299
PRVA LJUBEZEN Tadeusz   R 6 ž e w i c z
If
Star sem bil osemnajst let
Pod svetlo rumenim
septembrskim soncem
sem tekel čez polje
Ko švignilo čezme je prvo letalo
sem padel
O ta moreča podoba
mehanično zlega neba
ko z usti tiščal sem se k zemlji
Star sem bil osemnajst let ko prvič sem videl Marijo brez krila Nikoli ne bom izpovedal njenega straha in zadnjega diha zamrlega v pljučih ne najdem besed za drget in jok tega mladega bitja za drgetanje telesa dekleta ko se je bližala smrt ne ljubezen
Obleko potegnil je z nje plameneči zrak
tako je ležala na polju
naga
v dimu in krvi
jaz pa sem spustil roke
katere se niso nikoli
dotaknile žive Marije
in dvignil oči
Morilec letel je vse više
srebrno sijoč
kot igla ki šiva nebo
nerealen
Ležala je slečena
sredi rjovečega zraka in ognja
Ležala pod soncem rumenim že malo poševnim sredi obzorja zavitega v dim in prvega dneva vojne
in nogi
iztegnjeni v smeri brezkončnih brazd
bili sta podobni dvem mrtvim ovčkam
300