-----   390-----
O novem redu dedovanja med kmeti.
Sporočilo našim kmetiškim gospodarjem.
Spisal dr. Bučar.
Listi cesarskih postav, imenovani »državni zakonik" so nam pod štev. 79 letos naznanili naslednjo
postavo dne 27. junija 1868:
„§. 1. V §. 761. občnega državljanskega zakonika omenjeni, v političnih postavah zapopadeni zaukazi, kteri zadevajo podedovanje kmetijskih posestev in izjeme od odloceb občn. drž. zakonika  zarad razmere premoženja
med več dediči (verbi) ali med dediči in onem zaročni-kom, ki je druzega preživel, pridejo ob veljavo čez 3 mesece po oklicu pričujoče postave v vseh tistih deželah ali tistih delih deželd, v kterih po postavi ni več prepovedano, kmetijska posestva razkosevati (razdeljevati). V takih deželah ali delih dežela pa, kjer veljd še ta prepoved, imajo — ako se ta prepoved prekliče — tisti zaukazi ob veljavo priti še le po preteku 3 mesecev po tistem dnevu, ko je deželna postava preklicala ono prepoved.
§. 2. Takih dediščin (verbščin) pa, ki jih je dedič (verb) že dobil pred dnevom, ko je pričujoča postava svojo moč zadobila, ne zadeva ta postava.
§. 3. Mojima ministroma pravosodja in notranjih oprav se zaukazuje izpeljava te postave."
Ker v deželi kranjski po postavi 15. marca 1850. leta *) ni več zabranjeno kmetij razdeljevati, so tedaj postave zastran nasledovanja ali erbovanja na kmetijah po dnevu 27. septembra letošnjega leta ob veljavo, in s tem je temu dnevu dana posebna velika po-memba za kmetovalce.
Prejšnji postavi v to stvar segajoči namreč §. 761. knjige občnih civilnih^ postav, in cesarski patent 4. januarja 1793. leta (za Stajarsko 19. aprila 1793. letaj ste izbrisani. Ako je tedaj kmet po 27. septembru letošnjega leta umrl, ki ni bil storil oporoke ali testamenta, ni več zapovedano, da bi kmetijo moral dedovati ali erbati najstarši sin, ali, ako bi sina ne bilo, najstariša hči, in da bi stariši otrok imel druge dediče ali erbe odpraviti za njihove deleže po vrednosti kmetije; — ni je zdaj več postave, da bi smel vdovec po gospodinji, ali vdova po gospodarju, ako je kmetije že nekoliko pred bilo njegove ali njene, tudi ostali kos na-se spraviti. Kratko rečeno: vse izjeme, vse posebnosti, kterih se je bilo dozdaj držati pri obravnavah kmečkih zapuščin, so minule, in take zapuščine se imajo po taistih občnih postavah obravnovati in razdeljevati, kakor vsa druga premoženja po mrličih bodi-si mestjanskih, ali grofovskih, ali soldaških ali kterih koli.
In tako je dobro in pravo, ker kmet ni več sužen: kmet je sam svoj gospodar, kakor vsak drug samostojen človek, tudi dedičem ali erbom kacega kmeta ni treba varstvene ali jerofske postave, po kteri so bili pred prisiljeni zapuščino ali dedščine jemati, in gotovo bodo kmetovski dediči znali in vedeli premoženja svojih ranjcih starišev med seboj modrejše deliti, nego marsikteri jako gosposki.
Treba je pa vedeti, ktere so ove občne postave, po kterih se zdaj obravnujejo tudi kmetovske zapuščine. V gori imenovanih knjigah (ki imajo naslov: „občni državljanski zakonik") veli §. 727:
„Ako umrli ni zapustil nobenega veljavnega izre-čenja poslednje volje; če v njem ni zastran vsega svojega premoženja sporočil; če tistim, kterim je bil po postavi dolžen del dedine odmeriti, in, gaje, kolikor gre, zapustil; ali če postavljeni dediči dedine vzeti ne morejo ali nočejo, nastopa čeloma ali deloma postavno nasledstvo."
