Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.009 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 u Leto XXX. - Štev. 12 (1495) Gorica - četrtek, 23. marca 1978 - Trst Posamezna številka Lir 200 da ne bomo več nedoletnl otroci, omahljivi, da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto, marveč bomo stali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rastli k njemu, ki je glava, Kristus. Iz njega vse telo prejema rast, 1(0 se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je Primerno poedinemu delu, in tako samo sebe zida v ljubezni (Ef 4, 13-16). Vse naše delo za osebno svetost kakor tudi vse dušnopastirsko delo teži za tem edinim ciljem: rast v Kristusa. In ta Kristus je poveličani, od mrtvih vstali. Po krstu, še po sv. maši in obhajilu so prvine Kristusovega poveličanja že v nas. ^-elo primerno je izbrano drugo berilo za veliko noč, vzeto iz pisma apostola Pavla °l°šanom: »Bratje, če ste vstali s Kristusom (tj. s postom in dobro spovedjo), iščite, ‘,r je zgoraj, kjer je Kristus sedeč na božji desnici. Hrepenite po tem, kar je zgoraj a nebeškimi zakladi), ne po lem, kar je na zemlji (obveznosti zvesto opravljamo, do-^ra dela vršimo, nikar pa svojega srca ne navezujmo na materialne dobrine in ze-n,eUske naslade). Zakaj umrli ste (grehu, strastem) in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu (duhovno življenie v posvečujoči milosti je nevidno, kot Je Bog nevi-dei>). Ko se prikaže Kristus, vaše življenje (ob posebni in vesoljni sodbi), takrat se °ste tudi vi z njim prikazali v slavi«. Obljubljeno poveličanje bomo dosegli, če bo vse naše življenje stanovitna hoja za usoni. K temu naj nas spodbudi tudi letošnje obhajanje velike noči. Svojstvena govorica velike noči Narava se sprošča okovov, ki jo je z njimi obdala zima, tako da je bila podoba, kakor bi bila smrt močneša od življenja. Spomnimo se sivih zimskih dni, ko je tudi noč zmagovala nad dnevom in je sonce le kdaj za trenutek kakor brez moči posijalo izza oblakov. Toda prišla je zopet pomlad in z njo zmaga življenja nad smrtjo, zmaga svetlobe nad temo, toplote nad mrazom. Povsod, kamorkoli se ozremo, smo lahko priče tega prebujenja v naravi. Ta okvir pomladnega veselja obdaja praznik, ki mu pravimo velika noč, praznik, ki ima veliko povedati kristjanom, pa tudi vsem tistim, ki verujejo v lepšo prihodnost človeka. Velika noč govori nam kristjanom o dogodku, ki je poroštvo zmage življenja nad smrtjo, ko so namreč Kristusovi prijatelji naenkrat doživeli nepričakovano spremembo, ko so morali priznati, da tisti, ki je na veliki petek umrl na križu, živi, da je vstal, da se njegovo poslanstvo ni žalostno končalo, temveč se je šele sedaj prav začelo. Kristus je vstal in živi! Prikazal se je Mariji Magdaleni, Petru, enajsterim, učencema na poti v Emavs. In ko so učenci doživeli pozneje še posebno notranjo prenovo ob prihodu božjega Duha, so bili usposobljeni, da ponesejo Kristusovo oznanilo med vse narode, po vsem svetu. Vstali Kristus je bil z njimi, čeprav ga niso več videli. Velika noč nam torej daje tudi zagotovilo, da je Kristus še danes med nami, med vsemi, ki vanj verujejo in jih veže vez ljubezni, znamenje njegove prisotnosti med ljudmi. Kristus je med nami posebej še po besedi in zakramentih, ki naj bi bili prav izviri ljubezni in novega življenja. Zato nas ta praznik hkrati opominja, naj tako živimo, da bo Kristus lahko v nas in med nami, da bomo lahko pričakovali v njem vstajenje k večnemu novemu življenju. Apostol Pavel pravi: »Postrgajte stari kvas, da boste novo testo... obha- jajmo praznik... z opresniki čistosti in resnice.« Velika noč končno govori vsem ljudem o zmagi ljubezni nad hudobijo, o zmagi navidezne nemoči dobrote nad silo, o zmagi navidezno nemogočega nad navidez edino mogočim. Dejstvo krščanstva, kljub vsej grešno s ti in nepopolnosti mnogih, ki so ga izpovedovali in ga izpovedujejo danes bolj z besedo kakor z življenjem, priča, da je na njegovem začetku nekaj, kar se ne da razložiti, razen z resničnostjo Kristusovega vstajenja. Ta resničnost opravičuje upanje, ki zida na ljubezni, vero v prihodnost človeštva, če bo samoljubje nadomestila ljubezen. Velika noč je praznik vseh, ki verujejo v človeka, kolikor neskončno sebe presega. Veselimo se, ker je Kristus vstal in živi nad nami, čeprav še tako nevidno. Storimo vse, da se bodo lahko veselili še drugi. Bodimo luč, ki priča o njegovem vstajenju, o nepremagljivi moči ljubezni in upanja. Tržaika škifisko ztamanie: of začetka la daaea Zarja vstajenja nas čaka onstran osebne in skupne Kalvarije. Le če bomo zares osebno globoko in skupno v občestvu doživeli Kristusov in svoj veliki petek, bomo tudi letos in v bodoče šli veselju velike noči osebno in skupno naproti. Pisatelj Ivan Cankar je zapisal globoko misel: »Velikega petka je bilo treba, da je prišla velika nedelja.« S to mislijo želimo svojim naročnikom, bralcem in prijateljem našega lista doživeto praznovanje največjih skrivnosti Kristusovega odrešenja. UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA« Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Življenje z ustalim Kristusom Ker je Gospodovo vstajenje središčna točka naše vere, je potrebno, da imamo Slede tega zgodovinskega dogodka pravilno pojmovanje. Gospodovo vstajenje je po svoji vsebini neizčrpna skrivnost, kateri nikoli, celo v nebesih ne, ne bomo mogli Priti do dna. Liturgija velikega ali svetega tedna nudi dovolj duhovne hrane za boljše umevanje Kristusove velikonočne skrivnosti, v katero smo vsi vključeni. Velikonočno bedenje s posvečenjem krstne vode In obnovo krstne obljube nam osveži zavest, da smo pri krstu s Kristusom umrli grehu in zaživeli novo življenja božjih otrok. Naloga vsega krščanskega življenja je razvijati, krepiti, dvigati, razširjati tisto življenje, ki se je pri svetem krstu začelo. Bog je v svoji previdnosti in modrosti določil, da se moramo vse življenje truditi, delati, trpeti, ko gradimo in zidamo telo Kristusovo, dokler vsi ne dospemo do edinosti vere in spoznanja božjega Sinu, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove, Po več kot enoletnih pripravah se je vršilo v Rimu v prisotnosti predstavnikov vseh škofij — od 30. oktobra do 4. novembra 1976 — vsedržavno zborovanje na temo »Evangeljsko o-znanj e vanj e dn človeški napredek«. Med tržaškimi predstavniki ni bilo nobenega Slovenca. Tržaški udeleženci so se vrnili iz Rima navdušeni in takoj predlagali tedanjemu apostolskemu administratorju nadškofu Cocolinu, naj bi tudi v Trstu pripravili nekaj sličnega. Predlagali so posebno zborovanje z istimi nameni z ozirom na svojske krajevne probleme. Msgr. Cocolin je z zadovoljstvom sprejel predlog in se kmalu lotil pripravljalnega dela. Vrstili so se sestanki po raznih verskih organizacijah in nekaterih župnijah. Sam škof je zbiral vse duhovnike po posameznih dekanatih in z njimi razpravljal o tej zadevi. Italijanske verske organizacije in nekatere skupine so očitno kazale nezadovoljstvo nad trenutnim stanjem, lahko bi rekli nestrpnost ter odločno zahtevale spremembo in prenovo v škofiji. ŠKOF IN SLOVENSKI DUHOVNIKI Od vsega tega je bil slovenski del popolnoma oddaljen, ker ni bilo med nami človeka, kii bi vzel vso zadevo v roke in se predstavil z novimi pobudami. Le dva duhovnika, dr. Angel Kosmač dn msgr. Marijan Živic, prvi kot dekan in drugi kot vodja pastoralnega sveta za slovenske vernike, sta iskala priložnosti za sklicanje laikov in slovenskih redovnic, skratka vseh razpoložljivih sil k skupni odgovornosti. 23. marca se je škof Cocolin srečal s slovenskimi duhovniki v Marijanišču na Opčinah. Orisal je glavne teme rimskega zborovanja, razodel svoje načrte in povabil slovenske duhovnike, upoštevajoč seveda svojske probleme slovenske tržaške Cerkve, k tem novim prijemom. Sestanku je prisostvoval tudi g. Mario Cividin kot vodja pastoralnega urada. Škof Cocolin je povedal, da namerava sklicati predstavnike vseh verskih organizacij in župnij (tudi slovenskih) na skupen posvet 1. julija 1977 v dvorani ob cerkvi Sv. Marije Velike (pri jezuitih). Na to prvo srečanje naj bi zagotovo prišli tudi slovenski duhovniki. Razmere za nas še niso bile dozorele. Vsaj tako smo menili. Odločili smo se, da bomo slovenski duhovniki sporočili škofu, da se ne udeležimo napovedanega srečanja, zato pač ker nismo pripravljeni. Birmovanje v Boljuncu (24. junija 1977) nam je dalo možnost, da smo se pogovorili s škofom in povedali svoje pomisleke. Škof je razumel naš položaj (tudi našo nepripravljenost), a je prijazno vztrajal: Pridite, boste povedali, da niste pripravljeni, a pridite. Sprejeli smo škofovo vztrajanje in določili dva duhovnika, ki naj bi šla na zborovanje: dr. Angel Kosmač kot dekan in podpisani kot predstavnik mestnih duhovnikov. 1. JULIJ 1977 Po resnici povedano, smo šli na zborovanje (zraven je bilo še nekaj slovenskih laikov) z nekim strahom. Bili smo še pod vtisom znanih dogodkov pri Sv. Justu. Le kako nas bo sprejela italijanska javnost? Na večer 1. julija 1977 je bila omenjena dvorana nabito polna, med udeleženci je bilo veliko mladine. Poročali so najprej posamezni dekani. Vsakdo je povedal, kakšne so bile priprave po župnijah v dekanatu. Dekan Kosmač je začel najprej v slovenščini, nato nadaljeval v italijanščini. Poudaril je nujno potrebo po združitvi, soočenju obeh skupnosti v škofiji, če hočemo iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinii Velikonočna Stvarstvo je odrešeno, prekletstvo več ga ne teži — vse je kot novo ustvarjeno, srebrna se meglica zdi. Prvorojenec vseh stvari kot seme je bil v grob dejan — zdaj vstal je, v luči se žari, z njim vstani v milosti, zemljan. Kdor s križem je zaznamovan, je dedič novih, lepših dni, za večno je življenje izbran prost demonovih je vezi. Pekel na zemlji že zgrajen se ruši kakor Jeriha, vsak suženj je osvobojen in duša poje radostna. Zmagalec smrti in pekla vsa ljudstva kliče za seboj, da svet bo trata edenska in vsem dan večnostni napoj. Yl Knotts uresničiti načela rimskega zborovanja. Tem besedam je sledil dolg, nepričakovan aplavz. Italijanska baza je pokazala, kako misli o Slovencih. 1. julij 1977 je važen datum za tržaško škofijo, ker se je očitno pokazala nuja po prenovi v škofiji v sodelovanju in soodločanju vseh komponent. V številnih posegih so razni poudarjali potrebo po škofijskem zborovanju; isto sta poudarjala slovenska zastopnika. Toda stvar ni bila še jasna. Nihče ni vedel, kako naj bi se konkretno določilo. V glavnem so bili vsi mnenja, naj škof vzame vso zadevo v roke in sestavi poseben odbor. Pastoralni urad naj mu pri tem pomaga. PRIPRAVLJALNI ODBOR Škof je imenoval odbor 15 ljudi, ki naj bi pripravil zborovanje. Na čelu odbora je bil g. Mario Cividin. Ob njem bi moral biti še g. Marijan Živic kot zastopnik slovenskih duhovnikov. Obveljal pa je njegov predlog: podpisani naj bi stopil v ta odbor, on sam pa bi zbiral skupino predstavnikov slovenskih župnij in organizacij, ki naj bi izključno in vzporedno skrbeli za versko prenovo slovenske Cerkve na Tržaškem. Eni naj bi delali v tem odboru za prenovo, drugi pa naj bi stopili v razne komisije. Delovanje pa naj bi bilo v stalni povezanosti. V pripravljalnem odboru za zborovanje so bili trije Slovenci: poleg slovenskega duhovnika še s. Gabrijela Koncilija in Edi Čermelj, ki pa je ostal le za nekaj časa. Odbor se je takoj lotil dela in nakazal smer in poteze zborovanja. PRVI DOSEŽKI IN PRVE TEŽAVE Težav je bilo nič koliko. Vse je bilo novo in okrog odbora precej nezaupanja, da smo se gibali prav težavno. Za Slovence niso bila tla takoj ugodna. Z vztrajnostjo in prepričanostjo so se kmalu pokazali prvi sadovi. Postali smo enakopravni; med desetimi je bila določena posebna komisija, ki naj bi skrbela izključno za dušno-pastirske probleme slovenskih vernikov. Tu naj bi razpravljali Slovenci in Italijani. Določili smo glavni naslov in podnaslov zborovanja. Glavni dokumenti in glavni nazivi naj bi bili v obeh jezikih, kakor tudi lepaki, kar se je tudi izvršilo. Začasen zastoj je prineslo imenovanje novega škofa. A novi škof je že iz Verone sporočil, da se mora to delo .nadaljevati. 