
DOCUMENTA ET STUDIA HISTORIAE RECENTIORIS 
III
JERCA VODUŠEK-STARIČ
ZAČETKI
SAMOUPRAVLJANJA 
V SLOVENIJI 
1949—1953
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR 
1983

PREDGOVOR
Pomembnost in poučnost prehoda na samoupravljanje
I
Ko se danes ukvarjamo z razreševanjem sedanjih problemov samouprav­
ljanja, pogosto pozabljamo na njegovo razvojno dimenzijo. Živimo tu in da­
nes, zato bi radi tudi takšne rezultate, toda pri tem nas ovirajo objektivne 
zakonitosti in objektivne možnosti in to nas moti. Tri desetletja in nekaj več 
razvoja samoupravljanja pomenijo dolgo in sočasno kratko dobo. Za posa­
meznika je to lahko pretežen del njegove aktivne življenjske dobe. Zato je 
normalno, da z doseženim ni v celoti zadovoljen in da bi se tisto, kar je 
pričakoval, v večini že uresničilo. Toda z vidika družbenega razvoja je nekaj 
desetletij sorazmerno kratko obdobje. Kratko predvsem z vidika spreminja­
nja družbenih odnosov iz ene v drugo kakovost, spreminjanja kapitalizma 
v komunizem, spreminjanja razrednih v brezrazredne družbene odnose itd.
Zaradi tega je delo Jerce Vodušek-Starič Začetki samoupravljanja v Slove­
niji (1949—1953) poučno in koristno branje. Popelje nas nekoliko nazaj, v čas, 
ko so se osnove samoupravljanja šele oblikovale. Postavi nas v čas oblikova­
nja zasnov novih družbenih odnosov in dokumentirano pokaže, kaj se je 
v tistem času dogajalo. Pokaže zapletenost in kompleksnost oblikovanja ne­
česa novega v konkretnih družbeno ekonomskih in političnih pogojih. Se­
danjost nam ob tem postane razumljivejša, spričo zgodovinske dimenzije pa 
postanemo strpnejši do današnjih dilem in problemov.
Sedanjost je včasih težko razumljiva, če jo ocenjujemo samo iz sedanjosti. 
Preradi hote ali nehote pozabljamo, da je ta sedanjost tudi posledica pretek­
losti. Zdi se, da to posebej velja za mlade generacije. Starejši so na svoji 
koži doživeli razvoj samoupravljanja in to je najbolj prepričljiva metoda 
spoznavanja družbenih odnosov. Mlajšim bo koristilo, če se s to preteklostjo 
seznanijo. Boljše bodo razumeli današnje razmere in bolj bodo ponosni na 
doseženo.
II
Pri nas in v svetu pogosto navajajo leto 1950 kot začetek samoupravljanja 
v Jugoslaviji, torej začetek izgrajevanja sistema družbenih ekonomskih in 
političnih odnosov, ki je v znatni meri in vedno bolj svojstven in pomeni 
izviren prispevek jugoslovanskega marksizma k razvoju marksistične družbe­
ne teorije in prakse nasploh. Seveda je razumljivo, da se takšni procesi ne 
začno, ne potekajo ali zaključijo v trenutku. V predloženem delu je avtorica 
podrobneje osvetlila in razčlenila prav ta »začetek«.
Raziskovanje stvarnih dogajanj v družbi v tistem času jo je seveda nujno 
privedlo do iskanja pravih, resničnih začetkov uresničevanja nove ideje pri
5
nas. Sodijo v čas narodnoosvobodilne borbe, ko se je tudi v Sloveniji dogajalo 
mnogo zgodovinsko novega in edinstvenega. To je bilo po dolgih stoletjih 
razdobje, v katerem so vzniknile resnične možnosti za narodno in človeško 
osvoboditev, za oblikovanje nove družbe na novih temeljih. In to je bil res­
ničen izziv osebnostim tistega časa. Prav to »novo«, ta »zgodovinska možnost« 
je bila prisotna in poznana predvsem kot ideja in manj kot družbena praksa; 
znana predvsem načeloma, ne pa konkretno.
Narodnoosvobodilna borba, povezana s socialno revolucijo, je lahko uspela 
le ob resnično široki ljudski podpori in množičnem angažiranju velike večine 
naroda. Zgodovinska zasluga Komunistične partije je nedvomno bila, da je 
oblikovala program, ki je bil privlačen za večino in ga znala tudi organizacij­
sko izvesti. S tega vidika je bila Osvobodilna -fronta nedvomno oblika združe­
vanja ljudstva na skupnem programu, ki je za Slovence zgodovinskega po­
mena. Njen pomen za prihodnji družbeni razvoj je izreden.
Zato lahko pritegnemo avtorici, ki dokazuje prvine samoupravljanja že 
v času narodnoosvobodilne borbe. Seveda takrat ni šlo za samoupravljanje 
v današnji obliki in vsebini, zlasti ne z vidika današnje institucionalizacije. 
Zato ni bilo niti lastninske niti drugih podlag. Vendar je šlo za prvine iste 
temeljne ideje: ljudstvo naj bo samo kreator svoje prihodnosti. Brez upošte­
vanja specifičnosti družbenih, političnih in vojaških razmer tistega časa 
najbrž ni mogoče razumeti takratnih dogajanj in načrtovanj prihodnje druž­
bene ureditve kot začetkov samoupravljanja. Prvine samoupravnega delova­
nja je bilo najti ne le v organiziranju in delovanju narodnoosvobodilnih od­
borov, žagarskih odborov v Loški dolini in nekaterih šolskih odborov, temveč 
tudi na drugih področjih, vključno v partizanski vojski. Samoupravljanje je 
obenem pomenilo perspektivo, da slovenski narod trajneje uredi svojo samo­
stojnost in perspektivo tudi v novi povezavi z drugimi jugoslovanskimi narodi.
Eno izmed pogosto postavljanih vprašanj ob uravnavanju dosedanjega 
razvoja samoupravljanja in družbene ureditve nove Jugoslavije nasploh, je 
vprašanje kontinuitete. Skratka, ali lahko govorimo o začetkih samoupravlja­
nja že med NOB ali šele po letu 1948? Drugače rečeno, kako z vidika razvoja 
samoupravljanja pojasniti obdobje administrativnega socializma oz. revolu­
cionarnega etatizma?
Menim, da v tej knjigi najdemo utemeljen odgovor tudi na to vprašanje. 
Razvoj samoupravljanja seveda ni bil premočrten (v obliki linearne funkcije, 
če si sposodimo izraz iz matematike). Ne pred letom 1950 in ne po tem letu. 
In koliko je sploh primerov premočrtnega družbenega razvoja v daljših ob­
dobjih? Vendar pa dolgoročno gledano za jugoslovansko socialistično revo­
lucijo vendarle ostaja dejstvo, da so bili zanjo značilnejši tisti vidiki, ki so 
pripeljali do današnjega stanja, do samoupravne socialistične družbe. Čeprav 
te prvine v posameznem obdobju niso bile edine pomembne ali tudi ne 
prevladujoče.
Pri tem kaže posebej omeniti naslanjanje na sovjetski vzorec. Sovjetska 
zveza je bila dolgo časa edina socialistična dežela in žc s tega vidika model 
za vse komunistične partije. Temu se je pridružila še hegemonistična Stali­
nova politika vsiljevanja tega modela v vseh podrobnostih prav vsem drugim. 
Zato tudi ni presenetljiva velika naslonitev na sovjetski zgled neposredno' po 
koncu vojne. Graditev nove družbe nikakor ni enostavno dejanje. Kot v tem 
delu dokumentirano pokaže avtorica, je bilo potrebnih veliko naporov, skraj­
na mobilizacija vseh razpoložljivih sil, veliko je bilo poskušanja, mnogo iskanj 
itd. V veliki meri zato, ker je bilo treba zelo hitro veliko storiti. Pri tem je
6
bila pravzaprav edini zgled Sovjetska zveza. Pregled ukrepov, zakonov, orga­
nov itd., ki so bili ustanovljeni, ukinjeni, objavljeni, nadomeščeni itd., nas 
prepriča, da naloga, ki so jo morale vodilne družbeno politične sile opraviti 
ob koncu vojne in neposredno po njej, nikakor ni bila enostavna. Ni bilo 
niti časa niti drugih podlag za temeljit študij in zadostno poprejšnje preiz­
kušanje učinkov posameznega ukrepa. Življenje samo je terjalo hitro ukre­
panje. Skratka: revolucija v pravem pomenu besede.
Vendar pa je jugoslovanskemu vodstvu bilo vseskozi jasno, da je treba 
ohraniti v jugoslovanski socialistični revoluciji vse posebnosti, ki jih zahte­
vajo posebne razmere pri nas. Kot beremo v tem delu (in lahko tudi na 
drugih mestih), je Kidrič že leta 1945 in še večkrat pozneje poudarjal speci­
fičnost »jugoslovanskega primera«, specifičnost jugoslovanske socialistične 
revolucije. Podobno Kardelj. Dokumenti kažejo, da se teh specifičnosti niso 
zavedali šele po letu 1948. Zunanja podoba popolne skladnosti s sovjetskimi 
nazori očitno ni pokazala vse resnice tistega časa. Očitno pa je bilo treba tudi 
v marsikaj privoliti, da bi se izognili konfliktu. In ko je prišlo do spora 
Z Informbirojem, se je razsežnost razlik seveda pokazala v vsej razsežnosti. 
Ob sprejemanju prvega zakona o samoupravljanju v zvezni ljudski skupščini 
je Tito v svojem uvodnem govoru med drugim tudi ocenil, da prihaja do tega 
zakona z zakasnitvijo, ker si je partija do resolucije Informbiroja delala 
preveč iluzij in je preveč nekritično presajala in sprejemala k nam tuje zgle­
de, ki niso bili v skladu z našimi družbenimi in drugimi pogoji. Spor z In- 
formbirojem očitno ni bil vzrok za uvajanje samoupravljanja, je pa vendarle 
precej pospešil ta proces.
Ob tem kaže omeniti še eno zakonitost. Vsaka družbena usmeritev po 
logiki svojega notranjega razvoja stremi k svoji čisti obliki. Usmeritev na 
centralizirano upravljanje je hitro pokazala nekatere pomanjkljivosti. Vendar 
je bil odgovor na te pomanjkljivosti: še več centralizma. Pozneje, po uvedbi 
samoupravljanja, se je pokazala podobna zakonitost: nekaj samoupravljanja 
je zahtevalo več samoupravljanja do samoupravne urejenosti družbe v celoti.
III
Raziskavo »Začetki samoupravljanja v Sloveniji 1949—1953« je avtorica 
opravila v okviru svoje magistrske naloge. Temeljni pristop je zgodovinski. 
Skrbno je sledila dogodkom, ki in kakor so si sledili v obravnavanem časov­
nem obdobju. Pri tem kaže posebej omeniti dejstvo, da je pregledala ogromen 
obseg arhivskega gradiva iz tega obdobja. Tako v poročilu o raziskavi zasle­
dimo tudi niz dokumentov, ki so v tem delu prvič omenjeni in navedeni kot 
vir, ki je sedaj dostopen tudi širšemu občinstvu.
Kljub v osnovi zgodovinskemu pristopu pa jo je problem sam po sebi 
silil v interdisciplinarni pristop. Zato pri tem delu ne gre le za zgodovinski 
pristop, ampak v znatni meri vsebuje tudi prvine sociološkega, pravnega in 
ekonomskega pristopa. Samoupravljanje je celovit pojav, ki sam po sebi 
zahteva mnogodisciplinarno obravnavanje.
Družbeno dogajanje je nadalje konkretizirala na primeru Železarna Jese­
nice. En sam primer je sicer malo, vendar je dovolj značilen in nazoren, da 
bralec dobi še jasnejšo sliko o dogajanju v tistem času. Tudi sicer je treba 
ugotoviti, da kronologija dogajanja mnogo pripomore k celovitemu razume­
vanju problema. Obenem pa tudi ponazarja, s kakšno hitrostjo so potekali 
posamezni procesi v določenih fazah. Na eni strani ponazarja zavest, da je
1
posamezen družbeni odnos treba urediti v skladu z novimi temeljnimi druž­
benimi odnosi; ponazarja pa tudi težave (iskanja, preverjanja, hitro spremi­
njanje ukrepov, itd.) pri njegovem urejanju. Vse to bo omogočilo bralcu, da 
si ustvari dovolj jasno podobo o družbenih razmerah neposredno v povojnem 
času in ob uvajanju samoupravljanja in da si bo obenem tudi lahko ustvaril 
argumentirano podobo, kaj vse je bilo treba spremeniti v družbi ob uvedbi 
samoupravljanja.
Med vrsticami to delo vsebuje še en izziv: koliko smo se iz iskanj in napak 
v preteklosti naučili za sedanjost? Zdi se, da manj, kot bi se bili lahko.
Ljubljana, 2. 10. 1982 dr. Bogdan Kavčič
8
UVOD
Ta knjiga je prvo delo avtorice na področju raziskovanja zgodovine po 
osvoboditvi v Sloveniji. Nastala je kot magistrska naloga na Inštitutu za 
zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, v okviru raziskovalnega načrta 
»Zgodovina Slovencev 1945—1976«.
Že na začetku je treba poudariti, da je bil namen raziskave zgodovinsko 
prikazati čas od konca vojne do leta 1953, ne da bi se spuščali v prikaz zgodo­
vine ideje o samoupravljanju ali v teoretično analizo samoupravljanja, saj je 
to bilo že večkrat storjeno. Vsaj uvodoma pa je treba opredeliti ta pojem za 
jugoslovansko zgodovino.
Samoupravljanje je celovit družbenoekonomski odnos. Pogojujejo ga druž­
bena lastnina proizvajalnih sredstev in družbenoekonomski odnosi, ki zago­
tavljajo sprejemanje odločitev najširšem krogu delovnih ljudi in občanov 
v podjetju, oziroma delovni organizaciji, in v širši lokalni skupnosti in od 
tod naprej do naj višjih državnih organov, ki naj bi s krepitvijo samouprav­
ljanja vse bolj izgubljali oblastni značaj. Zgodovina ne pozna takih kom­
pleksnih družbenoekonomskih odnosov, ki bi bili trajnejšega značaja in ka­
terih razvoj bi segel tako daleč, kot v Jugoslaviji od osvoboditve do današnjega 
dne. S to trditvijo nočemo zavračati pomena vseh različnih oblik udeležbe 
delavcev v upravljanju podjetij od pariške komune do danes. Poudariti želimo 
le specifičnost slovenske in jugoslovanske revolucije in s tem pokazati na 
potrebo po temeljitem zgodovinskem raziskovanju ne samo obdobja 1941 do 
1945, temveč tudi časa po drugi svetovni vojni.
Formalno-pravno so se samoupravni odnosi v Sloveniji začeli razvijati po 
sprejemu Temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi 
podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih leta 1950 
in to le v gospodarstvu. Zato je v raziskavi na prvem mestu razvoj družbeno­
ekonomskih odnosov pred in po sprejetju tega zakona, da bi se tako ustvarila 
slika odnosov v času, ko so bili izvoljeni prvi delavski sveti in spremembe, 
ki jih je narekovalo delavsko upravljanje v teh odnosih. Izvore za tak razvoj 
socialistične misli in socialističnih odnosov pa je nedvomno treba iskati 
v NOB in jih povezovati z takrat veljavnimi odnosi znotraj sistema ljudske 
oblasti (od osnovnih upravnoteritorijalnih enot do SNOS), kakor tudi z ne­
katerimi opredelitvami iz tistega časa o bodoči ureditvi po vojni, na osnovi 
česar je za obdobje NOB mogoče govoriti o elementih samoupravnih odnosov, 
ki pomenijo specifičnost naše revolucije in so zato tudi temelj bodočega 
razvoja.
Uvedba socialističnega samoupravnega sistema je bila cilj vseh sprememb, 
ki so se začele z izvolitvijo prvih delavskih svetov in so zadevale vsa področja
9
družbenega življenja. Zato je bilo treba v raziskavi, vsaj z normativne plati, 
opisati tudi razvoj ljudske oblasti. Ob tem pa je zaradi pomanjkanja časa 
ostala izven te raziskave še vrsta drugih družbenih procesov, ki so povezani 
z opisano temo. Prav zaradi obsežnosti snovi, kakor tudi zato, ker je to prva 
v vrsti raziskav te problematike, so podani predvsem normativni okviri raz­
voja družbenega sistema, njegova razlaga in tisti gospodarski ukrepi, ki so 
zadevali upravljanje podjetij in prispevali k razjasnitvi vloge prvih delavskih 
svetov v podjetjih. Tako so v prvem poglavju le našteti nekateri elementi 
razvoja ljudske oblasti med NOB in nekateri prispevki, ki se bodisi nadalju­
jejo v povojnem obdobju ali se dotikajo načrtov za bodočo ureditev družbe. 
Drugo poglavje, ki opisuje obdobje po osvoboditvi, podrobneje obravnava go­
spodarski in upravni status podjetja oziroma delovanje celotnega gospodar­
skega sistema. To je namreč okvir, v katerem začnejo delovati prvi delavski 
sveti. Njihovi afirmaciji in istočasnim družbenim spremembam sta posvečeni 
zadnji dve poglavji. Upoštevati velja tudi, da je pri nastajanju dela pomemb­
no soodločalo tudi dejstvo, koliko in kateri arhivski fondi so dostopni za to 
temo. Ponoviti velja, da je obravnavani družbeni razvoj še dosti obsežnejši 
in bo nedvomno zahteval še veliko raziskav. Zato je tudi težko že sedaj 
dajati zaključke o teh procesih, razen takih, ki si jih bralec lahko sproti 
ustvari tudi sam.
Delo temelji na kronološkem načelu prikazovanja snovi, ker je le tako 
bilo možno zasledovati razvoj različnih elementov družbene ureditve in na­
kazati vzroke in posledice za vrsto sprememb.
Knjiga je namenjena vsem tistim, ki se zanimajo za to problematiko. 
Želim, da bi ta poskus zgodovinskega pristopa omogočil lažje spoznavanje 
kompleksnosti nekega procesa v slovenski zgodovini, ki še ni zaključen in je 
zato še toliko težji za obravnavo. Osvetliti želim tudi včasih pozabljene prve 
korake v iskanju jugoslovanske poti v socializem. Zahvala za nastanek te 
knjige gre v prvi vrsti mentorju dr. Metodu Mikužu in Inštitutu za zgodovino 
delavskega gibanja v Ljubljani, ki je v svoj program sprejel tudi raziskovanje 
zgodovine po letu 1945. Posebej se za pomoč in nasvete zahvaljujem dr. Miro­
slavu Stiplovšku in dr. Janku Pleterskemu, ki je opravil tudi recenzijo te 
knjige in drugemu recenzentu dr. Cirilu Ribičiču. Enako velja zahvala vsem 
tistim, ki so z nasveti, podatki ali kako drugače podpirali prve nezanesljive 
korake v raziskovanju obdobja, ki nemalokrat naleti na odpore zaradi svoje 
nezadostne »zgodovinske distance«. Zahvala velja tudi vsem arhivskim in 
drugim ustanovam, ki so mi omogočile dostop do gradiva, zlasti železarni 
na Jesenicah, kakor tudi Raziskovalni skupnosti Slovenije, ki je finansirala 
raziskavo, Kulturni skupnosti Slovenije in Založbi Obzorja, ki so omogočile 
njen izid.
Jerca Vodušek-Starič
10
1
Nekaj o samoupravi med narodnoosvobodilno vojno 
in o razvoju leta 1945 v Sloveniji
Uvedba delavskega upravljanja v gospodarskih podjetjih poleti leta 1950 
je bila za razvoj slovenske kot tudi jugoslovanske družbe izrednega pomena, 
saj je označevala korak naprej v razvijanju socialističnih odnosov pri nas. 
Njen pomen pa postane bolj razumljiv, če poznamo zgodovinski razvoj od 
leta 1941 naprej, ko so jugoslovanski narodi pod vodstvom KP, v narodno­
osvobodilnem boju iskali pot in od vsega začetka tudi že razvijali nove de­
mokratične oblike družbene ureditve.
Glede na politične cilje, ki so si jih zastavljali slovenski komunisti kot 
revolucionarna stranka že pred drugo svetovno vojno, je že takoj ob začetku 
narodnoosvobodilnega boja jasno, da je bil cilj vseh tistih, ki so se pod vod­
stvom KPS združili v Osvobodilni fronti slovenskega naroda, doseči medseboj­
no tesno povezano osvoboditev na nacionalnem kot tudi na socialnem področ­
ju. Tako je lahko Boris Kidrič že po prvem letu narodnoosvobodilnega boja 
ugotavljal, kaj je tisto, kar daje slovenskemu NOB predznak revolucionarnega 
razvoja. »Prvič, dejstvo, da se bori slovensko narodnoosvobodilno gibanje za 
osvoboditev in samoodločbo slovenskega naroda. Ta boj je neposredno naper­
jen proti okupatorjem, njegov smoter — namreč osvoboditev, združitev in 
samoodločbe slovenskega naroda — pa vendar nikakor ne bi bil dosegljiv 
s kakršnim koli povratkom predokupacijskega stanja — recimo versajske 
Jugoslavije — ali z vzpostavitvijo katerega koli drugega imperialističnega 
državnega sistema, ki bi uklenil v svoje meje slovenski narod. Doseči osvobo­
ditev, združitev in samoodločbo slovenskega naroda — to se pravi, revolu­
cionarno zlomiti obstoječi sistem nacionalnega zatiranja slovenskega naroda 
in revolucionarno preprečiti vzpostavitev katerega koli in kakršnega koli 
starega ali novega sistema imperialističnega jarma nad Slovenci. Program 
osvoboditve, združitve in samoodločbe slovenskega naroda je potemtakem 
izrazito revolucionarni program.« Jasno se je izrazil tudi glede vsebine in 
ciljev slovenske revolucije. »Karakter porajajoče in razvijajoče se slovenske 
demokratične revolucije je protiimperialističen, splošno ljudski, splošno de­
mokratičen. Njeni smotri so: osvoboditev, združitev, in samoodločba sloven­
skega naroda; demokratične svoboščine slovenskega ljudstva; vsi tisti eko­
nomski posegi, ki vodijo v okvir dosledne demokratične revolucije« in »bistve­
na karakteristika osvobodilne vojne slovenskega naroda je, da se razvije 
v hegemonijo proletariata«, seveda z dopolnilom: »Slovenska narodna revo­
lucija se razvija po logiki in potrebi dosedanjega boja za osvoboditev, združi­
tev in samoodločbo slovenskega naroda.«1
1 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Knjiga II. IZDG, Ljubljana, 1964, str. 
51 in 54 (odslej DLR).
11
Vrnimo se sedaj na Kardeljevo trditev, da se je ideja o samoupravljanju 
porodila že med revolucijo. Da ne bi prišlo do nesporazumov, je treba upo­
števati tudi to, kar je ob tem dejal, čeprav ta trditev velja predvsem za ob­
dobje neposredno po vojni: »Vedeti moramo tudi to, da je samoupravljanje 
takrat bilo bolj demokratična oblika, kakor pa družbeno-ekonomski odnos.«2 
Če izhajamo iz teh besed, je naš namen identificirati vse tiste elemente revo­
lucije, ki so pripeljali do takšne ocene. Pri tem je zlasti treba upoštevati 
razvoj in vsebino demokratičnih oblik ljudske oblasti in z njimi tesno po­
vezano socialno preobrazbo od leta 1941 dalje.
Med prvimi ukrepi izgrajevanja demokratične ureditve so na tem mestu 
zlasti pomembni tisti, ki so se začeli izvajati na osvobojenem ozemlju leta
1942. Pomembni so zato, ker so se na osvobojenem ozemlju uveljavljali ele­
menti, ki se na zasedenem ozemlju niso mogli. To so bile volitve v različne 
stopnje organov oblasti, nekateri sodni in prosvetni ukrepi, ki so tako ali 
drugače izražali socialistično tendenco ali dali slutiti zadnjo etapo narodno­
osvobodilnega boja.3 Takrat je IOOF na pobudo KP izdal odlok o volitvah 
narodnoosvobodilnih odborov »kot osnovne edinice slovenske narodne in ljud­
ske oblasti« z nalogo pokazati slovenskemu narodu na osvobojenem ozemlju 
vzoren primer demokracije in demokratične ureditve ter z nalogo aktivizirati 
najosnovnejše ljudske množice.4 Njihovo delo je bilo tesno povezano tudi 
z reševanjem gospodarskih vprašanj, o načinu tega dela pa pravi Boris Kidrič 
takrat: »Rešili ga bomo (gospodarsko vprašanje — J. V. S.) z istočasnim po­
vezovanjem političnega dela, politične samouprave ljudstva in povezavo go­
spodarskih vprašanj.«5 Ko je Edvard Kardelj na zboru aktivistov OF na Pu­
gledu leta 1943 ocenjeval to razdobje prvega osvobojenega ozemlja, pravi, da 
so takrat v ospredje stopile težnje delovnega ljudstva, takrat je v ospredje 
stopilo tudi socialno vprašanje.6 Zlasti je tu mišljen odlok o razlastitvi tujih 
veleposestev iz marca 1942. Smisel tega ukrepa je Boris Kidrič leta 1942 
ocenjeval takole: »Danes smo res skoro v popolnem razmahu agrarne revo­
lucije, vendar še ni razglašena kot agrarna revolucija, ker današnji tip še ni 
demokratična revolucija na prvem mestu, današnji tip je osvobodilna vojna, 
ki se povezuje z elementi demokratične revolucije.«7
Z rastjo narodnoosvobodilnega gibanja se je vedno bolj izrazito kazala 
potreba po celoviti podobi sistema nove ljudske oblasti. Iz tega tudi izvira 
ustanovitev narodnoosvobodilnega sveta 27. junija 1942. Zato lahko to obdobje 
ocenjujemo kot obdobje postopnega preraščanja narodnoosvobodilnih odbo­
rov v pravo ljudsko oblast, ki doseže svoj vrhunec s prvim zborom odposlan­
cev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in z drugim zasedanjem 
AVNOJ v jugoslovanskem okviru. Z ustanovitvijo upravne komisije septembra
1943, odgovorne izvršnemu odboru in vrhovnemu plenumu OF, dobi sloven­
sko ljudstvo tudi svojo prvo vlado z odseki in njihovimi načelniki. Odtlej je 
njeno delo kontinuirano, čeprav se spreminjata ime in sestava. Del tega dela 
so skozi ves čas bile tudi priprave na osvoboditev.
2 Edvard Kardelj, Spomini, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1980, str. 233 
(odslej Spomini).
3 France Škerl, Osvobodilna fronta in socialna preobrazba slovenskega naroda 
(1941—1943), Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1971/1972, IZDG, str. 14.
4 DLR II., str. 234.
5 DLR IL, str. 266.
6 DLR VL, str. 326.
7 DLR IL, str. 267.
12
Drugo zasedanje AVNOJ in črnomaljski zbor odposlancev slovenskega na­
roda sta predstavljala vrh tega preraščanja političnih organov narodnoosvobo­
dilnega gibanja v organe oblasti, z AVNOJ kot vrhovnim organom državne 
oblasti ali ljudsko skupščino. Odtlej se začne kontinuiran razvoj v povojno 
obdobje. V čem pa je pomen tega razvoja za našo temo? Pomen je v vsebini, 
ki jo predstavlja rast iz ljudskega gibanja v državo na Slovenskem, ali, kot je 
to označil Edvard Kardelj na drugem zboru aktivistov OF septembra 1944 
v Črnomlju: »On predstavlja proces organske rasti od prvih političnih osnov 
gibanja do kompliciranih oblik sistema demokratske narodne oblasti, ki jo 
danes gradimo. To je dokaz njene notranje povezanosti z osnovnimi interesi 
naroda in njene nezadržne bojevne in ustvarjalne moči. Nikdar ni bila trdi­
tev, da je OF slovenski narod sam prepričljivejša, kakor je danes spričo 
veličastnih rezultatov težke borbe in neizmernih žrtev, ki jih je v svoji vda­
nosti veliki stvari osvoboditve dal slovenski narod.« In prav v tej vsebini 
narodne oblasti in v revolucionarni vnemi množic, ki se je ponovno pokazala 
tudi po osvoboditvi, tako pri volitvah v ustavodajno skupščino kot pri delu 
za obnovo dežele, je iskati tiste elemente, na osnovi katerih se lahko razvije 
samoupravni sistem družbenih odnosov. Jasno je potemtakem, da se je ta 
demokratičnost izražala na različnih področjih, nekje več, nekje manj, pri 
čemer pa je ves čas potrebno imeti pred očmi vojne razmere. Tako jo lahko 
najdemo na posameznih področjih delovanja ljudske oblasti, pri organizaciji 
šolstva, pri delovanju nekaterih podjetij na osvobojenem ozemlju in ne na­
zadnje, kar za poznejši razvoj gotovo ni nepomembno, tudi pri snovanju 
načrtov za bodočo ureditev po osvoboditvi.8
V tem, smatramo, je treba iskati tisto, kar Edvard Kardelj misli, ko pravi: 
»Tako je ponovno oživela (po letu 1948 — J. V. S.) ideja samoupravljanja. To 
ni bilo težko, pa tudi novo ne, kajti ta ideja se je rodila že v narodnoosvobo­
dilnem boju oziroma vsa ljudska oblast v času narodnoosvobodilnega boja je 
bila dejansko samoupravljanje. Tudi po vojni smo opozarjali, da partija ne 
sme izgubiti stika z množicami.«9
Ko imamo tako pred očmi rast in značaj slovenskega osvobodilnega giba­
nja, je treba še posebej opozoriti na nekatere oblike in ideje, ki so vezane na 
razdobje pred letom 1945. Oblike zato, da se na osnovi njih omogoči lažje 
razumevanje tistega, kar je po vojni nastajalo ali pa se nadaljevalo, ideje pa 
zato, ker menimo, da imajo svoj pomen pri ustvarjanju celovite podobe naše 
revolucije.
Mejnik v nastajanju nove jugoslovanske države je vsekakor bilo drugo 
zasedanje AVNOJ v Jajcu 29. novembra 1943.10 Sklepi tega zasedanja so imeli 
večstranski pomen. Bili so državotvorni, ker je bila z njimi dana oblika novi 
Jugoslaviji ali DFJ in s tem sklenjen proces prenehanja stare in nastajanja 
nove države. »Stare Jugoslavije, torej tudi monarhije, ob času II. zasedanja
8 Več o tem navaja dr. Vanek Šiftar v knjigi Delavsko soodločanje in upravlja­
nje v industrijskih podjetjih, Založba Obzorja, Maribor, 1969.
9 Edvard Kardelj, Spomini, str. 134.
10 Zlasti so pomembni sklepi: o AVNOJ kot vrhovnem zakonodajnem in izvrš­
nem ljudskem predstavniškem telesu in o Nacionalnem komiteju osvoboditve Ju­
goslavije (NKOJ), ki sta predstavljala začasne organe ljudske oblasti v Jugoslaviji 
za časa NOB, o odvzemu pravic zakonite vlade Jugoslavije tako imenovani jugo­
slovanski vladi v inozemstvu in o prepovedi vrnitve v deželo kralju Petru II. Kara- 
đorđeviću ter o graditvi Jugoslavije na federalnem principu.
Sklepi so med drugim objavljeni v knjigi Slobodana Nešovića: Stvaranje nove 
Jugoslavije 1941—1945, Beograd, 1981, str. 225.
13
AVNOJ-a ni bilo več. V tem času je bila Jugoslavija že davno republika.«11 
Njihov politični pomen je v tem, da so predstavljali ozakonitev revolucionar­
nih elementov narodnoosvobodilnega gibanja in utemeljitev načela za razvoj 
demokratične oblasti v bodoče (v tem je tudi ustavodajna vloga AVNOJ). 
S postavitvijo vrhovnih organov so dogradili sistem ljudske oblasti na temelju 
enotnosti Jugoslavije in medsebojne enakopravnosti ter samoodločbe naro­
dov Jugoslavije. In nazadnje so bili velikega pomena za mednarodno prizna­
nje nove Jugoslavije.12 Takrat je bilo osvobojeno ozemlje že veliko, naraščala 
pa sta tudi vojaška moč in polet narodnoosvobodilne vojske. Kljub temu, da 
se je po sprejetju sklepov AVNOJ zavestno omejevalo delo za novo zakono­
dajo in zadržala državna ureditev v mejah začasnih rešitev, zaradi zavesti, da 
bi v nasprotnem primeru otežili boj za priznanje nove Jugoslavije in zaradi 
dejstva, da je velik del Jugoslavije bil vendarle še neosvobojen,13 je, ko za­
sledujemo razvoj jugoslovanske družbe v povojni čas, zlasti pa razvoj gospo­
darstva in ljudske oblasti, nedvomno treba izhajati iz tega dohodka. Tako so 
z imenovanjem NKOJ ustanovljena tudi poverjeništva. Gospodarske zadeve 
sta sprva vodila poverjeništvo za gospodarstvo in poverjeništvo za finance, 
ki sta obenem bili dolžni tudi usklajevati delo NOO na tem področju. 14. 
decembra 1944 pa je za vodenje in koordinacijo gospodarskih zadev bil pri 
NKOJ imenovan gospodarski svet z ustreznimi poverjeništvi,14 v okviru ka­
terega je delovala tudi komisija za obnovo. Ta poverjeništva so imela nalogo 
izdelovati načrte svojega dela in ustroja ter dajati navodila svetom federalnih 
enot, kar so v praksi tudi izvajala, ena bolj, druga manj. Na osnovi teh pred­
logov je potem NKOJ izdajal pravilnike o delu in ustroju poverjeništev in 
njihovih organov.15
Marca 1945 je na osnovi sporazuma s kraljevsko vlado v Londonu bila 
imenovana začasna vlada DFJ, ki je imela 26 resorov, gospodarske zade­
ve pa je še naprej vodil gospodarski svet. Posebnost te vlade so bila tako 
imenovana federalna ministrstva, ki so bila politični predstavniki federalnih 
enot. Odnos med to vlado in vladami federalnih enot je bil določen v načelu, 
vlade pa so lahko izdajale pravne akte v okviru sprejetih navodil vlade DFJ. 
Vse pomembne sistemske ukrepe je v tem času sprejemalo predsedstvo 
AVNOJ, od aprila 1945 dalje tudi na predlog svojega zakonodajnega odbora. 
Po osvoboditvi se je AVNOJ sestal na 3. zasedanju 7. avgusta 1945 in se po 
izvolitvi svojih novih organov (predsedstva, zakonodajnega odbora) preimeno­
val 10. avgusta v začasno narodno skupščino DFJ (v razširjeni sestavi). Pogla­
vitno področje delovanja tako predsedstva AVNOJ kot predsedstva začasne 
narodne skupščine DFJ je bila graditev novega državnega upravnega sistema 
in sprejemanje prvih ukrepov s področja socialističnega gospodarstva, (saj je, 
recimo, že sama struktura ministrstev različnih ustanov in podjetij bila marsi­
kje še predvojna), vzporedno s prizadevanji za mednarodno priznavanje nove
11 Makso Žnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, Državna založba Slovenije, Ljub­
ljana, 1950, str. 28.
12 Pomen zasedanja za mednarodno priznanje nove Jugoslavije in druge je 
podrobno obdelal tudi dr. Branko Petranovič v knjigi AVNOJ, revolucionarna sme- 
na vlasti (navaja tudi vso pomembnejšo literaturo o tem vprašanju), Nolit, Beograd, 
1976.
13 Branko Petranovič, op. cit., str. 245.
14 Poverjeništva so bila tale: za trgovino in industrijo, za finance, za polje­
delstvo, za prehrano, za gozdarstvo, za rudarstvo, za promet, za gradnje ter pred­
stavnik poverjeništva za obrambo. Februarja 1945 sta se ločila poverjeništvo za 
trgovino in preskrbo in poverjeništvo za industrijo.
15 Slobodan Nešovič, op. cit.
14
države. Sklep tega dela so bile volitve v ustavodajno skupščino 11. novembra 
1945, ki so pomenile splošno podporo in priznanje novi ljudski oblasti, in 
sprejetje nove jugoslovanske ustave januarja 1946.16
V Sloveniji so proces graditve nove ljudske oblasti in priprave na povojni 
čas tekle nekoliko drugače zaradi specifičnosti slovenskega narodnoosvobo­
dilnega boja. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila že med vojno 
v svoji dvojni vlogi nosilca porajajoče se ljudske oblasti in obenem politič­
nega gibanja tista, ki je s celo vrsto ukrepov in dejanj postavila temelje novi 
slovenski državnosti v okviru federativne Jugoslavije, kar se je dokončno 
ostvarilo s sprejetjem prve slovenske ustave leta 1947. Vemo pa tudi, da se 
je OF že na začetku vojne opredelila glede obdobja po osvoboditvi in da se je 
med vojno nanj tudi pripravljala. Žal pomen in razvoj ljudske oblasti 
v Sloveniji med vojno presegata okvir tega dela, opisati pa je treba vsaj 
tiste ključne dogodke, ki omogočajo razumevanje časa neposredno po osvo­
boditvi.17
Istočasno z bolj poznanim razvojem nove ljudske oblasti se je že leta 
1941 začela tudi gospodarska dejavnost njenih organov, kot sprejem odlokov 
SNOO o razpisu posojila svobode in o pobiranju narodnega davka. Zvečine 
so ti ukrepi kakor tudi poznejši res bili namenjeni dajanju pomoči in orga­
niziranju preskrbe partizanske vojske ter zaledja. Vendar je v njih zaslediti 
tudi naznanilo bodoče socialne preobrazbe, zlasti to v političnih izjavah neka­
terih nosilcev osvobodilnega gibanja takrat.18 Predvsem pa to velja za odlok, 
ki ga je IOOF sprejel 29. marca 1942, o razlastitvi tujih veleposestnikov 
v povračilo škode, povzročene po okupatorjih. S tem odlokom je bila raz­
laščena veleposest pripadnikov okupatorskih narodov in tistih slovenskih 
veleposestnikov, ki so sodelovali z okupatorjem, in dana pravica narodnoosvo­
bodilnim odborom, da od okupatorja povzročeno škodo popravijo na račun 
veleposesti.19 Razlastitev so izvajali narodnoosvobodilni odbori stopenjsko, 
do IOOF, ki je bil pristojen za celotno zaplembo. Pri tem so sodelovale tudi 
kmečke komisije (razlastitveni odbori), ki so jih volili kmetje sami in ki so, 
po besedah Borisa Kidriča, že delovale poleti 1942. O tem odloku pravi Kidrič 
takrat med drugim tudi to, da bi bili takrat lahko izvedli agrarno revolucijo 
do kraja, vendar pa se zaradi tega, ker je bil osvobojen le del slovenskega 
ozemlja, to ni smelo storiti, smatra pa se ta ukrep že za del agrarne re­
volucije.20
V tisti čas sodi tudi prvi poskus snovanja nove slovenske vlade, ko je 
junija leta 1942 na osvobojenem ozemlju bil imenovan narodnoosvobodilni 
svet s poverjeništvi za občo upravo, za zvezo z južnoslovanskimi narodi, za 
finance, za sodstvo, za prosveto, za propagando, za kmetijstvo in prehrano. 
