Štev. 12. V Ljubljani, sobota dne 28. julija 1917. Leto I. " izhaja razen ponedeljka vsak dan dopoldne. ===== Uredništvo in upr&vništvo v Ljubljani, Frani; S'u>.uska uuca štev. 6, ■= 1. nadstropje, Učiteljska tiskarna. ■- Naročnina po pošti z dostavljanjem na dom za celo leto K 3(V . za pol leta K 15’—, za četrt leta K 7'50, za mesec K 2 50. Za Nemčijo celo leto K 33 60, za ostalo tujino in Ameriko K 42’—. Posamezne ■—........... ■■ ■■■== številke po 10 vinarjev. —- Rokopisi se ne vračajo, nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rekla-==z ..i n macije za list so poštnine proste. "" Glasilo inooslovanske socialno filiale sute. Inserati: Enostopna petit vrstica 30 vin.; pogojem prostor 50 vin.; razglasi in poslano vrstica po 60 vin.; večkratni objavi po dogovoru :— primeren popust. . ........... Častna dolžnost vsakega sodruga in sodružice je, da se naroči na delavsko glasilo, ki izhaja v njihovem materinem jeziku in ga po svoji moči razširja. Ruska revolucija. Velikanske zapreke so se pojavile zanje tedne za udejstvovanje velikih in svetih ■ciljev, ki si jih je postavila ruska revolucija. Prihajala so poročiia, pripovedujoča o »kaosu", o „anarhiji“, o porazu revolucionarne misli, poročila, ki so navdajala vsakega čistokrvnega demokrata z neprijetnimi izgledi za bodočnost. Da bi pa sedaj tako hipno prestalo dobrodejno vplivanje vzhoda na zahod, tega skoraj ni mogoče verjeti. Predvsem moramo upoštevati, kakšno dedščino je prevzela ruska revolucija. Vse rusko javno življenje je bilo korumpirano in demoralizirano s stoletnim despotizmom in tlačanstvom, gospodarski temelji države skoz in skoz razdrapani vsled slabega carjevega gospodarstva, politično ozračje prenasičeno vsled socialnih in narodnostnih nasprotstev. In vrh tega še vojna! V takih razmerah ustvariti temelje demokratične države in zajamčiti pridobitve revolucije pred nevarnostmi od znotraj in zunaj — to je pač neizmerno težko delo. Upoštevati moramo tudi to, da so bili ves čas na delu elementi, ki so varali svet z namenoma napačnimi poročili iz Rusije. Ta napačna poročila so izvirala deloma iz Rusije same, ker je tudi tam mnogo krogov, ki bi radi pripravili revolucionarno preureditev države v slabo ime pred vsem svetom, deloma iz vbjnopolitičnih špekulacij, ki bi izrabljale rade »kaos* za svoje nečedne namene. Za vsemi temi nizkotnimi stremljenji pa ne smemo prezreti ustvarjajočih sil, ki delujejo na Ruskem že desetletja za preobrazbo socialnih in političnih razmer s ciljem, da pridejo interesi najširših ljudskih mas na prvo mesto. Te sile so stopile na plan že 1, 1905, iznova v marčnih dneh 1917. Ko so so izčistile te sile in izločile vse tiste elemente, ki so hoteli le reform, ne popolnega preobrata, se je pričiel boj, ki je pri-kipel v zadnjih dneh do viška. V delavskih in vojaških svetih so sedaj osredotočene ono sile orjaškega gibanja, ki je zgibalo armado in delavstvo, široke kroge malomeščanstva in kmetiškega prebivalstva. Demokratizacija armade je preprečila protire- NAPREJ, št. 12, 28. julija, 1917. volucionarne načrte militaristov; kmečko prebivalstvo si je ustvarilo svoja zastopstva in izdalo geslo za razlastitev zemlje in se vedno tesnejše oprijemalo organov revolucionarne armade in proletariata. Delavski razred pa ima v delavskih in vojaških svetih najostrejše orožje, da koraka na čelu demokracije v boj