrugo, kateri princip so že nekdaj uvedli »rochdalski pionirji«. Prepovedane so tantieme in razdelitev rezervnega sklada, omejeno je tudi obrestovanje deležev do največ 6%. Ta določila so dosedaj morale zadruge sprejeti le, če so se hotele koristiti z davčnimi olajšavami, po novem zakonu pa so ta določila prisilne narave. Davčnih in drugih olajšav zakon ne omenja, marveč jih prepušča zakonodajstvu dotičnih resorjev. Novi zakon prepoveduje deleže različnih zneskov, kakor so jih imele prve zadruge (posojilnice) na Slovenskem. Zadružnik sme sicer vpisati več deležev, če to pravila predvidevajo, ima pa pravico samo do enega glasu in se sme le v pravilih produktivnih zadrug določiti, da imajo zadružniki sorazmerno jamstvu več glasov, vendar največ pet. še bolj nego socialnega poudarja no- vi zadružni zakon princip kolektivnega gospodarstva. Zato določa, da sme zadruga poslovati samo s svojimi člani in s svojo poslovno zvezo in dovoljuje le posebej določene izjeme, tako da smejo zadruge le postranske in pomožne posle obavljati tudi z nečlani. Je to sicer temeljno in pravo zadružno načelo, ki pa se v praktičnem življenju ni vedno in povsod izvajalo, kar je bilo zaradi raznih zlorab vsekakor na škodo zdravemu zadružništvu. Vendar je stvarno gospodarsko življenje tako raznovrstno, da se bodo morale tudi dovoljene izjeme tolmačiti in izvajati širokogrudno. Vsekakor bo to določilo povzročilo, da se bo morala cela vrsta naših pa tudi drugih zadrug preurediti in celo iskati druge forme za svoje udejstvovanje. To velja posebno za one ustanove in podjetja, ki so opravljala kulturne in slične naloge, kakor n. pr. razne založbe, tiskarne, pa tudi športne ustanove itd. V dveh letih morajo namreč vse zadruge spraviti v sklad svoja pravila in svoje poslovanje z novim zakonom, sicer izreče sodišče njih prestanek. Važno je, da novi zakon omejuje kreditne zadruge in njihove zveze v glavnem zgolj na denarne posle. Tretja temeljna osnova zadružništva je princip samouprave. Da-li je ta v novem zakonu zadrugam obvarovana v dovoljni meri, bo pokazala šele bodoča praksa. Vsekakor je zahteva po samoupravi tako važna, da si je zadružništvo ne more in ne sme dati okrniti. Ta zahteva je bila poleg gospodarskih in socialnih razlogov glavni nagib za ustvaritev zadružništva. Po dosedanjem zadružnem zakonu iz leta 1873. je bil mogoč razpust zadruge le po kaki pra-vomočni kazenski razsodbi, sicer pa je prenehala zadruga le s potekom dobe, za katero je bila ustanovljena, ali z avtonomnim sklepom zadruge same ali pa končno z otvoritvijo konkurza. Novi zakon pa daje pravico nadzorstva ministrstvom, pod katerih pristojnost spadajo posamezne vrste zadrug, tako da sme pristojno ministrstvo, ki izvršuje nadzorstvo, naročiti Glavni zadružni zvezi, naj opravi ali splošno ali delno izredno revizijo posamezne zadruge ali zveze. Vrhu tega sme minister za kmetijstvo postaviti svoje stalne odposlance pri glavni zadružni zvezi. Razen tega ima novi zadružni zakon celo vrsto določb, kjer sme sodišče ukiniti zadrugo in to često iz razmeroma malenkostnih razlogov, ki bi mogli dati kvečemu povod le za kako redovno kazen. Končno ima novi zakon celo poglavje zapornih in denarnih kazni za primere> ako se pregreši kak funkcionar zadruge proti zakonitim določilom ali pravilom, in naj se v težjih primerih izrečejo te kazni po sodno-kazen-skem postopku. Ohranjeno pa je temeljno samoupravno načelo, da za ustanovitev zadruge ni potrebna oblastvena odobritev, niti za zborovanje skupščine kaka dovolitev. To načelo ni veljalo dosedaj povsod; po starih zakonitih predpisih je bila n. pr. na ozemlju bivše Bosne in Hercegovine potrebna za ustanovitev zadruge odobritev upravnega oblastva. Zelo podrobne so administrativne določbe novega zakona, ki naj ustvarijo enotno poslovanje pri vseh zadrugah. Mnogo teh določb bi spadalo v pravilnike. Posebno pozornost posveča novi zakon zadružnim zvezam, ki jih deli v poslovne in revizijske zveze. Vsaka zadruga