Poštnina plačana v gotovi ni. i^eto I. JLjubljana SO. januarja 1030. Štev. 4. OMLADINA GLASILO JIH G ©SILO VIEN SIKE IV AIP IB E ID N E MLADINE Uredništvo «*• uprava: Tomanova ulica štev. 3. — Telefon štev. 54974. — Kačun poštne hranilnice štev. 15.471. — Izhaja trikrat mesečno. — Naročnina letno 35 Din. — Številka 3 Din. Ob desetletnici. Desetletnica najjačjega akademskega društva na ljubljanski univerzi! Že ta oznaka sama nam daje dovolj povoda, da olb tem jubileju povdarimO mentaliteto jug. napr. akademskega društva Jadran. Značilno je, da je jugosiovensko napredno akademsko dirn-štvo najjalčje na ljubljanski univerzi. To dejstvo dokumentira zrelost in globoko jugoslovansko prepričanje ogromne večine slovenskega inteligenčnega naraščaja. Jadran je bil v desetih letih delovanja med akademsko mladino v resnici glasnik zahtev an teženj našega študenta, njegov1 vodnik in njegov učitelj. V dolgi dobi desetih let pa je bil in ostal Jadran vedno glasnik enakih teženi in enakih zahtev. To ,pa je mnogo. V človeškem življenju pomeni docenti kratko dobo, v življenju akademskega društva pa je decenij dolga doba, ki mora inujno v sebi pokazati razlike. Članstvo akademskega društva je kratko. Štiri ali pet let ‘in društvo je povsem obnovljeno. Druge osobosti dajejo društvu drug značaj, nova generacija hitro prežene starejšo generacijo itn pokaže nova stremljenja in novo mišljenje. Tudi V Jadran se v tem letu nekako tretjič obnavlja članstvo, tretja generacija nastopa ali pa je že stopila na vodilna mesta. .Ali kljub temu je Jadran v vsej (tej dobi ostal zvest sam sebi, zvest svojemu programu in dosleden v svojem delu. Vpliv Jadrana se v našem naprednem življenju kaže vedno bolj in bolj. Takega upHva pa je treba. Današnji čas zahteva jugosloven-sko orijentiranih, socijaimh, svobodomiselnih in značajnih ljudi. V tem dulhu vzgojeni Jadra-naši pa bodo najboljša garancija izboljšanja naših razmer, zakaj Jadran je najjačje jugosiovensko akademsko društvo. Ob desetletnici pa si je J. N. A. D. Jadran svesten tudi svojih bodočih nalog. Podprt od svojih starešin iz Slovenije, Tabora in Adrije 'bo nadaljeval svojo pot. Nastopali bodo v društvu novi ljudje, porajale se bodo v društvu nove misilii in nove ideje, a Jadran, bo Ostal vedno en in isti: kakršen je bil pred desetimi leti in kakršen je ob svojem desetletnem jubileju. jati, jer je ona stvorena radi njih, a ne oni radi nje. Važnost organizacije se opaža osobito da-nas u borbi socijalnih načela: trajnih uspjeha ima samo dobro organizirani pofcret. Organizacija je važna i na .poli tičkom polju, jer tako'stranke nijesu navezane na re-toričke uspjehe kandidata, več je organizacija kao precizan stroj, koji daje tačno izračunane rezultate. Važnost organizacije izaziva potrebu nje-mog stvaranja, zato danas niču nove organizacije, koje su strogo specificirane. Organizacija je preduvjet veličine naroda i pokreta. Najbolje čemo se odužiti svetne narodu, tako stupimo u njegove vrste, te ga nastojimo organizirati. Oorganizacija mora počivati na strogim načelima kooperacije ljudi istog staleža i sta-lieža uopče. Potrebna je na j pri je saradnia medjiu ljudima istih želja i potreba, a onda izmedju tih i ostalih ljudi. Mora vladati harmonija, koju možem o lafcše doseči, ako rnje-sto hiljada i hiljada interesa nastupe samo interesi večih subjekata, t. j. organizacije. Sve organizacije, koje se tiču istog staleža i istih potreba, moraju biti jedinstvane i organizirane u istom savezu. Savezi rade opče medjusobno, te su pod kontrolom države, fcoja pazi na njihov rad i vrši funkciju posrednika. Rad saveza mora biti usredotooen prema jedinstvu naroda, te je u toliko i‘ državna vlast dužna da dava direktive. Potrebno bi bilo, da se u našim društvima otvore posebni tečajevi, na kojima bi se praktično izučilo vodje organizacijskog pokreta; a ovi bi onda prirediljivali tečajev e po selima i odgajali članove budučih organizacija. Snaga 'organizacije se opaža naračito .na gospodarsko-isocijalnom polju. Tako se danas mnogo govori o zadruzi, ikao vrlo važnoj pojavi na gospodarskem polju. — Zadruga je najbolje rješenje u borbi kapitalističkog društva i socijalističke opčine. Ona uzima ljude kakovi jesu, te ih odgaja u duhu samopomoči. Zadruga je prihvatia 'sistem kapitalističkog društva, samo su joj ciljevi socijalistički. — Organizacija u socijailinom smislu pniječi isko-riščavanje čovjeka pojedinca. Kulturne su organizacije kod nas silno potrebne, jer mogu ost var iti jaku i jedinstvenu narodnu kulturu. Kulturni rad mora .približiti čitav narod, zato je li kod različite inicijative potrebno skladno djelovanje. Kad smo organzirali sve narodne sile, oživoitvorilii smo naše prvo načelo: Narod je največi činioc. Stvor.iili smo nešto, što opravdava naš naziv narodnih vodja. Zadovoljili smo načelo: S narodom za narod. U drugam deoeniju našeg rada moramo ‘ispuniti narodne nade, moramo raditi ‘prema novim zahtjevima i potrebama. Branko Alujevič: S natodom $a naiod. Narod predstavlja velika amorfna masu, punu .potencijalne energije. Narod je bit države i svake organizacije, on je subjekt medjunarodnog prava. — Rojam naroda obuhvača sve ljude, koji su jednog izvora i tvore duševnu skupnost, ponajviše govore i istim jezikom. Mi predstavljamo inteligenciju te se razvijamo u duhu novih vremena i zahtjeva. Naš je napredak vidan na svim poljima tehnike, kulture, sociologije itd. Inteligencija je dio svog naroda, ona je samo organ na na-rodnom tijelu; razvoju organa mora slijediti razvoj cijelog tijela. Ne smijemo u svom razvoju izlučiti sebe iz ostalog naroda; ne smijemo sami doci do neke višine, koja nas stvara posebnim faktorom te onda propagirati tekovime ostalom narodu, kao nekom manjie vreduom faktoru. U tom je slučaju moguče, da narod ide jednim putem, a irite-iigencija čisto suprotnim, što dovodi do nepremostljive razlike: inteligenca gubi značaj narodne inteligence. To je dakako štetno za čitav narod, zato moramo u svom razvoju podržavati veze sa ostalim narodom, te ga voditi istim razvojnim putem. Djak mora svoj postepeni razvoj propagirati što vedem bro.iu osoba. Ne smije nikada biti prekinuta veza izmedju djaka i ostalog naroda, osobito ne za vrijeme akademskih nauka. Danas se do-gadija, da sveučillištarej rade samo u društvima, a pri torne nopče ne informiraju na- rod o svom napretku. Svršetkom nauka do-laze u narod, ali ovaj ih ne pozna, stoga : moraju žrtvovati minogo energije za pridobivanje opčih simpatija. -— Potrebno je, da naš rad prenesemo u narod, te organiziramo ! javna predavanja i putovanja po državi. Ne | moramo i ne trebamo braniti narod od ger-| manizacije ili drugih upliva, jer imamo vla-stitu državu. No moramo narod pretvoriti u jaki faktor, koji je uvjeren u svoju snagu. i Moramo dati narodu jaku oporu u kuiturnom ; napretku, te moramo Izvesti kulturno jedin-j stvd naroda. ! Moraju se organizirati i mobilizirati sve ! narodne sile, bez obzira na njihov značaj, u I kolika su one konstruktivne. Mobiliziranje sila je silno važno, ali trajno je njihovo organiziranje. koje mora biti svestramsko i temeljito. Organizacija je ili sredstvo širenja i obrane moralno-vjerskih načela ili sredstvo širenja socijalno - političkih principa ili pak sredstvo obrane staleških i ekonomskih interesa. Te svrhe davaju organizacijama glavno obiležje, one ih karakteriziraju. — Organizacija predpostavlja ljude jednakili načela i ci-Ijeva, koji se udružuju radi lakše obrane zahtjeva i potreba. Takova je organizacija i država, koja predpostavlja ljude jednakili gospodarsko-političnih interesa. Čovjek je j edinka u službi naroda, on je 1 vječit koliko je njegov narod vječit. Iz toga vidimo, da čovjek kao pojedinac teško izdr-žava životnu borbu. Njegova individualnost se iztiče unutar organizacije, unutar države. Organizacije bez pojedinaca ne može pošto- Početna kriza je minula, a na obzorju opažamo znakov-e nove borbe,, koja dovodi do sigurne pdbjede. Smililo je suince slolbode, neik sine siunoe jedinStva j bratstva! »...Na prsth si brača leže, Nova ljub a v sad ih veže!...« (Preradovič). Dr,- Pran Gosti: Tlekoiiko spominov na t&Covenifo*. (Prispevek za »Spomenico« 1. 1923, ki pa ni izšla). Spomini na dijaška leta so vsakomur draga, Zlasti ona na vseučiliško dobo, na dobo vseučjliškega velikomestnega življenji, kjer se je razširilo obzorje, pridobilo znanje in izkristaliziral značaj. Ognjišče slovenskega dijaštva je bilo ob mojem prihodu na Dunaj društvo »Slovenija«, zlasti k-o si je čez nekoliko let skupno z »Zvonimirom« ustanovia svojo čitalnico. Tu je bilo 'zlasti prijateljsko občevanje s starejšimi dijaki — rojaki, a tudi ono s, kolegi drugih slovanskih narodnosti, blagodejno in | vplivno. Ko sem prišel (jeseni 1883) na Dunaj, je bil predsednik »Slovenije« filozof M. Murko (sedaj vseučiliški profesor v Pragi), podpredsednik jurist Doilenc, tki je umrl kot dijak- za jetiko, odborniki jurist Tuma odvetnik v Ljubljani), jurist Mahkovec (poznejši policijski šef v Trstu) i. dr„ sami resni miladi možje, ki so naim bili v ddber vzgoje-valni vzgled. Kdor bi sodil dijaško življenje po prof. Debevčevem spisu »Do zmage«, v »Domu in svetu«, bi dobil povsem napačno sliko. Oni spis 'je strankarsko tendencijozen iin zatrjujem lahko z mimo vestjo, da vSaj jaz nisem bil nikdar udeležen pri kakem onih blasfemičnih pogovornih in shodih; katere opisuje, alko so se sploh vršili. Umevno je, da je vsakdo izmed nas prebolel ono dobo dvomov in negacije v verskih stvareh, a pri tem niti jedenkrat nismo niti jaz niti moja družba perekoračrifi meje dostojnosti. »Slovenija« nam je bila sicer dostikrat vir zabave, a se je gibala v mejah vesele družbe izobražencev; gojilo -se je petje in humor je cvetel baš takrat, keir so tekmovali nekateri kolegi med seboj in združeni vprizarjali vesele burke. Najraje so travestirali javno življenje in domače razmere. Nad vse je uspela parodija Murkove promocije »sub auspiciis«. Izdajali so tudi »tKrdkaPja«. Najboljši. humoristi so bili V. Zupanec (ali Drašlerjev Tik), ki se je pozneje izgubil in umrl v revščini na Moravskem. F. Milčinski (višji sodni svetnik in priznani slovenski pisatelj) ter Murko mlajši, profesorjev brat, pozneje živinozdravnik v Bosni. Gojilo se je pa tudi slovstveno delovanje in kritika v »literarnem odseku«. — »Slovenija« je po zgledu nemških društev uvedla trakove kot društveni znalk; dva kolega sta -imela radi tega v Pratru neljubo afero, katero je Stritar v »Lj. Zv.« ožigosal, v ostalem pa ni bilo radii tega nepnilik. Vsako leto se je prirejal koncert s komerzom — obiskovale so so slične prireditve drugih slovanskih akad. društev, — najvažnejše pa je bilo osebno občevanje. Hrvata so tedaj v velikem številu posečali dunajsko univerzo, zlasti m-edicinci, ker so bili takrat dunajski izpiti v Translajtaniji že pripoznani in veljavni. Marsikako prijateljstvo se je sklenilo, a tudi med drugimi smo imeli dosti osebnega znanstva. (Pozneje, ko sem bil vrsto let voljen za podpredsednika, sem marljivo deloval v društven prospeh. Prirejali smo tedaj zlasti poučne ekskurzije v razne zavode (drž. tiskarno, zvezdar.no, muzeje itd.)., Ustanovil se je sabljaški klub, ki je našel nekaj nasprotstva a ni nikdar imel kakih agresivnih namenov. Saj je bil poznejši prvi predsednik »Danice« zdravnik in politik dr. Jankovič •— najprid-nejši sabljač. Zlasti po mojem prizadevanju se je priredil mesto komer-za po- koncertu ples. Bilo je mnogo nasprotstva im pomislekov. zlasti je strašil nekatere 'mnogo večji izdatek, uspeh je bil pri prvi prireditvi »Pri zla te,m križu« popoln, -in prvič precejšen prebitek v korist podpornega društva. Slovenci smo imeli vedno dobre pevce, Hrvati pa tamburaše (pozneje so ustanovili v »Slovanski besedi« mešan tarnburaški zbor) in ti so skupno nastopali. Bil pa je vedno tudi kak odličen slovenski umetnik na dunajski -operi (basist Weiglein) ali konservatoriju (Pogačnik-Naval. poznejši slavni pevec); ki je sodeloval pri prireditvah. Pevce- je pa dolgo let vodil navdušeni Slovan. Čeh Jirik, ki je bil na predlog Kuša-rija (poznejšega advokata v Kranju in velikega Sokola) izvoljen za »častnega pevovodjo« ..Slovenije’. Obične društvene zbore so rada pohajali dunajski Slovenci, a tudi domačini, zlasti držaVni poslanci. Spominjam se izza -prvih let, da nas je -rajni Božidar Raič v govoru o domovinski ljubezni tako navdušil, da sm-o ga dvignili in na ramah nosili po dvorani. Lepo edinstvo med dijaki pa se je nekoliko skalilo, ko se. je uresničila ideja, katero je'donesel na Dunaj nadebudni, žal tako zgodaj umrli Iv. Vencajz, — da se je ustanovila France Gerželj: flal p oktet. 4. Borba, ki se vodi med raznimi skupinami, na raznih področjih, nobenemu ne obeta stvarne zmage; zakaj ta borba je slična po-kolju, kjer vsi do neke mere izkrvavijo, zato se borbe često sklepajo z dogovori, -kajti vsak dogovor jim je le počitek, v katerem spet iščejo in črpajo novih moči za nadaii-no borbo. In ravno iz tega je razvidno, da nikakor ne obstoji osnova,, na kateri bi se dalo izvesti stalno pomirjenje in pravično urav-novešenje. Često se govori, da bi za osnovo stalnega pomirjenja lahko služila istovetnost interesov. I-ž načelnega stališča je ta trditev pravilna, a v praksi težko vzdrži, ker s« namreč Interesi Identificirajo le z materijalninti koristmi. Količina inaterijalnih dobrot — ko-likorkoli velika — je omejena; ka-r se daje enemu, to se odvzema drugemu. »Čim več imam materijalnih dobrot, tem boljše živim, a čim boljše -živim, tem boljše zame. Čemu naj torej odstopam drugemu nekaj od onega, kar lahko sam vzamem, kar je zame koristno in dobro?« Med ljudmi, ki igrajo glavno vlogo v političnem, industrijskem in trgovskem življenju, je težko najti take, ki so pripravljeni razmišljati o tem, ali je potrebno sorazmerno odstopati m-aterijailne dobrote v -imenu človečnosti-, v imenu zmage moralne pravičnosti, kateri pripada najvažnejše mesto med našimi interesi. Jasno je, da so vsa taka razmišljevanja zavrnjena kot brezpredmetna, kajti pri obračunavanju ljudske maferijal-ne koristi ne morejo priti v obzir, če je torej izključena ta -edina osnova, na kateri -se lahko interesi poedinca združijo z »teresi vseh — zakaj moralna pravičnost storjena prvemu človeku, obogati v ravno toliki meri -tudi dru- »Vesna« kot prvi slovenski dijaški- list. Ideja je bila gotovo dobra in prava — dasi čas za ure-simičenije morda še ni bil ugoden. »(Vesna« je vršila svojo nalogo vestno. Ko se je vršil v Ljubljani 'naslednje leto 1. katoliški shod, so sklenili voditelji ustanovitev »katoliških« akad. društev. Pojavil se je še večji razkol, prišlo je do nekaterih jako -neljubih dogodkov, katere pa raje pustimo pozabljene. -Zagotovim pa vse sedanje »Daničarje«, da od strani »Slovenije« in nji zvestih dijakov, -med njimi sk-oro vseh »Vesnjanov«, ni izšla nobena sovražna akcija ter so se prej ko slej -ohranila osebna prijateljstva. Vesna je s 3. letnikom prenehala. V nji so se prvič pojavili rmn-ogi mlad-i talenti, predvsem Govekar in Murnik, ki sta si pozneje v slovenski Di-t-eraturi priborila častno mesto. Moji spomina na »(Slovenijo« so v obče svetli in veseli. Prva brezskrbna dijaška leta in polzne.jša, v borbi- za obstanek, ki so povzročila, da sem postal »stara hiša« — so z njo v zvezi, kajti pri vsi mizeri-ji sem bil vedno njen pridno delaven član. Opisal sem v glavnih črtah to dobo. Bill smo pa t-udi, še par let, dasi le na pol ofieijelno čez počitnice na Duna-ju ostali »Slovenija««, središče ondotin-ega družabnega življenja za one učitelje, ki so prišli v -tečaje za rokotvofna -dela. Prirejali smo -jim vsak teden prijateljski sestanek s prosto zabavo. Izmed učiteljev omenjam umrlega pesnika PreuenSfalda, s katerim sem se pobratil že prvo leto na Dunaju, ko je bil ondi, ako se ne motim, v kiur-zu za meščanske šole, im ki je pozneje prišel še enkrat na neki počitniški tečaj. A tudi v ostalem je »Slovenija« pridno delovala med dunajskimi Slovenci iin Slovani. Mnogi njeni Člani so bili člani »Slovanskega pevskega društva«, »Slovanske besede«, »Sokola« itd. Dni sestankih starejših dunajskih Slovencev so radi videli dijake, zlasti pevce kot svoje goste. Udeleževali so se raznih slovanskih prireditev. ‘Ko je (menda 1892) leta bila narodopisna razstava v Pragi, so priredili dunajski Slovani poseben vlak, med udeleženci je bilo veliko število slov. dijakov, ki so bili od praških dijakov bratsko sprejeti. Največje važnosti in vrednosti so bila trajna znanstva in prijateljstva. Starejši in mlajši smo si bili enaki. Omenil sem že nekatere znamenitejše in ddavnei.še »iSlovan-jane« pripomnim pa naj še par imen. Janko- Babnik, (pred. dež. višjega sodišča, ki je sestavil slovensko pravno terminologijo), Jo-s. Mantuani (muzejski ravnatelj v Ljubljani), ki- si je pridobil zasluge zlasti z -raziskavami o slovenskem glasbeniku Jakobu Gallusu). Fr. Regaily (podpreds. drž. sod.), dr. Rosina gega človeka, onega, ki odstopa materijalne dobrote prvemu, — tedaj postaja istovetnost interesov mogoča -le na osnovi »realnega ravnotežja moči,« t-o je, v bistvu sama sebe zanika. V tem slučaju se borha lahko nadaljuje, a končala se bo takrat, ko izginejo vsi, ki se borijo. Iz prej razloženega je razvidno, da je izhod prekleto težak; človeške mase si stoje nasproti, polne sovražnosti, med njimi ni slutiti težnje o kakršnemkoli ravnovesju. Vse skupine se zanašajo le na svojo lastno moč in organiziranost. Na osnovi »ravnotežja moči« pa je -mogoče uspeti samo na ta način, da se vzpostavijo dobe miiru, v katerih sc bodo zbirale nove moči za nove borbe, a borbe bodo postajale vse uspešnejše v smislu propadanja onih, ki se borijo. Smo morda zdaj, v dobi mednarodne borbe, bližje ustvarjanja večnega miru nego smo bili kdaj prej? Se li kaže na področju borbe med dellom in advokat v . Celju, Fr. Vidic (pozneje urednik drž. zakonika, sedaj dvorni svetnik v Ljubljani), dr. Jakob Žmavc (giran. profesor v Mariboru). V 3. letniku »(Vesne« sem opisal nekdanjo dijaško kavarno in njene goste. Tam pri »Treh gracijah« so se zbirali pred ustanovitvijo lastne čitalnice slovenski dijaki ter so nekateri znamenitejši gostje portretirani v humoristični obliki. U ver jen sem, da rrikdo od opisanih ni bil žaljen, temveč da je bil in je še danes vsakemu vesel spomin na vesele dijaške čase. Mnoga let je poteklo od tega časai in mnogoterega nekdanjih tovarišev im prijateljev kraje črna zemlja. Preostali pa se jih pri slučajnih sestankih spominjamo z ljubeznijo in videči, da postajajo naiše vrste čimdalje bolj redke, čutimo, da se i nam bliža čas odpoklica. Morda ne ‘bo zanamcem brez haska, ako jim načrtamo vsaj nekoliko spominov. V tem smislu sem ustregel vaši želji. Seveda čas in razni dogodki, zlasti oni žalostne dobe velike svetovne vojne, so povzročili, da so ti v mnogih ozirih že zelo obledeli, da so tu in tam nenatančni. Ivan Kolar: luga* in it3ugo&iaifija*. »das juga« v Ljubljani I. 1914. Meseca marca 1914 je pričel izdajati V. M. Zalar revijo »Olas juga« z namenom, organizirati jugoslovansko publicistiko. Program je napisal Avgust Jenko: 'V uvodu konstatira, da je jugoslovanski pokret preživel že prvo fazo svojega razvoja: dobo impulzivnega hotenja, fanatičnega radikalizma, ojačenega pod neposrednim vtisom epohalnih zgodovinskih dogodkov (ina Balkanu!). Nastopa faza hladnejšega • razmišljanja, mesto borbene retorike nastopa teoretično znanstvena diskusija (»>afco hočemo imeti svojo kulturo in ako hočemo imeti sploh kulturo. Poiščimo si torej predvsem direktivo jugoslovanske kulture. ne domovine. Raztepeni po svetovni vihri na raznih delih sveta na frontah smo se vračali starejši na akademska tla, mladi naši tovariši pa so se z navdušenjem priključili pokretu in mu dali živahnosti in mladostnega entuzi-azma. Začeli smo! Kdo se z veseljem ne spominja na delo, ki ga je izvršil »Jadran« v prvih letih ustanovitve naše univerze!? Mal je bil broj pionirjev, odtehtal pa je v vseh važnih vprašanjih, ki jih je imela reševati takratna akademska omladina ogromno množico nasprotnikov, ustvaril si je ugled .im z njim oslgural stalno naraščanje članstva. »Jadran«, naslednik »Slovenije« na Dunaju se je zasidral v nove razmere in uspešno nadaljeval delo za integralno jugoslovanstvo in pravo svobodomiselnost. Po izvršenih pripravljalnih delih je bil kot prvi predsednik novoustanovljenega akademskega društva izvoljen idealen borec za jugoslovanstvo naš primorski rojak čok. Kljub kali bolezni, ki mu je žal tako kmalu ugasnila luč življenja, si je z brezprimenno prid-noistjo in taktnim nastopom kmalu priboril tudi pri nasprotnikih veljavo in ugled in ostal če tudi me kot predsednik »Jadrana« pač pa kot najvažnejši činitelj pri ekonomskem urejevanju problemov našega akademika skozi dolge semestre vzor pravega »Jadranaša«. V vrzel, ki je nastala po odhodu Janžeta j in čoka me je postavila volja tovarišev... Debatirali smo, nabito polni naši predavateljski lokali so pričali, da z vso paro delamo na samorzobrazbi, kresale so se mislli, tudi do strastnih zagovorov različnih tez je došlo, a vsikdar je nadvladala misel, da smo »Jadra-inaši« enota, ki se v polni meri poslužuje pravice svobodnega razvoja poedinca v prospeh celoti. Glumiti smo na naših domačih odrih, ponesli slovenska klasična dela med brate na jug in s tem vrši pravo apostolsko delo jugoslovanstva. Prepevali smo in šahirali, tudi zavrteli smo se veseli svoje mladosti, pa če prav je bila mala dvorana in pozneje le stransko soba Narodnega doma vedno kot mravljišče, nikdar pri vsem društvenem udejstvovanju nismo zanemarjali svojih- studijskih dolžnosti. Tovariški napram vsakomur pa so morali »Jadranaši« vendarle od časa do časa kar najodločneje zastopati svoja načela proti tovarišem iz nasprotnih taborov in tu bo zgodovina početkov akademskega gibanja v Ljubljani morala beležiti borbenost, ki je bila integralen del borbe za svobodno univerzo in akademsko svobodo vobče. Ta prva leta »Jadranovega« obstoja moramo upravičeno imenovati njegovo borbeno dobo, ki mu ni dala izvesti notranje organizacije v vse detajle, ker ga je stalno potrebovala na straži za obrambo svobodomiselnega in jugoslo-venskega znača mlade univerze. Nehote se človek danes spominja tistih lepih borbenih časov svobodo,misllenega jugoslovanskega študenta, v svobodni Jugoslaviji, ko je moral za to svojo iskreno izpoved biti psovan s »priveskom« in »izdajalcem« naroda in slovenstva. Pa je zdržal »Jadranaš«, ni mu bilo rnari hrupa onih, ki so se prodali za skledo leče in si pustili vezati misli in roke v edinem razdobju človeškega življenja, kjer je lahko svoboden v pravem pomenu besede, na akademskih tleli. In ko zremo starešine na lo dobo v doživljanju sedanjosti nam je in ostane svetila in dragocena zavest, da je bila pot, ki ,jo je »Jadranašem« pokazala svobodomiselna omladina bratskih društev v preteklosti, prava in kar je največ vredno, postavila nas je z njimi vred v sedanjosti med ono ono manjšino, ki samozavestno more zreti v obraz vsakomur v zavesti, da ni postala :u-gosioveaska šele s 6. januarjem 1929. Inko: ufitepotod1* in »OmCadiHa*, »Omladina« je objavila spomladi 1914. 1. poziv: »Eksekutiva narodnega radikalnega dija-štva iz kroga »Omiadine« in »Preporoda« je sklenila, pozvati dijaško skupino »Preporod« in -ostala napredna društva na sestanek v počitnicah, da se dožemejo eventualne diference in se jasno precizirajo, ker smatra jugoslovansko vprašanje v taktičnih in prin-cipijelnih ozirih za preresno in prevaižno, da bi >se smelo razblinjati, romati po časopisju od Poncija do Pilata in končno celo radi malenkosti nesporazumljenja škodo trpeti. Eksekutiva upa, da se bodo odzvala vabilu vsa napredna društva in klubi.« V početku 4. 1914. se je ustanovil v Ljubljani »Slovanski klub«. Pripravljal je za mesec avgusta prvi skupni izlet na jug. (Vsakdo je lahko uganil, kam na jug. Kaj naj b: pomenilo »Slovanskemu fckilbu« v Ljubljani »ma jug«, menda ne na Hrvatsko! Jug. dijaška počitniška zveza je imela že 2 leti pravico do četrtinske vožnje po vseh srbskih železnicah! Kakšno bo zborovanje eksekutive nar. rad. dijaštva in kakšen izlet »'Slovanskega kluba« meseca avgusta 1. 1914., za to so vedeli izletniki komaj toliko kot za svojo smrt. Na jug je- šel edini Avgust Jenko, tako kakor si je želel kot dobrovoljec v srbski armadi. Z združitvijo pravoslavnih in katoliških Slovanov si napravimo prvi most čez prepad, ki je ločil vse Slovane stoletja. Mato Vučetič iz Prage zahteva preporod Sokolstva, ki ne zadovoljuje več, ker ne druži, mej zbira in ne vzgaja v narodnem duhu in jedinstvu. Drobne vesti vsebujejo književna poročila. Uredništvo opozarja na skrb za amerikan-ske Slovence, ki jim preti analiziranje. Zadnje vrste prinašajo vest o smrtd velikega Jugoslovana in propagatorja jugoslovanskega nacionalizma + drja. Jovana Sker-liča; umrl je v Beogradu 15. maja. S to številko je pa umrl tudi sam »Glas juga« na ukaz zadnjikrat »vsemogočne« Avstrije. Klub in revija »Jugoslavija« v Pragi 1. 1914. Idejni vodja jugoslovanskega pokreta v Sloveniji, na Dunaju in v Pragi je bil Avgust Jenko. Za »Glasom juga« v Ljubljani je ustanovil v Pragi v početku 1. 1914 klub »Jugoslavijo« za praške akademike vseh jugoslovanskih narodnosti. Klubovo glasilo se je takisto imenovalo »Jugoslavija«. Izšli sta 2 številki. Že se je sklenil dogovor s konzorcijem »Glasa juga«, da se reviji fuzijomiirata v eno in preneseta svoj sedež v Zagreb. A vlada je preprečila izvedbo tega načrta s tem, da je ustavila izhajanje obeh revij. iPred-no je mogel najti pofcret nov modus za ustvaritev novega jugoslovanskega idejnega glasila, je pričela pisati zadnje poglavje osvobojenja — svetovna vojna. Avgust Jenko je pomagal piisati to poglavje s svojo srčno krvjo kot srbski dobrovoljec in žrtvoval za idejo samega sebe. Padel je v bitki pod Cer-planimo pri vasi Tekeriš v noči 16. na 17. avgusta 1914. Dr. St. Rape: OdCom&i. V jeseni leta 1919. smo se našli v mali dvorani Narodnega doma v Ljubljani. Par miz in stolov ter omara, ki nam jo je zapustila dunajska »Slovenija« je bil ves naš inventar in z njim tudi izčrpano naše premoženje. In vendar smo polni veselja in ponosa zahajali v svoje akademsko svetišče, saj nam je vsem šlo le za ideje, ki bi jih lahko imeli, da nismo hoteli stopati svoja svobodomiselna pota. Glas Janžeta, ki nas je bil že preje v predvojnih letih klical na okup, nas je zvai tudi to pot in utiral pota našemu pripravljalnemu delu za ustanovitev akademskega društva v novem univerzitetnem mestu svobod- Vekoslav Bučar: (pri Stu$i»m Mih. Začetkom junija 1929 so se pričele v Mišnu (nem. Meissem) na Saškem velike nemško-nacionalme prireditve v proslavo tisočletnice obstoja tega mesta. Nemški listi so že nekaj časa prinašali pozive na to svečanost in to z velikim uspehom. Od 2. junija dalje se v Mišnu dnevno neprestano zgrinjajo množice nemškega naroda, prireditev se vrši za prireditvijo... Te svečanosti mas ne ibi zanimale, da ne pomenijo one nož v srce luž iško-srbske ga naroda. Nemci namreč ne proslavljajo letos samo tisočletnice »der deutschen Porzellan-stadt Meissen«, nego oni proslavljajo predvsem svojo Zmago, ki so jo pred tisoč in enim letom izvojevali nad srbskim delom polab-sko-slovanskega rodu. L. 928. so Lužiški Srbi na mestu kjer se danes nahaja mesto Mišmo, doživeli svoje Kosovo. Tega leta so Germani Obsodili Lužiške Srbe na počasno a gotovo izumiranje. Srce narodno zavednega Lužiškega Srba krvavi. (Njih solze pozivajo tiho svobodne slovanske! narode, naj jih ne puste umreti, ker oni so, čeprav majhni, še vedno zvesti materi Slavi. Mfšenska tisočletnica me ije vzpodbudila, da poselim Lužico in Lužiške Srbe ter jim tako pokažem, da niso sami v svoji žalosti, ampak da bije tudi daleč doli na slovanskem ju-giu bratsko srce, ki sočustvuje z njimi. S prijateljem Jožetom sva se dogovorila, da potujeva 15. junija. On se vrača v Jugoslavijo preko Brazdam in zato sklene napraviti z menoj kratek skok do Budyšina. 1. Zgodno Uufro je. Berlinske ulice so še kakor izumrle. Prometa skoro še nikakega; sanio tu in tam skali tihi jutranji mir kak »taksi«, ki križari po ulicah in išče zaslužka. Cestna železnica še ne vozi, niti podzem-sa, niti avtobusi. Ne preostane drugega, ka- kor da si najameva »faksi« im se z njim odpeljeva do Anhaltskega kolodvora, odkoder odhaja ob šestih osebni vlak proti Draždamom. Precej časa vozi vlak med hišami berlinskih predmestij, mimo prijaznih vrtnih hišic •in vrtnih kolonij, predno privozi v lepo, plodno ravnino. Žitna polja z 'dozorevajočim žitom ter majhni borovi gozdiči švigajo mimo nas. Vlak se ustavlja, sprevodnik kliče imena postaj. Mahlov, Dobrilug ... Nekaka čudna čuvstva prevzamejo človeka, ko- se ob teli slovanskih imenih spomni, da je povsod tukaj bival slovanski rod 'in da se še po žilah večine memšikh prebivalcev teh krajev pretaka slovanska kri. V iDralždanih (izstopiva na glavnem kolodvoru, odkoder je najlažje doseči Feldherren-strasse, kjer stanuje slavni lužiško-srlbski skladatelj (Bljarnat Krawc. (Pot naju vodi po lepi Pralški im Grajski cesti do Labe, od tu na desno pod umetnostno akademijo im v desetih minutah stojiva pred hišo sivolasega umetnika, ki ga pa, žal, nisva našla doma. (Dalje sledi.) OBZORJA France Gerželj: (pridi. . . Pridi in me s križa odreši, pridi, topla, bela žena, pridi o Marija Magdalena in mi pozabe omamne v čašo nalij. Pridi, ko mi solnce poslednjič rane prižge, da ti dam vso strast, vso bol, vse vroče želje, ki so na križ me razpele. Pridi in s svilenimi lasi moje rane ugasi in z belimi rokami mrtve sanje vzdrami! J. Dolar: <0$ citkta fflDece\u. Dan je nagnil svojo glavo in na tvoje tihe roke je kanil večer. France Gerželj: 15 .svetišču. Kakor prozorne, begotne sence drhtimo v svetišču večnega Molka; s pogledi drug drugemu tipljemo v srce in vsi molčimo in vsi strašno trpimo. Vse bi dal za eno samo svetlo besedo, ki bi razklala okamenelo molčanje in žareče prižgala v naših duš nočne temine davno zasluteno luč. O, pa ko da so nam duše brezzvočne se sklanjamo tihi in trudni, v pričakovanju pod mrtve oboke in vijemo roke, v odrešenje hrepeneče. Hnji$erno&t. , Josip Jeras, Planina smrti. Ljubljana 1929. i Samozaložba. Cena v platno vezane knjige j 28 Din, broširane 20 Din. ! V avtorjevi samozaložbi je pred kratkim : izšla knjiga pod gornjim naslovom. So to do-| bro voljce vi spomini iz ‘časa srbskega umika j čez Albanijo leta 1915., ki se ga je g. Jeras i kot jugoslovenski dobrovoljec sam udeležil, j G. Jeras je odšel v začetku leta 1914. kot i sokolski prednjak v Srbijo, kjer je bil v i Valjevu na gimnaziji .nastavljen kot'telovadni i učitelj. Tu ga je dohitela svetovna vojna in avstrijski konzulat ga je pozval, da se vrne v Avstrijo. Temu vabilu se ni odzval, ampak jte vstopil v komitsko četo vojvode Vuka, s katero se je udeležil nekaj bitk. 'Ranjen je nato nekaj časa prebil v bolnici, po bkreva-nu pa je zavzel razna zaupna mesta v srbski armadi, dokler ni tudi on moral nastopiti pot sribsfe Golgote. V »Planini Smrti« riše vi 18. poglavjih s krepkimi potezami grozote te nepopisne tragedije naroda, ki je moral za idejo svobode v strašnih okoliščinah zapustiti svojo domovino in jo prepustiti sovražniku. Pisatelj nas vodi v napetem pripovedovanju iz Niša v Kruševac in dalje preko Kosova, Prizrena, Peči, planine smrti Čakora in Podgorice, vse do iSkadra, Drača, mimo Krfa in Vida v Italijo In Francijo, kjer je nato pričakal osvobo-jenje in ujedtaenje1 juigoslovenskega naroda. V svojem pripovedovanju se z najglobljo pietete spominja onih tisočev in tisočev, ki so ,na tej poti pustili svoje življenje za mašo boljšo bodočnost. Knjigo vsem omladincem najtopleje priporočamo1. Dobi se v vseh večjih knjigarnah, pri pisatelju (Ljubljana, Levstikova ulica 2Tl) ter v uredništvu »lOmiladine«. V. B. Jugoslovenski sokolski koledar 1930. Uredil Stane Vidmar. Založil Jugoslovenski sokolski savez v Ljubljani. Cena Din 10.— Te dni je izšel XI. letnik Sokolskega koledarja, ki ga je to pot uredil br. Stane Vidmar. Poleg običajnega koledarskega dela vsebuje sledeče članke: E. Gangl, Naš drugi, zlet; dr. Riko Fux, (Deset godina Jugoslovenskog Sokolskog Saveza; dr. Miha Kambič, Ozledni fond JSS. Sledi seznam prireditev 1. 1929., statistični pregled jugoslovenskega, čelioslovaškega, poljskega, ruskega in lužiško-srbskega Sokolstva ter bolgarskih »Junakov«. Koledar, ki ga je okusno izdelala Učiteljska tiskarna, krasi osem slik. Dobi se v pisarni JSS, Ljubljana, Narodni dom. »SERBSK1 ŠTUDENT«. Prejeli smo 4. št. mesečnika »Serbski Študent«, glasila lužiško - srbskega dijaštva. Predsednik Z. L. S. S. i(Zwjazk lužisko - serbskeho student-stwa) tov. Jurij Henči v lepem članku »Naš ho-downy zjčzd w Khrosčicach« poziva lužiško di-jaštvo na božični shod, ki se je vršil 26. in 27. p. 1. Sledi članek »VV Radvvorju šeri!« nadaljevanje potopisa »Do Wysokich Tatrovv« in poročila zveze. Kot zaključek lista je objavljen program božične dijaške svečanosti. V četrtek 26. decembra je bilo ob 15. uri zborovanje dijaštva in naroda. Na njem sta poleg drugih predavala tudi tov. Jurij Cyž o pravu in sodstvu starih Slovanov ter tov. Jurij Henčl o temi »Kaj nam je treba?« Zvečer je bil zabavni večer, na katerem je nastopil naš tenorist Djordje Jovanovič, konzer-vatorist v iBerlinu, z jugoslovenskimi narodnimi pesmimi ter lipski akademiki z igro »Hody vv serb-skej boli '. (»Božič v lužiški pusti«.) V petek 27. decembra je bil idejni tečaj s predavanji: Ciril -Metodijska doba in razvoj lužiško - srbskega pi-smovstva do danes (tov. Pawol Wowčerk), glavna poglavja' lužiško , srbske zgodovine (tov. Jurij Krous), lužiško - srbska narečja (tov. Povvol VVirt), lužiško - srbske narodne pesmi (tov. Po-wol Nedo) itd. Zvečer se je vršila božičnica. Tvoje roke so zlat kelih moje trudno-žalostne duše, ki sanja o tebi. I. Dolar: Ogijat. Sedela sta v 'kavarni. Pripovedoval ji je nekaj, ona pa ga je molče poslušala. »Da, gospodična, v vsakem človeku je atom Boga. 1 udi v zločincu. Le težko ga .ie spoznati, kajti skrit je v njem, kakor v tabernaklju. Redki so, ki ga vidijo in spoznajo, Jaz sem ga videl in še zdaj me je groza.« Prisedel1 je bliže. Nijegove oči in /lica so mrzlično žarela. Oba se je plaho odmaknila. Nadaljeval je tiše: »V vsej fari so ga zaničevali. Doma je bil daleč od naše vasi. Olb ponedeljkih je prihajal na dello — bil je ogljar — soboto pa je odhajal. Ko sem ga prvič videl1, se1 mi je zdel ogaben. Ves blaten je bil od zemlje in oglja. Lasje so mat bili zmršeni in zlepljeni. Roke. te črne roke, so vpile o delu. Toda imel je čudovite oči. Tako gleda dete, ki še govoriti ne zna. Lita bolj je pil, tem bolj so mu žarele in plesale pod težkimi obrvmi. Njegov gl*s pa je bil visok in hripav. Črko r je izgovarjal zelo težko, kakor Nemci. Bil je v veseli družbi in jim stoje nekaj razlagal. Kakor kak nazdravni govor. Na koncu jim je napil. Ko je videl, da ga omizje Vzpodbuja, eni, ker jim je res ugajalo, eni pa, da bi se mu smejali, je zopet vstal s kupico v roki in nazdravljal. Bog ve za kaj! Silno slavnosten .ie bil1 njegov glas. Tedaj je prišla mimo natakarica Ana. Na temenu zvita kita, ozke črne obrvi — kakor vranje peroti, vse to ji je dalo nekak aristokratski izraz. Govorila je svetlo in čisto, kakor da bi kraguljčki peli. Njena rdeča ustna so vabila, vabila. Slavnostni govornik je pričel jecljati. Nagnil se je jo hotel objeti; toda ona se je prav hitro umaknila in rekla: »Pijanec ušivi!« Saj ni bilo omalovaževanje v'njenem glasu. Menda je bilo veselje ali le mladost. '1’oda on je pogledal tako plaho s svojimi otroškimi očmi, da se je vse omizje zasmejalo. Glasno in bučno. On pa se je zrušil na stol, naslonil svoje roke na mizo, skrili svoj obraz med nje in zajokal. Tak o mehko in nežno, kalkor bi ga bilo strah vzbuditi svojo bolest. Vsi so se nehali smejati in začudeno so gledali na njegova trepetajoča ramena.« Umolknil je in se ozrl na njo. Toda tudi ona je molčala. In tako sta molčala oba: on in ona. Lojz Kraigher: v- tfla fronti &e&tte 3iive. Dvoje svetov sva — vse zaman! V moji naturi prevladuje čuvstvenost, v Tvoji — razum. (Str. 78.) Diva svetova trčita v tej drami skupaj. Rojnik, v čigar naturi prevladuje čuvstvenost, stoji na stališču, da se človek svobodno predajaj čustvom in nagonom. Sam pravi: »Ne ljubimo samo z dušo, tudi s telesom ljubimo, — pred vsem s telesom! Duša bi morala biti vodnik, pa je telo vodnik« (str. 86). — — — »Vsi skupaj smo zaleteli, igrače smo, da se z nami žogajo nagoni« (str. 89). Vendar pa se dobro zaveda, da se upira sam velesili: »jVeni, da se maščujejo vsi trije — družba, cerkev in dnžava.« (Str. 75.) Njegova žena Pavla pa, v koje naturi prevladuje razum, stoji na stališču one morale, na kateri sloni država, družba in cerkev. Ker pa je sama za boj z Rajnikom preslaba, mora pasti, da se oib njej pokaže življenjska nezmožnost Roj-inikiove morale. Ona je sicer mrtva, toda morala, ki jo je zagovarjala, triumfira. Tehnično ima drama nekaj napak: Dvogovor med Rojnikom in Pavlo, v katerega bi se morala priostriti vsa drama, je za odkriti boj med obema svetovoma premedel, ker je mnogo predolgove-zen. 26 strani čistega filozofiranja o morali je za oder gotovo preveč in se mora ob vprizoritvi občutno krajšati. Razen tega je videti v drami neko hlastanje za efekti. (N. pr. scena v tretjem t dejanju, ko sence okenskega omrežja križajo Pavli obraz, da vidiš kakor lobanjo mrtveca . . . ali scena v četrtem prizoru tretjega dejanja z f damo v črnem.) Sploh pa mistična simbolika dame v črnem, kot vtelešemju zle usode naturalistični drami ni v prid, čeprav utegne na odru ugajati, kakor ugajajo zgodbe o strahovih. Razen tega ima ta dama v črnem prav obilno žlahto. (Jurčičeva Vrza, po imenu celo VVedekindov »der verhiillte Mann« in mnogo drugih.) Osebe so risane jako ostro. Večno zdravi in veseli Rojnik ali dr. Konj, o katerem pravi general: »Takšna sila, a? Takšna sila! — Konja Pošljemo na fronto, — on nam izvojuje zmago, j on nam jo — izkrohota!« (Str. 19.) Ali mirna, j dostojanstvena Pavla. Ne zdi se mi pa prav do- i sledno, da Hrenovko, ki jo komaj pozna, napro- | »t, da vohuni za njenim možem. Simpatično in j dobro je očrtana sestra Živa, dekle, ki v njem kar ! polje 'življenje. Tudi intrigantka Hrenova je živa : oseba. General je naš stari znanec iz najrazlič- i nejših vojaških dram in operet. Kaj so bili vsi j avstrijski generali ena oseba? Sicer pa kaže drama kljub tem slabostim \ Kraigherja kot našega najmočnejšega pisatelja ij erotičnih motivov. V dobri in spretni režiji bo drama na odru i žela mnogo uspeha. (j. d.) »SOKOLSKE LISTy« Osma številka lužiško-srbskih »Sokolskih Listov«. ki že peto leto izhajajo v Budyšinu kot glasilo Lužiško-srbskega Sokolskega Saveza, je posvečena Jugoslaviji in jugoslavenskemu Sokolstvu. Prvo stran krasi slika staroste JSS br. Engl. Gangla, nato pa sledi članek »Iz zgodovine jugo-slovenskega Sokolstva«, ki ga je za to številko napisal br. Vekoslav Bučar. Med tekstom se naha-hajo slike br. dr. Oražna, br. dr. Murnika, br. Štuklja ter prizor s Kosovega polja. V članku »Mi in Jugosloveni« razpravlja M. N.-N. o potovanju br. Jana Skale po Jugoslaviji, o predavanjih in člankih br. V. Bučarja, o Nowakovi razstavi slik v Ljubljani ter o vsesokolskem zletu v Beogradu. Sledi zahvala Lužiških Srbov JSS, ki je posvetil v avgustu številko »Sokolskega Glasnika« Luži-škim Srbom, prevod sokolske pesmi Naša stara prava« ter članek »Slava neslavljenim«. »Sokolske Listy« so najboljši lužiško-srbski mesečnik. Urejuje ga br. Michal Nawka. Vsem prijateljem najmanjšega bratskega slovanskega Ivan Kolar: Cl&adomtftiu dtt n a 1. Prva Slovenija« Zgodovina slovenske akademske omladine zavzema nedvomno zelo važen del v slovenski kulturni zgodovini. Iz zdravega rodu so izhajali že pol tisočletja učenjaki in dičili tujim narodom kulturne institucije s svojimi talenti. Na dunajski univerzi je bil marsikak rojak »de Carniola«, »de Styria«, ki so dosegli čast rektorja in dekana med številnimi rojaki akademskimi učitelji. Relativno jih ni baš malo, ki so si s svojim delom ustvarili mesto v svetovni zgodovini. Vtopili so se v splošni evropski kulturi, k svojemu narodu se niso več vrnili. Pojem narodne kulture je bil še nepoznan. Zbudila ga je šele romantika in mu dala svojo bistveno vsebino in obseg. Prvo narodno kulturno ustanovo nam je dala verska protestantska reformacija z ustanovitvijo slovenske knjige. Čeprav je bil njen namen zgolj praktičnega, versko propagandnega značaja, to ne more zmanjšati njenega dale-kosežnega pomena v zgradbi narodne kulture. Podrl je Trub ar za vse večne čase naziranje, »die windische Sprache sei so grob, dass man sie weder schreiben noch lesen konne«. Svojim rojakov napiše prvo knjigo in jih imenuje »lubi Slouenci« in Dalmatin imenuje njihovo grobo špraho« kulturno »Slouenfki jesik«. Dve stoletji nam je služil jezik zgolj kot praktično civilizacijsko občevalno , sredstvo, dokler ga ni Žiga Cojz v svoji pristni narodni akademiji dvignil na stopnjo najjačjega kulturnega faktorja. Narod se tega ni zavedal še pol stoletja potem, čeprav je dokončala med tem svoje narodno kulturno delo že druga narodna akademija, Prešernova. Kakšno je bilo naše življenje pred marčno revolucijo 1848. leta? Socijalno in duhovno strto. V sami domači cerkvi ljudstvo ni našlo utehe, zakaj prenapeto strogi janzenizem ga je gonil iz cerkve nehote; ljudstvo se je cerkve balo. Knjiga kulturnega obzorja pa mu je bila zaprta. Iz tega obupnega stanja ga poskuša rešiti struja mendikantskih redovnikov. Ustanavlja veselo družabno versko življenje v bratovščinah. Vodnikovo praktično prosvetno delo na Kranjskem, Jarnikovo na Koroškem, Staničevo ua Primorskem in Slomškovo na štajerskem dobiva razmah v ustanavljanju bralnih šol po župniščih in privatnih hišah. Gospodarska ustanova »Kmetijske družbe« spretno širi svoj časopis »Kmetijske in rokodelske novice«. Preživljali smo v tem zadnje dni pred »pomladjo narodov«. Ljudstvu se odpira pot v šole. A pot preko šole vodi še vedno samo v lemenat in samostan vsakogar, ki noče biti izobčen iz domače hiše kot razdedinjenec. Posvetne inteligence ne prizna in je tudi — nima. Le posamezniki se cepijo s poti tradicije in si »prosti vol’jo vero in postave», vero v moč svobodnega duha in postave vesti. Malo jih je, a visoko stoje, kultur- naroda list toplo priporočamo. NaroCe se pri: »Schmalersche Buchhandlung, Bautzen i. Sa., Lauengraben 4 (Serbski Dom). Cankar in Cankarjeva družba. Galnkar: »Vsaik grm v Močilniku mi je ljubši od vse prostrane tujine, vsak ljubljanski smrkavec od vseh teh prijaznih tujih ljudi.« (Ivan Cankar: Glose k »Zgodbam iz doline šentflorjanske«. Ljubljanski Zvon XLVI., 1926. V. številka, str. 321.) Cerkvenik: »Ni ga kraja, ki bi ga bolj morala ljubiti, nego katerikoli kraj ... Ni ljudstva, ki bi ga mogla manj ljubiti, nego ljubim to ljudstvo, čigar jezik govorim.« (Angelo Cerkvenik: »Daj nam danes nag vsakdanji kruh«, izdala in založila Cankarjeva družba v Ljubljani, str. 132.) J. D. itvo ifSCovettifat* 1869 - 79*9. no korakajo v jedni vrsti z duhovi velikih prosvetljenih evropskih narodov: Cojz, Linhart, Vodnik, Kopitar, Jaka Zupan, Cop, Prešeren in njihovo učenci. Iz naroda so in narodni so, a med narod ne morejo in narod ne more do njih. »Oče slovenskega naroda« so v diplomatski službi ultramontanizma. Bleiweis, sam v srcu pristaš svetovnega nazora prosvetljencev, zataji srce, ker mu pravi razum, da je skleda leče več vredna kakor prepričanje. Podoba, kakor bi kultura ne bila za narod, kjer je njeno edino pravo mesto. Tako nas je našlo 1848. leto, ki je zbudilo avstrijske narode. In Slovenci? Bili smo nepripravljeni, da bi mogli pojmovati, kaj so pomenili tisti dnevi za — narode. Kako neki, ko še nismo bili narod: narodne zavesti še ni bilo v masi. Odkod? Kulturno smo bili na primitivni stopnji, le s težavo smo prebirali komaj molitvenike, poskušali čitati »Kmetijske in rokodelske novice«, jezik nam je bil le golo občevalno sredstvo, narodne zavesti nismo poznali. Odkod naj bi jo vzeli? Odkod! O, imeli bi »odkod« jemati narodno zavest — če bi imeli posrednika med narodno akademijo naših prosvetljencev in narodom, posrednika, ki bi vršil tisto velevažno podrobno organizatorno delo v dobi probuje avstrijskih narodov. In kdo naj bi bil tisti posrednik, učitelj, tolmač, agitator ljudske prosvete? — Omladina! Organizirana omladina! Organizirana v skupni ideji, organizirana v sistematskem delu za propagando idej naših prosvetljencev, organizirana tako, da bi seglo njih podrobno delo do zadnje vasi vseh slovenskih pokrajin. Kakšna podpora bi bila to narodnim prosvetnim delavcem Vodniku na Kranjskem, Jarniku na Koroškem, Staniču na Primorskem, Slomšku na štajerskem!! Ne tvorile bi Karavanke danes naše meje, ne bi... O, misel, beži od perspektiv v preteklosti, da ti ne objame srca malodušnost ! Šele marčna revolucija je vžgala v naši maloštevilni inteligenci in njenem naraščaju tleče iskre narodne zavesti v mogočen ogenj narodnega in političnega preporoda. Zagorel je tako močno, da je mahoma zdramil celo patrijarha Bleiweisa v Ljubljani. Dne 29. marca 1848 se je zbralo na Dunaju 44 Slovencev in rodila se je prva »Slovenija«, po svojem bistvu politično društvo. Program je bil izražen že v imenu samem: nič več Kranjcev, Korošcev, Štajercev, Primorcev — združena Slovenija! Klic, ki je odmeval z Dunaja preko Ljubljane po vseh slovenskih pokrajinah. Brž je ustanovil v Ljubljani Bleivveis slovensko politično društvo. In narod je ponavljal sedem desetletij klic za zedinjeno Slovenijo, najjačje in najveličastnejše ob koncu šestdesetih let na »taborih«. Dne 28. aprila so ofieijelno proglasili ustanovitev dunajske »Slovenije«. Za starosto so si izvolili F. Miklošiča, poznejšega prvega slavista na dunajski univerzi. Svoje zahteve so formulirali sledeče: enakopravnost Slovencev z drugimi avstrijskimi narodi, slovenske osnovne šole, ustanovitev realke in kmetijske šole, ustanovitev vseučiliških stolic za slovenščino, poslovenjenje zakonov, namestitev v Sloveniji slovenščine zmožnih uradnikov in nekaj gospodarsko praktičnih zahtev. V Gradcu so priredili zborovanje, ki se ga je udeležilo 300 Slovencev. In v Ljubljani je priredilo Slovensko društvo« z dunajsko »Slovenijo« 13. in 14. maja dva shoda, kjer so sprejeli v bistvu program »Slovenije« z dodatkom v peticiji, da zahtevajo ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Enako društvo »Slovenija . se je ustanovilo tudi v Gradcu, kjer je bi! med vodilnimi člani Stanko V r a z. Obe Sloveniji« sta se udeležili slovanskega shoda v Pragi dne 5. junija. Doma sta posegli v volilni boj za državni zbor in iz-vojevali -zanj 16 Slovencev! Žal, državni zbor je cesar razpustil že meseca oktobra in »Slovenija je morala zaključiti svoje delo. Dunajska vlada je hitela gasit ogenj narodne probuje in dosegla uspehe, hvala Bogu, le navidezno »velike.« 2. Druga »Slovenija«. Minulo je desetletje avstrijskega absolutizma, minila so petdeseta leta 19, stoletja. Med tem je doraščal Fran Levstik, idejni vodja porajajoče se nove slovenske struje — »Mladoslovencev«. Na Dunaju so se ogrevali študentje za narodno zavest ob domači pesmi. V svojo sredo so vabili Hrvate, Srbe in Bolgare in se družili s Cehi, od katerih so se naučili marsičesa že v revolucijskem letu 1848. Na Dunaju je ustanovil Val. Zarnik »Slovensko pevsko društvo«, Simon in Davorin Jenko sta užigala slovenstvo in slovanstvo s svojimi pesmimi. Na Dunaj so prišli »Vajevci«. In novo ustavno leto 1861. je rodilo drugo dunajsko »Slovenijo«; za predsednika so si izbrali »va-jevca« Frana Erjavca, poznejšega našega prirodoslovca in leposlovca. Imeli so sobotne sestanke, razpravljali o pismenih sestavkih in govorih svojih predavateljev. Tu se je razvijal poznejši 'taborski« govornik Val. Zarnik. Statutov si niso hoteli postaviti, zapisanih zakonov niso marali imeti, preveč jih je žejalo po svobodi, a zametavali so le formo zakonov, dejansko so jih izpolnjevali, namreč etične zakone svoje vesti. Saj se je udeleževalo teh sestankov 50—80 zborovalcev! Nemška buršev-ska društva so zanesla tudi v slovenske vrste junaške pohode na boj s pestmi. Od njih so sprejeli tudi dvobojevanje, česar se je otresla šele zadnja generacija pred vojno in razvila 1 proti dvoboju propagando v svojem glasilu »Omladini« (1904—1914). Slovenska inteligenca se je množila, njen naraščaj se je jačal baš v teh kritičnih dneh, ko je začelo cvesti zavedno renegatstvo. Kaj je bil glavni povod renegatstvu ? Pri šibkih naturah kruhoborstvo, opravičujoč se pa z malo-številnostjo svojega naroda, radi česar so mu odrekali možnost individualnega kulturnega razvoja (Dežman!). Imeli smo pa tudi nasprotne tipe (Costa je zamenjal svojo nemško suknjo za mandat med slovenskimi prvaki). Parlamentarno so se borili z »burši« ob volitvah v odbor akademske čitalnice (»Ak. Le-sehalle«). Sami so ustanovili z drugimi Slovani »Slovansko čitalnico«, Dav. Jenko pa »Slovanske pevsko društvo« in prirejali so »slovanske plese«. V živem spominu jim je bil še Vrazov ilirizem in tako so se porajali iz »Slo-venijanov« »panslovani«. Na svoj prapor so dvignili Prešerna in Vodnika, kojega 100 letnico rojstva je proslavila domovina 1859. leta z velikansko slavnostjo. Te in enake prireditve so se udomačile v stalnem programu kulturnega in družabnega življenja slovenske akademske omladine. Druga »Slovenija« je prenehala svoje »ofieijelno« življenje še isto leto 1861. radi nekega baje nameravanega napada na »burševce«. Pogrešali je niso, saj so imeli pestro družabno življenje. 3. Tretja »Slovenija« 1869—1919. Vsa šestdeseta leta so vodili nele idejno kulturno, marveč tudi organizacijsko življenje Slovencev »Mladoslovenci«. Ustanavljale so se »Narodne čitalnice« po vseh pokrajinah, v Ljubljani »Južni Sokol« in »Slovenska matica«. »Zvonec« so nosili sicer prvaki, »zvonili* so pa --Mladoslovenci« in prevzeli 1. 1868 z ustanovitvijo liberalnega političnega časopisa »Slovenskega Naroda« tudi v politiki oficijelno vodstvo, ki so si ga kulturno zavojevali že 1. 1866., ko so javno zavrgli vero v utilitarizem v umetnosti »Staroslovencev« in dvignili na prapor Prešerna. V literarnem krogu je gospodoval na Dunaju Jos. Stritar, umetnostni mentor novi generaciji. Leta 1865. je prišel za njim Jurčič in kasneje še Levstik. Idejni vodje nove generacije niso bili osamljeni. Leta 1867. sta ustanovila Fr. Levec in še danes živeči Fr. Š u k 1 j e akad. društvo »Sava«. Levec pravi v svojem »pozivu« na tovariše med drugim o važnosti društva tudi to-le: »Komu bi srce veselja ne kipelo, ako vidi, kako krepko ta društva (Čehov, Slovakov, Malorusov, Srbov, Hrvatov in Poljakov na Dunaji) napredujejo in koga bi nasprono v živo ne peklo, ako premišlja, da mi Slovenci smo edini med slovanskimi dijaki, ki nimamo še ena-cega društva na Dunaji; koga bi v živo ne peklo, ako vidi, da že celo drugi Slo-vanje spoznavajo potrebo tacega društva tudi pri Slovencih ter ga že dolgo imenujejo »Slovenija«, »Triglav«, »Naprej« itd., dasi ga do danes nikjer ni bilo...« Priglasilo se je koj s početka 38 članov. Že čez 2 meseca (v januarju 1868) so se »Savani« fuzijonirali s hrvatskim društvom »Velebitom« v eno, ki so ga nazvali »Jug«. Štel je 63 članov. Pričeli so se razgovarjati z »Omladino srpsko«, naj se tudi ona. priključi »Jugu«, a ni uspelo in čez leto dni se je razmajal tudi slovensko-lirvatski »Jug«. Tako sta Levec in Šuklje z bivšim »savanskim« pripravljalnim odborom pričela snovati novo slovensko akad. društvo, ki naj bi se imenovalo »Mladika«. Izdala sta sledeči poziv: »Dragi rojaci in tovariši! Kakor nas uči zgodovina, ima omla-dina vsacega naroda na svoje domovine osodo, na njeno srečo ali nesrečo več ali manj vpliva; tudi omladina našega naroda ima torej njegov razvitek, njegovo dušno in telesno blagostanje — da, rekli bi skoro, njegovo prihodnjost v svojih rokah ... Toda, ako mi, članovi slovenske omladine položimo roko na srce ter se vprašamo, kako spolnjujemo svojo veliko dolžnost, odkrito moramo reči, da ne tako, kakor bi jo morali. V stranke razcepljeni o najvažnejših vprašanjih i zadevah, ki se tičejo našega naroda, naše domovine, še v principu nismo zložni in jedini. Ako hočemo zadostovati svoji veliki odgovornosti, moramo si misli očistiti, moramo se združevati, moramo si postaviti program ter iz vseh svojih moči delati i živeti po njem ...« Ali ste zadovoljni s tem, da se na Dunaji zraven društva »Jug« in v prijateljski zvezi ž njim za čisto slovenske zadeve osnuje čisto slovensko društvo ali ne ? ...« Prijavilo se je 45 članov in 26. maja 1869 so ustanovili tretjo »Slovenijo«. Prvi predsednik jur. F. Ullrich je proglasil geslo: »Vse za svobodo in narodnost!« Popolnoma svobodomiseln program! Ostal je v bistvu tak do zadnjega dne, dasi so društvo pretresali često revolucijonarni sunki, kadar so številčno prevladovali »zmernejši« elementi in stavljali zavoro načelnemu svobodomiselstvu. V program so sprejeli vsakoletno sklicanje »študentovskega tabora«, ki naj bi razpravljal o najaktualnejših narodnih vprašanjih. 14. avgusta 1868 se je vršil v Ljubljani prvi tak tabor; drugega je res organizirala »Slovenija« že čez dva meseca po svoji ustanovitvi, dne 1. 8. 