za politično in socialno enakopravnost. In v zadnjih dneh se je jasno pokazala sloga med delavstvom, vojaštvom in kmečkim prebivalstvom: Zastopniki teh skupin so izročili soglasno vso moč v roke začasne vlade, ki ima sedaj neomejeno oblast za vse svoje ukrepe. Začasna vlada je izdala mogočno učinkujoč, oglas, v katerem napoveduje volitve za ustavodajalni zbor, avtonomijo občin in zemstev na podlagi splošne, direktne, enake in tajne volilne pravice; napoveduje zakonske načrte za osemurni delavnik, ustanovi delavske sindikate, zbornice in razsodišča. Agrarno vprašanje reši tako, da izroči vso zemljo poljedelskim delavcem. Vse prebivalstvo hoče združiti na temelju svobode in enakosti, Čim enotnejše postaja vodstvo v revolucionarni Rusiji, tem lažje izyede svoje naloge. Sedaj ima Rusija osredotočeno vso silo v začasni vladi, sedaj prične zopet svoje veliko delo za svobodo in demokracijo. A. F. Kerenskij v Moskvi. Po nevtralnem listu prinaša „Česka De-mokracie" v svoji 4. številki o Kerenskem članek, ki ga priobčujemo kot donesek za spoznavanje demokratizma in njega nravnih temeljev brez katerih je demokratizem nemogoč, pa naj žepni „politlklu in „politiki po poklicu* še bolj dopovedujejo, da poštenost In značajne; st v politiki ne velja. Članek je razun tega tudi informativen in vsebuje ključ v razumevanje marsikakih dogodkov, ki nas v zadnjih časih ob čitanju poročil iz Rusije presenečajo. Članek se glasi: »Bivanje v Moskvi je zanj, Kerenskega, kot povsod, triumf. Pozdravljajo ga s ploskanjem, zasipavajo s cveticami, z rožami krase njegov avto, s cvetjem mu potresajo cesto. Tisoč-glave množice stoje okoli njegove premične tribune, s katere stoje govori ljudstvu, ki željno lovi vsako njegovo besedo, vsak zlog. Za prostor, s katerega je boljše slišati in videti Kerenskega, se množice brezobzirno trgajo, in ti, ki stoje na širokem trgu, zavidajo onim, ki ga slišijo, in prosijo, da bi prišel tudi njim povedati besedo; in on nastopa in govori. Vsaka njegova beseda gre v srca tisočev, pridobiva mase in mase pehajočih se tisočev se osredotočujejo in so pripravljene iti na prvi njegov mig. Vsak njegov gib spremlja gromovit »Ura*, ki še dolgo odmeva za odhajajočim avtomobilom Kerenskega. Ta mali, slabotni človek, stoječ nad masami in masam zapovedujoč, »vladar mu-žikov“, priteguje množice z močjo svoje plamteče besede ; v tem je nekaj klasičnega; ne spominja na revolučne dobe Francije, temveč na Periklejev vek, na vek prvega občana »diktatorja" stare Grške, ali na dni, ko se je rimsko ljudstvo dalo prepričevati od svojih priljubljenih tribunov. To je izvanredni pojav in nima primere niti prispodobe v psihologiji mas XX. stoletja, samoten krasni pojav; ta pojav je pravo utelešenje velikega pomena temeljnih nagibov vsake revolucije, vseh gibanj ljudstva, duha in besede, pred kojih podjarmljajočim učinkom postaja celo orožje nekaj manj pomembnega. V tem pojavu je utelešena tudi nadaljna okolnost, za današnjo Rusijo posebno pomembna. To je žeja po človeku, neugasljiva žeja po osebnosti, strastno hrepenenje po talentu, po umu, po podžigu, po .navdušenju, žeja, ki žge do bolesti v teh dobah prevratov in dvomov, ko stoje slabe duše brez nasveta, danes, po dolgih letih triumfa minulih bolestnih dob, ki niso rodile talenta. Ploskanje, ki vihra kot burja za triumfujočim vozom, pomenja vrisk naroda, čigar strašna in večna misel je : »Ni 1 j u d i 1 “ »Ljudi" je v tem narodu neverjetno malo. In pojav, kot Kerenski, je na tem žalostnem sivem ozadju v resnici nebeška prikazen. Pozornost cele Rusije je osredotočena na njem, srca tisočev gorijo v ognjih nje-. govega plamtečega srca v eni molitvi: » .. . Podžgi nas s svojim ognjem !