Štev.
V Mariboru 8. junija 1882.
XVI.
List ljudstvu v poduk.
lscliaja TKak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za relo leto 3 prid., za pol leta 1 gld. 00 kr., /a četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opratnlšttn v dijaškem semenišču (Knabenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
1'osamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trga po 5 kr. —
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstic«, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Slovensko društvo.
Z odlokom od 27. maja 1882. št. 7919. dovolila je c. kr. namestuija štajerska osnovati politično društvo po imenu: Slovensko društvo s sedežem v Mariboru. Najavila je to po svetovalstvu mesta Mariborskega začasnemu predsedniku g. deželnemu poslancu dr. Radaju. I
Nameravalo je se občni zbor sklicati v nedeljo, d«e 11. junija t. 1. ker so takrat naši deželni poslanci na poti v Gradec k deželnemu zboru. Toda zavoljo še nekaterih zaprek ni mogoče, ampak bržčas še le nedeljo pozneje, o čemer bode pa prihodnji Slov. Gospodar vedel določno poročati oziroma naznanjati.
Glavne ovire so toraj odstranjene. Društvo slovensko za deželo Štajersko je od strani visoke vlade dovoljeno. Sedaj je treba še potrjena pravila dati tiskati, kakor tudi povabilnice in prirediti sprejemnice ter pozvati občni zbor, a ob enem pričeti udov nabirati in se dela trdno lotiti.
Bržčas bode veliko dela in toraj kazalo razdeliti ga med 3 odseke. Ti bi bili sledeči: politični odsek, šolski odsek in gospodarski odsek, vsak s svojim načelnikom in poročevalcem. Tako bi se potrebno gradivo, podatki itd. najleži zbirali in urejevali. Sicer pa je to samo nasvet in prvi občni zbor lehko o njem sklepa, kakor se mu najbolje zdi. Dal vsemogočni Bog, da bi ovo društvo štajerskim Slovencem bilo moder vodnik, čvrst zagovornik, krepek branitelj in rodoviten pričetnik vsestranskemu napredku.
Deželni zbor štajerski.
Prihodni pondeljek začne deželni zbor štajerski za letos zborovati. Slovenci pošljemo v Gradec 8 poslancev izvoljenih od slovenskih kmetov. Mesta in veliki posestniki še nečejo Slovencem biti naklonjeni ter so izvolili za deželni zbor skoraj same zagrizene naše nasprotnike n. pr. AVildbavškega Karneri-ja. Okolo 400.000 štajerskih Slovencev zastopa toraj v Gradci 8 kmetskih zastopnikov.
Navada je c. kr. namestnikom v deželah, kder prebiva več narodov, da pozdravljajo pri odpretji zborovanja poslance vseh narodov, vsakega v njegovem jeziku. Tako je navadno na Ceskem in Moravskem pa tudi na Tirolskem, kder zastopnik vlade nagovarja nemške poslance nemški, italijanske pa italijanski. Na Štajerskem še c. kr. namestniki nimajo te navade. Kazalo bi toraj g. barona Klibeka dostojno na to opozoriti. Slovenci smo tudi ljudje, naši poslanci ne pripadajo divjakom. Slovenci smo državljani, davkeplačilci jednako Nemcem. Toraj se nam naj da, kar nam gre!
Zvečinoma pridejo navadne reči zlasti proračun za 1. 1883 na vrsto pri zborovanji. Nemški konservativci bodo šolsko vprašanje rabili v napade na nemško liberalno večino. Vendar tudi slovenski poslanci imajo dovolj uzrokov pritrditi jim zlasti z narodnega stališča. Kajti krivice, ki se tukaj Slovencem godijo, so res goropadne. Kar vse šolski nadzorniki g. Ranner, g. Baumgartner in zlasti g. Ambrožič počinjajo, dalje kako deželni šolski svet ravna in postopa nasproti nekaterim okrajnim šolskim svetom, tega Slov. Gospodar ne more objavati, ker bi list bil gotovo in vselej konfisciran. Nemškutari se po slovenskih šolah, da je nedostojno. Uže v 3. 2. in celo 1. letu se začenja nemščina nerazumljiva phati otrokom v glave.
Koliko ur ovo phanje vsaki teden traja, to je odvisno popolnem od učiteljev. Zato nekateri nemščino žagajo večji del zlatega šolskega časa. To pa je gotovo tudi nekaj uzrok, zakaj se naša deca slabo šola ter naposled ne zna, česar je treba : brati, pisati, računiti. Pogosto je le : trapež v šolo, trapež iz šole. Zgubljen je zlati čas, stroški zastonj, a slovensko ljudstvo zaostaja v omiki, ker se mu deca vzgoja, da ne zna ne pravilno misliti, ne pravilno govoriti, ne slovenski pa ne nemški.
Tudi zastran vmešavanja prusko-nemškega „Schulvereina" v naše šolske zadeve bo treba poslancem besedo spregovoriti.
Gospodarske stvari.
Kje, kedaj in zakaj pikajo bučelice.
Vsaka stvar svoje orožje imade. Tudi bu-Čeli je stvarnik orožje podelil, s kterim se svojih sovražnikov brani. Ima jih prav vmnogo. Tu so miši, žolne, senice, lastovice, sršeni, mubarji, kras tavice, pajki, mravlje in še mnogo drugih. Dostikrat pa obrne bučela svoje želo tudi proti človeku, kteri je dostikrat najhujši sovražnik, zlasti tisti, ki z bučelicami ne zna pametno ravnati. Trot nima žela, toraj tudi ne pika; kraljica more prav hudo pičiti; vendar se tega orožja le proti drugim kraljicam poslužuje. Delavke se poslužujejo griznih klešč, da z njimi tuje bučele primejo in držč. Tudi trotom, kedar jih koljejo, s temi kleščami perotnice pogrizavajo.