mora biti članica zveze in so torej odslej nemogoče tako zvane »divje zadruge«, ki so bile podložne le sodni reviziji. Pravico do revizije ima zveza kreditnih in konzumnih zadrug šele tedaj, če ima včlanjenih najmanj 300 zadrug, zveza produktivnih zadrug in P O R O Milan Marjanovič: Stjepan Radič 1937 Milan Marjanovič je napisal v zbirki življenjepisov znamenitih mož, v izdaji »Jugo-Istok« v Beogradu, življenjepis Stjepana Radiča. Spretno, z odkritim razumevanjem in temeljitim poznavanjem je opisal življenje tega nemirnega kmetskega vodje od njegove mladosti, zveza zavarovalnih zadrug pa že, če ima včlanjenih 100 zadrug. Ce poslovna zveza nima obenem pravice revizije, se mora zadruga včlaniti tudi v tisto revizijsko zvezo, v kateri je včlanjena njena poslovna zveza. Naloga zvez je mnogo obširnejša, kakor je bila doslej, in daje novi zakon zvezam tudi pravico posegati v gospodarsko delovanje zadrug, kar naj prepreči po možnosti neuspehe, ki so v preteklosti često diskreditirali zadružno gibanje. Morda gre tu novi zakon celo nekoliko predaleč, tako n. pr. ko na splošno pridržuje spremembo pravil zvezini odobritvi. Novi zakon ni sprejel zahteve, ki so jo iznašali tudi v zadružnih krogih, da bi smela obstajati v enem upravnem področju le ena revizijska zveza! Pač pa naj Glavna zadružna zveza, ki je ena za vso državo, poveže vse zadružne zveze v skupno organizacijo in naj kot nekaka vrhovna zadružna instanca nadzira vse revizijske in poslovne zveze in v izvestnih primerih celo zadruge same. Glavna njena naloga je zastopati interese celokupnega zadružništva, širiti zadružno misel in voditi statistiko o celokupnem zadružništvu. Naloženo ji je tudi zastopstvo jugoslovanskega zadružništva nasproti inozemstvu in gojenje stikov z mednarodnim zadružništvom, kar ni brez pomena, ko se zadružništvo čedalje bolj organizira tudi mednarodno (1.1920. je bila ustanovljena »Confčdčration Internationale des Syndicats Coopčratives« v Parizu), da temeljne svoje misli o socialni pravičnosti in vzajemni pomoči čim bolj uveljavi tudi v mednarodnem gospodarstvu v prid vsega človeštva. Dr. S. M. ČILA ko je kot dijak prepotoval svojo domovino, zbujal pozornost kot pravnik in nato stopil v prve vrste hrvatskega političnega življenja, pa do njegove tragične smrti. V teh dneh nas najbolj zanima Radičevo politično delo v Jugoslaviji ln zato ni odveč, če obnovimo ob tej knjigi spomine iz nedavne prošlosti. V Narodnem Veču v Zagrebu je Ra- dič zagovarjal glede na nameravano zedinjenje s Srbijo svoj posebni predlog: »Etnografsko enoten, po zgodovinskem, kulturnem in političnem razvoju na tri plemena razdeljeni narod Slovencev, Hrvatov in Srbov ustvarja na temelju narodnega edinstva in narodno-plemenske enakopravnosti skupno zvezno državo na vsem svojem etnografsko neprekinjenem področju«. Vrhovno oblast v tej državi naj bi imeli trije regenti, in sicer srbski prestolonaslednik, hrvatski ban in predsednik Slovenskega narodnega sveta; regenti bi imenovali skupno zvezno vlado treh ministrov: za zunanje posle, za narodno prehrano in za narodno obrambo. To zvezno ministrstvo naj bi bilo odgovorno narodnemu svetu, v katerega bi volili srbska narodna skupščina, hrvat-ksi državni sabor in slovenski narodni svet po deset članov, bosanski sabor 4, črnogorska skuščina, dalmatinski sabor, Vojvodina in Istra pa po dva člana. One posle, ki bi ne bili izrečno pridržani zvezni vladi, bi vršile državne avtonomne vlade za Slovenijo, Hrvatsko, Srbijo in črno goro ter pokrajinske vlade za Bosno in Hercegovino, Dalmacijo in Vojvodino. Te vlade bi bile odgovorne predstavniškim zborom svojega področja. Radič je s svojim predlogom ostal v manjšin in se zato ni pridružil delegaciji pod vodstvom dr. Paveliča, katera je nato dne 1. decembra 1918 izvršila državno zedinjenje. Na naslednjem zborovanju je seljačka stranka sprejela v svoj program republikansko načelo. Marjanovič pripominja, da to v takratnih razmerah ni bilo nekaj nenavadnega, ker