|                                         Pravica pride na dan
                                                         (Spisal  Ljud. Tomšič.)
                Na eerkvenej uri v vasf V. je rarao dve popoldne odbilo, ko v hišo
       Večernikovo neznan človek stopi.   Ko palico v kot in klobuk na rnizo po-
       loži, vsede se, ter po gospodarju VeČerniku vpraša.
                Večernik je ravno pri peci pilo pregledoval in pipico iz žepa privlekel.
                ,,Jaz sem gospodar te hiše", odgovori starček, ter se prijazno tujcu
       približa, katerega je še le zdaj prav za prav v sobi zapazil.
                Mati vstanejo izza kolovrata, na katerem so ravno nit ravnali in ga
       zasukati hotli, ter plašljivo gledajo v tujega človeka.   Tudi Ančika, Večer-
       nikova hči, položi svoje delo na stran, ter se bliže neznaneinu človeku primakne.
— 50 —
Ali človek, ki je po Večerniku vprašal, se nič ne zmeni za druge. Ko nekoliko ostrih pogledov na inalo Večernikovo družino verže in sploh sobo in pohištvo pra? hitro z očmi premeri, prosi starčeka, da bi mu le malo časa dovolil, na samem nekaj ž njini govoriti.
Večernik narnigne in mati odidejo z hčerko iz sobe. Tujee še le zdaj svojo prijaznost pokaže; saj se je pa tudi starček tresel, nenavajen takih pohodov. Ko mu prijazno reee, naj si svojo pipico le prižgš in kadi, zgovarja se, da je Večernikovo hišo, katera je krog in krog kot poštena hiša znana, le malo pogledati in sploh okolico tega kraja ogledati hotel. Prosil bi pa Večemika, veče nadaljfi, da mu le na nekatera vprašanja odgovori, da vč, pri čem da je.
,,Prav rad" odgovori Večernik, ki je vendar zdaj dobil toliko poguma, da si je v svojej lastnej hišici pipo prižgal.
,,Zvedel sein" začne tujec, ,,da so te dni v vašej okolici našli mertvo truplo. Pravijo, da je sodnijska preiskava dokazala, da je to truplo nekega Martina Grilja, in da so poklicani zdravniki poterdili, da je ubit."
,,Bes je" odverne Večemik. ,,Ubit je ubit vevež in sicer ravuo na mojej njivi. Kdo bi si bil mislil, da bo veveža ravno na mojej lastnini tako žalostna in nenadna sniert dohitela."
,,Ali se pa vendar nič ne sliši, kdo bi bil Martina ubilV" ,,Prav  nie", odgovori Večernik.    ,,Stvar je zel<5 čudna;  Martiua smo vsi vaščani radi imeli, cel6 otvoci so za njim vedno kodili; ui bilo botrinje, ni bilo nobene veseliee,  da ne bi bilo Martina zraven.   In  zdaj  naenkrat ubit!   Kdo bi za božjo voljo mogel kaj takega storiti!"
,,Kam je pa Martin najraje zahajal?" vpraša tuji gospod dalje. ,,Martin," odgovori Večernik, ,,prišel je skorej vsaki dan v vsako hiso. Skupoval je cunje, železo,  sklenino,  češpljeve in breskove koščicfi, ter je že v svojem poslu moral večkrat v tukajšne hiše pogledati.   Bil je, kakor sem rekel, vsaketna ljub, tedaj je vsaka hiša bila za-nj zmiraj odperta."
,,In te cunje in ropotije je on, se v6da, prodajal?" nastavi zopet vpra-ianje tujee.
,,Čakal je Lahe, dokler so prišli v vas po tako blagd. Lahi so kar naravnost za njega vprašali, ker so dobro vedeli, da se le on s takimi rečmi v našej vasi, dL v našej celej okoliei, pečaV'
,,Tedaj je rajnki imel denarje?" povzame tujec. ,,N6", reče smehljaje Večernik, ,,denar pa rajnki Martin sta bila ka-kor voda in ogenj. če je revež iinel nekaj goldinarjev, že je vsa vas ve-dela, kajti takrat je rad z vaškiini fautini po kerčmali zahajal. Da bi Martin imel denarjer, kvantajo le stare babe, katere si ne dajo dopovedati, da se do denarjev ne pride tako lehko, kakor z roko v tobakiro."
,,Ali je pa tudi Martin morebiti imel v vasi posebne prijatelje, tovarše ifcd.   Zaabiti da ma tovarši niso bili dosti odkritoserdni?"
,,Gospod", povzarne Večernik, ,,z Martinom, kakor sein že rekel, je vsa vas živela v prijateljstvu ia tovarštvu."