Pikajo pa bučele delavke najrajše: 1. V bližnjavi svojih stanovanj, kedar same sebe ali kraljico v nevarnosti vedo. Kedar ravno rojijo, takrat navadno ne pikajo. Se le če se v grozd sesedejo, takrat tudi pikajo. Dokler so v zraku daleč daleč od kraljice, takrat ne pikajo. Vse plahe bežijo na vse strani. Brez vse skrbi smeš skozi cvetoče vrte in polje hoditi, ki so vsi polni med nabirajočih bučelic, nobena se te ne bode lotila in te pičila. Da pa tudi proč od ulja in in kraljice, kedar jih pritisneš, pičijo, je lahko umevno. Pritisk že sam na sebi želo iz bučelnega telesa iztisne in ker je želo ostro skoraj samo od sebe v kožo vdira. Dostikrat vboga bučela noče pičiti, pa mora. Kako daleč od panja ali ulja bučele več ne pikajo, to ni vsakokrat jednako in se ne dade do pičice določiti. To je dostikrat odvisno od vremena, od bučelstev samih in še od marsikterih drugih okoliščin. Če bučelstva sama niso razdražena, tako tudi ne pikajo. Deset korakov od njihovih stanovanj se to že prav redko-kedaj zgodi.
2.	Bučele pikajo, kedar se jim stanovanje ali pa one same po močnem trkanji ali pretresa-vanji vznemirjajo. Posebno hude so, kedar se jim panj prevrže.
3.	Vsakokrat začn*'» pikati, kedar se po njih bije in tepe. To jih najhujše razjezi. Če imaš pri panji opraviti, in posamezne bučele te z znanim visokim glasom obletovajo, glej da jo pobijes spretno na tla. Tako se nadležne sovražice najprej in najgotoveje znebiš.
4.	Rade tudi pikajo, če prav naglo sploh hitro memo ulnjaka ali pan ja memo greš. Naglega sem ter tje letanja ne morejo trpeti. Tudi, če imaš s paujem kaj opiaviti, moraš rahlo in počasno postopati.
5.	Če te je jedna bučela ali več že pičila, prihitelo jih bode še več z isto voljo. Strupeni duh jih razjezi in razjavi. Tu je najbolje za nekaj trenutkov se skriti in proč iti. Kamor si bil pičen, pomaži s slinami ali salmijakovcem, ko si rano
prej iztiskal in obrisal. Če je bučelno ljudstvo tako jezno, da celo dim več ne pomaga, pusti ga pri miru in drugikrat opravi, kar imaš ž njim sto liti, kedar bode mirnejši. Vendar si moreš v najhujšem primeru tudi s tem pomagati, da jih prav do dobra z vodo poškropiš. Treba ti je pa prav tanke škropivnice.
G. Tudi takrat rade začnejo pikati, kedar z osornimi in kosmatimi rečmi v dotiko pridejo. Gologlavemu ni svetovati k bučelam priti, ker prav lahko med lasovjem obvisč.
7.	Kedar večje živali blizo panjev pridejo, tudi lahko jezoe postanejo. Pse rade pičijo, konj pa že prav ne morejo prenašati, njih izhlap je bučelam nestrpljiv.
8.	Kedar bučele v živo žrjavico počepajo in se tako osmodijo, tedaj tudi rade pikajo. Duh žganih bučel jih hudo razsrdi.
9.	Tudi pikajo, če boš okoli njih z usnjenimi ali volnatami rokovicami ongavil. Posebno v usnje od raznovrstne divjačine zabadajo rade žela in tako strupeni duh še druge bučele privabi.
10.	Kedar ljudje v črni obleki blizo ulnjaka pridejo, jih bučele rade napadejo, če so navajene ljudem v svitli obleki. Sovražijo vsako temno barvo, na črno so pa prave srdite.
(Konec prihodnjič.)
Z oljem napojeno pšenico spoznati.
Za to sta dva zanesljiva pota, po kterih se da spoznati, ali je bila pšenica v olji napojena, da je tako lepo barvo in večjo težo dobila. Prva pot je ta, da se sumljiva pšenica v popolnoma čisto posodo dene in med zrnje nekoliko rumenega koruna ali pa kurkuma-praha potrosi. Če je pšenica pooljena, se je bode prah poprijel, slasti na bradici in po žlebiču, naravne, neoljene pšenice se noben prašič ne prime. Druga pot je ta, da se čista steklena kupica s čisto vodo nalije in na vodno površje nekaj malega praha od krista-lizovane kafre nasuje. Drobci kafrini se bodo s časom raztopili in med raztopinanjem se začeli hitro sem ter tje sukati.
V tem trenutku se nekoliko zrnj sumljivo pšenice v vodo vrže. če je pšenica pooljena, se bode vrtenje kafrinih drobcev brž vstavilo, če pa pšenica ni pooljena ampak čista naravna pšenica, se vrtenje kafrinih drobcev naprej vrši, kakor bi nič ne bilo v vodo djanega. Pooljenje pšenice se namreč, kakor je bilo že prej povedano, zarad tega godi, da je pšenica lepša videti in da je težja.
Obrezovanje malinskili grmičev.
Dvorni vrtnar v Jeni odsvetuje spomladi malinske grmiče obrezovati. Prej je pre maline obrezoval in prav po leti jedenkrat pozabil grmiče porezati.
Pa ravno to leto so več ko vsakokrat poprej rodili; prej je na i^tem prostoru jeden metričen

cent malin pridelal, potem pa po pet na leto in sicer v času od 12 dni. Stari letorasli se morajo jesen, kakor tudi mladi pa preslabi, ki pa pregosto rastejo, porezati.
Prvo leto debelj čebul vzredeti.
V ta namen se poseje že koj meseca marca aii v začetku do srede aprila seme v gnojno gredo in mlade rastlinice se pozneje na drugo gredo pre-sade! Iz tako posajenih rastlik vzrastejo ravno tako debeli čebul ji, kakor iz posajenih drobnih čebulic. Najdebelejši čebulj se priredi iz semena Madejerskega čebulja, vendar se pa ta ne daje dolgo časa hranjevati. Zato tudi ne kaže te sorte več posejati, nega se ga jeseni in pozimi porabiti misli in more. Najtrpežnejše sorte so še vedno naše domače.