Ta prva, demokratična ljudska vlada, kot jo je tedaj imenoval Boris Kidrič, 
je imela začasni značaj, do sklica zbora odposlancev narodnoosvobodilnih 
odborov, ki naj bi se sestal v dveh mesecih.21 Vendar do tega ni prišlo zaradi
16 To zapleteno in dogajanj polno razdobje je predmet disertacije dr. Branka 
Petranovića: Političke i pravne prilike za vreme privremene vlade DFJ, Institut 
društvenih nauka, Beograd, 1964.
17 Več o tem dr. Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji in dr. Makso 
Žnuderl, op. cit. in drugi.
18 France Škerl, op. cit., str. 15.
19 DLR II., str. 225, 267.
20 Ibidem.
21 DLR IL, dok. št. 83 in 85.
15
italijanske ofenzive poleti in jeseni 1942. Pač pa se je delo na upravno gospo­
darskem področju znova razmahnilo, zaradi vedno večjih potreb vojske, kakor 
tudi zaradi preskrbe civilnega prebivalstva, poleti 1943. Začelo se je z imeno­
vanjem ekonomskega odseka pri glavnem štabu NOV in POS; nato julija 
1943 začnejo delovati gospodarske komisije pri organih OF na čelu z osrednjo 
gospodarsko komisijo (OGK) pri IOOF z nalogo, da »organizira in izvede na 
vsem slovenskem ozemlju smotrno gospodarsko pomoč NOV in civilnemu 
prebivalstvu.«22 Dejansko formiranje novega upravnega telesa z značajem 
vlade je pomenila ustanovitev upravne komisije jeseni 1943 z imenovanjem 
njenih odsekov septembra 1943. Pri delu upravne komisije se že govori o po­
trebi po načrtnem gospodarjenju, tako v poljedelstvu kot drugje, in se to 
tudi izvaja, ne glede na značaj lastnine. Takrat je na osvobojenem ozemlju 
delovalo 43 gospodarskih obratov.23
Predstavniki slovenskega ljudstva so se zbrali na svojem prvem državo­
tvornem zboru oktobra 1943 v Kočevju, kjer so potrdili dotedanje vojne, 
politične in upravne ukrepe Osvobodilne fronte slovenskega naroda in IOOF 
ter izrazili pripadnost novi, demokratični, na narodni enakopravnosti temelječi 
Jugoslaviji. Zbor je izvolil plenum in IO Osvobodilne fronte, edinega zako­
nitega predstavnika slovenskega naroda, in svoje delegate za AVNOJ. »Ple­
num OF pa kot Slovenski narodni osvobodilni odbor izvršuje v okviru 
Jugoslavije in splošnih sklepov AVNOJ kot njenega predstavništva zakono­
dajno in izvršno oblast slovenskega naroda s pravico postavljati vse potrebne 
organe ljudske oblasti slovenskega naroda.«24 Na njem je bilo med drugim 
podano tudi poročilo člana IOOF dr. Marijana Breclja o gospodarstvu, finan­
cah in prehrani, v katerem so bila razložena načela tedanje gospodarske 
politike. »Smatram za potrebno že na tem mestu posebej poudariti, da nika­
kor ni namen gospodarskega načrta, katerega je oziroma bo prisiljena v tem 
času izvajati nova slovenska ljudska oblast, ta, da postavi gospodarstvo kar 
čez noč na temelje kakega novega družbenega sistema. Namen je zgolj ta, 
da v sedanji narodnoosvobodilni borbi reši najbolj pereče vprašanje gospo­
darstva in prehrane v kar največjo korist skupnosti. Zato ti gospodarski 
ukrepi nikakor ne posegajo v vprašanje zasebne lastnine, pač pa se dotikajo 
prostega razpolaganja z zasebno lastnino le toliko, kolikor to zahteva vojni 
čas in korist slovenske skupnosti v tem vojnem času.«25 Za izvajanje vse 
gospodarske politike je bila zadolžena OGK.
Na osnovi sklepov AVNOJ se je nato v Črnomlju 19. in 20. februarja 
sestal SNOS. Sprejel je pomembne sklepe za bodoči razvoj ljudske oblasti, 
kot so bili sklep o preimenovanju SNOO v SNOS, o potrditvi dela slovenske 
delegacije na II. zasedanju AVNOJ, poslovnik SNOS, izjavo o pravicah in 
dolžnostih slovenskega ljudstva v okviru DFJ ter sklep, da funkcijo vlade 
začasno prevzame predsedstvo SNOS, dokler ne bodo doseženi pogoji za izvo­
litev slovenske vlade. Na čelo predsedstva sta bila izvoljena predsednik Josip 
Vidmar in sekretar Boris Kidrič. Ustanovljen je bil zakonodajni odbor SNOS, 
ki je odtlej skrbel za sprejemanje in izvajanje zakonov in pravnih predpisov. 
Med sklepi tega zasedanja so bili tudi taki, kot jih je ocenil Miha Marinko 
na 2. kongresu KPS, ki so pomenili bistveno novost socialističnega značaja,
22 Metod Mikuž, Slovensko partizansko gospodarstvo, Borec, Ljubljana, 1969, 
str. 40, 41.
23 Ibidem.
24 Zbor odposlancev slovenskega naroda, Kočevje 1943, Ljubljana, 1953, str. 157.
25 Ibidem, str. 126/127.
16
ki so pomenili oblastne posege v upravljanje gospodarstva, kakor odlok 
o upravljanju razlaščene imovine na slovenskem ozemlju, odlok o ustano­
vitvi komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, 
odlok o zaščiti gozdov, odlok o obvezni obdelavi plodne zemlje, o zaščiti 
semen in plemenske živine; značilen je odlok o progresivnem obdavčevanju 
z izrazito razrednim socialističnim značajem.26
Med temi ukrepi so bili za nas važni predvsem tisti, ki so se izvajali šc 
po osvoboditvi, kot je bil odlok o razpisu volitev v krajevne, okrajne in okrož­
ne NOO. Izdelan je bil poslovnik o imenovanju ustreznih volilnih komisij 
in o izvajanju volitev. Volitve so na osvobojenem ozemlju potekale spomladi, 
poleti in jeseni 1944.
Že maja 1944 je SNOS sprejel tudi prvi odlok o krajih, okrajih in okrožjih 
in njihovih NO odborih. »Po načelu nedeljivosti oblasti so NOO vsak za svoje 
področje predstavniki polne narodne oblasti, s tem pa hkrati čuvarji res­
nične samoupravne in državne celote.« Naloge NOO so bile poleg organizacije 
življenja na teh področjih tudi skrb za gmotno in delovno pomoč NO vojski 
ter pomoč pri boju proti sovražniku. Okrajni oziroma okrožni NOO so bili 
zadolženi za koordinacijo in nadzor nad delom nižjih enot.
Notranji ustroj teh odborov je bil naslednji. Krajevne NOO so sestavljali 
predsednik, podpredsednik, tajnik in določeno število članov, odvisno od 
velikosti kraja. Krajevni NOO v mestu so se imenovali mestni NOO. Ti odbori 
so bili s svojimi volivci povezani tako, da so bili najmanj enkrat mesečno 
dolžni sklicati svoje občane na zbor volivcev. Okrajni in okrožni NOO so 
tvorili skupščina odbornikov, izvoljenih v okrajni oziroma okrožni NOO, ter 
okrajni oziroma okrožni izvršni odbor. Skupščino je skliceval 10 najmanj 
štirikrat letno. Izvršni odbor so sestavljali predsednik, tajnik in ustrezno 
število odbornikov.27 Glede zasnove IOOF o zgradbi narodne oblasti na terenu 
je Boris Kidrič dejal sledeče: »Osnovno samoupravno področje je sedanje 
področje terenskega odbora, se pravi, vas, naselje, mesto... To osnovno sa­
moupravno področje voli svoj krajevni narodnoosvobodilni odbor, hkrati pa 
enega ali več delegatov — v okrajne narodnoosvobodilne skupščine. Krajevni 
narodnoosvobodilni odbor odgovarja neposredno vsem svojim volivcem. 
Okrajne narodnoosvobodilne skupščine volijo iz svoje srede svoj izvršni odbor 
kot okrajni narodnoosvobodilni odbor. Okrajni narodnoosvobodilni odbor od­
govarja za svoje delo okrajnim narodnoosvobodilnim skupščinam in okrož­
nemu narodnoosvobodilnemu odboru. Okrožni narodnoosvobodilni odbori so 
izvršni odbori okrožnih narodnoosvobodilnih skupščin. Delegate v okrožne 
narodnoosvobodilne skupščine volijo okrajne narodnoosvobodilne skupščine 
in vojska. Okrožni narodnoosvobodilni odbori odgovarjajo okrožnim narodno­
osvobodilnim skupščinam in predsedstvu SNOO. Osnovna načela za graditev 
narodne oblasti in demokracije na terenu so naslednja: volilna pravica od 
18. leta ne glede na spol, poslanca oziroma izvoljenca lahko volivci odpokli­
čejo, samoupravne enote temeljijo na načelu družitve zakonodajne oziroma 
naredbodajne in izvršne oblasti, višje samoupravne enote rastejo iz nižjih, 
odgovornost obstaja navzdol in navzgor.«28 NOO so se organizirali tako, da 
so imeli za posamezne dejavnosti odgovorne poročevalce (npr. za gospo­
darstvo, za obnovo) ter ustrezne odseke, v katere so pritegnili zunanje sode­
28 Miha Marinko, Politično poročilo CK KPS, II. kongres KPS, CZ, Ljubljana, 
1949, str. 92.
27 Uradni list predsedstva SNOS in NVS št. 2/1944, Odlok 10.
28 Boris Kidrič, Zbrano delo 2, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1978, str. 37, 38.
2 — Zgodovina samoupravljanj; 17
lavce. Po osvoboditvi so delovali naprej na osnovi navodil ustreznih mini­
strstev narodne vlade.
Predsedstvo SNOS se je kot začasni vršilec dolžnosti NKOS organiziralo 
tako, da je delo na različnih področjih zaupalo naslednjim odsekom (usta­
novljeni so bili 12. III. 1944): odseku za izgradnjo narodne oblasti, za notra­
nje zadeve, za prosveto, za gospodarstvo, za finance, za obnovo, za zdravstvo, 
za informacije in propagando. Te so vodili načelniki odsekov. Odseki so se 
najprej delili na oddelke, ki so imeli svoje vodje. V okviru teh odsekov so bili 
spomladi 1945 izdelani predlogi za organizacijo ministrstev in za potrebne 
ukrepe ob prevzemu oblasti.29 Pri predsedstvu SNOS sta bili imenovani še 
komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njegovih pomagačev ter 
glavni javni tožilec. Ustanovljena sta bila Denarni zavod in Znanstveni inšti­
tut.30
V letu 1944 se je razširila tudi gospodarska dejavnost organov ljudske 
oblasti, sprva v okviru gospodarskih komisij, katerih delo so nato prevzemali 
avgusta 1944 gospodarski odseki NOO. Delo upravne komisije za to področje 
pa je prevzel odsek za gospodarstvo pri predsedstvu SNOS. Poleg drugega 
so skrbeli za obdelavo zemlje, za gozdove, za živino, organizirane so bile 
različne delavnice, začele so se ustanavljati nabavne in prodajne zadruge, 
obnavljati se je pričela trgovina, organizirana je bila preskrba s hrano ipd. 
Izdelani so bili prvi okrožni proračuni, zbirali so se podatki o izdajanju 
bonov, o stanju preskrbe.31
Komisija za upravo narodne imovine (KUNI) je bila imenovana že 19. 
aprila 1944, na podlagi odloka SNOS. Sestavljali so jo predsednik (dr. Stane 
Kovačič, pozneje dr. Milan Lemež) in 8 članov. Imela je svojo organizacijo 
tudi na terenu, vendar je zaradi vojaških razmer delo pri zaščiti in upravi 
narodne imovine večinoma slonelo na narodnoosvobodilnih odborih. Aprila 
leta 1945 se je že začela reorganizacija te komisije na podlagi pravilnika 
DUND 32 Komisija je imela prav tako izdelan lasten načrt za delo ob in po 
zlomu okupatorja zlasti za ugotavljanje te imovine širom po Sloveniji, njeno 
zaščito in upravljanje, združevanje sorodnih panog, osnovanje koordinacij­
skega centra, ipd.33
Po črnomaljskem zasedanju je poleg tekočih vprašanj v delovanju ljudske 
oblasti opaziti tudi vedno večjo dejavnost v smeri priprav na osvoboditev, 
ali kot pravi Boris Kidrič na zborovanju ob 3. obletnici OF: »V zadnjem 
razdobju naše osvobodilne vojne je začela OF sistematično, načrtno in s po­
gledom v bodočnost graditi svojo oblast in je razpisala volitve, iz katerih 
rastejo demokratični organi ljudske oblasti. Rekel sem že, da je današnje 
razdobje brez dvoma eno končnih razdobij te vojne, in poudaril sem, da prav 
v tem razdobju gradimo svojo narodno oblast, ki jo ne gradimo slučajno, 
ampak jo gradimo načrtno in s pogledom uprtim v bodočnost.«34 O ukrepih 
ob prevzemu oblasti je bil večkrat govor, tako na kočevskem zboru, na se­
stankih IOOF, sestankih posameznih odsekov itd., že v letu 1943, zlasti pa 
jeseni 1944 in kasneje. Zato je tudi možna takšna ocena vsebine naše revolucije
29 Tak sklep je bil sprejet 11. IV. 1945 na sestanku Borisa Kidriča z načelniki 
odsekov, A IZDG, fase. 526.
30 UL P SNOS in NVS, 1/1944, odloki 2, 4, 6.
31 Metod Mikuž, Slovensko partizansko gospodarstvo, str. 103—130.
32 Ibid., P SNOS, Komisija za upravo, »Predlog za novo organizacijo KUNI«. 
Avgusta 1945 je MIR NVS izdalo tudi pravilnik za delegate pod svojo kontrolo.
33 A IZDG, fase. 454.
34 Zgodovinski arhiv CK ZKS, Fond CK ZKS 1944, mapa Okrožnice in referati.
18
in njene bodoče poti, kot jo je novembra 1944 dal Edvard Kardelj: »Danes 
že lahko postavimo, da je končano nacionalno zatiranje in likvidirani so 
fevdalni ostanki, ki so spremljali Jugoslavijo po letu 1918. Če tudi ne moremo 
istovetiti osvobodilnega boja z buržoazno demokratično revolucijo, vendar 
lahko ugotovimo, da je v naši osvobodilni borbi etapa buržoazne demokratične 
revolucije v veliki meri že izpolnjena. V kolikor ni izpolnjena, pa so dozoreli 
vsi pogoji za njeno takojšnjo likvidacijo. To omogoča predvsem dejstvo, da 
ima buržoazija sicer še svoje ekonomske pozicije, izgubila pa je vse poli­
tične.« Zlasti pa temu načrtu ustreza pomembna ugotovitev, »po vsem zna­
čaju naše borbe lahko ugotovimo, da doživljamo danes gotove značilnosti 
buržoazne demokratične in proletarske revolucije. Ugotoviti pa moramo, da 
ima naša borba sploh svoj poseben značaj, tako, da ne moremo govoriti 
o buržoazni demokratični revoluciji v njenem pravem obsegu. Če pogledamo 
uspehe, ki smo jih v naši borbi dosegli, vidimo, da so le delno izpolnjeni cilji 
buržoazne demokratične revolucije (delna rešitev v vprašanju monarhije, 
v vprašanju fevdalnih ostankov). Ustvarili pa smo s svojo borbo novo enot­
nost delovnega ljudstva v osvobodilnem gibanju, ki bo omogočila na gotovi 
stopnji rešitev vseh tistih zahtev, ki si jih postavlja buržoazna demokratična 
revolucija za cilj in bomo istočasno lahko na nov način pristopili k rešitvi 
vseh perečih vprašanj. Pri tem moramo ugotoviti zanimivost, ki jo nosi s seboj 
osvobodilna borba. Smo namreč v položaju, ko ni nujen revolucionaren pre­
hod, temveč je mogoča za izvedbo ciljev delovnega ljudstva reformistična 
pot (položaj približno enak, kakor je bil v Sovjetski zvezi februarja 1917, ko 
je tudi Lenin dopuščal možnost reformističnega preraščanja v proletarsko 
revolucijo). V sedanjem stanju borbe je važno, da je delovno ljudstvo zavzelo 
komandne pozicije. Tako mu bo omogočeno reševati vsa vprašanja tudi v ob­
liki reform (ki pa bodo imele revolucionaren značaj). Pri tem pa ne smemo 
misliti, da lahko enostavno kopiramo oblike borbe, kakor se je razvijala v SZ. 
Zunanje oblika sprememb bo gotovo drugačna, kot je bila revolucija v SZ. 
Enotnost skupin v osvobodilni fronti nima samo začasnega značaja. Jedro 
osvobodilnega gibanja, to so delavci, kmetje in delovna inteligenca, so tako 
trdno povezani med seboj, da se bo tudi razvoj opiral na to zvezo.«35
O ureditvi povojne družbe v Sloveniji so tekle obširne teoretične razprave 
v okviru sestankov študijske komisije pozimi 1944/1945.36 Že predtem so sep­
tembra obravnavali vprašanje upravne razdelitve Slovenije, ko so sklenili, 
da se Slovenija razdeli na osnovi odloka o krajih, okrajih in okrožjih na te 
teritorialne enote. Okraji naj bi temeljili na teritorialnem obsegu bivših 
sodnih okrajev, sprejeto pa je bilo tudi načelo velikih okrožij (9). Takrat so 
razpravljali tudi o pripravi načrtov in ukrepov za prve dni osvoboditve (vpra­
šanje prevzema oblasti, prehrane, denarništva in financ, zadružništva, cen, 
načrtnega gospodarjenja, privatne iniciative ipd.). Decembra 1944 pa je bila
35 Edvard Kardelj, Strategija in taktika osvobodilne borbe, A IZDG, Tisk NOB, 
sign. 1055, str. 7/8.
36 Naloge študijske komisije so bile preučevanje stanja, ki bo vladalo ob osvo­
boditvi, preučevanje tekočih ukrepov, ukrepov, ki bodo potrebni ob osvoboditvi, 
ter nakazovanje problemov za bodočo ureditev Slovenije in Jugoslavije. V njej so 
poleg članov sodelovali še Boris Kidrič v imenu predsedstva SNOS, dr. Lado Vav­
petič v imenu zakonodajnega odbora SNOS in dr. Fran Zwitter v imenu Znanstve­
nega inštituta. Dogovorjeno je bilo, da bo delo komisije izdelati temeljne študije 
o posameznih vprašanjih, o njih razpravljati in na osnovi sklepov bi bili sprejeti 
ustrezni ukrepi. Pri tem bi tesno sodelovali s predsedstvom SNOS, ki bi komisiji 
posredoval tekoče politične preglede, le-ta pa njemu predloge za ustrezne ukrepe. 
Študijska komisija se je prvič sestala 16. avgusta 1944. A IZDG, fase. 454/L
19
sklicana vrsta diskusijskih sestankov, na katerih so sodelovali tudi predstav­
niki gospodarskih odsekov ter drugi strokovnjaki.3?
Prvi je bil v razpravi referat dr. Lada Vavpotiča O javni upravi v naši 
bodoči ljudski demokraciji. Referent se je zavzemal za uveljavljanje načela 
samouprave v bodoči upravi. Zato ugotavlja: »Pri nas je ljudska demokracija 
že urejena državna oblika, ki je edinstvena na svetu in je različna od vseh 
drugih državnih oblik, tudi od oblike Sovjetske zveze. Bistveno za ljudsko 
demokracijo je, da je prišla do polnega izraza okolnost, da ljudstvo v svojih 
edinicah samo vrši oblast, ali kakor pravimo, da se samo upravlja. To načelo 
smo ustanovili že tedaj, ko smo izoblikovali prve organe oblasti, ki smo jim 
dali temu primeren značaj. Ob izdaji odloka o krajih, okrajih in okrožjih 
ter o njihovih narodnoosvobodilnih odborih smo v čl. 1 ugotovili, da so to 
samoupravne edinice. To načelo moramo upoštevati v vsej nadaljnji zgradbi 
državnega organizma, kajti le tako bo postala živa vsebina vsega javnega 
upravljanja,« in nadaljuje: »Ker je ljudska demokracija v celoti prevzela, 
kar je pojmovno obseženo v samoupravi in ker seže ljudska demokracija 
po svoji vsebini že dalje kot je historično pojmovanje samouprave, postane 
pojem samouprave kot pravni, zakonski pojem odveč. Ni pa seveda odveč kot 
politični. Na jasnem pa si moramo pri tem biti o naslednjem: predvsem ni 
mogoče govoriti o nasprotju država — samouprava.« Nadalje govori o načelu 
nedeljivosti oblasti, vendar pa pravi, da tudi v ljudski demokraciji obstoja 
neka dvojnost, ki izhaja iz tega da mora pravica odločanja ostati pri ljudstvu, 
a poleg tega obstaja še vedno, kot pri drugih oblikah ureditve, nujnost vod­
stva. »Stoji torej, da mora ljudska demokracija z vso doslednostjo vztrajati 
na eni strani pri tem, da gre pravica odločanja samo ljudskim organom 
oblasti v posameznih edinicah, na drugi strani pa, da je kljub temu v dolo­
čenem pogledu in obsegu potrebno ob ohranitvi osnovne pravice samoodlo- 
čanja, odvisnost od organov, ki jim gredo v državi vodstvene funkcije.«37 38 
Referat se nadalje spušča v podrobne pravne razlage različnih aspektov bo­
doče uprave, ki pa presegajo ta okvir. Razprava o tem referatu je tudi raz­
grnila vrsto zanimivih vprašanj. Tako je dr. Milan Lemež označil to samo­
upravo za ljudsko samoupravo (»sproščanje ljudske iniciative«), pri tem pa 
je opozoril na novo vlogo uradništva pri tem kot strokovnega svetovalca in 
izvrševalca uprave kakor tudi vzgojitelja ljudskih množic v njihovi novi 
demokratični funkciji. Opozoril je na problem birokratizma v novi državni 
ljudski skupnosti, »ker preidejo v javno upravo zastopniki iz ljudstva, ki se 
marsikdaj ne bodo znašli v problemih... vsled česar se bodo deloma ognili 
rešitvi, deloma se oprijeli besede raznih navodil in norm.« Nekatere udeležen­
ce razprave je sam pojem samouprave motil toliko, kolikor je spominjal na 
prejšnji dvotirni sistem. Zato je sledilo pojasnilo, da gre ločevati vsebino 
teh dveh pojmov. »Ne smemo prezreti, da objame naša ,samouprava' celotno 
državno upravo od vrha do naj nižjih edinic, to je krajevnih NOO. Medtem 
ko je ljudska demokracija politični pojem, je samouprava konkretna oblika, 
konkretna realizacija tega pojma v pogledu ustroja javne uprave.«39 Seveda 
pa je taka zamisel o samoupravi zbudila tudi vprašanja o odnosih v bodoči 
federaciji, kar je sprožilo takšen odgovor referenta: »Iz bistva federativne 
ureditve bodoče Jugoslavije sledi, da gre za prostovoljno svobodno združenje
37 Zapisniki sej študijske komisije od 12. 12. do 22. 12. 1944, A IZDG, fase. 458/1.
38 Lado Vavpetič, O javni upravi v naši bodoči ljudski demokraciji, A IZDG, 
fase. 458/VII.
39 Zapisnik sestanka študijske komisije 12. 12. 1944, A IZDG, fase. 458/1.
20
narodov Jugoslavije v eno federativno državo Jugoslavijo. Kadar govorimo 
o samoupravni ureditvi ustroja javne uprave, moramo načelno in definitivno 
govoriti zaenkrat predvsem o taki ureditvi naše federalne edinice Slovenije.
V pogledu celotne državne zveze le v toliko, kolikor so vsi narodi Jugoslavije 
že sprejeli v dosedanjih emanacijah kot osnovo bodoče skupne ureditve tudi 
ljudsko demokracijo. Oblike te ljudske demokracije so nam zaenkrat dane 
teoretično, kakor izhajajo iz splošnega pojmovanja tega političnega pojma. 
Konkretno obliko more ta pojem dobiti le s sporazumom, ki ga bodo narodi 
Jugoslavije v bodoče sklenili in kjer bodo odstopili od svoje suverenosti 
tisto in tak del, kakor bodo imeli za potrebno zaradi skupnega življenja v bo­
doči državi Jugoslaviji. Načelno pa ne moremo iti preko dejstva, da je vsak 
narod v Jugoslaviji suveren, kar pomeni praktično, da ima sam svojo usodo 
v rokah in se združuje z ostalimi po svoji svobodni volji. Zato ne more biti 
vnaprej določenih državnih agend, temveč bodo skupne, pa zopet upravljane 
na samoupravni način tiste, ki jih bodo s sporazumom, ki bo dobil svojo 
konkretno obliko v bodoči ustavi Jugoslavije, določili za skupne, in to zaradi 
tega, ker bo to smiselno, smotrno, zaradi značaja poslov in zaradi uspešnosti 
in trdnosti skupnega življenja potrebno.«40
Zanimive so tudi pripombe takratnega javnega tožilca za Slovenijo dr. Vita 
Kraigherja na Vavpetičev referat, ki trdi, da je ves organizem države ljudski 
in je nepotrebno zato za isti državni organizem uporabljati dva pojma, s tem 
misli na pojem samouprave in pravi, da že pojem oblasti ljudstva pomeni, 
da se ljudstvo samo upravlja, »dočim pomeni pridodaj ati ji tudi znake samo­
uprave, kaliti pojem, vnašati zmedo v njih, nehote in brez potrebe vzbujati 
vtis, kot da gre v Novi Jugoslaviji za dva tira državne uprave, za državni tir 
celotne Jugoslavije in samoupravni njenih federalnih enot, ki jim bo treba 
ščititi samoupravo pred eventualnimi poskusi centralizacije iz Beograda.«41
Problem ureditve federacije je zanimal Slovence tudi že poprej. Kot vemo, 
je bil to predmet pogovora slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ 
s Titom, ki jim je zagotovil, da ni treba imeti nobene bojazni glede enako­
pravnosti in samostojnosti slovenskega naroda. »Ukrepi, ki se danes vrstijo 
centralistično, so nujni za uspešen boj in potrebni zato, da pred zunanjim 
svetom dokažemo skupno voljo vseh narodov Jugoslavije do osvoboditve in 
njihovo željo do skupne državne enote.«42 Na podobna vprašanja naletimo 
v razpravi v začetku aprila na Rogu, katere sta se udeležila tudi Moša Pijade 
in Marko Vujačič, ko gre za to, kakšno zakonodajo je v tem trenutku potrebno 
sprejeti na osnovi sklepov AVNOJ.43
Med materiali, predloženimi v razpravo študijski komisiji, je na tem 
mestu omeniti še referat Lojzeta Dularja Organizacija gospodarstva po načrtu.
V njem je jasna opredelitev, da bo po osvoboditvi potreben povsem nov go­
spodarski sistem, nove organizacije, toda za vse obvezen red in interes skup­
nosti. Pri tem naj bi povojno gospodarstvo imelo 3 sektorje: državnega, za­
družnega in privatnega, za vse pa bi veljalo načrtno gospodarjenje. Vrhovni 
organ, ki bi vodil to, naj bi bila načrtna komisija, ki ima, kot pravi, za zdaj 
ime poverjeništva za obnovo. Izdelana je bila tudi shema njenega ustroja.
40 Ibidem.
41 Vito Kraigher, Pripombe k referatu dr. Lada Vavpetiča, A IZDG, fase. 
458/VIII.
42 Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Cankarjeva založba, Ljub­
ljana, 1973 (odslej Pregled), str. 206.
43 Branko Petranovič, AVNOJ ..., str. 226.
21
Pri tem je dano pomembno mesto pri izvajanju načrta organizaciji sindikatov 
(strokovnih zvez). Ti naj bi bili medsebojno povezani, vertikalno in horizon­
talno, v podjetju ali ustanovi pa bi bili vsi združeni v skupni delavski enotno­
sti. Članstvo v sindikatih bi bilo obvezno za vse. Področje delavske enotnosti 
v podjetju pa je »treba razširiti tako, da imajo pravico tudi sodelovati pri 
produkciji v okviru načrtnega gospodarstva.«44
Nekaj o vlogi sindikata v bodočnosti, nam razjasni tudi odgovor Mihe 
Marinka v razpravi na posvetu 4. novembra 1944 na Primorskem, ko pravi: 
»V državnih tovarnah bodo sindikati udeleženi pri gospodarjenju obrata. 
Pomagali bodo pri upravi, pri proizvodnji, obenem bodo pa tudi zastopali 
delavce z ozirom na splošno gospodarsko perspektivo, previsek bo prihajal 
nazaj.«45
Razprava v študijski komisiji je odprla še problem odnosa samouprave in 
centralizma ter načrtnega gospodarstva. Govora je bilo tudi o tem, naj je 
v podjetjih prav tako upoštevan demokratični princip in izvoljeni naj bi bili 
obratni sveti poleg obstoječe sindikalne organizacije, da bi delavci sami 
kontrolirali delo podjetja. Ugotovili so tudi, da bo za prvi čas po osvoboditvi 
potrebno opiranje tudi na privatno iniciativo in na zadružništvo, ki naj temelji 
na prostovoljnosti in demokratičnosti. Na področju prehrane in preskrbe 
so anticipirali odkupe, tudi prisilne, nato maksimiranje ter usmerjanje cen. 
Razprava je tekla še o prevzemu podjetij, organizaciji denarništva in banč­
ništva, o potrebi ustanavljanja vrhovnih uprav za finančno stroko, mono­
polih, carinah in državnih podjetjih, v katerih bi bili zastopniki vseh fede­
ralnih enot, nadalje o potrebi po ustanovitvi državnega zavarovalnega zavoda, 
o družinskem, kmečkem in drugih oblikah zavarovanja, celo pomorskem. Na 
področju trgovine so načrtovali centralni oskrbovalni zavod, ki bi kontro­
liral notranjo trgovino, ter zavod za zunanjo trgovino, po katerem bi država 
kontrolirala uvoz in izvoz ter načeli še vrsto drugih vprašanj.
Kakšen način ureditve si je zamišljal politični vrh slovenskega narodno­
osvobodilnega gibanja ob bližajoči se osvoboditvi, kažejo nekateri govori iz 
tistega časa. Boris Kidrič se je januarja 1945 vključil v razpravo v študijski 
komisiji in dejal tudi to: »Naša država je čisto nov tip države. Tudi sovjetska 
država, katere ustroj bi bil podoben našemu, je kljub temu drugačen, ker 
temelji na drugih gospodarskih in družbenih osnovah; naš primer v zgodovini 
je edinstven primer in se ne more niti identificirati s sovjetskim primerom« 
— in iz tega izhaja: »V novi Jugoslaviji pa se vrši čisto poseben politični in 
družbeni razvoj in temu novemu razvoju odgovarja pojem ljudske demokra­
cije, ki ni več program, temveč državna oblika. Pri nas v Jugoslaviji je sedaj 
možen miren razvoj v socializem brez vsakega nasilja, to je čisto evolucijskim 
potom s favoriziranjem državnega gospodarskega sektorja preko državnega 
kapitalizma v socializem. To je možno, ker imamo novega nosilca oblasti, to 
je ljudske množice na čelu z delavskim razredom.«46 Podobno je razbrati iz 
govora Edvarda Kardelja po beograjskem radiu februarja 1945: »Državni in 
zadružni sektor našega gospodarskega življenja, to sta dva glavna stebra, na 
katera se bo v gospodarstvu naslanjala demokratska oblast. Poleg teh bo 
imel velik pomen tudi privatni sektor, ob določenih ukrepih državnega nad­
zora nad njim, drugače pa je treba omogočiti svoboden razvoj gospodarskih 
sil tudi na tem področju, kajti brez tega si danes ne moremo zamisliti obnove
44 A IZDG, fase. 517/1.
45 ZA CK ZKS.
48 Vanek Šiftar, op. cit., str. 284/85.
22
naše domovine.«47 Vendar pa je že takrat Edvard Kardelj opozarjal na neka­
tera nasprotja, ki so se pokazala pri delovanju novega družbenega sistema. 
»V naših gospodarskih prizadevanjih je zavladal nek krut centralizem... Je 
pa razloček med centralizmom in centralizmom. Obstaja centralizem, ki 
z združevanjem naporov množic od spodaj obsega maksimalne uspehe. Obstoji 
pa tudi birokratski centralizem, ki se loteva vsega in od zgoraj ukazuje s pa­
pirnatimi odloki, ki so često v popolnem nasprotju s stvarnim stanjem.« Pri 
tem je mislil tako na odnose med centralnimi in federalnimi organi kakor 
tudi med nižjimi. S tem pa je tudi »tesno zvezano dejstvo, da je škodljivi 
centralizem v veliki meri zatrl iniciativo množic od spodaj.«48 Zato nekaj 
mesecev kasneje pravi, da državni aparat, ki ga gradimo, »mora odgovarjati 
po svojih oblikah demokratičnemu značaju oblasti osnovnih ljudskih mno­
žic .• • preko predstavniških ljudskih organov od spodaj navzgor... Oblast 
je pri nas enotna in predstavlja samoupravo novega tipa... Naši narodno­
osvobodilni odbori so nasprotno polna oblast v okviru skupnih interesov 
države. Oni vrše to oblast istočasno v svojem lastnem imenu in v imenu višjih 
organov ljudske oblasti, v okviru zakonov in naredb federalnega in splošno 
državnega značaja. Na ta način naši narodnoosvobodilni odbori vodijo delo 
neposredno v delokrogu svojih kompetenc, obenem pa izvršujejo in na ta 
način kontrolirajo odloke in ukrepe vseh višjih organov ljudske oblasti. To 
je brez dvoma najbolj demokratična oblika aparata oblasti. Samouprava za 
nas ne pomeni koncesije države ljudstvu, temveč temelj, na katerem je država 
zgrajena.«49 Pomembno je na tem mestu ugotoviti tudi to, da je iz tega 
odstavka razvidno tudi že t. i. načelo dvojne odgovornosti (oz. načelo demo­
kratičnega centralizma), ki ga kasneje Kardelj bolj jasno predstavlja v svojih 
delih.
Z bližanjem konca druge svetovne vojne se je tudi IOOF pripravljal na 
končno osvoboditev Slovenije. Na eni svojih sej, kjer so razpravljali o pri­
pravah in ukrepih za osvoboditev, je sklenil sestaviti slovensko vlado, katero 
bo imenovalo predsedstvo SNOS. Pri tem je bilo rečeno, da bo kriterij za 
sestavo vlade tak, da bo vlada delovna, po sestavi naj zajema resnično širino 
osvobodilnega gibanja, njen način dela pa naj bo kolektiven. »Praktični vodi­
telj vse politike mora ostati IOOF.«50
Na kratko še to, kako so tekle priprave na obnovo delovanja gospodarskih 
obratov neposredno po osvoboditvi. Pri vseh okrožnih NOO, kjer pa teh še 
ni bilo, pa pri odborih OF, se postavijo resorni poročevalci, ki vodijo evidenco 
o vseh gospodarskih panogah v okrožju. V podjetjih se postavljajo začasni 
zaupniki državne oblasti z nalogo začasno kontrolirati vodenje obratov ter 
zaščititi podjetje in zagotoviti njihovo neprekinjeno delovanje. Te zaupnike 
so določali krajevni odbori sporazumno z delavsko enotnostjo in vojaško 
komando.51
Predsedstvo SNOS je imenovalo narodno vlado Slovenije 5. maja 1945 
v Ajdovščini. Vodila sta jo predsednik Boris Kidrič in podpredsednik dr. Ma­
rijan Brecelj, sestavljali pa so jo še: minister za notranje zadeve — Zoran 
Polič, minister za pravosodje — dr. Jože Pokorn, minister prosvete — dr.
47 Edvard Kardelj, Pot nove Jugoslavije, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 
1946, str. 101.
48 Ibidem, str. 104.
49 Edvard Kardelj, Moč ljudskih množic, izdal Okrajni odbor OF v Murski So­
boti, 1945, str. 8.
50 Metod Mikuž, Pregled V, str. 8.
51 A IZDG, fase. 439/IV.
23
Ferdo Kozak, minister financ — dr. Aleš Bebler, minister industrije in rudar­
stva — Franc Leskošek, minister trgovine in oskrbe — dr. Lado Vavpetič, 
minister poljedelstva — Janez Hribar, minister gozdarstva — Tone Fajfar, 
minister za socialno politiko — Vida Tomšič, minister narodnega zdravja — 
dr. Marjan Ahčin, minister za gradnje — dr. Miha Kambič in minister za 
lokalni promet — Franc Snoj.52
Boris Kidrič je to vlado imenoval enotna vlada OF, njene naloge pa so 
po njegovih besedah v prvi vrsti bile delo in obnova. Program za delovanje 
v novih razmerah miru in svoje neposredne naloge si je kmalu zatem zasta­
vila tudi Osvobodilna fronta Slovenije. Sprejela jih je na knogresu 15. in 16. 
julija v Ljubljani v obliki razširjenih temeljnih točk OFS. Zavzela se je za 
združitev vseh Slovencev v federalni Sloveniji DFJ, za utrjevanje notranje in 
zunanje moči nove Jugoslavije, za uveljavitev sistema ljudske demokracije 
kot bistvenega pogoja za blaginjo jugoslovanske države, za nadaljnje utrje­
vanje in razvoj narodnih odborov, za varovanje demokratičnih pridobitev 
NOB, za bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov, za bratstvo in zavez­
ništvo z ruskim in vsemi sovjetskimi narodi, za boj proti sleherni obliki 
narodnega izdajstva in bojo proti šovinizmu. OFS se je zavzela tudi za nova 
načela družbenoekonomske ureditve, kot so: zemlja tistemu, ki jo obdeluje, 
brez odškodnine, za utrjevanje in razvoj državnega sektorja gospodarstva, 
za privatno iniciativo, kolikor koristi ljudski skupnosti, za pospeševanje za­
družništva, socialno zaščito od države in nazadnje za brezplačno izobrazbo 
in zagotovitev kulturnega razvoja slehernega državljana.
Ta dva pomembna politična dogodka ter konec vojne in osvoboditev Slo­
venije so pomenili začetek graditve nove, socialistične družbe. Ko sledimo 
temu pa je treba upoštevati tudi takratne mednarodne razmere, predvsem 
s stališča borbe za priznanje nove Jugoslavije in njenih meja. Zanemariti pa 
ne gre tudi dejstva, da je takrat v Evropi bila le ena država z zmagovito 
socialistično revolucijo, Sovjetska zveza.
Z osvoboditvijo je nova ljudska oblast začela spreminjati staro organiza­
cijo uprave in sodstva. Tista sodišča, ki jih je septembra 1944 imenovalo pred­
sedstvo SNOS, so poslovala naprej, vsa druga so prekinila delo 15. maja 1945 
in na njihovo mesto so bili do izvolitve ali imenovanja novih postavljeni t. i. 
delegati (pooblaščenci vlade), ki jih je imenovala vlada. Prav tako je ime­
novala delegate v odvetniško zbornico, javno-notarsko zbornico in druge usta­
nove.53 Upravni organi gospodarskih in drugih institucij in zavodov so bili 
razrešeni in na njihovo mesto imenovani začasni pooblaščenci (sekvestri), ki 
so delovali pod nadzorstvom pristojnega ministrstva. V teku leta 1945 je 
bil del teh ustanov razpuščen, za izvedbo tega pa je bila imenovana posebna 
komisija za likvidacijo. Istočasno so se ustanavljale nove ustanove, kot npr. 