To so bila poglavitna vprašanja, ki je je ueznani človek stavil našemu
- 51. -
Večerniku. Ko ga je še sim ter tje poprašal nekoliko o letini in sploh o vaških okolnostih, vstane iz stola, na katerem je sedel, poda Večerniku rok6, zahvali se mu za prijaznost in odide.
Pred Večernikovo hišo se je bila že zbrala cela derhal radovednih otrok, bab in faiitaliuov, ki so si o tujcu marsikaj šepetali.
Tujec, čigar konjiček je bil v župnijskem hlevu privezan, se za nekaj časa tudi še k gospodu župniku naverne.
Pozneje ga je Žganjarjeva Jera vidila, da je memo Štrukeljnovega kozelca naglo odjezdil.
Vsa vas je govorila o tujcu, da je prišel o smerti ubitega Martina preiskavat. Tudi gospod župnik so unidan stareinu Matiji rekli, da je tujec pri bližnjej gosposki sodnik, in da bi prav leliko bilo kaj takega mogoče.
*                    *
Cez nekaj dni potem prinese brič cel kup poziviiili listekov k bližnjej
sodniji. Skoraj iz vsake hiše je bil, če drugi iie, vsaj gospodar poklican v sodnijo.
Tudi Večernik dobi poziv. Koj reče Ančiki, da mu pripravi čevlje, palico, klobuk in tiste jerliaste hlače, ki so je za veliko noč kupili.
Bil je ravno ponedeljek zjutraj. Vsa vas je bila že zgodaj na nogah. Tudi pri Večernikovih je lajal pes danes raueje kakor navadno. Za malo časa se zbere cela procesija povabljencev pred Večernikovo hišo in le še na Večernika čaka.
Tudi ta pride. Pozdravivši družbo z ,,dobro jutro", naroči se gospo-dinji ia Ančiki, da dobro pazite na hišo iu da ga z večerjo počakate. Po-tem jo cela družba kakor procesija v bližnje inestice odmaha.
Mati in Ančika ste hišno delo po uavadi končale. Ko zdravo Marijo odzvoni, posežejo Mati v dimuik po suho klobaso, da jo gospodarju skuhajo za večerjo.
,,Revež bo gotovo truden in vspehan; a od zadnje bolezni ga potovanje še posebno rado zdela" rečejo mati Ančiki, ki je ravno sklenico vina pri-riesla iz kleti za očeta.
Mati klobaso z okrožnikom pokrijejo in sklenieo zraven postavijo. An-čika vzaine ,,Genovefo" in inateri bere. Mati so sicer dreruali, ali zaspati le niso inogli, dokler oče ne pridejo.
Še le po 11. uri se zasliši naenkrat lajanje vaščanskih psov.
,,Tukaj so", reče veselo Ančika in skoči na cesto. Tudi mati počasi za njo pridejo.
Čedalje bolj se slisi stopauje popotnikov. Za malo časa je zopet vsa vas oživela, kajti vsaki je čakal svojega.
,,Domi smo," reče Eibarjev Janez, ko z družbo pred Večernikovo hišo stopi, ki je bila perva številka v vasi."
,,N6", vpraša Večernikovka, ,,kje je pa moj starec — ali ste se dobro deržali pri sodniji?"
,,Oče so ostali pri sodniji," odgovori jih več naenkrat iz pridošle družbe.
4*
— 52 —
,,Kaj? — za božjo voljo — ? — nas — oče — pri sodniji" — vzdi-hujete obč prestrašeni.
,,Da, da, ali si zarad tega nič kaj ne ubijajte glave," porece sosed Ključnik, ,,tak6 je, pa je.   Kdo se bo sodniji zoperstavljal ?"
To je bilo vse, kar ste revi od prišedših sosedov o Večerniku zvedeti mogle.
Mati od strab.fi ne ved6, kaj bi začeli. Aučika joka in vzdihuje. Vso noč niste zatisnili očesa. Drugo jutvo, ko Ančika očetovo večerjo na mizi zagleda, zopet britko zajoka.
Bil je vtorek. Pač zeld žalosten dan za Večeruikove. Celd staremu čveteronožeu ,,liscu" ni ta dan nič kaj posebno jed dišala. Z repom migljaje hodi okoli Ančike, kakor bi otožen vprašal za svojega gospodarja.
Vsa vas je govorila o VeČerniku. Pozvanci, ki so prišli od sodnije, pripovedovali so o ostfej preiskavi, ki je bila zavoljo umoritve rajnkega Martina Grilja. Vsak je hotel dokazati, kako je pogumno govoril pred sod-nikorn. Vsaka nagerbaiiost obraza, posmčh ali osfcri pogled sodnika se je vsakemu tako globoko v serce vtisnil, da ga dolgo ni mogel pozabiti.