je bil tudi velik del inteligence tako usmerjen in je bila tudi največja stranka v Sloveniji (SLS) republikanska. Poleg republikanstva je Radič proglasil idejo človečanstva kot nasprotje »batinaške politike«. Med tem se je sešlo začasno narodno predstavništvo, a se Radič ni odzval vabilu ter zanikal cel6 veljavnost novega stanja in države ter izročil tak sklep glavnega strankinega odbora francoski vojni misiji v Zagrebu. Po sklepu ministrskega sveta in nalogu S. Pribiče-viča je bil Radič zaprt 11 mesecev, vse dotlej, dokler ni bila sestavljena Proti- čeva vlada, v kateri je sodelovala tudi Hrvatska Zajednica. Zaradi svojega govora v Galdovu pri Sisku je bil Radič zopet zaprt ter obsojen na dve leti in 6 mesecev ječe, vendar je ostal v zaporu samo do volitev za konstituanto (28. novembra 1920). Pri teh volitvah je dosegel Radič velik uspeh: 230.000 glasov, a demokrati 319.000, radikali 284.000 in komunisti 198.000. Vendar Radič ni prišel v konstituanto, ni sodeloval pri Vidovdanski ustavi, marveč skliceval svoje poslance kot hrvatsko narodno zastopstvo na posebne redne seje v Zagrebu. Marjanovič pravi: »Odslej je prešel Stjepan Radič popolnoma in izključno v politično praktiko in taktiko, da je pridobival pristaše in ohranil organizacijo kot nepremagljivo politično silo in nanjo oprt napadal na vse strani, rušil vse nasprotnike s spretnostjo in zvijačami okretnega mečevalca (sam je o sebi rekel, da je »naj-večji akrobat v politiki«), odstranjujoč zapreke in umikajoč se nevarnostim s kompromisi, v potrebi tudi s kapitulacijami, iz katerih pa je izšel vendarle kot zmagovalec«. Ko je nato leta 1922. Pašičeva vlada izvedla razdelitev države na 33 oblasti, je Radič označil to dejanje za »parcelacijo Hrvatske«. Po zagrebškem kongresu intelektualcev (10. septembra 1922), ki se je izjavil proti centralizmu in za dekoncentracijo uprave, se je razcepila demokratska stranka; bila je sestavljena samo-radikalska vlada pod Pašičem in je dobila tudi volilni mandat. Pri volitvah 18. marca 1923 je dosegel Radič svoj največji volilni uspeh: 473.000 glasov in 72 poslancev nasproti radikalni stranki s 562.000 glasovi in 108 poslanci ter demokrati s 400.000 glasovi in 51 poslanci. Radič je nato priznal državne meje za »najprimernejši politični okvir tako s hrvatskega kakor tudi z evropskega in svetovnega stališča« ter sklenil s SLS in muslimani federalistični blok. Vendar ni šel v skupščino, marveč se je pogajal z delom radikalov in sklenil z njimi dne 13. aprila sporazum, znan pod imenom Markov protokol. Pa-šič Markovega protokola ni odobril, marveč prepovedal Radičevo zborovanje v Zagrebu. Zato je Radič izjavil, da popolnoma prekinja z beograjsko vla- do, češ »mi bomo odslej govorili samo hrvatskemu narodu in preko hrvatskega naroda Evropi«. Radič je šel iskat pomoči v inozemstvo: dne 21. julija 1923 je skrivno prekoračil mejo ter šel v London, od koder je sporočil, da so »interesi Londona in Zagreba skupni« in »da ni daleč dan, ko se bo po novem današnjem mednarodnem pravu našla najprimernejša pot in način, da se brez vsake kaplje krvi prizna in uresniči pravica samoodločbe hrvatskega naroda«. Radič je že videl novo mirovno konferenco in upal v pomoč Lloyda Georga. Vendar v Londonu ni imel uspeha; v debati je označil W. Steed njegove načrte za fantastične in za edino realno pot — sporazum z Beogradom. Iz Londona je potoval na Dunaj, da bi »še enkrat resno poskusil sporazum s tistimi srbskimi politiki, ki iskreno priznavajo in jasno vidijo, da se na Hrvatskem in nad hr-vatskim narodom ne more in ne sme še naprej vladati s silo«. V skupščini se je ustanovil s HRSS Blok narodnega sporazuma in seljačke demokracije, ki je priznala, da je »država SHS celota, katere meje so nedotakljive«, in da je treba narodni sporazum doseči po »normalni zakoniti poti in na temelju demokratske vladavine, brez vsakršnih notranjih pretresov in brez oslab-ljenja našega mednarodnega položaja«. Po Radičevem nalogu je