“ Njegovo veliko navdušenje, njegova velika vera, ki zveni iz odmevov njegovih jeklenih besed, velika ljubezen k domovini, ki gori_ iz njih, mu daje vlado nad umi in srci. Še eno je v njem, brez česar bi ne bilo Kerenskega, niti njegovega impozantnega triumfa. To je velika resnica in velika resničnost tega, kar govori in dela. Iz njega govori vse, po čemur ruski človek hrepeni; človek, ki zna stati nad vsem, kar je strankarsko osebno, preveč programatično, preozko, človek, čigar zavest ima perutnice, na katerih se more dvigniti v višine, kjer kraljujejo velike duše narodov, v sfere vsenarodnega in občečloveškega. Strankarskih govornikov, in sicer izbornih, je mnogo, Kerenski je edin. Programov strank je tudi mnogo, in zelo dobrih, toda stranka, v kateri je Kerenski, stranka ljubezni k Rusiji, stranka rešitve domovine, je vsem blizo; ne hladnemu razumu, temveč srcem. Hrepenenje po resnici gori v vseh dušah, vsi iščejo resnico in vsi hočejo najti izhod iz temnega gozda protislovij, v katera so se zamotale malo razvite in trde glave; vsi hodijo iskat Kerenskega ogenj kot zvezdo vodnico, ki bi svetila vsem, služila vsem. In Kerenski prižiga pred njimi vsemi ogenj, in od tod ljubezen, navdušenje, triumfi*. Nevtralni list končuje z ozirom na demokratične težnje Kerenskega svoj članek z vrsticami: »In zato se mu zahvaljujemo za to težko delo, ki ga vrši s strašno vztrajnostjo, in ki je neprestanov delo probujajo-čega se človeškega duha. Čast in slava mu, in naj usoda ohrani njegovo železno, neumorno silo, ki je tako sveta Rusiji in njeni bodočnosti". Stev. 12. O naših narodnih ! problemih. II. Križevi pot obsojenca, to je kulturni razvoj Slovencev v zadnjih sto letih. Kulturna višina, ki smo jo dosegli Slovenci, ima znake trdih bojev in neznosnih razmer. Borili smo se za vsako ljudsko šolo, za vsako slovensko izrečeno besedo v srednjih šolah in v uradih. Kulturne vrednote, kar jih imamo, so plod idealizma, nesebičnega hotenja posameznikov. Kulturni delavec med nami ni mogel računati na gmotno korist m prednost. Njegovo delo in trud sta mu bila preje v škodo nego v dobiček. Na prstih ene roke bi lahko sešteli take osebnosti, ki so od svojega duševnega dela imele tudi kakšne osebne dobičke. Da smo kljub neznosnim razmeram vendarle tudi kulturno napredovali, zato se imamo zahvaliti nastopnim dvem okolnostim: 1. svoji zemljepisni legi; 2. idealizmu posameznikov, ki so kulturno delali in ustvarjali. Zemljepisno smo Slovenci primorsko ljudstvo. Morje nas je seznanilo z zapadno kulturo, vezalo nas je z jugom. Na severu smo sosedi nemškega naroda, katerega kulturni pritisk in vpliv sta bila tako silna, da smo polagoma izgubljali svoje narodne posebnosti. Nemški in italijanski vpliv, ki sta nam bila včasih tudi vsiljena, sta dala našemu kulturnemu razvoju svoj pečat. Od drugih narodov, če tudi so nam sorodni, smo prav malo vedeli in prav malo jemali. Kar smo imeli in dobili od njih, to so nam posredovali naši kulturni delavci zastonj, brez plačila, brez pohvale. Notranji imperativ posameznikov je izvršil pri nas velika kulturna dela., Njegov idealizem je bil hrbtenica našega narodnega kulturnega življenja, ki je izvrševal tudi narodno obrambno delo, ki tvori posebno poglavje o narodni zavednosti kot faktorju družabne morale in etike. Na znotraj Slovenci kulturno pravzaprav nismo nikoli bili s‘amosvoji gospodarji. Drugi so nam odločali obseg šolstva, način in sredstva pouka. Zato ima naš dosedanji kulturni razvoj za seboj dolga, težavna stranska pota. Zato je med nami vzcvetelo rene-gatstvo v vseh slojih, med vsemi stanovi, ne izvzemši delavstva in kmetskega ljudstva. Med starši in otroki je pod tujim varstvom živeče renegatstvo izkopalo prepade. Narodno obrambni in kulturni boj je ob narodnostnih mejah buknil v plamen sovraštva. Proti gospodarsko odvisnemu in proletarskemu slovenskemu življu se je dvignil bur-žvazijski tujec, ki ni razpolagal le z večjimi denarnimi sredstvi, temveč —in to je bilo odločilno! — tudi z gospodarsko premočjo kot kapitalist, velepodjetnik in tako dalje. Ta narodni obrambni boj je izčrpal skoraj vso našo ljudsko energijo. V ozkem središču je zato bilo premalo prostora, da bi se mogli razviti resni kulturni boji, ki edini morejo dati resnično velike kulturne sadove. Ker smo bili vezani po narodno obrambnih bojih, se tudi kulturno nismo mogli razmahniti tako, kakor bi se morali. Zato smo v kulturnem pogledu ostali šibki, malopomem-bni. Ker je bil naš narodni kulturni razvoj večinoma odvisen od idealističnega notranjega imperativa kulturnega delavca, -ki se je vbadal zastonj, živel takorekoč od miloščine in umiral v bedi, je ostala naša duševna in umstvena kultura brez tiste enotnosti, ki si jo ustvari vsak neodvisen in svoboden narod. Pri nas nismo prišli niti tako daleč, da bi priznali, kulturni delavec je tisti, ki mu gre prva beseda v javnosti. As. Agitirajte za »Naprej!“ Pošiljajte ga vojakom! Politični pregled. = Jugoslovanski klub In Češki svaz. V četrtek dne 26. t. m. bi se bila morala pričeti skupna posvetovanja Jugoslovanskega kluba in Češkega svaza. Do posvetovanj ni prišlo, ker so se pojavila ostra nasprot-stva med obema skupinama. Za danes beležimo le suha dejstva. Zastopnika Jugoslovanskega kluba sta prišla v Prago, a nista šla na posvetovanje, temveč priobčujeta v socialističnem »Pravu lidu“ sledečo izjavo: »Od predsedstva Češkega svaza smo bili povabljeni oficielno na skupno posvetovanje in sva prišla v Prago v sredo zvečer. Agrarni listi, zlasti „Venkov“ so nas pozdravili na tako čuden način, da izražava le svoje obžalovanje nad nivojem, na katerega so padle parlamentarične razprave in češko agrarna gostoljubnost." — .Venkov" trdi namreč, da sta dr. Korošec in dr. Krek vladna agenta, ki sta prišla le zato v Prago, da zvabita češke poslance k vstopu v vlado. = Večina Češkega svaza za sodelovanje pri reviziji ustave. Poslanca Šmeral in Tušar poudarjata, da se je izrekla večina Češkega svaza za sodelovanje pri reviziji ustave. Nasprotne predloge Stranskega in Konečnyja je odklonil Svaz z vsemi proti 14 glasom. V „Piavem lidu" piše Tušar: Če hoče postati Avstro - Ogrska zvezna država, tedaj je treba izpremeniti dualizem in to je ustavna revizija. Naša izjava z dne 30. maja ni bila drugega nego klic po reviziji. Ni bila in ne bo v nasprotstvu z našo udeležbo pri posvetovanjih o reviziji ustave. = Klic po novih volitvah. V »Ven-kovu piše