1869 je zborovalo v Ljubljani 90 »veliko-šolcev« in abiturijentov. Sklenili so v resoluciji sledeče zahteve: Vlada bodi pravična terjatvam slov. naroda ter naj ustanovi univerzo v Ljubljani s slovenskim učnim jezikom. Za »višjo književnost« naj sprejmejo vsi Slovani ruščino. Druga slovanska stolica naj se ustanovi na univerzi v Gradcu. Na vseučiliščih, kjer študirajo Slovenci, naj se ustanove akademska društva »na podlagi jednega — svobodomiselnega programa«. To je bilo v času, ko so se po vsej slovenski zemlji zbirali tesettisoči na taborih in terjali narodnih pravic. Z 1. 1870. so prenehali na-i rodni tabori, prenehali pa so tudi študentovski. Še tretji in zadnji se je vršil že v popolnoma novi dobi čez 35 let; priredilo ga je leta 1905. v Trstu narodno radikalno dijaštvo, ki mu je bil duša pokojni dr. Gregor Žerjav. Društveno interno življenje je bilo vedno ži-j vahno, mnogokrat burno ognjevito zlasti na j občnih zborih, ki so jih v prvi dobi imenovali ] shode. Vršili so se mesečno. Bili so podoba ! balkanskega parlamenta, a z eno bistveno razliko — bili so načelno pošteni. Vsaka »stranka« je verovala v to, za kar se je borila. Partizanstva mladina ni poznala. Glavni program prosvetnih prireditev so izpolnjevala literarna in znanstvena predavanja, proslave narodnih mož, kar se je često družilo z zabavnimi prireditvami, slovanskimi plesi« v velikem stilu in ožjimi internimi. Narodne odličnjake so počastili z imenovanjem za dru-štvene »častne člane«. Prva dva, Levstika in | Stritarja, je predlagal Tavčar 1. 1872., Jurčiča i so s tem odlikovali 1. 1878., a 1. 1901. je postal j častni član Tavčar sam. Na svoje prireditve so J vabili narodne poslance, jih podpirali v dobi volitev, .a jim izrekali tudi hude ukore in nezaupnice, kadar jim niso bili dovolj narodni. Tako se je zgodilo Tomanu; in Razlagu so odvzeli celo častno članstvo, kar pa ni bil osamljen primer v obračunavanju omladine s poslanci. Tako so si privzeli nalogo posrednika med narodom in njegovimi parlamentarnimi zastopniki. Tako je prevevalo življenje omladincev politično udejstvovanje vsepovsod. To je bila i praktična šola bodoče narodne inteligence. Zmagala je liberalna mladoslovenska struja. Levstik, Jurčič, Stritar, literarni možje, a vsi do pasu zakopani v težaškem delu za političen preporod svojega rodu. Levstik, siloviti gromovnik, ljubljenec dunajske mladine, strah konservativnih starinov Bleiweisovega tabora, Jurčič, dete idilične domače vasi, učenec romantičnih klasikov, stvaritelj večno lepih po- j dob domačih obrazov, je bil vse dni opasan s i političnim mečem v glavnem stanu svobodo- 1 miselnega tabora, pri »Slov. Narodu«. Po isti poti so šli njegovi učenci Kersnik, 1 Tavčar in dolga vrsta drugih. Bili so politiki j | in leposlovci, opravljali posel vojaka in sveče- ! nika. Tiste naše slavne »male razmere« malega j naroda so tako velevale. Med najbolj važno delo vseh predvojnih ge- i neracij akad. omladine pa spada nesporno ti- ! sto vselej prezirano podrobno delo v narodnih ! društvih. Slovenska Matica, Sokol, CMD, Čitalnice, prireditve kulturne in zabavne, vse je vabilo omladino k delu. To so tisti dragoceni kamni, ki tvorijo zdrav temelj resničnemu narodovemu napredku. Po vojni so se ti temelji močno zamajali! Dve desetletji je bila »Slovenija« edino ognjišče dunajske omladine. V Gradcu je delovalo vzporedno društvo »Triglav«. V Ljubljani je umrl 1884 zadnji prosvetljeni cerkveni knez Pogačar. Mahničev »Rimski katolik« je izumo-val klerikalno etiko in jo propovedoval kot dogmo v boju zoper »svobodno« umetnost in znanost in zoper — narodnost, pogrel stari »nauk«, da je narodnost krivoversko maliko-vavstvo, ker obožuje »sad babilonskega greha«. Katoliški shod v Ljubljani je bil sad te priprave in* ta je rodil brezobziren zid za »verne ovčice«, ki ne smejo več dalje po poti svo- , bodne individualne samoizobrazbe, da ne pridejo do — spoznanja. Zid okrog duha, staro preizkušeno sredstvo rimskega imperializma. Cepili so se duhovi in • na višji ukaz se je j morala cepiti tudi akad. omladina. Tako se je j odtrgala od »Slovenije« 1. 1893. »katoliška« ! frakcija z ustanovitvijo svoje »Danice«. V javni politiki mladina ni imela dobrih zgledov. Politika ni bila odkritosrčna, kompromis je bil , vedno »neizbežno taktično sredstvo«. A svobodomiselna mladina ni sklenila kompromisa, ! ni umaknila, ne »ublažila« svojega programa. j Prebolela je eksodus, saj z njihove strani ni ' bilo povoda za reševanje krize. Krizo je ustvarila katoliška politika, ki ji je bilo protikom-promisno načelo zgolj taktična poteza obupnega premaganca, ali zmagati ali pasti — seve trdno prepričana, da do poraza ne more priti. Na početku novega stoletja je našla nova generacija hladno životarenje v akad. društvu. Z mladeniško samozavestjo so se vrgli v reorganizacijo omrtvele omladine, osvežili klic Stanka Vraza iz ilirske dobe »Iz naroda za narod«, ustanovili narodno-radikalni program in z graškimi in praškimi rojaki pričeli izdajati smotreno urejevano glasilo »Omladino« (1904 do 1915). Balkanski dogodki so razmajali slovensko obzorje znova. Že 1. 1870. je zborovala mladina na jugoslovanskem shodu, razpravljala o politični združitvi Jugoslovanov. Kulturno zbli-žanje je propagiral že ilirizem. Ostale so tleče iskrice in balkanski dogodki so jih raznetili. V »Sloveniji« so se zbirali »jugoslovanski« omla-dinci, a »Slovenije« niso mogli na mah pre-okreniti in zapustili so jo ter ustanovili svoj Jugoslovanski klub«, na kojega sestanke so pa prihajali po večini »Slovenijani«, saj ti so tvorili še vedno kader nacijonalno usmerjene omladine. Njeno delo je prekinila šele vojna in utihnile so muze tudi ornladini za dolgih pet let. Vstal je veliki kralj Peter Osvoboditelj in poklonil Slovencem v znak svobode najlepši dar -- univerzo. Nova omladina stopa v svobodno življenje v lastni državi. Nove pa so tudi naloge in težje so. Vekoslav Bučar: So&oC&ivo in vmitidina. Sokolstvo je demokratična organizacija, v kateri je mesto za vsakega, ki iskreno želi, da ! se naš narod telesno in duševno preporodi do j one stopnje popolnosti, ki jo je označil že veliki j Tyrš. Pod sokolskimi prapori se zbirajo velike ! armade iz vseh stanov in obeh spolov, pa vendar,so si vsi enaki — saj jih veže samo eno, in to je sokolska misel. Poleg delavca in kmeta vidimo uradnike, profesorje in druge inteligen-te. Zelo malo pa je med njimi naše akademske omladine, čeprav je ona v prvi vrsti poklicana, da se udejstvuje na sokolskem polju, ki je tako obširno, da najde na njem primerno polje udejstvovanja vsakdo, samo če hoče delati. V vseh dobah in pri vseh narodih je vedno stala omladina na čelu sličnih pokretov, kakor je pri nas sokolski. Nemška akademska omladina je od početka nemškega turnerstva korakala v njegovih prvih vrstah. Ko so se 1. 1870. osnavljala v Italiji prva telovadna društva, je bila akademska omladina ona sila, ki je dajala narodu moč, da je ob vatikanskih zidovih zahteval ujedinjenje in svobodo Italije. In — ali ] ni bila na Češkem v šestdesetih letih preteklega stoletja akademska omladina v prvih vrstah onega pokreta, ki je dvignil češki narod iz dvestoletnega sramotnega suženjstva, da je mogel i vzrasti do one visoke stopnje, na kateri se danes nahaja in kateri se vsi čudimo? Pa vendar I češka akademska omladina ni vrgla puške v i koruzo, še danes je v zelo častnem številu za-! stopana v prvih vrstah češkoslovaškega Sokolstva; zakaj ona se dobro zaveda, da naš j končni cilj še ni dosežen, da je sokolska pot še dolga in težavna, ki zahteva mnogo žrtev. In pri nas? V prvih letih po prevratu je res omladina navalila v sokolske vrste. Ali te vrste so se kmalu zredčile in danes imamo omladin-skih sokolskih delavcev tako malo, da jih v resnici lahko prištevamo med častne izjeme. Kje so pravzaprav vzroki temu, ne bom raziskoval. Vsak naj o tem premišljuje sam in naj skuša sam po svojih močeh odstraniti to temno stran. Ob desetletnici »Jadrana«, ko stopamo v novo dobo našega udejstvovanja, si dovoljujem izreči samo eno: Prevetrimo naša oblačila od kavarniškega dima, otresimo si s čevljev promenadni prah in prah plesnih dvoran ter stopimo v sokolske telovadnice! Oni pa, ki iz kateregakoli vzroka ne morejo telovaditi, vstopite v vrste sokolskih prosvetnih delavcev, idite med narod in oznanjajte povsod čisti sokolski evangelij, ki je luč, lepota in resnica. (Ha$lhjajte Omictdinol SCodaCiiče. Takoj od kraja naj omenim, da nimam namena ocenjevati posameznih, v naši Drami uprizorjenih del, ali pa kritizirati in - odklanjati — Poedinih iglavcev, temveč hočem le nekako po-debatirati o teh zadevah; napisati besedo o vtisih, ki jih odnese ta ali oni gledalec, ko zapušča predstavo. Zdi se mi namreč, da so poleg mnenj naših — odličnih kritikov — tudi ta mnenja vsaj nekoliko merodajna in vredna upoštevanja. Tu bi me utegnil kdo napačno razumeti, zato poudarjam še enkrat: to ni kritika, ampak debata. Schiller: Don Carlos. Režiser: Ciril Debevec. O delu samem, njega