8. decembra je škof Bellomi slovesno stopil v škofijo, 11. decembra je že sprejel člane odbora, 15. decembra 1977 pa je sklical vse duhovnike v semenišču in je (se nadaljuje na strani 2) ■ : Huda mirna a demokracijo Ugrabljeni predsednik italijanske KD Aldo Moro Vsa Italija je še vedno pod silnim vtisom, ki ga je pustila za seboj ugrabitev predsednika Krščanske demokracije Alda Mora ter istočasni uboj petih agentov javne varnosti, ki so ga spremljali. K temu se pridružije še občutek, da je država nemočna pred skritimi in skrivnostnimi nasilneži, ki delajo, kar hočejo ne da bi jih bilo moč izslediti. Gre brez dvoma za podtalno organizacijo, ki je mednarodno povezana, ki nima moralnih pomislekov in je v službi svetovne revolucije. Mnogi so prepričani, da je v ozadju Sovjetska zveza, ki na ta način neopazno ruši demokratični red v svobodnem svetu ne da bi jo kdo mogel klicati na odgovor. Po naj novejših podatkih deluje v Italiji več kot 70 različnih skupin, ki so si nadele hrupna in revolucionarno zveneča imena. Na skrajni desni se skuša uveljaviti »Novi red« ali »Nacionalna avantgarda«, na skrajni levi pa imamo oborožene proletarske odrede (NAP), borce prve črte, zlasti pa se zadnje čase omenjajo Rdeče brigade. Zoper nekatere rdeče bri-gatiste prav te dni teče proces v Turinu, ki je moral biti že večkrat preložen. Člani Rdečih brigad so zadnje čase popolnoma izgubili čut za človeško življenje. Uboji pomembnih osebnosti iz vrst javne varnosti, sodstva, gospodarstva, političnih strank (zlasti Krščanske demokracije) postajajo vedno bol j pogosti. Višek so dosegli prav z Morovo ugrabitvijo. ZAKAJ MORO Aldo Moro ima sedaj 62 let. Rodil se je v apulijskem mestecu Maglie ter se že od dijaških let udejstvoval v katoliških vrstah. V letih tik pred vojno je vodil Zvezo katoliških vseučiliščnikov, iz katere so izšli skoro vsi vodilni člani DC. Po vojni je bil izvoljen v zakonodajno skupščino in nato kot poslanec na vseh državnozborskih volitvah. Ministrsko pot je pričel kot pravosodni minister. Leta 1959 je postal glavni tajnik DC. Od 1963 do 1968 je bil trikrat zaporedno predsednik vlade. V Rumorjevi vladi je bil zunanji minister, v letih 1974 do 1976 pa še enkrat ministrski predsednik. Ko je Zacca-gnini postal glavni tajnik stranke, je Moro postal njen predsednik. Moro velja za enega najbolj bistrih politikov v DC in je že večkrat dal svoji stranki novo usmeritev. Tako je bil pobudnik leve sredine, s katero se je DC odprla do socialistov. Zadnje čase je razmišljal, kako bi tudi komuniste pritegnil v demokratično igro. Pravijo, da je prav on z raznimi posredovanji rešil zadnjo zapleteno vladno krizo in omogočil, da so bili tudi komunisti sprejeti v vladno večino. Z ugrabitvijo Mora so rdeči bri-gatisti hoteli torej iidariti človeka, ki je mnogo prispeval k zgradbi današnje itali janske družbe; hoteli so udariti Krščansko demokracijo, ki je nosilec povojnega političnega življenja, udariti pa so hoteli tudi vse, ki v sedanjem trenutku podpirajo Andreottijevo enobarvno vlado, torej tudi komuniste. Obenem so hoteli svetu pokazati, da so čeprav majhna skupina močnejši kot država s svojimi zakoni in demokratičnimi ustanovami. Če so hoteli doseči nek preplah in zmedo v vodenju države, to pot niso uspeli. Prav na dan, ko so Mora ugrabili, se je novi (in obenem stari) ministrski predsednik Andreotti predstavil parlamentu in senatu s svojim programom. Ugrabitev je na vse v obeh zbornicah vplivala kot opozorilo, da je treba vlado hitro podpreti in ji dati vso moralno oporo. Tako so v istem dnevu izglasovali zaupnico: najprej v parlamentu, kjer je za vlado glasovalo 545 poslancev, proti pa samo 30 (liberalci, misovci in demokratski proletarci), vzdržali pa so se trije člani Južnotirolske ljudske stranke. Tudi v senatu je vlada dobila zgovorno večino: 267 proti 5. V »LJUDSKI« JEČI V soboto 18. marca, dva dni po Morovi ugrabitvi, je prejel eden časnikarjev rimskega dnevnika »II Messaggero« telefonsko obvestilo, naj dvigne v nekem podvozu za pešce v središču Rima sporočilo Rdečih brigad o Morovi usodi. Res je našel na strehi kabine za fotokopije kuverto, v kateri je bil letak v petih izvodih in slika Alda Mora v sami srajci pred praporom Rdečih brigad. Iz vsebine letaka je razvidno, da nočejo rdeči brigatisti izmenjati Mora za svoje zaprte tovariše. Ne! Oni hočejo ponižati sedanjo demokratično državo s tem, da bodo Mora kot »najvidnejšega predstavnika imperialistične države multi-nacionalnih družb po De Gaspe-riju« postavile pred »ljudsko« sodišče«. Letak se pričenja takole: »V četrtek 16. marca je oddelek Rdečih brigad aretiral in zaprl v ljudsko ječo Alda Mora, predsednika Krščanske demokracije. Njegovo spremstvo, sestavljeno iz petih agentov specializiranih oddelkov je bilo popolnoma uničeno.« Nato je rečeno: »Kdo je Aldo Moro? Za De Gasperijem najbolj ugleden voditelj DC, neosporava-ni teoretik in strateg tistega režima, ki že trideset let tlači italijansko ljudstvo. Vsako novo obdobje povojne Italije, od krvave politike leta 1950 prek leve sredine do programskega sporazuma šestih nosi pečat Alda Mora, zvestega izvrševalca imperialističnih central. Brezkoristno bi bilo naštevati, kolikokrat je bil predsednik vlade ali minister na ključnih položajih ali na vodstvenih mestih v sami demokrščanski stranki. Javno ali iz ozadja je vedno izvajal protirevolucionarne programe, ki jih je zahtevalo imperialistično meščanstvo... Z aretacijo Alda Mora, ki bo postavljen pred ljudsko sodišče, pa ne mislimo zadeve zaključiti. Sprožili bomo nove oborožene pobude za nadaljnjo rast razredne borbe v službi komunizma.« ODGOVOR DRŽAVE Vest, da je Moro še živ, je na politike vplivala blažilno. Demokrščanski poslanec Galloni je dejal: »Pripraviti se moramo še na težje dni, ki jih ne bo malo. Biti moramo kos dogodkom, brez čustvenosti. Ne smemo pozabiti, kaj smo in kaj pomenimo za državo.« Tajnik DC Zaccagnini pa ugotavlja: »Italija preživlja zgodovinske trenutke in preizkušnjo, kakršne še ni okusila. Toda tokrat nismo sami. Z nami so vse demokratične sile, moški, ženske, mladina, delavci, vse družbene plasti. Zato moramo sedaj reagirati z učinkovitimi ukrepi proti terorizmu, da bosta zmagala mirno sožitje in svoboda.« Medtem pa so se sestali izvedenci petih strank vladne večine. Sprejeli so stališče, da na izzivanje teroristov država ne sme odgovoriti z izjemnimi ukrepi. Treba je le strogo izvajati obstoječe zakone o javnem redu, ki jih vsebuje lanski julijski »programski sporazum«. ■ V soboto so pokopali ob prisotnosti večtisočglave množice vseh pet žrtev podlega atentata na Alda Mora. Maša zadušni-ca, kateri so prisostvovali predsednik republike Leone, najvidnejši predstavniki vojske, političnega, kulturnega in sindikalnega življenja, je bila v baziliki San Loren-zo al Verano. Opravil jo je vojaški nadškof Mario Schierano, kardinal vikar rimskega mesta Poletti ja pa na koncu obreda po naročilu sv. očeta dejal: »Sv. oče je duhovno v tem bolečem trenutku povezan z nami. Zeli izreči besedo tolažbe svojcem žrtev in svojo solidarnost z njim, ki je krivično zaprt. Oblastem želi, da s skupnimi napori vzpostavijo red in pravičnost ter vrnejo ljudstvu zaupanje v demokracijo, ki ga tako zelo potrebuje.« ■ V Italijo je prišel na obisk glavni tajnik organizacije »Amnesty International« Martin Ennals, ki je že deset let na čelu te zaslužne ustanove. Obiskal je poleg Rima še Turin, Firence, Bologno in Neapelj. Ennals je imel več srečanj, na katerih je orisal delovanje organizacije in predstavil italijansko izdajo letnega poročila. Povedal je tudi, da kar v 117 državah kršijo človekove pravice. ■ V Trstu sta dva neznanca v ul. San Nicolo ubila 35-letnega zlatarja Giacoma Barucha. Morilca sta se pripeljala z mercedesom z nemško evidenčno tablico. Zdi se, da rti šlo le za rop, ampak za premišljen umor. Policija se trudi, da bi ugotovila ozadje krvavega dogodka. ■ V Milanu sta bila umorjena dva mladeniča, oba stara po 19 let. Simpatizirala sta z levičarskim izvenparlamentarnim gibanjem »Lotta continua«. Študentje, simpatizerji skrajne levice, so takoj priredili protestni sprevod, pri čemer so napadli tramvaj ter razhili nekaj izložb. ■ Drugi krog državnozborskih volitev v Franciji je potrdil razpoloženje volivcev, ki se je razodelo že v prvem krogu. Vladna večina je prejela 291 sedežev, združena levica pa 200, v odstotkih pa prva 50,49, druga 49,29. V novem parlamentu bodo imeli golisti, ki jih vodi Chirac 148 poslanskih mest (do sedaj 183), zveza sredinskih strank z republikanci na čelu, ki jih vodi Giscard d’Estaing 141 (119), socialisti 103 (102), komunisti 86 (73), levičarski radikali 10 (—), skrajna levica 1, ostali 2. ■ V teku enega tedna so izraelske čete zasedle vse do reke Litani ves južni Libanon, ki ima sicer krščansko prebivalstvo, a so v njem gospodarili palestinski gverilci, ki so neprestano od tam vpadali na izraelsko ozemlje. Kljub pozivu Varnostnega sveta, naj Izrael takoj umakne svoje čete, se ta ne misli umakniti, dokler ne bo dosežen zadovoljiv sporazum, ki naj jamči, da se palestinski gverilci ne bodo več povrnili na to področje in tako neposredno ogrožali varnost Izraela. Medtem pa so že prišle na osporavano ozemlje prve čete OZN, ki jih sestavljajo avstrijski in švedski oddelki. Generalni tajnik OZN VValdheim je za pomoč zaprosil tudi Irsko, Norveško, Nepal in Nigerijo, saj bi potreboval do pet tisoč mož. ■ Dva dni, od torka do četrtka se je mudil v VVashingtonu, kjer se je sestal s Carterjem, predsednik izraelske vlade Begin, katerega je spremljal zunanji minister Da-yan. Begin bi sd rad zagotovil podporo ameriške vlade za nadaljevanje zasedbe južnega Libanona, čemur pa Carter ni naklonjen. ZDA želijo, naj bi za mir na tem področju skrbele varnostne sile OZN, Izrael pa je dal že jasno vedeti, da se ne namerava popolnoma podvreči ameriškemu mirovnemu načrtu. Izjava Mladinske sekcije SSk Mladinska sekcija Slovenske skupnosti, zbrana na seji 17. marca, izraža svoje ogorčenje zaradi ugrabitve predsednika KD Alda Mora in pokola njegovih petih telesnih stražarjev. S tem zločinom, ki je sledil številnim drugim, skušajo italijanski teroristi zrušiti demokratični parlamentarni sistem. Pri tem se ne ozirajo na številne žrtve, ki padajo pod njihovimi streli in se ne zavedajo, da so umorjeni sinovi tistega ljudstva, tistih socialnih plasti, ki jih nameravajo Rdeče brigade »osvoboditi«. Jasno je torej, da delovanje Rdečih brigad ni nikakršno izvajanje oboroženega boja proti kapitalizmu, temveč le egoistično psevdo-revolucionamo izživljanje, ki je samo sebi namen. Zato Mladinska sekcija SSk poziva javnost, naj ne pusti, da bi v državi zavladal kaos, za čemer težijo teroristične organizacije, in izraža svojo zadovoljnost ob ugotovitvi, da bo kljub hudemu zločinu, ki se je dogodil v Rimu, turinski proces vseeno normalno stekel. LJUBKA ŠORLI <3>ojd imo oJljiiu — Aleluja! — v zgodnji zor odmeva. Vstal iz groba Kristus je, Gospod .. . Pojdimo za njim na svetlo pot, luč njegova dušni mrak preseva. — Aleluja! — vsa narava vzklika s krasom svojim tiho, brez besed. Z žarki se zlati dolinski svet, šopke rol v zelenje si zatika. — Aleluja! — čez in čez pozvanja. V sveto jutro Sonce plameni, skozenj križ se Jezusov blešči — cilj poslednji našega iskanja. Z GORIŠKEGA Ogorčenje SSk nad podlim političnim zločinom v državi Splošnemu ogorčenju nad ugrabitvijo predsednika DC posl. Alda Mora 'in pokolom petih policistov se je pridružila tudi Slovenska skupnost. Deželni tajnik dr. D. Štoka je poslal solidarnostni telegram vsedržavnemu tajniku DC Zaccagniniju, v katerem izreka obsodbo nad zločinskim početjem teroristov. SSk je bila na Goriškem aktivno prisotna v manifestacijah za obsodbo Morove ugrabitve. Pokrajinsko tajništvo je odločno obsodilo ta akt politično kriminalnega nasilja in izrazilo željo, da bi prišlo do pravočasne zajezitve terorizma nasploh in prevratniškega delovanja v državi. V goriškem občinskem svetu je bila prejšnji četrtek 16. marca izredna seja, na kateri so svetovalci s posebno resolucijo obsodili atentat na predsednika DC m sploh vsak terorizem. Za SSk je izrazil odločno obsodbo tega nasilnega dejanja svetovalec dr. Bratuž. Na skupni manifestaciji demokratičnih strank in sindikalnih sil v Gorici, ki je bila v petek 17. marca, je v veliki telovadni dvorani v slovenščini spregovoril občinski svetovalec SSk dr. Paulin, ki je v svojih besedah krepko obsodil zločinsko dejanje. Dejal je, da to ogroža splošno državno varnost, še posebej pa je omenil težnje slovenskega prebivalstva, ki je že v času fašizma samo doživljalo val političnega nasilja. Družinska sreča Družina Aleša Pintarja iz Števerjana se je v sredo 15. marca povečala za novega člana: njegova žena je rodila sina, ki ga bodo imenovali Nikolaj. Člani ansambla Lojzeta Hledeta želijo srečni mamici in očetu obilo sreče in zdravja sinu Nikolaju. Čestitkam se pridružuje tudi odbor SKPD »F. B. Sedej« v Števerjanu. ★ Družina Marjanke Fajdiga in njenega moža Romea se je letos v februarju povečala z rojstvom sinčka prvorojenca. Pevci zbora »L. Bratuž«, v katerem Marjanka že veliko let sodeluje, srečnima staršema iskreno čestitajo, malemu Štefanu pa želijo vso srečo na življenjski poti. ★ Družino Agate in Marka Brajnika je osrečil prihod hčerke Helene. K dogodku iskreno čestitajo in želijo vso srečo člani PD »Štandrež« in goriški skavti. Seja občinskega sveta v Sovodnjah V četrtek 16. marca se je sestal občinski svet v Sovodnjah na redni seji. Prvi je spregovoril župan J. Ceščut, ki je odločno odsodil zahrbtni in krvavi atentat, ki se je istega dne dogodil v Rimu. Na koncu seje je v zvezi z atentatom predlagal podžupan Venceslav Devetak, da sprejme občinski svet posebno resolucijo, ki obsoja uboj petih policistov in ugrabitev Alda Mora. Nato je občinski svet prešel k rednemu delu in odobril listino o pobratenju z občino Škofja Loka, ki je sestavljena v dveh jezikih in ki predvideva plodno sodelovanje obeh občinskih skupnosti. Nadalje so svetovalci izvolili dva iz svoje srede, Salamona Tomšiča in Angela Pe-tejana v komisijo, ki jo sestavljajo predsedniki vseh v občini delujočih športnih organizacij. So to Ivan Petejan, Zlatko Vižintin, Jordan Ožbot, Jožko Petejan in Dominik Kovic. Ker so nekateri lastniki zemlje na lokaciji, kjer naj bi bila speljana nova občinska pot, zavlačevali ves proces, je občinski svet sklonil začeti razlastitveni postopek. Zadnja točka dnevnega reda je bila sprememba splošnega urbanističnega načrta, toda bila je odgodena, da bi se lahko pogovorili z arhitektinja Codelio, ki je načrt sestavila. V točki »razno« je svetovalec SSk Jožko Maraž sprožil vprašanje zamenjave zemljišč v Rupi, o čemer je svoje čas občinski svet že razpravljal. Tržaško zborovanje (nadaljevanje s 1. strani) tu zavzel jasno stališče: zaveda se sicer težav, sprejema pomisleke, a lotimo se vsi dela in skupno pripravimo škofijsko zborovanje. 20. decembra je škof sklical tiskovno konferenco in prek družbenih občil napovedal prvo škofijsko zborovanje za versko prenovo tržaške Cerkve. Kakor je za nas slovenske vernike važen mejnik 1. julij, prav tako je tudi dan tiskovne konference. Kakor vedno do sedaj, je bil tudi to pot slovenski jezik enakopraven. Slovenski časnikarji so postavili vprašanja v svojem jeziku in prav tako dobili odgovor. 