Statistični zavod, Federalni zavod za socialno zavarovanje v Sloveniji, Državni 
arhiv Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica. Tako se je v razmerah 
miru dograjeval aparat ljudske oblasti, ki je kontinuirano deloval naprej, 
in postopoma se je razvilo vsakdanje delovanje nove uprave. Veliko breme 
je pri tem delu padlo tudi na same ljudske odbore na terenu.
Od 15. julija dalje so se v krajih, kjer niso mogle biti opravljene med 
vojno, nadaljevale volitve v narodnoosvobodilne odbore. Izvajala sta jih 
narodna vlada in ministrstvo za notranje zadeve (določila sta volilna območja). 
Volilna pravica je bila splošna, z izjemo tistih, ki so se pregrešili zoper
« UL SNOS in NVS, 5/1945.
63 UL P SNOS in NVS, 5/1945.
24
narodno čast. Določeno je bilo število odbornikov, in sicer v krajevne NOO 
so volili predsednika, tajnika in 5—9 članov (odvisno od velikosti kraja), v me­
stne NOO pa 9 do 15 članov. V okrajno NO skupščino so volili — če ima kraj 
pod 50 prebivalcev — enega odposlanca, če ima 500 do 1500 — dva odpo­
slanca, od 1500 do 3000 — 3 odposlance in nad 3000 še enega več za vsakih 
1000 prebivalcev več. Mesta s statusom okrožja so volila v okrožno mestno 
skupščino po enega odposlanca na 2000 prebivalcev.54 Ko so bile volitve kon­
čane, je bilo v Sloveniji 1547 krajev, v vsakem je deloval krajevni NOO, 
4 okrožja (Celje, Ljubljana, Maribor, Novo mesto) in okrožno mesto Ljubljana, 
ki je imelo specifično ureditev (zakon septembra 1945). Takoj po osvoboditvi 
pa je bilo približno 3500 krajevnih NOO.55
Poleg graditve ljudske oblasti so se v tem času postavljali tudi temelji 
ekonomske ureditve nove države, poglavitna naloga pa je bila čim hitrejša 
obnova v vojni porušenega gospodarstva. Tako je predsedstvo AVNOJ, na 
predlog finančnega ministrstva, gospodarskega sveta in kasneje zakonodaj­
nega odbora, sprejelo vrsto pomembnih zakonskih ukrepov, zakon o konfi­
skaciji imovine okupatorja, predpise o enotnem računovodstvu, zakonu o 
agrarni reformi in druge.
Stanje na področju industrije je ob osvoboditvi bilo videti takole. Del 
industrijskih obratov v Sloveniji je že pred 2. svetovno vojno bil v rokah 
države. Po podatkih odseka za trgovino in industrijo pri predsedstvu SNOS 
je bilo v pristojnosti države po obratih 45 %>, po številu delavcev 75 %, od 
večjih obratov pa 95 % industrije.56 Z okupacijo so ta podjetja prešla v roke 
nemškega rajha.
Ko je 21. novembra 1944 predsedstvo AVNOJ izdalo odlok o prehodu 
sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja 
odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, 
je v državno last prešlo imetje nemškega rajha, imetje oseb nemške narod­
nosti razen tistih, ki so se borili v vrstah NOB, ter imetje vojnih zločincev 
in njih pomagačev. Pod državno upravo je prešlo vse imetje odsotnih oseb, 
imetje pa, ki so ga okupatorske oblasti nasilno odtujile, pod sekvester.57
Imovino, ki je s tem odlokom prešla v državno last ali pod državno upravo, 
je nadzorovalo in upravljalo državno vodstvo narodnih posesti (DUND) pri 
poverjeništvu za trgovino in industrijo in kasneje ministrstvu za industrijo. 
Vanj so bili imenovani tudi predstavniki federalnih enot. V okviru DUND 
se je osnovalo glavnim gospodarskim panogam ustrezajoče število odsekov 
(12).
»Namen, da se postavlja vse podržavljeno ali zaseženo imetje pod upravo 
in nadzor državnega vodstva narodnih posesti, je maksimalno izkoriščanje 
tega imetja za načrtno proizvodnjo, zaradi kar najbolj hitre in najbolj 
uspešne gospodarske obnovitve in zgraditve Jugoslavije kot celote in vseh 
njenih federalnih enot. Vprašanje državne svojine kot svojine Jugoslavije ali 
svojine posameznih federalnih enot se uredi pozneje s posebnim odlokom 
Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije, ki bo pri tem upo­
števal načelo upravljanja in proizvodnje po enem splošnem državnem načrtu.«
54 UL P SNOS in NVS, 15/1945, odlok 133.
55 Josip Globevnik, »Krajevni odbori«, str. 8.
56 Arhiv SR Slovenije (AS), Fond Ministrstva za industrijo in rudarstvo (MIR), 
fase. 1, mapa 1.
57 UL DFJ 2/1945.
25
Dejanske naloge DUND so bile na osnovi odločitev in navodil poverjenika 
trgovine in industrije postaviti pri prevzetih imetjih upraviteljstva oziroma 
sekvestre in jim dajati smernice za racionalno izkoriščanje teh imetij, ugo­
toviti imovinsko stanje in odločiti o tem, kako se bodo prevzeta imetja izko­
riščala v splošno dobro naroda kot celote.56 * 58
Za vodenje industrijskih, trgovskih, gradbenih, bančnih in ostalih podjetij 
in ustanov, katerih organizacijska struktura je bila še predvojna, je DUND 
postavljal prisilne uprave, prisilne upravitelje in delegate (pri sekvestru), 
ki so skrbeli, da je podjetje poslovalo na osnovi navodil vlade oziroma DUND. 
Podobno so bile osnovane federalne komisije in resori pri ljudskih odborih 
okrožij, mest in okrajev.59
Maja 1945 pa je bilo sklenjeno, naj industrijska podjetja postopoma pre­
idejo izpod uprave DUND pod poslovno vodstvo ustreznih ministrstev oziroma 
njihovih odsekov, pri čemer so rok in način te izročitve določala ministrstva 
za industrijo in DUND sporazumno.60 Podoben je bil postopek z zavarovalni­
cami in s trgovskimi podjetji.
Od 30. julija do 2. avgusta je bila v Beogradu konferenca DUND, na kateri 
so sprejeli nov pravilnik. Sklenjeno je bilo, naj DUND preide v pristojnost 
gospodarskega sveta ter da se na federalni ravni ti organi odslej imenujejo 
federalne uprave narodnega imetja (FUNI) in se organizirajo na podlagi spre­
jetega pravilnika, pri okrožjih pa »odsek uprave narodnega imetja pri okrož­
nem odboru«. Po potrebi pa so federalne uprave lahko organizirale tudi 
okrajne in mestne uprave narodnega imetja. Federalne uprave so bile dolžne 
pošiljati redna poročila DUND. Na tej in na naslednji konferenci so bili spre­
jeti tudi sklepi o organizaciji kontrolne službe, likvidaciji nerentabilnih pod­
jetij, za kar so bili postavljeni roki, nadalje sklepi glede pravnih problemov, 
revizije v podjetjih, problemov delniških družb, knjigovodstva ipd.61
Stroški uprave narodnega imetja so se krili iz državnega proračuna, kamor 
se je tudi stekala akumulacija podjetij pod upravo DUND in FUNI za Slo­
venijo. Proti koncu leta 1945 se je v Sloveniji že prenašala neposredna uprava 
narodnega imetja na ustrezne gospodarske odseke okrožij in okrajev, glede 
na to, koliko so bili ti odseki že ustrezno organizirani. FUNIS se je prav tako 
ukvarjala s problemi delniških družb, z udeležbo inozemskega kapitala v pod-
56 UL DFJ 2/1945, odlok 25.
59 AS, Fond MIR, f. 1 in 2, »Pravilnik o organizaciji DUND«. Organizacijo in 
nadležnosti DUND je določil pravilnik, ki ga je izdalo predsedstvo AVNOJ 23. fe­
bruarja 1945, po katerem tvorijo DUND sekretar in člani uprave, ki so na čelu 
naslednjih odsekov:
1. za upravo nad zemljiščem, kmetijskim gospodarstvom in gozdom,
2. za rudarstvo, metalurgijo, predelovalno metalno industrijo, grafična podjet­
ja, eletrarne in ladjedelnice,
3. za tekstilno in usnjarsko industrijo,
4. za kemično in farmacevtsko industrijo,
5. za kmetijstvo in industrijo živil,
6. za lesno industrijo,
7. za gradnje in gradbeništvo,
8. za bančništvo in zavarovanje,
9. za trgovska in njim podobna podjetja,
10. za prometna in odpravna podjetja,
11. za finančna vprašanja,
12. in pravni odsek.
60 UL DFJ 3/1945.
81 AS, Fond Planske komisije (PK), f. L, »Sklepi in smernice s konference 
DUND«.
26
jetjih, s poenotenjem knjigovodstva ver postavljanjem sekvestrov nad zapu­
ščeno imovino.62
Na osnovi odloka AVNOJ iz dne 21. novembra 1944 je junija 1945 bil 
izdan zakon o konfiskaciji in izvršitvi konfiskacije. Za izvajanje tega zakona 
so avgusta 1945 bile v Sloveniji imenovane tročlanske komisije (stopenjske) 
v okrajih, okrožjih in na ravni federalne enote, ki jim je bilo naloženo izva­
janje tega zakona v Sloveniji63 in ki jih je organizirala in usmerjala FUNIS. 
Pred tem so julija 1945 morali predložiti svoje pravice KUNI vsi tisti, ki so 
med okupacijo bili prisiljeni zapustiti svojo imovino ali ki jim jo je odvzel 
okupator.64 Stanje po konfiskaciji je v Sloveniji bilo tako: državni sektor je 
zajemal 24,7 % podjetij, sekvestrirani 28,8%, privatni pa 56,5% podjetij. Šte­
vilo zaposlenih je v državnem sektorju znašalo 40,2%, v sekvestriranem 
41,3%, v privatnem sektorju pa 18,5 %.65 Po podatkih iz avgusta 1945 so bila 
pod sekvestrom ministrstva za industrijo in rudarstvo narodne vlade Slo­
venije vsa večja industrijska podjetja v Sloveniji, kot so: rudniki TPD, žele­
zarna KID na Jesenicah, valjarna KID na Javorniku, elektrarna KID na Jese­
nicah, cinkarna Celje, železarna Štore, naftna polja pri Lendavi, rudnik Mežica 
in druga.66 (Priloga 1.) Pri teh je ministrstvo imenovalo svojega delegata, na 
Jesenicah je to bil dr. M. Potočnik. Železarna Jesenice je ostala pod sekvest­
rom vse do 14. novembra 1945, do zaplembe. Istega leta sta bili zaplenjeni 
tudi železarna Štore in Ravne ter naftna polja, medtem ko so rudniki Mežica 
in tisti v lasti TPD bili nacionalizirani leta 1946.
Eden najpomembnejših ukrepov je leta 1945 nedvomno bila agrarna re­
forma, ki je na zvezni ravni bila sprejeta 23. avgusta. Že jeseni leta 1945 se 
je pri ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo vlade LRS osnoval poseben 
odsek za agrarno reformo in kolonizacijo, katerega naloga je bila pripraviti 
načrt zakona, izgraditi potreben aparat za izvedbo reforme ter obrazložiti 
oba zakona ljudskim množicam. 19. decembra 1945 sta nato v Sloveniji bila 
objavljena zakon o agrarni reformi in kolonizaciji ter zakon o kolonih in vini­
čarjih. Do 1. januarja 1946 so bile imenovane okrožne in okrajne 5-članske 
komisije za agrarno reformo. Te komisije so se januarja 1946 seznanjale z do­
ločbami zakona ter z navodili za izvajanje agrarne reforme, ki jih je izdalo 
ministrstvo. Nato so pričele deliti zemljo ter izdajati razlastitvene odločbe. 
Seveda so pri tem postopku nastajale težave v primeru solastnine, če je last­
nik imel zemljo na območju več krajevnih ljudskih odborov, ali pa zato, ker 
je bilo potrebno izdelati cel elaborat za razlastitev (kot v primeru TPD), itd. 
Sledil je postopek razdeljevanja in razmejevanja. Ob razdeljevanju so komisi­
je sklicevale sestanke agrarnih interesentov, ki so bili organizirani tudi v od­
bore (5—7 članov). Kolonistov je bilo v Sloveniji naseljenih 2700.67. Za kolo­
nizacijo v Vojvodini pa je bilo leta 1946 v Sloveniji 3062 prijavljenih. Tistim, 
ki so dobili zemljo, so bili dodeljeni tudi krediti, da so jo lahko pričeli 
obdelovati.
Agrarna reforma je v Sloveniji razlastila veleposestva (307), zemljiška po­
sestva bank, delniških družb, podjetij in drugih posebnih pravnih oseb (245),
82 AS, Fond PK, f. L, »Poročilo o delovanju FUNIS«.
83 UL SNOS in NVS, 38/1945.
84 UL SNOS in NVS, 17/1945.
85 Ivan Maček, Diskusijski prispevek, II. kongres KPS, CZ, Ljubljana, 1949, 
str. 146.
88 Statistični priročnik o industriji Slovenije, MIR, avgust 1945.
87 AS, Fond PK, f. 3. m. 1549, »Poročilo ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo
za leto 1946«.
27
zemljiška posestva verskih ustanov (431), zemljiška posestva, ki so ostala brez 
lastnika (ni podatkov), presežek zemljiških posestev nekmetov (1205) ter pre­
sežek kmečkih posestev (167). Zemlja je bila razdeljena 22 822 interesentom.68 
Celotni fond, zaobsežen z agrarno reformo, je znašal 303 003 ha in od tega je 
2/3 dobil državni sektor (od tega 60 % gozdnih površin), drugo pa je bilo 
razdeljeno med zadružni in privatni sektor.69 Po podatkih iz leta 1953 je 
družbeni sektor v Sloveniji imel 99 tisoč ha obdelovalnih površin (od tega 
je bilo 43 tisoč ha velikih kmetijskih posestev in 45 tisoč ha ekonomij usta­
nov, podjetij in organizacij), zadružni 46 tisoč ha, privatni pa 1100 tisoč ha.70 
Od tega je bilo v letu 1946 razlaščeno 59 016 ha obdelovalne zemlje, razdeljene 
pa 31 608 ha obdelovalne zemlje. Leta 1946 je bilo prav tako osnovanih 31 
kmečkih obdelovalnih zadrug (na Štajerskem) na 3200 ha zemlje. Ob tem je 
istega leta bilo izločeno še 5200 ha zemlje za socialne, znanstvene, prosvetne, 
kulturne, sindikalne, gospodarske in druge ustanove.71
Finančno poslovanje na novo nastale države se je v prvem letu urejalo 
s finančnimi zakoni. Prve odloke o državnih prihodkih in izdatkih je sprejelo 
že predsedstvo AVNOJ, in sicer za časovna razdobja december 1944, januar 
1945 in nato februar—marec 1945. 10. aprila 1945 je predsedstvo AVNOJ izdalo 
finančni zakon o državnem proračunu izdatkov in dohodkov Jugoslavije za 
proračunsko obdobje april—junij 1945.72 Ta je določal izdatke in dohodke 
državne administracije in samostojnih državnih ustanov. Posebej je bilo po­
udarjeno, da so vsa ministrstva, ustanove in podjetja zavezani izvajati pro­
račun tako, kot je bil odobren, saj je država v prvih 4 mesecih dosegla že 
precejšnjo zadolženost (10 000 000 din). Iz tega proračuna je razvidno, da so 
dohodki iz neposrednih davkov ostali tisti federalni enoti, kjer so se pobirali, 
z izjemo davka na dohodek ter dobička državnega imetja, ki je pripadal 
državni blagajni. Federalnim enotam ter NOO so pripadali dohodki ustanov 
in podjetij, katere so upravljali. Federalne enote so bile dolžne dati svoje 
proračune v pregled in odobritev zveznemu finančnemu ministru, pri čemer 
se je njihov eventualni primanjkljaj pokrival iz državne blagajne. Za vse 
nadaljnje finančne ukrepe je bil pooblaščen finančni minister (davki, kre­
diti, carine, nagrade, vojaški izdatki) in njegove odloke so bila dolžna izvajati 
vsa federalna finančna poverjeništva.
Ti finančni zakoni so se sprejemali za kratka obdobja zato, ker je na delu 
jugoslovanskega ozemlja še trajala vojna. Predvidevali so tudi posebne kre­
dite za vojaške potrebe tistim federalnim enotam, ki so bile še v vojni. Od 
celotne vsote izdatkov pa je bilo predvidenih skoraj 5 °/o za potrebe obnove 
gospodarstva in opustošenih krajev (Lika, Bosna).
Vsa ministrstva in poverjeništva so v tem času zbirala podrobne podatke 
o stanju ustanov in podjetij, o potrebah za njihovo nemoteno nadaljnje po­
slovanje, o številu delavcev. V Sloveniji so se že pred osvoboditvijo celotnega 
ozemlja pripravljali na prevzem industrije in obrti od organov ljudske obla­
sti oziroma od njih imenovanih ustreznih organov ali komisarjev, ki so morali
68 Podatek iz Statističnega godišnjaka FNRJ, 1954. Zavod za statistiko SRS 
navaja v tem primeru število nekaj čez 18 000.
69 Statistični godišnjak FNRJ, Zvezni zavod za statistiko in evidenco, Beograd, 
1954, str. 115.
79 Ibid, str. 116.
71 AS, Fond PK, f. 3, m. 1549.
72 UL DFJ 20/1945, odlok 199. Proračun je predvideval 9 109 100 000 izdatkov in 
10 600 000 prihodkov, presežek je bil namenjen za izdatke ministrstva za narodno 
obrambo ter za dotacije federalnim enotam za vojaške namene.
28
ukrepati v skladu z navodili centralnih oblasti. Pri tem so tako mezde in 
plače kot cene industrijskih proizvodov začasno morale ostati iste.73
Za poslovanje podjetij je predsedstvo AVNOJ že februarja 1945 izdalo 
dva pomembna odloka, in sicer o poenotenem računovodstvu ter o uvedbi 
enotnega računovodstva. Prvi je določal naloge računovodstva (ugotavljanje 
imovinskega stanja in rezultate, porazdeljevanja stroškov po mestih in izdel­
kih, določanje in kontroliranje cen na podlagi lastnih cen, nadzor nad poslo­
vanjem podjetja ter disporanje in planiranje) ter računovodski postopek (me­
sečne in letne bilance). Predpisal je tudi uporabo t. i. obratnih obračunskih 
listov — obolov, kjer so bili vneseni vsi elementi, ki so sestavljali ceno pro­
izvoda, in določal kalkulacijski postopek (obračunavanje stroškov, izračuna­
vanje lastne cene, izdelavne mezde, stroškov izdelave, splošnih stroškov ter 
upravnih in prodajnih stroškov). Drug odlok je določal, da so vsa državna in 
posebna proizvajalna, trgovska, bančna in prometna podjetja dolžna izvesti 
poenotenje računovodstva od 1. januarja 1945 dalje, poenotenje knjigovodstva 
pa do 30. junija 1945 (za podjetja z nad 100 delavci) oziroma do 31. decembra 
1945 (za tista, ki imajo 50—100 delavcev).74
Kljub temu odloku se obratno računovodstvo v teku leta 1945 v Sloveniji 
večinoma še ni uvedlo zaradi tega, ker so marsikje bile neznane cene surovin, 
ker ni bilo še urejeno vprašanje mezd, zaradi neizvedene valorizacije ipd. Zato 
je bilo onemogočeno ugotoviti proizvajalne stroške podjetja in dobiti širše 
gospodarske kazalnike. Do srede leta 1946 se je to uredilo v vseh večjih 
podjetjih.75
Naslednji proračun je predsedstvo AVNOJ sprejelo 30. julija 1945 za ča­
sovno razdobje julij—december 1945, na predlog zakonodajnega odbora pred­
sedstva AVNOJ, v obliki »budžeta DFJ« in finančnega zakona. To je bil prvi 
finančni proračun, ki je zajel celoten državni teritorij, bil pa je sestavljen 
zvečine na osnovi ocen gospodarskih zmogljivosti, saj takrat njegovi sestav­
ljavci niso še razpolagali z dovolj podatki. Ob sprejemu je bilo opozorjeno 
na izredno težavne razmere v državi zaradi pravkar končane vojne, saj se je 
ponekod šele pričela obnova in organizacija državne oblasti, in na potrebo 
uspešnega poslovanja podjetij in varčevanja.76
Predsedstvo začasne narodne skupščine DFJ je v nekaj mesecih svojega 
delovanja sprejelo nadaljnje pomembne gospodarske ukrepe, kot so: zakon 
o taksah, ki je določal višino taks, njih plačilo pa je šlo državi, zakon o ure­
ditvi in delovanju kreditnega sistema, po katerem so se krediti dodeljevali 
po kreditnem planu, ki ga je odrejal zvezni minister za finance v dogovoru 
s predsednikom gospodarskega sveta, zakon je določil tudi ustanove, ki so 
bile pooblaščene za izdajanje kreditov, potem zakon o neposrednih davkih 
(to sta bila davek na dohodek in davek na nasledstvo in dedovanje), ki je 
določal postopek plačevanja davka in davčne stopnje, devizni zakon (celotni 
promet z inozemstvom in vsi posli v državi, ki so se nanašali na inozemstvo, 
so bili pod kontrolo finančnega ministrstva) in zakon o razpolaganju z držav­
nimi prihodki. NOO so razpolagali z odobrenimi in s krajevnimi davki, fe­
73 AS, Fond MIR, f. 1., m. L, »Navodilo za delo v obrti in industriji do razsula 
in v prvi dobi po zlomu«.
74 UL DFJ 6/1945.
75 AS, Fond PK, f. 3., m. 1090.
76 Zakonodavni rad predsedništva AVNOJ i predsedništva privremene narodne 
skupštine, Beograd, 1951, str. 494. Vse zakone, izdane pred decembrom 1945, sta 
zatem potrdila zvezni svet in svet narodov ljudske skupščine FLRJ na zasedanju 
9. novembra 1946.
29
deralne enote z delom neposrednih davkov in delom davka na promet, procent 
le-teh je bil določen v proračunu; z ostalim delom je razpolagala zveza, ki je 
razpolagala tudi z dohodki državnih podjetij in državne lastnine.77 Avgusta 
1945 se je konstituiral še finančni odbor začasne narodne skupščine DFJ, ki 
je tudi izdelal predlog zadnjega zakona.
Gospodarski svet je v času ob osvoboditvi (marec—junij) urejal podrob­
nejše gospodarske predpise, tako da je pod nazorstvo države v tem času 
prešel ves uvoz in izvoz ter delno tudi notranji blagovni promet, ustanavljal 
je državna podjetja (Nama, Jugopetrol ipd.) ter določal cene surovinam in 
industrijskim proizvodom. Načrtno je usmerjal porazdeljevanje in potrošnjo 
blaga za naslednje proizvode: kmetijske pridelke, gozdne pridelke, rudarske 
in industrijske proizvode, proizvode usnjarske, elektrotehniške, kovinske, ži­
vilske industrije, gradbeni material, kemične izdelke in tobak.78 Avgusta 1945 
je bilo določeno še to, da morajo vsa državna gospodarska podjetja odpreti 
račune pri javnopravnih denarnih zavodih, in sicer zvezna industrijska in 
trgovska podjetja pri Industrijski banki Jugoslavije.79
Kontrolo nad poslovanjem, overjanje in pregled državnih računov ter pre­
ventivno kontrolo je izvajala računska kontrolna komisija, ki je bila usta­
novljena aprila 1945. Ta komisija je poročala predsedstvu AVNOJ, ministrstvu 
za finance in javnemu tožilcu DFJ. Takrat je prenehala delovati glavna kon­
trola kot ustanova stare Jugoslavije.80 Računsko kontrolno komisijo Slovenije 
je ustanovilo predsedstvo SNOS februarja 1946. leta, njene naloge v okviru 
republike so bile enake zveznim.81
V teh prvih nekaj mesecih po osvoboditvi, ko je potekalo intenzivno izigra­
vanje novega gospodarskega in državnega sistema, se je vedno bolj uveljav- 
jlalo načelo centraliziranega upravljanja gospodarstva. Koncentracija akumu­
lacije na enem mestu naj bi olajšala in pospešila gospodarski napredek 
države; centraliziranje, evidentiranje, planiranje dohodkov in izdatkov pa je 
bistvo zakona o državnem proračunu iz oktobra 1945. V Jugoslaviji so odtlej 
obstajali zvezni proračun, proračuni federalnih enot in NOO. Okrajni prora­
čun je bil sestavljen na osnovi podatkov, zbranih iz krajevnih proračunov, in 
posredovan okrožnim organom in tako naprej do zveze. Tam so bili pridruže­
ni tudi proračuni državnih gospodarskih podjetij, ki so svoje proračune po­
sredovala finančnim organom tistega NOO ali ministrstva, v katerega pristoj­
nost so spadala. Tako je bil zvezni predlog splošnega državnega proračuna 
sestavljen iz zbirnih federalnih proračunov in proračunov državnih gospodar­
skih organizacij. Ta predlog je finančni minister predložil vladi v pretres. 
Proračun je vseboval tudi preglede izdatkov po posameznih resorih ter služ­
bah in ti so se delili na osebne, materialne in investicijske izdatke. Proračun­
sko leto se je pričelo s 1. januarjem in končalo 31. decembra in na osnovi 
proračuna so bili potem sestavljeni sklepni računi.82
Proti koncu mandatne dobe organov skupščine DFJ je bil izdelan tudi 
predlog zakona o petletnem načrtu obnove in graditve DFJ, ki je predvideval 
izdelavo federalnih petletnih načrtov do konca decembra 1945 in pričetek 
petletnega načrtnega obdobja z julijem 1946, vendar pa ta zakon ni bil spre-
77
78 
78 
80 
81 
82
Ibid, str. 575—593.
UL DFJ 32/1945.
UL DFJ 61/1945.
Zakonodavni rad P AVNOJ i P Privremene narodne skupštine DFJ, str. 84—85.
UL SNOS in NVS, 14/1946.
UL DFJ 91/1945.
30
jet. Kljub temu pa so se že takrat začele priprave na izdelavo petletnega 
gospodarskega načrta. Ustanovljena je bila zvezna planska komisija in po 
sklepu predsedstva narodne vlade Slovenije je bila 1. oktobra 1945 v Sloveniji 
osnovana komisija za gospodarski načrt in njen tehnični organ — urad za 
gospodarski načrt.83 Naloge komisije in urada so bile: sodelovati pri pripravi 
vsedržavnega načrta s posebnim ozirom na gospodarstvo federalne Slovenije, 
preučevati proizvodne načrte in proračune, ki so jih izdelovali posamezni 
sektorji javne uprave, ugotavljati, ali so ti načrti v skladu med seboj in 
z razpoložljivimi proizvajalnimi sredstvi, sodelovati pri ugotavljanju pred­
nostnega reda, po katerem naj se pokrivajo posamezne konsumne in investi­
cijske potrebe, ter sodelovati pri preučevanju tistih gospodarskih vprašanj, 
ki jih komisiji naloži predsedstvo narodne vlade. Komisija je bila posveto­
valni organ vlade, sestavljali so jo predsednik (na začetku Danilo Vojska, od 
julija 1946 Sergej Kraigher) in referenti, ki so v okviru urada vodili posa­
mezne gospodarske sektorje.84
V prvih mesecih svojega delovanja je urad sestavljal preglede o razvoju 
gospodarskega življenja Slovenije v povojnem obdobju, v smislu delovnega 
načrta komisije (pripravil je nekaj študij s tega področja), sodeloval pri se­
stavi proračuna za leto 1946, pri oceni davčnih dohodkov ipd. Svoje delo je 
opravljal v sodelovanju s planskimi oddelki ministrstev vlade, ki so se tudi 
ustanovili v tem času85 in ki so igrali pomembno vlogo pri izvajanju petlet­
nega načrta v naslednjih letih.
Obnova v vojni porušenega gospodarstva je bila v prvih dveh letih po 
vojni ena poglavitnih nalog vseh gospodarskih upravnih organov kakor tudi 
vseh množičnih organizacij na čelu s KPJ in KPS. Prav mobilizacija razpolož­
ljivih delovnih sil, ki so jo vodile družbenopolitične organizacije, in velika 
revolucionarna vnema, ki je izhajala iz NOB, sta pripomogli k temu, da je 
bila obnova tako hitro in uspešno končana. Končana obnova pa je bila pogoj 
za normalizacijo gospodarske proizvodnje in za gospodarsko rast v okviru 
petletnega načrta.
Na obnovo so se v Sloveniji in Jugoslaviji pripravljali že med NOB. Po­
verjeništvo za obnovo pri NKOJ je že spomladi leta 1944 ugotovilo, da bodo 
za obnovo potrebna ogromna finančna sredstva ter splošni plan, katerega 
izvajanje bo moralo biti centralizirano v okviru tega poverjeništva. Zato si je 
zastavilo nalogo koordinirati sodelovanje organov za obnovo po federalnih 
svetih, organizirati zbiranje podatkov in na osnovi le-teh izdelati plan obnove,
83 AS, Fond PK, f. 3., in 712., »Poročilo o delu PK Slovenije«.
84 AS, Fond PK, f. 1., Dopis P NVS, 30. XI. 1945. Urad je v začetku imel na­
slednje referate:
1. referat za koordinacijo dela v komisiji;
2. referat za gradnje in transport;
3. referat za industrijo;
4. referat za energetiko;
5. referat za finance;
6. referat za komunalno gospodarstvo, turizem, zadružništvo;
7. referat za trgovino in preskrbo;
8. referat za kmetijstvo in gozdarstvo;
9. referat za kulturo.
Komisije so istočasno delovale tudi pri naslednjih ministrstvih: za ljudsko 
zdravje, za notranje zadeve, za industrijo in rudarstvo, za gradnje, za trgovino in 
preskrbo, za pravosodje, za prosveto, za socialno politiko, za delo, za finance, za 
kmetijstvo in gozdarstvo; in pri 11 okrajnih ljudskih odborih (to je stanje iz srede 
leta 1946, ko je bila organizacijska podoba načrtovalnih organov že bolj izdelana).
85 AS, Fond PK, f. 3., m. 712.
31
evidentirati potrebna sredstva in kadre za obnovo ter organizirati kontrolo 
izvajanja tega plana.
Prve naloge, ki so bile opravljene za to v času vojne, so bile povezane 
s potrebami vojske. V industriji so se obnavljali le najvažnejši objekti, na 
splošno pa predvsem hiše tistih, ki so ostali brez strehe.
Poglavitne naloge pa so bile prepuščene za povojni čas. Potrebno je bilo 
doseči maksimalno možno proizvodnjo, zadovoljiti potrebe prebivalstva, ra­
cionalno razporediti potrebe po surovinah, strojih in delovni sili ter pravilno 
razporediti izdelane in nabavljene predmete porabe. Temeljit načrt za obnovo 
pa je bilo možno izdelati šele po osvoboditvi, čeprav so njegove osnove bile 
postavljene že predtem.* 87 88
V Sloveniji je odsek za industrijo in trgovino pri predsedstvu SNOS zbiral 
podatke o industrijskih obratih in o njihovem stanju od jeseni 1944. Prav 
tako je izdeloval študije o ureditvi povojnega gospodarstva. V ta namen je 
izdal »Navodila za delo v obrti in industriji do razsula in v prvi dobi po 
zlomu«. V teh navodilih je bilo zapisano, naj se postavijo pri vseh okrožnih 
odborih poročevalci za industrijo, ki naj vodijo stalno evidenco o industrij­
skih in drugih obratih na svojem področju ter posredujejo te podatke pover­
jeništvu za gospodarstvo in statističnemu uradu.87 Zbiranje podatkov je nato 
teklo še vse leto 1945. Obnovo je po osvoboditvi v Sloveniji vodila narodna 
vlada in njeni organi, operativno pa jo je izvajalo v glavnem ministrstvo za 
gradnje. Po podatkih tega ministrstva iz novembra 1945 je bilo na Slovenskem 
delno porušenih 48 058 objektov in popolnoma porušenih 48 433 objektov (tu 
so mišljeni mostovi, stanovanjske zgradbe, bolnišnice, industrijske zgradbe 
ipd., o stanju in obnovi na kmetih pa ni podatkov, ker je tam obnavljal kmet 
sam). Obnovo so na terenu vodile in izvajale obnovitvene zadruge, katerih 
je v jeseni 1945 leta bilo 108 in še 65 tehničnih baz. Med obnovitvene zadruge 
je bilo v tistem času razdeljeno 65 milijonov dinarjev posojila.88 Po podatkih 
statističnega zavoda je bilo vojne škode v industriji na Slovenskem (iz po­
datkov ministrstva za industrijo in rudarstvo) 5,9 milijarde (po cenah iz 1. 
1941), kar je znašalo 45 % vrednosti industrijskih podjetij. Vojno škodo je 
prijavilo 360 industrijskih podjetij, od teh je bilo v letu 1945 obnovljenih 
45 °/o, drugo v letu 1946 (razen Slovenskega primorja, kjer je obnova potekala 
po priključitvi leta 1947).89 Obnovitvena dela so se zaradi pomanjkanja tako 
potrebnih denarnih sredstev kot gradbenega materiala izvajala po prednosti. 
V glavnem je bila obnova končana pred sprejemom petletnega načrta, čeprav 
so se nekateri objekti obnavljali še pozneje.
Slovenska železarska industrija je med okupacijo bila vključena v nemško 
železarsko industrijo in je proizvajala polfabrikate za nemško oboroževalno 
industrijo. Zato ta industrija ni trpela večje škode med vojno, bila pa je 
nevarnost, da jo okupator poskuša uničiti pred begom. Po osvoboditvi je bilo 
potrebno produkcijo čimprej usmeriti na program pred vojno ter za to pri­
skrbeti pogonski material in surovine ter rešiti problem kadrov (na Jesenicah 
je npr. večje število uradnikov in strokovnjakov zapustilo podjetje ob zlomu 
okupatorja).
88 AS, Fond MIR, f. 1, m. 3.
87 AS, Fond MIR, f. 1, m. 2.
88 AS, Fond PK, f. 1.
88 Statistični pregled desetletnega razvoja LRS, Zavod za statistiko LRS, Ljub­
ljana, 1955, str, 2.
32
V železarstvu je bila škoda ocenjena na 155 726 727 dinarjev (po cenah 
1. 1938). Pri jeseniški železarni je bila poškodovana elektrarna v Gorjah, 
plavž I in SM Peč 3, ki je bila med okupacijo demontirana, nova pa ni bila 
dograjena (po ocenah je to znašalo 17 000 000 din).90 Popravila so se v železar­
ni pričela julija 1945 in marca 1946 je šla v pogon Peč 3, drugo pa je bilo 
še v delu.
Proizvodnja v železarskih podjetjih v Sloveniji pa se je le počasi ob­
navljala. Tako marca 1946 plavži na Jesenicah še niso obratovali, martinarna 
je delala dotlej s približno 50 % (njena kapaciteta je bila ocenjena na 8000 ton 
letno), ostali obrati pa s 70—80 % kapaciteto.91
Prve naloge v podjetjih tik pred osvoboditvijo in po njej so bile čim 
hitrejša obnova proizvodnje in sredstev za proizvodnjo in reševanje osnovnih 
vprašanj poslovanja podjetij v okviru novih gospodarskih odnosov in pred­
pisov, kar je zahtevalo pozorno in natančno izvajanje teh načel v praksi. To 
pa je bilo zelo odvisno tudi od delavcev v samem podjetju. Veliko pomembnej­
ša od pojavov nove oblike vodenja podjetij, kot so bili žagarski odbori, ki so 
kratek čas upravljali loške žage, je za organizacijo delavstva med NOB bila 
ustanovitev odborov delavske enotnosti. Ti odbori so delovali že leta 1941, 
njihova organizacija pa se je zlasti razširila po novembru 1942, ko je bilo 
ustanovljeno tudi vodstvo DE v okviru OF. Delavska enotnost se je nato 
vključila v Enotne sindikate Jugoslavije, katerih ustanovnega kongresa janu­
arja 1945 se je udeležila tudi delegacija predstavnikov slovenskega delavstva.92
DE je uspešno delovala tudi v Jeseniški železarni kljub težkim razmeram 
okupacije. Tovarniški odbor DE je bil izvoljen sredi junija 1944 na okrožnem 
posvetu DE na Mežaklji, ki se ga je udeležilo tudi 25 delegatov DE in tovarne. 
Odbor je imel 9 članov, vodil ga je F. Žurman v njem pa je bil tudi zaupnik 
OF pri železarni na Jesenicah Boris Kuharič. Sestavljen je bil tako, da je 
v njem bil predstavnik vsakega večjega obrata. V važnejših obratih pa so 
delovali še pododbori DE. Odbor je imel nalogo zaščititi tovarno pred uni­
čenjem. Zato so se še med okupacijo (3. maja) začela nekajdnevna pogajanja 
v gostilni na Poljanah o izročitvi tovarne, na katerih so sodelovali sekretar 
OK KPS in OF Aleš Jelenc, še dva člana OK KPS, F. Žurman v imenu DE 
tovarne in na drugi strani tehnični direktor KID ing. Herman Klinar.93
Pogajanja so se končala 6. maja, ko je bil podpisan sporazum, s katerim 
je uprava KID tovarno izročila odboru DE. »Dejanska primopredaja pa je 
bila tovarniškemu odboru DE izvršena v tovarni sami... Generalni direktor 
Noot je predal ključe tovarniškemu odboru DE ... Tovarniški odbor DE in 
tovarniška zaščita sta takoj ob prevzemu 6. maja zavarovala tovarno,« saj so 
bile Jesenice osvobojene šele 11. maja 1945.94
Upravni odbor oziroma širši svet Delavske enotnosti, kot se je sam ime­
noval, je začel upravljati tovarno 9. maja 1945. Sestajal se je dvakrat na dan, 
večkrat so na sejah bili navzoči tudi obratni poverjeniki, in vodil tovarniške 
zadeve. Uredil je, da so poverjeniki pregledali stanje po obratih in napravili 
program dela, pregledal seznam zaposlenih, urejal nabavo materiala in iz­
vedbo naročil, potem nujna popravila in vzdrževanje strojev, razpravljal o nji­
99 AS, Fond PK, f. 2.
91 Ibid.
82 Tone Fajfar: »Delavska enotnost v Sloveniji«, Zbornik Tito, radnička klasa 
i sindikati, Beograd, 1979, str. 355.
93 Podatki so iz neobjavljenega rokopisa dr. Mihe Potočnika o tem dogodku.
94 Aleš Jelenc, »Prevzem oblasti na Jesenicah«, Jeklo in ljudje, Jeseniški zbornik 
III., avgust 1975.
3 — Zgodovina samoupravljanja 33
hovi eventualni modernizaciji, določil ljudi za pripravo inventarnega seznama, 
vodil priprave za otvoritev vajenske šole, odgovarjal na prošnje, pozival na 
delovno disciplino, določil delovni čas in drugo. Odbor je odločil tudi, da se 
ustanovi načrtna pisarna, od koder se bo delo načrtno vodilo, in določil, naj 
vsak obrat vsak dan poroča o delu preteklega dne in o načrtih. Podrobno 
poročilo o stanju železarne, o njenih potrebah in o številu delavcev (ki je od 
4394 v marcu padlo na 859 18. maja 1945) je sestavil zaupnik pri železarni.