Dopisi.
Iz Doberne. (Pi site resnico!) V „Cillier Zeitung-i" od 28. maja smo našli žaljivo in s kolom pisano pa celo napačno poročilo o seji tukajšnjega odbora. Ta okoliščina nas sili, da o tej zadevi še nekoliko spregovorimo. Pred vsem bi se spodobilo, da gospod poročevalec sledeči-krat, kedar bo osebe omenjal, o njih naj priob-čuje resnico, ker se zoper resnična naznanila ne bo mogel nikdo pritoževati; druge ljudi in vsploh vse, kar k zadevi ne spada, naj pusti v blaženem miru. Občinski odborniki so se v skupščini sošli dne 14. maja, „Celjanka" pa pravi, da 21. maj-nika! O razgovarjanji samem omenjeni nemški list poroča le toliko, da je predlagalec slovenske prošnje stopil pred vsakega posameznega odbornika s vprašanjem: „Ste vi Slovenec?" Odgovor: „Sem!" Dalje: „No, če ste to, potem sklenite podpirati naše slovenske poslance." Celjski list pristavlja: „To se pa ni sklenilo." — Kot odgovor naznanimo s kratkimi besedami resnico, ker gospod dopisnik v nemškem časniku tega ni storil. Zagovarjalec Slovencem sovražne prošnje, katere nobeden vesten človek podpisati ne more, je namreč (1) rekel, da „ljubljanski Slovenci" hočejo spodnji del Stajara odtrgati od cele dežele ter iz slovenskih okrajih skrpati nekšno „kraljestvo" ; tako bi mi ne bili več podložniki avstrijskemu cesarju, ampak postali bi Črnogorci in Srbi. Potem je prestopil k šolskemu vprašanju in (2) trdil, da bi „ljubljanski Slovenci" radi vse šole poslovenili, vsled česar bi duhovniki, uradniki in učitelji ne mogli znati nemški. — Kakor se vidi, novega nismo nič slišali, ker take prazne „dokaze" lahko vsak čas beremo po ščuvarskih časnikih. Ko bi to vse bilo resnično, gotovo bi zagovarjalec slovenskih pravic bil med prvimi, da bi se takim terjatvam ustavljal. No, poglejmo, kako se je opisanim trditvam nasproti odgovarjalo v občinskej pisarnici? Nek odbornik je ponovil obe trditvi ter spodbijal eno in drugo. Rekel
je, da o nekšem slovenskem kraljestvu in kar je več takega še se nobenemu treznemu Slovencu ni sanjalo; to je le „bau-bau" ali strašilo, ki so si ga nekteri nasprotniki naši izmislili, da strašijo sami sebe in vbogo ljudstvo, ki nima priložnosti, pečati se s politiko. Saj je to itak dovolj znano odbornikom, ki berejo časopise, kateri zamorejo in hočejo razlagati resnico. Enemu odborniku nasproti, ki je ugovarjal, se je odvrnilo, da Stajara tudi ni mogoče raztrgati. Tako zvani konservativno-nemški in vsakemu narodu pravični poslanci so zoper vsako razkosovanje dežel. Toti poslanci podpirajo naše zastopnike. Ko bi pa Slovenci zahtevali kaj krivičnega ali za cesarstvo nevarnega, brez dvombe bi nam pravičen Nemec ne hotel pod roko segati in pomagati. Kar se (2) tiče šolskih zadev, moramo se res čuditi, kam človek lahko zaide, če veruje časopisom, ki o resnici radi — molčijo ali jo sprevračajo. Se le pri občinskem zboru se je nekterim udom moralo razložiti, kaj da državni zbor nameni storiti z našimi šolami. Na gimnaziji v Mariboru in v Celji namreč zahtevajo samo za nižje 4 razrede več poduka v slovenskem jeziku in sicer le za slovenske učence, višji 4 razredi bi naj ostali popolnoma nemški, kakor so sedaj; na učiteljskem priprav-nišči v Mariboru pa zahtevajo, naj bi se slovenski dijaki nemščine do dobra naučili, kakor je to predlagal slovenski poslanec za Celjski okraj, gosp. dr. Vošnjak. Špodnještajarskim Nemcem se za las krivice ne nameni storiti. Slovenskim učencem je pa veliko pomagano, ker bodo šolske nauke hitreje zapopadli in se laglje učili, da jim ne bo treba po dve leti v prvej šoli sedeti, sebi v sramoto in na škodo starišem, ki morajo globoko segati v mošnjo. Pač je čudno, da se tako pohlevnim terjatvam zamore kdo ustavljati ! To je resnično jedro pogovorov, ki smo jih dne 14. majnika slišali v občinskej izbi. Zatem še le je sledil predlog, naj bi rajši naše slovenske poslance podpirali in jim pismeno naznanili svoje želje, zatoraj je predlagalec posameznike vprašal: „Ste li Vi za slovensko ali za nemško prošnjo?" Izmed 15 odbornikov se jih je 11 oglasilo za slovensko prošnjo, dva pa nista bila za nobeno. Kako se toraj „Cillier Zeitung" pod-stopi neresnico po svetu trositi? A zavoljo česa sklenjene prošnje nismo mogli odposlati, tega ne-čemo ponavljati. (Glej „SI. Gosp." str. 156.) Samo do spoštovane „Celjanke" bi še se radi obrnili z vljudno prošnjo: Pustite nas pri miru ali pa —■ pišite resnico!