11. januarja 1978 se je posebej srečal s slovenskimi duhovniki in govoril samo o zborovanju ter jih pozval, naj aktivno sodelujejo. ZAČETEK PRIPRAVLJALNEGA DELA Posebni dvojezični lepaki po mestu in po cerkvah so napovedali vpisovanje v razne komisije. Nepričakovano se jih je javilo nad 600. Slovencev se je prijavilo okrog 20. Vsekakor prenizko število. A kmalu je poskočilo na 40 in smo sedaj prisotni v vseh komisijah, zlasti v četrti. Uradni začetek je bil 17. januarja letos v cerkvi sv. Marije Velike s posebnim bogoslužjem v prisotnosti škofa, nato v dvorani ob cerkvi. Nekatere komisije so se razdelile v podkomisije in to zaradi prevelikega števila članov. Vzporedno pa se je sestajal odbor za prenovo pod vodstvom msgr. Marijana Živca. Dosedaj je bilo šest odborovih sej in tri skupne. Četrta komisija se je te dni zbrala že šestič. Ta komisija je poglavje zase in bomo o njenem delu še posebej poročali. Kot znano, je 2. marca škof sklical moderatorje komisij in podkomisij, da bi poročali o opravljenem delu. Nekaj podobnega moramo tudi mi storiti, da bomo vskladili, kar je bilo storjenega. Vsekakor dosedanje delo ni prišlo do vseh župnij. Marsikje sploh ne vedo za vse te priprave in prizadevanja. Kje je vzrok? Kako naj zajamemo oddaljene? Na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti na skupnem sestanku, ki bo v Marijinem domu v ulici Risorta v četrtek 30. marca ob 20. uri. To bo prva in lahko rečemo odločujoča priložnost za nadaljnje delo. Božji duh se poslužuje ljudi in novih časov, da bo prišlo do prenove naše Cerkve. Bodimo mi tisti .ljudje! Dušan Jakomin ★ S TRŽAŠKEGA Vprašanje organizatorjem »Primorska poje« Cerkveni pevski zbori iz Rojana, z Opčin in iz Škednja, včlanjeni v Zvezi cerkvenih pevskih zborov, so se prijavili na letošnjo pevsko revijo »Primorska poje«. Prijavnice so bile natančno izpolnjene z imeni zborov, dirigentov ter s sporedom narodnih in umetnih pesmi. Čakali smo, da nam organizatorji prireditve sporočijo datum in kraj nastopa. V tisku smo brali seznam in program nastopajočih zborov, žal pa smo morali ugotoviti, da naši trije zbori niso bili vključeni v zadevni seznam. Zakaj? Humbert Mamolo Berta Vremec Dušan Jakomin Prosek V soboto 18. marca smo v dežju in snegu položili k večnemu počitku Amalijo Ra-faelich, gospodinjo g. župnika Franca Šibenika. Služila mu je zvesto 28 let. Pomagala pa je predvsem v župni cerkvi na Proseku: bila je mežnarica, molilka, raznašali« dobrega tiska, roditeljica; bila je pripravljena za vse dobro. Pri pogrebu ji je bila izražena za vse to iskrena zahvala: po duhovnikovih besedah, s številnimi cvetlicami, ki so krasile njeno krsto, z veliko udeležbo vernikov, ki so upoštevali njeno pripravljenost za dobro besedo in za dobro delo, ter z ubranim petjem. Pokojna Amalija bi skoro dočakala 76 let. Bila je iz Trviža pri Pazinu v Istri. Leta 1922 je prišla v Trst in tu bila v raznih hotelih za kuharico. Preselila se je v Jugoslavijo, kjer je nadaljevala s tem delom. Po nezasluženem trpljenju je bila nekaj časa v službi pri župniku v Buzetu in končno pri g. Šibeniku v Lazaretu in nato na Proseku. Odšla je tiho in nepričakovano; v bolnišnici je bila samo nekaj ur. Umrla je kmalu potom, ko je zvedela, da je g. župnik dobro prestal operacijo v Veroni. Naj ji bo Bog dober plačnik. - l. š. Velika noč v Jeruzalemu “ tonaiza«atdn len Ker sta za Kristusovo oznanilo odločilna predvsem smrt na križu in vstajenje, je razumljivo, da velikonočni čas privabi v Jeruzalem največ romarjev. Takrat se tudi domačini predajo valovom ljudi, ki se prerivajo po ozkih ulicah starega Jeruzalema. Arabski trgovci, ki so večinoma muslimani, imajo drugačne skrbi, saj ne smejo zamuditi izredne trgovske priložnosti. V Kristusovem času ni moglo biti dosti drugače, le da so takrat romarji prihajali iz Palestine in ne iz vsega sveta. Zbirali so se okrog templja, ki ga je nekoliko poprej na temeljih Salomonovega templja zgradil kralj Herod Veliki. Danes tudi ta tempelj ne obstaja več, vendar so glavni zunanji zidovi še zelo dobro ohranjeni in spričo izkopavanj v zadnjih letih tudi zelo dobro vidni. Ker se je Kristusova obsodba, križev pot in križanje izvršilo v bližini templja, je tudi danes velikonočno slavje v okolici tempeljskega območja, na katerem stojita zdaj dve veličastni mošeji, ko so ju zgradili Arabci že v 7. stol., kmalu potem, ko so zavzeli Jeruzalem. Tempeljsko območje leži na hribu, ki je že za časa Salomonovega templja dobil naziv »gora Sion«. Glede na današnjo podobo bi morda bil bolj na mestu naziv “tempeljska planota«. Na vzhodni strani tega območja stoji Oljska gora, vmes pa je globoka zareza potoka Cedrona. VELIKI ČETRTEK V jugozahodnem delu starega Jeruzalema stoji v spomin Marijine smrti oziroma »spanja« (zato Dormitio) mogočna cerkev, ki so jo v začetku tega stoletja zgradili nemški katoličani in jo danes upravljajo nemški benediktinci. Na tem mestu je v 4. stol. stala velika bazilika v spomin Marijine smrti in Jezusove zadnje večerje. Od te prve bazilike se žal ni ničesar ohranilo. Današnja dvorana zadnje večerje izhaja iz 14. stol. Vendar cerkve, ki so nastale na teni mestu, temeljijo na krščanskem izročilu, da je v tem delu mesta Jezus s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo. Po končani zadnji večerji je šel z njimi na Oljsko goro, kjer je v vrtu Getsemani molil in med Molitvijo potil krvavi pot. Tukaj je prejel tudi Judežev izdajalski poljub. Romar, ki želi globlje doživeti dogodke iz Getsemanija, se bo ob večernih urah, ko ob tempeljskem obzidju svetijo luči in na jasnem nebu žarijo zvezde, najlaže srečal s trpečo Kristusovo podobo. Na veliki četrtek zvečer ga bodo množice domačih vernikov in romarjev privabile v cerkev, ki se imenuje »cerkev narodov«, da skupaj z njimi prebedi eno uro v molitvi. Takrat se oglašajo pesmi v arabskem jeziku in prodorno odmevajo v cerkvi, ki je na pol v temi. Podnevi bi opazil, da je cerkev na pol temna tudi takrat, kajti okna prepuščajo le toliko svetlobe, da je mogoče opaziti v njih motive noči in trpljenja. Skupne molitve v tej cerkvi danes morda ne bodo izražale le spomina na Jezusovo trpljenje; kritični opazovalci bodo težko šli mimo stiske današnjih prebivalcev Jezusove domovine. VELIKI PETEK Herod Veliki je na severozahodnem delu templja dal zgraditi močno trdnjavo, ki jo je po Marku Antoniju imenoval »Antonia«, ^e sam je namreč večkrat izkusil upornost ■Judov, ki so v njem videli predvsem zvestega rimskega podanika. Zato je hitro ugotovil, da bo ob velikonočnem času, ko so se Judje množično zbirali ob templju, treba tempeljsko področje nadzirali z močno vojaško postojanko. Kmalu po Herodovi smrti so začeli Judejo upravljati rimski predstavniki (prokuratorji), med katerimi je zaradi obsodbe nad Jezusom najbolj zaslovel Ponči j Pilat. Vendar rimski predstavniki niso pre-stolovali v Jeruzalemu, ampak v velikem Pristaniškem mestu Cezareji ob Sredozem- skem Tone Kralj: Vstali Kristus v družbi svoje Matere in apostolov (cerkev v Slivjem) morju; v Jeruzalem so prišli le za velikonočni čas, da bi lahko osebno nadzi-ra,i judovske množice. Še vedno ni mogoče z gotovostjo ugoto-v*ti, ali so rimski predstavniki v času, ko s° bili v Jeruzalemu, bivali v trdnjavi An-t0n'ji tik ob templju ali v bivši Herodovi Palači kakšnih 800 metrov zahodno od ternplja. Od tega vprašanja pa je odvisno vprašanje, kje je Pilat Jezusa obsodil na Slp't *n k|e je Jezus nesel križ na Golgoto. ostopoma je med kristjani prevladalo Prepričanje, da je Pilat obsodil Jezusa v gnjavi Antoniji. Zalo so križarji v 11. in ' sto*'> ko se je v Evropi že udomačila ^ ožnosl križevega pota, na področju *e(* Antonijo in Golgoto razporedili 14 uličl ^ križevega pola, ki se vije po ozkih ^ cah proti cerkvi božjega groba. ** tej poli 8e dovek resnično sreča s tipičnim orientalskim svetom. Levo in desno je vse polno majhnih trgovin (bazarjev), ob katerih arabski trgovci ponujajo in vsiljujejo najrazličnejše orientalsko blago. Na veliki petek je skupni križev pot ena sama nepregledna reka ljudi, iz katere donijo molitve križevega pota v najrazličnejših jezikih. Kolone se težko pomikajo po ozkih ulicah, pa tudi sicer je stari del Jeruzalema znotraj obzidja, ki ga je v 17. stol. zgradil sultan Sulejman Veličastni, poln romarjev in turistov. VELIKA SOBOTA Po križanju so Judje prosili Pilata za dovoljenje, da Jezusu in obema razbojnikoma strejo kosti in jih snamejo s križa. Jožef iz Arimateje je Jezusa položil v nov grob, ki je bil vsekan v skalo blizu Golgote. Takrat je bila Golgota še zunaj mestnega obzidja. Cesar Konstantin je v 4. stol. dal na tem mestu zgradili izredno veliko baziliko, ki je vključevala Golgoto in Jezusov grob. Obdobje arabske oblasti tej cerkvi ni bilo naklonjeno, zato so že križarji morali zgraditi v 12. stol. novo cerkev, ki še danes stoji. Ta je sicer mnogo manjša od Konstantinove, a je kljub temu velika in vključuje Golgoto in božji grob. Romarji, ki hočejo danes praznovati velikonočno vigilijo v Jeruzalemu, so morda razočarani, ker jim cerkev božjega groba ne daje podobnega doživetja kakor cvetna nedelja in veliki petek. V cerkvi se sicer vedno nekaj dogaja, a po nenavadnem redu, da ne rečemo, brez reda. Cerkev je razdeljena na več krščanskih veroizpovedi (grško-pravoslavno, rimskokatoliško, armensko, koptsko, jakobitsko), zato je v tem času notri pravi »direndaj«. Evropski človek se bo težko vživel v orientalski svet, ki se mu tu odpira. Le tisti, ki ima smisel za zgodovino, bo pravično vrednotil orientalsko ritmiko, barve in končno dušo. Če bo hotel v miru moliti in razmišljati ali se udeležiti skrbno pripravljene katoliške vigilije, si bo pač poiskal kakšno drugo cerkev; morda baziliko sv. Štefana, kjer profesorji in študentje francoske biblične in arheološke šole za veliko soboto zvečer skrbno pripravijo liturgijo vigilije. PRIČEVANJE VSTAJENJA Velikonočna nedelja je v cerkvi božjega groba še bolj pestra kakor velika sobota. Na različnih delili cerkve predstavniki posameznih veroizpovedi vsak v svojem času opravljajo svojo liturgijo. Na območju, ki pripada latinsko-katoliški Cerkvi, pred božjim grobom pod kupolo tudi latinski patriarh opravi svojo slovesno mašo. Romarji, ki prihajajo in odhajajo, hočejo vse videti in doživeti čimveč. Zato lahko pridejo tudi do določene notranje razklanosti. Nenavadno je dejstvo, da se v eni cerkvi obhaja toliko različnih liturgij. Morda se vsiljuje vtis, da verniki, ki se udeležujejo posameznih liturgij, nimajo med seboj mnogo skupnega, kar lahko vodi do svojevrstnega razmišljanja: Je mar Kristusovo vstajenje vzrok razdeljenosti med kristjani? Glede tega vprašanja mora bili človek dovolj širok in ne sme izhajati samo iz lastne kulturne in religiozne dediščine. Cerkev božjega groba je dovolj jasno pričevanje o tem, kako verska misel In versko Tudi z ekumenskega vidika je bilo leto 1977 za papeža Pavla VI. polno važnih dogodkov. Omembo zaslužijo zlasti njegove smernice za izvajanje ekumenizma, ki jih najdemo predvsem v njegovih nagovorih škofom, kateri so prišli k papežu na obisk »ad limina«. Skandinavskim škofom je priporočil, naj vodijo katoličane k prisrčnim ekumenskim odnosom, toda ne smejo se odpovedati katoliški tradiciji in identiteti; ne smejo preiti v dvomljiv ekumenizem, ki samo popušča in se odpoveduje svoji izvirnosti in je pasivno pripravljen, da ga drugi absorbirajo. Angleškim škofom je papež poudaril, da je jamstvo za uspeh vsake pastoralne akcije delo v povezanosti z vesoljno Cerkvijo, v ponižnosti in dejavni ljubezni, brez kompromisov, ki bi se tikali resnice. Jugoslovanskemu episkopatu je Pavel VI. prikazal izglede dialoga tudi s pristaši drugih ver in s tistimi, ki iščejo Boga ne da bi se tega zavedali, ko se zavzemajo za dobro ljudi. Toda dialog mora biti tesno povezan s pogumnim krščanskim pričevanjem. Švicarskim škofom je papež priporočal pastoralno skrb, ki naj jo izvajajo v okviru cerkvenih predpisov glede mešanih zakonov za skupno dobro poročencev. Tudi vprašanje mešanih zakonov med katoličani in pravoslavnimi, je dejal Pavel VI. grškim škofom, je treba reševati v ozračju resnice in miru. V splošni avdienci 19. januarja 1977 pa je papež predvsem poudarjal potrebo duhovnega ekumenizma, ki bo temeljil na molitvi, zlasti na naprestanem spreobrnjenju in v želji srečati se v polnem izpolnjevanju božje volje, ki hoče eno in edino Cerkev. EKUMENSKO DELO V PRAVOSLAVNEM OKOLJU V tem pogledu je papež poudaril grško-katoliškim škofom pravico katoliških vernikov, najsi so latinskega, bizantinskega ali armenskega obreda, da žive in se sestajajo po svoji veri. Po sprejetju tega dejstva katoličani z veseljem pozdravljajo pričetek ‘teološkega razgovora tudi z grško-pravoslavno Cerkvijo. Katoliška Cerkev v Grčiji mora združiti ob iskrenem spoštovanju in ljubečem sprejemu častitljivih liturgičnih, duhovnih, teoloških in disciplinskih tradicij globoko povezanost s Petrovim naslednikom. Ta povezanost ne sme biti postavljena v dvom za nobeno ceno. Gojencem grškega kolegija v Rimu je papež ponovil potrebo spoštovanja vseh vzhodnih tradicij, katerih pluralizem je znak življenjskosti in ne nasprotuje globoki edinosti v ver-i. Potrebno je samo gojiti čut za to edinost. ODNOSI S CARIGRAJSKIM PATRIARHOM Patriarh Dimitrij je poslal lani meseca junija v Rim posebno delegacijo. Šlo je za desetletnico obiska Pavla VI. v Carigradu. Delegacija je izročila papežu patriarhovo poslanico in darilo »kot znamenje medsebojne ljubezni in globokega spoštovanja« ter Pavlu VI. poročala o dosežkih prvega delovnega sestanka s katoliško Cerkvijo. Papež se je zahvalil Dimitriju in poudaril svoj sklep »iti v polnem soglasju z vami naprej po poti, ki nas mora pripeljati k skupnemu darovanju sv. Evharistije«. Ob 12-letnici preklioa medsebojnih izob- ........................................................... Srdcžkc breme • • • Pretežko breme nase si sprejel: postal si človek, da boš čista žrtev, izbrana, darovana — in še mrtev si s srcem trdo sulico objel. Z Očetovo odredbo si voljan prepustil rabljem se, sodnikom krivim — ravnali so s teboj kakor z neživim. Kdo bil je kdaj tako zaničevan? Ko je tema zajela zemski krog in je trpljenje tvoje prekipelo, da je strahotno dušo ti prevzelo, si kriknil v noč: »Zapustil si me, Bog ...« Vojak namoči gobo in na drog nasajeno na ustni ti polaga — morda bila je v njem le misel blaga... Še en klic v noč: »Zapustil si me, Bog...