prišlo 24. marca 1924 v skupščino 15 Radičevih poslancev, tako da je vlada izgubila večino in demokratska stranka se je razcepila, ker je Pribičevič ustanovil Samostojno demokratsko stranko. S Pri-bičevičem je sestavil Pašič vlado, ki je odgodila verifikacijo Radičevih mandatov, izvedel proračunsko debato, a moral dati 12. aprila ostavko. Po dolgotrajni krizi se je ta vlada obnovila. Skupščina je sicer verificirala Radičeve mandate, a vladne seje so bile odložene do jeseni. Med tem jc odpotoval Radič z Dunaja v Moskvo, kakor je rekel, na vabilo predsedstva Mednarodne kmetske zveze v Moskvi in takratnega zunanjega ministra Sovjetske Rusije čičerina. Radič je po Marjanovičevem mnenju hotel s tem izvajati pritisk na vlado, ker je po povratku iz Moskve izjavil, da bi si premislil iti v Rusijo, če bi bila imenovana Davidovičeva vlada. Pašič je zahteval volilni mandat, vendar zaman, nakar je dal ostavko in je sestavil vlado 27. julija Davidovič s pomočjo SLS in muslimanov. Radič je medtem v Moskvi smelo propagiral svojo kmetsko demokracijo nasproti diktaturi proletariata ter izzval za to na svojih predavanjih burne ugovore. Vendar je pristopil »brez kakršne koli iz-premembe programa in taktike HRSS« k moskovski kmetski internacionali in poudarjal, da bodo »Hrvatje še naprej ostali v Jugoslaviji, da jo izpremene v federativno seljaško republiko«. Ko se je vrnil domov, je iskal možnosti za sporazum, izjavljajoč, da »naša politika ne more biti konstruktivna, če ne bo v sporazumu s Srbi«. Zaradi ostrih Radičevih govorov je hirala Davidovičeva vlada in odstopila 15. oktobra. Timotijevič je dobil mandat za koncentracijsko vlado, vendar zaradi ostrega Radičevega govora v Zagrebu ni uspel, marveč je dobil Pašič volilno vlado. Proti HRSS je vlada uveljavila zakon o zaščiti države, češ da je stranka komunistična. Radič se je skril v Seljačkem domu v majhen prostor med dvema zidovoma, a ga je policija iztaknila ter zaprla skupaj z vsem vodstvom stranke. Volitve dne 8. februarja 1925 položaja niso bistveno izpremenile: Radič je dobil s 532.000 glasovi 67 poslancev, demokratska stranka 284.000 glasov in 37 poslancev, vladni Nacionalni blok pa 1,040.000 glasov in 142 poslancev. Radič je sklenil z demokrati, muslimani in SLS Blok sporazuma in seljačke demokracije, ki je štel 139 poslancev. Vendar ta blok ni zaživel, kajti dogodki so ga prehiteli. Verifikacijski odbor nove skupščine je sklenil, da razveljavi vse Radičeve mandate, češ da je stranka razpuščena. Po burni debati v skupščini pa je Pavle Radič dne 27. marca prečital senzacionalno izjavo, ki mu jo je poslal Stjepan Radič brez vednosti stranke in v kateri je izjavil v imenu stranke, da »priznava celokupno politično stanje, kakršno je danes po Vidovdanski ustavi, z dinastijo Kara-dordevičev na čelu — in sicer oziraje se na izvajanje pozitivne politike v smislu jasno izražene volje hrvatskega naroda trikrat zapovrstjo na izvedenih volitvah, oziraje se na politične činite-lje — in celokupno politično ureditev, kakršna je danes. Popravljanje teh či-niteljev in te ureditve, katere po svoji volji in vesti ne moremo odobriti, mora biti predmet revizije ustave oziroma narodnega sporazuma med narodom Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Po tej izjavi je skupščina overila mandate Radičevih poslancev, razen Radičevega in ostalih petih članov vodstva, a kasneje tudi te. Radič je iskal sporazuma z radikali, trdeč da »smo tako močni, da moremo sklepati mir tudi brez pogojev«. 