SAM PROTI NJIM ROMAN LELJAK S'fl/?! Tirntl IÏ11171 CIP — katalogizacija v knjigi Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 351.746.1(497) LELJAK, Roman Sam proti njim / Roman Leljak. — [1. izd.]. — Ljubljana : Časopis za kritiko znanosti, 1989. — (Časopis za kritiko znanosti : 129) SAI PIOTI ! Nili ROMAN _LELIA!_ Kazalo 7 Predgovor 11 Varnostni sistem države 45 Metodologija delovanja tajnih služb 95 Lažni preplah 117 Točno opoldan 133 Skrivnostna sonda 147 Organi varnosti o Janezu Janši, Mladini, Novi reviji, ZSMS... 5 Predgovor Manj strašna je noč... S pričujočo knjigo, ki ponuja zanimivo, a travma- tično branje, se prižiga novo spoznanje o neki noči, kije trajala dolga deset- letja in ki še traja. Ta noč je vzela marsikaterega človeka, tega fizično, drugega (takih je bilo neprimerno več) pa duševno. Toda prostor, ki ga polni tema, je treba najprej razsvetliti, šele potem lahko uspešno poiščemo izhod. Tipanje v noči je lahko brezupno, predvsem pa dolgotrajno. »Sam proti njim« je prvi žarek, kije posvetil v najtemačnejši del noči. Po izzidu te knjige tam zadaj, v mraku, ne bo nikoli več tako, kot je bilo prej. Službe bodo zgubile tisti del svoje moči, kije temeljil na molku. Ta molk je omogočal vsa tista mračna, protiustavna in protizakonita dejanja, posege v človekovo intimo in vladavino strahu. Pred kratkim smo lahko na TV slišali izjavo predsednika neke dežele, ki sama sebe včasih imenuje država, v kateri je opis političnih pogovorov razglasil za poseg v njegovo intimnost. Le kako bo označil v tej knjigi opisane, tokrat dejanske posege v intimo, ki jo med drugim dovolijo tudi njegove Službe? Bo vse zanikano, kot že tolikokrat doslej? Toda sedaj je stvar drugačna, kajti izpoved Romana Leljaka »Sam proti njim« je pogumno dejanje, predvsem pa je to izpoved človeka, ki je bil znotraj, ki ve, kako deluje tisti »tajni, nepoznani del« države, ki obstaja mimo in zunaj ustave in javno objavljenih zakonov. Z njegovim dejanjem se prvič v zgodovini tako imenovane nove Jugoslavije odpira možnost, da tudi navaden smrtnik, kije bil doslej bodisi samo »objekt« nadzorovanja ali pa sodelavec tajnih sil, prebere nekaj o metodah, o katerih je slišal samo v pripovedovanju starejših o Udbi ali pa jih je lahko spremljal v filmih o južnoameriških režimih. Pri tem ni niti pomislil, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi njemu, njegovi družini, prijateljem, sosedom... Paradoksalno spoznanje, ki veje iz pričujoče knjige, je prav gotovo tudi dejstvo, da se tako vojaške kot civilne tajne službe v Jugoslaviji povsem zavedajo, da so njihove metode in sredstva delovanja protiustavna. Zato jih 7 na vso moč skrivajo, tajijo in celo javno obsojajo. V ozadju pa stoji njihovo zgodovinsko opravičilo za vse: Cilj posvečuje sredstva. Cilj je revolucija, človek ni važen. Prevladuje cinizem brez primere. Pred kratkim smo lahko slišali celo izjavo policijskega ministra, češ da vse njegove službe delujejo predvsem z namenom, da zavarujejo človekove pravice. Najbrž zato brskajo po človekovi intimnosti, ga nadzorujejo, zasledujejo, mu prisluškujejo, mu nastavljajo provokatorje, ga izsiljujejo itd. Ljubši kot fizično mučenje jim je psihični pritisk in njihove žrtve ne končajo samo v zaporih, temveč tudi v umobolnicah in na pokopališčih, potem ko si nekatere tudi same poiščejo izhod v samomoru. Tistim redkim srečnežem, ki se na tak ali drugačen način izvlečejo iz krempljev Službe, bodisi da se jih kot sodelavcev same znebijo zaradi sumljive nacionalne pripadnosti (npr. Slovencev in Albancev), bodisi da jih vsaj začasno spustijo iz krempljev zaradi » vznemirjene javnosti«, ponavadi niti na misel ne pride, da bi javno govorili o svojih izkušnjah z njimi. Dejanje Romana Leljaka, kije s svojo knjigo odvrgel breme preteklosti in prestopil magično mejo strahu, je izjemnega pomena za razvoj demokra- tičnih procesov in predvsem za varstvo človekovih pravic. Koliko človeških usod bo rešenih zaradi informacij in izkušenj, ki so zajete v knjigi? Koliko mladih vojakov, ki bi pred odhodom na služenje vojaškega roka skupaj s svojimi starši morali obvezno prebrati pričujočo knjigo, se lahko izogne situacijam in provokacijam, v katere so padli Bogataj, brata Selimovič, na desetine nikjer omenjenih Albancev? Šele pričujoča knjiga lahko kot nadaljevanje spoznanj, ki so jih prinesle izkušnje ljubljanskega procesa proti četverici, sojenje Bogataju v Sarajevu, čarovniški proces pred vojaškim sodiščem v Beogradu in vrsta drugih, starejših političnih procesov, zagotovi tisto potrebno stopnjo vedenja v javnosti, ki lahko premakne zadevo vsaj toliko naprej, da bo možen kolikor toliko resen nadzor nad tajnimi Službami. Zaenkrat nastopajo še vedno kot podaljšana roka primitivnega prostozidar- stva, po pravilnikih, ki so tajni in s pomočjo metod in sredstev, ki so, kot je ugotovila slovenska skupščina, protizakonite in protiustavne. Ko knjigo preberemo, se zavemo dejstva, da živimo v državi, kjer ne obstajajo samo zakonske in tudi