« Nagnila se je glava in ves tog visiš na križu, žrtev zapuščena ... Samo z Marijo zvesta Magdalena objema rane prebodenih nog. Yl Knotts čuslvo kakor vsaka druga misel in čustvo ne more ostati zaprto v posamezniku, ampak teži po konkretnem izrazu, prek tega pa na sočloveka, sobesednika, sovernika. Tako lahko ista misel spričo različnih narodnih, družbenih in kulturnih posebnosti dobi več različnih oblik. Po tej zakonitosti nastajajo tudi različne liturgije. To dejstvo samo po sebi še ne narekuje nujno nestrpnosti, sovraštva. Vendar pot do te stopnje ni dolga, če je človek zaverovan v svoj lastni krog, v svojo lastno kulturno in religiozno dediščino. Kakor hitro začnemo popolnoma enačiti izrazno obliko z razodetim naukom, nujno postanemo nestrpni do tistih, ki ne spadajo v naš krog. Verski fanatizem je ravno v krčeviti zaverovanosti v majhen lastni krog. Jezus se je v bistvu boril proti vsakemu fanatizmu. Med drugim je njegova tudi misel, da pravi molilci Očeta ne bodo molili niti na gori Garizimu niti v Jeruzalemu, ampak v duhu in resnici (prim. Jan 4, 20-25). Jezus je bil Jud in je ljubil svojo domovino. Če bi naj njegov učenec »vse pustil« in mu sledil, je jasno, da mora ljubiti tudi njegovo domovino. Želja po doživetju velike noči v Jeruzalemu je torej popolnoma v smislu Jezusovega nauka. Vendar smisel njegovega vstajenja govori tudi in predvsem za to, da Jezus v bistvu ni več omejen na noben kraj. To so že apostoli in njegovi učenci, zlasti pa apostol Pavel, dobro razumeli. Zato so se poslovili od »pravičnih« Judov in so šli med pogane. J. K. ★ • Od 6. do 10. marca so se zbrali v Lu-xemburgu slovenski izseljenski duhovniki, ki delujejo v zahodni Evropi k svojemu pomladanskemu sestanku. Prišlo jih je 29 in sicer iz Nemčije, Avstrije, Švice, Francije, Belgije in Švedske. Letošnje srečanje je bilo združeno z duhovnimi vajami, ki jih je vodil p. Hieronim Žveglič iz Ljubljane. Srečanja se je udeležil tudi škof dr. Stanislav Lenič, ki vodi dušno pastirstvo za slovenske izseljence. čenj je prišla 17. decembra 1977 v Rim druga delegacija s poslanico carigrajskega patriarha, ki je v njej poudaril pripravljenost podreti vse zidove, ki so jih stoletja postavila na pot edinosti. Papež je odgovoril v svoji poslanici: »Počasi a gotovo se naše skupnosti usmerjajo k popolni edinosti.« Medtem je tudi papeževa delegacija obiskala Carigrad. STIKI Z DRUGIMI PRAVOSLAVNIMI CERKVAMI Novembra 1971 je prišlo do izmenjave obiskov na ravni delegacij med moskovskim patriarhatom in Rimom. Ob sprejemu ruske delegacije je Pavel VI. dejal, da je vesel tega razvoja poznanstva in medsebojnega razumevanja, za kar so priča prav taka srečanja. Omeniti moramo tudi obisk, ki ga je napravil kardinal Willebrands v imenu svetega očeta v Romuniji, ko je bil tam umeščen novi romunski patriarh Justin. ODNOSI Z ANGLIKANSKO CERKVIJO Višek teh odnosov je bil obisk, iki ga je napravil canterburyjski nadškof dr. Do-nald Coggan pri papežu 28. aprila 1977. Takrat je papež poudaril, da po zaslugi dialoga ni več sen trditev: »Anglikanska Cerkev zedinjena, enotna, a ne absorbirana.« Na sestanku 29. aprila 1977 v Sikstinski kapeli sta obe strani izrekli željo po edinosti v pričevanju skupne vere. Izjava, ki so jo podpisali ob tisti priložnosti, priznava napredek v dialogu, a tudi ne skriva težav, ki še obstajajo. Ena teh težav je duhovništvo žena. Papež je tudi tu odločno poudaril stališče katoliške Cerkve, »ki hoče ostati zvesta Kristusovi volji, ki je ustvarjalec temeljne ustave katoliške Cerkve«; zato ne dovoljuje duhovništva ženam; hkrati pa je Pavel VI. opozoril nekatera feministična gibanja, da iz tega ne smejo sklepati, da namerava Cerkev postaviti ženo na rob družbe ah se otresti dragocenega in mnogovrstnega sodelovanja žen. STIKI Z DRUGIMI SKUPINAMI RAZNIH VEROIZPOVEDI V govoru 18. maja udeležencem konference svetovnih verskih skupnosti je papež priporočal, naj kljub težavam nadaljujejo s slehernim naporom za dosego popolne edinosti v Kristusu in v Cerkvi. Katoliška Cerkev je zavzeta v delu za ekumenizem, ki temelji na zvestobi Kristusu in spreobrnjenju srca. 25. maja je papež sprejel predstavnike redovnega življenja nekatoliških krščanskih Cerkva. Pavel VI. jih je opogumljal, naj vneto iščejo načine, kako bi lahko redovno življenje različnih verstev nudilo uspešen prispevek k ekumenizmu. STIKI S PRIPADNIKI NEKRŠČANSKIH VER Na obisk v Rim so med drugim prispele tudi skupine japonskih budistov, ki so pripadali različnim tokovom; papež Pavel VI. jih je z veseljem pozdravil. Opozarjal jih je na Boga, skupnega Očeta, in vzpodbujal k dejavni ljubezni v korist trpečih. Isto je storil tudi ob pozdravu udeležencev študijskega sestanka kristjanov, budistov in hindujcev, ki so proučevali načine redovnega in verskega življenja. Do novih stikov je prišlo tudi z islamom. Ti odnosi so se razvijali ne samo prek Tajništva za nekristjane, ampak tudi ob raznih avdiencah. Tako je v avdienci indonezijski delegaciji, ki je 30. novembra prišla v Rim proučevat odnose s katoliško Cerkvijo, in delegaciji iz Perzije 2. decembra papež izrazil svoje veselje in opogumljal prisotne k nadaljevanju dialoga. Perzijski delegaciji je papež posebej dejal, da je delo Cerkve vedno prežeto s spoštovanjem osebne vesti, z odklanjanjem vsake diskriminacije in siljenja, ko gre za izbiro, izvajanje in pričevanje lastne vere ter z upoštevanjem in spoštovanjem pristnih verskih tradicij. Pavel VI. je zaključil z željo, da bi dialog med kristjani in muslimani dobro uspel v rasti medsebojnega poznanja in ob uspešnem sodelovanju v služenju človeku in Resnici. R. R. • Cetavški škofijski svet, organ ki pomaga s svojimi predlogi škofu dr. Kostnerju izvajati škofijsko sinodo, se je 4. marca sestal na rednem zasedanju. Med 44 člani je 8 Slovencev. Glavno pozornost je škofijski svet namenil razpravi o položaju današnje družine. Avstrijski škofje so namreč letošnje leto razglasili za leto družine. Razpravljalci so se zlasti ustavili ob pojavu, ki je prišel v Avstrijo iz Zahodne Nemčije. Mladi ljudje vedno pogosteje živijo skupaj, ne da bi se civilno, kaj šele cerkveno poročili. Prezgodnja praška pomlad Misiimar MaiflSl pmidK Junija 1967 je zborovala zveza češkoslovaških pisateljev. Ti so kritizirali režim, ki je nastopal s sovjetskimi metodami. Zvezo so podredili prosvetnemu ministru, pisatelje Ivana Klima, Antona Liehma in Ludvika Vaculika pa so izključili iz zveze. V jeseni 1967 pa je dal Novotny v predmestju Stahov s policijo razgnati vseučiliške demonstracije. Ko se je v pozni jeseni Novot-ny vrnil iz Moskve, kjer se je udeležil proslav oktobrske revolucije, je ob vrnitvi naletel na strnjeno vrsto nasprotnikov v predsedstvu. Oči vseli so se obračale na Aleksandra Dubčka, tajnika slovaške komunistične partije. Nanj so računali tudi Čehi, ki so hoteli odstraniti ovire za demokratizacijo dežele. Zavedali so se, da je za vso narodno tragedijo, stalinske procese, gospodarsko krizo iskati vzroke v osredotočenju vse zakonodajne, politične in izvršne oblasti v Novotnyjevih rokah. Ta je namreč vodil partijo in državo že dvajset let, od 1957 pa je bil celo predsednik republike. PADEC \OVOT\YJA Novotny je v strahu pred napetostjo dogodkov računal na politični poseg Moskve. 9. decembra 1967 je nenadoma obiskal Prago Leonid Brežnjev. Pogovarjal se je z Novotnyjem in z Dubčkom. Spoznal je težo različnih političnih pogledov in odšel. Za Novotnyja je bila usodna prazna sovjetska tolažba. Dela se je moral lotiti sam. Mobiliziral je delavsko milico in zapovedal pripravljenost vojske. Razprave v vrhovnem prezidiju komunistične partije so postajale iz dneva v dan bolj vroče. Novotnyju ni uspelo, da bi prepričal nasprotnike, da bi sprejeli poravnavo. Napovedal je svoj odstop kot predsednik republike, da bi vsaj ohranil tajništvo partije, a v partiji so se mu uprli tudi nekateri člani prezidija, njegovi stari prijatelji in prešli na nasprotno stran. Novotny je upal v bližnje božično razpoloženje. Medtem pa se je sestal z načelnikom tajne policije, poveljnikom delavske milice in nekaterimi generali. V naglici so sestavili seznam kakih 600 nezaželenih oseb. Večja prisotnost vojaških sil v Pragi je razburila duhove. Od 3. do 9. januarja se je zopet sešel vrhovni prezidij partije. Med vojsko in policijo je nastala raz poka. General Sejna je brž, ko je zvedel za padec Novotnyja, za prosil za zatočišče v ZDA. Delavstvo ni več priznavalo svoje milice, v kateri so prevladovali borci brez idej, a širokih ust. Ideologija ni več povezovala kadrov. Novotnv je znova predlagal svoj odstop kot predsednik republike, ne pa kot tajnik partije. Napadel je Dubčka in ga obdolžil pustolovstva. Dubček mu ni ostal dolžan. Tedaj je Novotny solznih oči izjavil: »Pazite, ne poznate Sovjetov...« Ko je hotel oditi, ga je Dubček zadržal, rekoč: »Ostani tukaj do glasovanja.« Bal se je namreč nastopa Novotnyjeve politične policije. Šestero dvignjenih rok proti štirim je zapečatilo No-votnyjevo usodo. BREZ PRISTANKA MOSKVE Dubček je bil prvi, ki je sprejel mesto tajnika komunistične partije brez predhodnega pristanka Sovjetov. Vendar pa bi ta kisli ugriz omilil, če bi se šel takoj poklonit vsemogočnemu Brežnevu v Moskvo. Toda novi tajnik Dubček je zagrešil prvo napako: raje je šel takoj po izvolitvi v Bratislavo na hokejsko tekmo med sovjetsko in češkoslovaško reprezentanco, kjer so Sovjeti celo izgubili tekmo. Nihče pa ni pričakoval, da bo ta 46-letni, doslej neznani človek, sicer predan komunistični ideologiji, v osmih mesecih pretresel svet s svojo idejo o »socializmu s človeškim obrazom«, da se bo v obrambo te ideje mladi Jan Palah pustil oviti v smrtne ognjene zublje in da bo še drugih 1.500 Čehov in Slovakov padlo pod streli sovjetskih normalizatorjev. KDO JE A. DUBČEK? Aleksander Dubček se je rodil na Slovaškem, v isti hiši kot Ludvik Štur, pisatelj, patriot in slovaški narodni heroj. Marsikdo je v tem videl Dubčkovo poslanstvo borca za osvoboditev lastne domovine pred nasiljem. Še preden se je Aleksander rodil leta 1922, se je njegov oče Štefan podal v Ameriko in se tam že pred prvo svetovno vojno boril v socialističnih delavskih vrstah v Illinoisu. Po vojni se je oče vrnil domov, in Aleksander je imel komaj leto dni, ko se je oče spet podal v tujino, v sovjetsko Azijo. Ko je Aleksander prvič stopil v šolo, je znal bolj kirgiško in rusko kot pa slovaško. V 17. letu se je vrnil v domovino in se zaposlil v Pragi, kjer je ostal sedem let. Nato je šel v Sovjetsko zvezo in nadaljeval s šolanjem na politični šoli CK KP. Toda ta šola ga je v določenem smislu iztirila. Nihal je med opozicijo in sodelovanjem s Sovjeti. V tisku, propagandi in na vseh ključnih položajih se je začela odjuga. Mlada generacija, zlasti izobraženci, ki so morali dotlej molčati, so se naenkrat znašli na široko odprti cesti. Začela se je praška pomlad, zgodovinski trenutek, ki je postavil v zagato in krizo socialistični sistem, ki se še danes po desetih letih zatrt ja praške pomladi in odjuge ni pomiri. AVGUST 1968 Tako je prišel 20. avgust 1968, predvečer vdora sil Varšavskega pakta. Dubčkovi nekdanji učitelji v Moskvi so se s svojimi zavezniki zbrali 1. avgusta, obsodili so praško pomlad, Dubčka in njegove pristaše. Pretresli so vse ukrepe, ki jih je bilo treba podvzeti proti tem političnim krivovercem. 21. avgusta 1968 so se zganile sovjetske, poljske, vzhodno nemške, bolgarske in madžarske vojaške sile. 23. avgusta zapro Dubčka. Njegova utvara, ki je trajala točno marsičesa ni vedelo, kar pa bi moral vedeti Dubček. Ljudstvo je živelo v istih iluzijah kot njegov voditelj in te utvare so zapeljale številne junake v smrt. Dubček je imel pred sabo le dvojno izbiro: zaustaviti tekmo nespravljive svobode z marksistično ideologijo, ali pa se pripraviti na spopad. Gotovo je, da Češkoslovaška ni mogla upati na vojaško obrambo proti Sovjetom in njihovim zaveznikom in praške pomladi je bilo konec. TODA IDEJE NI MOČ ZATRETI Kasneje so v Helsinkih priznali na papirju svobodo kroženja ljudi in idej, prišla je beograjska konferenca, na kateri sta se soočila svoboda in totalitarizem. V Sovjetski zvezi nadomeščajo Sibirijo s psihiatričnimi bolnišnicami ter s pranjem možganov, demokratične države pa se bore za priznanje človekovih pravic. Ideje ni moč zatreti. ★ Izpostavili bodo Jezusov mrliški prt Turinski nadškof Ballestrero je odločil, da se od 27. avgusta do 8. oktobra izpostavi sindon, tj. prt, v katerega je bilo verjetno zavito Jezusovo mrtvo telo za pogreb. Znanstveniki so o prtu že mnogo pisali. Ugotovili so, da je zares iz časov Jezusovega zemskega življenja in da je nastal v Palestini. Na prtu so odtisnjeni sledovi človeka, ki je bil križan. Obraz je izredno plemenit. Sledovi na prtu izpričujejo bičanje in kronanje s trnjem. Danes prevladuje prepričanje, da imamo na prtu zares Kristusovo podobo. Turinski nadškof pravi, da pnta ne bodo izpostavili, da bi zadovoljili radovedneže, pač pa zaradi vernih za izpovedovanje vere v križanega, umrlega in od mrtvih vstalega Kristusa. ★ • Katoliški odbor za boj zoper lakoto in za napredek v svetu s sedežem v Parizu je zadnje tedne organiziral nabirke v korist deželam Tretjega sveta. Na svetu je še vedno 700 milijonov lačnih ljudi, kar 1.200 milijonov pa nima dobre pitne vode. Nepismenih je 800 milijonov, 300 milijonov pa je brezposelnih. Tajnan na Formozi, 28.1.1978 Dr. Humar iz Gorice mi je poslal nekaj denarja za svinčnike in za papir, da bi popisal svojo življenjsko pot. Res ne vem, če bi bilo kaj prida v mojem avtoportretu, da bi ga izpostavljal. O sebi pisati se ne splača. Pač pa bi bil rad za fotografa, ki slika ali filma dogodke, ki se vrstijo, in drage osebnosti, ki pletejo zgodovino salezijanskega dela. Vesel sem bil in sem še sedaj, da sem gradil skupaj z msgr. Kerecom don Bosko-ve ustanove v Kunmingu na Kitajskem. Pozneje sva s pokojnim p. Gedrom skupaj orala na tangkingpoški šoli v Hongkongu in se trudila za kitajsko mladino. Napisal sem debel zvezek salezijanske zgodovine, začenši z našim mučeniškim p. Dupontom, ki je bil v Hanoju in v vsem Vietnamu znan kot rešitelj univerzitetne mladine in oče brezdomcev. Nekaj let za njim sem tudi jaz v Gospodu zaoral prve brazde v Deškem mestu Kristusa Kralja v Hanoju. Pred nami se je odpirala lepa bodočnost. A pod silo razmer sem se moral umakniti na jug. Tam sem še in še začenjal polagati temelje za naše salezijansko delo. Prepričan sem, da je bil kljub velikim težavam povsod zraven prst božji, ki je vse vodil in urejal, prav do danes, tudi brez mene, ker sem postal nerabno motovilo. Zdaj, ko pišem o vseh teh stvareh za osrednji arhiv, je seveda v pisanju videti tudi nekaj mojih prstnih odtiskov. Vendar ne meni, ampak Njemu bodi čast in hvala! Tajnan, 14.2.197S Prejel sem iz Vietnama dve pismi od mojega redovnega sobrata ravnatelja Fabianija. Podrobno mi je opisal našo družinsko slovesnost, ki je bila 8. decembra lani v Saigonu ob 25-letnici prihoda salezijancev (med njimi sem bil tudi jaz) v Vietnam. Navzoči so bili predstavniki 16 redovnih družb. Referatu p. redemptori-sta je sledila diskusija, kako usmerjati katoliško mladino sredi socialistične stvarnosti. Ob vzgledih starih misijonarjev bo treba začrtati nove smernice za katehiza-cijo in delo med mladino ter za oblikovanje našega naraščaja. Ravnatelj Fabiano omenja v pismu tudi velike težave, s katerimi se soočujejo naše velike ustanove, tj. filozofski in teološki študentat v Dalatu ter škofijski atenej sv. Pija X., ki so ga svoj čas upravljali jezuiti kakor tudi naš nekdanji aspirantat, <* • Misijonarka Anica Miklavčič iz kongregacije kanosijank (na levi), ki je prišla obiskat g. Majcena, aspirantka domačinka Anica, misijonar Andrej Majccn, frančiškan p. Longo in salezijanec Fedrigeti iz Trenta. Slednja dva sta se skupaj učila kitajščine -na jezuitski šoli za jezike s Sinčuvu kjer so v mojem času obiskovali višjo gimnazijo aspiranti (kandidati) za duhovniški stan ter raznih redov (salezijanci, jezuiti, frančiškani, redemptoristi, sakramentinci in trapisti). Ko sem julija 1976 bil primoran zapustiti Vietnam, je bil v tem poslopju noviciat s 16 novinci, potem 24 aspirantov v dveh razredih, trije sobratje. štirje bogoslovci, ki so študirali pri dominikancih ter ravnatelj Fabiano. Med duhovnimi vajami pa sem prejel iz Hongkonga od g. Massimina telegram, ki pravi: »Hišo (tj. naš zavod) so zasedli komunisti, vsi naši so v ječi.