Bila je pa tudi zares ostra preiskava o čudnej smerti Martina Grilja, o katerej pa nib.ce v vasi ni vedel prav nič povedati. Slučajna okolnost, da je bil Martin Grilj ravno na Večernikovej njivi najden, da je k Večer-nikovim posebno rad zahajal, da se je z Večernikom večkrat po seinnjih vozil, vse to je bilo pov6d, da je sodnija Večernika, kakor se pravi, v pre-iskovalnem zapdru obderžala.
Ali ljudje v vasi so si stvar dvugače razlagali. Marsikaj so med se-boj šepetali. Nekateri so se cel6 Večernikove hiše ogibali. Tudi gospod župnik, ki so sicer vselej radi Večernikovki ponudili svojo duhauico (toba-kiro), se od te dogodbe niso hteli več ozreti na Večernikovo hišo.
Sodnija je pozneje tudi Večernikovko, da še cel<5 Ančiko poklicala tje-kaj; obe ste se zvečer zopet domii povernile, brez da bi bile sinele Večer-nika v zaporu obiskati. Ob.! bilo je to kaj žalostno za mater. Ančiki je liotlo serce počiti. — Njen sicer rudeči obrazek je bil zdaj blčd in prepaden.
Ali žalosti še ni bilo konec. čez nekoliko dni poči glas: ,,Večernik je na 20 let v ječo obsojen. On je ubil Martina, ali ga je pa vsaj ubiti pomagal."
Pri tej žalostnej novici niati zbole. Kevna Ančika ni vedela, ali bi bolnej materi stregla, ali bi se jokala za nesrečnim očetom. Ko bi jo bili vi otroci vidili, kako je pobožuo molila za svojega očeta. ,,Dvajset let" — strašue besede, ki so jej neprenehoma po glavi donele.
Dvajset let svojega Ijubega očeta nič, prav nič viditi, je zares grozno!
Sicer se je ta razsodba vsakemu prav čuclua zdela. Bil je vsak pre-pričan, da je Večernik nedolžen, ali stari ljudje so vendar z glavami ma-jali in rekli: ,,Sodba navadno vse uatanko preišče, sodnikom niti resnica uiti laž uiti ue more.   Bog uaj Večernika mileje sodi!"
— 53 —
Pretekla sta že dva meseca, odkar Večernika ni bilo med svojimi. Mati se sicer nekoliko popravijo, ali Ančiki so le še bleda lica. Ni bilo večera, da ne bi s svojo raaterjo nekoliko ,,očenašev" za svojega dobrega očeta izmolila. Kedarkoli se je v svojo posteljico vlegla, vselej se je na revnega očeta zmislila, ki mora gotovo na terdej postelji ležati. Eevna Ančika je še le zdaj prav občutila, kaj se pravi očeta ljubiti iu kako more biti hudo tistim otrokoni, ki svojega očeta za vselej zgube.
Neko nedeljo po večernicah. Ančika ravno svoje nove slovenske bukvice pregleduje, ki jih je dobila od sosedove Neže, ko Be daleč od njihove Mše puška poči.
Mati pritek6 iz veže v Iiišo, Ančika iz hiše v vežo. — Za nekoliko trenotkov se zbere na sesti cela derhal ljudi, ki radovedno poprašujejo, kaj to pomeni?
,,Pri Zaverškovih je počilo" slišalo se je govorifci. In preden je rado-vedno ljudstvo moglo do Zaverškove hiše priti, sp j. '; po vsej vasi odme-valo:   ,,Za bozjo voljo, Zaverškov France se je ustrelil!"
Kaj? Kjer1 Zakaj? čiinu? — to so bila vprašanja, ki so v tem tre-Dotku od ust do ust letela.
In Zaverškov France se je zares ustrelil!   Kmalu je bila Zaverškova hiša okoli in. okoli z radovedninii ljudnii obdana.   Vsak je hotel vedeti, kaj je, in kje se je ta žalostna novica zgodila, čeravno je vsakega groza sprele-tela, ko si je mislil, da je med njimi — samomorilec. P          ,,V zapertej eunmati se je ustrelil!" —  govorilo se je dalje.   Krualu
pride  soseskin župau z gospodoin  župnikom in nekoliko starejih vaščanov, da vidijo, kaj in koliko je resnice v tej stvari.