vse praktične možnosti za koncentracijska taborišča po balkansko oziroma za »izolacije«, temveč tudi vse možnosti za tajne likvidacije (umore) brez rednih sodišč in procesnih pravic. Knjiga bo brez dvoma dvignila veliko prahu. Upajmo, da bo vihar tolikšen, da bo pomagal odstraniti boljševistično zasnovo naših tajnih Služb, ki delujejo na ideoloških temeljih z začetka tega stoletja, za kratenje človekovih pravic pa uporabljajo najmodernejša uvožena tehnična sredstva, kupljena iz nenasitnega proračuna. Nadzor javnosti in parlamentarne oblasti mora brezpogojno onemogočiti zlorabo Služb v politične namene. To pa bi omogočila javna objava predpisov, po katerih Službe delujejo, kajti naravnost absurdno je, da so državljani v težki zmoti glede svojih pravic. Na eni strani jim te pravice javno jamči ustava kot najvišji pravni akt, na drugi pa jih izničuje navaden podzakonski akt državnega organa ali posameznega uradnika, s katerim javnost sploh ni seznanjena. 8 Na dan prihajajo novi dokazi o politični montiranosti in drugih vidikih ozadja procesa proti četverici pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Knjiga razkriva pomemben del tega ozadja in nazorno prikazuje predvsem dvoje: tisti del vzrokov za proces, ki temelji na vojaških ocenah o kontrarevoluciji v Sloveniji, ter metode in sredstva, s pomočjo katerih je bil proces pripravljen in izveden. Knjiga v mnogočem dopolnjuje dosedanje ugotovitve skupine delegatov skupščine SR Slovenije za proučevanje političnih posledic procesa proti četverici ter ugotovitve, zajete v sporočilih Odbora za varstvo človekovih pravic št. 52 in 52a. Med branjem se nam odkrije tudi fantastičen razloček med splošnimi smermi demokratizacije v družbi ter med splošnim načinom ocenjevanja teh procesov v armadi. Kot pravi nekje avtor, sta na vse nove ideje v Sloveniji po ocenah vojaških varnostnih organov in tudi domače državne varnosti vplivala Zahod ali pa kar specialna vojna tujih obveščevalnih služb in sovražne emigracije. Od teh ocen pa do obtožb o kontrarevoluciji v Sloveniji, ki jih je spomladi kot politično podlago za operacijo v Sloveniji sprejel vojaški svet pri generalštabu JLA, pa ni niti koraka. Sodelavci Služb, najsi gre za civilne ali za vojaške, nimajo zasebnega življenja niti v pokoju. Vedno so na preži, poslušajo, dokumentirajo in ovajajo. A vtor zelo nazorno opiše svoje izkušnje z njimi, ko so mu tedensko prinašali informacije in se hkrati pritoževali nad sedanjimi postopki Službe, ki da so predolgotrajni. Oni so »probleme« reševali v vlažnih in temnih prostorih. Sedaj pa so le še nekakšna rezerva. Včasih pišejo pisma bralcev v Delo, predvsem pa Dnevnik in Nedeljskega, v katerih napadajo Rupla, Bavčarja, Janšo, Tomšiča, pa tudi Kučana, Smoleta. Prepoznavni so po klasičnih prijemih, ki so pobrani iz učbenikov sive propagande ruskih policijskih akademij, le redkokdaj pa se podpišejo s svojim pravim imenom. Vsaka panika, ki bi morebiti zagrabila bralca po prebrani knjigi Sam proti njim je odveč. Trezen premislek po branju nam pove, da javnost še nikoli ni imela toliko informacij o umazanih, protizakonitih in protiustavnih metodah, kijih uporabljajo Službe in s tem še nikoli doslej toliko možnosti, da se jih ubrani. Najboljša obramba je prav javnost dela in odklanjanje vsakega sodelovanja, še posebej pa zatrtje v kali vsakega poskusa izsiljevanja. Izsiljevanje je po naši zakonodaji kaznivo. Knjiga pa nam tudi nazorno prikaže, da totalna kontrola nad večjim številom ljudi zahteva preveč organizacijskih, kadrovskih in tehničnih sredstev, da bi bili lahko kar vsi nadzorovani. Politično prebujanje Slovencev v zadnjem letu jo je Službam še najbolj zagodlo, saj najbrž niti seznamov ne morejo sproti dopolnjevati Pričujoča knjiga pa po drugi strani nikakor ni zanikanje potrebe po protiobveščevalnem delu, usmerjenem proti tujim obveščevalnim službam. To strokovno delo pa ne sme biti zgolj pretveza za kontrolo in strahovanje lastnega ljudstva, kar pa lahko zagotovi samo hkratna kontrola parlamen- tarne oblasti in demokratične javnosti nad delom teh služb, ki se morajo iz politične in vojaško-politične policije spremeniti zgolj v strokovne institucije. Vsebina knjige je skrbno pretehtana in predelana tudi s pravnega stališča, 9 tako da njena izdaja v nobeni točki ne krši pozitivnih zakonov, vsaj ne tistih, ki so javno objavljeni (le-ti bi seveda morali biti edini veljavni). Seveda pa niso izključene ostre reakcije nanjo, saj pomeni podoben prodor v temačno ozadje spletk, kot ga je na področju političnega zakulisja napravila izdaja Kavčičevega Dnevnika, ki sta ga uredila Igor Bavčar in Janez Janša. Na koncu velja vsekakor omeniti še en paradoks, kije v neposredni zvezi s vsebino knjige in njenim avtorjem. Kmalu potem, ko je avtor oddal rokopis knjige založbi, je bil pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na 14 mesecev zapora, in sicer zato, ker naj bi bil zlorabil pooblastila. Pomislite. Zlorabil naj bi bil pooblastila v Službi, katere