« le v prejšnjem pismu je ravnatelj Fabiano na to namiga-val, ko je zapisal, naj si ne jemljemo preveč k srcu, če bomo slišali, da smo izgubili našo hišo. Raje molimo za sobrate. »Svoje novince — pravi ravnatelj — navajam k temu, da bi živeli skromno kot naši prvi misijonarji ob prihodu v Vietnam, ki so se ob velikem pomanjkanju nastanili v barakah. Če se posvetiš Bogu, nima smisla živeti v udobnih hišah.« G. Majcen nato dostavlja: v Vietnamu vlada partija. Kar ona odloči, je zakon in zoper to ni priziva. Nihče drug nima pravice oblikovati novega vietnamskega rodu. Od svojega rojstva naprej so Vietnamci že last partije. Ugodnosti uživajo le »napredni« katoličani. Vsi drugi pa morajo zadoščevati za svoje »imperialistične« grehe. * * * Te dni me je obiskala s. Anica Miklavčič, po rodu Tržačanka, ki ima dva brata duhovnika. Sama pripada redovni družbi kanosijank. Prišla je v spremstvu svoje učenke aspirantke Anice ter s frančiškanskim patrom Longom. To srečanje smo ovekovečili tudi na fotografiji. Pričakujemo tudi urednika »Katoliških misijonov« iz Argentine g. Ladislava Lenčka. Je že na potu in se je ustavil najprej v Indiji. Tu na Formozi bo obiskal dr. Janeža v Lotungu, misijonarja Rebola, sestro Brilejevo iz kongregacije vernih duš po seveda tudi mene. S. Brilejeva misli iti za veliko noč na obisk v domovino. Doma je iz Sevnice. Prav lepo pozdravljam dve naši dobrotnici iz Gorice: Katico Munih in go. Poca-rini. Pomagali sta do duhovništva vietnamskima bogoslovcema iz salezijanske družbe Tiemu in Dominiku Nyengu. Od slednjih že dolgo nimam novic. Vem le to, da imata zelo veliki fari z več tisoč kristjani, ki so zelo goreči in hodijo vsak dan k maši. Oba delata čez dan na polju s svojimi sobrati kakor sv. Pavel, da si zaslužita kot dninarja nekaj riža za pod zob, zjutraj in zvečer pa se snideta s svojimi kristjani v cerkvi. Hotela sta poslati našim bogoslovcem v Dalat nekaj sadja in riža, a se ni dalo. Kar pa na svojem cerkvenem polju pridelata, gre v glavnem za davke, kajti ko gre za cerkveno last, so nove oblasti neizprosne. Morala bi z njimi sodelovati kot delajo razni »napredni« kristjani, a raje ostaneta svobodna in neodvisna, kar je edino prav. Komunistične oblasti v Vietnamu so sicer protikapitalistične, a zelo rade sprejemajo denar iz kapitalističnih držav. Mi večkrat pošljemo našim sobratom kako pomoč iz Hongkonga potom kitajske komunistične banke in vse v redu dobijo. Na koncu še ena prošnja: molite za težko preizkušane kristjane v Vietnamu! Tri milijone jih je in do sedaj se kljub komunističnemu vijaku, ki se vedno bolj s svojim marksističnim strupom zajeda v živo tkivo katoliškega občestva, kar dobro držijo. Upajmo, da bo še naprej tako. Francozi imajo pregovor: Pas des nou-velles, bonnes nouvelles! Ker ni novic, lahko rečemo, da so dobre novice. Bog daj! 230 dni, se je razblinila. Ljudstvo ................................................................................................................................................... R. R., Rim (4) Raul Follereau - oče gobavcev MOLITEV 7.A NESREČNE Gospod, uči nas, ne ljubiti nas satnik, ne ljubiti samo naših, ne ljubiti samo tistih, ki jih imamo radi. Nauči nas misliti na druge, in ljubiti v prvi vrsti tiste, ki jih nihče ne ljubi. Gospod, daj da bomo trpeli trpljenje drugih. Daj nam milost, da bomo doumeli, da vsakokrat, ko mi živimo preveč srečno življenje, zaščiteno od Tebe, obstajajo milijoni človeških bitij, ki so prav tako Tvoji sinovi in naši bratje, ki umirajo od lakote ne da bi zaslužili tako smrt, ki umirajo zaradi mraza, ne da bi to zaslužili. Gospod, usmili se vseh revnih na svetu, usmili se gobavcev, katerim si se tako po gosto nasmehnil, ko si bil še na zemlji. Usmili se milijonov gobavih, ki stegajo k Tebi svoje dlani brez prstov in svoje roke brez dlani. Odpusti nam, da smo jih iz nespametnega strahu zapustili. Ne dovoli več, Gospod, da bi samo mi živeli srečno. Daj nam čutiti stisko vesoljne bede, osvobodi nas samih sebe! Tako se zgodi! Amen. MOLITEV ZA LETO 2000 Leto 2000. Čas strahu ali pomlad ljubezni. Atom: zmagoslavje človeka ali morišče človeštva? Gospod, pomagaj nam! Imamo delec njegove moči; tukaj smo pred Teboj, slabotni, krhki, bolj revni kot prej v sramoti naših skrpanih zaznanj in naših razkosanih src. Gospod, usmili se nas. Zgradili smo cerkve, toda naša zgodovina je neprestana vojna; zgradili smo bolnišnice, toda za naše brate smo sprejeli lakoto. Odpuščanja prosimo, Gospod, za poteptano naravo, za uničene gozdove, za oku- žene reke. Odpuščanja za atomsko bombo, za delo na tekočem traku, za stroj, ki požira človeka, in za kletve proti ljubezni. Vemo, da nas ljubiš, in da smo iz te ljubezni prejeli življenje. Iztrgaj nas iz zadušitve src in teles. Da naši dnevi ne bodo več iznakaženi z zavistjo in nehvaležnostjo, in s strašnimi sužnostmi oblasti. Podari nam srečo ljubiti našo dolžnost. Na svetu manjka milijonov zdravnikov: navdihni svoje sinove k zdravljenju; na svetu manjka milijonov učiteljev: navdihni svoje sinove k učenju; lakota muči tri četrtine zemlje: navdihni svoje sinove k sejanju; v stoletjih so imeli ljudje skoraj sto vojn: nauči svoje sinove ljubezni. Kajti Gospod, ni ljubezni brez Tvoje velike ljubezni. Daj, da bomo vsak dan, vse življenje, v veselju in v bolečini bratje, bratje brez mej. Takrat bodo bolnišnice tvoje katedrale in naši laboratoriji priče Tvoje veličine. V srcih svoj čas izgnanih se bodo zablesteli Tvoji tabernaklji. Takrat ne bomo sprejeli drugih tiranij kot tistih Tvoje dobrote in naša omika, izmučena od sovraštva, nasilja in denarja, bo znova vzcvetela v miru in pravičnosti. Kakor jutranji svit postane zora in nato dan, tako naj stori Tvoja ljubezen, da se bodo sinovi leta 2000 rodili v upanju, rasli 1’ miru, in nazadnje ugašali v luči, da Te bodo našli, Gospod, Tebe, ki si življenje.. FOLLEREAUJEVA DUHOVNA OPOROKA Nekaj tednov pred smrtjo je Raul Follereau poslal iz pariške klinike, kjer je čakal, da se podvrže kirurškemu posegu, agenciji za misijonske vesti (AIMIS) v Rimu, prepis listine, ki je bila zanj njegova duhovna oporoka. Iz tega besedila povzemamo najpomembnejše odstavke: Mladi vsega sveta, za vas sta vojna in mir. Pred 25 leti sem pisal: »Ali se bodo ljudje naučili ljubiti med seboj in bo človek na koncu živel za človeka, ali bodo vsi poginili. Vsi skupaj. Včeraj plat zvona, jutri pekel.« Velikani tisti ki so prenehali biti ljudje imajo v svojih strahotnih orožarnah smrti 20.000 vodikovih bomb, od katerih ena sama lahko napravi iz glavnega mesta neskončno pokopališče. In nadaljujejo s to svojo pošastno industrijo, tako da izdelajo tri take bombe vsakih 24 ur. Apokalipsa je na oglu ceste. Mladeniči in dekleta, vi -boste na vsej zemlji rekli »ne« temu samomoru človeštva... Stojim ob večeru svojega življenja, ki sem ga peljal naprej kakor sem ga najbolje mogel, toda ki ostaja nedopolnjeno. Zaklad, ki vam ga puščam, je dobro, ki ga nisem storil, toda ki sem ga hotel storiti in ga morate vi storiti, ko mene ne bo. To je poslednja prizadevnost mojega življenja, predmet te »oporoko«. Določam za vesoljnega dediča mladino sveta. Vso mladino sveta z desne in leve, s sredine in s podvirha. Tisto, ki je prejela dar vere, tisto, ki se obnaša, kot da bi ne verovala, tisto, ki misli, da ne veruje. Ob- Napori za ohranitev narave WWF (World Wildlife Fund) je svetovna organizacija za ohranitev narave in posebno redkih živalskih vrst. Glavni sedež organizacije je v Morgesu v Švici. Organizacija nima dobičkonosnih namenov in po vsem svetu zbira sredstva za uresničitev svojih načrtov: boj za ohranitev vseh naravnih lepot s posebnim zanimanjem za ogrožene rastlinske in živalske vrste. Organizacija uresničuje svoje cilje s podpiranjem raziskav, študijskih srečanj in kongresov o zaščiti narave, s pomočjo obveščevalnih sredstev vzpodbuja k spoštovanju narave in zakonov, ki jo ščitijo ter predlaga nove zakone v ta namen. Z vsemi mogočimi sredstvi skuša vzbuditi pri ljudeh skrb za ohranitev naravnih lepot. Ko se ponudi priložnost, organizacija tudi kupuje manjše površine zemlje, kjer potem ustvari strogo zaščitena področja za floro in favno. Za obveščanje izdaja WWF razne publikacije in svoje redno glasilo. Od ustanovitve leta 1961 je ta neodvisna mednarodna organizacija zbrala in porabila okoli 8 milijard in 400 milijonov lir za uresničitev kakih tisoč načrtov v obrambo narave in si zagotovila nadzorstvo na približno 140.000 hektarjih parkov in rezervatov. Lahko to organizacijo smatramo za pravo Amnesty International v živalskem svetu in splošno v naravi. Italijanska skupina je bila ustanovljena leta 1966 z imenom »Associazione Italiana per il WWF« ter ima sedež v Rimu. Tudi dežela Furlanija-Julijska krajina ima svojo sekcijo v Vidmu, Trg XX. septembra, 14. Organizaoija šteje v Italiji nad 30.000 članov in če pomislimo, da Italijani rajši pristopajo v vrste lovcev kakor pa med branilce narave, je to že lepo število. Bližnja Švica je s 7 milijoni prebivalcev že presegla 70.000 članov. Znak organizacije je priljubljeni veliki panda ali bambusni medved, zelo redka tibetanska zver z belim kožuhom, od katerega se čudno ločijo črni uhlji, s črnimi očali obrobljene oči in črn obroč, ki se vleče od šap prek ramen in pleč. Zadnja leta se je WWF lotila tudi velikih načrtov. Tako je denarno podprla ustanovitev narodnega parka Arusha v Tanzaniji, razvoj raziskovalne postaje za biologijo na Galapagosu in podobno postajo v Indiji. Prav tako je dala na svoje stroške odpreti rezervat Marshauen v Avstriji in naravni park Skaftafel na Islandiji. V Italiji vzdržuje WWF živalska zatočišča Lago di Burano, Orbetello, Bolgheri v občini Ca-stagneto Carfucci in Punte Alberete v Ra-venni. Italijanska skupina z velikim navdušenjem sodeluje pri naporih za ohranitev volka na Apeninih, ptic roparic na Sardiniji in pri študijih o številu in navadah medveda na vsem državnem ozemlju. S posebno skrbjo sledi W\VF po vsem svetu življenju v morjih. Četrti mednarodni kongres, ki se je vršil decembra 1976 v San Franciscu, se je v prvi vrsti zavzel za probleme morja in poudaril, da je morje vir življenja za našo zemljo. Kongres Je opozoril vsa ljudstva in vse države sve-fa. naj ščitijo morja pred onesnaženjem, Pred vandalskim ribolovom in izumura-njem redkih živalskih vrst. Države v Sredozemlju so posebno prizadete in zapletene v la problem, saj postaja Sredozemsko morje iz leta v leto bolj umazana mlaka. Mnoge zanimive morske dvali v njem izginjajo. Tako živi v njem samo kakih 400-800 primerkov sredozemske medvedjice. Delfini, ki še zaidejo v Sredozemlje, so zapisani gotovi smrti, redki postajajo mnogi ptiči, katerih življenje je vezano na morje, tudi morske želve so vedno redkejše. Med ribami so °grožene zaradi strastnega ribolova poseb-110 tun, mečarica, kirnje in zobatci, pri n'zjih živalih pa žlahtna rdeča korala, ra- zne spužve, rarog in morska bogomoljka. Zanimiva pobuda organizacije WWF v naši deželi je od leta 1973 zaščiteni morski park na področju pred Miramarom. Ta kotiček tržaškega zaliva je namreč še najbolj ohranil staro podobo in njegovo podvodno življenje kaže zanimive stike med sredozemskim in subpolarnim področjem. Delo organizacije je po vsem svetu uspešno in hvalevredno ter v današnjem ve-soljnjem potopu onesnaženja, zastrupljanja in uničevanja narave opravlja pravo Noetovo poslanstvo. D. Čotar milo beneških Slovencev Ob prazniku Gospodovega vstajenja čutimo mi, ki živimo v Beneški Sloveniji in smo bili žrtev potresa, za dolžnost, da se vsem dobrotnikom iskreno zahvalimo za do sedaj izkazano pomoč. S srcem, polnim hvaležnosti, vam želimo obilo zdravja in da bi se vedno srečni počutili. Ljubi Bog naj vas obvaruje vsega zla in naj blagoslavlja vašo dejavnost. Obenem vam želimo povedati, da nam bo še vnaprej dobrodošla vsakršna vaša pomoč. V imenu beneških Slovencev Lojze Gorkič (ul. Don Bosco 2, Videm-Udine) Pismo iz Ugande Abim, 26. 