2e 16. julija sestavi Pašič vlado, v kateri je samostojne demokrate nadomestil s štirimi radičevci. Radiča so izpustili iz zapora, nakar je šel h kralju na Bled, nato pa v Beograd in na Avalo na grob Neznanega junaka. Kot delegat se je udeležil zasedanja Društva narodov v Ženevi, kjer je vzbudil s svojo nenavadno pojavo veliko zanimanje. Avgusta 1.1925 je bil Radič središče ob proslavi tisočletnice proglasitve hrvaškega kraljestva, ter je privedel v Zagreb tudi ministra Ninčiča in Maksimoviča. V Zagreb je prišel tudi kralj Aleksander in je s tem po Radičevih besedah »dosegla slavnost svoj pravi kraljevski vrhunec«. Aktivistična doba Radičeve politike se je nadaljevala. Dne 17. novembra 1926 je postal Stjepan Radič v Pašiče-vem kabinetu prosvetni minister, »razvijajoč, bolj besedno, mnoge reformistične temelje, potujoč bolj kot kdaj prej po vseh zapadnih krajih, govoreč neskončne govore, ki so vsak čas povzročali proteste tovarišev - ministrov, tiska in radikalov«. V Dubrovniku je govoril, da ni tak kot ostali ministri, češ da je seljaški minister. Sodelovanje Radiča z radikali se je nadaljevalo še po Pašičevi ostavki z dne 4. aprila 1926 v Uzunovičevih vladah. Spomladi leta 1927 so pritegnili radikali v vlado SDS (Semec, Kulovec, Gosar) na podlagi blejskega pakta ter je dobil volilno vlado Vukičevič. Pri volitvah 11. septembra 1927 je izgubil Radič 151.000 glasov; dobil je le 381.000 glasov in 61 mandatov, toliko kot demokratska stranka s 375.000 glasovi; radikali so dobili 505.000 glasov in 95 poslancev, Pašičevci 195.000 glasov in 17 poslan- cev, samostojni demokrati 202.000 glasov in 23 poslancev, SLS 139.000 glasov in 20 poslancev ter muslimani 120.000 glasov in 18 poslancev. Izid teh volitev bi bil za notranji politični razvoj lahko izredno dalekosežen. Prvi dogodek je bila sprava med Radičem in Pribičevi-čem 4. oktobra 1927, ki je imela za posledico osnovanje Kmetsko-demokrat-ske koalicije. Pokret za ustvaritev demokratskega bloka v državi naj bi se razširil in pritegnil še demokrate in zemljoradnike, tako da bi imel v skupščini trdno večino. To pa ni uspelo: Vukičevič je zahteval, da naj vstopi Radič v vlado brez Pribičeviča, zaradi česar je Vukičevič podal ostavko; nato mu je kralj poveril mandat, a ga je vrnil, ker je odklanjal sodelovanje Radič. Nato je dobil mandat Stjepan Radič, toda radikali so odklonili koncentracijo, ki je ne bi oni vodili. Zato je moral Radič mandat vrniti, pa je sestavil Vukičevič 22. februarja 1928 delovno vlado iz radikalov, muslimanov, SLS ter demokratov, vlado, ki se je sama nazi-vala »trdni grad«. Izredna politična napetost, ki je bila tako ustvarjena, se je izražala na burnih skupščinskih sejah. Na seji dne 20. junija so padli Pavle Radič in Basari-ček, Stjepan Radič pa je bil težko ranjen, poleg njega lažje Pemar in Gran-dja. Na pogrebu v Zagrebu je čital Pri-bičevič Radičevo izjavo, v kateri je poudarjal, da daje Hrvatom skupnost s prečanskimi Srbi »moči in pameti, da težko vprašanje, ki ga je zločin postavil, rešimo hitro, odločno in v velikih linijah. Verujemo v svoj narod, kakor on veruje v nas. Verujemo kralju, ki mu v tem času, dasi je neodgovoren ustavni faktor, pripada zelo težka naloga. Uverjen sem, da bo svojo zgodovinsko nalogo izvršil, tako narod slovenski, hrvatski in srbski, kakor naš kralj. Delajmo vsi na to, da to nalogo izvršimo«. Radič je odklonil mandat za koncentracijsko vlado in predlagal opozicijsko ali nevtralno vlado, češ da skupščina nima več moralnih kvalifikacij za sestavo vlade. Vlado je nato sestavil dr. Korošec z radikali in demokrati. Ko je ležal Radič na bolniški postelji, je izdala KDK dne 1. avgusta resolucijo, v kateri je poudarila, da za ta dan sklicana skupščina v Beogradu ne more sklepati v imenu vse države, vsled česar proglaša za nične vse njene sklepe, ki ne vežejo naroda na področjih, katera zastopa koalicija, predvsem ne hrvatskega naroda; ker so se hrvatsko in črnogorsko kraljestvo in vse nacionalne individualnosti, ki so bile zastopane V Narodnem veču, priključile skupni državi s kraljevino -Srbijo, ne da bi se odpovedale zgodovinskim in svojim političnim individualnostim, marveč samo na korist skupnosti države in ker so akti z dne 1. decembra 1918 in ustava iz leta 1921 služili ustvarjenju hegemonije stare kraljevine Srbije nad drugimi deželami in narodnimi deli, je v narodovi zavesti organizacija države, taka kot je, razveljavljena v celoti z znanimi