Iz tega paragrafa izvira:
1.   da veljavna poslednja volja ali veljaven testament se mora spoštovati in dopolniti, in
2.   ako tacega veljavnega sporočila po ranjcem ni, mu nasledujejo dediči ali erbi po postavi.
V §. 732. ove knjige pa je zaukazano, da, ako je več otrok, se dedina deli med-nje po njih številu na enake dele.
Le-ta odločba, dragi slovenski bralci! je tista, ki me spodbada,   ki me sili,   da Vam dopisujem nekoliko
*)  V  dežel,   zakoniku kranjskem 1.  1850. št. 560.
-----391    -----
besedi. O da bi moje besede čul vsak slovensk gospodar, — o da bi jim bila moč dana, da bi vsak tudi po njih zvesto ravnal! Resnično! prihodnost drage naše domovine na tem stoji!
Povelje, da se ima kmetija deliti otrokom po ena-cih delih, pomeni to, da vsak otrok ima dobiti nekoliko kmetije, kos hiše, kos vrta, kos njive, kos no-grada, kos senožeti, kos pašnika itd., potem nekoliko druzega očetovega ali maternega imetka, nekaj denarja, tirjav itd. ravno tako, kakor je, postavimo, na Italijanskem. In kaj pomeni tako razcepijevanje premoženja? To pomeni, da se bodo pri nas kmetije še bolj na drobna posestva pripravile, kakor so, žalibog! že zdaj, da bode oslabelih, nezmožnih gospodarjev čedalje več, vedno več dolga in kantov; beraški kmet ne bo več sam svoj gospodar, temuč koščiki se bodo eden za drugim prodajali, kupovala bode gospoda, in kmetici, ki ne bodo ničesa več imeli, bodo zopet to postali, kar so nekdaj   naši  očaki bili — osramoteni sužni drugim!
Prosto gibanje z vsakim blagom je gotova dobrota in velik pripomoček za narodovo blagostanje, in nikakor se ne da zagovarjati nekdanja silna postava, po kteri kmetovski gospodar ni smel ne brazde od svoje kmetije oddati, ako bi mu bila kupčija še toliko has-nila; toda stokrat, tisučkrat veči nesreča za deželo bi bila nova sila, po kteri bi se vsaka kmetija po smrti kmeta morala na komade trgati brez konca in kraja. Slovenska domovina je le močna, dokler ima močnega kmeta. Slovenska domovina pa bo zgubljena, bo pod tujčev jarm vsiljena takrat, kadar ne bo več slovenskega močnega kmeta.
Vi tedaj, pošteni slovenski gospodarji! pripoma-gajte, da dežela pod zlo ne pride, — odvračujte nesrečo s tem, da vsak brez odkladanja precej napravi svojo oporoko ali svoj testament, v kterem svoji kmetiji stavi prihodnjega gospodarja.
(Konec prihodnjič.)
------    400   ------
O novem redu dedovanja med kmeti.
Sporočilo našim kmetiskim gospodarjem.
Spisal dr. Bučar.
(Konec.)
Da pa dosežemo zaželeni vspeh, treba, da vsak zapusti poslednjo voljo veljavno. Že gori omenjeni 727. §. obč. drž. zakonika kaže, da pri sporočevanju zadnje volje ni ravno malo puntov ali toček, na ktere mora sporočevalec paziti, ako hoče, da se mu testament ali saj nekaj testamenta ne ovrže. Vrh tega pa imamo še toliko druzih postavnih razločkov, varstev, ukazov, na primer, zastran telesnih in dušnih zmožnosti sporoče-valca, zastran prič, lastnosti ustmenih ali pisanih testamentov, zastran pravic zakonskih itd., da se mora po vsi pravici spoznati in reči, da nobeden si ne more biti gotov, da je oporoko storil veljavno, ako je ni delal po svetu človeka, pravde ali pravnih postav dobro učenega. Zato, prijatelji! ne zaupajte vsacemu pi-saču; gola pisarija ni druzega, ko delo dninarja ali žurnadnika; ne hodite k kovačiču, temuč k kovaču!