2.1978 Včeraj sem se vrnil v Abim, potem ko sem en teden potoval po deželi. »Safari« pravijo tukaj takemu potovanju. Kakih 700 kilometrov sem prevozil z avtom Land Rover. Dali so nam namreč nov avtomobil te znamke, toda samo mi trije zdravniki ga smemo šofirati. V Kampali ne zaupajo domačim šoferjem. Sicer je mesec februar po pravilih višek suhe dobe, toda že dva tedna močno dežuje. Tako je bilo to moje šofiranje po deželi precej težavno zaradi blata. Večkrat sem moral »vstaviti« pogon na štiri kolesa in nižje prestave. Včasih je bil potreben tudi človeški pogon v obliki porivanja. Enkrat sem tudi preluknjal gumo. Štirje črnci so pritiskali na ključ, ki »odšraufa« vijake na kolesu; seveda, ključ ni bil prav postavljen in niso uspeli. Potem sem ga jaz pravilno nastavil in mi je uspelo. Tako sem zdaj zanje tudi izredno močan človek. Na safariju smo opravili kakih 2.000 cepitev, operiral sem kar v odročnih dispanzerjih, pregledal vse polno bolnikov. Ljudje so bili zadovoljni, jaz tudi. Ko sem se vrnil, sem našel običajne probleme v bolnišnici. Ni elektrike zdaj že cel mesec. Vendar so prav danes prišli nekaj popravljat. Tudi vode ni danes, pa izgleda, da bodo do večera črpalko popravili. Bencina skoraj ni dobiti in je težko krožiti z avtom. Tukaj smo bili pred dobrim tednom na tem, da bolnišnico zapremo. Nismo imeli avtomobila (prejšnji Land Rover je zdaj že en mesec v popravilu), brez elektrike nimamo sterilizacije, X-žarkov, destilirane vode. Pomagali smo si na vse načine, toda dolgo časa bi ne mogli vzdržati. Upam, da bo v bodočih tednih bolje. Meni bi bilo žal, če bi nam onemogočili delo, ki smo ga zastavili. Tudi zato, ker ne vem, kam bi me poslali za preostalo dobo. Prosti čas, kolikor ga je, skušam koristno izrabiti: večkrat grem kar spat. Pa tudi berem, napišem kako pismo, delam na vrtu. Moji paradižniki so že debeli. Čez dober teden bodo že zreli; »angurie« rastejo, tudi sadno drevje (zaenkrat so rastlinice). Pravijo, da sledi silna suša, če je februarja dež. To me skrbi, ker časa za zalivanje nimam dosti. Tukaj ljudje pred deževno dobo nekoliko postrgajo zemljo in kaj vsadijo. Naslednja faza je pobiranje pridelkov sredi groznega plevela. Tudi to področje bi potrebovalo koga, da bi jih učil. Vsaj en dober pridelek na leto bi lahko brez težav imeli. Imamo programe tudi na tem področju. Nedelja popoldne. Zdaj po kosilu pišem pismo. Potem bom kaj pojedel in popil. Sadja zdaj tu ne manjka. Ob šestih poslušamo nogometno kroniko iz Italije. Potem večerja, klepet, branje in spat. Pred nekaj dnevi je bil tukaj neki zdravnik iz Avstrije; izgloda, da bo avstrijska vlada pomagala pri cepljenjih. Obljubili staja eno samo nebo za vse. Bolj kot se m°je življenje bliža koncu, bolj čutim dolž-nost vam znova povedati, da bomo samo 7- ljubeznijo rešili človoštvo in vam ponav-*iaB, da je največja nesreča, ki vas lahko doleti, da niste nikomur koristni in da va-e 71 vij en j e ne služi ničemur. Ljubiti se ali izginiti. Ni pa dovolj ble-Jatl kakor ovce, mir, mir, mir, da bi mir Prenehal zapuščati zemljo. Treba je delati s silo in udarci ljubezni. Bodite bogati ob sreči drugih. Bežite Pred nadležno sladkostjo brezimnosti. Če aJ manjka v vašem življenju, je temu '7rešenje. so nam vse mogoče stvari. Bomo videli. Novic iz Gorice mi res ne manjka. Ob sobotah zvečer, tam nekje ob 20. uri začnem navijati za 01ympijo. Upam, da pomaga. Zgleda, da letos gre dobro. Pred kratkim je bila tu blagoslovitev cerkve. Velika slovesnost. Tudi mene so vtaknili v nekak pripravljalni odbor. Sem pač avtoriteta v tem kraju. Še nikoli nisem bil tako deležen spoštovanja, včasih skoraj češčenja. Tudi nikoli več ne bom, ko bom odšel od tu. Po eni strani je prijetno, po drugi pa sitno, ker nalaga dolžnosti, ki jim največkrat nisem kos. Še najbolj si želijo od mene obleke, hrane ipd. Zaenkrat je veliko tega na poti, a do sedaj sem prejel le dva paketa zdravil od prijatelja iz Catanie. Lep pozdrav vsem in topla voščila k velikonočnim praznikom. Bernard Špacapan Izjava sindikata slovenske šole Ugrabitev Alda Mora, enega izmed najpomembnejših nosilcev italijanskega političnega življenja in uboj petih njegovih osebnih stražnikov vzbuja ogorčenost in gnev proti terorističnemu zločinu. Sindikat slovenske šole - tajništvo Gorica izraža svojo privrženost idealom svobode in demokracije. Poziva zato vse svoje člane na budnost in spodbuja šolnike, naj krepijo v dijakih čut dolžnosti ter jih vzgajajo v duhu demokracije. """■llllllllllllllllllllllllllllllllllllHlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHlllllllinillllllllllllllllNUllllllllllllllllllllllllllllllimitlllllllllllllllllllllMIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII Verujte v dobroto, ponižno in mehko dobroto. V srcu vsakega človeka so zakladi ljubezni. Vaša dolžnost je, da poskrbite, da se rode. Ljubiti se je edina resnica. Ljubiti drug drugega, ljubiti se vsi. Ne ob določenih urah, ampak vse življenje. Ljubiti revne, bogate, ki so često ubogi ljudje, ljubiti nepoznanega, bližnjega, ki je na koncu sveta, ljubiti tujca, ki živi pri vas. Ljubiti. Ne bo vam uspelo pomiriti sveta, če ne boste obogatili njegovega srca. Smo težko vklenjeni pričevalci korupcije tega stoletja, ki je bilo včasih tudi lepo, prestrašeni spričo velikanske tekme k smrti s strani tistih, ki si lastijo našo usodo, zadušeni od slepljivega napredka. Srce je strto od krika »lačen sem«, ki se neprestano dviga z dveh tretjin zemeljske oble. Ostane samo še skrajna in iskrena rešitev: da smo si v resnici bratje. Potem pa..., kaj prinese jutrišnji dan? Jutrišnji dan ste vi! KONEC Nabirka za katoliški tisk na Tržaškem Opčine-Bane-Ferlugi 187.650 Sv. Križ 180.000 Rojan 125.000 Sv. Ivan, Trst 123.000 Skedenj 90.000 Sv. Vincenc 84.000 Novi sv. Anton 83.150 Mačkolje 80.500 Boljunec 77.500 Dolina 76.000 Barkovlje 66.600 Boršt 62.750 Prosek 51.000 Salezijanci 44.000 Sv. Ana 40.000 Bazovica 40.000 Katinara 40.000 Kolonkovec 33.000 Podlonjer 33.000 Sv. Jakob 29.000 Repentabor 27.000 Žavlje 21.000 Kontovel 2.000 Ricmanje 20.000 T rebče 13.000 Pesek 11.000 Sv. Barbara 10.000 Skupaj 1.598.150 Nabirka za katoliški tisk na Goriškem Sv. Ivan, Gorica 330.200 Kapucini: — redna nabirka 102.500 — poseben dar 100.000 Rupa-Peč 167.000 Nabrežina 130.000 štandrež 122.000 Sv. Ignacij 120.000 Stolnica 110.000 Doberdob 72.565 š te ver jan 71.000 Podgora 62.000 Placuta, Gorica 52.100 Mavhinje-Sesljan 39.800 Zavod sv. Družine 36.100 Gabrje-Vrh 35.000 Pevma 35.000 Jamlje 70 Ndin in 27.000 Devin 25.000 Subida-Knnin 25.000 Štmaver 10.000 Skupaj 1.672.265 KJER TIRNICE LUČK SE SREČAVAJO V MESTU OB MORJU (V veliko noč) Ne, ni noči v očeh obmorske metropole. Odkar lahko se dviga više v svod za soncem. Kako popravlja, riba, krije madeže! Ko sonce ji zbeži, ga išče z lampijoni pod mostom, strehami, ob tirih, cestah, v stolpih. V slepoti tudi droben trn ognjeno žge... Ne, ni noči na belih prsih knjig ne v svili. V temo brez datuma letijo iskre misli: otrok, žene, možje, in starka s starcem zro. In zmeraj več teme zdrobijo stroji v kleščah, dokler še hočejo ljudje zaklad imetja, ki smrt ga ne zdrobi, ker ni zgrajen s snovjo. Ne, ni noči na bregu skalnatem Narave. V morje gleda mesto, pije blesk omame, ki v njem kot v sredi diha, niha, valovi. Kot da nekje med morjem, gričevjem, pustinjo ni prave Srede, nič rti zanj se tam zgodilo. Vendar od neizmernih hrepenenj trpi. Na zadnjem robu mesta s stenami barake praznuje znova Božji Sin Daritev zmage. Z Njegovih rok se nova zora lesketa. Luči iz mesta v dolgi reki obledijo. Ni več noči na praznik Vstalega od mrtvih, čeprav temote grozd za dan visi na trti in sonce komaj trga v kad, in mesta luč. Zdaj noč in dan sta v zori, dozorevajočimi med hišami, Z obzorjem v neskončni prozi. Le pesem rahlo izzveni iz kroga ust. Vladimir Kos SJ VefikoaočHO nismo nalškofa Mini Dragi bratje in sestre v Kristusu! Velikonočno oznanilo zahteva od vsakega izmed nas vesel pristanek vere v življenje: Kristus je vstal. Ne bojte se, vem, da iščete v grobu Kristusa križanega; ni ga tukaj, pridite in poglejte kraj, kjer je bil pokopan. Trpljenje in smrt nista zato končni cilj, temveč resnični cilj našega bivanja je vstali Zveličar. Vse tisto, kar se je zdelo pohujšanje in brez smisla, dobi v Gospodovi veliki noči svoj pomenljivi zaključek; čudovito božje ravnanje in zvestoba nam stojita pred očmi za naše življenje, ki je tako polno nasprotij. Ko doživljamo ta veseli trenutek, čutimo vso težo velikega petka, trpljenja, zločinov, krvi, smrti. Vse to postane še bolj mučno ob misli, kako nečloveške rešitve pripravljajo in zagovarjajo kot sredstvo človeškega osvobojenja. Velikonočna poslanica se nam pri tem pokaže kot druga izbira pred to žalostno resničnostjo, ker nakazuje nova gledanja in drugačne rešitve. Krščanska skupnost je poklicana, da jih sprejme, doživlja in izpričuje. Življenje kristjana in njegov napredek nista zgolj človeško prizadevanje, kakor da bi se mogel sam odrešiti, temveč izha-hata od božje pomoči. Bog je, ki nas dviga, seveda ne zato, da bi se predajali neki neizbežni usodi, temveč zato, da bi pregledali svoje izkušnje v luči božjega ravnanja ob pomoči tistega, ki je življenje. Spreobrnjenje, o katerem sem vam go- voril ob začetku postnega časa, je za nas sprejem življenja, ki je že v nas in ki daje nov smisel našemu bivanju, našemu delu, našim naporom, našem utrpljenju in sami naši smrti. Poskus, premagati greh (o njegovi prisotnosti pričajo tudi žalostni dogodki teh dni), bi bil predrzno zaupanje, ako bi bili sami. Toda možnost nam je dana, ker nismo sami, ker je Bog premagal greh in smrt. Iz tega spreobrnjenja bi morali pognati znaki novega življenja in se pokazati v pričevanju vernikov, ki ne smejo več biti stari kvas hudobije, marveč kruh pristne resnice. V kolikor bo naša Cerkev doživela to osvobajajočo resnico velike noči, v toliko bo znala najti poti, ki bodo pričale o njeni odgovorni solidarnosti z vsemi, ki potrebujejo rešitve. V tem primeru bo mogla ponoviti dela Tistega, ki je »povsod dobrote delil in ozdravljal tiste, ki so bili pod oblastjo hudiča, ker je bil Bog z njim.« Velikonočna poslanica naj postane za vas vse, dragi bratje in sestre, in za človeško družino začetek spreobrnjenja k novemu življenju, vir tolažbe, veselja in miru, moč, ki bo prenovila svet. Te misli in ta voščila zaključujem s prošnjo k Njej, ki je bila najbližja križu in trpljenju Križanega, pa tudi priča njegovega vstajenja; naj vam vsem nudi svojo materinsko pomoč. PETER COCOLIN Vaš nadškof Zanimiv razgovor Elviro Jerman je samostojen pek, ki ima svojo pekarno v Vermiglianu pri Tržiču in z do trideset vrst kruha in še bolj pisano izbiro peciva zalaga številne trgovine v bližnji in daljni okolici. Izučil se je v Mariboru, delal nekaj časa v Trstu kot pomočnik, sedaj pa je že 16 let samostojen. V razgovoru z dopisnikom ljubljanskega Nedeljskega dnevnika je na nekatera vprašanja takole odgovoril: Vi in žena sta peka, prodajalca, ekonoma, računovodja in še in še. čemu nimata tuje pomoči? Se ne izplača. Delavca je v današnji Italiji težko vzdrževati. Z vsemi dajatvami bi me en delavec veljal približno milijon lir mesečno. Ceneje je kupovati stroje in vse delo avtomatizirati. In če bi vsi delodajalci menili tako? Ne vem, toda eno je kot pribito: v Italiji so razmere hude, da ne rečem neznosne. Vse preveč je ljudi, ki se ne pulijo za delo, ampak za denar. V prispodobi bi dejali, da gre za kruhoborce. Njega dni je italijanska ustava slonela na odporništvu in delu, zdaj pa pravijo, da sloni na odporu in pokojninah... S čim vi to mnenje utemeljujete? Ja, poglejte. Kje na svetu je še tako, da se delavci takrat, ko gre podjetju najtežje, odločajo za štrajke? Tu še na kraj pameti nikomur ne pade, da bi se kje, denimo tako kot pri vas, odločali, da bodo žrtvovali za izboljšanje gmotnega položaja podjetja kakšno prosto soboto. Sicer pa je več kot zgovoren podatek, ki pove, da ima Italija kar 13 milijonov upokojencev. Ste potemtakem zagovornik načela: vsakomur po njegovem delu? Z obema rokama bi glasoval zanj. Vse preveč jih je, ki se bore za denar in ne za delo. Se zmeraj drži stari pregovor: Kdor ne dela, naj tudi ne je! Slovenci v Winnipegu Winnipeg je glavno mesto kanadske pokrajine Manitoba. Tudi tu imajo Slovenci svojo župnijo, svoj slovenski klub in farno slovensko šolo. Pred kratkim so dobili še enega duhovnika lazarista. Farna šola je prišla do svojih prostorov in sicer je dobila v uporabo brezplačno pet razredov. Slovenski klub je na slovenskem zbirališču že postavil temelje nove dvorane. Slovenec V senatu Avstralije V deželi p. Sercifina Goriškega Pogovor z Milivojem Lajovicem Poročali smo že, da je bil proti koncu lanskega leta na listi liberalne stranke znova izvoljen v avstralski senat naš rojak Milivoj Lajovic. Naš list se je nanj pismeno obrnil in mu ob tej priložnosti zastavil nekaj vprašanj, na katera je senator rade volje odgovoril. Vsa slovenska javnost po svetu je z zadoščenjem sprejela novico o vaši ponovni izvolitvi v senat Avstralije. Dovolite, da vam tudi mi čestitamo k temu uspehu. Obenem pa bi radi izvedeli kaj več o vašem prihodnjem delu in prizadevanjih v korist svobode in demokracije tako v Avstraliji kot tudi v svetu. Od vsega početka, to je od leta 1958, ko sem postal član liberalne stranke, je bil moj glavni sdlj razložiti članom stranke ter sedaj mojim kolegom v parlamentu resničnost tako imenovanih »ljudskih demokracij« in totalitarnih režimov, pa naj bo to z leve ali desne. Ste v času po zadnji vojni prvi senator iz vrst ne-anglosaških priseljencev v Avstralijo, kar pomeni, da ste bili deležni v politični organizaciji, ki ji pripadate, širokega zaupanja. S svojimi nastopi niste razočarali številnih, ki so v Avstraliji našli novo domovino, potem ko so morali zapustiti svojo rodno deželo, da bi lahko živeli v svobodi. Se nameravate še naprej zavzemati za to, da se avstralski in anglosaški svet seznani z njih usodo in jim nudi pomoč? Da, jaz sem prvi povojni emigrant ne anglosaksonskega porekla, ki je dosegel mesto senatorja iv zveznem parlamentu v Canberri. Kolikor vem, sem tudi edini povojni