dogodki. Koalicija izjavlja, da de bo borila kar najodločneje za novo organizacijo države, ki bo zagotovila popolno enakost pravic vsem omenjenim individualnostim. Dne 8. avgusta zvečer je umrl Stje-pan Radič. Veličasten pogreb je bil izraz globoke vdanosti in hvaležnosti hrvatskega naroda njihovemu voditelju. B. Dr. I. Lah: Rozhovor o K. H. Mdchovi Reminiscencie a reflexie. Preložil dr. Vojtech Mčrka. Juhoslovanskd knižnica, svazok 7. Nitra, 1937. Lani za stoletnico MžLchove smrti je želel dr. I. Lah objaviti v slovenskem tisku svoje spomine o M&chovem vplivu nanj in o odmevu češkega pesništva v slovenskem slovstvu. To mu ni uspelo, ker o najboljšem slovenski tisk tako rad molči. Tako je usoda odmerila razgovorom o M&chi pot v slovaški tisk. Prevajalec dr. V. Mčrka pa je posvetil prevod svojim otrokom: »V1 a d i č k o- vi a IvAnkovi, aby mali tak radi bratskjch Slovincov, ako ich mal ich otecko«. — Nam je ob tem posvetilu tesno pri srcu... Razkošen maj je spominjal na ubogega pesnika »Maja«. Dr. Lah je to leto mislil na oba še gorkeje kakor pred več ko tridesetimi leti, ko ga je prebiral in prevajal Slovencem; takrat je šel sam pomladi nasproti, zdaj pa ga je pri- klenila na posteljo huda bolezen. M&cha in njegov »Maj« sta prinašala seboj »spomienku na ony pražske dni, ked’ som po prvy raz vkročil tam, kde nie-kedy chodil b&snik,« pripoveduje avtor v uvodu. Takrat se je srečal z M&cho prvikrat. Našel ga je pri — starinarju; drobna knjižica »Maj« je ležala zaničevana med brošurami in knjigami najrazličnejših literarnih veličin. Za nekaj avstrijskih vinarjev se je je starinar znebil, Lah pa se je vtopil v »chvcilo-spev krš,sy prirody a života, ktory sa vol& ,Maj‘.« Pa tudi M&chovemu pre-vaja^u se je godilo enako kakor pesniku. Mdcha je bil še pol stoletja po smrti zavržen v kot, a ko so najresnejši kritiki skušali razkriti ljudstvu pesnikov duševni obraz, je že prevladal realizem in naturalizem, da Mžchova romantika ni več mogla prodreti preko »modemih« nazorov. Priznali so ga sicer za vzor, slavo pa so poklanjali drugim, modernim. Tako je bilo pri Cehih, a M&chov prevajalec tudi pri Slovencih ni našel ugodnejšega razumevanja. Urednik Lj. Zvona dr. Fr. Zbašnik je odklonil prevod romantičnega »Maja«, enako Fr. Govekar v »Slovanu«, češ: kam s takšno staro poezijo zdaj, ko si žele čitatelji modeme proze! Končno je sprejela Slov. Matica Machov »Maj« v zbornik »Slovanski spomini in jubileji« (1.1911) pod uredništvom dr. Fr. Ilešiča in po vojni še enkrat v spopolnje-nem ponatisu v »Češki antologiji« (1. 1922) pod uredništvom dr. Ivana Laha. Inko Dr. Vojtech Mčrka: Dr. Ivan Lah Življenjepis, napisan v slovaškem jeziku, izšel v »Prvej slovenskej (= slovaški) knihtlačiame v Nitre«. 1937. O drju. Lahu so mnogo pisali naši časopisi ob njegovi petdesetletnici (decembra 1931). Mčrkov življenjepis je pa izčrpna kratka študija nele pisateljevega življenja in dela, ampak tudi medsebojnega vpliva tedanje češkoslovaške in slovenske ter celotne jugoslovanske generacije, ko je na začetku tega stoletja začela akademska mladina iskati močnejših zvez s slovansko Prago. To je bila doba onega velikega Masarykovega vpliva, pod katerim je zrastla generacija osvoboditeljev svojega naroda. Lahov biograf dr. Vojtech Mčrka je velik ljubitelj Jugoslovanov, posebno še Slovencev. Po poklicu je direktor trgovske akademije v Nitri. Po prevratu je bil vodja radijske postaje v Košicah. Organiziral je mnogo ciklov jugoslovanskih prireditev (predavanj, potopisov), sam je mnogo predaval tudi o Slovencih, kajti dobro pozna našo kulturno zgodovino. Njegova srčna želja je sicer glasba, ali njegov nazor: narodni idealizem in življenjski optimizem, mu ne da počitka; od prezaposlenosti je zadnji čas toliko omagal, da je zbolel, dasi še ni dosegel niti 50 let življenja. (Rojen je bil 5. febr. 1888 v Vresovicah pri Proštejovu.) Njegova »Juhoslovan-sk& knižnica« v Nitri priča dovolj zgovorno o njegovem delu za enak ideal, kakor ga goji Češkoslovaško - jugoslovanska liga. Inko DROBTINE Nagačeni narod. »Kdor se ne zna dvigniti višje, na višine, odkoder se vidi tudi vsa soseščina naroda, ne bo nikdar zadel prave smeri... In tavajoči Slovenci, ki v moč naroda ne verujejo, mislijo, da bo še najbolj varen, ako ga nagačijo in varno shranijo, da z nikomer ne bo prišel v dotiko, da bo samo njim vedno vha razpolago, da ga bodo lahko hodili gledat in mu izražat svoje spoštovanje. 