M. K., občinski odbornik.
Iz Vrhovelj pri Konjicah. (Protest zoper nemčurja župana.) Začudili smo se čitajoč v štev. 21 „Slov. Gospodarja", da je šel naš novo izvoljeni župan : Zajko po domače „Gešpert" med Judeže, kateri izdajajo svoj narod in v svojo lastno skledo pljuvljejo. Pa še več nas je osupnila Gešpretova nesramnost in predrznost, ker je
t imena občine podpisal neko pismo, podeljeno njemu od znanega Breindel-na, pisača za občine Oplotnice, Grušovje, Kot in vnovič za Vrhovlje, v katerem se zahteva, naj bi se iztrebil slovenski jezik iz sodnije in iz šole. Če bi vsi ne vedeli, da je Juri Zajko nekaj zmočen, bi verjeli, da se mu je velik nemškutar Breindl prilizal in ga na svoje nemčurske limance trdno vlovil; ker smo se pa kasneje prepričali, da on le v svoji ošabnosti in bahačeriji, ker nekaj nemških besed težko klati, se nemčurjem hoče prikupite, smo se vsi občani zbrali in spisali peticijo do visokega državnega zbora, ter prosili za popolno izvedenje jednakopravnosti slovenskega jezika v ljudskih in srednjih šolah, na učiteljiščih, v vseh uradih in pred sodnijami in za ustanovljenje deželne nadsodnije v Ljubljani. Kar je Juri Zajko dru-zega, temu nasprotnega podpisal, ne pomeni čisto nič; nij naša volja, nij naša misel, nij v našem smilu, nij od občine in občinskega zastopa Vrhol-skega potrjeno, je le sam izraz nemčurskega župana, kateremu mi ne zaupamo ; kajti občina Vrholska je skoz in skozi slovenska in bode ostala na vse veke slovenska. Mi spoštujemo poštene in pravične Nemce, ali mi sovražimo in črtimo iz celega dna svojega slovenskega srca nemškutarje, odpadnike in Judeže.
Od Radgone. (Kruci.) Minulo je uže mnogo let, kar so ogerski Kruci tu ob meji ropali ter silno plašili našo slovensko prebivalstvo. Ohranil se je izraz „Kruc", ki pa ima zdaj prav laskav pomen, to je, korenjak. No mi imamo tudi Kruce, pa v prvotnem pomenu, ker začeli so ubogemu narodu ropati prepričanje in takšni Kruci so učitelji Simonič, Erschenjak, Košar pri sv. Petru potem Vaupotitsch v Ribtarovcih in Kreft Fr. pri sv. Juriji na Ščavnici. Prvi trije bi morali biti odgo-jitelji naroda, in jih politika bi imela biti abc; a začeli so ljudstvo ščuvati. Vzdignoli so se na Mi-heličevo peticijsko kljuse in hočejo jahati po naših glavah. Vbogi Simonič, je-li te pamet zapustila na stare dni, da takšne kozličke prekopica-vaš? Skisil se je uže davno nekdajni krojač, a zdaj mogočni nemčurski učitelj Erschenjak; škoda za groše, s kterimi ga je narodni sivolasi duhovnik podpiral, da je zamogel škarje in iglo za-meniti z odgojevanjem slovenske dece. Sicer pa nam toti Kruci ne bodo veliko škodovali; kajti če seštejemo vse vkup, ostane vendar le — ničla. Ptujski Mibalič je še 2 druga Kruca vjel. Ti si v hudih peneznih stiskah. Treba ti je 3000 rajniš, in nekdo ti priskoči nenadoma. Kaj ne, da bodeš temu človeku jako hvaležen? Ptujski Mihalič in ž njim vsi nemčurčeki od radgonskega Pichelna tje doli do celjskega Glantschnigga, — in še nekoliko dalje — so bili v nemčursko-peticijskih stiskah, ter so se hajdi obrnoli do svojih vernih Kreftov in Vau-potičev in ^drugih ptičev, češ, naj rešijo, kar se oteti da. Šlo je. Gotovo bode ptujski doktor tem možakom (?) hvaležen. Kdo bi dvojil, da so ti
možaki, se več, to so pravi Kruci. Dvakrat je podpisal VaupotiČ peticijo. Jedenkrat slovensko, drugokrat ncmčursko Mihelič-Pichelnovo. Razloček je le ta, da je prvokrat bil prisiljen od svetovalcev, odbornikov in svojih sosrenjčanov. A zdaj je storil to radostno, pa celo na tihem. To je bilo prešmencano „ktinstno". To je Kruc in ptič! Znesel je čudovitno jajec. Kaj bo le iz tega izleglo se? Pa kaj za to takim učenim ptičem, ki so uže na drugih jajcah sedeli! Izleči so hoteli farmaštre, cekmaštre, celo škofe in — šolmaštre ob enem. To je pa vendar preveč in narobe svet. Resnica je, debela resnica. Na posestvu ubogega župnika so hoteli prestavljati mejnike — ti ptiči; za cerkvenega ključarja je pa dal Kruc sam na svoje troške izvoliti se; — potrdil se je tudi sam. Škol-nik je pa v zadnjem času hotel bfti. In to vse vkup jeden ptič? Res je! Ljuba žlahta je skle-nola, da mora Kruc zaslužiti 50 rajniš, ker ima prazno hišo. Pri Kapeli pa dozidavajo jeden razred, dotle naj bi šola bila v ptičevej hiši, kder se deca lehko seznani s krčmo in z lepimi šegami pijancev. Tako je bilo pisano, toda prestrigel jim je g. župnik. Šola je zdaj v farofu. To so Kruci.
Iz Ljubljane. (Banka „Slavija") pristopilo je v prvem četrtletji t. 1. 12.573 novih členov, ki so zavarovali kapital 11,741.025 fl. 3 kr., ter za to vplačali zavarovalnine in pristojbin 345.682 fl. 38 kr. Za škode plačalo se je v tej dobi 123.276 gold. 89 kr. Skupni denarni promet pa je znašal 1,117.108 fl. 24 kr. Samovpravna društva za zavarovanje vžitka in pokojnin napredujejo tem bolje, čem bolje se širi spoznanje o važnosti te vrste zavarovanja za različne stanove. Najboljši dokaz temu je število členov teh društev; do konca marcija 1882 oglasilo se jih je namreč 490 na novo. Pokojnin bilo je do tega dne zavarovanih 88.202 fl. 82 kr., vpisane vloge pa znašajo gold. 354.172. Zastopniški pokojninski zavod broji do 31. marcija t. 1. 3764 vdeležnikov in pokojninski fond je narastel na 24.772 fl. 51 kr. v gotovini in v vrednostnih listinah.