emigrant kjerkoli po svetu, ki je član senata. Kar se tiče tistega dela vašega vprašanja, kjer govorite o zaupanju politične organizacije, moram pripomniti, da je moje dolgoletno delo v stranki pripomoglo do tega, da sem bil izvoljen izmed 25 kandidatov za eno mesto kot uradni kandidat pri volitvah v letu 1975. Eden mojih glaivnih ciljev je seznaniti avstralski in aglosaksonski svet z usodo ne samo Slovencev, ampak vseh narodov, ki so sužnji totalitarnih režimov ter na ta način nuditi pomoč, ki je seveda le moralna, vendar izredno važna kot imamo polno dokazov iz SZ. Med množico novih Avstralcev so tudi Slovenci. Sami ste se že večkrat zavzeli za slovenske zadeve v parlamentu in pri vladi, npr. vprašanje o koroških Slovencih in obveznosti do njih v avstrijski državni pogodbi, ki jo je podpisala tudi Avstralija, ali pa vprašanje o avstralski pomoči razen potreseni Furlaniji tudi krajem v Sloveniji, na Tolminskem. Šele sedaj se začenjajo avstralske oblasti zavedati obstoja Slovencev, tudi po vaši zaslugi. če je le mogoče, se povsod in to ne le v senatu, zavzemam za slovenske zadeve, s tem da tolmačim in razlagam položaj Slovencev. Kaj pa glede seznanjanja avstralske kulturne javnosti s slovensko kulturo, glasbo, umetnostjo, se je na tem polju že kaj naredilo? O vprašanju seznanjanja avstralske kulturne javnosti s slovansko kulturo pa moram reči, da meni osebno ne preostaja dosti časa za to dejavnost, katera bi morala biti dolžnost slovenskih društev, katerih glavni namen naj bi bila prav ta dejavnost. Na žalost pa se v tem oziru ne dela dosti, čeprav je mnogo ljudi, ki se leta in lota trudijo na tem polju. * * * Gospodu senatorju smo iskreno hvaležni za pogovor, katerega bodo z zanimanjem prebrali ne le naši naročniki v Avstraliji, ampak tudi ostali bralci našega lista. Milivoj ali domače Miša Lajovic je po rodu iz Ljubljane, v povojnih letih je Študiral Senator Milivoj Lajovic gospodarske vede na vseučilišču v Benetkah in se potem izselil v Avstralijo. Nekateri so ga, potem ko je bil prvič izvoljen, predstavili kot slovenskega ali kot emigrantskega senatorja, kar ni točno: gre za avstralskega senatorja slovenskega porekla. Avstralski parlament ima dve zbornici, spodnjo (poslansko) in zgornjo (senat). Spodnja zbornica ima 124 poslancev, senat pa 24 senatorjev. Avstralija je zveza 6 držav in 20 ozemelj (teritorijev). Iz vsake zvezne države pride v parlament določeno število poslancev glede na število prebivalcev, v senat pa iz vsake isto število senatorjev tj. po 10 in po 2 z obeh ozemelj. Senatorji so izvoljeni za šest let, vsaka tri leta polovica. Milivoj Lajovic je bil sedaj izvoljen za šest let od prebivalstva celotne države No- vi Južni Wales (New Sud Wales), kjer je volilo 2,6 milijonov volivcev. Milivoj Lajovic zastopa sedaj v senatu celo državo in ne kake etnične skupine ali emigrantov. Liberalna stranka je na zadnjih volitvah prepričljivo zmagala, ima 48 sedežev v poslanski zbornici in 8 v senatu. Vračam se prek Rio de Janeira v New York. Ker imam nekaj prostega časa, bi rad povedal na kratko o obisku v Serafinovi deželi. Od Sao Paula do Ria je osem ur vožnje, od Ria do Tambacuryja pa dobrih deset. Ker je bila obakrat noč, ni bilo mogoče uživati razgleda. Sicer pa je to brez pomena, ker je dežela povsod enaka, nezanimiva. V Riu sva bila pri benediktincih lepo sprejeta in postrežena. Obiskala sva nekatere ustanove, med temi kapucinski samostan, kjer živi stari p. Jacint, ki je precej pisal o misijonu p. Serafina. Od Ria do T. Ottonija (v času p. Serafina se je to mesto imenovalo Filadelfia) je misijonar 1872 potoval nad tri tedne, največ na konju. Kraj, ki ga je izbral, je res lep. Zelo verjetno je na izbiro vplival spomin na Primorsko in njegovo ožjo domovino. S svojim redovnim tovarišem p. Angelom sta misijonarila sama nad 30 let. Zgradila sta stanovanje in cerkev, a je njun naslednik kmalu po Madonovi smrti vse to porušil in postavil večji samostan in lepšo cerkev. V eni izmed sob hranijo nekatere predmete iz njegovih časov (kelih, paramente, posteljo, prižnico), spisov ni nobenih, le krstne in poročne knjige. Razen hiše in cerkve je p. Serafin postavil tudi mlin za pridelovanje sladkorja iz sladkorne pese. Mlin je v popolnem razpadu. V okolici so kar trije slapovi. Vlada je za izbiro naselja postavila tudi ta pogoj, da mora biti dovolj vode in vodne sile. Prav majhno elektrarno je pozneje zamenjala večja pri močnejših slapovih (20 m), ki so nato izginili. Največje veselje naju je doletelo, ko sva brala pisma, ki jih je med odsotnostjo poslal msgr. Klinec iz Gorice (ki je med tem nenadoma umrl - op. ur). Le-ta je odkril (on pravi, da je »trčil« na) pismo, ki ga je p. Serafin leta 1872, štiri mesece po prihodu v misijon, pisal bratu Blažu (duhovniku), sorodnikom in prijateljem. To pismo je bilo objavljeno v goriškem Katoliškem glasu. Pisano je v najlepši slovenščini, kar je dokaz, da je pater prav dobro obvladal materinski jezik in da ni imel nobenih težav pridigati in SLOVENSKO KATOLIŠKO DRUŠTVO »HRAST« - DOBERDOB vabi na svoj tradicionalni PRAZNIK POMLADI ki bo v Doberdobu na velikonočni ponedeljek 27. marca 1978. — ob 10. uri se prireditev odpre; — od 15. ure dalje: kulturni program. Nastopili bodo moški zbor »Fantje izpod Grmade«, mešani zbor iz Prvačine ter ansambel TAIMS z Opčin, ki bo izvajal koncert domače glasbe; — po koncertu prosta zabava ob zvokih ansambla TAIMS. Deloval bo dobro založen buffet z domačim vinom in piščanci na žaru. - V primeru slabega vremena bo prireditev v dvorani župnijskega doma. Druga letošnja „Mladika“ Začenja z uvodnikom o obisku tržaškega škola v prostorih Društva slovenskih izobražencev v Trstu. Novi tržaški škof msgr. Bellomi je s svojim preprostim nastopom osvojil vse. Zvečer skuša moliti brevir v slovenščini, četudi mu je zelo težka — znamenje novega duha Cerkve na Tržaškem. Tončka Curk je prejela drugo nagrado za novelo »Rožni venec«, ki je sedaj objavljena. Prisrčna je in vredna branja. Druga objava Dnevnika Ladota Piščanca v nadaljevanjih: misli in doživetja vedno bogatejša in tenkočutna. Preseneča razgledanost mladostnika in nenavadna poglobljenost. Albert Miklavec objavlja štiri pesmi za veliki teden. M. M. objavlja pogovor s prof. Albinom Sirkom, zastopnikom SSk v študijski komisiji za izdelavo zakonskega predloga za celostno zaščito slovenske narodne skupnosti v deželi Furlanija-Julijska krajina. Zanimive so misli o Prešernu kot pravniku dr. B. Senčarja. S te strani Prešerna povsem nanovo odkrijemo. In mogoče še bolj o pesniku Župančiču in njegovem odnosu do Kominforma oz. Moskve v letih, ko je ta prelomila s Titom. Župančič, ki je po vojni prepeval in napeva! »materi« Rusiji in »očku« Stalinu, je doživel prvi pretres. Martin Jevnikar predstavlja povojno revijo »Mlada setev« na Primorskem. Izredno zanimiv je v tej številki spis dr. Edija Gobca, profesorja na Kent univerzi v ameriški zvezni državi Ohio. Dr. Edi Gobec vodi na tej univerzi Slovenski raziskovalni inštitut in zbira gradivo o uglednih Slovencih v Ameriki in v svetu že nad 25 let. Doslej je zbral že ogromno gradiva in uspešno zavrnil nenehno omalovaževalno propagando o Slovencih: graditelj najpomembnejših stadionov v Ameriki je napr. Slovenec s priimkom Papež; naš rojak Maks Stupar je oče množične proizvodnje letal; nadalje množica slovenskih generalov, admiralov, umetnikov, škofov... Že pred nekaj leti je bila napovedana objava posebne knjige o uglednih Slovencih. Kot se je sedaj izvedelo, sta dve taki knjigi že stavljeni pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Tudi tokrat ne odmanjka zbadljivi »Čuk na obelisku«, ki si privošči »Primorsko poje«, na kateri ne dopustijo nastopa zborov, ki pojejo tudi v cerkvah, ter »Primorski dnevnik«, ki je lani široko podpri razbijanje dn zasedbo neke tržaške šole pod formalno naprednimi gesli, a je moral letos obsoditi dosti milejše motenje Prešernove proslave. Slovenščina pridobiva tudi na Koroškem »Naš tednik«, osrednje glasilo slovenskih Korošcev, poroča, da je tudi na Koroškem vedno večje povpraševanje po strokovno šolanih ljudeh z znanjem slovenščine. Nameščenci z znanjem slovenskega jezika so zaželeni v trgovini, uradih, gostinstvu, turizmu itd. Slovenščino kot učni predmet bo možno vpisati tudi za naslednje leto na trgovskih akademijah z nemškim učnim jezikom v Celovcu in v Velikovcu. Potrebe po znanju slovenščine v zamejstvu se res iz dneva v dan večajo. Prvič zato, ker izredno narašča nakupovalni promet z bližnjo Slovenijo, drugič pa, ker so nakupovalci in obiskovalci iz Slovenije vse manj pripravljeni poniževati se z lomljenjem tujega jezika, ko hočejo kaj kupiti, kar je tudi posledica večje narodne samozavesti v Sloveniji. Tam so oznanjevalci narodnostnega manjvrednostnega kompleksa po sedemdesetem letu izgubili skorajda ves vpliv. Na Koroškem pa so te potrebe tudi sad trdega boja koroških rojakov, ki vedno pogosteje nastopajo v materinem jeziku v stiku z oblastmi, celo pri vojakih in tako predirajo začarani krog. Zanimivo pa je, da so na nemškutarskem Koroškem lahko uvedli slovenski jezik kot predmet na obeh omenjenih akademijah. Kaj takega kljub opevanju mejnega sožitja in sodelovanja še niso zmogli na tukajšnjih italijanskih trgovskih zavodih v Trstu in Gorici. Pač pa so ponekod, očitno zato, da bi pokazali svojo vzvišenost nad slovenskimi sodeželani, uvedli -nekaj srbohrvaščine in ne slovenščine, kar bi bilo najbolj naravno, saj Italija meji na Slovenijo, ne pa na Hrvaško ali Srbijo. Odlikovanje Slovenski rojak Stanko Božič iz Montreala v Kanadi je postal član viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu. Gre za visoko vatikansko odlikovanje za posebne zasluge pri delu za javni blagor, posebno na cerkvenem področju. Stanko Božič je bil rojen v Celju, bil pomorski častnik, po vojni pa se je preselil v Kanado in se poročil s Poljakinjo, globoko katoliško ženo. Umrla je tri dni po prejemu obvestila o odlikovanju. Svečanost imenovanja se je vršila v stolnici Notre Dame v Montrčalu. Ob prisotnosti članov in članic tega reda je daroval sv. mašo montrealski nadškof Paul Gre-goire ob somaševanju pomožnega škofa in škofa iz Manchestra. Slavnosti se je kasneje udeležil tudi patriarh koptske Cerkve iz Egipta kardinal Sidarouss Stephanos I. Na slavju so bili prisotni tudi slovenski farani v Montrealu v ljudskih nošah. Po obredih je prišel slavljenec mednje v obleki viteškega reda, v beli pelerini z rdečim križem na levi strani in viteškim klobukom. Bil je to izreden dan tudi za slovensko skupnost v Montrealu. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI »Misli« iz Avstralije Slovenski mesečnik v Avstraliji tega imena je tudi lansko leto izpeljal akcijo »Sto novih naorčnikov« in jih je do novembra lani dobil že 96, do konca leta pa gotovo še štiri ali kaj več. Zgled, ki ga velja posnemati! »Misli« so dober in skrbno urejevan mesečnik; ustanovil ga je rajni frančiškan p. Bernard, ki je po zadnji vojni krepko zaoral ledino na verskem in kulturnem polju med Slovenci v Avstraliji. Danes izhaja pod veščo uredniško roko p. Bazilija. Vsled tega tudi mi iz srca privoščimo vsak uspeh avstralskemu slovenskemu mesečniku. Opozarjamo pa tudi nanj naše bralce, ki imajo sorodnike v Avstraliji, naj bi še nje nanj opozorili, ako ga še ne poznajo. Naslov Misli je: Thoughts, Fr. Ba-sil A. Valentine, OFM; 19 A'Beokett Street, KEW, Victoria 1301, Australia. Družba za slovenske študije Vodi jo prof. Rado Lenček s Columbia University in je včlanjena v Ameriško zvezo za napredek slovanskih študij (The American Association for the Advancement of Slavic Studies). V tej zvezi je včlanjenih kar 62 ameriških univerz in inštitutov. Oktobra lani je imela Zveza v Washingto-nu svoje deveto zborovanje, kjer je izvedla svoj program tudi Družba za slovenske študije (Society for Slovenc Studies). Spored je obsegal predavanja o pesniku F. Balantiču (F. Bukvič s Fairfield Univer-sity), o slovenskem impresionizmu (S. Kregar, New York), o glasbi L. M. Škerjanca (Metod Milac s Syracuse University). Predavanja je Družba za slovenske študije izdala doslej v dveh zbornikih. Slovenščina v Torontu Katoliška šola pri fari sv. Ambroža v Torontu se nahaja nasproti slovenske cerkve Brezmadežne. Z letošnjim šolskim letom je vpeljala tudi pouk slovenščine, zakaj v njej je veliko slovenskih otrok, šola je angleška, slovenščino pa poučujeta po angleškem pouku gospe Movrin in Mar-kun in sicer dvakrat na teden po ono uro. Obe slovenski učiteljici sta plačani za svoje delo kot drugi učitelji. S tem so kanadske šolske oblasti priznale slovenski jezik v šoli in tudi dodelile šolskemu vodstvu za njegov pouk potrebna sredstva. imeti misijon v Gorici, Trstu, Škofji Loki, kjer je deloval pred svojim odhodom v misijone. Pismo omenja nekaj dragocenih datumov in podrobnosti v prvih težavah s podnebjem, vročino, izpuščaji po vsem hrbtu in s črvi, ki so se mu zajedli v kožo zlasti po nogah, da je moral silno trpeti. V Riu je malo manjkalo, da ni od neznane bolezni skoraj umrl. Tigri in divje mačke, da so nevarne, a veliko bolj so nevarni tisti Indijanci, ki se zde na videz najbolj krotki. Zaradi znanja latinščine in italijanščine se je portugalščini hitro privadil, tako da je na potu iz Ria v določeno mu področje že lahko pridigal. Mašo pa da je bral vsak dan na sproti pripravljenem oltarju. Pomikal se je dnevno od kmetije do kmetije, dokler ni po 20 dneh dospel na cilj. Naš misijonar Kerec ali Baraga ne bi mogla pisati lepšega pisma, kot je Seralinovo. Tradicija ga je naredila za »avstrijskega plemiča«, ki je zamenjal bogastvo in čast za ponižnega in gorečega delavca v brazilskih pragozdovih. Prihodnje leto bo 60-letnica njegove smrti, 1979 pa 150-letnica njegovega rojstva. Županu v Itam-bacuryju je moj brat Ludvik predlagal, naj bi ime mesteca spremenili v Serafonopolis in slovesneje obhajali Serafinovo leto. Župan se je navdušil in obljubil, da bo napravil, kar bo v njegovi moči, da doseže oboje. Brat se je pogovarjal s 112 staro Indijanko, rojeno torej, preden je p. Serafin 1872 