2iv narod pehajo v zgodovino, da bi lahko lepe knjige pisali o njem in ga hvaliti.« (Slovenec, 10. novembra 1937). Ali smo in kakšen narod smo? »Poleg pomanjkanja smisla za velike naloge, poleg pomanjkanja čuta za širino imamo Slovenci še eno nadlogo, ki jo mi, ki se kot narod šele delamo, težje občutimo kakor že izgrajeni narodi. Mi imamo nerodovitno izobraženstvo... Ljubljana, ta kulturna zaloga Slovencev, je polna takih izobražencev, ki so morda na strokovnem ali svojem poklicnem polju porabni in sposobni, za narod so pa popolnoma nerodovitni.« (ibid.). Tavajoči Slovenci. »Tavajoči Slovenci... v kaki kavami v Ljubljani ali pa v svoji družbi, ki sl lasti naslov »la haute socičtč«, »zavzemajo stališče«. Tako zavzamejo stališče do JNS, do fašizma in demokracije, do JRZ, do Španije in Kitajske, do katoliške akcije, do novega ljubljanskega kolodvora in mislijo, da je s tem JNS premagana in katoliška akcija rešena. Iz tega ozračja se rodijo tudi razni »narodni« programi. Na vso moč nam dopovedujejo, da moramo biti Slovenci z vsem srcem in vso ognjevitostjo proti vojni in militarizmu, kakor da nas bo kdaj kdo vprašal, kdaj bo vojna In kdaj bo mir, da moramo biti z vsem srcem za demokracijo, kakor da bi bila naša edina rešitev v tem, če sme vsak denamiški žid glasovati o tem, ali smo narod ali ne. Ob takih »narodnih omizjih« se rodi tudi tista splošna slovenska usmerjenost, češ da moramo do vsakega dnevnopolitičnega pojava takoj v prvem hipu nepreklicno zavzeti svoje stališče in da vedno v srcu držimo s tistim, ki nam nič pomagati ne more, ker si domišljamo, da s tem onemu kaj pomagamo.« (ibid.). »Danes«. »Po vsem svetu se razgledujejo, za vsak dnevni pojav imajo svoje stališče (namreč tavajoči Slovenci), vse vidijo, razen ta neizprosni »danes«. Ta naš suhoparni, večni »danes«! In ker ne vedo, kaj naj narod na ta »danes« počne, ne znajo povedati, kaj naj počne letos, kaj naj počne to desetletje, to stoletje. Niti 'tega nimajo pred očmi, da se življenje naroda nikoli ne ustavi — kvečjemu samo enkrat: ko narod začne propadati — še manj, da bi kdaj teklo nazaj ... Najbolj iklavmo za take ljudi pa je, da ob važnih prelomnicah po letih popolne narodne nedelavnosti kaj radi povzdigujejo svoj glas in svare, češ: »Ne sem, ne tja, narod, ne zapuščaj svojega kotička, da te sovražnik ne bo opazil«, kakor da bi bilo slovensko življenje na tem vozlu Evrope možno brez vednega stika z varno in ne- varno okolico. In namesto da bi take svoje ozke in s pisalne mize — ne iz življenja — vzete nazore v pismu sporočili svojim prijateljem, če jih imajo, pisarijo narodu. Bolj otročjega posla si res ni mogoče misliti.« (ibid.). Kdaj je Slovenstvo ogroženo? »Ko tavajoči Slovenci vidijo to našo rast, to notranje zgoščevanje narodovega duha in opazijo, da oni niso — vrh, je seveda takoj ogenj v strehi in je slovenstvo takoj »ogroženo«, dokler pa oni uživajo vse časti in še druge ugodnosti »narodnega prvaštva«, je pa vse v najlepšem redu in »narod« na pravi poti. Majhni so taki ljudje, zato se narod ob njih ne bo toliko spotaknil, da bi se mu zmedel korak ali da bi celo padel.