Esen:
Moja sveta noc.
V novembru ooenčal
sem Dse prijaieljske grobove:
rožnafe  blazine
položil sem na Črno zemljo,
kjer sameoa križ
mrlmh bratceu in sestric,
da bodo nu mehkem ležali,
in Kristusa čakali —
Žalostni nooemher jem&l je slooo, krizanteme so se osule, oh, celo leto jih ne bo na Kras, ieh žalostnih, mrtvaških roz, smrli celo leto k nam ne bo! O mali,  kdo tedaj je mislil, da bom za.dn.jo krizantemo položil na tooj grob!
Umrla je moja tnati,
kam naj grem božič praznooat!
Skozi okno zrem o boroo gozd
in slišim borovce šepetaii:
*Kaj je Jeto v onem oknu>
da je vse temno,
kaj se iamkaj ne obhaja sveta noČ?*
Brat, kaj ne vei:
kje mati umrje,
božicno drevo po ti&iih domeh
se več ne prižge!
Soeča Gospodova
tam je ugasnila!
54