prišel v Brazilijo. Tudi od drugih, nekoliko mlajših ljudi je dobil lepe zgodbice in podatke. Neki lastnik fa-zende (kmetije), ki ga je p. Serafin krstil na ime Serafin, naju je peljal do treh slapov in v precej oddaljen gozd, kjer je ohranjenih nekaj dreves, kakršnih je bilo brez števila ob patrovem prihodu na misijon; eno ima menda 6 m v obsegu. Imam nad sto fotografskih posnetkov, ki bodo prišli prav za knjigo ali za diapozitive, ko bomo govorili o tem našem primorskem misijonarju. Če je Kranjska dala Barago in Knobleharja, je pa Goriška dala p. Serafina, ki ne zaostaja za njima. Brat se sprašuje, če mu bo mogoče dokončati življenjepis do pomladi, ker bo treba dosedanji spis (največ zaradi odkritega pisma in novic teh zadnjih dni) močno spremeniti in še enkrat prepisati. Če ne bo šlo v celoti, bo pa prav prvi del verjetno pripravljen. Karel Ceglar BORIS PAHOR Srnuad s Mmlad io V knjigarnah se je pravkar pojavila nova izdaja knjige Borisa Pahorja pod gornjim naslovom. Gre za predelavo romana »Onkraj pekla so ljudjo«, ki je po vrsti že tretja. Nekatera poglavja so docela spremenjena in naslov je sedaj takšen, kot je bil zamišljen ob nastajanju. Sedanji roman je predhodnik in pravzaprav nadaljevanje »Zatemnitve«, ki je izpod peresa tega prizadevnega pisatelja izšla leta 1975 in opisuje moro nemške zasedbe Trsta med zadnjo vojno, tesnobo pa tudi ljubezen mladih ljudi. Tako smo na Primorskem dobili kakovostno delo v dveh knjigah, ki je izšlo na stroške samega pisatelja in nekaj njegovih prijateljev. Zakaj v zamejstvu in matici ni bilo založbe, ki bi prevzela izdajo Pahorjevega dela. Pisatelju je vstop v Slovenijo še vedno zabranjen, posledica izdaje knjižice ob 70-letnici pisatelja Edvarda Kocbeka, ki sta ji bila pobudnika pisatelja Pahor in Rebula. Toda medtem so v Sloveniji izšle zbirke pesmi Edvarda Kocbeka, zato je toliko bolj nesmiselno, da Pahorjevo delo v matični domovini in njenih zamejskih podružnicah ne najde razumevanja. Da pa Pahorjevi deli bodisi »Zatemnitev« kot sedaj »Spopad s pomladjo« kljub temu izideta, je za našo matično deželo in njen ugled pri nas prav mučno, a na vsak način zdravo. Praznična voščila za veliko noč izrekajo: TVRDKA FLORIJAN VETRIH Olja za kurjavo in tekoča goriva za centralno kurjavo GORICA - ul. Lantieri, 5 - Tel. 2527 MOŠA - ul. Isonzo, 9/b - Tel. 80160 PRODAJALNA POHIŠTVA KORŠIČ Cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem voščimo veselo veliko noč! TRST - ul. S. Cilino, 38 (pri cerkvi sv. Ivana) Tel. 54390 GOSTILNA PODVERŠIČ GORICA - ul. Brigata Pavia, 61 URARNA IN ZLATARNA MALALAN OPČINE - Proseška, 6 Tel. 211465 TRGOVINA OBUTVE IN TORBIC «SHOES» K. J. JOŠKO KOŠIČ GORICA - Travnik - Piazza Vittoria, 33 Tel. 2885 TRGOVINA JESTVIN KUKANJA NABREŽINA, 106/b Tel. 200172 GOSTILNA DEVETAK VRH SV. MIHAELA, 47 Tel. 882005 PEKARNA IN SLAŠČIČARNA JAZBEC RENATO NABREŽINA Tel. 200174 TRGOVINA JESTVIN MOZETIČ FRANC TRST ■ ul. Pantaleone, 20 Tel. 810267 ŽELEZNINA TERČON NABREŽINA Tel. 200122 KNJIGARNA IN PAPIRNICA FORTUNATO Na voljo izbira cerkvenih predmetov TRST - ul. Paganini, 2 Tel. 60542 POTUJETE V RIM ? DOBRODOŠLI! HOTEL BLED Ul. S. Croce in Gerusalemme, 40 00185 ROMA ■ Tel. (06) 777102 Udobne sobe - Parkirišče - Restavracija - Slovensko osebje Hranilnica in Posojilnica na Opčinah OPČINE -Bazoviška 2 — Telefon 211120 TRST 212 494 0 Vse bančne usluge Menjalnica Hranilne vloge na knjižice in tekoče račune Posojila vseh vrst Neprekinjena blagajna Specializirana posojila po znižani obrestni meri: Obrtniška Kmečka Trgovska Mala industrijska Ljudske gradnje OBVESTILA ROMARJEM V ŠPANIJO IN LURD. Tudi drugi avtobus se naglo polni. Ne odlašajte do zadnjega, ker je število omejeno. Vse, ki se bodo javili po napolnitvi mest, bomo sprejeli le pogojno. Rok za prijavo poteče 1. aprila. Po tem datumu bomo sprejemali prijave le v primeru, če bodo še prosta mesta. III. tekmovanje pritrkovalcev v Bregu bo na velikonočni ponedeljek 27. marca ob 15.30 v Dolini pri Trstu. Vsi, ki želijo nastopiti, naj se prijavijo čimprej v Dolini ali pri svojih župnikih. DAROVI Za tiskovni sklad Katoliškega glasa: N. N. 10.000 lir. Za Alojzijevišče: N. N., Sovodnje, 10.000; N. N„ Gorica, 50.000; N. N., Gorica, 25.000; B. Š. 10.000; N. N. 10.000 lir. Za Zavod sv. Družine: N. N., Gorica, 25.000; N. N., Gorica, 50.000; B. S. 10.000 lir. Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Jelena Luis 2.500; N. N. 10.000 lir. Za dijaško obmejno srečanje v Gorici: nabirka v Jamljah (nabrale D. Kobal, K. Sobani, K. Fenfolja) 108.000; N. N. 50.000; Janko, Danilo in Franjo Cotič 40.000; po 30.000: Ladi Dornik, Agroforest, tvrdka Komjanc; po 20.000: Teknomec, N. N., Tatjana Grusovin, Stanko Koren, tvrdka Ansambel »Explorer 74« s pevci in humoristi priredi v kinodvorani v Bazovici v ponedeljek 27. marca ob 17.30 VESEL VELIKONOČNI PONEDELJEK Vabljeni vsi, ki si želite razvedrila. Deležni ga boste dve polni uri. Kerševani, N. iN., tvrdka Sulko, N. N.; po 10.000: N. N. (petkrat), gostilna Pintar, tvrdka Čotar, tvrdka Krainer; N. N. 5.000. Za odsek krvodajalcev - Sovodnje: namesto cvetja na grob Jožefa Cotič so darovali Jožef Florenin, Albin Florenin in Iva Devetak vsak po 10.000 lir. Ob prvi obletnici mamine smrti: Marica Širca za cerkev v Mavhinjah 10.000 lir. Za skupnost Družina Opčine: družini Racman in Dol jak, Bazovica 92 v spomin na pok. Štefanijo Križmančič 5.000; Marija Zivic, Sv. Ivan, v spomin pok. Josipine Pečar 5.000; Roseta v spomin drage Bože 30.000; družina Meri namesto cvetja na grob pok. Bože 5.000; Marija in Dora Živic, Sv. Ivan, namesto cvetja na grob pok. Zore Križmančič 5.000; v isti namen družini Križmančič in Vidal 10.000; Marija Žagar, Bazovica 46, v spomin pok. Zore Marc 5.000; N. N. 50.000 lir. V spomin na 39-letnlco bratove smrti daruje Bojan Škerk Simčič za Vincencije-vo konferenco v Trstu, za Marijin dom v ul. Risorta, za Sv. goro in za žrtve potresa v Slov. Benečiji po 10.000 lir. Za Marijin dom v Rojanu: Alojzija Koch v spomin svojih pokojnih 5.000; starši ob prvi obletnici malega Marka Pupulin (30. marca 1977) 20.000 lir. Za žrtve potresa (po g. Gorkiču): Sbogar, Gorica, 3.000; Felicita Vodopivec, Trst, namesto cvetja na grob Angele Lozej 10.000. Za misijone: Marta Marušič ob obletnici smrti moža Andreja 5.000 lir. ★ VODSTVO TEOLOŠKEGA TEČAJA v Trstu vošči vsem udeležencem blagoslovljene in milosti polne velikonočne praznike. ★ SLOV. KARITATIVNO DRUŠTVO (Slo-kad) želi osebju, staršem in otrokom, ki so bili v koloniji v Dragi, ter vsem dobrotnikom veselo veliko noč. MtoMA Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob 11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša. Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 26. marca do 1. aprila 1978 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. 10.15 Vedri zvoki. 10.30 Danes obiščemo Vrh sv. Mihaela. 11.05 Mladinski oder: »Vstajenje«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne. Ponedeljek: 9.45 Pomladni zvoki. 10.00 Koncert. 10.30 O ženski stvarnosti v literaturi. 11.05 Mladinski oder: »Zajčkovi pirhi«. 13.00 Slovenski zbori. 14.10 Mladina. 14.20 Kulturna beležnica. 15.00 Glasbeni ping pong. 16.30 Glasba za najmlajše. 17.00 »Jevgenij Onjegin«. Igra. Torek: 9.30 Naši nepoznani znanci. 10.05 Oddaja za otroški vrtec. 10.15 Koncert. 10.35 Pisma M. I. Marenzi. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Mladina. 14.20 Motivi iz filmov. 15.35 Top lestvica. 16.30 Čudoviti otroški svet. 17.05 Koncert. 18.05 Problemi slovenskega jezika. Sreda: 9.05 Skladatelj dirigira. 9.30 Prehrana in zdravje. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.10 Pojmo po naše. 12.45 Pristopanje... 13.15 »Števerjan 77«. 14.10 Mladina. 14.20 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Deželni solisti. 18.05 »Mesečnik«. Četrtek: 9.05 Zlate plošče. 9.30 Mali oglasi. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole. 11.05 Družina v sodobni družbi. 13.15 Moški zbor »V. Vodnik« iz Doline. 14.10 Mladina. 14.20 Kulturna beležnica. 15.35 Kaj je novega v diskoteki. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Deželni koncerti. Petek: 9.05 Lahka glasba. 9.30 Zapiski. 10.05 Koncert. 10.35 Rojstna hiša naših velmož. 12.00 Opera. 13.15 Cerkvena zbora iz Sv. Križa in Skednja. 14.10 XY odgovarja. 14.30 Veliki izvajalci. 15.35 Mladi in glasba. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Deželni skladatelji. 18.05 Kulturni dogodki v naši deželi. Sobota: 9.30 Pregovori tedna. 10.05 Koncert. 10.30 Kulturno pismo. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Mladina. 14.20 Gremo v kino. 15.00 Tekmujte s Petrom. 16.30 Svet okoli nas. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »V vrtincu«. Izvaja Radijski oder. 18.45 Vera in naš čas. ★ LJUDSKI RADIO GORICA Spored od 27. marca do 1. aprila 1978 Ponedeljek: Velikonočno vstajenje v go-riški stolnici. Torek: Cecilijanka 1977. Sreda: Iz zamejskih revij in časopisov. Četrtek: Mladi za mlade. Petek: O delovanju moškega zbora »Mirko Filej«. Sobota: Velikonočna glasba. Oddaje so vse dni razen ob nedeljah od 19.35 do 20. ure na UKV valovih 98 Mega-herzov. Tel. št. 32828. Šport Olympia zaključila smučarsko sezono Ob koncu smučarske sezone je šZ 01ym-pia tudi letos organiziralo zaključno pri reditev na zasneženih poljanah pri Ovčji vasi v Kanalski dolini. Okrog 50 tekmovalcev, od najmlajših do starejših, izključno članov ŠZ 01ympije, se je udeležilo tega »družinskega« praznika v nedeljo 19. marca in se prijateljsko pomerilo v slalomu in v teku. V Ovčji vasi je bilo opaziti veliko mladih moči, kar navdaja z upanjem organizatorje 01ympi-je. Do enako razveseljivih zaključkov pridemo tudi, če upoštevamo letošnje dosežke smučarske sekcije 01ympije na Poso-ški trofeji dne 5. marca. Želeti je le, da bi se okrog 01ympije vedno bolj združevala slovenska mladina iz mesta in okolice in v tem okviru žela vedno večje uspehe. Naloga 01ympije in skrb njenega odbora je prav v tem, da vzgaja v športnem duhu slovensko mladino, katera bi v prenekaterih italijanskih športnih društvih v našem mestu zaman iskala pravega prostora in bi gotovo prej ali slej klonila narodni asimilaciji. Vsem, ki doživljajo vstajenje Boga-Gloveka in stvarstva, voščijo: SUPERMARKET BERTOLINI & C. VELIKA IZBIRA MESA, MESNIH IZDELKOV, PERUTNINE, DIVJAČINE IN RIB NA DROBNO IN NA DEBELO Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure Obiščite nas in odhajali boste zadovoljni! MOSSA • ul. Isonzo, 19 Tel. 80394 ELIA ČUK Kolesa, motorna kolesa, radijski sprejemniki, šivalni stroji, pritikline GORICA Trg Cavour. 9 Tel. 83536 LA C AS ALINGA Velika izbira gospodinjskih predmetov in poročnih daril GORICA ■ Trg Vittoria, 54 Tel. 83216 KLOBUČARNA LEBAN Velika izbira moških in otroških klobukov znamke »Barbisio« in »Panizza« ter čepic in dežnikov GORICA Ul. Rastello, 54 Tel. 83907 KMEČKA BANKA GORICA - ul. Morelli, 14 Tel. 2206 vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje) TRGOVINA ČEVLJEV ALPINA GORICA - Corso Verdi, 78 Tel. 2517 GOSTILNA »RUBIJSKI GRAD« (Pri Brunotu) SOVODNJE OB SOČI Tel. 882034 TRGOVINA » A G R A R I A « (Pri Darkotu) GORICA • ul. Carducci, 45 Tel. 81900 SUPERMARKET OBUTVE KOŠIČ BENEDIKT Največja izbira čevljev za vse prilike in čase GORICA ul. Rastello, 5-7 Tel. 5162 in ul. Oberdan, 7 (vogal ul. Morelli) GOSTILNA PRI MIROTU SOVODNJE OB SOČI Tel. 882017 TRGOVINA ČEVLJEV ANDREJ ČOTAR GORICA - ul. Rastello, 72 Tel. 83667 PEKARNA - SLAŠČIČARNA VI ATORI Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja, dobite v GORICA Tel. 2645 TRGOVINA JESTVIN PRI DUŠANU SOVODNJE OB SOČI Tel. 882060 STEKLO - PORCELAN - KRISTAL KUHINJSKI PREDMETI - DARILA A. KOREN NASL. GORICA - ul. Carducci 6 Tel. 2234 Podružnica: Korzo Italia, 42 - Tel. 2475 URARNA IN ZLATARNA VIŽINTIN ANI IN MARJAN GORICA - ul. Monache, 9 PEKARNA IN SLAŠČIČARNA IVO GRILANC NABREŽINA, 108 Tel. 200231 TVRDKA VENCESLAV KLANJŠČEK Velika izbira gospodinjskih strojev, televizorjev, lestencev — vse po ugodnih cenah, za olepšavo doma in prijetno počutje v domačem krogu. GORICA - ul. Duca d’Aosta, 35 Tel. 2258 BOGATA IZBIRA KNJIG - ŠOLSKE POTREBŠČINE NABOŽNI PREDMETI KATOLIŠKA KNJIGARNA GORICA - Trg Vittoria, 25 Tel. 2407 Seja sindikata slovenske šole V petek 17. marca je odbor sindikata slovenske šole - Gorica imel redno sejo. Poleg resolucije o dogodkih v Rimu je odbor razpravljal o rabi slovenščine v svojem poslovanju. Nato je odbor razdelil nove članske izkaznice poverjenikom, ki jih bodo v naslednjih dneh dali članom. Tako bodo tudi člani sindikata slovenske šole imeli svojo izkaznico. Na seji so nato prečitali in se razgovorili o osnutku za uzakonitev samostojnega slovenskega šolskega okraja, ki ga namerava sindikat predložiti. V četrtek 30. marca ob 20. url bo v Marijinem domu, ul. Risorta 3 v Trstu SKUPNO SREČANJE ZA PRENOVO 1. del: skupno bogoslužje - v kapeli; 2. del: razna poročanja - v dvorani. Vabljeni vsi duhovniki, redovnice, predstavniki verskih in župnijskih skupnosti. Prosimo za točnost in sodelovanje! Č E R -1 M P E X Splošni import - export IGOR ČERNIČ GORICA - ul. Vittorio Veneto, 49 Tel. 82159 ZNANA TRGOVINA Z MESNIMI SPECIALITETNIMI IZDELKI K U F A H L lastnik Aleš Pintar GORICA - ul. Oberdan, 15 Tel. 2570 NAROČILNICA Pošiljajte mi, prosim, vaš list štiri tedne brezplačno in brez obveznosti na ogled. Moj naslov: TVRDKA TERPIN Import - Export KMETIJSKI STROJI - PRIKLJUČKI - NADOMESTNI DELI GORICA - ul. Duca d'Aosta, 42 Tel. 32321 (ime in priimek) (ulica in številka) Fant ali dekle dobita kot prodajalca takoj zaposlitev v Katoliški knjigarni, Travnik (Piazza Vittoria), 25 - Tel. 2407, Gorica. GOSTILNA VID PRIMOŽIČ (Pri Pavlinu) GORICA - Drevored XX. septembra, 138 Tel. 82117 (kraj in država) Ko ste razločno izpolnili naročilnico, jo izrežite, priložite pismu in pošljite na upravo lista KATOLIŠKI GLAS Riva Piazzutta, 18 34170 GORIZIA - GORICA, Italia OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14% davek IVA. Odgovorni urednik: ms gr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo