Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojcm dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapisi I — Po tej poti otmeš marsika» pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalr.' Bpominek po prislovici latinski: nLitera scripta manet", ali po našem: nZapisana čerka ostane". Ker sem tolikokrat slišal praviti o sprelepoti in krasoti nove Altlerchenfeld-ske cerkve, sem hotel pred svojim odbodom iz Dunaja videti tudi še njo. Za korake v ta namen storjene mi pa tudi ne bode žal do zadnjega zdihljeja svojega življenja. Nahaja se to svetišče v VII. dunajskem okraji, zvanim »Neubau". Lepše bizantinske stavbe še nisem videl, in si človek kaj krasnejšega celo komaj misliti more. Mladi, a čez mere nadepolni arbitekt J. Jurij Miiller napravil je načert za to izvanredno sprelepo svetišče, ki se je jelo zidati pod njegovim osebnim vodstvom 1. 1848. Žalibog, da je naslednje leto (2. dan maja 1849) skončal ta bistroglavni umetnik svoje mlado življenje, in tedaj ni včakal, da bi bil mogel videti ia se radovati doveršenega dela. Nepopisljivo veselje bi njemu bilo moglo to vzrokovati. Zidanje sta potem nadaljevala prijatelja ter sodelavca rajnega, Fiedler in Sitter, in sme se reči, da imenom vseh treh arhitektov je zagotovljen častni spomin, dokler bo stalo to svetišče. Zunanjost te dvastolpne, s ponosno kupljo ter z neštevilnimi malimi strešnimi stolpiči, kronane cerkve je tako doveršene lepote, take umetne sestave in izpeljave, da bi se človek moral poleg nje vsesti, ker se je stoje skoraj ne more dovolj nagledati. Najmanjše reči ni, ki bi krasoto ovirala ali omejevala, z eno besedo: nenavaden zidarski umotvor je ta stavba. Sicer je lastnost bizantinskih zidarij taka, da se one veliko ložej ozališajo v zuuanjosti, kot v znotranjem; al pri tem svetišču skerbelo se je, da je tudi znotranja krasota z zunanjo v popolnem soglasju. Arhitektom prihiteli so im pomoč slikarji, kiparji, pasarji, steklarji, kamnoseki, orglodelec in zvonar z vsemi svojimi bogatimi vedami, ter doveršili v znotranjem to, kar pričeli in zgotovili so uni pri zunanjosti. Že koj v lopi, ki je vravnana na čelu svetišča med zvonikoma, zastanejo naši koraki, ter se oči vidoželjno ozirajo po njenih stenah. Šestero sprelepih presnih slik kaže nam tu dela, katera je opravljal Večni Mojster, Bog, v šestib dnevih stvarjenja. Na kraji, kjer bi se po simetrični razdelitvi itnela nahajati sedma slika, je glavni vhod v znotranje prekrasue cerkvene prostore. Koliko versko bistroumje je kazal slikar že tu, češ: Kristjan! šest dni delal je Tvoj Bog in trudil se; posnemaj ga! — sednii dan pak je počival in posvetil sebi v čast; praznuj Gos- podov dan, hodi v cerkev, in moli ga! Je pa tudi res, da, ako lepota veže Božje vnema in napolnuje kristjana s pobožnimi in blagimi čutili ternagiblje ga k molitvi, mora se mu v tej cerkvi všibiti koleno; čekje ,drugej, tukaj mora se mu povzdigniti duh na višave. Vse stene tri ladjine, 36 % ° dolge, 14 ° široke, in s kupljo 20 ° visoke cerkve so prenapolnjene s slikarskimi umotvori in izdelki pervih dunajskih mojstrov; tudi ena ped zidovja ni brez bogate slikane ali pozlačene olepšave. V svojih delib neutnerljivi Fiihrich dobil je bil specielni nalog, osnovati načertje za figuralno okinčje; rešil ga je, bi djal, v popolni, nedosegljivi meri, kakor tudi g. g. Blaas (česar dela sera še oinenil pri popisu Barsenal-a"), Binder, Dobyaschofsky, Engerth, Kuppelwieser, Mayer, Scbonman in Schulz, ki so po njegovih osnovah in načertih izdelovali presne slikarije. Enaka hvala gre tudi vsem drugim umetnikom, ki so imeli kaj opraviti z izdelki svoje struke pri tej cerkvi; imenujem zlasti arbitekta, Van der Niill-a, po čegar načertih se je izdelalo znotranje cerkveno orodje; dalje kiparja Preleuthner-ja in Hans Gasser-ja, orglodelca Al. Horbinger-ja in zvonarjo Hilzer-ja (že tudi po Kranjskem dobro znanega), čegar sedmeri zvonovi zvone najpopolnejši A-dur soglas (A-dur Accord), ter tehtajo nad 182 stotov. Akoravno je BAltlerchenfeld-ska cerkev za one, ki pribajajo iz naših krajev na Dunaj, nekoliko odročna, naj vendar ne zatnudi nihče, katerega pripeljejo morda kdaj okoliščine v cesarsko metropolo, potruditi se do nje; obilno bodo mu poplačani koraki s svestjo, da je videl eno najlepših katoliških svetišč obširne Avstrije. — Zdaj naj pa povem še kaj o večernem poslovilnem shodu vseh učiteljev v slovečej Likey-evi gostilnipi, o kateri gre glas, da je ona Bein Unicum auf dem Continente"; kajti v nji se dobe poleg najbolj okusnib piv in vin, domača jedila ia delikatese vseh narodov, ia to precej o jutru, pa tudi opoldan in na večer. Nahaja se ta gostilnica v podaljšani BKarnthnerstrasse" (h. štv. 61), ter blizo Elizabetinega mosta. Da bi ne bili nikomur v napotje, in bi tudi nas v naši resnično pravi bratovski združbi nihče ne motil, zvolili smo si bili kot kraj našega snidenja podzemeljsko pivarno dvorano (Bier - Halle) *). Akoravno je ona precej prostorna; za nas bila bi pa vendar kmalu pretesna. Bilo se nas je namreč snidilo blizo 300 osob; počastili so naš shod tudi blagorodni gosp. ministerialni svetovalec dr. Hamm, velespoštovani in občeljubljeni minist. sekreter dr. Lorenz in gg. profesorji vseh treh oddelkov. Prav po očetovski zasedli so bili oni mizo ob sredi dvorane, mi učitelji pa smo bili razversteni okrog in okrog njih. Kakor je že sploh o tacih prilikah navadno, je vladala spričetka med družbo bolj zmerna in spodobna tihota; sčasoma jeli so se vendar jeziki zazreševati in postajalo je čezdalje glasneje. Zdaj poprosil je za besedo načelnik (Obmann) našega II. razreda, mnogo čislani gosp. dr. Gustav Zeynek*), in govoril najpred o dobroti in koristi vstanovljenja gospodarskega kurza. Ko je o sklepu govora povdaril, da za to blagost gre v pervi versti zahvala Njib Veličanstvu, presvitlemu cesarju, ter zaklical Jim, BHoch!" zadonelje iz gerl vseh nazočih gromovito trikrat ponovljeni ^Hoch!", kateremu slavoklicu sledila je zdajci tudi od vseh nazočib v brenčečein koru navdušeno zapeta cesarska hiinna. Koj za tem povzame zopet besedo gsp. dr. Zeynek, zahvaljuje se visokorodnemu gsp. ministru Potocki-mu, nazočimu gg. minister. svetovalcu dr. Hamm-u in sekreterju dr. Lorenz-u za blago skerb, ki so jo imeli za nas skozi ves čas gospodarstvenega kurza; g. g. profesorjem pa za dobrotno delitev toliko korjstnih naukov, obljubovaje v našem imenu, da si jih hočemo vtisniti globoko v *' Na Dunaji nahaja se že vee tacih podzemeljskili prostorij, kjer se toei kot pijača navadno le pivo, odtod tudi ime nBier-Halle". Za jesti dobi se vsega, kar le poželi človeški slaj; so pa te dvorane tako krasno ozališane, ter zlasti o večerih tako obilno razsvitljene, da bi se človek kmalo mislil v kakem začaranem gradu. Kar prijetnost še pospešuje, je to, da je ondi v poletju posebno hladno, toraj se gostov navadno tudi vse tare po teh pivarnih kletih. Pisavec. *•) Dr. Gust. Zeynek je zct kranjskim šolam nepozabljivega nckdanjega dež. šol. nadzornika viteza dr. Fr. Močnik-a. Služboval je 1. 