Med drugim je odbor organiziral tudi proslavo ob prihodu narodne vojske 
na Jesenice, na kateri je »pozdravil tov. Ulčar, kot star kovinar, narodno voj­
sko z navdušenim govorom in zahvalo, da je končno prešlo podjetje v last 
slovenskega delavca«. Nameraval je izdati tudi razglas o prevzemu tovarne 
po delavski enotnosti, v katerem naj bi bile smernice v delu in navedeni to­
varniški poverjeniki.
Po nalogu ministra za industrijo in rudarstvo je bil odbor razformiran 
21. 5. 1945, ko sta bila opravljena prevzem in predaja podjetja delegatu 
ministrstva za industrijo in rudarstvo za KID dr. Mihi Potočniku in tehnič­
nemu ravnatelju KID ing. Viktorju Kotniku.95
Delo odborov DE so po osvoboditvi nadaljevale sindikalne organizacije. 
Poleg sindikalnih organizacij so v tovarnah delovali tudi delavski zaupniki, 
za katere nekateri avtorji trdijo, da bi se pri njih »mogli najti tudi prvi 
elementi organiziranega vpliva delavcev na upravljanje podjetij«.96 Zakon 
o delavskih zaupnikih, katerega je sprejelo predsedstvo AVNOJ 23. julija 1945 
in ki je nato doživel še nekaj sprememb, je določal, naj se delavski in na- 
meščenski zaupniki volijo v vseh zasebnih, zadružnih in državnih podjetjih, 
v katerih je najmanj 5 delavcev. Delavski zaupniki so bili po zakonu izvoljeni 
predstavniki delavcev v podjetjih in so bili po tej dolžnosti stalno v stikih 
z narodnimi oblastmi in z upravo podjetja ter z delavskimi in nameščenskimi 
sindikati. Njihove naloge pa so bile: skupno s sindikalno organizacijo sode­
lovati v pripravljanju in sklepanju kolektivnih delovnih pogodb in nadzoro­
vati njihovo izvajanje, posredovati pri reševanju sporov, nastalih iz delovnega 
razmerja, sodelovati pri določanju norm, akordnih tarif, poprečnih minimal­
nih zaslužkov, skrbeti za izvajanje predpisov o zaščiti delavcev in vajencev, 
imeti v razvidu sprejemanje in odpuščanje delavcev ter nezgode v podjetjih, 
sodelovati pri upravi delavskih ustanov svojega podjetja, boriti se za delovno 
disciplino, dajati pobudo za delo, sodelovati na področju gospodarjenja ter 
ne nazadnje na delavskih sestankih pretresati vprašanja, povezana s pro­
izvodnjo.
Voljeni so bili letno, na podlagi kandidatnih list in po proporcialnem 
sistemu (od 5 do 20 delavcev — 1 zaupnik, od 20 do 51 — 3 zaupniki, od 50 
do 100 — 4 zaupniki itd.).97 Prve volitve delavskih zaupnikov so potekale v za­
četku leta 1946. Kmalu po sprejemu zakona o nacionalizaciji pa je prenehala 
tudi njihovo delovanje in se kot edina oblika delovanja delavcev v podjetju 
uspešno uveljavlja sindikalna organizacija.
95 Zapisnike sej odbora DE v železarni od 8.—21. maja je avtorici izročil dr. 
Miha Potočnik.
96 Vanek Šiftar, op. cit., str. 287.
97 UL DFJ 53/1945.
34
2
Obdobje centralističnega upravljanja v času prve petletke
Proces etatizacije je v Sloveniji potekal v okviru priprav na sprejetje 
petletke, ki so intenzivneje stekle med letom 1946. Poglavitna značilnost pet­
letke, sprejete 1947. leta, je bilo strogo centralistično planiranje in izvajanje 
gospodarskega načrta, kot posledica tega pa tudi administrativno-centralisti- 
čen sistem upravljanja države in družbe nasploh. Iniciativa ljudskih odborov 
in njihov samoupravni značaj kot ena bistvenih značilnosti slovenske revolu­
cije ter prvi ukrepi pri uvajanju socialističnega gospodarstva in uprave, ki 
so bili na osvobojenem ozemlju sprejeti že leta 1941 in so se nato razvijali 
naprej v okviru splošne državotvorne organizacije družbe, kot je bila sprejeta 
na kočevskem in nato na črnomaljskem zboru odposlancev slovenskega 
naroda, so se leta 1945 postopoma podrejali poenotenemu sistemu gospo­
darske in upravne ureditve, kot sta jo za vso državo izvajala NKOJ in začasna 
vlada DFJ. Na gospodarskem področju so to bili ukrepi od konfiskacije, 
ustanavljanja komisij za upravo narodne imovine, agrarne reforme in prvih 
ukrepov za poenotenje finančne politike ter prvih državnih budžetov do 
ustavnih načel družbene in ekonomske ureditve. S sprejetjem ustave FLRJ 
je bilo sankcionirano načelo »občeljudske imovine v rokah države« in načelo 
države kot nosilca gospodarskega planiranja. Kmalu zatem je bil zakonsko 
opredeljen tudi značaj ljudskih odborov »kot naj višjih organov državne ob­
lasti v odnosih lokalnega značaja na svojem teritoriju«, načelo, ki je bilo nato 
tudi sestavni del slovenske ustave, sprejete januarja 1947. Temu je nato sledil 
sprejem vrste zakonov, ki so v podrobnosti izvajali sprejete ustavne opre­
delitve, kot so zakoni o gospodarskem načrtovanju, o razdelitvi državnih 
gospodarskih podjetij na podjetja zveznega, republiškega in lokalnega po­
mena, o ustroju in delovanju državnih gospodarskih podjetij, o ustanovitvi 
planskih komisij in nazadnje zakon o nacionalizaciji, jeseni leta 1946. S tem 
so bile ustvarjene sistemske in operativne možnosti za izvedbo petletke. 
Vzroki in potrebe za tovrstno gospodarsko organizacijo so bili, gledano s sta­
lišča gospodarstva, v slabi razvitosti jugoslovanskega gospodarstva, tako indu­
strije kot poljedelstva, v kmečki prenaseljenosti, v teritorialnem in po pano­
gah neadekvatno razporejenem gospodarskem potencialu in še kje. Pomen 
pravilne gospodarske usmeritve je bil še pomembnejši zaradi mnogih drugih 
procesov, zlasti boja za utrditev sistema ljudske oblasti, za kar niso obstajale 
povsod enake razmere, boja za ohranitev načel, izbojevanih v NOB, in ne 
nazadnje tudi boja za mednarodno priznanje novo nastale države in za njene 
pravične meje. Eden od pogojev za izvajanje tako zahtevnega gospodarskega 
načrta, kot je bila prva petletka, je bila v zelo hitrem času končana obnova 
v vojni porušene dežele.
35
V sklopu take organizacije gospodarstva sta bila tako upravljanje kot 
proizvodnja v podjetjih podrejena strogemu redu in kontroli. Upravljanje 
podjetja je vodil t. i. operativni upravni voditelj (OUV oz. AOR), ki je kot 
organ pristojnega ministrstva ustanavljal podjetje, določal njegovo notranjo 
organizacijo, sprejemal njegove delovne, finančne in investicijske načrte ter 
razpolagal z vsemi sredstvi podjetja razen s t. i. skladom vodstva ali skladom 
direktorja (iz teh sredstev je podjetje financiralo poleg lastnih manjših potreb 
tudi različne potrebe svoje ožje lokalne skupnosti). Vse funkcije OUV je 
opravljal ravnatelj podjetja, ki je bil zanje tudi odgovoren. Če upoštevamo 
takšno gospodarsko organiziranost, kot jo kaže takratni normativni okvir, 
je bila udeležba članov kolektiva in tudi širše lokalne skupnosti pri bistvenih 
odločitvah o življenju podjetja ter pri upravljanju podjetja relativno zelo 
majhna. Vlogo nosilca aktivnosti delavskega razreda je v tistem času pre­
vzela sindikalna organizacija v podjetju. Njeno delovanje se je usmerjalo 
predvsem na vestno izpolnjevanje planirane proizvodnje, dvig produktivnosti 
dela in na čim bolj pravilno izvajanje politike partije v gospodarsko organi­
zacijskih vprašanjih.1 Sindikalna organizacija je imela svojega predstavnika 
v strokovnem svetu podjetja, svetovalnem organu ravnatelja, ki ga je lahko 
imenoval OUV. Poleg tega je bila sindikalna organizacija tudi organizator 
proizvodnih posvetovanj v podjetju. Na njih pa je razprava večinoma tekla 
o izpolnjevanju delovnih nalog v okviru petletke. Takšna posvetovanja so bila 
organizirana tudi v Železarni Jesenice. Lahko pa trdimo, da se ne sindikalni 
odbori, ne delavski zaupniki, niso razvili v pomembnejšo obliko sodelovanja 
delavcev v upravljanju, čeprav tako trdijo nekateri avtorji,2 pač pa je njihova 
vloga bila večinoma le mobilizacijskega značaja.
Poglejmo sedaj, kako so se postopoma sprejemali ukrepi in kakšna je 
bila njihova vsebina, predvsem zaradi kasnejših sprememb. Ustava FLRJ, 
sprejeta 31. januarja 1946, je pomenila najvišje zakonsko sankcioniranje načel 
in organizacije sistema ljudske oblasti in tudi načela federativne ureditve 
nove Jugoslavije kot skupnosti enakopravnih narodov. Vsa oblast izhaja iz 
ljudstva in pripada ljudstvu, ki jo izvaja po svobodno izvoljenih predstav­
niških organih, od krajevnih ljudskih odborov do skupščin ljudskih republik 
in skupščine FLRJ.
Ustava je opredelila načela delovanja organov ljudske oblasti (volitev, pri­
stojnosti, organizacije, posebej je potrebno poudariti vlogo zborov volivcev). 
Naj višji zvezni organ državne oblasti je bila ljudska skupščina FLRJ, ki je 
bila dvodomna (zvezni svet in svet narodov). Ta je imenovala vlado FLRJ 
kot najvišji izvršni in upravni organ državne oblasti FLRJ. Vlado so sestav­
ljali predsednik, podpredsednik, ministri ter predsednika zvezne planske ko­
misije in zvezne kontrolne komisije. Ministrstva, kar je bilo novo, so bila 
dveh vrst. Ena so bila občezvezna (ministrstva za zunanje zadeve, za narodno 
obrambo, za promet, za pomorstvo, za pošto in za zunanjo trgovino) in so 
upravljala določeno panogo državne uprave neposredno na vsem področju 
FLRJ, imenovala svoje pooblaščence pri vladah ljudskih republik ter usta­
navljala oddelke in odseke pri LO. Druga so bila zvezno-republiška (za finan­
ce, za notranje zadeve, za rudarstvo, za trgovino in preskrbo, za kmetijstvo 
in gozdarstvo, za delo in za gradnje) in so vodila posamezne panoge državne 
uprave posredno po ustreznih ministrstvih ljudskih republik, neposredno pa
1 Edvard Kardelj, KPJ v borbi za novo Jugoslavijo, ljudsko oblast in socializem, 
5. kongres KPJ, CZ, Ljubljana, 1948, str. 364.
2 Vanek Šiftar, op. cit., str. 288.
36
so lahko vodila samo določene posle, podjetja in ustanove občedržavnega po­
mena. Prav tako so ministrstva republike bila zvezno-republiška in republi­
ška.3 Zvezno-republiška ministrstva vlade LRS so bila: za finance, za notranje 
zadeve, za pravosodje, za industrijo in rudarstvo, za trgovino in preskrbo, za 
kmetijstvo, za gozdarstvo, za delo in za gradnje in so poleg poslov lastne 
pristojnosti opravljala tudi posle zvezno-republiških ministrstev zvezne vlade 
po njihovih pravilnikih, navodilih, odredbah in določbah. Republiška mini­
strstva so bila: za prosveto, za ljudsko zdravstvo, za socialno skrbstvo in za 
komunalne zadeve in so samostojno vodila določene panoge državne uprave, 
pri čemer so bila odgovorna samo vladi LRS.4. Že iz tega je razvidno ločevanje 
področij, ki jih je upravljala zveza, in tistih, ki so ostala v pristojnosti re­
publikam.
Natančnejša določila o ljudskih odborih je prinesel splošni zakon o ljud­
skih odborih maja 1946. »Ljudski odbori so najvišji organ državne oblasti 
v odnosih lokalnega značaja na svojem teritoriju« in tam izvajajo naloge 
splošne uprave. Ljudski odbori so imeli pravico sprejemati predpise v okviru 
svoje pristojnosti in razpravljati o vprašanjih in pristojnosti višjih organov 
državne oblasti ter jim posredovati svoje predloge. Krajevni odbori so bili 
voljeni za 2 leti, mestni, rajonski, okrajni in območni za 3 leta. Vsak ljudski 
odbor je imel svoj proračun v okviru proračuna višjega organa državne obla­
sti. Upravljali so narodno imovino lokalnega značaja (po določilih prezidija 
ljudske skupščine republike) in v okviru svojih gospodarskih in komunalnih 
nalog so lahko ustanavljali gospodarska podjetja in ustanove, sklepali po­
godbe in najemali kredite.
Zakon je podrobno opredeljeval pristojnosti ljudskih odborov. Krajevni 
ljudski odbor je sprejemal in izvajal krajevni gospodarski načrt, obravnaval 
načrte ustanov in podjetij s svojega področja, ki so bila pod vodstvom višjih 
organov državne uprave, in dajal mnenje o le-teh, zbiral statistične podatke, 
vodil evidenco o zadrugah in privatnih gospodarskih podjetjih v kraju, vodil 
komunalne zadeve, sprejemal krajevni proračun, odrejal in pobiral krajevne 
dajatve, najemal kredite z odobritvijo republiške vlade, razporejal in orga­
niziral delovno silo za javna dela ter opravljal še celo vrsto nalog s področja 
izobrazbe, socialnega varstva in zdravstva. Podobne so bile tudi naloge višjih 
ljudskih odborov, ki so bili obenem dolžni pomagati nižjim organom in skrbeti 
za pravilno izvajanje zakonskih predpisov. Določeni so bili volilni postopek, 
vloga zbora volivcev in sestava ljudskega odbora. Volil je svoj izvršilni odbor, 
katerega so sestavljali predsednik, tajnik in člani. Okrožni, mestni in okrajni 
izvršilni odbori so imeli tudi svoje oddelke: za gospodarstvo (okrožni so imeli 
v okviru tega še odseke za kmetijstvo, trgovino, gradnjo, gozdarstvo, indu­
strijo in obrt, okrajni pa referate), za finance, za prosveto, za socialno skrb­
stvo in narodno zdravje, za delovne odnose, za splošne zadeve ter plansko 
komisijo.5 Temeljno načelo, ki je veljalo za delovanje teh ljudskih odborov, 
je bilo načelo dvojne odgovornosti, ki se je v praksi tudi uveljavljalo. Kot 
eno temeljnih nalog ga je poudaril Edvard Kardelj na 5. kongresu KPJ: »Na­
čelo dvojne odgovornosti posameznih vodilnih organov uprave v ljudskih 
odborih, namreč odgovornost pred izvršnim ljudskim odborom in pred višjim 
vodstvom ustrezajoče panoge državne uprave, na primer pred ministrstvom, 
se mora brezpogojno uveljaviti, da bo na ta način zagotovljeno tako naglo
3 UL FLRJ 10/1946.
4 UL LRS 4 A/1947.
5 UL FLRJ 43/1946.
37
in neposredno vodstvo višjih organov državne uprave kakor tudi neposredno 
organizacijsko vodstvo in kontrola ljudskega odbora.«6 Kakšne pa so v praksi 
bile naloge in pristojnosti ljudskih odborov, se je izkazalo kasneje, ko je bila 
sprejeta vrsta zakonov s področja upravljanja gospodarstva.
Prva slovenska ustava, ki je bila sprejeta 16. januarja 1947, je poleg sploš­
nih načel, ki jih je vsebovala zvezna ustava, določala še pristojnosti LRS 
ter njenih naj višjih organov državne oblasti. Vsebovala je podrobnejša dolo­
čila glede organov državne oblasti upravno teritorialnih enot (LO), med ka­
terimi pa ni bilo več okrožij. Na osnovi ustave je bila opravljena nova upravno- 
teritorialna razdelitev, po kateri je Slovenija bila razdeljena na glavno mesto 
Ljubljana (s 4 rajoni in 3 kraji) in na 29 okrajev. Število krajev se je zmanj­
šalo na 1263, ker so se premajhne enote pokazale organizacijsko in gospo­
darsko manj uspešne.7
Zlasti pomembna pa so v obeh ustavah temeljna načela družbenoekonom­
ske ureditve. Določala so, da so proizvajalna sredstva v FLRJ občeljudska 
imovina v rokah države, imovina ljudskih zadružnih organizacij ali imovina 
zasebnih fizičnih ali pravnih oseb. Pod občeljudsko imovino so spadala vsa 
rudna in druga bogastva v zemlji, vode in naravne sile, železnica, pošta, radio 
ipd. Ta sredstva izkorišča država ali jih daje v izkoriščanje. Za pravilno izko­
riščanje gospodarskih možnosti in za zaščito življenjskih koristi ljudstva 
država usmerja gospodarsko življenje in razvoj s splošnim gospodarskim 
načrtom. Pri tem se opira na državni sektor in izvaja kontrolo nad zasebnim 
sektorjem.
Posebej je bilo poudarjeno jamstvo nad privatno lastnino, vendar pa je 
državi bila dana pravica ekspropriacije v korist splošnih interesov ter to, 
da zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje.8
V skladu s temi načeli je nato v letih 1946 in 1947 bila sprejeta cela vrsta 
gospodarskih ukrepov, ki so predstavljali organizacijsko osnovo za sprejetje 
petletnega gospodarskega načrta. V ta čas sodi tudi izgraditev centraliziranega 
državno-upravnega aparata, ki ga je zahtevala prva petletka.
»Leta 1946 je naš CK, stoječ s tovarišem Titom krepko na pozicijah so­
cialistične graditve naše dežele, pretrgal neskončne diskusije in odredil pre­
okret. Naš državni gospodarski aparat je prešel na svojo reorganizacijo in 
na reorganizacijo vseh gospodarskih ustanov. Začeli so se polagati temelji 
socialistične organizacije našega gospodarstva, akumulacije in finančnega pla­
na. Organiziral se je socialistični tip državnih gospodarskih podjetij, ki so se 
vodila na temelju splošnih planov te gospodarske veje, a hkrati individualno 
stimuliranih. Na socialistični način je bilo urejeno vprašanje strukture cen, 
ustanovljene so bile generalne in glavne direkcije posameznih panog kot 
višje oblike gospodarskega združevanja podjetij, hkrati pa kot administrativno 
operativni voditelji podjetij, to se pravi kot sestavni deli gospodarskih mini­
strstev. Osnovna smer temeljite reorganizacije državnega gospodarskega apa­
rata je šla za tem, da bi bil aparat sposoben, da s socialističnimi metodami 
upravlja gospodarstvo in da likvidira ostanke njegovega birokratično parazit­
skega značaja v odnosu do gospodarstva, značaja, ki je tipičen za kapita­
listično državo.«9
8 5. kongres KPJ, CZ, Ljubljana, 1948, str. 338.
7 UL LRS 9/1948.
8 UL FLRJ 10/1946, 14., 15. in 16. člen Ustave FLRJ.
9 Boris Kidrič, »O graditvi socialistične ekonomike FLRJ«, 5. kongres KPJ, CZ, 
Ljubljana, 1948, str. 400.
38
Kako se je postopoma izgrajevala taka organizacija gospodarskega uprav­
nega aparata, je razvidno iz vrste temeljnih zakonov, ki sledijo. Namesto 
računsko-kontrolne komisije je bila aprila 1946 ustanovljena splošna državna 
kontrola, ki je potem opravljala pomembno vlogo pri izvajanju petletke. 
Pristojnosti kontrolne komisije niso bile več omejene samo na finančno po­
slovanje, temveč so predstavljale nadzor nad vsem poslovanjem in delom 
organov državne uprave, njim podrejenih ustanov in podjetij in še drugih. 
Njeni organi so imeli pravico pregledovati vso notranjo organizacijo, upravo, 
denarne knjige, skratka vse poslovanje kakor tudi delovne metode in odnose 
v vseh ustanovah in podjetjih. Imeli so pravico do poizvedbe o uradnih osebah 
in zasebnikih, kolikor so ti bili povezani s področjem preiskave. O preiskavah 
so obveščali pristojne kontrolne komisije in nadrejene organe državne oblasti. 
Najvišji organ je bila zvezna kontrolna komisija, ki je imela pod seboj gene­
ralne inšpektorate. Kontrolo je opravljala neposredno ali pa po republiških 
kontrolnih komisijah ter kontrolnih organih zveznih ministrstev. Imela je 
pravico imenovati tudi oblastne in okrožne inšpektorje in postavljati kontrol­
ne organe vsem ustanovam in podjetjem.10 Na zvezni ravni je kontrolna komi­
sija pri predsedstvu vlade FLRJ bila imenovana že pred sprejetjem tega 
zakona, januarja 1946, njen predsednik pa je postal Edvard Kardelj.11
Zakonska določila o gospodarskem načrtovanju so imela naslednjo ute­
meljitev. »S splošnim državnim gospodarskim načrtom odreja država smer 
razvoja vsega narodnega gospodarstva ali posameznih njegovih panog zaradi 
varovanja življenjskih koristi ljudstva, dviganja ljudske blaginje, pravilnega 
izkoriščanja in razvijanja vseh gospodarskih možnosti in sil v FLRJ.«12 Go­
spodarski načrt je bil izdan za krajšo (tekoči) in daljšo dobo (dolgoročni). 
Vseboval pa je osnovne načrte vseh panog državne uprave, podjetij, ustanov 
kakor tudi glavne postavke načrtov ljudskih republik, avtonomnih pokrajin, 
avtonomnih oblasti in upravno-teritorialnih enot. Njegova izdelava je bila 
naložena zvezni načrtni komisiji, kateri so bili dolžni posredovati ustrezne 
podatke vse državne ustanove, organi in podjetja. Zakon je podrobno določal 
njene pristojnosti (skrb za razmerje v razvoju gospodarskih panog, koordi­
niranje načrtovalne službe v Jugoslaviji, nadzor nad izvajanjem in izdajanjem 
dodatnih ukrepov, vodstvo statistične službe, preučevanje gospodarskih pro­
blemov države, vodenje kadrovske in raziskovalne politike na tem področju). 
Za izdelavo gospodarskih načrtov v republiki in okraju so bile zadolžene 
načrtne komisije pri vladi republike oziroma pri izvršilnih odborih okrajev 
in mest. Lastne organe za načrtovanje so ustanovili tudi pri vseh gospodar­
skih ministrstvih, gospodarskih ustanovah in podjetjih, njihov značaj pa je 
bil zgolj operativen.
Ker je zaradi premajhne zmogljivosti industrije že takrat primanjkovalo 
različnih izdelkov, so bile že leta 1946 uvedene tudi potrošniške karte, da 
bi se pospešilo in poenostavilo razdeljevanje racioniranih industrijskih izdel­
kov potrošnikom. Za tiste izdelke, ki jih ni bilo v zadostni količini, da bi se 
mogle zadovoljiti potrebe vseh potrošnikov, pa so se še naprej izdajale nakaz­
nice — boni (kot je bila praksa že v letu 1945). Potrošniške karte so bile treh 
vrst — za splošno kategorijo potrošnikov, za delavce, nameščence in osebe, 
ki so glede preskrbe z njimi izravnane, ter za otroke pod 14 leti.12 Izdajanje
10 UL FLRJ 28/46.
11 Edvard Kardelj je o predlogu zakona o splošni državni kontroli govoril v zvez­
ni skupščini 13. 3. 1946 in opisal vlogo in namen državne kontrole (PNSG I, str. 7).
12 UL FLRJ 60/1946.
39
kart v Sloveniji je določalo ministrstvo za trgovino in preskrbo, ki je za to 
imelo med drugim tudi referat za načrtovanje potreb in distribucije ter refe­
rat za načrtovanje trgovine. Vsa veletrgovina v okviru LRS je potekala po 
državnih veletrgovskih podjetjih. Le-ta so tudi razpolagala s podatki o po­
razdelitvi glavnih potrošniških predmetov (poleg podatkov okrožij — okrajev). 
Taka podjetja so se ustanavljala leta 1945 in 1946, po strokah. Tako je npr. 
marca 1946 v Sloveniji bilo ustanovljeno državno trgovinsko podjetje »Želez­
nina«, ki je imelo nalogo, da nakupuje in prodaja na debelo železo in vse 
v železninsko in inštalatersko stroko spadajoče izdelke, stroje in orodje vseh 
vrst, motocikle, kolesa, športno blago ter stavbno steklo. Podjetje je vodil 
upravnik, ki ga je imenovalo ministrstvo za trgovino in preskrbo, ki je raz­
polagalo z dobičkom podjetja.13
Kot je iz še dosedaj navedenega razvidno, so ključne gospodarske panoge 
v Jugoslaviji ne glede na značaj lastnine, saj v tem času nacionalizacija še ni 
bila izvedena, bile centralno vodene, vendar pa posredno po ustreznih fede­
ralnih (republiških) organih oziroma organih ljudskih odborov. Po istem 
načelu se je akumulacija stekala večinoma v zvezni proračun za potrebe 
obnove in graditve ljudske oblasti. V 74. členu ustave FLRJ je bilo zapisano, 
da bo predsedstvo ljudske skupščine FLRJ določalo, katera podjetja so sploš­
no državnega pomena. Spomladi leta 1946 je po besedah Borisa Kidriča, »v raz­
voju našega gospodarstva in gospodarskih panog naše državne uprave vse­
kakor nastopil čas, ko je treba to določbo ustave izvesti... Način vodenja, 
ki je prvi čas predstavljal pogoje za pospešeno obnovitev našega gospodar­
stva, se je zadnje čase začel spreminjati v čedalje resnejšo zavoro nadaljnega 
razvoja in napredka. Neodločnost in nejasnost glede zveznih in republiških 
pristojnosti sta postali zlasti v republikah, pa tudi v samem centru, ovira 
za ustvaritev produkcijskih in finančnih planov in za sistematični prehod 
h gospodarskemu planu.«14 Za izdelavo osnutka razmejitve med zvezno in 
republiško industrijo je bila 3. aprila sklicana konferenca na ministrstvu za 
industrijo vlade FLRJ. V pripravi za to pa se je 30. marca sestalo ministrstvo 
za industrijo in rudarstvo (MIR) v Ljubljani. Na tej predkonferenci sta se, 
kot je razvidno iz predloga in njegove obrazložitve, ki ju je podal D. Vojska 
kot predsednik komisije za gospodarski načrt, izoblikovali dve stališči (pri­
loga 2). Eno je bilo tisto, po katerem naj država direktno upravlja večja 
podjetja vseh strok. Drugo, za katero se je zavzemal MIR, pa je predvidevalo 
tako reorganizacijo, po kateri naj bi se odseki MIR spremenili v republiške 
industrijske uprave, ki bi bile obenem podrejene tako republiškim kot zvez­
nim organom. Utemeljitev za slednje je bila, da je treba vsa podjetja ene 
poklicne panoge upravljati z enega mesta in da bi v takem stanju, kot je 
industrija bila, bilo na prvem mestu treba preučiti tudi vse možnosti potrebe 
po združevanju podobnih podjetij. Nadalje tudi v tem, da si bodo le tako lah­
ko podjetja med seboj dajala potrebno pomoč. Tako bi bile tudi mogoče lažje 
intervencije tistih oblasti, ki podjetja najbolje poznajo, kakor tudi sodelo­
vanje personala iz obratov neposredno pri upravi.15 Vendarle je, kot je raz­
vidno iz zakona o državnih podjetjih, sprejetega avgusta 1946, obveljalo prvo 
stališče. Razdelitev podjetij na podjetja državnega, republiškega in lokalnega 
pomena je bila narejena glede na pomen podjetja za gospodarstvo države kot
13 UL LRS 22/1946. Enako je bilo avgusta 1946 ustanovljeno tudi državno indu­
strijsko podjetje »Litostroj«.
14 Boris Kidrič, Zbrano delo 3., str. 45.
15 AS, Fond PK, f. 3/1.
40
celote. Določen je bil upravni organ, ki naj določeno podjetje vodi, in opre­
deljeni so bili značaj, vloga in način poslovanja teh upravnih organov, njim 
podrejenih podjetij in drugih gospodarskih ustanov. S tem zakonom je bila 
ustvarjena tista organizacijska oz. upravna shema gospodarstva, značilna za 
prva leta petletnega načrta, ki se ji je podrejala tudi shema delovanja drugih 
organov in organizacij in po kateri je danes v strokovni literaturi to obdobje 
dobilo naziv obdobje administrativno centralističnega upravljanja ali obdobje 
administrativnega socializma.
Prvi ukaz o določitvi podjetij zveznega pomena je bil sprejet že pred 
zakonom, julija 1946.16 Vsa podjetja, ki v njem niso bila imenovana, so pa 
predtem bila pod upravo zveznih organov, so odtlej bila prepuščena v pristoj­
nost republik, ki so o njih sklepale pozneje.
Državnega pomena so postala naslednja podjetja in ustanove: Narodna 
banka FNRJ, Beograd; Državna hipotekarna banka, Zadružna i Poljoprivredna 
banka, Industrijska banka Jugoslavije, Zanatska banka, Državni zavod za 
osiguranje i reosiguranje in večja podjetja, med katerimi tudi naslednja slo­
venska: Tovarna letalskih delov Maribor-Tezno; Titan, Kamnik; Tovarna ve­
rig, Lesce; Železolivarna, Muta; Kajetan Ahačič, Tržič; Tovarna kemičnih 
izdelkov a. d., Celje; Tovarna dušika d.d., Ruše; Združene papirnice Vevče, 
Goričane in Medvode; Sladkogorska, tovarna lepenke in papirja d. z. o. z.; 
Bratje Pjatnik, tovarna za dokumentni in kartni papir, Radeče; Tovarna le­
penke in lesovine Pogačnik, Brezno nad Mariborom; tovarna lepenke in leso­
vine, Prevalje; Tovarna lepenke in lesovine A. Perger, Mislinja; Celuloza, Vi­
dem; Tovarna lepenke (S. Moline), Tržič; Združene steklarne, Hrastnik; 
Tovarna tanina d. d., Medvode; Pivovarna Union, d. d., Ljubljana; Bombažna 
predilnica in tkalnica, Tržič; Inteks, Kranj; Hutter, Maribor; Tekstilna tovarna 
»Mava«, Maribor; Jugoslovanska tovarna tekstila, predilnica, Litija; Jugoslo­
vanska tovarna tekstila, Prebold; Tovarna kož E. Laurih, Slovenske Konjice; 
Tovarna S. Kalin, Vrhnika; Peko, Tržič; »Iskra«, Kranj; Tovarna kovin »Gug- 
majer in Gruber«, Slovenska Bistrica; »Zmaj«, Ljubljana; Elektrotehna, Ljub­
ljana; Rudnik, Velenje; Cinkarna in metalna d. d., Celje; Industrija alumi­
nija Stmišče-Ptuj; Nafta, Lendava; Motor Oil, Maribor; TPD d.d., Ljubljana; 
Rudnik in železarna Štore; Mežica, srednjeevropski rudniki svinca; Kranjska 
industrijska družba Jesenice; Državni zavod za medicinsko proizvodnjo, Ljub­
ljana; Splošna stavbna družba, Maribor; Tovarna gumijastih proizvodov, 
Kranj; »Indus«, Ljubljana; tovarna kož Knaflič, Kamnik; in dodatno še: To­
bačna tovarna, Ljubljana in Šamotna tovarna, Štore.17 (Priloga 3.)
Gospodarska podjetja republiškega pomena na ozemlju LRS je določilo 
predsedstvo SNOS septembra 1946.18 Njihove neposredne upravljavce (OUV) 
pa je dodatno določila vlada LRS. Podjetja, ki niso bila navedena na tem 
spisku, pa so bila izročena v pristojnost ljudskim odborom. (Spisek podjetij 
republiškega pomena — Priloga 4.)
Vsako državno podjetje ali ustanova sta odtlej bila pod operativnim uprav­
nim vodstvom določenega državnega organa. Podjetja splošnega državnega 
pomena so bila pod operativnim vodstvom ministrstev, komitejev oziroma 
njihovih uprav ali pa komisij, samostojnih uprav, ravnateljstev in ustanov 
vlade FLRJ. Ustrezna upravna vodstva na republiški in na lokalni ravni je 
pozneje določil zakon ljudske republike.
16 UL FLRJ 59/1946.
17 UL FLRJ 84 in 85/1946.
18 UL LRS 60/1946, dodatni spisek v UL LRS 76/1946.
41
Operativni upravni voditelj (OUV, splošno znan kot AOR — administra­
tivno operativni rukovodilac) je izdajal pravila podjetja, določal njegovo no­
tranjo organizacijo, sprejemal delovne, finančne in investicijske načrte pod­
jetja, razpolagal z obratnimi sredstvi podjetja, nadzoroval poslovanje pod­
jetja, opravljal revizijo, imenoval ravnatelja in drugo osebje itd. Ravnatelj 
je kot edini odgovorni v podjetju vodil podjetje po navodilih OUV ter skrbel 
za izvajanje prej naštetih nalog v podjetju (predlagal je načrte, organiziral 
delo). Njemu so bili odgovorni vsi delavci in uslužbenci podjetja, tako da 
delovni kolektiv dejansko ni imel vpliva na poslovanje podjetja razen po 
svoji sindikalni organizaciji. Ta je imela svojega predstavnika v strokovnem 
svetu, katerega je OUV lahko postavil za svetovalni organ ravnatelja. Usta­
novitev, združitev ali prenehanje delovanja podjetja je določala vlada FLRJ 
oziroma republike.
Premoženje podjetja (osnovna sredstva, obratna sredstva, sredstva aku­
mulacijskega sklada in sklada vodstva) je bilo državno premoženje, ki je bilo 
dano podjetjem v upravljanje. Vendar je z njim lahko razpolagala vlada 
FLRJ oziroma republike in ga npr. odsvojila ali prenesla iz enega podjetja 
v drugo ipd. Posebej je bilo poudarjeno, da so vsi podatki, ki so se nanašali 
na premoženje podjetja, bili narodna tajnost.
Višino obratnih sredstev je vsako leto določal finančni načrt podjetja. 
Eventualno povečanje teh sredstev kakor tudi osnovnih sredstev je določal 
ustanovitelj podjetja. Lahko so se črpala iz dobička podjetja samega, iz pre­
sežka obratnih sredstev celotne gospodarske panoge ali pa iz proračuna. 
Novost je bila ustanovitev sklada vodstva. Namen je bil odvajati določena 
sredstva za potrebe graditve stanovanj, kulturnih in socialnih ustanov, za 
nagrade (udarnikom in drugim) in za izobraževanje. Sklad je upravljal rav­
natelj podjetja. Sklad je bil mišljen kot stimulativni delež za delavce pod­
jetja, za povečanje produktivnosti dela.
Vse poslovanje podjetja se je odvijalo po vnaprej določenem načrtu, tako 
da so vse elemente poslovanja vnaprej določili upravni organi. Oglejmo si 
sedaj vsaj glavne elemente na primeru državnih industrijskih podjetij, iz 
česar bo razvidna zapletenost takega planskega gospodarjenja. Predpisi, ki 
so urejali vse te elemente poslovanja podjetij, so stopili v veljavo s 1. ja­
nuarjem 1947, oziroma ko so zanje na osnovi potrebnih izračunov bila izdana 
podrobna navodila od planske komisije, gospodarskega sveta in ustreznih 
ministrstev. To so bila npr. določilo o normiranih upravnih in prodajnih 
stroških, o odstotku načrtnega in nadnačrtnega dobička, namenjenega za sklad 
vodstva (po panogah), o splošni stopnji dobička po panogi in druga.
Dobiček podjetja (eden od virov državne akumulacije, glavni vir je bil 
davek na promet proizvodov) je v planskem gospodarstvu tistega časa imel 
svoj posebni pomen in poznamo različne kategorije dobička, kot sta načrtni 
dobiček (določen z načrtom) in nadnačrtni dobiček. Načrtni je bil del z na­
črtom določene proizvodne cene in je bil sestavljen iz rednega dobička in 
presežka dobička (ekstra dobička), ki je nastajal v podjetjih, ki so zaradi 
različnih okoliščin bolje poslovala. Ta dobiček je bila razlika med popreč­
nimi proizvodnimi stroški neke panoge in z načrtom določenimi proizvodnimi 
stroški tega podjetja, zato je lahko bil vnaprej predviden. Nadnačrtni dobiček 
pa je podjetje doseglo tako, da je znižalo svojo polno lastno ceno, ki mu je 
bila z načrtom določena, tako da je povečalo produktivnost dela ali prihra­
nilo material. Obračun dobička se je delal vsako tromesečje. Podobno se je 
določala tudi izguba tistih podjetij, ki so poslovala podpoprečno v okviru
42
panoge. Dobiček se je stekal na bančni račun zveznih oziroma republiških 
uprav. Od presežka dobička je polovica pripadla podjetju, polovica pa upravi. 
Pri tem so rudarska in industrijska podjetja smela uporabiti največ 20 % 
dobička z lastnega računa za neplanirane investicije.
Zvezna načrtna komisija je decembra 1946 določila poprečni odstotek 
načrtnega dobička, odstotek za sklad vodstva in za osrednji sklad, ki pa je 
bil različen za vsako panogo. Izračunal se je tako, da se je pomnožil poprečni 
znesek celotnega dobička industrijskih in rudarskih podjetij (izračun za enega 
delavca) s številom delavcev in uslužbencev v zadevi panogi, se pomnožil 
s 100 in se delil s skupnim zneskom načrtnega dobička v določeni proizvodni 
panogi. 5 % tega zneska so vsa podjetja bila dolžna prispevati v osrednji 
sklad.10 Rudarska in industrijska podjetja so v sklad vodstva morala odvajati 
2,5 % načrtnega dobička in od 10 % do 50 % nadnačrtnega dobička. Za leto
1946 pa je za vse veljalo, da se v sklad vodstva prispeva 10% čistega za­
služka.* 20
Ceno samega proizvoda, pa so poleg davka na promet in drugih stroškov 
tvorili še vnaprej določeni upravni in prodajni stroški. V primeru, da so 
bili višji od predvidenega, so se obračunavali v breme podjetja. To so bili 
stroški podjetja v ožjem smislu in so bili odvisni od poprečnih proizvodnih 
stroškov posameznih skupin proizvodov, npr. za plavževske proizvode 4%, 
za žico 6 %, za železne litine 10 %, za vijake 7% itd. Temu je dodati še pri­
spevek za operativnega upravnega voditelja podjetja (ki je za industrijska 
podjetja splošnega državnega pomena npr. znašal 1 % od poprečnih proizvod­
nih stroškov in od tega odstotka je ostalo 25 % podjetju, vsaj 50 % je šlo 
OUV in do 25 % zveznemu ministrstvu), potem še normirani znesek stroškov, 
namenjen za štipendije, znanstvena raziskovanja, tečaje, šole in strokovno 
izobrazbo kadrov (za izdelke predelovalne kovinske industrije je npr. znašal 
1,25% od poprečnih proizvodnih stroškov) in poprečni prometni stroški.21
Januarja 1947 je vlada FLRJ določila med drugim tudi tiste proizvode, 
za katere so veljale enotne cene za vso Jugoslavijo, in med njimi so bili vsi 
proizvodi črne metalurgije, vštevši odpadni material. Cene je določal gospo­
darski svet vlade FLRJ. Zato se je pri gospodarskem svetu osnovala posebna 
komisija, ki je imela svoje podkomisije pri zveznih ministrstvih in upravah.
Del polne lastne cene podjetij je bil tudi amortizacijski znesek. Odrejal 
ga je finančni minister na predlog zvezne načrtne komisije in v soglasju 
z gospodarskim svetom. Ta sredsta so npr. državna rudarska in industrijska 
podjetja odvajala v dva sklada. Eden je bil splošni državni amortizacijski 
sklad (upravljalo ga je ministrstvo za finance FLRJ) in je bil namenjen za 
obnovitev osnovnih sredstev. Drugi je bil amortizacijski sklad podjetja, na­
menjen za plačevanje velikih popravil. Zakon pa je dopuščal, da se ta sredstva 
porabijo tudi za investicijske potrebe, kar se je pogosto dogajalo v času 
prvega petletnega načrta.22 Tako je npr. amortizacijska stopnja za kovinsko 
industrijo bila 6 %, za črno metalurgijo pa 5% od poprečnih proizvodnih 
stroškov; ta znesek se je v kovinski industriji delil tako, da je 5,2 % šlo 
v splošni državni amortizacijski sklad in 0,8 % v sklad podjetja. Že v letu
1947 pa se je to spremenilo tako, da so se sredstva iz obeh skladov stekala
10 UL FLRJ 99/1946.
20 UL FLRJ 3/1947.
21 UL FLRJ 13/1947.
22 UL FLRJ 15/1947.
43
kot dohodek v zvezni proračun. Iz tega so se v proračunu potem črpala 
sredstva za večja popravila.
Za vsa državna podjetja je bil tudi posebej določen postopek nakupa in 
prodaje blaga. Pogodbe so se sklepale v obliki zaključnic in so vsebovale 
podatke o strankah, o vrsti, količini, kakovosti in ceni blaga ter o rokih in 
krajih izplačila in dobave. Plačila so se opravljala po državnih kreditnih 
podjetjih z virmanom ali pa so se direktno knjižila v breme kupca, če je imel 
račun pri isti ustanovi.
Prodajalec je ob oddaji blaga poslal fakture kreditnemu podjetju in pla­
čilo je moralo biti poravnano v roku 15 dni.23 Roke za podpisovanje pogodb 
pa je predpisala zvezna načrtna komisija v okviru planiranja produkcije.
Načrtno se je tudi razdeljevalo blago proizvedeno v industrijskih podjetjih 
državnega in republiškega pomena. Tudi to je načrtovala zvezna načrtna ko­
misija v soglasju z gospodarskim svetom. Po tem načrtu je bilo blago raz­
porejeno in nato razdeljeno na različne kontingente (za kapitalno graditev, 
za industrijsko reprodukcijo in eksploatacijo, za narodno obrambo, za izvoz, 
za rezerve in stimulacijo in za široko potrošnjo) oz. potrošnike (ljudske re­
publike in zvezna ministrstva). V okviru republike je razdelitev blaga raz­
porejala načrtna komisija (za potrošnike je sestavilo predlog ministrstvo za 
trgovino in preskrbo), tako, da je določala, katera podjetja bodo preskrbovala 
katerega potrošnika. Blago za široko potrošnjo je bilo treh vrst: racionirano 
(na potrošniške karte), kontingentirano (delilo se je po načrtu ministrstva za 
trgovino in preskrbo) in prosto, ki so ga lahko prodajala prebivalcem tudi 
industrijska podjetja.24
Večji del državne akumulacije pa je v tistem času izviral iz davkov. Zakon 
o davkih je ljudska skupščina FLRJ sprejela decembra 1946. Davki so bili: 
davek na promet proizvodov (vračunan v ceno proizvoda), ki je bil glavni vir 
državne akumulacije, dohodnina (davek na dohodek), davek na dediščino in 
darila, s katerim so razpolagali ljudski odbori, ter trošarina (odrejali so jo 
LO) in krajevni samoprispevki (za izvajanje določenih nalog, na podlagi skle­
pa zbora volivcev).25 Konec decembra je vlada FLRJ predpisala začasne tarife 
davka na promet proizvodov. Bistvo novega davčnega sistema je Boris Kidrič 
obrazložil ob sprejemu zakona: »Ministrstvo za finance bo ob predložitvi pro­
računa za leto 1947 lahko nadrobno analiziralo strukturo naših državnih do­
hodkov, jaz pa se bom danes omejil le na nekatere procentualne relacije, 
ugotovljene na podlagi dosedanjih finančnih in gospodarskih izkušenj in na 
podlagi perspektiv za naslednje leto. Orientacijske analize, izvedene na podlagi 
teh dveh postavk, nam kažejo, da bo drugo leto prihajalo 80 % vseh državnih 
dohodkov od neposrednega državnega gospodarjenja, da bo 5—10 % prišlo 
od dela privatne akumulacije, zajete z državno blagajno, komaj 10—15 % 
pa bo odpadlo na splošne prispevke državljanov za vzdrževanje državnega 
aparata... Pri vseh vrstah davkov, ki jih predlaga zakon o davkih, se upo­
števa ta spremenjena struktura državnih dohodkov spričo spremenjenega zna­
čaja našega gospodarstva... Davek na promet proizvodov, ki ga predlaga 
zakon o davkih, ni nič drugega kakor oblika pobiranja določenega dela aku­
mulacije iz proizvodnje v splošno državno akumulacijo za družbeno koristne 
investicije in druge državne izdatke ... Za predloženi prometni davek pro­
izvodov je značilno, da sta njegova stopnja oziroma njegov absolutni znesek
23 UL FLRJ 11/1947.
24 UL FLRJ 31/1947.
25 UL FLRJ 105/1946.
44
odvisna od cene in od planiranja cen. Davek na promet proizvodov je torej 
neposredno odvisen od plansko določene akumulacije, ima svoj neposredni 
izvor v naši proizvodnji in se imenuje davek na promet proizvodov, ker se 
načeloma realizira, kadar proizvodi kot proizvodi človekovega dela prehajajo 
iz produkcijskega procesa na trg. Jasno je, da je davek na promet proizvodov 
davek splošno državnega značaja in da lahko njegovo stopnjo določa edino 
vlada FLRJ. Drugače si tudi predstavljati ne bi mogli planiranja splošno 
državne akumulacije.« 28
Tak sistem gospodarske organizacije, kot se je razvil v teku leta 1946, je 
terjal tudi sprejem novega zakona o proračunu. Ta je bil sprejet decembra 
1946 z utemeljitvijo: »Splošni državni proračun je načrt, da se ustvari enoten 
sklad državnih denarnih sredstev, in načrt, da se ta sredstva uporabijo v skla­
du s splošnim državnim načrtom za gospodarsko graditev; za materialno in 
kulturno dviganje in socialno zavarovanje ljudskih množic za krepitev državne 
neodvisnosti in njene obrambne moči ter za vzdrževanje državnega aparata.«26 27
Proračun, ki se je odtlej sprejemal za eno leto v obliki finančnega zakona, 
je vseboval dohodke in izdatke vseh organov državne uprave. Sestavljal se je 
stopenjsko, od proračuna ljudskih odborov do federacije in na podlagi pred­
loga finančnih načrtov državnih gospodarskih podjetij.
Viri dohodkov zveznega proračuna so bili: del dobička državnih gospo­
darskih podjetij splošnega državnega pomena, dohodki ustanov splošnega 
državnega pomena, davek na promet proizvodov, zvezne takse, carine, posojila, 
del dohodnine in drugi viri. Viri dohodkov republiškega proračuna so bili: del 
dobička državnih gospodarskih podjetij republiškega pomena, dohodki usta­
nov republiškega pomena, dohodnina, del zveznih dohodkov, ki se pobirajo 
v območju ljudske republike, v odstotku, ki ga je za vsako delo določil zvezni 
finančni zakon, ter drugi viri. Del teh dohodkov so republike lahko odstopile 
nižjim organom državne oblasti. Viri dohodkov proračuna ljudskega odbora 
pa so bili: del dobička državnih gospodarskih podjetij in dohodki ustanov 
lokalnega pomena, trošarina, krajevna dohodnina, davek na dediščine in 
darila, krajevni samoprispevek in del zveznih in republiških dohodkov iz 
njihovega območja, v odstotku, ki ga je določal finančni zakon.
Proračun se je izvajal na podlagi tromesečnih načrtov. Te so sestavljali 
ustrezni finačni organi, potrdila pa jih je zvezna oz. republiška vlada ali 
izvršilni odbor ljudskega odbora.
Vsi organi in podjetja so bili dolžni v celoti in pravočasno opravljati 
svoje proračunske obveze. Kontrolo in revizijo nad izvajanjem so opravljali 
finančni minister FLRJ in organi splošne državne kontrole.
Bistvo novega proračuna je Boris Kidrič razlagal takole: »Predloženi zakon 
o proračunu pa daje našemu proračunu popolnoma nov pomen. Namesto 
starega, administrativnega proračuna imajo zdaj proračun, ki pomeni plan 
ustvarjanja enotnega sklada državnih denarnih sredstev in plan uporabe teh 
sredstev v soglasju s splošno državnim gospodarskim planom za gospodarsko 
graditev, za materialni in kulturni napredek in za socialno zavarovanje ljud­
skih množic, za krepitev državne neodvisnosti in obrambne moči dežele in 
za vzdrževanje državnega aparata. Kakor je razvidno iz definicije splošno 
državnega proračuna v 2. členu predloženega osnovnega zakona o proračunu, 
stopa lastnost, značilna za stari proračun, namreč vzdrževanje državnega
26 Boris Kidrič, Obrazložitev zakona o davkih, Zbrano delo 3., str. 152, 153.
27 UL FLRJ 105/1946.
45
aparata, v novem proračunu v ozadje, v ospredje pa stopajo gospodarska 
vprašanja, vprašanja gospodarske graditve, vprašanja materialnega in kultur­
nega napredka in socialnega varstva delovnih množic, vprašanja državne 
neodvisnosti in obrambne moči. Namesto starega, administrativnega prora­
čuna imamo po predloženem zakonu zdaj proračun, ki je, na splošno vzeto, 
zares finančni plan vsega našega gospodarstva, denarni izraz vse naše gospo­
darske in državne dejavnosti.«28
Zadnji v vrsti teh ukrepov uvajanja socialističnega planskega gospodarstva 
je bil zakon o nacionalizaciji, sprejet decembra 1946. Zakaj ta nacionalizacija 
ni bila izvedena že prej, je Boris Kidrič utemeljeval takole: »Zakaj je ravno 
zdaj čas za izvedbo nacionalizacije privatnih gospodarskih podjetij? Zakaj 
nismo izvedli nacionalizacije takoj po osvoboditvi, marveč jo z vso odloč­
nostjo izvajamo zdaj? Državni sektor našega gospodarstva, torej sektor sploš­
no ljudskega premoženja, ki ga naša ustava označuje kot poglavitno oporo 
v razvoju našega gospodarstva, se utrjuje od osvoboditve tako rekoč vsak dan 
čedalje bolj. S tem je dokazal vso življenjsko moč, to moč pa je tudi moral 
dokazati. Po osvoboditvi smo imeli v naši deželi skeptike, ki so računali, da 
nov način gospodarjenja z državnim gospodarskim sektorjem kot oporo na­
šega narodnega gospodarstva ne bo dokazal svoje življenjske moči, marveč 
se bo, nasprotno, podrl. Prav tako dejstvo je, da naše ljudske množice takoj 
po osvoboditvi še niso imele zlasti do državnega premoženja novega odnosa. 
Potrebno je bilo, da v naših najširših delovnih množicah dozori na podlagi 
njihovih lastnih izkušenj spoznanje, da je državno premoženje, to je splošno 
ljudsko premoženje, prav njihovo premoženje v naj popolnejšem in najdo- 
slednejšem pomenu besede. Če bi torej izvedli nacionalizacijo takoj po osvo­
boditvi, bi spričo dejstva, da se državni gospodarski sektor še ni dovolj utrdil 
ne dejansko in ne v zavesti najširših množic, ogrozili svojo uspešno gospo­
darsko dejavnost. Pod specifičnimi pogoji našega razvoja je bilo treba pred­
vsem politično utrditi novo oblast, ki je kot taka že sama po sebi zahtevala 
in zagotavljala tudi nov družbeni in gospodarski razvoj.«29
Nacionalizacija je zajela vsa zasebna podjetja državnega in republiškega 
pomena vseh panog industrije, trgovino na debelo, promet in prevozništvo.30 
V Sloveniji je nacionalizacija zajela vsa važnejša podjetja, ki so dotlej bila 
v rokah tujega in domačega kapitala, nadalje vsa sekvestrirana podjetja, 
veletrgovino itd. Tako se je v državnem sektorju znašlo 54,1 % vseh podjetij, 
sekvestriranih je ostalo 1,3 %, v privatnih rokah pa 44 % podjetij. O dejan­
skem razmerju pa govori podatek, da je bilo od števila zaposlenih v državnem 
sektorju 92,2 %, v sekvestriranem 0,9 % in v privatnem 6,9 % oseb.31 Lastni­
kom je bila zagotovljena odškodnina v vrednosti, ki jo je imelo podjetje 
v trenutku prevzema oziroma v trenutku, ko je podjetje prešlo v državno 
upravo (sekvester ali drugače). Podjetja pa so po ustreznem postopku pre­
vzela ustrezna ministrstva.
Aprila 1948 je sledila še druga nacionalizacija, s katero je v državni sektor 
v Sloveniji prešlo še 769 podjetij. Po tej nacionalizaciji je stanje bilo nasled­
nje — državni sektor je zajemal 93 % podjetij, sekvestrirani 1 %, privatni
28 Boris Kidrič, Obrazložitev splošnega zakona o proračunu, Zbrano delo 3., 
str. 146, 147.
29 Boris Kidrič, Govor v ljudski skupščini FLRJ ob sprejetju zakona o naciona­
lizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Zbrano delo 3., str. 140.
30 UL FLRJ 98/1946.
31 Ivan Maček, Diskusija, 2. kongres KPS, CZ, Ljubljana, 1949, str. 146—147.
46
pa 6 % in je število zaposlenih v državnem sektorju znašalo 99,3 %, v pri­
vatnem pa 0,7 % (sekvestrirani ni obratoval).32
Vzporedno s to graditvijo gospodarsko-upravnega sistema so se oblikovala 
tudi njegova teoretična izhodišča. Jeseni 1946 je izšla prva številka Komu­
nista in v njej je Boris Kidrič, ki je malo predtem postal minister za indu­
strijo in predsednik gospodarskega sveta vlade FLRJ, analiziral temeljna 
načela političnih in gospodarskih sprememb v Jugoslaviji v članku O karak­
terju našega gospodarstva.
»Karakter gospodarstva v procesu njegovega razvoja ni mogoče ločiti od 
karakterja oblasti. Vprašanje o karakterju gospodarskega in ekonomsko druž­
benega sistema je povsod, v vsaki deželi in v vsaki dobi najtesneje povezano 
Z vprašanjem o značaju oblasti.
Za karakter ekonomskodružbenih sprememb v našem gospodarstvu in 
s tem tudi za karakter celotnega našega gospodarstva kot dialektične celote 
nasprotij, iz katerih je sestavljeno (državni in zadružni sektor na eni strani, 
privatni na drugi) je izredne važnosti vprašanje o socialni vsebini naše ljudske 
oblasti. V tem pogledu — na splošno vzeto — je naša ljudska oblast brez 
dvoma demokratična oblast delovnega ljudstva, ki v specifičnih pogojih na­
šega razvoja daje delovnim množicam zadosti pravic in možnosti, da si zago­
tavljajo srečnejšo bodočnost, a tudi, da uresničijo zgodovinsko nalogo delav­
skega razreda: odpravo eksploatacije človeka po človeku.«33
Ko v nadaljevanju govori o značilnostih tega sistema, pravi o njegovem 
značaju tole: »Dejstvo, da je državni sektor nove Jugoslavije po svojem zna­
čaju splošno ljudski sektor našega gospodarstva, ne pomeni in ne more po­
meniti ničesar drugega kot to, da je v svojem bistvu družbeni sektor našega 
gospodarstva.« Nato o značaju akumulacije in novega finančnega sistema: 
»Dejstvo, da naša država danes obvladuje finančni sistem kot celoto, pomeni, 
da je država sposobna načrtno dirigirati obtok denarja, da je država sposobna 
načrtno izvajati državno, t. j. splošno ljudsko, t. j. družbeno akumulacijo kot 
osnovno akumulacijo našega gospodarstva, da so banke skupno s kreditnim 
sistemom v bistvu izpremenile svoj karakter in postale finančni instrument 
naše države, t. j. splošno ljudske t. j. družbeno gospodarske politike.« O funk­
ciji državnega aparata v gospodarstvu pa pravi: »Tako se torej v celoti ust­
varja položaj, da naš državni aparat kot orodje širokih delovnih množic, kot 
orodje bivših partizanskih in eksploatiranih množic, postaja istočasno sred­
stvo, s katerim delovne množice upravljajo gospodarstvo.« Nadalje podrob­
neje govori še o odsevu federativnega značaja nove države v gospodarstvu, 
o obstoju privatnega sektorja (poudarja možnost sodelovanja med splošno 
ljudskim delom gospodarstva in delovnim delom malega in srednjega lastnika 
privatnega sektorja), o vlogi zadružnega sektorja itd.34 V sklepu pa posebej 
poudarja, kar je v članku večkrat omenjeno, da se proces razvoja gospodar­
stva v Jugoslaviji odvija v specifičnih razmerah, ki so dane s specifičnim 
nastankom nove Jugoslavije (razvoj ljudske oblasti). Poudarjanje te značil­
nosti pa ni zaslediti samo v prispevkih Borisa Kidriča, ampak tudi v ostalih 
člankih v tej prvi številki, predvsem pa v članku Josipa Broza-Tita: V čem 
je specifičnost osvobodilnega boja in revolucionarne preobrazbe nove Jugo­
slavije.
32 Ibid.
33 Boris Kidrič, »O karakterju našega gospodarstva«, Komunist, oktober 1946, 
št. 1, str. 31.
34 Ibid.
47
Ko so bili končani vsi ti postopki oblikovanja novega gospodarskega siste­
ma in večidel tudi obnova, so se pričele priprave na sprejem dolgoročnega 
gospodarskega načrta. 28. aprila 1947 je ljudska skupščina FLRJ sprejela 
zakon o petletnem načrtu za razvoj narodnega gospodarstva FLRJ v letih 
1947—1951. Glavne naloge tega načrta so bile: »odpraviti gospodarsko in teh­
nično zaostalost, okrepiti ekonomsko in obrambno moč države, okrepiti in 
dalje razviti socialistični sektor narodnega gospodarstva in nove proizvodne 
odnose, ki izvirajo iz njega, in dvigniti splošno blaginjo delovnega ljudstva 
na vseh treh gospodarskih sektorjih.«35
Nekaj je potrebno povedati o vzrokih za tako zahteven gospodarski načrt. 
Obrazložitev, ki jo je podal J. B. Tito, je bila sledeča: »Prvič je naša dežela 
med to vojno pretrpela tako strašno škodo, da je naravnost nemogoča popolna 
obnova in izgradnja brez močne lastne industrije. Celo v dolgi vrsti let bi bilo 
nemogoče obnoviti in izgraditi jo samo z nakupovanjem in uvažanjem potreb­
nih strojev iz inozemstva, ker bi to terjalo skoraj nemogoča finančna sredstva 
in bi naša država postala popolnoma gospodarsko, s tem pa tudi politično 
odvisna od kapitalističnih držav. Drugič je bila stara Jugoslavija v na pol 
kolonialnem položaju. Bila je čisto navaden predmet izkoriščanja za kapita­
liste iz mnogih držav. Prejšnji korumpirani oblastniki Jugoslavije s kraljem 
na čelu so delili koncesije, delili so narodno bogastvo skoraj zastonj različ­
nim inozemskim kapitalistom, pri tem pa so sami vendar dobro zaslužili, 
država in ljudstvo pa sta zaradi tega postajala vedno siromašnejša.«36
Znano je, da je stara Jugoslavija spadala med t. i. nerazvite države. Njen 
poprečni narodni dohodek na prebivalca je znašal približno 100 dolarjev na 
leto, celoten narodni dohodek pa 985 milijard dinarjev. Nizka storilnost, slabo 
razvite prometne zveze, udeležba tujega kapitala pri investicijah, izvoz do­
bička (po podatkih statistične službe starega jugoslovanskega ministrstva za 
industrijo je tuji kapital v Sloveniji gospodaril s 56 % delovnih mest v indu­
striji in 72 % pogonske sile)37 in še mnogi drugi podatki so bili značilni za 
gospodarstvo stare Jugoslavije. Na to opozarjajo podatki iz analiz, narejenih 
po vojni za potrebe gospodarskih ministrstev, in številni avtorji, ki so tako 
ali drugače obravnavali razvoj jugoslovanskega gospodarstva (J. B. Tito, E. 
Kardelj, B. Kidrič, J. Stanovnik, S. Dimitrijevič, N. Čobeljič itd.).
Stanje industrije v času pred drugo svetovno vojno je po analizah, ki so 
bile narejene v petdesetih letih, bilo naslednje. Obseg industrijske proizvodnje 
je bil relativno majhen glede na naravna bogastva in presežek delovne sile 
(premajhna zaposlenost zaradi zaostalega kmetijstva, agrarne prenaseljeno­
sti). Tako je npr. delež dohodka, ustvarjenega v industriji, znašal 25 % narod­
nega dohodka, medtem ko je bil delež kmetijstva in gozdarstva 53 %, 22% 
pa ostalih dejavnosti. To industrijsko proizvodnjo so sestavljali predvsem 
večji obrati za eksploatacijo rudnih bogastev (baker, svinec, boksit, antimon, 
cink itd.). Pri tem je bazična industrija tvorila 21 % celotne industrijske 
proizvodnje, medtem ko sta strojna in elektroindustrija prispevali le 2 % 
(čeprav sta direktni uporabnici rudnih bogastev). Poleg bazične industrije 
je bila razvita tudi industrija za potrebe široke potrošnje, ki pa je v glavnem 
delala na osnovi uvoženih polfabrikatov. Ta industrija je bila večinoma
35 UL FLRJ 36/1947.
36 J. B. Tito, »O petletnem planu«, Komunist, september 1947, št. 3, str. 2.
37 Janez Stanovnik, »Gospodarski razvoj Jugoslavije«, Ljubljana. 1958. Podobne 
podatke navajajo B. Kidrič na 5. kongresu KPJ, S. Kraigher ob sprejemu sloven­
skega petletnega načrta v ljudski skupščini LRS in drugi.
48
opremljena z zastarelo uvoženo tehnologijo, profit pa so zagotavljali poceni 
delovna sila zaščitne carine. Povrhu tega pa je obstajala občutna neusklaje­
nost med posameznimi fazami tehnološkega procesa in pomanjkanje širšega 
elektroenergetskega sistema (elektrarne so v glavnem bile grajene za potrebe 
posameznih industrijskih obratov ipd.).38
Delež slovenske industrije, ki je spadala med sorazmerno razvitejše, je 
znašal 21 % vseh industrijskih podjetij stare Jugoslavije (po podatkih iz
1. 1939), 19,8 % celotne pogonske sile in 18 % vloženih investicij. Slovenija 
je proizvajala 26 % celotne industrijske proizvodnje v Jugoslaviji. Pri tem je 
bila udeležba pri jugoslovanski proizvodnji električne energije s 26 % (kar je 
istočasno znašalo samo 4% celotne slovenske industrijske produkcije in je 
zaposlovalo 1,7 «/o delovne sile v Sloveniji), pri proizvodnji premoga s 23 °/o 
(kar je bilo 14,3 % slovenske industrijske proizvodnje), pri črni metalurgiji 
s 37,6% (kar je znašalo 11,2 % slovenske industrijske proizvodnje), pri ko­
vinski industriji 31,1 % (kar je znašalo 10,4 % slovenske industrijske proiz­
vodnje) in pri industriji gradbenega materiala 12,8 % (kar je znašalo 1,9 % 
slovenske industrijske proizvodnje).39 Struktura industrijske proizvodnje pa 
je bila naslednja: 67,9 % je bilo proizvodnje reprodukcijskega značaja, 26,5 % 
je bilo namenjeno široki potrošnji, le 5,6 % je bilo namenjeno sredstvom 
za delo. Neenakomerna zastopanost posameznih vej gospodarstva v stari Ju­
goslaviji je onemogočala celovit proces proizvodnje, posledica tega pa je bila 
dražja proizvodnja, odvisnost od uvoza, izkoriščanje poceni delovne sile ipd. 
Podatki opozarjajo tudi na koncentracijo industrije okoli večjih mestnih 
središč in prometnih križišč ter rudarskih centrov, kar je pogojevalo neraz­
vitost posameznih območij Slovenije (Dolenjska, Bela krajina, Prekmurje, 
Slovenske gorice, Zagorje, Posočje in Notranjska). Prav razvoj industrije je 
bil pogoj, po trditvah sočasnih gospodarskih teoretikov, za preraščanje iz go­
spodarsko nerazvite, pretežno agrarne dežele v razvitejšo.
Republiški petletni načrt za Slovenijo je sprejela slovenska skupščina
2. avgusta 1947, njegove osnovne značilnosti je v obrazložitvi zakona podal 
predsednik planske komisije Sergej Kraigher: »Ker je v celotnem sistemu 
družbene produkcije proizvodnja glavni del, je eden od osnovnih pokazateljev 
razvoja LRS v bodočih petih letih porast vrednosti celotne proizvodnje v LRS, 
ki se bo dvignila od 33 milijard v letu 1939 na 50 milijard v letu 1951, to je 
na 151 % ali za 1,5-krat. Od tega v republiškem gospodarstvu samem od 22 
milijard na 34 milijard ali na 155 % v odnosu 1951. leta napram 1939. Dejstvo, 
da je industrializacija in elektrifikacija osnovni člen v razvoju našega go­
spodarstva, se kaže tudi v naši republiki v tem, da bo delež celokupne in­
dustrijske proizvodnje republiškega in zveznega pomena v primeri s skupno 
vrednostjo proizvodnje vseh ostalih gospodarskih panog narasel na 56 % 
v letu 1951 proti 37 % v letu 1939, dočim bo vrednost industrijske proizvodnje 
republiškega pomena narasla na 2,7 krat v letu 1951 napram letu 1939. Izraz 
takega razvoja našega gospodarstva se kaže tudi v strukturi investicijskega 
plana. Skupne investicije iz republiške akumulacije v dobi 1947 do 1951 bodo 
znašale 12 684 milijonov din, od tega bo odpadlo na investicije proizvodnega 
pomena 8764 milijonov din ali 69,4 % na investicije neproizvajalnih panog 
pa 3920 din ali 30,6 °/o- Od proizvodnih investicij odpade na rudarstvo, elek­
38 Industrija v preteklem obdobju in smernice za nadaljnji razvoj, Zvezna 
ljudska skupščina, Beograd, 1957.
39 Povzeto po podatkih zveznega zavoda za statistiko, objavljenih v publikaciji 
»Industrija«, ki jo je izdal Zavod za statistiko LRS, 1955.
4 — Zgodovina samoupravljanja 49
trifikacijo in na republiško in lokalno industrijo nad 34 «/o. Če pa upoštevamo 
pri tem še zvezne investicije v LRS, potem je delež proizvodnih investicij 
proti celotnim investicijam 82 % in delež investicij z vso industrijsko dejav­
nostjo proti ostalim proizvodnim investicijam 54,5 %. V teh številkah se 
izraža naloga, ki jo je postavil občedržavni plan v tempu razvoja posameznih 
republik v LRS dvigniti za 3,6 krat in prav toliko tudi vrednost investicij. 
Če hočemo videti poseben položaj, ki ga Slovenija zavzema v gospodarstvu 
Jugoslavije zaradi neenakomernega gospodarskega razvoja v preteklosti, mo­
ramo primerjati odnos med vrednostjo industrijske proizvodnje in proizvod­
nje kmetijstva in gozdarstva. Dočim je bil delež vrednosti industrijske pro­
izvodnje že v 1939. letu 60 %, bo znašal v 1951. letu 75 %, dočim je povprečje 
v odnosu med vrednostjo kmetijske in industrijske proizvodnje za celo Jugo­
slavijo znašalo 1939. leta 45 % in bo v letu 1951 znašalo 64 % vrednosti 
industrijske proizvodnje proti 55% kmetijske proizvodnje v letu 1939 in 36 % 
v letu 1951.«40
Izvajanje petletnega načrta je v prvih dveh letih, 1947. in 1948., potekalo 
usklajeno, tako da so se istočasno razvijale tako bazična industrija kot pre­
delovalna. (Priloga 5 in 6.) Zaradi ekonomske blokade, ki je sledila resoluciji 
Informbiroja, se je v letu 1949 preorientirala zunanja trgovina in spremenil 
program izvajanja petletnega načrta. Težišče graditve je bilo preneseno na 
težko industrijo, rudarstvo in železniški transport, ker je bilo potrebno za­
gotoviti lastno opremo za tovarne, hidroelektrarne, transport in poljedelstvo. 
Istočasno se je pričela bitka za čimvečji izvoz (intenzivna sečnja lesa leta 
1949). Zaradi spremenjene politike investiranja, ki je zahtevala velika sred­
stva, je v tem času padla proizvodnja lahke industrije in blaga za široko 
potrošnjo. Prekinjena je bila graditev nekaterih objektov, ki so nato bili 
dokončani v času po petletki, ko so bile že občutne tudi posledice in rezultati 
intenzivne kapitalne graditve v preteklih letih. V Sloveniji je bilo v času 
petletnega načrta največ denarnih sredstev investiranih za graditev elektro­
gospodarstva, metalurgije in strojne industrije. Značilen je bil velik porast 
števila zaposlenih. V industriji se je letno zaposlovalo približno 12 000 ljudi 
(padec zabeležen le v letih 1950 in 1951), tako da je indeks leta 1949 bil v pri­
merjavi z letom 1939 170 proti 100 (leta 1953 pa 150).
Sorazmerno zelo hitro se je vse družbeno življenje v Jugoslaviji podredilo 
doseganju ciljev kakor tudi metodam petletnega načrta. Izpolnjevanje plan­
skih nalog je bilo dnevno geslo vseh upravnih in političnih organov in ogra- 
nizacij. Evidenca o tem se je vodila tekoče, ne samo letno in tromesečno, 
temveč tudi mesečno in dnevno, organizirala so se tekmovanja, nastopilo je 
udarniško delo ipd. Da bi zadostili vsem ciljem, je vedno bolj naraščal in se 
množil državni aparat in obenem se je izpopolnjeval sistem direktivnega vo­
denja. Ne samo za upravo, temveč tudi za družbenopolitične organizacije je 
bilo značilno, da so se podredile enakim oblikam dela tekočega reševanja 
dnevnih gospodarskih nalog. Istočasno pa je za tisti čas značilno združevanje 
političnih in upravnih funkcij v eni osebi, tako v vodstvu kot pri nižjih 
organih. Zato lahko trdimo, da so z razmahom petletke tako rekoč vse plati 
družbenega življenja postale vedno bolj vodene iz državnega oziroma partij­
skega centra.
Tako so bila, tudi v skladu z gospodarsko zakonodajo, januarja 1947 ime­
novana generalna in glavna ravnateljstva (direkcije) ministrstva za industrijo
40 Sergej Kraigher, Razprava o zakonu o petletnem planu LRS, Stenografski 
zapiski ljudske skupščine LRS, I. izredno zasedanje, Ljubljana, 1952, str. 115.
50
namesto prejšnjih uprav in oddelkov, in sicer: generalno ravnateljstvo zvezne 
kovinske industrije, generalno ravnateljstvo zvezne cementne industrije, ge­
neralno ravnateljstvo zvezne kemične industrije, generalno ravnateljstvo zvez­
ne steklarske industrije, generalno ravnateljstvo zvezne industrije celuloze, 
lesovine in papirja, generalno ravnateljstvo zvezne živilske industrije, general­
no ravnateljstvo zvezne tobačne industrije, generalno ravnateljstvo zveznega 
elektrogospodarstva, glavno ravnateljstvo zvezne industrije motorjev, glavno 
ravnateljstvo zvezne električne industrije, glavno ravnateljstvo zvezne tekstil­
ne industrije in svilarstva, glavno ravnateljstvo zvezne industrije usnja in 
gume. V njihovo pristojnost so nato po odredbi ministrstva za industrijo 
prešla ustrezna podjetja.41. Kakšna naj bi bila ta upravna organiziranost, naj­
lepše priča zamisel Borisa Kidriča.
»Na podlagi tega, da naša gospodarska podjetja niso izgubila svojega in­
dividualnega značaja in da obstoje vsi objektivni pogoji, da naš državni 
aparat izgubi parazitski značaj v odnosu do gospodarstva in dobi vlogo vo­
ditelja gospodarstva, dobivajo naše generalne in glavne direkcije določeni 
značaj. Generalne in glavne direkcije so po eni strani neposredni administra- 
tivno-operativni organi naših ministrstev, ki upravljajo proizvodnjo. To so 
torej sestavni deli teh ministrstev. Po drugi strani pa pomenijo višje oblike 
gospodarskih podjetij in imajo individualni značaj kakor sama gospodarska 
podjetja.«42 Vendar pa se je v praksi ta individualni značaj podjetij največ­
krat izgubil.
Januarja leta 1948 so na zvezni ravni ločili ministrstvo za težko od mi­
nistrstva za lahko industrijo. Del generalnih direkcij je prešel v pristojnost 
enega, del pa v pristojnost drugega. Poleg teh direkcij sta bili ministrstvu 
za težko industrijo priključeni še generalna direkcija za črno metalurgijo in 
glavna direkcija za nekovine.43
Podjetja in ustanove republiškega pomena so po istem načelu vodile 
glavne direkcije republiških ministrstev. Ministrstvo za industrijo in rudar­
stvo vlade LRS je imelo npr. naslednje direkcije: za elektrifikacijo in elektro­
industrijo LRS (prenehala delovati 5. 5. 1948), za tekstilno industrijo, za 
usnjarsko industrijo, za kovinsko industrijo, za kemično industrijo, za živil­
sko industrijo, za industrijo gradbenega materiala, za grafično industrijo in 
za rudarstvo. Februarja 1949 se je v Sloveniji ločilo ministrstvo industrije 
od ministrstva za rudarstvo.
Generalno oz. glavno direkcijo ali ravnateljstvo so vodili generalni oz. 
glavni ravnatelj, glavni inženir, direktorji za kadrovske zadeve, za komercialo, 
za planiranje in tajnik. Vsi ti so vodili ustrezne oddelke direkcije in skupaj 
tvorili kolegij direkcije. (Priloga 7: tipska shema generalnih in glavnih 
direkcij.)
V okviru samega ministrstva so se ustanavljali še sveti kot svetovalni 
organi, uprave za posamezne stroke (geodetska, za odkup in preskrbo, turi­
zem in gostinstvo ipd.) in komiteji za opravljanje organizacijskih nalog ter 
vrsta operativnih organov, kot je razvidno iz priložene sheme. (Priloga 8.)
V zvezi s planskimi nalogami so se razširile tudi dejavnosti in organizacija 
upravnega aparata ljudskih odborov, obenem pa se je z okrožnih ljudskih
41 UL FLRJ 8/1947.
42 Boris Kidrič, »Generalne direkcije, njihova organizacija in njihove naloge«, 
Zbrano delo 3., str. 187.
43 UL FLRJ 13/1948.
51
odborov večje breme preneslo na okrajne ljudske odbore. Poverjeniki pri 
izvršnem odboru so postali stalni (polno zaposleni) in dejavnost 10 se je 
razdelila na 3 sektorje: planski, upravno-regulativni in operativni. Po pod­
ročjih dela se je organizacija 10 okrajnega ljudskega odbora delila, kot sledi: 
okrajna planska komisija, okrajna kontrolna komisija, poverjeništvo za trgo­
vino in preskrbo, za kmetijstvo in gozdarstvo, za lokalno industrijo in obrt, 
za lokalni promet, za komunalne zadeve, za finance, za prosveto in kulturo, 
za delo ter za ljudsko zdravstvo in socialno skrbstvo. Poleg teh je delovalo 
še tajništvo splošne uprave, ki se je delilo na posamezne odseke. Tako stanje 
je povzročalo vedno večje naraščanje tako pristojnosti kot delovnih nalog 
izvršilnih odborov in spreminjalo njihov odnos do skupščine ljudskega 
odbora.
Jeseni 1948 se je pri vseh ministrstvih, komitejih, komisijah in upravah 
pri vladi LRS ustanovil še poseben sektor kontrole, ki je deloval v okviru 
navodil kontrolne komisije vlade LRS (enako kot v zvezni vladi).44
Podjetja črne metalurgije v Sloveniji so v času petletke bila vsa pod 
zvezno upravo, medtem ko je bilo pri kovinski industriji, po stanju leta 1947, 
34 podjetij pod republiško upravo (spisek slednjih v prilogi 9).