poslanec Spaček: Nihče ne more tajiti, da ni niti državni zbor, še manj pa ustavni odsek poslanske zbornice poklican, da reši državnopravno razmerje dežel češke krone s habsburško državo. Nikjer drugje ni mogoče o tem razpravljati, kakor edinole v deželnem zboru kraljevine Češke, oziroma v generalnem deželnem zboru dežel češke krone. Pogodba, potom katere je prišlo kraljestvo Češko pod žezlo Habsburžanov, ni bila nikdar pogodba med kraljevino Češko in avstrijskimi deželami, torej^ tudi sedaj ni pogodba med kraljevino Češko in državnim zborom, kot pooblaščencem v državnem zboru zastopanih kraljevin in dežel, temveč vedno še pogodba med krono in kraljevino Češko. Veljavne obravnave so mogoče tedaj le med krono in zastopniki dežel češke krone, torej le z deželnim zborom Češke, oziroma generalnim deželnim zborom vseh dežel češke krone. Državni zbor tudi za to ne more odločevati o tem vprašanju, ker je po izjavi Čehov z dne 30. maja 1917 tudi vSlovaška na Ogrskem del bodoče države Češke in je ogrska državna polovica nedotakljiva za naš državni zbor. Sedanji državni zbor je pa še tem manj kompetenten za razprave, ker so že potekli mandati poslancev, čeprav se je podaljšala veljavnost mandatov. Podaljšanje mandatov se ni izvršilo z ljudsko voljo, temveč le z zakonom državnega zbora, kjer je bila izločena ljudska volja. Če so torej tako daleko-sežne izpremembe, tedaj naj odloči ljudstvo z novimi volitvami, ali izroči rešitev svoje nacionalne bodočnosti državnemu zboru, ali naj se izvede rešitev v generalnem deželnem zboru dežel kraljevine Češke ali na kongresu, ki bo odločeval s končno veljavno pravico o pogojih svetovnega miru. = Pogajanja na Dunaju. Graška »Ta-gespošta" piše: Voditelji strank so skoraj vsi brez izjeme na Dunaju. Očitno je, da se vrše pogajanja, ki jih vodi deloma dr. pl. Seidler, deloma druge osebnosti, od katerih se jih imenuje kar več za bodočega ministrskega predsednika. Toliko gotovo, da je izvrši izprememba kabineta prej, kakor je bilo nameravano prvotno. Skoraj izključeno je, da stopi nova vlada pred državni zbor že v teku poletnega zasedenja, če pride do tega. Vodilni krogi nemških politikov izra- žajo mnenje, da je neobhodno potrebna vlada, prepojena skoz in skoz z avstrijsko državno mislijo, ker ne gre, da bi se prepuščala obramba državnih interesov eni ali drugi stranki. V tem primeru ni tolike važnosti, kdo je na čelu kabineta, temveč je največje važnosti, da ima vlada urejen program in zagotovilo, da ga izvede. = Za združitev vseh nemško avstrijskih strank so se izrekli zaupniki Nemcev z južne Češke. Ta blok naj ima nalogo, da izvede pravico samodoločevanja vseh avstrijskih Nemcev brez ozira na deželne meje.______ Ce zahtevajo slovanski narodi v Avstriji tako pravico, zakriče Nemci takoj, da so deželne meje nedotakljive in označujejo to stremljenje z veleizdajstvom. == Zakaj so zaprli Pilsudskega. Pil-sudski je bil voditelj levice v poljskem državnem svetu. Levica je izstopila iz državnega sveta in delovala na to, da ne postane bodoča Poljska monarhija, temveč republika. Pilsudski naj bi bil vrhovni poveljnik poljske armade. == Zapriseženje poljskih legij. N. Z. Z. poroča iz Krakova: 9. t. m. se je vršila v Varšavi zaprisega poljskih legij. Mnogo le-gijonarjev se je ob tej priliki branilo priseči. Kot poljski vojaki.so se branili, da bi prisegli v poljski vojaški