Iz Celja. (Smrt.) Včeraj 3. junija se je izročilo v Gomilskem materi Zemlji truplo rajnega gosp. Ant. Šlander-ja, posestnika v Grajskej vesi. Ljubeznjivi starček je dosegel 78. leto svoje starosti. Njegovo ime slovi po spodnjem Štajerskem; kajti izšolal je 3 blage sinove, izmed kterih sta dva duhovnika, eden pa doktor zdravilstva. Slovesnega pogreba se je razven obilno množice ljudstvo vdeleževalo tudi več p. č. g. duhovnikov; milo nagrobnico so mu govorili vč. g. dekan bras-lovški. Naj počiva v miru!
Iz Celja. (Dalje.) Vzdignite in probudite se vendar enkrat, slovenski možje; pokažite celemu svetu, da nas je sicer malo, a da nas je vendar še nekaj in da še živi krepki slovenski narod, kateri se ne da iztrebiti in pokončati, naj nemčurji škripljejo z zobmi in nas črnijo, kolikor jim drago. Možje, ki plačujejo pošteno davke, od
katerih se še krajcar ne odpusti, zahtevajo naj tudi svoje pravice. Vsaj nismo norci, da bi zastonj se trudili, vse težave prebili, samo zato, da bi spolnili naše dolžnosti, pravic pa samo toliko uživali, kolikor nam dajejo drugi, kakor se beraču ostanki od mize ponujajo. Ne in stokrat ne! naš groš vendar velja ravno toliko, kakor nemški groš, mi hočemo za svoja plačila tudi kaj dobiti. Na slovenskih tleh gre Slovencu prva beseda. Na silovitost, predrznost ali tudi navidežno prijaznost nemčurjev ne smemo gledati. Svoji k svojim. Volimo zanaprej v občinski odbor same poštene, ne-omahljive možake, kateri bodo zmiraj trdno stali kakor skala na slovenskej strani, za občinske uradnike moramo izbirati Slovence, kateri bodo z uradi in z ljudstvom slovenski dopisovali. Prositi nam je povsod brez izjeme za popolnoma slovenske šole, ljudske in srednje, v katerih se ima po zdravih pedagogičnih pravilih učiti tudi nemški jezik, kajti kolikor jezikov znaš, toliko glav veljaš. Uradovati moramo vedno in v najmanjših stvareh z vsemi uradi brez izjeme v materinskem jeziku. Občine so neodvisne, same se vzdržujejo, njim se ni treba bati ničesar. Zahtevati moramo pri vsih uradih, sodnijskih iu političnih, da se zapisniki pišejo v naščini. Nemec gotovo ne podpise pisma, ktero ni nemško pisano; tudi mi nismo hlapci. — Naš jezik je lep, mi se v njem med seboj najrajši pogovarjamo; pa tudi tisti cesarski uradniki, katerih pomagamo mi pla-čati, se morajo zmeniti z nami v našem jeziku, drugače naj grejo, od koder so prišli. Če bodemo tako ravnali, potem bomo mi gospodarji na našej zemlji, potem bo spoštovan slovenski jezik, kakor je to zdaj že v popolnej meri v Ljubljani, mestu, ktero šteje nad 20.000 stanovnikov, iu je zdaj skoz in skoz slovensko — letos so se tam prebudili Slovenci in so potisnili liberalce v kot, kjer bodo zdaj vtegnili premišljevati svojo prejšnjo nesramnost.	(Konec prih.)
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Bela Ljubljana ima sedaj zopet svojega slovenskega župana. G. Graselli bil je od cesarja kot župan potrjen in slovesno umeščen. Narodni njegovi volilci napravijo mu v nedeljo 11. t. m. sijajen iu javen obed. Narodni zastop je sklenil mestno hranilnico osnovati, prošnjo odposlati državnemu zboru za uvedenje slovenščine v srednjih šolah in za premeščenje deželne nadsodnije iz Gradca v Ljubljano. Magjarski plemenitaš Kallay imenovan je za skupnegafinančnegaministra in načelnika upravi bosensko-hercegovskej, on je vešč srbsko hrvatskega jezika in zgodovine. — Češkemu vseučilišču v Pragi nastavljajo novih profesorjev, z novim šolskim letom začnejo s češkim podučevanjem. Olumuc, Kremžir in Brno dobijo srednjih šol. — V Plzni seslo se je mnogo nemških pevcev, ki so dražili Čehe, da bi prišlo to tepeža. Toda Čehi so pre-
zirali rogovileže pač pa so vsi oficirji izstopili iz nemške kasine, ker so Nemci nedostojno častili nemško-pruskega cesarja. — Tisti baron Beust, ki je 1. 1866 k nam prišel za ministra ter Avstrijo razklal na dvoje prepustivši Magjarom ogerske dežele, in dalje liberalcem pomagal do nove šole, do oderuške svobode itd. je sedaj cesarsko službo kot Parižki poslanik zgubil in šel v pokoj! — Judov je iz lluskega navrelo uže nad 16.000. — Hrvatskega poslanca Starčeviča pristaši so v Reki napali hišo magjarona Maleja, da je komaj živ pete odnesel. — Novačenje za-vršili so redno sedaj tudi v Tuzli, Zvorniku, Visokem in Banjiluki. Okolo 4000 hercegovskih vstašev zbežalo je v Čmogoro, a sedaj bi radi šli (lomov pa fnil. Jovanovič tirja, da položijo orožje, glavače ugrabijo in sodnijam izročijo..