Nekaj sprememb v strukturi republiške industrije je nastopilo v letih 1947 
in 1948, ko so zveznega pomena postala še naslednja slovenska podjetja: 
Tkalnica v Mariboru, Tovarna cementa in salonita Anhovo, Rudnik živega 
srebra v Idriji, Titovi zavodi Litostroj, Tovarna usnja v Domžalah, Tovarna 
poljedelskega orodja Maribor, Elektrotehna Ljubljana, premogovniki: Kani­
žarica, Zabukovica, Pečovnik, Senovo, Kočevje, Laško in druga.45
Od gospodarskih ukrepov, ki jih je sprejel gospodarski svet vlade FLRJ 
v letih 1947 in 1948, je treba omeniti vsaj najpomembnejše. Junija leta 1947 
je, na osnovi izračunov, narejenih na podlagi rezultatov I. polletja in načrtov 
za II. polletje leta 1947, zvezna načrtna komisija ugotovila, da se lahko znižajo 
načrtovani proizvodni stroški v industrijskih in rudarskih podjetjih v drugem 
polletju 1947. Dobiček, ki so ga zaradi tega podjetja ustvarila, se je knjižil 
kot posebna kategorija rednega načrtnega dobička in se je kot tak obrav­
naval. Ker je to znižalo tudi polno lastno ceno proizvoda, je gospodarski svet 
dopustil zvišanje poprečnih prevoznih postavk in normiranih stroškov za 
kadre.46
V naslednjem letu pa je zaradi potrebe po varčevanju bil znižan investi­
cijski plan za leto 1948 (junija 1948). To je veljalo za investicije v gradbene 
objekte za kapitalno graditev, v opremo gradbenih objektov za kapitalno 
graditev, gradbene objekte za družbeni standard, njihovo opremo, študije in 
raziskovanja, priprave kadrov in za rejo živine.47 Tako so na Jesenicah po 
opravljeni reviziji plana ministrstva za gradnje vlade LRS oktobra 1948 bili 
izločeni iz plana naslednji objekti: zgradba za ležaje, zgradba za patentno 
žico, jama za smeti, stanovanjski blok V, v celoti in delno hala za hladno 
valjanje, premestitev HC Sava, septične jame ter Industrijska metalurška 
šola. Podobno se je zgodilo tudi pri drugih podjetjih ministrstva za težko 
industrijo in za rudarstvo, kot npr. v Anhovem, Istri, Litostroju, Guštanju, 
Strnišču in rudnikih: Idrija, Mežica, Trbovlje, Hrastnik, Zagorje kakor tudi 
pri številnih planiranih objektih lahke industrije, elektrogospodarstva, zdrav­
44 UL LRS 47/48, oziroma UL FLRJ 88/48.
45 UL FLRJ 97/47, 14/48, 48/48, 88/48, 98/48, 111/48.
46 UL FLRJ 56/1947.
47 UL FLRJ 46/1948.
52
stva ter pri investicijah Narodne banke. Odpadla je npr. graditev podružnice 
Narodne banke, ambulante JDŽ in upravne zgradbe izpostave zunanje trgo­
vine, vse na Jesenicah. Skoraj povsod je bila črtana graditev stanovanjskih 
objektov. Kljub temu je za izpolnjevanje načrta kapitalne graditve in druž­
benega standarda slovenskih ministrstev konec leta zmanjkalo še 287 milijo­
nov dinarjev.48
Maja 1948 je vlada FLRJ odredila znižanje planske polne lastne cene za 
vsa državna gospodarska podjetja državnega in republiškega pomena za celo 
leto 1948. Dobiček, ki je pri tem nastal, se je štel za nadplanski dobiček 
(razen 5 %, ki so ostali podjetju, in 2% za sklad vodstva).49
Takrat je bilo »za hitrejše in uspešnejše izpolnitve temeljnih nalog« pet­
letke razpisano tudi posojilo za petletni plan v znesku 3,5 milijard dinarjev.50 
Zbranih je bilo nekaj manj kot 6 milijard dinarjev, od tega v Sloveniji 2,6 
milijarde.
Zaradi tega, ker je v prvem letu petletnega načrta bilo proizvedeno več 
industrijskega blaga, kot je bilo za racionirano preskrbo potrebno (leta 1947 
je bilo proizvedeno 67 % več industrijskih izdelkov kot neposredno pred voj­
no), je spomladi 1948 bila spremenjena politika cen v Jugoslaviji. Kljub temu 
pa teh izdelkov še vedno ni bilo dovolj za prosto prodajo na trgu, saj so se 
z industrializacijo povečale tudi potrebe prebivalstva. Zato so določeni in­
dustrijski izdelki bili dani v prosto prodajo po t. i. višjih enotnih cenah, pri 
čemer je gospodarski svet predpisal te cene za vsak predmet posebej. Da pa 
bi kmetje v zameno za svoje pridelke lahko kupovali industrijske proizvode 
po nižjih (enotnih) cenah, je istočasno bil uveden sistem vezanih cen, ki jih 
je prav tako določal gospodarski svet.51
»Kaj pomenijo vezane cene? Vezane cene pomenijo, da bo delovni kmet, 
ki po pravičnih cenah prodaja svoje tržne presežke za prehrano mestnega in 
industrijskega prebivalstva in za druge potrebe države, lahko tudi po pra­
vičnih cenah kupoval industrijsko blago, ki je potrebno za vas. Kaj razumemo 
pod pravičnimi cenami in pravičnim razmerjem med cenami kmetijskih pri­
delkov in industrijskih izdelkov? Pravične so tedaj, kadar na eni strani ustre­
zajo realnim možnostim našega gospodarstva, na drugi strani pa kažejo vse­
stransko skrb naše države, tako za koristi delovnega ljudstva na vasi kakor 
tudi za koristi delovnega ljudstva v mestu, v smislu najtrdnejše enotnosti 
delovnih množic mest in vasi. Poudarili smo, da morajo ti pravični odnosi 
ustrezati realnemu stanju naših gospodarskih možnosti; če bi recimo dajali 
kmetu iz demagoških razlogov industrijske izdelke ceneje, kakor to dopušča­
jo realne možnosti našega gospodarstva, bi navsezadnje škodovali tako delov­
nemu ljudstvu mesta kakor tudi delovnemu ljudstvu vasi. Delovno ljudstvo 
mesta ne bi moglo kupovati ustrezajoče protivrednosti v kmetijskih pridel­
kih, kar bi se čutilo v njegovi prehrani, na vasi pa bi se zaloge industrijskih 
izdelkov zelo naglo črpale in končno bi kmet dobil za prodane kmetijske 
pridelke samo denar, s katerim ne bi mogel kupiti industrijskih izdelkov, 
ker jih kratko malo ne bi bilo.«52
48 AS, Fond PK, f. 7, m. 10/51. V zvezi s tem je ljudska skupščina LRS spre­
jela 14. decembra 1948 zakon o dodatnem proračunu LRS za leto 1948, ki je skupno 
znašal 472 milijonov dinarjev (UL LRS 1/49).
49 UL FLRJ 42/1948.
50 UL FLRJ 47/1948.
51 UL FLRJ 12/1948.
52 Boris Kidrič, »O vezanih cenah«, Ljudska uprava, Ljubljana, 1948, št. 1—2, 
str. 41/42.
53
Ta ukrep naj bi obenem bil spodbuda k večji kmetijski proizvodnji, ki 
je leta 1947 bila še vedno za 2 do 3 % pod predvojno ravnjo.
Poseben del gospodarske proizvodnje, ki je tvoril pomemben delež repub­
liškega gospodarstva, je bilo lokalno oziroma komunalno gospodarstvo. Orga­
nizacijsko se je stanje v državnem sektorju te proizvodnje uredilo nekoliko 
kasneje kot drugje, nekoliko dlje je trajal postopek evidentiranja posameznih 
obratov, ustanavljanje in predajanje podjetij ljudskim odborom. Za to vrsto 
državnih podjetij so sprejeli posebna navodila in odredbe o načrtovanju de­
litve dobička, amortizacije itd. V okviru republike je bilo za to problematiko 
ustanovljeno v začetku leta 1947 tudi posebno komunalno ministrstvo. Na tem 
področju gospodarjenja so se pokazali tudi prvi večji disproporci in pomanj­
kljivosti direktivnega planskega upravljanja.
Načelno je vlogo lokalnega gospodarstva opredelil Edvard Kardelj na kon­
ferenci zastopnikov ministrstev za komunalne zadeve in sekretarjev okrajnih 
in mestnih ljudskih odborov decembra 1947 v Beogradu takole: »Medtem ko 
je v kapitalizmu glavni motor komunalne politike interes kapitalističnega 
profita in zaščite kapitalističnega sistema kot takšnega, je v socialistični 
državi glavni motor komunalne graditve interes blaginje delovnega ljudstva, 
stalno dviganje življenjskega standarda vseh naših državljanov, dvig kulturne 
ravni ljudstva in interes splošne socialistične graditve ter vsestranskega na­
predka naše države. To pomeni, da bo pri nas postopoma izginila razlika med 
centrom in mestno periferijo, ki smo jo podedovali od kapitalistične družbe; 
da bodo pridobitve tehničnega napredka uveljavljene tako v središču kakor 
na periferiji in v vaseh, da se bo omrežje vseh množičnih ustanov, ki služijo 
kritju vsakdanjih potreb državljanov, čedalje bolj razširjalo, izboljševalo 
v kvalitativnem kakor v kvantitativnem pogledu, se dvigalo na čedalje višjo 
kulturno in tehnično raven, da bo čedalje bolj pristopno vsem ljudskim mno­
žicam itd. ... Drugo, kar je treba naglasiti, je dejstvo, da mi ne pojmujemo 
našega komunalnega gospodarjenja kot nekakšno popolnoma ločeno, samo­
stojno panogo družbene delavnosti, ampak ga gledamo v splošnem okviru 
vprašanj naše socialistične graditve. Mnogi kapitalistični ekonomisti so mo­
rali gledati na komunalno politiko kot na posebno, ločeno panogo družbene 
delavnosti. Pri nas pa proizvajalna sredstva in viri materialne blaginje niso 
več v rokah kapitalistov in komunalne ustanove ne v breme tako imenovanih 
,lokalnih samouprav' starega kapitalističnega tipa, to se pravi brez potrebne 
materialne podlage. Pri nas so proizvajalna sredstva v rokah ljudstva, v istih 
rokah pa je tudi komunalno gospodarjenje... Naša ,komunalna politika' je 
dobila svojo materialno bazo in drugačen značaj s tem, da so proizvajalna 
sredstva prišla v vseljudsko last. S tem je postala del naše socialistične gra­
ditve. Organi, ki vodijo našo komunalno delavnost, se ne morejo več omeje­
vati le na sanitamo-tehnične ukrepe in ustanove, na vodovod, kanalizacijo, 
kopališča, na mestni promet, na čiščenje in urejevanje ulic, na mestno raz­
svetljavo itd., skratka na komunalna vprašanja v ožjem smislu ali bolje 
rečeno v starem smislu te besede. Pristojnostim in nalogam naših krajevnih 
organov ljudske oblasti se pridružuje tudi vodstvo in razvijanje vsega lokal­
nega gospodarstva, kakor npr. graditev omrežja ustanov in podjetij za pre­
skrbo prebivalstva z življenjskimi potrebščinami in s storitvami vseh vrst; 
graditev lokalne industrije za kritje enega dela potreb lokalnega prebivalstva 
in splošno krajevno graditev; graditev omrežja ekonomij, živinorejskih farm 
itd., za preskrbo lokalnega prebivalstva s kmetijskimi pridelki; graditev
54
omrežja kulturnih in telesnokulturnih ustanov; graditev omrežja hotelov, tu­
rističnih ustanov, klubov, zabavišč, gostiln itd. To pomeni, da se je pod našimi 
pogoji popolnoma spremenila vsebina pojma ,komunalno gospodarjenje'.« 53
Državnih podjetij lokalnega pomena je v letu 1947 bilo v Sloveniji 1123 
(524 industrijskih, 185 gostinskih, 168 trgovskih, 63 komunalnih, 54 kino 
podjetij, 42 storitvenoobrtnih, 39 gradbenih podjetij, 24 kmetijskih podjetij in 
24 denarnih zavodov). Operativni upravni voditelji teh podjetij so bili ljudski 
odbori krajev, mest in okrajev. Pri tem je od 1306 krajevnih ljudskih odborov 
le 230 le-teh upravljalo podjetja lokalnega pomena, in sicer 514 podjetij, kar 
je znašalo 45,8 % lokalnih državnih podjetij; mestnih ljudskih odborov oz. 
KLO mest je bilo 32 in so upravljali 379 podjetij (33,7%) in 31 okrajnih 
ljudskih odborov je upravljalo ostalih 230 podjetij (20,5 ^/o).54 Kolikšna je 
približno bila udeležba teh podjetij v republiškem gospodarstvu, je razvidno 
iz naslednjega podatka. V letu 1947 je bilo razmerje republiškega proračuna 
do proračunov ljudskih odborov 78:22, v letu 1948 pa 71,54:28,46. Iz teh 
podatkov pa je razvidna predvsem gospodarska moč ljudskih odborov in 
materialne možnosti njihovega deleža pri urejanju gospodarskih zadev na 
lokalnem območju, ki so v teh letih nedvomno bile majhne.
Kako so bila razporejena ta podjetja med posamezne ljudske odbore, je 
razvidno iz navodila okrajnim načrtnim komisijam, ki pravi: »Pod upravo 
OKLO naj bodo praviloma podjetja, katerih proizvodnja je okrajnega ali 
večjega merila ali kjer se zahteva višje tehnično vodstvo ali so v njih pred­
videne večje investicije. Nasproti temu pa naj KLO obdržijo vsa podjetja 
krajevnega in republiškega značaja, predvsem podjetja, ki se pečajo z distri­
bucijo, s prehrano in z gostinstvom, kot so npr. trgovine, gostilne, penzioni, 
hoteli in podobno, podjetja drobne lokalne proizvodnje, kot so npr. pekarne, 
mizarske, mehanične delavnice. Lokalna državna gospodarska podjetja, ki se 
nahajajo na področju mest, ki niso okraji, pripadajo praviloma pod upravo 
mest, ki potrebujejo za kritje svojih potreb tudi večja sredstva.«55 Kakšni naj 
bi bili lokalni operativni upravni organi, pa je razvidno iz naslednjega: »Pre­
gledati je vse osnovane uprave ali direkcije lokalnih državnih gospodarskih 
podjetij in iz njih odstraniti vsako gospodarsko neutemeljeno in nepotrebno 
administracijo in birokracijo. Vse uprave ali direkcije lokalnih državnih go­
spodarskih podjetij morajo imeti izrazito operativni značaj, predstavljati mo­
rajo višjo organizacijsko obliko podjetij in kot take biti gospodarsko edino 
upravičene.«56 Od števila lokalnih državnih podjetij je bilo seveda odvisno 
tudi število lokalnih uprav ali direkcij. Pri okrajnih ljudskih odborih so se 
tudi ustanavljale načrtne komisije (imele so referat za načrtovanje in referat 
za statistiko ter 5—10 uslužbencev), ki so bile dolžne tedensko razpravljati 
o gospodarskem stanju v okraju ter mesečno poročati (kritično) o razmerah 
na svojem področju republiški načrtni komisiji. Istočasno pa so bila vsa lo­
kalna podjetja dolžna oddajati poročila o proizvodnji tudi ministrstvu za 
komunalne zadeve vlade LRS. (Priloga 10 — Stanje lokalne industrije v Slo­
veniji leta 1947.)
Vendar pa gospodarska dejavnost ljudskih odborov ni tekla brez težav, 
zato je bilo vprašanjem gospodarskopolitičnih nalog ljudskih odborov posve­
53 Edvard Kardelj, »Naloge uspešnega lokalnega gospodarstva in komunalnega 
gospodarjenja«, Ljudska uprava, Ljubljana, 1948, št. 1—2, str. 10—11.
54 AS, Fond PK, f. 4, m. 82/2.
55 AS, Fond PK, f. 4, m. 306/1.
56 AS, Fond PK, f. 4, m. 377/7.
55
čeno nemalo zavestnega dela tako organov uprave kakor tudi družbenopolitič­
nih organizacij. Tako je npr. o teh vprašanjih bila sklicana konferenca ljud­
skih odborov 27. julija 1947, na kateri je predsednik vlade LRS Miha Marinko 
opozoril na nekatere pomanjkljivosti na tem področju.
»Škoda v političnem pogledu je v tem, ker dosedanja zmeda in neodloč­
nost v upravno-teritorialni organizaciji ljudskih odborov, nejasnost v kompe­
tencah, ki jo marsikje dosedanja praksa ljudskih odborov kaže, oddaljuje 
široke ljudske množice od sodelovanja, ker naši ljudski odbori niso več tisti 
organi oblasti, kakršni so se razvili v času narodnoosvobodilne borbe. Biro­
kratizem, papirnato uradovanje in praksa uradniškega centralističnega poslo­
vanja povzroča mučno situacijo in zlovoljo pri nižjih organih oblasti in slednji 
sami zapadajo tendenci diktiranja. Oddvojenost organov oblasti na eni strani 
in nesodelovanje množic volilcev v vprašanjih oblasti in v vprašanjih lokalnih 
interesov na drugi strani, povzroča občo dezinteresiranost. V takih primerih 
stanje zdaleka ni tako, kakršno bi moralo biti ob dejstvu, da je oblast ven­
darle ljudska. Gospodarska škoda je v tem, da ljudski odbori niso pristopili 
k reševanju svojih gospodarskih nalog; mnogi sploh niso vedeli, da so to 
najvažnejše naloge, misleč, da je njihova dolžnost samo izvrševanje nalogov 
višjih organov oblasti in niti niso vedeli, da morajo sami razvijati iniciativo 
na lastnem gospodarskem poprišču.«57
Nastopale so težave tudi pri organizaciji načrtnih organov ljudskih od­
borov, pri oblikovanju nalog načtrnega gospodarstva na lokalnem nivoju ka­
kor tudi pri izvajanju gospodarskih nalog obnove. O tem priča že razprava 
na konferenci 20. julija 1946, ki jo je sklicala republiška načrtna komisija 
in na kateri so sodelovali delegati okrožnih ljudskih odborov.58 V čem je bilo 
bistvo težav pri uveljavljanju ljudskih odborov, kažejo priprave na volitve 
novih ljudskih odborov, jeseni leta 1947. Izvršni odbor OF Slovenije se je 
takrat zavzel za odpravo pojavov v delovanju ljudskih odborov, kot so kruti 
centralizem, ki so ga izvajali predvsem okrajni do krajevnih ljudskih od­
borov, pomanjkanje finančne samostojnosti krajevnih ljudskih odborov, ne­
gotovost pri vodstvu lokalnih gospodarskih ustanov na krajevni ravni ipd.59 
V zvezi s temi volitvami je takrat Lidija Šentjurc, ministrica za komunalne 
zadeve pri vladi LRS, zapisala: »Javno je naznačeno, da mora imeti vsak 
ljudski odbor svoj proračun, ker sicer samoupravni značaj ljudskih odborov 
brez proračunov ostaja prazna fraza... Večina krajevnih ljudskih odborov 
pa v letošnjem proračunskem letu dejansko nima svojih proračunov in do­
bivajo svoja sredstva od okrajev po kapljicah in zato nimajo svojega finanč­
nega stanja jasno pred očmi, da bi po njem lahko uravnavali svoje delo.«60
Za pomoč pri reševanju naštetih in drugih problemov lokalne proizvodnje 
in ljudske oblasti je z letom 1948 začela izhajati »Ljudska uprava«, zbornik 
za izgrajevanje ljudskih odborov, ki ga je izdajal sekretariat za koordinacijo 
lokalne uprave predsedstva vlade LRS.
V naslednjih letih se je lokalna industrija razvijala takole. Na začetku 
leta 1948 je bilo v Sloveniji še 958 lokalnih industrijskih podjetij. V času 
druge nacionalizacije leta 1948 je bila podržavljena celotna lokalna industrija 
in takrat je v republiško pristojnost prešlo 193 lokalnih podjetij. Nova raz­
57 Ljudska pravica (LP), 30. julija 1946., »Najvažnejše msli o gospodarsko poli­
tičnih nalogah naših Ljudskih odborov«.
58 LP, 4. avgusta 1946.
59 LP, 14. oktobra 1947.
60 Lidija Šentjurc, Volitve v KLO in nekatera vprašanja lokalnega gospodarstva, 
LP, 26. oktobra 1947.
56
mejitev med republiško in lokalno industrijo je bila opravljena avgusta 1948. 
Ostalo je 288 podjetij lokalnega značaja, od katerih so se že nekatera združila 
in jih je bilo na koncu le še 230. Zaradi vseh teh sprememb je težko ugotoviti 
dejanski kvantum lokalne proizvodnje v letu 1948, nedvomno pa se je ta 
znižal. Vrednost lokalne proizvodnje je v letu 1947 znašala 2 886 300 000 dinar­
jev, v letu 1948 pa je bila planirana na 2 379 945 000 dinarjev.61 Proizvodnja 
lokalne industrije je bila 1948. leta usmerjena predvsem v proizvodnjo repro­
dukcijskega materiala, tako da je ostalo za široko potrošnjo še manj, kot je 
bilo planirano. Omeniti je še, da je za lokalno proizvodnjo bil zelo pomemben 
sprejem zveznega zakona o obrtništvu leta 1949 in nato v Sloveniji junija 
leta 1950. Njegov namen je bil pospešiti obrtniško dejavnost in vključevanje 
privatnega sektorja obrti v socialistično gospodarstvo. Na tem področju je 
namreč prva leta po vojni proizvodnja bila nižja od predvojne, saj je šele 
leta 1948 presegla predvojno raven. Ob sprejemu tega zakona v zvezni skup­
ščini je Boris Kidrič navedel objektivne težave pri zastoju te produkcije 
kakor tudi subjektivne, ko se je obrtništvo postavljalo v isto kategorijo 
z ostanki kapitalističnih elementov, pozabljali pa so na odnos med obrt­
ništvom in raznolikimi potrebami individualne porabe ter na odnos med 
obrtništvom in individualno strokovno spretnostjo.62
Iz vsega rečenega je delno že razvidno, kakšna sta bila organizacija in 
delovanje podjetij v času petletke. Za predstavitev celovitejše podobe pa je 
treba opozoriti še na dejavnost in vlogo sindikalne organizacije v teh letih 
na splošno kakor tudi v jeseniški železarni. Tudi zaradi tega, ker so sindikalne 
organizacije v naslednjem obdobju imele nalogo uvajati v delo delavske svete. 
Po osvoboditvi so sindikalne podružnice prevzele vlogo nosilcev aktivnosti 
delavskega razreda v podjetjih. Njihovo delovanje v obdobju do leta 1950 
je bilo zelo raznovrstno in tudi uspešno, sodeč po poročilih osrednjih sindi­
kalnih teles v Sloveniji.63
»Najvažnejša je vloga sindikatov na sektorju gospodarske graditve. Sin­
dikati so neposredni organizator borbe delavskega razreda za povečanje pro­
izvodnje, za dvig produktivnosti dela, za razvijanje proizvajalnih sil, za čim­
bolj pravilno izvajanje politike partije v gospodarsko-organizacijskih vpraša­
njih. Delavske množice po sindikatih v različnih oblikah neposredno sodelujejo 
pri upravljanju gospodarstva.«64
Sindikalna organizacija je bila udeležena pri nastajanju, predvsem pa pri 
izvajanju in tolmačenju zakonodaje s področja socialne politike in delovnih 
odnosov. Podružnicam v podjetjih je bila naložena izvedba večine teh predpi­
sov v njihovih delovnih organizacijah. Od leta 1946 so sodelovale pri delu tarif­
nih komisij v podjetjih, katerih naloga je bila postavljanje norm, usklajevanje 
plač v zvezi s potrebo po povečani produkciji ter statistična evidenca. Te 
komisije so posredovale vladi LRS tudi predloge v zvezi s spremembo uredbe 
o mezdah in plačah, ki je od leta 1945 urejevala vprašanja nagrajevanja do 
novega plačilnega sistema na osnovi norm, ki je bil sprejet konec leta 1948.
»Zaradi sistema dviganja produktivnosti dela, uresničevanja socialističnega 
načela plaćanja po količini in kakovosti dela in zaradi razvijanja delovnega
81 AS, Fond PK, f. 4, m. 377/7.
62 Stenografski zapiski ljudske skupščine FLRJ, 7. redno zasedanje, str. 91.
63 Podrobneje o tem v referatu avtorice: »Organizacija in delo sindikatov v Slo­
veniji od 1945 do 1953«, Zbornik Tito, radnička klasa i sindikati, Beograd 1979, 
str. 544.
84 Edvard Kardelj, »KPJ v borbi za novo Jugoslavijo, ljudsko oblast in socia­
lizem«, 5. kongres KPJ, CZ, Ljubljana 1948, str. 364.
57
tekmovanja kot metode socialističnega dela je obvezna uvedba delovnih norm 
pri vseh delih, kjer se da delovni učinek meriti... Z delovno normo je treba 
določiti delovni učinek določene vrste, količine in kakovosti, ki ga mora de­
lavec doseči v določenem času.«65 Norme so določali ministri, pristojni za 
določeno panogo. Za pravilen razpored delovnih norm so se v podjetjih formi­
rale posebne komisije, v katerih so bili tudi predstavniki delavcev ter sin­
dikata. Istočasno so bili sprejeti tudi predpisi o delovnih pogodbah (prej so 
obstajale kolektivne pogodbe, ki so se sklepale med upravami podjetij in 
strokovnimi organizacijami), odpustih, izstopih iz delovnega razmerja in uve­
dene so bile komisije za delovne spore. Urejevanje teh vprašanj znotraj 
podjetij je bilo izrednega pomena tudi zaradi velike fluktuacije delovne sile, 
ki je pomenila velik gospodarski problem vsa prva leta po vojni, saj je, kljub 
temu da je število delovne sile hitro naraščalo, le-te vedno primanjkovalo.
Omeniti je potrebno še ostale aktivnosti znotraj podjetij, katerih večine 
je bila nosilec prav sindikalna podružnica: organizacija tekmovanj, sprva 
med kolektivi, nato po brigadnem sistemu in nazadnje med posamezniki in 
katerih poglavitni cilj je bilo povečanje produktivnosti dela; nato ustanavlja­
nje nabavnih zadrug, magacinov delavske preskrbe, ustanavljanje obratnih 
ekonomij ter leta 1948 še industrijskih magacinov in ne nazadnje kulturno- 
prosvetno delo in izobraževanje delavcev. O slednjem zgovorno priča poročilo 
iz železarne Jesenice iz oktobra 1947, ki pravi: »Sindikalna podružnica žele­
zarne je nadalje prevzela delo gledališč, pevskih in fizkulturnih društev ter 
umetniškega društva Dolik. Sedaj je delo vseh teh društev koordinirano in 
ga vodi sindikat. V vsakem obratu bo uveden obvezen študij, ki bo ideološko 
vzgajal delavstvo. Do 11. oktobra se je prijavilo v strokovne tečaje okrog 200 
delavcev, ki bodo poleg strokovne izobrazbe dobili v tečajih tudi splošno 
izobrazbo.. .«66
Na sindikalnem občnem zboru železarne, leto kasneje, so delegati opozar­
jali na naslednje probleme: premajhno skrb uprave za izvajanje predlogov, 
s katerimi bi se znižala polna lastna cena, na to, da uprava še ni postavila 
višje tarifne komisije in je s tem bilo onemogočeno pravilno delo pri urejanju 
tarifnih vprašanj, na premajhno skrb za dvig kadrov in preskrbo delavcev, 
na nepravilnosti pri poslovanju industrijskega magacina, in nazadnje so skle­
nili sklicati širšo sindikalno konferenco s člani uprave, ki naj bi rešila ome­
njena vprašanja.* 86 87
Sindikalne organizacije so prevzele tudi vlogo nosilca sodelovanja delavcev 
pri upravljanju podjetja. Organizirale so proizvodna posvetovanja v podjet­
jih.88 Proizvodna posvetovanja so bila tudi v železarni Jesenice, na njih so 
razpravljali o izvajanju delovnih nalog, zlasti v zvezi z izvajanjem petletnega 
načrta. Kljub temu sta v času do izvolitve delavskih svetov vso težo upravlja­
nja podjetja le nosila direktor v tovarni in OUV. Direktor je kot podaljšana 
roka OUV v podjetju imel okoli sebe še cel aparat — glavnega inženirja, glav­
nega računovodjo, itd. (Priloga 11: Tipska shema organizacije podjetja.)
Po končani obnovi, od katere je za železarno bila najtežja obnova visokih 
peči (obe sta bili obnovljeni do avgusta 1946), je železarna Jesenice bila kot 
ostala državna podjetja zveznega pomena vključena v petletni gospodarski
65 UL FLRJ 109/1948.
86 LP, 22. oktober 1947.
87 LP, 21. oktober 1948, str. 4, »Kaj je pokazal občni zbor sindikalne podružnice 
jeseniške železarne«.
88 Vanek Šiftar, op. cit., str. 288.
58
načrt FLRJ. 8. februarja je glavna direkcija črne metalurgije postavila žele­
zarni za cilj, da do konca leta 1951 doseže proizvodnjo 100 000 ton surovega 
železa, 210 000 ton martinskega jekla in 20 000 ton elektro jekla, 400 ton 
patentirane žice in 10 000 ton brezšivnih cevi.89 Petletni načrt je predvideval 
tudi naslednja investicijska dela v železarni: zgraditev novih valjarn ter mo­
dernizacijo, elektrifikacijo in mehanizacijo starih valjarskih obratov; pove­
čanje jeklarne; zgraditev nove elektro jeklarne; modernizacijo obratov plavžev 
in predelovalnih obratov in zgraditev potrebnih objektov družbenega stan­
darda, skupno v višini 2. milijard dinarjev.69 70
Železarna Jesenice je letne plane izpolnjevala: leta 1947 — 110 %, leta 1948
— 107 % in leta 1949 — 96,5 %. (Priloga 12: Produkcija v železarni, po obratih, 
od leta 1948 do leta 1953.) Plan je bil nekoliko modificiran zaradi prioritetne 
graditve nove valjarne debele pločevine na Javorniku, katere zmogljivost naj 
bi znašala 60 000 ton letno. Graditev se je začela maja leta 1947 ter nekoliko 
zakasnila, ker zaradi ekonomske blokade leta 1949 ni bila dobavljena oprema 
iz Madžarske (elektro stroji, armature in peči) in so konstruktorji tehničnega 
biroja železarne bili prisiljeni sami izdelati veliko peč. Valjarna je nato začela 
obratovati 29. novembra 1949.71 Od ostalih večjih vlaganj je bil leta 1947 
opravljen generalni remont visoke peči 1, podaljšana hala generatorjev, zgra­
jena nova peč za silika opeko in zgrajenih je bilo 38 družinskih stanovanj 
ter samska kolonija na Straži. Leta 1948 so bili dokončani rudni dvor v Hre- 
novici, delavnica elektrod in sušilnica gline in 48 družinskih stanovanj. Tega 
leta so pričeli graditi hidro elektrarno Sava ter še nekatere objekte. Leta 1949 
je bilo dograjeno: priprava rude v Hrenovici, nova 1,5-tonska elektro peč ter 
že omenjena valjarna na Javorniku in 36 stanovanj. Skupno je bilo za inve­
sticije v teh letih porabljeno 677 milijonov dinarjev.72
Norme so v železarni Jesenice bile izdelane 1. junija 1947, do tedaj pa so 
delali na osnovi akordnih postavk iz predvojnega časa. Te norme so bile, po 
nalogu kontrolne komisije, revidirane leta 1948 in kot take uvedene z uredbo 
o delavskih plačah 1. decembra 1948. Normirski oddelek pa se je formiral 
šele leta 1949, s čimer se je začelo sistematično delo na tem področju po vseh 
obratih. Norme so nato bile še nekajkrat revidirane, tako da so se povišale 
za 1,6 %.73
Železarna je jeseni leta 1945 imela 3321 zaposlenih, primanjkovalo pa ji je 
strokovnjakov in kvalificirane delovne sile. Leta 1950 je bilo skupno že 6505 
delavcev. Kako velik in pereč je bil problem fluktuacije delovne sile v pet­
letnem obdobju po osvoboditvi, nam kaže podatek, da je v teh letih železarna 
zaposlila 10 278 delavcev, od teh pa jih je v železarni ostalo samo 3470. Naj­
večja fluktuacija je bila zabeležena v letih 1948 in 1949. Delovne pogodbe so 
bile sklenjene z vsemi delavci razen osmih. Drug problem je bil bolniški 
stalež, ki se je gibal stalno nad 6 °/o, malo pa je bilo neupravičenih izostankov 
z dela.
O naporih, vloženih za izvedbo petletke, nam priča tudi število udarnikov, 
ki se je gibalo takole: 1946. leta je bilo razglašenih 298 udarnikov, leta 1947
— 343, leta 1948 — 430, leta 1949 — 1430 in leta 1950 — 1622, med temi je 
bilo več takih, ki so ta naziv dobili tudi od 9 do 14-krat.
69 Miloš Magolič, »Zgodovinski oris železarstva na Gorenjskem«, Jesenice, 1973.
70 Arhiv Železarne Jesenice (AJŽ), Fond delavskega sveta (DS), f. 2, Poročilo 
direktorja na konferenci DS, 16. VIII. 1950.
71 Glej opombo 68.
72 Glej opombo 69.
73 Ibid.
59
Drug problem, ki ga je železarna nezadovoljivo reševala v omenjenih letih, 
je bila graditev stanovanj; to je nedvomno tudi prispevalo k veliki fluktuaciji 
zaposlenih, saj je stanovanjskih prošenj bilo rešenih samo 37 %.
Železarna je imela svoj industrijski magacin s 15 poslovalnicami in 13 800 
potrošniki, 5 delavsko-uslužbenskih restavracij, svoje čevljarske delavnice, 
krojačnico in šiviljsko delavnico. Imela je tudi svojo ekonomijo z 10 ha orne 
zemlje, 74 ha travnikov ter 256 ha gozdov in nerodovitne zemlje.74
Januarja 1950 so železarno sestavljali naslednji obrati (podatkov za pred­
hodna leta nisem našla): valjarna 2400, energijski oddelek, cevarna, žična va­
ljarna, livarna, Javornik I, gradbeni oddelek, jeklovlek, zaščitna služba, Javor­
nik II, konstrukcijski oddelek, kamnolom in apnenica, plavž, martinarna, 
elektro peč, komunalni oddelek, šamotarna, prometni oddelek, Javornik III, 
predelovalni obrati, mehanične delavnice, glavna pilama, metalurška industrij­
ska šola in industrijski magacin.
74 Ibid.
60
3
Začetek procesa demokratizacije družbenoekonomskih odnosov 
in izvolitev prvih delavskih svetov leta 1950
UPRAVNOGOSPODARSKA DECENTRALIZACIJA V LETIH 1949—1950
Vprašanje nadaljnje smeri razvoja socializma v Jugoslaviji je delno odprl 
že V. kongres KPJ julija 1948. V svojem političnem poročilu je J. B. Tito 
analiziral tudi delo KPJ pri graditvi nove države in med drugim zapisal: 
»Ustava je torej samo potrdila, odnosno uzakonila tisto, kar je že bilo izbo­
jevano med vojno, to je oblast ljudstva, oblast resnične ljudske demokracije. 
To je hkrati tudi eden najvažnejših pogojev za nadaljnji razvoj naše države 
v socializem. Ta razvoj je že do danes tako zelo napredoval, da bomo morali 
ob prvi priliki delno spremeniti tudi našo ustavo, posebno pa 4. poglavje 
o družbenoekonomski ureditvi v naši državi.«1
E. Kardelj je na kongresu opozoril na organizacijske slabosti državnega 
aparata in na to, naj bodo ljudski odbori v bodoče res ljudski, i. e. »da bodo 
v polni meri omogočali kontrolo in sodelovanje ljudskih množic oziroma nji­
hovih predstavnikov pri delu državne uprave.. .«,2 kar je sumiral v dveh 
nalogah: »1. neusmiljena borba povsod in na vsakem področju proti vsem 
birokratičnim in drugim metodam, ki ne upoštevajo pritegovanje množic ali 
v kakršnem koli smislu ovirajo pritegovanje množic h graditvi socializma; 
2. vsestransko razvijanje in utrjevanje političnega dela med množicami, dela 
za prepričevanje ter nenehno dviganje in razvijanje zavesti delovnih množic. 
Pri uresničevanju teh nalog morajo imeti največjo vlogo množične organiza­
cije delovnega ljudstva.«3
Ob tem se odpira vprašanje, v kakšni relaciji je napad Kominforma na 
KPJ 1. 1948 in razvoj tega spopada v naslednjih letih z odločitvijo o demo­
kratizaciji družbenoekonomskih odnosov v Jugoslaviji, s procesom deetati­
zacije in z uvedbo prvih delavskih svetov.
»Proces etatizacije v Jugoslaviji je bil, poleg tega, da je bil objektivno 
pogojen z vrsto najrazličnejših in zelo kompliciranih notranjih okoliščin, 
močno potenciran z naslonitvijo na sovjetski vzor... Na teh osnovah nastala 
afirmacija administrativno-centralističnega sistema državnega upravljanja 
vseh področij družbenega življenja je povzročila, da so bile institucije ne­
posredne demokracije zapostavljene ali pa popolnoma degradirane. V tem 
kontekstu ekonomski in politični sistem Jugoslavije in idejno-politična plat­
forma KPJ, na kateri sta bila osnovana, po tistem, kar sta konkretno vse­
bovala in po tistem, kar sta v sebi nosila kot potencial, nista objektivno impli­
cirala takšnih razlik v obravnavi in realizaciji osnovnih vprašanj družbe
1 J. B. Tito, Politično poročilo, 5. kongres KPJ, CZ, Ljubljana, 1948, str. 134.
2 Edvard Kardelj, KPJ v borbi za novo Jugoslavijo, za ljudsko oblast in sociali­
zem, 5. kongres KPJ, CZ, Ljubljana, 1948, str. 338.
3 Ibid., str. 356.
61
prehodnega perioda, ki bi lahko privedle KPJ v spopad s sovjetsko interpre­
tacijo teh vprašanj oziroma s sovjetskim vodstvom in Stalinom. Vzroki tega 
spopada so bili v tistem vprašanju, ki je bilo predmet nesporazumov tudi 
med drugo svetovno vojno, in do katerega je stališče KPJ ostalo nespreme­
njeno. To je bila trdna opredelitev KPJ, da samostojno vodi politiko razvoja 
Jugoslavije, brez ozira na stopnjo, do katere so ti procesi lahko bili podobni 
tistemu, kar se je dogajalo v Sovjetski zvezi.«4 Drug element, ki je v tem 
trenutku razvoja jugoslovanske družbe tudi vplival na sprejem omenjene 
odločitve, je pojav birokratske samovolje, ki je povzročil upadanje revolucio­
narnega in delovnega razpoloženja. To je privedlo do negativnih posledic tega 
načina upravljanja, ki ni bil več zmožen mobilizirati delovno iniciativo množic, 
kar je obenem predstavljalo tudi že nevarnost etatizma za samo bit revolucije. 
Tretji element, ki je vplival, je izhajal iz eskalacije spora, kar je porodilo 
potrebo po spoznavanju družbenega karakterja tiste politike, ki je pritiskala 
na politiko KPJ, poleg tega pa tudi opredelitev jugoslovanskih voditeljev za 
samostojno preučevanje marksizma. Vse to je privedlo do spoznavanja nega­
tivnih pojavov v lastni družbi in do iskanja nove demokratične socialistične 
alternative.5 Oziroma če še enkrat povzamem z besedami drugega avtorja: 
»V sporu s Stalinom in informbirojem so se do kraja izkristalizirale pomemb­
ne razlike v gledanjih na bistvena vprašanja izgradnje socializma v Jugosla­
viji, ki so občasno prihajale do izraza že pred in med narodnoosvobodilno 
borbo. Velike razlike so se pokazale predvsem glede vloge države v socializmu 
in glede odmiranja njenih funkcij, glede vodilne vloge partije oziroma načina 
njenega uresničevanja, glede vloge Sovjetske zveze in odnosov med socialistič­
nimi državami, glede pomena sodelovanja širokih ljudskim množic v Ljudski 
fronti, glede pomena narodnoosvobodilne borbe in vloge Rdeče armade pri 
osvobajanju Jugoslavije itd. Revolucionarne tradicije iz narodnoosvobodilne 
borbe, zaupanje delovnih množic v Komunistično partijo Jugoslavije in prvi 
uspehi povojne izgradnje, so omogočili Jugoslaviji, da je odvrnila sovjetsko 
hegemonijo in nadaljevala uresničevanje samostojne poti v socializem, med­
tem ko tudi mnogo pozneje, po smrti Stalina, takšni poskusi niso uspeli v dru­
gih državah ljudske demokracije. Spor z informbirojem seveda ni vzrok za 
uvedbo samoupravljanja; prej je res, da je do spora s Stalinom prišlo tudi 
zato, ker drugače ne bi bila mogoča samostojna pot Jugoslavije v socializem, 
niti ne bi mogli opustiti sistema administrativnega upravljanja. Za našo revo­
lucijo ,niso bistveni vplivi in elementi stalinizma v njej, temveč tisti tokovi, 
ki so jo privedli do spora s stalinizmom in samim Stalinom. Res pa je, da 
je spor z informbirojem povzročil temeljitejše in globlje analize vzrokov biro­
kratizacije in pospešil vzpostavljanje obrambnih mehanizmov zoper birokrat­
ske deformacije. Temeljna zasluga Komunistične partije je v tem, da je 
v času, ko je bil sistem administrativnega upravljanja še nujen in edino mo­
goč, spoznala začasen pomen in nevarnosti konserviranja takšnega sistema.«6
Proces demokratizacije družbenoekonomskih odnosov, ki se je pričel leta 
1949, je istočasno naletel na ovire zaradi zaostrovanja gospodarske situacije 
kot posledice ekonomske blokade in zaostrovanja v mednarodnih odnosih. 