Čuiunata je bila od znotraj zaklenjena. Na vprašanje, kje da je ključ, so Zaverškovi od straM ia groze le okoli leteli, brez da bi bili mogli kaj odgovoriti.
Bilo je treba čumnato s silo odpreti. Ljudstva se je čedalje več zbi-' ralo iu le nekateri stareji vaščaai so komaj županu in drugim pot do čum-nate naredili. Ko čuuinato odpr<5, stopijo poprej omenjeni va-njo. Nihče drugi ni sinel blizo, kajti drugače bi bili radovedneži lehko hišo poderli.
Grobna tihota je vladala med zbranim ljudstvom, ki je moralo precej dolgo časa čakati, dokler se je župan zopet na vratih pokazal.
,,Vaščani! Večernik je uedolžen!" bile so njegove perve besede, ko stopi med Ijudstvo.
Eadovednost čedalje bolj raste.
,,Večemik — nedolžen — kaj to pomeni", šlo je vprašanje od ust do ust.
Na to stopijo gospod župnik k odpertim vratam, skoz katera se je truplo Zaverškovega Franceta moglo dobro viditi v kervi ležati — in rečejo:
,,Vaščani! Večeraikova nedolžuost je pviSla po čudnih potib. na dan. Večernik je nedolžen. Martina (rrilja, zavoljo katerega ubogi in pošteni starček že dva meseca sedi v ječi, je ubil Prauce Zaveršek, ki je zdaj-le tudi samega sebe umoril,  ko mu vest ni dalje pustila živeti.   Našli smo
— 54
zraven mertvega trupla pismo, v katefem rajnki samomorilec sain svoje grozno dejanje popisuje ter se nam vsem v molitev priporoča. Pravi, da je Martina na polje o pol dvanajstej uri po noči izvaM, rekoč, da ve za neki zaklad. Ko sta do Večernikove njive prišla, udari ga po zatilniku s klad-vom, katero je nesrečnež seboj vzel. To grozno pregreho storil je zat<5, ker je bil Martinu nekoliko sto goldinarjev dolžan, za katere ga je hotel tožiti. 0 tem, pravi sam v pismu, da ni nobena živa duša nič vedela. Pošteni Martin mu je dal denarje brez kakega pisma. Vest mu dalje ni dala mirii in glejte — storil je drngo strašno pregreho — umoril je samega sebe!
Prosi, da bi se ga v molitvi spominjali, a posebno še prosi Večerni-kovo družino, da bi mu odpustila."
,,Molimo za nesrečneža!" rečejo gospod župnik in pokleknejo pred od-perto čumnato. Ljudstvo moli glasno za njirni nekoliko očenašev za ne-srečno dušo Franceta Zaveršnika.
Kmalu potem se radovedno ljudstvo z neko nepopisljivo grozo razide. Sreča, da samomorilec ni imel več očeta ne ruatere, pa tudi ne žene ne otrok. Le nedolžna sestrica se je po njem jokala, pa nekoliko daljnih so-rodnikov, ki so ž njim pod eno streho prebivali.
Strašno, prestrašno je biti samoinorilec.
Mertvo truplo Francetovo še na pokopališči pokopati niso smeli. Sa-momorilec ne sme ležati med drugimi, ki so pravično umerli in pa v bla-goslovljenej zemlji.
,,Večernik je nedolžen!" — šlo je od ust do ust. In Večernikovka? — Ančika?   Njuno veselje se ne more popisati.
*                    *
Hitro ka-
kor strela se je raznesla novica po ce-lej okolici. Tudi sodnija jo je koj zve-dela in star-čeka, se ve da, še-le po-tem,ko jepre-brala vlastno pismo samo-morilčevo, koj donni izpus-tila.
Oh to je bilo   veselje!
,,Zvečer pride Večernik!" — razlegalo se jepovsej vasi. Vas ki je bila navadno tiha, vervela je zopet radovednih Ijudi.
— 55 —
Okoli 7. ure zvečer se pokaže nfcznana kočija. Vsi so koj rekli, da moTa biti Večernik.   Bil je!   Sam sodnik ga je spremljal.
Gospod župnik so cel6 iz topcev dali pokati v znamenje svojega veli-kega vesšja, da je Večernik nedolžen.
Mlado in staro, vse se je zbralo okoli starčeka, vsaki mu roko podaja, vse mu čestita, vse ga pozdravlja.
A bleda Aneika?   Njena mati?
Otroci! dalje pa res ne morem. — Občutke starega Večernika, niatere in nedolžne Ančike v tistem trenotku, ko je Večernik zopet v svojo hišo stopil, naj vam naniesto mojega peresa mala podobica, ki je na prednjej strani, predstavlja.