pooblastila so že sama po sebi, kot je ugotovila slovenska skupščina, zloraba ustave in zakonov, ker niso javno objavljena in ker izničujejo z ustavo zajamčene pravice človeka in državljana. Vojaško sodišče je Romana Leljaka obsodilo na podlagi dokazov, ki so jih njegovi bivši sodelavci v Službi zbrali v okviru operativne akcije Stres. Ta je potekala proti njemu od februarja 1988pod pretvezo, da je zasvojen s slovenskim nacionalizmom, ker je v enotah, ki naj bi jih protiobveščevalno ščitil, med vojaki, skoraj še otroki, odkril premalo slovenskih protirevolucionarjev. O tem, kaj to sploh je operativna akcija, pa več v sami knjigi. Aleš Brejc Т Varnostni sistem države _ tako da njena izdaja v nobeni točki ne krši pozitivnih zakonov, vsaj ne tistih, ki so javno objavljeni (le-ti bi seveda morali biti edini veljavni). Seveda pa niso izključene ostre reakcije nanjo, saj pomeni podoben prodor v temačno ozadje spletk, kot ga je na področju političnega zakulisja napravila izdaja Kavčičevega Dnevnika, ki sta ga uredila Igor Bavčar in Janez Janša. Na koncu velja vsekakor omeniti še en paradoks, kije v neposredni zvezi s vsebino knjige in njenim avtorjem. Kmalu potem, ko je avtor oddal rokopis knjige založbi, je bil pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na 14 mesecev zapora, in sicer zato, ker naj bi bil zlorabil pooblastila. Pomislite. Zlorabil naj bi bil pooblastila v Službi, katere pooblastila so že sama po sebi, kot je ugotovila slovenska skupščina, zloraba ustave in zakonov, ker niso javno objavljena in ker izničujejo z ustavo zajamčene pravice človeka in državljana. Vojaško sodišče je Romana Lei jaka obsodilo na podlagi dokazov, ki so jih njegovi bivši sodelavci v Službi zbrali v okviru operativne akcije Stres. Ta je potekala proti njemu od februarja 1988pod pretvezo, da je zasvojen s slovenskim nacionalizmom, ker je v enotah, ki naj bi jih protiobveščevalno ščitil, med vojaki, skoraj še otroki, odkril premalo slovenskih protirevolucionarjev. O tem, kaj to sploh je operativna akcija, pa več v sami knjigi. Aleš Brejc Т Varnostni sistem drža ve Razvoj službe varnosti JLA »Još u toku rata, sa prvim počecima formiranja naše nove države, stvorena je služba bezbednosti protiv okupatora i njegovih pomagača, koji su radili na tome, da porobe naše narode i unište našu zemlju. Na frontu borbe sa takvim neprijateljima ona je dobila ratno krštenje, očeličila se i prekalila kao organ revolucionarne borbe, koju je neprijatelj osečao na svojoj koži kao močnu udarnu snagu naroda.« (Tito) Z ukazom vrhovnega komandanta je bila 13. maja leta 1944 ustanovljena Ozna (Odjeljenje za zaštitu naroda). Začetki delovanja vámosme službe segajo že v prve dni vstaje in usta- navljanja prvih partizanskih enot. Njihovo delovanje je temeljilo na var- nostnih ukrepih, ki jih je bilo treba izvajati za zaščito pred nasprotniki. Ti ukrepi so bili: zbiranje podatkov o sovražnikovi moči, njegovih namenih, odkrivanje in razkrinkavanje njegovih ovaduhov, diverzantov in petokolon- cev, varovanje javnega reda ter osebna in premoženjska zaščita prebivalcev na osvobojenem ozemlju. Nosilci te dejavnosti so bili vsi subjekti in nosilci NOB, v prvi vrsti komunisti oziroma partijske organizacije. 10. avgusta 1941 je Tito izdal navodilo o nalogah partizanskih odredov. V njem med drugim obravnava tudi vprašanje varnosti odredov, pri čemer pravi: »Brez milosti je treba uničevati njihove agente, domače izdajalce, provokatorje, ki izdajajo fašistom najboljše sinove našega ljudstva..., štabi in komisarji morajo budno paziti, da se v partizanske odrede ne vtihotapijo provokatorji in ovaduhi. V primerih, da se le-ti pojavijo, jih je treba takoj ustreliti in njihova imena javno objaviti.« Hkrati so začele nastajati razne organizacijske oblike za izvajanje varnostne dejavnosti: partizanska straža, ljudska milica, ljudska straža, v Sloveniji pa je bila maja 1942 ustanovljena vamostno-obveščevalna služba (VOS). 13 Kmalu po ustanovitvi teh varnostnih enot je vrhovni štab izdal Navodilo o organizaciji obveščevalne in kontraobveščevalne službe. To izrecno naroča, daje treba v štabih proletarskih brigad, partizanskih in prostovoljnih odre- dih določiti človeka, ki bo odgovoren za organizacijo in delovanje varnostne in kontraobveščevalne službe. Navodilo tudi navaja, da mora biti član KP. KP s Titom na čelu je bila nosilec revolucije in vstaje naših narodov in narodnosti. V tem vojnem času je imela KP, to je treba priznati, veliko, pozitivno vlogo. Spoštovati je treba njeno veliko mobilizacijsko moč, ki je spodbudila ljudstvo, da se je uprlo številčno močnejšemu in do zob oboroženemu sovražniku. Verjetno je bila nuja in naravna zakonitost, da si je KP s takšno vlogo pridobila avantgardno vlogo in s tem možnost, da uveljavi svojo — komunistično — ideologijo. Zato ni bilo čudno, da so v partizanskih enotah na vse vodilne položaje postavljali člane KP. Tako politično stališče seje uveljavilo tudi v enotah varnostne službe. To je potrdil tudi vrhovni štab, ki je menil, da morajo biti v varnostnih organih največjega zaupanja vredni komunisti. Na podlagi takega stališča vrhovnega štaba so bili varnostni organi v čedalje bolj podrejenem položaju do KP; izgubljali so svojo pravo funkcijo — funkcijo ljudskih organov varnosti. Njihovo delovanje je bilo neposredno povezano z ideologijo partije. Nasprotniki ali pa osebe, tudi borci, ki se politično niso opredelili za KP, so zanje postali praktično nasprotniki komunistov. Verjetno se nikoli ne bo izvedelo, kaj se je v resnici dogajalo z borci, ki so imeli pomisleke do KP, ki so prišli v partizanske enote le iz patriotskih razlogov, da bi branili svoj dom, ne pa, da bi postali poltroni partije. O tem ni bila narejena nikakršna evidenca, ob- stajajo samo spomini borcev, ki so v povojnem času o tem spregovorili in pisali. Pa še teh je bilo zelo malo. Večinoma so se potuhnili v osebni mir in sami prenašajo svojo vest, drugi pa so bili člani KP in, razumljivo, o tem ne govore. Vendar pa veliko povedo že citirane Titove besede iz Navodil..., ki so nastala... in govorijo o tem, da je treba izdajalce takoj postreliti, obra- čunati pa tudi s tistimi, ki vnašajo razdor v partizanske enote. Verjetno ni treba biti idealist in ne razumeti, kaj je Tito s tem mislil. Izredna in ljudska sodišča v NOB so bila na hitro formirana, večinoma sestavljena iz članov KP. Veliko zapisanih sledov niso pustila, razsodba pa je bila ponavadi znana vnaprej. Verjetno je bolje ne poglabljati se v te nemirne vode, in to vsekakor tudi ni cilj mojega pisanja. Metodologija varnostne službe med NOB ni bila izpopolnjena, temeljila je na izkušnjah ilegalnega delovanja KP v predvojnem času. Komunisti so razvili »pravilo konspiracije« in na teh izkušnjah se je začela dejavnost obveščevalnih in protiobveščevalnih služb. Eden od konspirativnih pre- ventivnih ukrepov poveljstev in štabov je bil, da se s prihodnjimi potmi in bitkami seznani le ožja skupina partizanske enote. S tem je bilo možno v veliki meri preprečiti, da bi informacija o nameravanih akcijah prišla do morebitnega infiltriranega agenta v enoti. Stalno preganjanje pred drugo svetovno vojno je člane KP izurilo v previ- dnosti, ki pa ima lahko nasprotujoča si pomena. Pozitivnega, kar zadeva 14 preventivno zaščito enot NOB, in negativnega, zaradi pretirane nezauplji- vosti, ki je pripeljala do slabih medčloveških odnosov, ki so porazni za vo- jaško strukturo. Vojni čas in njegove zakonitosti so postavile pred tedanje varnostne organe zahtevo, daje treba temeljito preverjati vsakega novospre- jetega borca. Varnostni organi so se v ta namen konspirativno povezovali z nezaupljivimi borci (v začetku so bili to izključno komunisti, kasneje pa tudi tisti, ki so bili »na liniji partije«) in preko njih izvajali preverjanje novincev. Ti ljudje, sodelavci varnostnih organov, so dobili po prihodu novega borca v partizan- sko enoto na primer nalogo, da se z njim seznanijo, spoprijateljijo, da ga previdno izprašajo o njegovi preteklosti, politični opredelitvi, o vzrokih in povodih njegovega prihoda v partizane. Posebno so morali preverjati tiste, ki so prišli iz nemških vojaških zaporov, prebegle in tiste, ki so imeli svojce zaprte, kajti to je bil eden od glavnih načinov infiltriranja vohunov. Med običajno preverjanje je sodil tudi tajni pregled osebnih stvari novinca, da bi se tako dokazala morebitna sovražna dejavnost ali pa ovrgel sum. To prever- janje je šlo celo tako daleč, da so varnostni organi v dogovoru s poveljstvi partizanskih enot osumljene pošiljali opravljat kurirske naloge in jih potem zasledovali. Tudi tako so prevedali lojalnost osumljenega do partizanskega boja. Takratni varnostni organi so uporabljali štiri glavne tajne metode: Delo s sodelavci Temeljilo je na diskretnem tajnem sodelovanju med varnostnim organom in borcem, skrito pred drugimi borci. Za partijsko organizacijo so se tako večinoma zbirali podatki o razpoloženju in odnosih med borci, nezadovoljstvu, bojni morali... Že takrat se je ta način dela uporabljal tudi v politične in ne samo v varnostne namene, kot bi bilo lo- gično in razumno. Preverjanje S pomočjo sodelavcev in skrivnega pregledovanja osebnih in drugih predmetov so varnostni organi preverjali poreklo borcev, podatke o njihovi identiteti in druge podatke, ki so bili potrebni v različnih okoliščinah. Pregledovanje osebnih in drugih predmetov Cilj te metode je bil iskanje obremenilnih predme- tov, ki bi potrdili morebitno sovražno dejavnost. Preiskave so potekale na skrivaj, ponavadi s pomočjo sodelavcev, v večini primerov tistih, ki so brskali po osebnih predmetih osumljencev. Zasledovanje To metodo dela so varnostni organi večinoma izvajali v sodelovanju s poveljstvom. Osumljenemu so dodelili kurirska ali podobna opravila, nato pa ga zasledovali. Preverjanje borcev je bilo veliko lažje v partizanskih enotah, ki so bile regionalno homogene in so se borci med seboj poznali že od prej, ko še niso 15 prišli v partizane. V nehomogenih