1869 v Gradcu, zdaj pak je ravnatelj učitelj. pripravnišnice v Holomuc-u na Moravskem. Je mož jako bistre glave, in je spieal že več »olskili knjig. Pisavec. spomin, in širiti jih na vso moč v svojih daljnih domovjih med narod in mladino sebi v odgojo izročeno. S trikratnim slavoklicem nHocb!" na vse tri imenovane gospode skončal je svoj govor; trikratni gromoviti BHoch!" zaklicali smo tudi vsi zbrani. Zabvaljevali so se potem najpred g. dr. Lorenz; za njim jegovoril precej obširno g. dr. Hamm, dalje še g. g. profesorja Hecke in posebno priljubljeni nam g. dr. Wilhelm (oni, ki je lanskega leta po Bohinju pregledoval na novo vstanovljene sirarije). Vsi povdarjali so z vneto besedo, kako naj bomo učitelji neutrujeni in raarljivi pri svojih podukih v prid ljudstva, mladine i. t. d. Po napitnici, katero je napravil gosp. prof. Hecke na zbrane učitelje, jelo se je prepevati. Nemški pesmi sledila je zdajci češka: BKje domov muj!" in ker se je med tem g. dr. Lorenz približal mizi, kjer smo združeni sedeli slovenski učitelji, ter očitno željo izrekel, slišati tudi našo: BPridi gorenc", smo jo, se ve, kaj radi in z vcliko navdušenostjo zapeli. Za nami oglasili so se zopet v nemščini Tirolci, potein severni Slovani in Rumunci; povedati pa moram vendar očitno (akoravno lastna hvala ni vselej na pravem mestu, tu pa, menim, sme se že glasiti), da zvonec nosili so ta večer naši slovenski napevi. Zlasti jepesem: nOtok bleški" pri verstici: aKdor si tukaj, le zaukaj" s svojera originalnein ,,juhe!tf (zaukal v klasičnem tenoru verlo dobro J. S — e) privabila vedno več poslušalcev okrog naših raiz, in sledile so še : BTam za goro"; ,,Po jezeru" i. t. d. Nadučitelj Jak. Schwarz iz Predarlskega (ki je pozneje tudi imel govor v svojem domačem narečju), ni mogel prehvaliti naših napevov, ter očitno mi djal: nDas liatte ich nicht geglaubt, dass ihr Slovenen so was, wirklich Schones, zusamnien zu bringen im Stande seid !*) Naj povem tudi to, da med petjem in pri napitnicah čulo se je toliko ,,slava° in živio-klicev", da se je labko spoznalo, da korenine slavjanske lipe v Avstriji segajo od ene do silno daljne druge meje njene. — Po 10. uri poslovili so se g. g. profesorji; blagi g. dr. Lorenz pak ostal je med nami čez 11. uro, ter pomenkoval se tako prijazno z nami, kot kak učiteljski sobrat. Proti polnoči razšli smo se v naj boljši volji. Gotovo hrani z manoj vred marsikak v svojem sercu še to uro neizbrisljiv spomin na Likey-evo gostilnico, ter na nepozabljivo poslovilno veselico dne 22. sept. 1869. (Dalje prib.) *) Bil je to taist izversten in jako zmožen nadučitelj Schvrarz, ki je predlanskim v naj čverstejših letih tako žalostne smerti vmerl, zaboden v vrat po bivšem nckdaajcm učencu. Sledil sem z veliko vedoželjnostjo po časnikih razglašeni pravdi zoper mladega morilca. Obsojen je bil na 5 '/,, let v ječo, kar je po moji pičli in nemerodajavni razsodbi pač malo oziroma na posiljeno sraert moža, ki bi bil lahko še mnogo mnogo koiistil gvojemu rodu. Pisavec.