prisegi na sobo-jevniško in zvezno zvestobo armadam centralnih držav. Legionarje, ki so se branili priseči so takoj odstranili iz službe in so jih internirali v Modlinu. — Dogodki na Ruskem. Lenin in Tro-tzky sta prosila preiskovalno komisijo, naj ju zapre, da se izogneta nevarnosti linčanja in da dokažeta svojo nedolžnost glede obtožbe, da sta delala po naročilu Nemcev. — Pariški ljsti prinašajo sledečo izjavo Keren-skega: Čutim v sebi smrtni kal; moji dnevi so šteti, zato hočem kolikor najhitreje delovati, da iztrgam svojo domovino najbolj nevarnima sovražnikoma: Nemcem in anarhiji. Za izvršitev svoje naloge me ne zadržujejo nobene zapreke, ne grožnje, ne atentati, kajti življenje je za me malo vredno. Kerenskij je pokazal nato svojo levo, popolnoma ohromelo roko kot dokaz neozravljive bolezni. = Francoski socijalisti in stockholmska konferenca. »Humanite" poroča: Upravni odbor francoske socijalistične stranke je izbral posebno komisijo, ki je sklenila, da povabi v Londonu se nahajajoče zastopnike ruskega sovjeta v Pariz k posvetovanju. Razven tega je telegrafično naprosila angleško delavsko stranko »Labour Party“, da imenuje delegate, ki bi sprem‘ili ruske zastopnike sovjeta v Pariz. Pri posvetovanju v Parizu bi se naj pretresalo vprašanje socijalistične konference aliirancev. Končno se je obrnila komisija brzojavno na Huysmansa in Brantinga v Stockholmu, da pojasne bližje okolnosti, ki so bile odločilne za sklicanje internacijonale v Stockholm. Ta poslednja brzojavka zahteva, da se povabi tudi Bernski odbor (Cimerval-dovci) in se ž njim posvetuje kot delom internacijonale in pa kot samostojno organizacijo. S posvetovanji v Parizu pa se naj ne zakasni splošna konferenca v Stockholmu. V »Humanite" piše razven tega Sembat, da se nahajajo francoski socijalisti v zelo neprijetni dilemi. Ce gredo v Stockholm, riskirajo, da kruto razžalijo del javnega mnenja v Franciji, če pa ne gredo, pa razžalijo javno mnenje Rusije. == Konferenca aliirancev v Parizu se je pričela. Razprave so popolnoma tajne. = Grki v Švici in Izpremembe v Grčiji. »Unija Grkov" v Švici je pred nedavnim poslala spomenico ruski vladi, v kateri protestira v imenu vseh Grkov proti »nasilju", ki sta ga izvršila ententa in Ve-nizelos v Grčiji. »Društvo liberalnih Grkov" v Curihu objavlja sedaj v N. Z. Z. tale odgovor: »Z vsem preudarkom je opozoriti na to, da se dotični, ki si prilastuje ;pravico govoriti v imenu vseh Grkov, pregreši proti resnici. Velika večina Grkov prisega namreč na politiko, ki jo tako moj-stersko vodi povečevalec države, Venizelos. Javna tajnost je, da je razdeljena Grčija na dve stranki. Posledica tega je tudi, da si stoje Grki i v Švici v dveh strankah nasproti. Na tem ni možno ničesar izpreme-meniti in oni, ki so se pripravili, da odpošljejo spomenico, bi bili morali javno priznati njen izvor. Iz tega vzroka se nikakor ne smatramo edini s to „unijo“. Nasprotno! Konstatiramo, da velika večina grškega naroda z ogorčnostjo odklanja nazore te nepoklicane strani in sicer odgovarjajoče svojim tradicijam in v svesti si 'svojih najvišjih in svetih interesov, ki se zamorejo spraviti v sklad samo z onimi zapadnih držav. Kar se tiče intervencije zaščitnih sil, ki so jo toliko napadali, je nikakor ni treba ovreči, ko vendar tudi Harden v svoji „Zukunft“ v polni meri in odkritosrčno izkazuje priznanje politiki, ki