enotah, posebno še v večnacionalnih, pa je nastal velik problem. Različnost ljudi glede na jezik, kulturne, zgodo- vinske in druge običaje je pogosto povzročala spore, ki so se včasih končali zelo surovo, navadno pa z ljudskim sodiščem. Ljudje so bili v glavnem politično neuki, prihodu v partizane je botrovala zavest patriotizma, v končni fazi pa mogoče ideologija komunizma. Veliko borcev pa je šele v partizan- skih enotah prišlo v stik z idejo komunizma, saj KP ni bila enako prisotna v vseh regijah, zato je bilo normalno, da so se pojavljala različna stališča do KP in pogledi nanjo. Vendar pa organi varnosti, za katere je bil edini pogoj članstvo v KP in lojalnost do nje, ne pa morebiti intelektualna sposobnost posameznika, niso veliko razmišljali o teh globljih vzrokih nesporazumov med borci ali njihovi nezaupljivosti oziroma indiferentnosti do KP. Večina varnostnih organov je bila slepo podrejena ideji komunizma; oznanjali so pravljice o božanskem komunizmu, kjer bo vsak imel, kar bo želel. (Takšno tolmačenje, celo v vrstah intelektualcev, se je ohranilo do poznih sedemde- setih let — na srednji vojaški šoli sem namreč poslušal enake zgodbe, seveda času primerne.) Tako predstavljene ideje so imele veliko moralno moč, pozicijska vloga partije seje krepila, ljudje soji preprosto verjeli. Zaradi tega tudi varnostni službi — ki je ostala v podrejenem položaju do partije še dolgo časa po vojni, nekateri njeni deli pa imajo še vedno tak status — ni bilo treba doka- zovati svoje strokovnosti, saj je bilo dovolj, da se je podrejala partiji, ne pa ljudski oblasti. Do leta 1943 se ni veliko govorilo o obveščevalnih in protiobveščevalnih službah. Sele s Titovim odlokom, aprila 1943, sta se ti dve dejavnosti ločili. Protiobveščevalna dejavnost se je v glavnem kazala v partizanskih enotah kot preventivna zaščita enot NOB pred izdajalci, vohuni, koristila paje tudi v politične namene. Obveščevalna dejavnost pa je bila najbolj aktivna, vsaj v prvem obdobju NOB, v institucijah ljudske oblasti. Njena naloga je bila zbiranje podatkov o sovražniku, njegovih premikih, načinu oskrbovanja in podobno. 13. maja 1944 (dan službe varnosti) je bilo ustanovljeno »Odjeljenje za zaštitu naroda« — Ozna — z glavno nalogo zaščite države in nadaljnjega revolucionarnega razvoja. To je bila specializirana enotna varnostna organi- zacija na območju celotne države. Delovala je še poldrugo leto po koncu vojne. Marca 1946 je bila Ozna reorganizirana v Upravo državne varnosti (UDBA) in Kontraobveščevalno službo JLA (KOS), ki je delovala v okviru mini- strstva za ljudsko obrambo. Govorim o času, v katerem je bilo treba razčistiti z nasprotniki KP, z vsemi notranjimi organiziranimi in sovražno razpoloženimi enotami (četniki, ustaši, belogardisti, domobranci, balisti...), vohunskimi, obveščevalnimi in drugimi sovražnimi organizacijami in skupinami, ki so še trmoglavo vztra- jale. Govorim o času, ko si je Udba privoščila dogmatsko-birokratski status, času Rankoviča in IV. plenuma. ~Тб Ne strinjam se povsem, da je za tak lasten položaj kriva izključno Udba. To trditev utemeljujem s politizacijo službe že v času NOB, koje izpolnjevala zahteve KP in je ves ta čas imela vlogo, lahko bi rekel, partijske varnostne službe. Delovala je predvsem politično, manj pa strokovno. Drugi negativen dejavnik, ki je botroval takemu statusu Udbe, je bil sam program KP. Obljube partije so bile za ljudi zelo privlačne, čas paje prinesel drugo podobo. Stalin, agrarna reforma. Družbeni status. Res pa je, da se je partija otresla stalinističnega internacionalizma, toda bojim se, da je s tem nehote pridobila bolj izraženo zavest tako imenovanega jugoslovanskega nacionalizma. Prvi nacionalni konflikti. Vse to je povzročilo, da se že tako spolitizirana Udba namesto v strokovnost poglablja v ideologijo. Osebno vidim vzrok za to v neustreznih načrtih in smereh razvoja partije. Prehitra absolutna oblast je opravila svoje. _ Sodobna varnostna služba JLA Rodila se je (s tem imenom) 14. septembra 1955 z ukazom vrhovnega komandanta oboroženih sil Tita. V tem ukazu je razložil, da so vzrok intenzivnejših obveščevalnih in drugih subverzivnih akcij nasprotja med blokoma in njun odnos do naših oboroženih sil; za zaščito oboroženih sil se morajo angažirati vsi subjekti JLA. Od takrat ima ta služba ime ORGANI VARNOSTI JLA. Iz imena je bila namenoma izpuščena beseda služba, ker je bil namen te reorganizacije vključiti organe varnosti pod neposredno poveljstvo komandantov. Organi varnosti so dobili položaj pomočnika komandanta za varnostne zadeve. Tudi komandanti in poveljstva naj bi več pozornosti posvečali varnosti. Tako se vsaj na papirju ne govori več o službi, temveč samo o organih, kar pa je daleč od resnice. Organi varnosti JLA so v tem letu dobili večja pooblastila za zaščito enot in objek- tov (do leta 1955 je bila to naloga komandanta), začelo pa se je tudi orga- nizirano varnostno usposabljanje. To je bil glavni vzrok za to, daje leta 1966 na brionskem plenumu