To se ni izražalo samo na gospodarskem področju, temveč tudi v delovanju
4 Radovan Radonjič, Sukob KPJ sa Kominformom, drugo izdanje, Zagreb, 1976, 
str. 226, 227. Prevedla J. V.
5 Povzeto po zaključkih iz dela R. Radonjiča, Sukob KPJ sa Kominformom, 
Zagreb 1976.
6 Ciril Ribičič, Razvoj skupščinskega sistema v SFRJ, Pravna fakulteta v Ljub­
ljani, Ljubljana, 1978, str. 61.
62
družbenopolitičnih organizacij. »Važnost subjektivnega faktorja, ki naj s po­
litičnimi prijemi podvoji naše sile, je bila zelo očita. Saj smo vrsto ukrepov 
morali v teh letih opirati prvenstveno na zavest in predanost naših ljudi. Naše 
partijske organizacije so to izvrševale ne samo kot politični organi, ampak so 
vskočile povsod tam, kjer je bilo najnujneje. Po V. kongresu se je zato še 
okrepil partijski aparat z raznimi upravami in oddelki. S tem aparatom je 
CK čisto direktno posegal na posamezna področja v prid izvrševanja dnevnih 
nalog. Deloma je tako nastajal dvotirni sistem, deloma pa tesnejše zraščanje 
državnega in partijskega aparata.«7 V okviru delovanja KPS se je takrat priče­
la akcija za boljše delovanje partijskih organizacij, za odpravljanje slabosti, ki 
so obstajale, predvsem pa boj proti sektaštvu pri sprejemanju novih članov 
in boj za aktivizacijo dela množičnih organizacij. Vračanje k preučevanju kla­
sikov marksizma in leninizma, teoretične razprave o karakterju oblasti in 
o nadaljni graditvi socializma v Jugoslaviji, ki so sledile sporu z IB, vse to 
se ni manifestiralo samo v razpravah in odločitvah, ki so bile sprejete v naj­
ožjem političnem vrhu, temveč tudi s porastom števila partijskih tečajev, 
krožkov ter z intenzifikacijo idejnopolitičnega izobraževanja v tovarnah in 
ljudskih odborih, kar se je močno razširilo med letom 1949. Težišče demo-- 
kratizacije odnosov pa je bilo v teh prvih letih vendarle v procesu decentra­
lizacije na področju upravno-gospodarskih odnosov, kar je bilo pogoj za uspeš­
no delovanje delavskih svetov. Poudariti je namreč treba, da je izvolitev prvih 
(poskusnih)8 delavskih svetov potekala v času, ko je upravno-gospodarski 
aparat še vedno deloval v razmerah in v okviru zakonskih določil centralizi­
ranega načina upravljanja, ter da je proces spreminjanja teh odnosov nujno 
zahteval določen čas, kot je dejal E. Kardelj: »...Imam v mislih nujnost 
stalnega procesa prilagojevati organizacijo upravnega aparata razvoju socia­
lizma sploh, razvoju proizvajalnih sil in socialistične zavesti ljudstva. Ne mo­
remo reči, da je katerakoli izmed teh oblik stalna — vse so v procesu gibanja 
in odmiranja. Gre le za to, da vidimo, v katero smer gre ta proces. To odmi­
ranje se ne bo izvršilo čez noč, vendar moramo določeno smer postaviti in 
zagotoviti.«9
Za formalen začetek procesa demokratizacije in procesa deetatizacije v ju­
goslovanski družbi oz. nastopa t. i. obdobja socialistične demokracije (za 
primero s prejšnjim obdobjem ljudske demokracije) lahko smatramo sprejem 
zakona o ljudskih odborih v ljudski skupščini FLRJ 28. maja 1949. Bolj po­
memben kot sprejem samega zakona je bil v tistem trenutku govor E. Kar­
delja ob sprejemu zakona; v govoru je podal analizo vseh ključnih značilnosti 
in načel državne graditve pri nas ter pojasnil namen zakona. »Namen zakona 
je ta, da — v popolnem soglasju z načelom enotnosti oblasti in demokratič­
nega centralizma — pride čimbolj do izraza tista globoka demokratična težnja 
ljudskih množic po samoupravljanju, po neposrednem sodelovanju v uprav­
ljanju države, ki je bila vselej značilna za vsa resnično ljudska gibanja v svetu, 
posebno pa mora biti značilna za revolucionarni proletariat in za socialistično 
demokracijo. S tem seveda nisem hotel reči, da smo dali s tem zakonom
7 Politično-organizacijsko poročilo o delu ZKS v dobi med IL in III. kongresom 
ZKS, CZ, Ljubljana, 1954, str. 34, 35.
8 Izraz »poskusni delavski sveti« se v literaturi večkrat uporablja za tiste DS, 
ki so bili izvoljeni pred sprejemom zakona o upravljanju državnih gospodarskih 
podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih. Tu ga uporabljam 
le za to, da jih časovno ločim od kasnejših.
9 Edvard Kardelj, Tendence razvoja ljudskih odborov, PNSG, II, DZS, Ljubljana, 
1955, str. 45.
63
zgled popolnega demokratizma, ki mu ni mogoče več ugovarjati in ki se ne 
more dalje razvijati. Takega demokratizma sploh ni, ko pa bodo nekoč dozo­
reli družbeni pogoji za tako ,popolno' demokratizacijo, tedaj to ne bo več 
demokratizacija, kajti tedaj bo demokracija sploh odmrla kot državna oblika 
in nadomestila jo bo svobodna človeška skupnost proizvajalcev.«10
V govoru je podal tudi analizo pojma ljudske demokracije, naslanjajoč se 
na trditve klasikov marksizma, nasproti interpretacijam nekaterih »teoreti­
kov« iz dežel »ljudske demokracije«, in zapisal: »To pomeni, da ljudska 
demokracija ni noben ,most' med diktaturo buržoazije in diktaturo prole­
tariata, ampak je lahko samo ime za celo vrsto specifičnih oblik v prehodnem 
obdobju k socializmu, v prehodnem obdobju, katerega vsebina je ravno dikta­
tura proletariata, ne pa nekaj »tretjega',«11 ter nadaljeval: »Razvoj socializma 
ne more potemtakem iti po nobeni drugi poti razen po poti nenehnega poglab­
ljanja socialistične demokracije v smislu čedalje večje samouprave ljudskih 
množic, v smislu čedalje večjega pritegovanja ljudskih množic k delu držav­
nega stroja — od najnižjih organov do najvišjih, v smislu vedno večjega sode­
lovanja pri neposrednem upravljanju v vsakem posameznem podjetju, usta­
novi itd. ... če se ne ravnamo po teh načelih, nujno zaidemo v birokratizem 
in v nevarnost, da se birokratski aparat v odnosu do ljudskih množic vedno 
bolj osamosvaja in da se jim vedno bolj podreja,«12 in končal: »Kolikor bolj 
bo socialistična demokracija dejansko socialistična, to se pravi, kolikor bolj 
bodo iz socialistične države izginjali ostanki kapitalizma in negativne pretek­
losti sploh, toliko bolj bo socialistična demokracija postajala splošna ljudska, 
toliko odločneje bo razvijala samoupravo ljudskih množic, vse dotlej, dokler 
se ne bo spremenila v pravo svobodo za vse ljudi, s čimer bo kot državna 
oblika dejansko odmrla.«13
Ko je naprej razlagal načelo samoupravnosti, je zapisal tudi naslednje: 
»Napačno bi bilo misliti, da se načelo samoupravnosti nanaša samo na take 
organe oblasti, kakor so ljudski odbori. Ne, to načelo moramo čedalje bolj 
razvijati povsod, v sleherni organizacijski enoti našega družbenega življenja. 
Njene elemente moramo razvijati v podjetjih, ustanovah itd. — vsepovsod, 
kjer lahko iniciativnost množic pomaga do večjih in boljših rezultatov.«14 
S tem je bila tudi prvič javno napovedana izvolitev delavskih svetov v pod­
jetjih. Ob tem je E. Kardelj omenil že obstoječo obliko sodelovanja pri uprav­
ljanju, in sicer posvete direktorjev s predstavniki kolektiva, ter dejal: »To 
nepopolno, spontano obliko je treba še bolj spopolniti in jo spremeniti v stal­
no obliko neposrednega sodelovanja delavcev pri upravljanju podjetij ... To 
obliko naše ljudske demokracije moramo razvijati ne samo v širino, ampak 
tudi po vertikalni liniji v tem smislu, da bodo tudi višji organi gospodarske 
uprave pritegnili k neposrednemu sodelovanju delavca — proizvajalca.«15 Po­
jav partikularističnih teženj, ki bi ob nepravilnem razumevanju teh načel 
lahko nastopil, je E. Kardelj kakor tudi drugi, ki so takrat o tem pisali, ocenil 
kot veliko manj nevaren od birokratizma.
V tem novem zakonu o ljudskih odborih je bila spremenjena vloga odbo­
rov toliko, da to niso bili več samo naj višji organi državne uprave, temveč
10 Edvard Kardelj, O ljudski demokraciji v Jugoslaviji, PNSG, I, DZS, Ljubljana, 
1958, str. 393.
11 Ibid.
12 Ibid., str. 436.
13 Ibid., str. 438.
14 Ibid., str. 445.
15 Ibid., str. 456.
64
tudi edini organi ljudske oblasti na svojem področju. Zakon je prinesel ne­
koliko bolj podrobne določbe o organizaciji ljudskih odborov ter o zborih 
volivcev. Kot novost se v tem zakonu pojavljajo sveti in komisije državljanov. 
Sveti se ustanavljajo pri izvršilnih odborih, v njih pa sodelujejo zastopniki 
množičnih organizacij, ustanov in podjetij in sodelujejo kot pobudniki ali 
izvajalci določenih nalog. Komisijo državljanov pa imenuje izvršilni odbor 
za izvedbo posameznih zadev na področju gospodarstva, kulture in komunal­
nega napredka.16
V zvezi z novimi nalogami, ki jih je terjal proces decentralizacije, je zakon 
predvideval tudi ustanovitev oblastnih ljudskih odborov.
Glede organizacije dela izvršilnih odborov ljudskih odborov pa je določal 
ustanavljanje poverjeništev (namesto prej obstoječih oddelkov), v okviru 
katerih so se lahko ustanavljali tudi posamezni sektorji, oddelki, uprave, ko­
misije itd. Predvsem pa naj bi spodbudil večjo gospodarsko aktivnost ljud­
skih odborov v smeri »... krepitve lokalnega gospodarstva, nadaljevanja 
utrjevanja ekonomske osnove ljudskih odborov in s tem tudi krepitve lokalne 
samouprave«.17 V ta namen so v zakonu pristojnosti ljudskih odborov na tem 
področju bile posebej razčlenjene, kar naj bi zagotovilo tudi njihovo dosledno 
izvajanje.
Vendarle pa do uresničevanja teh načel o demokratizaciji ljudske oblasti 
v naslednjih mesecih še ni prišlo, kar kažejo priprave na volitve novih kra­
jevnih ljudskih odborov, ki so potekale jeseni 1949. Na plenumu CK KPS, ki 
je bil 7. in 8. oktobra 1949 in na katerem je bila volitvam v KLO posvečena 
ena od točk dnevnega reda, je referent za to vprašanje dr. Marjan Brecelj 
opozoril na dejstva, da je na področju osamosvojitve KLO, na kar je opozarjal 
že Miha Marinko ob volitvah leta 1947, bilo malo storjenega. »V celoti vzeto 
stoji še vedno pred nami naloga afirmacije KLO kot resničnih predstavnikov 
ljudskodemokratične oblasti, predvsem seveda na našem podeželju.«18 Ko je 
Miha Marinko na plenarnem zasedanju GO OFS, ki je sledilo 28. oktobra 
1949, govoril o nalogah OF pred volitvami KLO, je prav tako opozarjal na 
še obstoječe pomanjkljivosti v stanju KLO. »Imeti moramo pred očmi, da je 
cilj volitev konsolidacija in preusmerjanje KLO-jev za pospešeno socialistično 
družbeno preobrazbo. V KLO-jih bi se morali volivci zliti s svojim oblastnim 
organom v tesno celoto, nastati bi morale pravzaprav neke vrste komune ... 
Jasno je, da bo ponekod treba postaviti vprašanje zbora volivcev, ker se mar­
sikje ti zbori niso vršili.«19 Glede vprašanja premajhne gospodarske iniciative 
KLO in reševanja le-tega pa je obrazložil: »Vlada je na eni svojih zadnjih 
gospodarskih sej obravnavala problem krajevnih ljudskih odborov. Sklenila je 
nekaj popravkov pri udeležbi na viških proračunskih dohodkov... Aktivni 
okraji naj dajo iz svojih viškov potrebno materialno in finančno pomoč KLO- 
jem, na drugi strani pa je vlada dala za pasivne kraje oblastnim odborom 
na razpolago določena sredstva.«20
Glede volitev, ki so bile 11. in 18. decembra, naj omenim še to. Na teh 
volitvah je bilo po predhodnih spremembah izvoljenih 1195 krajevnih ljudskih 
odborov (72 manj kot na prejšnjih) in število odbornikov se je povečalo z 8 
na 11. Poleg tega je bil tudi nekoliko spremenjen volilni zakon, ki je določal,
16 UL FLRJ, 49/49.
17 Edvard Kardelj, op. cit., str. 474.
18 Arhiv CZ ZKS, Plenum CK KPS, 7. in 8. oktobra 1949, referat dr. M. Breclja.
19 Ljudska pravica, 30. 10. 1949.
20 Ibid.
5 — Zgodocina samoupracljanja 65
da mora imeti vsak kandidat za ljudskega odbornika svojo volilno enoto, kar 
naj bi zagotovilo neposreden stik z volivci in neposredno odgovornost vo­
livcem.21
O tem, kako so zaživeli sveti državljanov v naslednjem letu, je E. Kardelj 
zapisal: »Dejansko so zamrli in se ta stvar slabo izvaja, a kolikor se le izvaja, 
se izvaja zgolj formalno, da je število sestankov večje. Tako je onemogočeno 
postopno uresničevanje težnje, da bi oblast preko aktivov in svetov državlja­
nov neposredno prešla na ljudske množice.«22
Dejanski proces decentralizacije državne uprave se je začel že konec leta 
1949 in v prvi polovici leta 1950 in je, kot rečeno, predstavljal pogoj za uspeš­
no delovanje delavskih svetov. V tem obdobju je decentralizacija potekala 
predvsem kot prenos pristojnosti z zvezne na republiško raven ter v smislu 
priprav tako okrajnih kot krajevnih ljudskih odborov, da bi se usposobili za 
funkcije, ki naj bi jim pripadale v okviru nadaljnje decentralizacije.
Prvi ukrepi na tem področju so bili sprejeti že leta 1949. V ta namen so 
bili ustanovljeni oblastni ljudski odbori, formalno 11. maja, čeprav so pri­
prave potekale že predtem. To je narekovalo tudi novo teritorialno razdelitev 
in v Sloveniji so bile ustanovljene 3 oblasti — ljubljanska, mariborska in 
goriška. Za te odbore so veljali isti predpisi kot za ostale ljudske odbore, 
njihove pristojnosti pa so določali republiški predpisi.
Istočasno je prve spremembe doživela tudi republiška vlada, kjer so bila 
ustanovljena nova ministrstva in sveti (ministrstvo za znanost in kulturo in 
kasneje za elektrogospodarstvo in rudarstvo). Poleg tega je prišlo že poleti 
1949 do prvega prenosa nekaterih gospodarskih panog v republiško upravlja­
nje, ko sta bili ukinjeni zvezni generalni direkciji tekstilne industrije in indu­
strije usnja ter gume, namesto le-teh pa se je ustanovila zvezna uprava indu­
strije tekstila, usnja in gume v sklopu ministrstva za lahko industrijo. Naloga 
zvezne uprave je bila, da kot koordinacijski organ skrbi za organizacijske 
in razvojne probleme tega področja.23 V začetku leta 1950 je sledila ukinitev 
zveznih ministrstev za elektrogospodarstvo in za rudarstvo ter ustanovitev 
ustreznih komitejev. »Ustanovi se komite za elektrogospodarstvo vlade FLRJ, 
kot njen organ za vodstvo zadev splošnega državnega pomena na področju 
elektrogospodarstva in za koordiniranje dela republiških organov, ki so pri­
stojni za te zadeve.« Komite so sestavljali predsednik komiteja, ki je bil mi­
nister vlade FLRJ, ministri iz republik in imenovane osebe24 Ko je B. Kidrič 
pojasnjeval to etapo reorganizacije, si je nadaljnjo smer reorganizacije pred­
stavljal tako, da bi se v okviru zvezne vlade ustanovili sveti ministrov, ki pa 
ne bi bili organizirani več samo na osnovi gospodarskih panog, temveč kot 
zaokroženi kompleksi več panog, npr. energetika in ekstraktivna industrija, 
predelovalna industrija, strojegradnja, denarne operacije, planiranje itd. (vse­
ga skupaj je naštel 11 takih kompleksov).25 Ob tem je potrebno poudariti nove 
pozitivne elemente omenjenih sprememb. Prvič to, da so v delu zveznih svetov 
neposredno sodelovali tudi ministri iz republik. »Le-ta bo na eni strani sred­
21 Stenografski zapiski ljudske skupščine LRS, 6. redno zasedanje 21. oktobra 
1949, Ljudska skupščina LRS, Ljubljana 1949, str. 13.
22 Edvard Kardelj, Tendence razvoja ljudskih odborov, PNSG II, DZS, Ljublja­
na, 1955, str. 38.
23 UL FLRJ 63/49.
24 UL FLRJ 10/50.
25 Boris Kidrič, Ekspoze o reorganizaciji našega upravljanja, Zbrano delo IV, 
CZ, Ljubljana, 1976, str. 137.
66
stvo proti birokratičnemu centralizmu, ker bodo v samem zveznem oziroma 
zvezno-republiškem vodstvu mnogo bolj neposredno prišle do izraza repub­
liške potrebe, po drugi strani pa bo ta novost tudi sredstvo proti gospodar­
skemu partikularizmu, ker bodo imeli vsi tovariši mnogo bolj pred očmi 
splošne državne potrebe in naloge, kot pa je bilo doslej mogoče.«26 27 28 Drugič, 
da je bila ost teh ukrepov usmerjena tudi na zmanjšanje birokratskega apa­
rata in borbo proti birokratizmu, ki se je v teh letih razvil na zvezni ravni 
in ki ga je B. Kidrič takole označil: »Tu gre predvsem za družbeni pojav 
birokratizma v graditvi socializma oziroma v socializmu, t. j. za dejstvo, da 
začne v praksi ljudsko demokracijo, ki sloni na široki ljudski iniciativi in 
zavestnem sodelovanju čim širših ljudskih množic, zamenjavati čedalje bolj 
obsežna in čedalje bolj kompletna birokracija, ki se tudi čedalje bolj izloča 
iz procesa produkcije in dviga nad njega kot njegov varuh in parazit.«27 In 
tretjič, da se v tem kontekstu prvič omenja nov način planiranja v gospo­
darstvu, in sicer planiranja balansa in proporcev med gospodarskimi opera­
cijami, kar naj bi planske organe usmerilo k bolj »gospodarsko-političnim 
analizam sedanjih in bodočih možnosti in kot tak nudil svetu (gospodarske­
mu, op. J. V.-S.) teoretično predelani material.«28
V večjem obsegu je bil prenos podjetij iz pristojnosti zveznih upravnih 
organov v pristojnost organov vlad ljudskih republik opravljen 3. aprila leta 
1950, zajel pa je vsa podjetja kemične, steklarske, papirne, tobačne, živilske, 
medicinske in cementne industrije. Dejanski prenos je bil opravljen 15. apri­
la.29 Neposredno po tem so prenehala obstajati zvezna ministrstva za kmetij­
stvo, gozdarstvo, lahko industrijo, gradnje, trgovino in preskrbo, državne 
nabave, in ustanovljeni so bili naslednji sveti vlade FLRJ: za kmetijstvo in 
gozdarstvo, za predelovalno industrijo, za gradbeništvo in gradbeno industri­
jo, za blagovni promet ter za promet in zveze.30 Podjetja črne metalurgije in 
strojegradnje pa so še vedno ostala pod zvezno upravo. Po stanju 15. aprila 
je bilo v Sloveniji le še 16 podjetij zveznega značaja, in sicer: Nafta Lendava, 
Železarna Štore, Železarna Jesenice, Železarna Guštanj, Rudnik svinca in to­
pilnica Mežica, Tovarna glinice in aluminija Strnišče, Rudnik živega srebra 
Idrija, Topilnica in valjarna cinka Celje, Titovi zavodi Litostroj Ljubljana, 
Tovarna avtomobilov TAM Maribor, Tovarna konstrukcij in vijakov »Sploš­
na« Maribor, Tovarna kmetijskih strojev Maribor, Metalna industrija »Impol« 
Slovenska Bistrica, Železniška delavnica Maribor, »Iskra« Kranj ter Elan 
Gorjuše.31
S tem v zvezi se je bistveno spremenila struktura upravno-gospodarskega 
aparata na zvezni in republiški ravni. Na zvezni ravni je bil 31. maja 1950 
ustanovljen gospodarski svet vlade FLRJ, katerega so poleg že omenjenih 
svetov sestavljali še minister za finance, minister za težko industrijo, minister 
za zunanjo trgovino, minister za delo, pomočnik ministra za narodno obrambo 
ter predsednik zvezne planske komisije. Naloga sveta je bila koordinirati delo 
gospodarskih uradov in ustanov.32 Spremenjena je bila tudi organizacija zvez­
ne planske komisije, ki so jo odtlej sestavljali njen predsednik in predsedniki 
planskih komisij iz republik.
26 Ibid., str. 143.
27 Ibid., str. 139.
28 Ibid., str. 144.
29 UL FLRJ 25/50.
30 UL FLRJ 27/50.
31 Arhiv Slovenije (AS), Fond Planske komisije (PK), f. 75.
32 UL FLRJ 38/50.
67
Temu je sledilo tudi postopno ukinjanje generalnih in glavnih direkcij 
ter zveznih uprav. Med zadnjimi je te spremembe doživelo ministrstvo za 
težko industrijo in njegove direkcije, katerega naslednik je postal svet za 
strojegradnjo; vodstvo podjetij te zvrsti pa sta še vedno ohranili na zveznem 
nivoju osnovani generalni direkciji za strojegradnjo in za črno metalurgijo. 
Ves čas poteka reorganizacije je tekla tudi razprava o podrobnostih teh ukre­
pov kakor tudi o oblikah nadaljnje decentralizacije, saj se je s temi prvimi 
ukrepi zmanjšal in reorganiziral le upravno-gospodarski aparat na zveznem 
nivoju (20—30 «Vo), medtem ko se je zaradi prenosa pristojnosti okrepila re­
publiška uprava.
Na republiški ravni so, v okviru vlade LRS, ti ukrepi privedli do naslednjih 
sprememb. Odpravljena so bila ministrstva za industrijo, za lesno industrijo, 
za elektrogospodarstvo, za rudarstvo in za komunalne zadeve, ustanovljeni 
pa sveti za predelovalno industrijo (katerega so, na primer, sestavljali poleg 
predsednika sveta, ki je bil član vlade LRS, še generalni direktor za tekstilno 
in usnjarsko industrijo, generalni direktor za kovinsko, predelovalno in elek­
troindustrijo, generalni direktor za kemično industrijo ter generalni direktor 
za lesno industrijo), za energetiko in ekstraktivno industrijo, za blagovni pro­
met, za kmetijstvo in gozdarstvo ter za blagovno gospodarstvo. Za koordina­
cijo vseh resorov gospodarstva pa je bil ustanovljen gospodarski svet vlade 
LRS, katerega so poleg predsednika, za katerega je bil imenovan Sergej 
Kraigher, sestavljali predesedniki naštetih svetov, predsednik planske komi­
sije, minister za finance, minister za gradnje ter minister za delo. Za opera- 
tivno-upravno vodenje podjetij republiške industrije, ki jih je bilo po novem 
271, so se formirale še ustrezne generalne direkcije, ki so zamenjale prej 
obstoječe upravne organe (glavne direkcije). O funkciji svetov in generalnih 
direkcij je B. Kidrič dejal: »Sveti, uvedeni tako v republiških kakor v zvezni 
vladi za splošno koordinacijo gospodarskih poslov kompleksnih gospodarskih 
panog, niso več gospodarska ministrstva starega tipa, ki so ustrezala izključno 
državnim lastninskim pravicam v socialističnem sektorju in po katerih je 
upravni gospodarski aparat dobival vse večje in širše kompetence. Sveti so, 
naravno, ostali organi državne gospodarske uprave, toda hkrati so postali 
kolegijska telesa, v katerih so neposredno zastopane samo generalne direkcije 
kot višja, v bližnji bodočnosti že čisto nedržavna oblika gospodarskega zdru­
ženja. Že s sedanjimi reorganizacijskimi ukrepi državne uprave se potem­
takem tudi v svetih kot organih vlade pojavlja začetni element sodelovanja 
neposrednih proizvajalcev. Seveda se ustvarjajo s tem široke možnosti za 
nadaljnje postopno odmiranje državnih funkcij na področju gospodarstva.«33 
(Priloga 13.)
Spomladi leta 1950 so se pričele tudi priprave za prenos gospodarskih 
pristojnosti na ljudske odbore, ob tem pa se je odprlo tudi vprašanje pri­
pravljenosti oz. sposobnosti obstoječega aparata ljudskih odborov za takšno 
povečanje nalog in odgovornosti. Tako je na seji odbora za ljudsko oblast 
FLRJ 25. junija 1950 E. Kardelj ocenil izvršeno reorganizacijo takole: »Danes 
smemo brez pretiravanja reči, da smo storili pomemben korak naprej v gra­
ditvi našega zveznega državnega aparata, in to ne samo glede njegove politične 
trdnosti, ampak tudi glede njegove kvalitete. Zlasti zadnja reorganizacija zvez­
nega aparata nam je dala manjši, zato pa kvalitativno trdnejši aparat. Zdaj 
intenzivno delamo na tem, da bi zmanjšali tudi republiški aparat in ga kva­
33 Boris Kidrič, O reorganizaciji državne gospodarske uprave, Zbrano delo 4, 
CZ, Ljubljana, 1976, str. 163.
68
litativno dvignili, da bi lahko boljše od prejšnjega opravljal svoje funkcije, 
posebno še tiste, ki bodo odslej pripadale temu aparatu. Ne bi pa mogli 
reči, da smemo biti zadovoljni glede strokovnega izpopolnjevanja aparata 
okrajnih ljudskih odborov. Zato prihajamo danes v položaj, da se vse tisto, 
kar ukrepamo glede reorganizacije našega aparata, glede nadaljnjega razvi­
janja socialistične demokracije v naši deželi, lahko razbije spričo premajhne 
sposobnosti okrajnih ljudskih odborov in njihovega aparata.«34 Istočasno je 
tudi podal kritično oceno stanja ljudskih odborov in obsodil njihovo kam­
panjsko delovanje in pojave samovolje kot posledico organizacijske nespo­
sobnosti odbora, da določene naloge pravilno uresničuje. Zato je predlagal, 
naj se v interesu uspešnega prevzemanja novih nalog ljudski odbori organi­
zirajo »tako, da lahko posamezne panoge delavnosti ljudskih odborov funk­
cionirajo samostojno, ne glede na potrebe druge panoge, ne pa da bi se 
dogajalo, da kadar se začne odkup, preneha v okraju vsaka druga dejav­
nost .. .«35 in naj se odbori kadrovsko okrepijo predvsem s strokovnimi kadri, 
ker se je dogajalo, da se je kot posledica pomanjkanja ustreznih strokovnih 
kadrov širil aparat ljudskega odbora in »... tako imamo pri poslu, ki bi ga 
količkaj dober strokovnjak opravil brez posebnih težav, štiri do pet ljudi, 
ki vsi skupaj ne morejo narediti, kar je potrebno, kar bi naredil en sam«.36 
Ob vprašanju kadrov je E. Kardelj načel še eno od važnih vprašanj tistega 
časa, in sicer pojav zraščanja državnega aparata in partije, kateremu je 
nasprotoval: »Sedaj je na terenu takšno stanje, da je bil sekretar partij­
skega komiteja praviloma izvoljen za predsednika ali sekretarja, v glavnem 
vodilnega človeka v okrajnem ljudskem odboru. Posledica tega je bila, da 
je partijski komite v nekem pogledu zrastel z aparatom okrajnega ljudskega 
odbora. Na ta način je tako rekoč izginil tisti družbeni faktor, ki bi moral 
kontrolirati državni aparat, ga kritizirati v imenu ljudstva in v imenu partije. 
Partija je avantgarda delovnih ljudi in v imenu proletariata, v imenu delov­
nega ljudstva mora kritizirati ta aparat ter se boriti zoper napake in pomanj­
kljivosti v njem. Toda zaradi omenjenega zraščanja smo to orožje vzeli iz 
rok tako partiji kakor delovnemu ljudstvu. V prvih povojnih letih je bilo 
tako združevanje funkcij brez dvoma potrebno ... CK naše partije meni, da 
partijske organizacije na prihodnjih volitvah ne smejo kandidirati za izvršilni 
odbor okrajnega odbora Fronte sekretarja okrajnega partijskega komiteja.«37 
Opozoril pa je tudi, da je potrebno povečati avtoriteto svetov državljanov, 
zato naj bi skupščine ljudskih republik izdale ustrezne zakone o svetih in 
aktivih državljanov. Glede KLO pa je menil, da je potrebno narediti analizo 
stanja teh odborov, in to individualno, ker le-ti delujejo v različnih razmerah. 
Opozoril je tudi na zastoj pri sprejemanju statutov ljudskih odborov. »... Sta­
tut ni samo zunanja oblika, ampak je nujno potreben instrument za utrditev 
našega demokratičnega sistema. Naj bo ta statut tudi slabši, vendarle pa bo 
tu, in v njem bodo navedene naloge ljudskega odbora, pravice ljudskega od­
bora, dolžnosti ljudskega odbora do državljanov, pravice ljudskih odborov do 
drugih organov oblasti, pravice državljanov do ljudskih odborov, itd.«38
V gospodarski politiki in operativi pa kljub sprejemu zakona o ljudskih 
odborih in načel, ki jih je zakon impliciral, decentralizacije še ni bilo občutiti.
34 Edvard Kardelj, Tendence razvoja ljudskih odborov, PNSG II, DZS, Ljub­
ljana, 1955, str. 35.
35 Ibid, str. 37.
36 Ibid.
37 Ibid, str. 43.
38 Ibid, str. 46.
69
To lahko trdimo predvsem za leto 1949 in v veliki meri za leto 1950. »Centra­
liziranje vseh sil na najnujnejše planske naloge je celo krepilo administra­
tivni način vodenja gospodarstva. Tak način planiranja in izvrševanja plan­
skih nalog je zahteval vzporedno pojačanje organizacijsko-političnih prijemov, 
ki naj bi zagotovili ne samo bikrokratski, administrativni pritisk za izvajanje 
nalog, ampak tudi globljo zavestno in politično orientacijo delovnih ljudi 
pri tem.«39 Kljub prenosu upravno operativnih funkcij z zveze na republiko 
se ni bistveno spremenil način gospodarskega upravljanja in poslovanja pod­
jetij. Nasprotno, v letu 1949 še vedno beležimo primere, ko vrsta podjetij 
lokalnega pomena oz. tistih, ki so bila v pristojnosti okrajev, preide pod 
republiško upravo.40
Poglavitna skrb na gospodarskem področju je v teh letih veljala izvajanju 
petletnega načrta. Plan je bil leta 1949 uspešno izpolnjen, v zveznem merilu 
s 100,4%, kar je B. Kidrič označil kot strateško zmago, ki jo je dosegla naša 
partija v boju za petletni plan in proti kominformovskemu revizionizmu. 
Kljub razdoru gospodarskih pogodb, neizpolnjevanju prevzetih gospodarskih 
obveznosti in gospodarski blokadi članic kominforma so se investicije v letu 
1949 dvignile. Dvignila se je tudi produktivnost dela, zaradi novih kapacitet, 
pa tudi zaradi izboljšanja delovnega procesa. Obseg industrijske proizvodnje 
se je v Sloveniji povečal za 16%, le ponekod so se pojavile težave zaradi 
pomanjkanja materiala in surovin. Dodatne težave v gospodarstvu so nasto­
pile leta 1950 zaradi posledic suše, kar se je izražalo tudi v problemih pre­
hrane prebivalstva v mestih. Poleg tega so se v letu 1950 pri investicijski 
graditvi še vedno čutile posledice blokade, pridružile pa so se jim še zvišane 
cene surovin in drugega materiala na svetovnem tržišču. Kljub temu se je 
leta 1950 celotna jugoslovanska industrijska proizvodnja zvišala za 6 % v pri­
merjavi z letom 1949. Skratka, vse najpomembnejše panoge, ki naj bi zago­
tovile izpolnitev petletke, so beležile rast v proizvodnji, za kar so imeli ne­
malo zaslug napori delovnih kolektivov ter novo izvoljenih delavskih svetov 
in upravnih odborov.41
Omenim naj še najbolj bistveno politično aktivnost, ki je v teh letih po­
tekala v podjetjih in širše v gospodarstvu, sa je angažirala ljudske odbore 
in družbenopolitične organizacije. V ospredju je bila ves čas akcija za dvig 
produktivnosti dela, za izboljšanje procesa dela in delovne discipline ter za 
znižanje polne lastne cene v podjetjih. Da so se tudi na tem področju pone­
kod pojavljali zastoji, pričajo opozorila, da je potrebno odpraviti kampanj­
sko izpolnjevanje planov ob koncu leta.
V teh letih je bilo zlasti občutiti pomanjkanje delovne sile, kar je bil po­
nekod vzrok za neizpolnjevanje planov, kot npr. pri izvajanju nekaterih in­
vesticij in zlasti plana v gradbeništvu. »Nerealizirana dobava planirane meha­
nizacije je torej zahtevala za gozdarstvo in rudarstvo več tisoč novih delav­
cev, ki smo jih mobilizirali bodisi kot prostovoljce, bodisi kot stalne delavce 
iz naših vasi. S tem se je bistveno zaostril problem delovne sile, ker smo 
morali hkrati zagotoviti potrebno število delavcev za povečano proizvodnjo 
težke industrije.«42 Kljub temu da se je število delovne sile v Sloveniji pove-
39 Politično-organizacijsko poročilo o delu ZKS v dobi med 2. in 3. kongresom, 
3. kongres ZKS, CZ, Ljubljana, 1954, str. 34.
40 UL LRS 21., 22., 26., 49.
41 Povzeto po podatkih iz stenografskih zapiskov 2. rednega zasedanja ljudske 
skupščine FLRJ, decembra 1950.
42 Stenografski zapiski ljudske skupščine FLRJ, 3. izredno zasedanje, januarja 
1950, str. 36.
70
calo od 188 000 zaposlenih leta 1946 na 248 211 leta 1952 (konec decembra
1949. leta jih je bilo 207 600),43 je bilo npr. za leto 1949 izračunano, da bo pri­
manjkovalo okoli 20 000 delavcev, v železarni Jesenice pa se je to število 
stalno gibalo okoli številke 800. »Vprašanje delovne sile je pri nas v prvi vrsti 
vprašanje spremembe socialne strukture našega prebivalstva, katero vodi in 
ki jo terja nagli tempo naše industrializacije ... Kateri problemi so povezani 
z vprašanjem delovne sile? Nedvomno je tu eden izmed osnovnih problemov 
stanovanj, tovarniških in drugih ekonomij, dobrega organiziranja službe delav­
ske preskrbe — za vse to pa so v prvi vrsti odgovorne direkcije podjetij.«44 
To pomanjkanje se je deloma reševalo z angažiranjem frontnih in drugih 
delovnih brigad, zlasti v gozdarstvu. Iz istega razloga so tekle tudi stalne 
akcije za ustalitev delovne sile, proti fluktuaciji in izostankom z dela. Eden 
glavnih vzrokov za pomanjkanje delovne sile je bilo neizpolnjevanje planov 
na področju družbenega standarda, vzrok temu pa je bilo prestrukturiranje 
investicij zaradi blokade. Tako se je odnos med investicijami v kapitalno 
graditev in investicijami v družbeni standard vsa ta leta še vedno gibal na 
relaciji 70 Vo : 30 %. B. Kidrič je že leta 1950 opozarjal tudi na drug problem, 
in sicer na potrebo po bolj racionalnem izkoriščanju delovne sile. Zavzel se 
je proti čezmernemu predčasnemu povečanju le-te in za izdelavo realnih ana­
liz teh potreb. Tako se je že istega leta pričela akcija za izkoriščanje rezerv 
delovne sile, za zmanjšanje odvečnega administrativnega aparata, za izbolj­
šanje delovne discipline, ipd. Leta 1950 je bil plan v Sloveniji izpolnjen 
z okoli 35 000 manj zaposlenimi kot leta 1949, zato so se začasno zaustavile 
tudi spremembe v socialni strukturi prebivalstva.45
Kot že rečeno, je v teh letih prišlo do povečanih nalog pri izvozu v vseh 
industrijskih in kmetijskih panogah, zlasti pa v lesni industriji. Zaradi tega 
se je znatno povečala eksploatacija gozdov v Sloveniji. Leta 1949 je bil posek 
planiran na 7 milijonov m3 oz. 350 *°/o tega, kar bi lahko gozdovi dajali v raz­
merah trajne uporabe. Ta plan je bil leta 1950 zvišan za dodatnih 12°/o, v letu 
1951 pa je že upadel za 63 !%.48 Sečnja lesa je prav tako angažirala veliko 
število delovne sile, ob tem pa sta se pojavila še problema oskrbe te delovne 
sile in transporta. Dodatna mobilizacija je potekala v okviru množičnih orga­
nizacij. O tem je B. Kidrič januarja leta 1950 zapisal: »Vprašanje uporabe 
frontnih brigad: na jasnem si moramo biti o tem, kar je paudaril plenum 
CK KPJ. Dokler se ne bodo pričeli izvajati ukrepi za ustalitev delovne sile, 
ne moremo povsem prenehati z uporabo frontnih brigad. Frontne brigade 
v gozdarstvu moramo npr. še nadalje uporabljati, plan izvoza je, kakor veste, 
osnovni del ekonomskega plana za to leto, pa tudi v vsem gospodarskem 
načrtu ne samo tega leta, temveč tudi naslednje leto. Če ne izpolnimo plana 
izvoza, potem ne bomo mogli izpolniti niti drugih nalog petletnega plana.«47 
Sčasoma je bilo ugotovljeno, da izkoriščanje gozdov prinaša izgubo ter da je 
treba to izgubo kriti z akumulacijo drugih, rentabilnih gospodarskih panog
43 Podatki iz referata S. Kraigherja na 2. plenarnem zasedanju CK KPS, 15. in 
16. aprila 1949 (A CK ZKS) ter iz Statističnega godišnjaka FNRJ, leto 1954.