Vnanje države. Zuani Garibaldi je umrl na otoku Kapreri 75 let star. Mož je rogovilil v Eu-ropi, Afriki in Ameriki, se vojskoval zoper Avstrijo, Nemčijo in papeža ter I. 1862 pregnal Nea politanskega kralja. Živel in umri je kot frei-maurer in zaklet sovražnik mešnikov. V oporoki tirja, naj telo njegovo sežgejo. Italijanskim liberal cein je veljal kot mesija iu toraj žalujejo močno za njim, še celó v Trstu, kder zapirajo štaeune iu prepovedujejo veselice. — Nemškega cesarja obiščejo te dni italijanski kralj iu cesarjevič Rudolf, da bodeta botra pri krstu vnučiča nemškega cesarjeviča. — Rusi delajo velikanske šance in nasipe okolo Varšave, Kovna in Bresta Litevskega, iz Smolenska v Pinsk pa železnico. — Turškega sultana podpirajo v Egiptu Avstrija, Italija, Nemci ]a, in Rusija. Vsi želijo Angležem iu Francozom zabraniti Egipt. Vsled tega je sultan odposlal zvitega Derviš-pašo, da se porazuuie z narodno egiptovsko stranko pod vodstvom Arabi-paše. Ta drži vice kralja prav za prav zaprtega v Kahiri, da ne more do angleškega in francoskega bro-dovja. To se sicer šopiri in grozi pa storiti se ne upa ničesar. Francozi in Angleži so se prenaglili in sedaj se jim posmehuje ves svet.
Za poduk in kratek čas.
Grofica Itadeckijeva v Mariboru.
Sopruga slavnega vojskovodje Radeckija bivala je mnogo let v Mariboru. Bila je znana v mestu in okolici zaradi njenega usmiljenega srca. Vbožci so pri njej pogosto pomoč iskali in dosegli. Neki poletni dan 1. 1827 pripoveduje ji žena, koja je perutnino in druge reči za njo kupovala, da imata kovač in njegova žena blizu cerkve Marije Device v Digošah že več časa krasno gosposko devico kakih 14 let staro kot jetnico pri sebi, večjidel zaprto v temnej na polovico v zemljo vzi-danej čumnati. „Ko v nedeljo popoldan tje pridem in Kovačevih ni bilo doma, sem s punco lahko govorila, kajti nemški uže dobro zna; pravila mi
je, da mačeha njena je njo po noči k tej koči pripeljala, da je poprej nekaj časa v Konjicah bila, rojena pa je na Angleškem, in da ne zna, kaj z njo početi mislijo. Oča bili so general, ali še živijo, ne ve."
Ko usmiljena grofica babelo posluša, se jej solze zasvetijo v očeh. Prijazno jej veli, da naj popoldan ob treh zopet pride. Ko bable odide, pošlje grofica starega slugo k svojej takrat v Mariboru bivajočej sestri grofici Gabrieli s priklonom, naj blagovoli brž ko se da k njej potruditi se, kajti velevažne reči jej mora povedati. Grofica Gabrieli koj brž pride in R. ji vse pove, kar je pripovedovala stara zastran tuje gospodične. Zanimivo povest zaslišavši hiti grofica Gabrieli k blagemu obristu baronu Pitnarju — in mu iskreno ponovi povest od tuje gospodične, kakor je izvedela pri blagorodni sestri. Obrist gre v svojo pisarno, pokliče adjutanta Pirkuča, mu več reči naroča, pride zopet v sobo, v koji čaka grofica Gabrieli, jo prijazno povabi na obed s pristavom: ob treh pojdemo jetnice rešit. Tisti dan smo dijaki do petih učiti se morali zaradi neke preskuš-nje. Ko iz gimnazije pridemo pa še pred hišo stojimo, prijezdi adjutant po strmi cesti, ulici od dravskega mosta, za njim lajtnant Čerinak in ban-dernik Jakomini, in pripelje se okinčana kočija, v njej grofica Gabrieli, kontesa mlada Radeckijcva, baronesa Pitnerjeva in med njimi krasna, kakor pomladanska cvetlica, tuja gospodična. Vzela je njo usmiljena grofica Radeckijeva k sebi, dokler se ni o njej vse dobro izvedelo. — Bila je res iz Angleškega, hči nekega generala, ki je mlado gledališno igralko za drugo ženo bil vzel na stare dni. Ova mačeha je bila doma iz gorenjega Sta-jarja. Ker je pa pri hiši jej devica na poti bila, je iz Angležkega jo na Štajersko poslala, jo naj-poprej v Konjicah zastavila, potem pa k omenjenemu kovaču dala. Kaj da je mačeha tuhtala z devojko storiti, to se ne ve. — Čez 15 let, t. j. 1. 1842, najdem popisano Angličanko v Rogači. Bila je sopruga celjskega okrožnega komisarja barona Sengschmida in imela pri sebi kakih 5 let staro hčerko, krasno kakor angelčka, in rada je pripo-vedala svojega življenja zamotano čudno osodo.
Tribunski.
Smešnica 23. Neki gospod obstoji na cesti, in vpraša došlega kmeta: „Znate mi li povedati, kako daleč še imam do bližnjega mesta?" Kmet pa mu odgovori: „Le idite, bodete že prišli". „Znam! da pridem, pa bi vendar rad znal, kako daleč še imam," reče gospod, kmet pa mu zopet tako odgovori kakor poprej. Na to se gospod razsrdi, in začne kmeta zmerjati rekoč: „Takega bedaka kakoršen ste, še pač nisem našel, zategadelj se hočem hitro od vas umakniti. Na te besede pa zbeži hitro od kmeta v stran, kmet pa se za njim zadere: „Hej, gospod, ako boste tako šli, potem pa že pridete v dveh urah"!
Fr. Magdič.
Razne stvari.
(Občni zbor.) Slovenskega društva ne bode v nedeljo 11. t. m. ampak malo pozneje.