vojaška služba varnosti ostala nedotaknjena. V teo- retičnem smislu je namreč sploh ni bilo, v praksi pa so se njene pristojnosti in dejavnost še povečale. Večina dela varnostnih organov (devet desetin) odpade na protiobve- ščevalno zaščito, le manjši del pa so opravila komandanta za varnostne zadeve. Trditev, da bo z neposredno podrejenostjo komandantu zagotovljena tudi kontrola nad varnostnimi organi, je neresnična. Komandant namreč nima absolutne pravice biti obveščen o protiobveščevalnem delu njemu po- drejenega varnostnega organa, temveč le o manjšem delu njegovega delo- vanja, namreč o njegovih varnostnih opravilih v enoti. Za protiobveščevalni del svoje dejavnosti so varnostni organi neposredno podrejeni nadrejenemu varnostnemu organu. O uporabi metod in sredstev dela ne odloča komandant osnovnih in drugih enot, še več — niti dovoljeno ni, da bi bil seznanjen z njimi. Potemtakem ne moremo govoriti o nikakršni kontroli._ Ts Po sedanji organizaciji, ko so še v veljavi armadna območja (ob izidu knjige bosta namesto LAO obstajala le ljubljansko in mariborsko vojišče in s tem tudi dva varnostna oddelka), so varnostni organi osnovnih enot podrejeni armadnemu oddelku varnostnih organov, ta oddelek pa je podrejen neposredno upravi organov varnosti v JLA s sedežem v Beogradu. To pomeni, da se podatki, ki so rezultat protiobveščevalne dejavnosti, pošiljajo preko oddelkov armadnih območij direktno zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo. Od leta 1955 pa do danes se ta organizacijska shema ni spreme- nila. Vprašanje je, ali tudi sedanje predsedstvo države, tako kot tisto iz leta 1966, meni, da izvajajo celoten nadzor nad varnostnimi organi komandanti osnovnih enot. Pri taki organizaciji to enostavno ni mogoče. Imamo torej popolnoma samostojno službo — državo v državi. Če upoštevamo takšno nesprejemljivo organizacijsko shemo, medrepubliške in mednacionalne konflikte, številčno neenakopravno zastopanost narodov in narodnosti v komandnem kadru JLA (več kot 60 odstotkov oficirjev je srbske narodnosti), nas ne smejo presenetiti marčevske ocene o kontrarevo- luciji v Sloveniji, proces proti četverici in Bogataju ter drugi procesi, o katerih je pisala Mladina in sporočal Odbor za varstvo človekovih pravic. UDBA 65 = ORGANI VARNOSTI 88. Leta 1955 so bili storjeni prvi koraki k posodabljanju sistema varnostne samozaščite JLA. Komandanti, drugi starešine in vsi pripadniki JLA so odgovorni za varnost enot in ustanov. Na celotnem območju SFRJ (JLA) se začne organizirano in načrtno poučevanje o varnostni tematiki. Vsebinska podlaga za nadaljnji razvoj in krepitev samozaščitne dejavnosti v obliki organov varnosti JLA so bile določbe v Ustavi SFRJ in dokumentih ZKJ. Tisti del procesa, ki bi moral imeti primarno vlogo v podružbljanju samozaščite, je najmanj napredoval. Krepili pa so se specializirani varnostni organi v JLA (seveda tudi v civilni družbi z državno varnostjo ni bilo nič bolje) in se tehnično posodabljali. Osebno se bojim te službe. Naša država se vse bolj utaplja v ekonomski krizi, nerešena so nacionalna vprašanja, varnostna služba pa tehnično vsak dan bolj napreduje. Želja po oblasti, centralistična ideologija, ki pripelje do ustvarjanja brez števila notranjih sovražnikov, ustvarjanja nevidnega zu- nanjega sovražnika, močne emigracije, je po mojem mnenju najtreznejša ocena leta 1988. O tej službi ne morem govoriti kot o integralnem delu sistema socialis- tičnega samoupravljanja s specifično in posebno vlogo, o njej ne morem govoriti kot o elementu samoupravnih družbenih odnosov, kar bi v bistvu morala biti. Vsakdanjost daje nasprotno podobo. Varnostna služba je vse manj vključena v sistem samoupravljanja, vendar se še vedno smatra za institucijo, ki se naslanja na sistem samoupravljanja, na delavski razred. Se vedno smatra, da je temeljna naloga vsakega državljana pravica in dolžnost ohranjanja pridobitev revolucije? Razumljivo je, da realnost demantira tako predstavo, kakršno ima varnostna služba o sami sebi. Prava resnica je v tem, da varnostna služba ščiti državo 19 pred državljani. Iz tega izhaja njena moč, ne pa iz samoupravljanja, državljanske volje in podobnega. Ne smejo nas čuditi in presenečati njene tendence po vlogi zaščitnika države in ocene, ki jih sprejema o različnih družbenih gibanjih. Protiustavno je zanjo vse, kar v ustavi ni izrecno dovoljeno. To je moto te službe. Trditev, da se s krepitvijo družbene samozaščite zmanjšuje obseg dela var- nostnih organov (tudi državne varnosti), bi lahko držala. Lahko bi, vendar je praksa varnostne službe drugačna — usmerjena je predvsem h krepitvi svojih vrst, tako kadrovski kot tehnični. Te težnje bi bile razumljive v sis- temu, v katerem je glavna naloga varnostne službe varstvo človekovih pra- vic, ne pa obratno. Takšna in podobne službe bi morale ostati samo v krogih protiobveščevalne dejavnosti, njihova dejavnost bi morala biti usmerjena le v odkrivanje subverzivno usmerjene emigracije in tujih obveščevalnih služb