« (ibid.). Nekdaj in sedaj. Dosedanja skupščinska dvorana Društvo narodov služi sedaj — za boksarske prireditve. V dobi sporazuma. Pred tekmo med zagrebškim Gradjanskim in beograjskim BSK je nogometna zvezda Gradjanskega izjavila v mikrofon, da mora Gradjanski zmagati v plemenski (nogometni) borbi. Zmagal je pa BSK. Tekač. Tridesetletni Črnogorec je prehitel vlak na edini progi svojega kraja, časopisi o tem »podvigu« obširno poročajo in opozarjajo posebno na to, da tekač zasluži podporo, ker ne uživa nobene — pokojnine! Geneza sporazuma. (Po zagrebških »Koprivah«, broj 42, 193?): V začetku je bil srbskohrvatski spor... In spor je rodil sporazum . . . Srbi in Hrvati so se sporazumeli po dolgih, dolgih letih in ustanovili so srbsko-hrvatsko koalicijo. Toda sporazum je zopet rodil spor. . . Srbski radikali pa so se s srbskimi samostalci zaradi srbskohrvatske koalicije sprli s srbskimi »samostalci«. In spor je zopet rodil sporazum. V letu 1918. pa so se srbski radikali in samostalci pomirili. Toda ta sporazum je bil vzrok spora med Srbi in Hrvati v koaliciji. . . Lorkovič in Hrvati so torej zapustili koalicijo in se sporazumeli z Radičem. In Pribičevič je zopet zapustil radikale in se sporazumel z Davidovičem. . . Ta sporazum pa je zopet rodil spor med Pribičevičem in Davidovičem na eni strani ter Radičem in Lorkovičem na drugi strani. Na to je sklenil sporazum Davidovič z Radičem. Toda ta sporazum je rodil spor med Davidovičem in Pribičevičem in Radičem in Lorkovičem. Zato se je Pribičevič sporazumel z radikali, to pa je rodilo zopet spor med radikali in Radičem ... In spor je zopet rodil sporazum med radikali in Radičem. Ko pa je ta sporazum zopet rodil spor med Radičem in Davidovičem, je spor zopet rodil sporazum med Radičem in Pribičevičem. Ta sporazum pa je rodil spor med Davidovičem in Pribičevičem. In spor je rodil sporazum med radikali in Davidovčiem. A sporazum je zopet rodil spor med Srbijanci in Radičem m Pribičevičem. In spor je rodil sporazum med Hrvati in prečanskimi Srbi, ta pa je rodil spor med prečanskimi Srbi in Srbijanci. Toda spor prečanskih Srbov in Srbijancev je zopet rodil sporazum med Mačkom in Združeno opozicijo, to pa je rodilo spor z jeftičevci in rodil se je sporazum med Davidovičem, Joco Pižonom in Mačkom. To pa je — tako pravijo — definitiven srbsko-hrvatski sporazum, ki vodi vse zopet k začetku. Sporazum je v tem, da se skliče konstituanta, toda ta sporazum ne ve ničesar, kaj naj konstituanta dela. . . Vsi so se sporazumeli v tem, da si kupijo vozne listke, niso se pa sporazumeli, kam naj se peljejo. . . In tako bo po starem običaju sporazum zopet rodil spor. . . Odgovorni urednik: dr. Fran Spiller-Muys Europaische Stlmmen«, Halbmonatsschrift fUr die Donaul&nder und SUdost-europa, ZUrich 1937, Nr. 20 (Oktober), 21 (November). »Ekonomist«, Zagreb, br. 10, oktober. »Pregled«, Sarajevo, sv. 167. »Umetnost«, (Ilustriran) mesefcnik za umetnifiko kulturo. Leto H. St. 3.—4. Ljubljana. i MARODMA TBSIKARMA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MODERNE 1 ji TELEFON ŠT. 31-22 — 31-26 TISKOVINE OKUSNO, SOLID- ijj POŠTNI ČEKOVNI RAČUN NO IN PO ZMERMH CENAH i V LJUBLJANI ŠTEV. 10.53* NAJCENEJE IN OSNAŽI VASE PISALNE STROJE IN STROKOVNO VAM POPRAVI BARAGA LUDVIK LJUBLJANA NEBOTIČNIK NA ZALOGI VSI ORIGINALNI NADOMESTNI DELI TELEFON 29 — 80 Priporočajte našo revijo med svojimi prijatelji in znanci! • • • •V«** ca; M a»|kal tauti NUUm k/cpU«i pif•<• NAJ ČAJ JoKt* trtarinth. KMETIJSKA DBDCBA V Ut! BIJ ANI Odslej nabavljajte vse pisarniške in tehnične potrebščine *a pitamo, urad in dom v trgovini s papirjem •41. t»lcar Selenburgova ulica it. 1 ali njeni podružnici na Sv. Petra cesti it. 26. »JUGOSLAVIJA« splošna zavarovalna družba je ena največjib domačih zavarovalnih družb Sklepa življenjska zavarovanja po najmodernejših kombinacijah in najkulantneje tudi požarna, vlomilska, nezgodna in avtomobilska zavarovanja, zavarovanja proti razbitju stekla, transportna zavarovanja in zavarovanja Sivine Ravnateljstvo za Dravsko banovino v Ljubljani, Tyrševa c. 15 Kreditni zavod za trgovino, obrt in indostrifo. Ljubljana, Prešernova ulica št. 50 (v lastnem poslopju) Telefon: 37-81. 37-82, 37-83, 37-84. Brzojavni naslov: KREDIT LJUBLJANA. Obratovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic, kuponov, nakazila tudi v inozemstvo, Safe — deposlts itd.