(Savinjskemu sokolu) prvi starosta izvoljen je bil g. Jožef Lipold v Mozirji, podstarosta g. Anton Goričar in odborniki gg. Radoslav Škoflek, Ivan Vrankovič, Jož. Turnšek, Ivan Vošnjak iz Šoštanja in Fr. Prislan iz Brašlovec.
(Slovenske dijake) v Mariboru je nekdo zato-žil pri namestniku v Gradci, ka baje imajo med seboj tajne politične zadruge. Vsled tega bilo je 6 dijakov od okrajnega glavarja v gimnaziji preiskovanih, a med tem je okrajni komisar dal pregledati jihova stanovanja. Bilo je vse zastonj. Nemških dijakov, ki imajo takšne zadruge po imenu znane, niso preiskovali. Saipo zaradi rogo-vilstva ponočnega v kavarni bili so kaznovani.
(Okrajni glavar celjski) naznanja, da bode adjunkt vinorejske šole g. Ilanzelj razlagal o trtnej uši javno dne 9. junija v dvorani pri „belem volu" v Celji popoldne^ ob 5., dalje dne 10. junija ob 10. dopoldne v Šmariji pri g. Karolu Jago-diču in 11. junija ob 10. dopoldne pri g. Antonu Stancerju v Konjicah.
(Rajni g. Rapoc) je polovico svojega na okolo 100.000 fl. cenjenega premoženja sporočil Mariborskej posojilnici proti temu, da skrbi za ustanovo dijakom mariborsKega in šoštanjskega okraja. Slava in hvala mu ter blag spomin!
(Toča) je potolkla tudi Krapiusko okolico na Hrvatskem.
(Podčetrtek) slovenski pricepljal je tudi za ptujskim Miheličem in podpisalo je baje nekaj dedov smrdljivo peticijo zoper Slovence; tudi občina sv. Ileme je pljunila v lastno skledo. Sramota.
(Mariborska posojilnica) imela je do 5. jnn. t. 1. 60.509 fl. 74 kr. prometa.
(Toča) je po došlih nam obilnih poročilih dne 31. maja klestila od nemške meje do kranjske, hrovatske in ogerske ter so več ali menje oškodovane fare Svičina, sv. Ilj, sv. Ana, sv. Jurij, sv. Lenart, sv. Benedikt, sv. Trojica, sv. Anton, Mala nedelja, del sv. Lovrenca, sv. Tomaž, Svetinje, sv. Miklauž, sv. Bolfank; dalje Lembab, Hoče, Slivnica, Stranice, Celje z okolico in Vransko. Največ škode je v Ormožkem okraji, kder je skoraj vsak list po vinogradih uničen, hudo je delala toča tudi pri sv. Trojici, okolo Celja in v Stranicah, drugod je menje škode. C. k. namestnik baron Klibek ogledal je ljutomerski in ormožki okraj ter obljubil pomoči od strani vlade.
(Dva notarja na Slovenskem) imamo, ki sta na čuden način prilezla do te dobre službe, kajti nobeden ne zna slovenski, čeravno je to zaukazano. Vsakako pa drzno in zagrizeno povsod in vselej v prvej vrsti rogovilita zoper Slovence. Temu bode treba v okom priti. Taki drzni pri-tepenci nas miruljubne Slovence dražijo in silijo v obrambo. Imen še sedaj ne navajamo.
(.Matica slovenska) obhaja občni zbor 14. junija t. I. Knjige udom se dopošiljajo: Somatolo-gija, Letopis in Slovnica g. Sumanova; g. Lau tarjev geometrija natisnena je za prodavanje.
(Hammer-Amboss II) ali baron Hackelberg v Pragwaldi ne slovi kot prijatelj Slovencev, med katerimi živi. Njemu podobni morajo tudi tisti srenjski svetovalci in odborniki biti, o katerih je v „Tagespošti" široko ustno brati, da nečejo o slovenske) peticiji ničesar vedeti ?
(Dražbe.) 16. junija Ant. Jerenc v Gruškovci 920 fl. Ferd. Scherbaum v Radvanji 13082 fl. Lud. Wallner pri sv. Lenartu 1870 fl. 17. junija Martin Rožič v Brestenici 4024 fl. Alojz Greiner 230 fl. Juri Stany 915 fl. 19. junija Marija Hrašovec in Martin Hrašovec v Dragotincih; 21. jun. Anton Trstenjak 808 fl.
Loterijne številke:
V Gradci 3. junija 1881: 41, 7, 11, 2, 36. Na Dunaji „ „	34, 69, 64, 72, 57.
Prihodnjo srečkanje: 17. junija 1882.
Najnovejši Uurzi nn Dunaji.
Papirna renta 73 00 — Srebrna renta 74'20 — Zlata ronta
83.25 — Akcije narodne banko 833---Kreditne akcije
128,— 20 Napoleon 9.65 — Ces. kr. cekini 5.64 —
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih.
	g				a			3					
Mesta	'5 D >00	M		a >0 ©		00 ® >		»55 SH 3		0 SO O U.		S« ■a	
	OH	K		>"5		0		H		PL|		<	
	fl. ¡kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.
Maribor . .	9 90	6	20	5	60	3	56	5	60	5	50	5	50
Ptuj . . .	8 60	6	—	5	20	4	—	5	70	5	20	4	60
Gradec . .	924	9	—	6	10	3	80	5	84	5	—	5	—
Celovec . .	9 39	5	56	4	62	3	93	5	50	—	—	&	20
Ljubljana .	9 89	6	42	5	32	3	94	6	17	5	60	5	80
Ormož . .	7 50	5	20	5	40	4	—	5	60	3	—	4	50
Dunaj U i	1261	9	31	9	32	8	15	7	67	8	85	—	20
Pest »" 5	12 42	8	25	8	—	7	90	7	27	6	82	6	30
Ponudbo.
Rapisuje grunte in mejnike stavlja pri posestvih zanesljivo dobro in točno
Rudolf Hribar,
strokovnjak v Mariboru, v župnijskej ulici, štev. 19.
3—3
Službo
učiteljsko ali organi s to v o prevzame Jožef Nlihelič, upokojeni učitelj in organist,
Rohitscli.
samičen, v Rogači —
Poziv,
Občni 58. zbor kmetijske družbe štajerske je sklenil v hvaležen spomin svojemu utemeljitelju, rajnemu nadvojvodi Jovanu napraviti ustanovo v znesku 4000 fl. Obresti nabranih denarjev se obračajo v prid kmetijstvu.
Vsled tega sklepa poživljajo se p. u. udje podružnice mariborske pa tudi vsi drugi prijatelji kmetijstva k udeležbi pri tem za deželo častnem podjetji. Doneske prejema podružnični denarničar g. Mateužič v pisarni podružničnega predstojnika, gospoda Dr. Mulleja in vredništva v Mariboru izhajajočih listov, kder se bodo pobotavali prejemki.
V Mariboru dne 2. junija 1882.
Dr." Mulle,
načelnik podružnice.
•favna zalivala.
Dne 5. maja 1882 ob 10. uri zvečer začelo je v občini zgornja Gorica goreti.
Vsled hudega vetra je tudi nama podpisanima ogenj vse uničil. Prišli so dne 12. sušca 1882 zastopnik gospod Kari Breznik dunajske zavarovalne družbe, kteremu sva svoja poslopja zavarovati dala. Škoda nama je bila kmalu potem izplačana, akoravno še za letos nisva druga plačala, kakor papir in kolek (štempelj); primorana sva, da čast. dunajske) zavarovalnej družbi izrekama najinu najprisrčnišo zahvalo in priporočanja omenjeno zavarovalno družbo vsakemu, kateri si hoče dobro svoja poslopja zavarovati.
Gornja gorica dne 5. junija 1882.
Franc Čelofiga, Anna Gojkovič,
posestnika.
U Črncu, občini Biškupec, pokraj Varaž-dina, prodaje se dobrovoljno seljačka kuča s velikim dvorištem od pol jutra, s gospodarskimi zgradami u dobrom stanju, 6 jutarah oraniee, 4 jutra livade. Ciena 2800 tj. a. Poliže u Varaždinu kbr. 365., dravskoj ulici kod podpisanega vlastnika.
U Varaždinu 31. svibnja 1882.
TVIijo Koprivnjak.
S čista nov glasovir,
obsezajoč 7 oktav, tako zvani „Stutz-Fliigel" se proda za 230 fl. Več pove lastnik gospod Janez Sram, Gomilsko pri Celji (pošta Braslovče — Frasslau.)	3—3
C I I i i
i <
i
I
ft
I
»
I
I I
Mežnai%
ki liže 5 let služi ter ima pokazati najboljih spričeval, želi svoje mesto menjati. Adreso pove administracija „Slov. Gospodarja".
2-2 iViKiiaiiilo. |
Uljudno podpisani naznanja slavnemu p. n. občinstvu, da je
[gostilnico „zur Mehlgrube"
v Mariboru
v svoje oskrbovanje prevzel in uže odprl.
Prizadeval si bode točiti dobro očiščeno spomladno Reinighauserjevo pivo, pravo naturno vino najboljših letin, ustrezati z okusnimi jestvinami. Postrežba bode vselej točna in uljudna.
Blagovoljnim obiskovanjem domačih in vnanjih gostov se priporoča z naj-uljudnejšim spoštovanjem
Janez Lorenz,
gostilničar.	^
Dobre sesalft
vodo vlaki ali pumpe.
^	Faulerjeva
patentna se-; \ sal ifca, voflo-f vlak ali piiip
kJJ za vzdigo-r - vanje vode, gnojnice pripada n;ij-boljim, pri
prosto narejenim in najcenejšim pumpum. Prodava se v dvojnej velikosti.
Štev. 1. s cevjo po 60 centimetrov široko v premeru in po 3'/a metra visoko ter velja 24 fl. Štev. 2. ima 75 centimetrov v premeru debelo cev, ki je tudi 3'/3 metra visoka, pa velja 35 fl. to pa v štacuni v Gradci. Za dobroto se daje poroštvo, namreč, da vzdigne v enej uri po 7000 litrov tekočine.
Anton Konisi,
trgovec v. železom v (»rsulci 4—ti	(arifMBHKNie Xr. IO.
• fauler'? ) neue frnnpe
pca ? lari
uraduje vsaki torek in soboto.
Hranilne vloge na 5% obresti in vsakojaka plačila sprejemajo se vsaki uradni dan.
Posojila se dajejo samo v torkih.
Društvena pisarnica
je v Tegetthoffovih ulicah hiš.-štv. 9. 6-7	Odbor.
H
M
I~o znižam eein
se dobivajo Slomšekovi zbrani spisi pri g. izdatelji Mih. Lendov-šek-n v Ptuji (Pettau) in sicer: I. Pesni po 50 kr., II. Basni in III. Životopisi po 70 kr. Pri istem oddaj ejo se tudi Val. Orožnovi spisi in to po po 40 kr. broš. izvod.
4 I i I
Zahvala in priporočba.
Zahvaljujem se vsem, kateri so me dozdaj z naročili podpirali, prav srčno, in priporočujem se jim, kakor tudi sploh p. n. občinstvu, posebno č. g. duhovnikom, uradnikom itd. v daljno naročbo.
Prizadeval si bodem, vsakemu njegovo voljo po svoji najboljši moči izpolniti.
Posebno opozorujem č. duhovščino, da izdelujem tudi talarje, biiete in kolarje lepo in po prav nizki ceni.
JCST* Naročila iz dežele izvršujem ravno tako vestno in pridem oddaljenim tudi na dom mere jemat.
Z velikim spoštovanjem
Franc Jesenko, .
9—12 krojač v Mariboru, Pfarrhofgasse štv. 15. J
I
I <3 t