na našem ozemlju. Sedaj paje glavni predmet njenega zanimanja »notranji sovražnik«. Nova družbena in alternativna gibanja ter množična demokra- tizacija v pravni državi ne morejo in ne smejo imeti statusa notranjega sovražnika. V Jugoslaviji pa se dogaja prav to. 20 Obveščevalne in kontraobveščevalne slnžbe v funkciji varnosti države Uvod Skoraj v vseh dokumentih, ki uveljavljajo družbe- nopolitični sistem socialističnega samoupravljanja pri nas, lahko naletimo na besedila o varnosti države. Vse je napisano s ciljem zagotoviti učinkovito preprečevanje ogrožanja delovnih ljudi pred različnimi sovražniki. V ta namen so ustanovljene varnostne službe pri sekretariatu za notranje zadeve ter posebne specializirane varnostne službe v JLA. Zakon o notranjih zadevah v uvodu pravi, da se pripadniki varnostnega sistema trudijo, da bi zakon dopolnjevali skladno z razvojem samoupravnih odnosov ter pravic in dolžnosti občanov. Večkrat naj bi bil spremenjen tudi posebni zakon, ki opredeljuje delovno področje in organizacijo strokovnih služb. Govori tudi o tem, da bi bil s tem omogočen sproten razvoj teh po- dročij, hkrati pa bi se ohranila njihova revolucionarna in razredna usmerje- nost. V istem odstavku so pohvaljeni tudi delavci organov za notranje zadeve, da so veliko prispevali k temu, da je lahko naša družba pod vod- stvom organiziranih socialističnih sil z ZK na čelu nemoteno razvijala sis- tem socialističnega samoupravljanja. Takšne papirnate vloge policijskih sil smo zadnje čase navajeni. Ne prese- neča nas avtor uvodnika Tomaž Erti, kije svoj obraz pokazal v spomladan- skih dogodkih. Počasi pa se bomo morali zavedeti globlje vsebine takšnih in podobnih zakonov. Verjetno smo še daleč od tistega časa, ko bodo policijske sile samo v vlogi zaščitnika človeka, ne pa avantgardne politike. Lahko si zastavimo vprašanje, kam bo sedaj ta zakon, ki ščiti vlogo zveze komunistov, uvrstil nove oblike družbenih gibanj v Sloveniji, kot so SDZ, socialdemokrati, ekologi in mogoče še kdo. Prej sem govoril o tem, da obstaja poleg varnostnih služb v civilni družbi tudi varnostni sistem oboroženih sil. Delovanje obeh varnostnih sistemov je _ skoraj popolnoma enako. Tudi vojaške varnostne službe so dolžne spoštovati Zakon o notranjih zadevah na celotnem ozemlju SFRJ, to pa pomeni tudi enaka zakonska pooblastila pri izvrševanju nalog. Notranje váraosme zadeve so: 1. zadeve državne varnosti, ki urejajo varstvo ustavne ureditve; 2. zadeve javne varnosti, ki urejajo varovanje ljudi in premoženja, vzdr- ževanje javnega reda in miru, urejanje in nadzor prometa na javnih cestah, preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev ter izročanje le-teh pristojnim organom, varovanje določenih oseb in objektov, pomoč pri odpravljanju posledic elementarnih in drugih nesreč, nadzor nad prehodom državne meje in prenosom orožja, streliva in razstreliva, prepove- danega tujega tiska in radijskih postaj (radio Tirana), gibanje in zadrževanje v obmejnem pasu, opravljanje zadev v zvezi reševanjem manjših inciden- tov in drugih kršitev državne meje ter kontroliranje in izvajanje predpisov s področja nadzora tujcev; 3. upravne zadeve, ki se urejajajo v ukviru skupščin občin (osebne izkaznice, pomi listi itd.). Moj namen je pisati o področju varovanja ustavne ureditve, posebej še o varnostnem sistemu v oboroženih silah. Pred tem pa želim pojasniti organi- zacijo teh služb in jih med seboj primerjati (varnostni sistem civilnih insti- tucij in JLA). Zadeve varnosti v civilnih institucijah izvajajo organi javne varnosti (splošni miličniki, prometniki, delavci organov za notranje zadeve, ki delajo pri zatiranju kriminala). V JLA se z zadevami javne varnosti enot in ustanov JLA ukvarja policija oboroženih sil z enakimi in specifičnimi nalogami (prometna vojaška policija, splošna vojaška policija za preverjanje podatkov, varovanje visokih vojaških oseb, zavarovanje objektov in ustanov JLA in TO, varovanje vojaške discipline in podobno, oficiiji JLA, ki delajo na področju zatiranja kriminala v JLA in v zvezi z njo). Zadeve državne varnosti v civilnih institucijah opravlja služba državne varnosti, posebna služba v okviru organov za notranje zadeve. Njihovo področje je urejeno s posebnimi tajnimi predpisi. Zadeve varovanja ustavne ureditve, enot in ustanov JLA pa opravljajo starešine — organi varnosti v JLA. Z zakoni je urejeno, da ti dve službi delujeta po principu tajnosti in da je njuno delovno področje naslednje: 1. oviranje in preprečevanje delovanja tujih obveščevalnih služb in sovraž- nih agentov; 2. odkrivanje in preprečevanje delovanja ekstremne jugoslovanske emigra- cije, ki deluje proti naši državi; 3. odkrivanje in zatiranje notranjega sovražnika; 4. preprečevanje in zatiranje večjih kriminalnih dejanj. Varnostni sistem pa ima svoje enote tudi v okviru zveznega sekretariata za zunanje zadeve in zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, in sicer civilno in vojaško. Obe službi delujeta izključno na zvezni