Se drugi pomoček imamo, s kterim gospodar more opraviti, da se mu premoženje proti volji ne trga, namreč izročilno pismo, ki ga živi oče da ali sinu ali hčeri, ali zetu ali drugemu. V tacih pogodbah prejemniku premoženja ukazuje oče,   da  mora  dajati sta-
rišem živež,   otrokom dedšine  ali parte,  da mora dolgove plačevati itd., kakor je sploh znano.
Toda ne morem hvaliti tacega početja. Molčimo od velicih stroškov, posebno od obilnih procentov (ali desetega denarja) , ki deželo grozovito razde vajo, ki se morajo pogostoma plačevati od celega premoženja, naj bo zadolženo ali ne, od vžitkov in dedšin. Ali še hujše so druge napake, ko mora, na primer, mladi gospodar iti na vojsko; ko umrje, pride zopet drug gospodar v hišo; ko mladi ne morejo ali nočejo dajati starišem vžitka ali bratom in sestram dedšin; ko nastajajo pravde, hudi prepiri, celo tepeži v družini. Kaj je temu poglavitni vzrok? Le to, da se je v družini spreobrnil božji in natorni red, očetu — glavarju družine — je čast in moč odvzeta, ali prav za prav, sam jo je bil tje vrgel; namesti očeta in matere v hiši gospodujeta sin in nevesta; stari, ki bi imel biti gospodar, postane hlapec, pokoren hlapec, in otrok, kteri bi imel vbogati, postane gospodar staremu. Nikakor ni mogoče, da bi se tako-šen narobe prevrnjen hišen red dobro obnašal.
Al takih napak v naši deželi tudi celo treba ni. Prosim Vas, slovenski možaki! potrudite se, da to stvar nekoliko preduhtate.
Predložim Vam nasvet, toda ne silim ga Vam. Je-li bi ne mogli mi živeti, kakor živijo naši bližnji bratje Hrvatje? Oče je hišni gospodar, dokler živi; modro in lahko vlada med svojimi, naj si bodi družina, kolikoršna hoče, ker vsa oblast je v njegovi roki, srce mu je polno ljubezni do hiše in družine in vsi podložni spoštujejo gazdo. Sinovi se ženijo v hiši očetovski, ako jim ne kaže rajši drugam iti; neveste prinašajo doto v hišo, ki se jim tukaj tudi zagotovi ali intabulira. Slednjič oče, čegar je vedno premoženje lastno, ga po oporoki zapusti starejšemu sinu, ali komur koli ga on dati za bolje spozna. Tako nimajo delati ne izročilnih pisem, ne odveč plačevati procentov, ne tožiti, ne pravdati se, — hiša pa vedno ostane častitljiva in močna. Se ve, da pri vsem tem bi ne smelo biti kakoršne sile, — vsak gospodar stori, kakor mu drago.
Tako, mislim, bi se v naših družinah živelo na-torno, premoženja pa bi se ohranila, in zapahnjene bi bile duri neizrekljivo slabim nasledkom nove postave, ktera nam žuga malo po malo razdrobiti vse kmetije, ter s tem v nič spraviti domovino.
Kaj pa je storiti, če vendar kmet umrje in ne zapusti veljavne oporoke?
Tedaj se morajo njegovi nasledniki med seboj složno porazumeti, da po njihovem dogovoru sodnija ali notar, pri kterem se obravnava zapuščine spisuje, spozna celo kmetijo samo enemu dediču (za kterega bo menda natorno najugodniše postaviti starejšega), drugim pa da se odločijo primerne dedšine v denarji. Vsakemu, ki ima pri obravnavi opraviti, vsacemu dediču, jerofu, vsa-cemu sodnijskemu uradniku in notarju pa je sveta dolžnost, da pripomore, kolikor je moč, da se med dediči sklene dobrovoljna pogodba taka, da pride kmetija ranjcega enemu samemu dediču cela v last in le ta izplačuje dedšine vsem drugim.
Ako bi se taka poravnava nikakor ne mogla doseči, je po sedanji postavi sodnik prisiljen, da kmetijo raz-kositi mora.    Tacih delitev pa nas Bog varuj!