vsebini, aktualnosti v današnji dobi, literarni vrednosti, kakor tudi o upravičenosti in pametnosti uprizoritve v ljubljanskem gledališču se je že dosti pisalo in se Po vsej priliki še bo. iManj verjetno pa je, da se bo kdo podrobneje dotaknil režiserja, igravcev, inscenatorja i. dr. Režija Don Carlosa je za naše razmere skoraj prav dobra. Če omenjam razmere, mislim tu h. pr. na odmerjeno število skušenj, ki je uprav minimalno, dalje na nekatere igravce, ki igrajo po svoje in ne bi iztirili, če bi prišel ne vem kateri režiser; na upravo, ki spričo svojega budžeta ne more nuditi zadostnih sredstev za zunanjo, tehnično opremo predstav i. t. d. Pri Debevčevih režijah se stalno opaža, da se skuša čim bolj poglobiti v notranjost posameznih del. Zunanji efekti so mu postranskega pomena, seveda ne mislim s tem reči, da jih omalovažuje. On gradi od znotraj na vzven in tu je njegova vrlina. Dela v glavnem z avtorjevim umotvorom, z igravci, ensemblom in šele potem z lučjo, muziko, inseenatorjem, tehničnim osobjem itd. (Morda je tudi tu vzrok, da se sem in tja njegova premijera — »iz tehničnih ozirov preloži«.) — 'Da bi režiral Don Carlosa prof. Šest, bi muzika sigurno ne izostala in predstava bi se končala najmanj 20 min. prej. — To radi muzike samo zato, ker je zadnje čase prišlo nekako v pravilo, da se pri klasičnih delih uporablja muzika, kar pa seveda nikakor ni slabo ali napak. IV Don Carlosu se je Debevec zopet pokazal kot prav dober '(ne samo —- vsega priznanja vreden —) režiser. Škoda, da ni tudi tak igralec. Manj kot režijsko je IDon Carlos uspel igralsko. Med centralnimi osebami: Filipom, Pozo in Carlosom je bil poslednji najboljši. Levarjevega Filipa smo videli že večkrat. To je Herman, Faust, je Othelo če hočete in še kaj drugega. Vedno ista štorija. Le ne vem zakaj on toliko vpije 'n kriči, da ne rečem razgraja, da gre poslušalcem kar mrzel pot po telesu, — seveda se tn zgodi samo prvič, — od straha, — pozneje pa se človek temu privadi in ga ne gane več. V tej smeri, kakor še v mnogih drugih Levar najbolj pretirava. Vsekakor bi se moral umiriti in nadomestiti glas z dušo. Njegova molitev v 7 sliki je nemogoča. Tako ne moli niti navaden zemljan, kaj šele kralj kot je bil /Filip. II. Janov Carlos .te bil simpatičen kljub temu, da je bil včasih zelo podoben Romeu. V srednjih legah je uprav izvrsten, dočim vpliva v afektih malo predramatično, preigralsko in zato nenaravno. Jako dober je V prizoru v ječi. Poza, tretja vodilna oseba, — osebnost tragedije — šepa. Ni dober. Res je, da pridejo Kralju, ki je sicer prav dober igralec, vloge enake vrste malokdaj v roke, vendar pa utegne biti tudi res, da si je Kralj vzel to vlogo premalo resno. To ni prav. fn prav tu je vzrok, da Poza ne deluje tako, kot si ga je Schiller zamislil. Poza je vloga, ki zahteva izrednega študija in veselja do stvari. Albo je bil v Skrbinškovi interpretaciji prav dober. Izvrsten je bil Gregorinov Dominic. Vloga mu leži kar se da. Igralsko je on v tej stvari sigurno najboljši. (Tukaj je jasno opaziti, kaj je moči doseči s trudom in marljivostjo pri neve-liki vlogi. Slab je bil Veliki inkvizitor. Mlačen je, ne gane — ne vžge. Kdo bi bil boljši od nezaposlenih ne vem, vendar to stvari ne opravičuje. Seveda je smešno in nelepo označevati Debevca kot -neigralca. Da to ni, je prav dobro pokazal v Grobu neznanega vojaka, kjer je bil v nekaterih prizorih izvrsten. Med žeiskimi vlogami je brez dvoma najboljša kraljica. Šaričeva po pravici vživa svoj sloves. Prav dobra je tudi princesa Eboli. Tu bi omenil tudi, da je pri eni repriz alternirala z Danilovo gna Bolterieva in se prav dobro izkazala. Močan talent, lepa oderska pojava in lep glas obetajo mnogo. Ostali: Marija Vera, Jerman, (Danilo (Kau-kler), Sancin i. dr. so se potrudili in pokazali, da jim je mnogo na tem, da čim več doprinesejo k uspehu. Če se dotaknem še inscenacije, moram pripomniti, da je prof. Vavpotič premalo iznajdljiv. Inscenacije vseh klasičnih del so si med sabo očividno podobne. Res je, da ni denarja, res je Pa tudi, da ni pravih, novih idej in mogoče zadostnega veselja in zanimanja za stvar. Prav dobre in lepe kostume sta napravila g. Horvat in ga Habičeva. Da zaključim: Uprizoritev Don Carlosa je med uprizoritvami klasičnih del zadnjih let — najboljša. fjg Hal po&ret. Iz S. J. S. U. Preporoda. Preporodova akademija 16. decembra ie pokazala veliko delavnost in organizatorično zmožnost društvenega odbora. Delo na organizaciji te dobro uspele prireditve je bilo težko in dolgotrajno ter se je pričelo že v začetku leta, ko si je odbor stavil za glavno nalogo poživljenje dela v sekcijah, da bodo mogle dostojno nastopati na javnih prireditvah. Sta to pnedvsem pevska in orkestralna, ki sta baš z zadnjo akademijo dosegli svoj največji uspeh. Pod vodstvom agilnega pevovodje tov. Pinte rja se i-j pevska sekcija po presledku 2 let zop;t 1?obiro razvila in moremo danes mirno trditi, da je preporodov mešani pevski zbor eden najboljših srednješolskih pevskih zborov v Ljubljani. Tudi orkestralna sekcija dolb.ro napreduje pod spretnim vodstvom tov. Dražila. Šahovska sekcija je imela v tem letu že več torzoturnirjev, sedaj pa se igra širši turnir, v katerem tekmuje 20 tovarišev. Po tem turnirju! bosta razpisana ožji in glavni turnir, v katerem si bodo merili moči najboljši (Preporodovi šahi ti. Kulturno-znanstvena sekcija je priredila do sedaj tri sestanke, izmed njih enega v počastitev Vladimirju Gortanu. Grobarska sekcija je za Vse svetnike s podporo mestnega magistrata okrasila grobove zaslužnih mož, pisateljev in narodnega mučenika Endlicherja. Omeniti je treba dramsko Sekcijo, ki je že naštudirala eno dramo, s katero misli v kratkem nastopiti. Organizirata se še ping-pong sekcija in ženska sekcija. V centralnem odboru se opaža velika delavnost, ki se je še povečala z vstopom nekaterih mlajših tovarišev. Knjižnica in čitalnica se vedno širita, tajnik je v stalnih stikih z župo S. .1. S. U. za Slovenijo v Celju in centralno upravo S. J. S. U. v Beogradu. Delo, ki čaka glavni odbor, je veliko in bo zahtevalo mnogo požrtvovalnosti s strani odbornikov in sekcij. Predvsem se namerava prirediti akademija v proslavo društvene' 10-letnice. (Za počitnice pa se organizira s pomočjo Starešinske organizacije veliko tabo-renje. ki bo za članstvo vsekakor privlačno. Poziv k sotrudništvu .Spomenice*. Podpisano društvo pripravlja kot naslednik dunajske »Slovenije«, praške »Adrije« in graškega »Tabora« izdanje »Spomenice« o SOletnam delovanju dunajske »Slovenije« 'in o »Adriji« in »Taboru«. Zbornik bo obsegal gradivo vseh važnejših društvenih zapisnikov za drugah 25 lat 1895-1919, dalje kritičen pregled o prvih 25 letih; kot 3. poglavje smo si zamislili kratke prispevke bivših Slo-venijanov, članov Adrije in Tabora, da očrtajo svojo dobo ali kako aktualnejše vprašanje tiste dobe, bodisi v obliki spominov ali s kritično razpravo. Vabimo vsakogar, naj sodeluje bodisi s spisom ali vsaj z nasvetom pri »Spomenici«, da bo slika dijaškega življenja pred vojno popolnejša. Ker sita 1. in 2. del spomenice že pripravljena, vljudno prosimo, da blagovolite poslati prispevke čimprej. Ako ždite kake informacije, se obrnite na naslov: 'J. M. A. D. »Jadran«, Ljubljana, Tomanova ul. 3. POZIV K SUBSKRIPCIJI. Vse bivše člane Slovenije, Adrije, Tabora in Jadrana prosimo, da priglase subskrip-cijo za »Spomenico«. Cena ca. 50 Din. Zadostuje prijava na dopisnici Denair pošljete potem, ko prejmete knjigo, a prijavo takoj! J. n. a. d. »Jadran«. Čitateljem in naročnikom »Omladine« Z današnjo številko smo pričeli objavljati kot podlistek Bučarjev potopis »Pri Lužiških Srbih«, v katerem tov. Bučar na zelo zanimiv način opisuje vtise s svojega študijskega potovanja po sr bski Lužici. Del potopisa je bil že v srbohrvaščini objavljen v »Sokolskem Glasniku«, kjer je vzbujal največjo pozornost. Sedaj se nam je posrečilo ves rokopis dobiti za »Omladino«, kjer bomo do konca tega letnika objavili celo delo v slovenščini. Tov. Bučar namerava izdati delo v srbohrvaščini v posebni, bogato ilustrirani knjigi. Ako pa bi bilo dovolj interesentov, smo pripravljeni izdati tudi slovensko izdajo, kot ponatis iz »Omladine«. Bogato ilustrirana knjiga bi stala približno Din 25.—. Ker je to prvo večje delo o najmanjšem slovanskem narodu, se nadejamo čimveč naročil. Prednaročila (brez denarja) je treba poslati najkasneje do 15. maja t. 1. na uredništvo »Omladine«. Uredništvo. Izdaja jugoslovensko napredno akademsko društvo »Jadran« (Puc Boris). — Odgovorni urednik Hrovatin Viktor. — Urejuje redakcijski odsek. — Tiska Narodna tiskarna (Fr. Jezeršek). □ •Modna trgovina za dante in gospode 5 n n n n j ti □ n n n •&, Sittfccvec ti as J. 3Cm S OS S □ fijuhlpatta •Mestni trg □ □ 18 •Mestni trg 19 0 ifCrt pisarn a Itibkovne $achu<;c v Hfubtfani !Prešernova ulica štev. 54 se dfatn priporoča pri na-Gupu vsett vrst Gnfig