ravni in v republiških 22 ustanovah nimata svojih enot. Seveda velja to le za mirno obdobje. V voj- nem času pa bi se tudi na nižjih ravneh formirale njihove enote. V ta namen je že v mirnem času v armadnih območjih organizirana obveščevalna služba, ki se strokovno usposablja, aktivno pa ne deluje. O državni varnosti in organih varnosti JLA se je zadnje mesece veliko govorilo in pisalo, bolje povedano, postavljala so se vprašanja, kaj so organi varnosti JLA in državna varnost in kakšna so njihova pooblastila. Seveda odgovorov ni bilo. Zelo malo ali pa nič pa ni bilo napisano o naših ofen- zivnih obveščevalnih službah, ki pridno zbirajo podatke o naših sosedih, njihovih oboroženih silah, političnih razmerah v državah in podobno. Javnosti pa je znana samo jugoslovanska zunanja politika. Do kdaj bomo lagali sami sebi?! Obveščevalna dejavnost je posebna dejavnost, ki organizirano in na speci- fičen način zbira in obdeluje podatke o vojaškem, političnem, ekonomskem in družbenem življenju v drugih državah. Dejavnost obveščevalne službe je zelo široka in zbira podatke za potrebe svoje države. V okviru obveščevalne organizacije delujejo posebne službe, specializirane za razna področja obveščevalne dejavnosti. Organizacija je enotna in centralistično zasnovana. Karakter in obseg delovanja obveščevalne službe je odvisen od politične ureditve države, kateri pripada. Obveščevalne službe agresorskih družb so ofenzivnejše in imajo agresiven karakter, obveščevalne službe neuvrščenih in miroljubnih držav pa imajo milejšo obliko ofenzivnosti, odpovedujejo se subverzivni dejavnosti, vendar ne povsem. Pri obravnavanju obveščevalne službe ne smemo pozabiti, daje le-ta krivec za nastanek druge službe — kontraobveščevalne službe — kot obrambe proti obveščevalni dejavnosti. V Jugoslaviji sta bili ti dve službi ločeni že v času NOB in od takrat delujeta ločeno. Metodologija dela pa je v glavnem enaka ali vsaj podobna. V zaostrenih mednarodnih odnosih in nerešenih ekonomskih problemih se delovanje obveščevalne službe intenzivira. Svoje matične države, njihova vodstva, obveščajo o družbenih, političnih in ekonomskih ter vojaških razmerah v državi, kije predmet njihovega zanimanja. Sedanja jugoslovan- ska politika meni, da tuje obveščevalne službe najbolj zanimajo naše oborožene sile, ki so steber bratstva in enotnosti. Sedanji politiki to lahko verjamemo. Ekonomski in politični položaj je takšen, da obveščevalno res ni zanimiv. Nekaj drugega paje JLA, ki poleg lepe vsote denarja, ki jo dobi od federacije, veliko zasluži še s prodajo »smrti« (orožja). Prav ta prodaja pa naprti lepi JLA na vrat tuje obveščevalne službe. Za vsako državo je namreč važno, da ve, kje se konča pot prodanega orožja in ali obstaja možnost, da bo le-to uporabljeno proti njej. 23 Splošna organizacija vsake obveščevalne službe Vsaka obveščevalna služba temelji na treh temeljnih funkcijah: - vodenju in organizaciji, - zbiranju podatkov in - obdelavi podatkov. Agresivna politika nekaterih držav, po ocenah jugoslovanskih strokovnjakov posebno ZDA, zahteva stalno intenzivno obveščevalno dejavnost. Te obveščevalne službe uporabljajo tudi zelo rigorozne oblike in sredstva, da bi dosegle svoj cilj — prišle do želenih podatkov. Tudi miroljubna in neuvrščena politika ne izključuje obveščevalne de- javnosti, zagotavlja pa, da njeni načini dela ne bi bili agresivni, pa tudi metodologija dela je veliko milejša. Med take države je uvrščena tudi Jugo- slavija s svojima obveščevalnima službama. Ali je to res ali ne, namreč da naši obveščevalni službi nimata ofenzivnega karakterja, je stvar presoje posameznika. V času mojega šolanja oz. specializacije za pripadnika varnostnih organov JLA je krožila zgodbica iz obdobja, ko je zvezni sekretariat za notranje zadeve vodil Stane Dolane. Dolane naj bi bil s svojimi sodelavci organiziral v tujini (mislim, da je šlo za Romunijo) tajno ugrabitev nekega našega emigranta ekstremista. Stvar se je zapletla na meji, ko so tuji cariniki v tovornjaku hladilniku odkrili nedovoljeno »robo«. V zveznem sekretariatu za zunanje zadeve so imeli tedaj hud glavobol. Shematski prikaz delovanja obveščevalnih služb (glej shemo na naslednji strani) Pri tem je zanimivo naslednje. Presenetljivo ni to, da se naša politika spušča tudi v take »podvige«, nenavadno pa je to, da se tega posla loti kontra- ob vešče valna služba. Strokovnjaki za obveščevalne službe bi namreč trdili, da so take »zadeve« v »pristojnosti« obveščevalnih služb, ki delujejo v tujini (čeprav je res, da imajo tudi državna varnost in varnostni organi JLA svoje sodelavce med našo emigracijo). Stvari, ki niso urejene v notranji politiki, tudi v zunanji ne morejo biti. Organizacija vojaške varnostne službe je v temeljih enaka organizaciji civilne obveščevalne službe. Po vrsti podatkov, ki jih zbira, se deli na strateško obveščevalno službo — njena naloga je zbiranje podatkov za vrhovno poveljstvo — in taktično obveščevalno službo, ki zbira podatke za taktične enote. 24 0 1