44 Boris Kidrič, O tekočih vprašanjih naše gospodarske politike, Zbrano delo 4, 
CZ, Ljubljana, 1976, str. 32.
45 Stenografski zapiski Ljudske skupščine FLRJ, 3. redno zasedanje, decembra 
1950, str. 79.
46 AS, Fond PK, f. 32.
47 Boris Kidrič, Razprava na seji IO LFJ, Zbrano delo 4, CZ, Ljubljana, 1976,
str. 131.
71
(saj so samo plače za to dejavnost znašale 67,8% brutoprodukta).48 V letu 
1951 je bilo zato sklenjeno, da je bolj rentabilno izvoz lesa nadomestiti s po­
večano proizvodnjo drugega blaga za izvoz, pri čemer pa se je celoten izvoz, 
planiran za leto 1951, zvišal za 40'% v primerjavi z letom 1950. Zaradi zmanj­
šane eksploatacije gozdov so 5300 delavcev lahko zaposlili v drugih panogah.
Z bojem za izvedbo plana je bilo povezano tudi zaostrovanje vprašanja 
socializacije vasi in v okviru tega akcije za ustanavljanje kmetijskih obde­
lovalnih zadrug, za obvezen odkup kmetijskih pridelkov ter boj proti špe­
kulantskim pojavom na vasi. Kmetje so zaradi pojava proste prodaje svoje 
pridelke raje prodajali na prostem trgu, s čimer se je zviševala njihova kupna 
moč. Istočasno pa je zaradi naraščanja mestnega prebivalstva naraščala po­
treba po kmetijskih pridelkih. O nujnosti odkupa ter sektaških pojavih in 
nepravilnostih ob tem je B. Kidrič zapisal: »Poudarjamo še enkrat, da glo­
balnih odkupnih planov za vso državo ne moremo bistveno zniževati, ker bi 
sicer ogrozili prehrano mestnega in industrijskega prebivalstva. Lahko pa 
popravimo določene napake glede planskih odkupnih nalog posameznih re­
publik. Toda za te popravke je potrebna podrobna in dobro utemeljena ana­
liza, ki jo morajo dati predvsem same republike in ki ne teži za tem, da bi 
se znižal globalni splošni državni plan, temveč je usmerjena na to, da se 
najdejo ustrezne možnosti za izpolnitev plana. Težišče vprašanja je torej 
v tem, da borbo proti sektaškim napakam in nepravilnostim že vnaprej pre­
nesemo na pravočasne organizacij sko-tehnične in politične priprave in na pra­
vilno odmero znotraj posamezne republike, t. j. na pravilno porazdelitev na 
posamezne oblasti in posamezne okraje.«49
Na področju lokalnega gospodarstva je bila situacija v omenjenih letih 
naslednja. Zaznamovan je bil stalen dvig deleža lokalne industrije v repub­
liški proizvodnji. (Priloga 14.) Število podjetij pod upravljanjem OLO je leta 
1949 znašalo 234 (največ teh je bilo iz industrije gradbenega materiala, tekstil­
ne, lesne in prehrambne industrije), kar se v začetku leta 1950 ni bistveno 
spremenilo (aprila 1950 jih je bilo 220). Predlogi za prenos podjetij iz repub­
liške v okrajno pristojnost so zajeli 58 podjetij (največ kovinske industrije, 
industrije gradbenega materiala, tekstilne, živilske in usnjarske industrije). 
Za prenos so upoštevali naslednje kriterije: decentralizacijo, dopolnilni karak­
ter omenjenih podjetij ter potrebo po razširitvi ekonomske baze ljudskih 
odborov, pri čemer so bile upoštevane tudi upravne zmogljivosti okrajev in 
mest.50
V lokalni industriji je še vedno veljala razdelitev na lokalno industrijo I 
in II (lokalna industrija I je bila tista, katere proizvodnja je potekala v okvi­
ru državnega fonda razpodelitve). Izpopolnjen je bil sistem planiranja te 
proizvodnje, in sicer na vseh sektorjih, državnem, privatnem in zadružnem, 
le da so v tem primeru vnaprej sestavljali le globalne plane proizvodnje, ne 
pa tudi operativnih. Naloge te industrije so bile predvsem preusmerjati izko­
riščanje kapacitet na proizvodnjo predmetov široke potrošnje. Pri opravljanju 
te naloge se je pokazala precejšnja iniciativnost okrajev, vendarle pa asorti­
ment teh izdelkov ob koncu leta 1949 še ni bil zadovoljiv. Pri planiranju 
lokalne industrije II je veljalo tudi načelo, da se ohrani ravnotežje med
48 AS, Fond PK, f. 32.
49 Boris Kidrič, O tekočih nalogah boja za petletni plan, Zbrano delo 4, CZ, Ljub­
ljana, 1976, str. 122.
50 AS, Fond PK, f. 75.
72
proizvodnjo ter kupno močjo lokalnega prebivalstva. Pri tem naj bi bili pro­
izvodi, nujno potrebni za življenje (hrana, obleka ipd.), zagotovljeni vsem ena­
komerno in po nizkih cenah, medtem ko je za ostalo blago veljalo, da gre 
na trg po višjih cenah. Ker je prav slednje bilo večinoma tisto, kar je pro­
izvajala lokalna industrija, so tudi surovine za to proizvodnjo lokalni in­
dustriji dobavljali po višjih enotnih cenah.
Istočasno, ko se je leta 1948 in 1949 še do potankosti igrajeval sistem 
direktivnega planiranja ter je bila izdelana celotna metodologija planiranja, 
sprejemanja in usklajevanja planov, izdelava operativnih in distributivnih 
planov kakor tudi planiranje odnosa med kupnimi in blagovnimi fondi, se 
leta 1949 že odpira teoretično vprašanje vloge tržišča in zakona vrednosti 
v socialističnem gospodarstvu.
V svojem referatu »O tekočih vprašanjih naše gospodarske politike« na 
II. plenumu CK KPS, od 28. do 30. januarja 1949, je B. Kidrič prvi opozoril 
na nepravilnosti zaradi mišljenja, da so distributivni plani »alfa in omega« 
planskega gospodarstva, in dejal: »Tovariši, ki mislijo, da se lahko vse rešuje 
z distributivnimi plani, pozabljajo, da je vir narodnega dohodka, vir druž­
benega bogastva, njegovega vsestranskega asortimenta — produkcija, ne pa 
distribucija... Iz tega sledi, da je težišče dejanske zadostitve potreb, ki jih 
ima potrošnja, v planih produkcije, ne pa v distributivnih planih. Misliti, da 
je težišče v distributivnih planih, pomeni opravljati Sizifovo delo in samo 
produkcijo vprav oddaljevati od dejanskih potreb potrošnje.«51 Istočasno je 
izrekel trditev, »da ne socializem in ne graditev socializma ne izključujeta 
glede široke potrošnje ponudbe in povpraševanja, marveč da socialistično 
plansko gospodarstvo — v nasprotju s kapitalističnimi produkcijskimi od­
nosi — plansko obvladuje ponudbo in povpraševanje in se ju zavestno po­
služuje kot enega izmed instrumentov planske razdelitve ... Sočasno moramo 
s pravilnim mehanizmom našega planskega gospodarstva v teh globalno na- 
črtanih okvirih, ki onemogočajo na osnovi socialističnih odnosov produkcije 
gospodarske krize itd., zagotoviti, da sta ponudba in povpraševanje polno 
izraženi in da prav ti dve čimbolj usmerjata našo produkcijo v smer za­
dostitve dejanskih potreb in dejanskega odkupa potrošnikov, česar bi ne 
mogel v vseh podrobnostih dogledati niti naj precizne j ši planer. Iz vsega tega 
sledi, da v socializmu kot prvem stadiju komunizma, stadiju, v katerem še 
obstajata ekonomski kategoriji blaga in denar, niso in ne morejo biti ideal 
distributivni plani potrošnje«.52 Iz tega pa je sledil sklep, »od distributivnih 
planov je treba ostro in nedvomno povsod, kjer je produkcija za to zares 
še dovolj visoka, preiti na plansko dirigiranje blaga, vendar tako plansko 
dirigiranje, ki omogoča vsakodnevne korekcije široke potrošnje«.53 V svojem 
ekspozeju o planu leta 1950 pa je glede razporejanja blaga poudaril potrebo 
po prehodu k razporejanju na denarni osnovi. »Ravno zato mislim, da je 
treba našo trgovino še bolj ,komercializirati' in da moramo s sedanjega si­
stema enotnih višjih cen preiti predvsem na režim lokalne industrije II in 
hkrati povečati obseg obvezne oskrbe.«54
51 Boris Kidrič, O tekočih vprašanjih naše gospodarske politike, Zbrano delo 4, 
CZ, Ljubljana, 1976, str. 36 in 39.
52 Ibid., str. 39.
53 Ibid., str. 41.
54 Boris Kidrič, Ekspoze o planu za leto 1950, Zbrano delo 4, CZ, Ljubljana, 
1978, str. 112.
73
1
IZVOLITEV PRVIH DELAVSKIH SVETOV NA ZAČETKU LETA 1950
E. Kardelj je v govoru ob sprejemu zakona o ljudskih odborih maja 1949 
prvič jasno povedal, »da so delavski sveti... zelo pomembni za nadaljnje 
spopolnjevanje socialistične metode vodstva gospodarstva«.55 Napovedal je 
nadaljnje razvijanje in uresničevanje načela sodelovanja proizvajalcev pri 
upravljanju gospodarstva.
Po sprejetju omenjenega zakona so se pričeli še intenzivnejši pogovori 
o samoupravnih pravicah državljanov in možnostih, da se le-te uresničijo. 
Razprave o osnovanju delavskih svetov, o njihovih nalogah in vlogi v podjetju 
so potekale v okviru CK KPJ in na sejah vlade, h katerim so bili pritegnjeni 
tudi predstavniki sindikata.56 O poteku priprav na izvolitev delavskih svetov 
priča tudi govor S. Kraigherja na posvetovanju partijskih in sindikalnih 
funkcionarjev republiških podjetij Slovenije, ki ga je sklical CK KPS 8. ju­
nija 1949. »Tovariš Kraigher je nato omenil, da bodo v tovarnah delavci izvo­
lili delavske svete, ki bodo stalno sodelovali z upravnim vodstvom pri obrav­
navanju planskih nalog in drugih vprašanj. Ti zastopniki delavcev bodo nato 
prenašali sklepe in predloge svojim volivcem, delavcem. To bo zopet močan 
korak naprej v utrditvi kolektivnega dela v tovarnah, hkrati pa bo tako od­
pravljen tudi birokratizem, ki se je marsikje močno ugnezdil.«57
Priprave na samo izvolitev delavskih svetov (DS) so se na zvezni ravni 
pričele proti koncu leta 1949. 23. decembra 1949 sta gospodarski svet zvezne 
vlade in centralni odbor Zveze sindikatov Jugoslavije izdala »Navodilo o os­
novanju in delu delavskih svetov državnih gospodarskih podjetij«. Posredo­
vali so ga republiškim glavnim odborom sindikata ter podjetjem, ki so bila 
izbrana, da se v njih izvolijo prvi delavski sveti.
V navodilu je bilo zapisano, da je naloga DS, da aktivno sodeluje pri 
reševanju vseh najvažnejših vprašanj podjetja, da budno sledi delu in daje 
pomoč pri pospeševanju proizvodnje in dela v podjetju. Navodilo je vsebo­
valo tri poglavja: Osnovanje in naloge delavskega sveta, Volitve delavskega 
sveta in Poslovanje delavskega sveta. Na začetku je pisalo: »S ciljem popolne 
ostvaritve ustavnega načela o neposredni udeležbi delavcev v proizvodnji 
in v izvajanju gospodarske kontrole kakor tudi s ciljem aktivnejšega anga­
žiranja delavcev v borbi za izvrševanje planskih nalog se v državnih gospodar­
skih podjetjih ustanovijo delavski sveti. S pravilno organizacijo delavskih 
svetov se delavcem daje možnost, da pridobe, ne samo, bolj jasen vpogled 
v delo in probleme podjetja, temveč se jim daje možnost neposrednega vpliva 
tako na probleme proizvodnje kot tudi na probleme samega upravljanja pod­
jetja.«58 Prisotnost prvih DS ni pomenila zmanjševanja ali spremembe vloge 
direktorja v upravljanju podjetja in tudi ne zmanjševanja nalog sindikalne 
organizacije (njene glavne naloge so bile vedno vodenje socialističnih tekmo­
vanj z namenom dosegati in presegati planske naloge). Naloge prvih DS so 
bile: seznanjati se s predlogom gospodarskega plana podjetja, z osnovnim 
planom graditve objektov družbenega standarda, s predlogom pravil o delov­
nem redu, jih obravnavati in v zvezi z njimi dajati mnenje in predlagati ukre­
55 Edvard Kardelj, O ljudski demokraciji v Jugoslaviji, PNSG I, DZS, Ljubljana, 
1955, str. 460.
56 Zbornik Fabrike radnicima, Privredni pregled, Beograd, 1964, str. 90.
57 LP, 9. junija 1949. Drugih pričevanj o razpravi o uvedbi DS v Sloveniji, v pre­
gledanih arhivih in literaturi, nisem našla.
58 AS, Fond Zveze sindikatov Slovenije, f. 280.
74
pe za pospeševanje proizvodnje, znižanje stroškov proizvodnje ipd., nadalje, 
predlagati ukrepe za boljšo organizacijo dela v podjetju, razpravljati o siste­
matizaciji delovnih mest in notranji organizaciji podjetij, o normah, razpo­
redu delovnih sil, o predlogih pravil o delovni disciplini ter sodelovati pri 
nadzoru zaščite splošnega ljudskega imetja in razpravljati o pojavih neodgo­
vornega odnosa do le-tega. Kot posebna naloga je bilo podčrtano, naj se DS 
vztrajno zavzema za odpravljanje težav, nastalih v zvezi z uresničevanjem 
planskih nalog, in naj se bori proti vsem oportunističnim in sovražnim poja­
vom, ki se izražajo s podcenjevanjem naših sil.
Glede volitev DS je navodilo določilo, naj se DS voli na zboru vseh de­
lavcev; skliče naj ga sindikalna organizacija. Volitve naj potekajo ob začetku 
vsakega leta s tajnim glasovanjem in na isti način kot volitve v odbore sin­
dikalne podružnice.
Število članov prvih DS naj bi bilo 1—5 % vseh zaposlenih, njihovo število 
pa ni smelo presegati 100, ker bi bil drugače DS nesposoben za operativno 
delo. Poleg članov je bil v DS še direktor, zaželeno pa je bilo, da se voli vanj 
tudi sekretar partijske organizacije in predsednik ali sekretar sindikalne po- 
družnice.Vsak član DS, ki ne bi opravljal svojih dolžnosti, je bil lahko od­
poklican.
DS naj bi se sestajali enkrat mesečno, pri čemer sta dnevni red določila 
predsednik DS in direktor sporazumno. Za sklepčnost je morala biti prisotna 
vsaj polovica članov. Sklepi so se sprejemali z glasovanjem večine. Direktor 
je bil dolžan upoštevati sklepe DS, v nasprotnem primeru se je DS lahko 
pritožil OUV ali višjemu upravnemu organu. Člani DS so bili odgovorni za 
izvajanje sklepov, za katere je moral biti določen tudi rok izvedbe. Člani 
DS so bili poleg tega dolžni seznanjati ostale člane kolektiva s temi sklepi. 
Za preučevanje posameznih vprašanj pa je DS lahko osnoval tudi posebne 
komisije.59
Ob sprejemu navodila je bilo sklenjeno, da bodo volitve v delavske svete 
sprva samo v določenem številu najboljših in najvažnejših delovnih kolekti­
vov v Jugoslaviji (izbrano jih je bilo 215). Za volitve in organizacijo teh prvih 
DS so bili zadolženi glavni odbori Zveze sindikatov po republikah.
Neposredno po tem, ko je bilo izdano navodilo, se je 26. decembra 1949 
sestalo tajništvo glavnega odbora ZS Slovenije in razpravljalo o volitvah DS 
v LR Sloveniji. Z ozirom na sporočilo CO ZSJ, da se v mesecu januarja izvo­
lijo DS v 46 največjih kolektivih v Sloveniji, je bil sprejet sklep, da se v so­
delovanje s CK KPS skliče 9. januarja konferenca predstavnikov sindikalnih 
podružnic, sekretarjev osnovnih organizacij KP in direktorjev teh kolektivov.60 
Konferenca je potekala 7. januarja 1950 v omenjeni sestavi in na njej so 
razpravljali o volitvah in nalogah DS.
Volitve DS so bile v Sloveniji od 7. januarja do 11. februarja 1950. Pri tem 
so volitve izvedli: GO vil podjetjih, oblastni odbori in krajevni svet Ljubljana 
v 13 in republiški odbor ZSS v 23 podjetjih. Volitve so bile, kot pravi poročilo, 
v kolektivih sprejete z navdušenjem. V vseh kolektivih so bili predhodno orga­
nizirani množični sestanki po oddelkih in skupinah (po zaslugi partijskih in 
sindikalnih organizacij), tako da so bili z volitvami seznanjeni vsi delavci in 
nameščenci. Potekale so enako kot sindikalne, v kolektivih z nad 1000 delavci 
pa po delegatskem sistemu. V 47 delavskih svetih je bilo izvoljenih 1918 čla­
58 Zbornik Fabrike radnicima, Privredni pregled, Beograd, 1964, str. 90—92.
60 Arhiv Zveze sindikatov Slovenije, Zapisniki sej po drugem kongresu 1949 do
1950. Zapisnik 16. seje tajništva GO, 26. 12. 1950.
75
nov od skupno 63 477 zaposlenih. Procentualno je bilo v teh DS 63 «/o delav­
cev, 4 % inženirjev, 8 % tehnikov in 25 °/o nameščencev. Od teh je bilo 642 
članov DS iz vrst sindikalnih funkcionarjev in 42 partijskih sekretarjev. Gle­
de strukture teh DS je bilo ugotovljeno, da je bilo izvoljenih premalo žensk 
(kljub velikemu odstotku ženske delovne sile) in mladine (pri obeh se je gibalo 
število izvoljenih okoli 8 %).
Volilne skupščine so v navedenih dneh potekale v naslednjih podjetjih:
Sava Kranj 7. januarja 1950
Elektrarna Trbovlje 16. januarja 1950
Gradis-Litostroj Ljubljana 17. januarja 1950
Tovarna celuloze Videm-Krško Krško 18. januarja 1950
Hidroelektrarna Maribor-Otok Maribor 18. januarja 1950
Hidromontaža Maribor 19. januarja 1950
Mestna plinarna Maribor 19. januarja 1950
Tovarna usnja Šoštanj 20. januarja 1950
Tovarna usnja Kamnik 20. januarja 1950
Impol Slovenska Bistrica 20. januarja 1950
Železarna Guštanj 20. januarja 1950
Tovarna papirja Vevče 20. januarja 1950
Železniške delavnice Maribor 21. januarja 1950
Inteks Kranj 22. januarja 1950
Metalna Maribor 22. januarja 1950
Steklarna Hrastnik 22. januarja 1950
Mestna plinarna Celje 23. januarja 1950
Kemična tovarna Ruše 23. januarja 1950
Iskra Kranj 24. januarja 1950
Gradis Strnišče 24. januarja 1950
Izvori nafte Lendava 25. januarja 1950
Cementarna Anhovo 25. januarja 1950
Železniška postaja Ljubljana 25. januarja 1950
Mestna plinarna Ljubljana 25. januarja 1950
Rudnik Trbovlje Trbovlje 26. januarja 1950
Kurilnica Ljubljana 26. januarja 1950
Elekt. cestna železnica Ljubljana 26. januarja 1950
Kmetijska strojna post. Maribor 28. januarja 1950
Železarna Jesenice
29. januarja 1950
Državno posestvo Mlaka Mahovnik 29. januarja 1950
TAM Maribor 29. januarja 1950
Rudnik Mežica Mežica 29. januarja 1950
Predilnica in tkalnica Maribor 29. januarja 1950
Rudnik živega srebra Idrija 29. januarja 1950
Železarna Štore
30. januarja 1950
LIP Celje
30. januarja 1950
Rudnik Zagorje
31. januarja 1950
Rudnik Hrastnik
1. februarja 1950
Rudnik Senovo 2. februarja 1950
Rudnik Velenje 3. februarja 1950
Tovarna kemičnih izd. Celje 3. februarja 1950
Predilnica Litija Litija 5. februarja 1950
LIP Šempeter 11. februarja 1950
76
Neposredno po volitvah 22. januarja 1950 je bilo na seji GO ZS za Slo­
venijo podano takole poročilo: »DS so začeli z delom, ki že daje dobrih uspe­
hov, vendar pa se še povsod niso znašli v celoti v novih nalogah. Poleg tega 
je vedno več kolektivov, kjer delavci želijo, da se tudi volijo delavski sveti. 
Tovariš predsednik vlade LRS je na gospodarski konferenci naročil sindikal­
nim organizacijam in upravnemu vodstvu, da se tudi tam takoj pristopi k vo­
litvam Delavskih svetov.«61
Prvi predlog za nadaljnje volitve DS je podal glavni odbor sindikata lesnih 
delavcev in je predvideval volitve DS v 20 kolektivih gozdno-žagarske eksploa­
tacije. Volitve teh DS so potekale v mesecu marcu.62 Sledile so še številne 
volitve v aprilu, npr. v Tovarni lesonitnih plošč v Ilirski Bistrici, v Tovarni 
meril v Slovenjem Gradcu, v Zlatorogu v Mariboru, v Tovarni čevljev Žiri, 
v SGP Ljubljana, v Kemični tovarni v Mostah, v Toko Domžale in drugod. 
Do sprejetja zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih 
gospodarskih združenj po delovnih kolektivih 27. junija 1950 je bilo v Slove­
niji izvoljenih še dodatnih 120 delavskih svetov.
Iz delovanja teh DS do sprejema zakona je bilo razvidno, da so s svojim 
delom koristno prispevali tako k izpolnjevanju proizvodnih nalog kot k ure­
ditvi podjetij. Člani DS so svoje delo v DS vestno opravljali. Sestanki DS so 
bili večinoma zelo dolgi (tudi do 8 ur) in izkazalo se je, da jih bo v bodoče 
potrebno bolje pripraviti. Drug problem, ki se je pojavil v njihovem delo­
vanju, je bila ponekod le nekaj nad 50 % zasedba zaradi delovnih obveznosti 
članov (izmene ipd.). Tako je tajništvo GO ZS za Slovenijo že 29. 5. sklenilo: 
»Dosedanji izvoljeni DS so že pokazali pozitivne rezultate ter je naša dolžnost, 
da sprostimo najširšo samoiniciativo za volitve DS v vseh podjetjih. Odgo­
vornost za vodstvo in pravilno poslovanje DS se prenese na pristojne Repub­
liške odbore in na okrajne svete (Zveze sindikatov — J. V.-S.).«63
Ti delavski sveti so svoje delo nadaljevali tudi po sprejetju zakona o uprav­
ljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih junija 1950, ko 
so izvolili tudi svoje upravne odbore.
IZVOLITEV PRVEGA DELAVSKEGA SVETA ŽELEZARNE JESENICE
Železarna Jesenice je bila eden izmed 215 delovnih kolektivov, za katere 
je bil sprejet sklep, da se v njih izvolijo delavski sveti januarja 1950 v skladu 
z navodilom, ki sta ga izdala CO ZSJ in vlada FLRJ.
Ker spada železarna Jesenice med večje delovne kolektive, so priprave na 
volitve potekale tako, da so bile v okviru pododborov (sindikalnih) izpeljane 
volitve delegatov za skupščino delavskega sveta. Od skupno 7228 članov ko­
lektiva jih je 6590 izvolilo 384 delegatov. Te volitve so bile opravljene do 24. 
januarja 1950. Tega dne je namreč imel sindikalni odbor sestanek za pripravo 
volitev. Sestanka so se udeležili: Tone Mandiževec, sekretar tovarniškega ko­
miteja KP, Janko Verdnik, tajnik sindikalne podružnice, ter 10 članov. Na se­
stanku so ugotovili, da je v večini pododborov prišla do izraza demokratičnost 
omenjenih volitev (za skupščino DS), da pa člani kolektiva nimajo občutka, da 
bodo s tem soudeleženi pri vodenju podjetja. Ker je bil dnevni red poteka 
skupščine že določen, so na sestanku sprejeli sklep še glede imenovanja de­
61 Ibid., Zapisnik 18. seje tajništva GO ZSS.
62 Ibid.
63 Ibid., Zapisnik 28. seje tajništva GO ZSS.
n
lovnega predsedstva, zapisnikarjev, overiteljev in drugih priprav na skupšči­
no. Sprejeli so tudi listo predvidenih 88 kandidatov v DS (od teh 63 članov 
partije), ki je ustrezala razmerju med obrati železarne. Za predsednika DS 
so predvideli Franca Arha, za sekretarja inž. I. Arzenška in za njegovega 
namestnika M. Rozmana.64
29. januarja je bila v Titovem domu železarne Jesenice ob 9. uri skupščina 
delegatov za izvolitev DS z naslednjim dnevnim redom:
1. volitev 2 zapisnikarjev in 2 overiteljev;
2. volitev kandidacijske komisije;
3. volitev volilne komisije;
4. volitev verifikacijske komisije;
5. referat: Politični pomen delavskih svetov;
6. diskusija;
7. poročilo verifikacijske komisije;
8. objava predloga kandidatne liste;
9. volitev delavskega sveta;
10. sklepi.
V prisotnosti delegata GO ZS Plivnika je zasedanje otvoril J. Verdnik, 
tajnik UO sindikalne podružnice, ki je tudi podal omenjeni referat. Orisal je 
uspehe jeseniških kovinarjev leta 1949 (100,42 % izpolnjevanje plana, dogra­
ditev valjarne 2400, 1696 udarnikov, uspehi delovnih brigad) ter naloge in 
vlogo delavskega sveta. Diskusija, ki je sledila, se je dotaknila problemov, ki 
bi jih moral reševati DS, kot so povečanje discipline, pravilnejše nagrajevanje 
udarnikov, pomanjkanje delovne sile, graditev stanovanj, vzgoja. Eden od 
diskutantov je predlagal, naj DS kot svojo prvo nalogo izvede razbitje opera­
tivnih planov železarne na posamezne delovne enote in delovna mesta ter naj 
se grafično prikaže izvajanje plana.
Sledila je izvolitev. Od skupnega števila 384 delegatov je bilo na skupščini 
prisotnih 276 delegatov (29 opravičeno, 81 neopravičeno odsotnih). Izvoljenih 
je bilo 87 članov DS. (Priloga 15.)
Skupščina je sprejela naslednje sklepe, ki so bili obenem tudi smernice 
za delo DS:
1. da se mora najkasneje v 5 dneh sestati novo izvoljeni DS železarne in 
pričeti z rednim delom,
2. da se DS redno mesečno sestaja, po potrebi tudi izredno, in rešuje vso 
politično proizvodno problematiko,
3. da na prvi seji izdela program tekmovanj v podjetju, v počastitev pred­
volilne kampanje za volitve v zvezno skupščino in napove tekmovanje vsem 
DS v okviru ministrstva za težko industrijo,
4. da, kot najvažnejšo nalogo v okviru izpolnjevanja plana, DS preuči 
vprašanja razbijanja enomesečnega oz. operativnega plana na proizvodne 
enote,
5. da se morajo člani DS stalno seznanjati s problematiko proizvodnje ter 
sklepe DS prenašati kolektivu na sindikalnih ali proizvodnih sestankih.
Prva seja oz. konferenca DS železarne Jesenice je bila 9. februarja (dejan­
sko naj bi bila to druga seja, ker je bila, po trditvah v literaturi, prva nepo­
sredno po izvolitvi, vendar o prvi ni ohranjenega arhivskega gradiva), in nato 
so sledile seje 11. marca, 24. marca, 15. aprila, 16. maja in 20. junija.
64 Arhiv Železarne Jesenice, Fond Delavski svet, f. 1., Zapisniki sej delavskega 
sveta 1—6 od 29. 1. do 20. 6. 1950.
78
Udeležba na sejah se je gibala od 87 % na prvi, 50% na drugi, 54 % na 
tretji in 85 % na četrti, nakar so se začeli redno beležiti neopravičeni izostanki 
in je bila na naslednjih sejah udeležba takale: na 5. seji (16. 5.) je bilo 59 pri­
sotnih, 2 opravičeno in 26 neupravičeno odsotnih, na naslednji pa 46 navzočih, 
3 opravičeno in ostali neopravičeno odsotni.
Že na svoji prvi seji je delavski svet pričel obravnavati probleme, ki so 
bili našteti v sklepih skupščine, in sicer razvijanje socialističnega tekmovanja 
v čast volitev in vprašanje sklepanja pogodb med delavci in upravo podjetja. 
O tem je uvodoma poročal predsednik DS Franc Arh. Sklenjeno je bilo, naj 
tekmovanje poteka tako, da bo četrtletni operativni plan končan do 26. 3., 
da se v mesecu februarju zaostri tekmovanje v kvaliteti izdelkov ter se raz­
glasi najboljša brigada. Za izvedbo tega sklepa je DS sprejel tudi podrob­
nejša navodila in točke tekmovanja ter napoved tekmovanja drugim DS. 
Sklenjeno je bilo tudi, da podjetje sklene pogodbe z vsemi delavci najkasneje 
do 20. februarja, za kar je odgovoren direktor. Na tej seji je DS načel tudi 
vprašanje razbitja plana po mesecih, dninah, brigadah in posameznikih. O do­
seganju plana je poročal glavni inženir tovarne, in sicer je bil za januar leta 
1950 plan dosežen le prek 80%, poleg tega pa so se bližali tudi glavni remonti 
na plavžu in žični valjarni, zaradi česar je bilo predvidevati še nadaljnji izpad 
produkcije. V razpravo so se vključili tudi predstavniki posameznih obratov 
in govorili o težavah v obratih. Na predlog glavnega inženirja je bila ta točka 
preložena na naslednjo sejo, DS pa se je obvezal, da bo zasledoval razbitje 
plana v februarju ter na podlagi izkušenj dal predlog za razbitje plana 
v marcu.65
Na drugi seji, 11. marca, je bilo ugotovljeno, da se sprejeti sklepi uresni­
čujejo, le da četrtletnega plana v vseh obratih ne bo mogoče doseči do 26. 3., 
iz objektivnih razlogov. DS je nato obravnaval točko skrb za delovnega člove­
ka, v okviru katere je bil seznanjen s kritičnim stanjem ekonomije železarne 
(pomanjkanje delovne sile, neurejeno pitališče, pokvarjen traktor ipd.). Na­
dalje je bil seznanjen s tem, da primanjkuje stanovanj ter da je plan graditve 
za leto 1950 premajhen. Predstavnik tovarniške zaščite je poročal, da pri­
manjkuje kadra za zaščito, o čemer je sledila razprava in sprejeti so bili 
ustrezni ukrepi. Ob tem je bilo načeto tudi vprašanje aktivnejšega sodelova­
nja članov DS pri upravnih poslih, predvsem v smislu boja proti birokraciji 
(odprava nepotrebnih poročil, formalurjev ipd.). Sklenjeno je bilo, da bo 
večje probleme reševal DS z upravo in s posameznimi obrati. Poleg tega je 
bilo sprejeto načelo, da se v tistih obratih, ki imajo samo po enega predstav­
nika v DS, izvoli še eden.
Tretja seja, 24. marca, je bila posvečena vprašanjem gospodarjenja podjet­
ja. Uvodoma je predsednik DS opozoril, da se DS preveč ukvarja z drobnimi 
problemi, medtem ko najvažnejši, problem produkcije, ostaja v ozadju. Kot 
primer, potreben obravnave, je navedel kopičenje materiala v adjustaži, ki je 
bil že leta tam in povzročal milijonsko škodo podjetju. V razpravi o tem so 
prišli na dan še drugi problemi, kot so obračanje obratnih sredstev, vprašanje 
drobnoprodaje in zalog. Vzroki za nekatere od teh problemov niso bili le 
v železarni, ampak v načinu poslovanja OUV oz. v splošnem gospodarskem 
stanju. Zato se je razprava razvila v smeri ugotavljanja vloge DS pri reševanju 
podobnih vprašanj. V razpravo so posegli tudi gostje na sestanku: sekretar 
(obenem tudi predsednik OLO) in organizacijski sekretar okrajnega komiteja 
KPS ter predstavnik GO ZSS. Rečeno je bilo, da DS ne sme iskati rešitve pro­
65 Ibid.
79
blemov samo pri OUV, temveč mora subjektivne vzroke zanje odpravljati 
sam v okviru tovarne. Kljub temu pa je bilo sklenjeno, da se za vprašanje 
kopičenja materiala zadolži sekretar, ki naj skliče strokovni kolegij, na ka­
terem pa naj bosta prisotna še predsednik in tajnik DS, in do 31. marca naj 
se ugotovi dejansko stanje zalog in najde ustrezna rešitev. Poleg tega je bilo 
sklenjeno ustanoviti trojko v podjetju (direktor, predsednik tovarniškega ko­
miteja in predsednik sindikalne podružnice), ki naj sproti rešuje probleme 
železarne.66
Naslednja seja, 15. aprila, je bila posvečena pregledu izvajanja sklepov 
prejšnje seje. Ker je na predhodni seji razprava v bistvu tekla o problemih, 
za katere je bila predtem zadolžena uprava podjetja, je obrazložitev le-teh 
podal komercialni direktor tovarne. Njegova razprava je pokazala, da vzrokov 
za kopičenje materiala ne gre iskati v podjetju, ampak v nezadovoljivem si­
stemu distribucije materiala, ter da je uprava železarne storila vse, kar je bilo 
možno, da bi se ti vzroki odpravili. Sledilo je še poročilo direktorja o tekočem 
stanju zalog (katerih količina se je v tem času že nekoliko znižala), stanju 
nekurantnega materiala, o prepovedi obnavljanja drobnoprodaje ipd. Ob vpra­
šanju drobnoprodaje se je razvila razprava in sklenjeno je bilo osnovati komi­
sijo, ki bi preučila to vprašanje in izdelala predlog pravilnika drobnoprodaje.
V nadaljnji razpravi so bila načeta še vprašanja o čistilnih akcijah, o odnosu 
do žensk, o prostovoljnem delu na gradbiščih, o finančni evidenci, o stanju 
v obratih. Na seji je bil navzoč tudi tov. Kajtimir iz CK KPS, ki je delo DS 
jeseniške železarne ocenil kot eno najboljših v Sloveniji. Načel je vprašanje 
funkcije DS v tovarni in poudaril, da morata DS in uprava tovarne delovati 
enotno pri reševanju kompleksnih vprašanj cele tovarne. Sklepi, sprejeti na 
tej seji, so bili: pripraviti razpravo o kadrovskem vprašanju železarne, glede 
problema delovne sile iskati notranje rezerve v podjetju, nadalje, da se na 
naslednjih sejah poda članom DS stanje pri izpolnjevanju plana po količini 
in vrednosti, ter še nekaj operativnih sklepov.67
Omenjeni sklepi so bili opravljeni, zato je na naslednji seji, 16. maja, DS 
obravnaval vprašanje notranjih rezerv delovne sile. Podano je bilo poročilo 
o stanju uresničevanja plana ter referat o vprašanju zagarantirane preskrbe. 
DS je na tej seji sprejel skupno 13 sklepov, ki so se nanašali na probleme pre­
skrbe, organizacije dela, podaljševanja 6-mesečnih pogodb, stanovanjski pro­
blem, sistematizacijo delovnih mest, disciplino, ekonomijo železarne, zmanj­
ševanje števila nadur, prostovoljno delo in drugo. Sklenjeno je bilo tudi, da 
uprava poda DS materialno bilanco potrošnje za leta 1948, 1949 in 1950.68
Pred sprejetjem temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospo­
darskimi podjetji... je delavski svet železarne imel še zadnjo sejo 20. 4. Na 
tej seji je direktor železarne podal poročilo o uresničevanju sklepov s prejš­
nje seje, ki so bili v glavnem vsi izpeljani. Razprava na tej seji pa je tekla 
o vprašanju potrošnje materiala ter izvajanju polletnega plana železarne.
V zvezi s tem je DS sprejel sklepe glede kontrole potrošnje in varčevanja 
materiala, glede zasledovanja produkcije valjarne 2400 (ki je polletni plan 
dosegla le 27 %) in glede skladiščne in evidenčne službe.69
Iz opisanega delovanja DS železarne Jesenice v razdobju do sprejetja te­
meljnega zakona je razvidno predvsem troje poglavitnih značilnosti. Prvo, da
66 Ibid.
67 Ibid.
68 Ibid.
69 Ibid.
80
se je v začetku svojega delovanja DS še vedno ubadal z vprašanjem svoje 
vloge in pristojnosti znotraj podjetja. Drugič, da je ob odpiranju vprašanj 
delovanja uprave sprva prišlo do trenj med upravo in DS, ker je uprava 
nepravilno ocenila, da je npr. iskanje vzrokov za kopičenje zalog napad na 
njeno dotedanje delo. Tretje, da so se v razpravah na sejah DS odpirala šte­
vilna in zelo raznovrstna vprašanja, ki večkrat niso bila predvidena z dnevnim 
redom seje, kar je kazalo na željo predstavnikov posameznih obratov, da bi 
se ta vprašanja reševala skupno na sejah DS. To pa je bilo tesno povezano 
s samim vprašanjem vloge in nalog DS oz. z vprašanjem operativnih možnosti 
takega organa, kot je bil DS. Nedvomno pa se je DS železarne v tem prvem 
obdobju svojega mandata seznanil z najvažnejšimi vprašanji poslovanja že­
lezarne, kot so bila izpolnjevanje plana, stanje delovne sile, vprašanje zalog 
in porabe materiala, delovne discipline ipd., in je tudi v okviru svojih takrat­
nih pristojnosti posegel v njihovo reševanje, skupno z upravo. To lahko skle­
pamo predvsem na osnovi zadnjih sej DS, ki so potekale že bolj organizirano. 
S tem je DS železarne dokazal, da je pravilno doumel svojo funkcijo. Še bolj 
pomembno pa je dejstvo, ki ga lahko potrjujejo obsežne razprave na sejah, 
da je za obravnavane probleme vladalo veliko zanimanje tako članov DS kot 
članov kolektiva. To dokazuje število diskutantov ter čas trajanja sej (3—4 
ure in več) in število obravnavanih vprašanj, ki jih je DS samoiniciativno 
načenjal.
6 — Zgodovina samoupravljanja 81
4
Razvoj samoupravljanja od leta 1950 do ustavnega zakona
SPREJEM TEMELJNEGA ZAKONA IN DRUŽBENE SPREMEMBE, 
KI SO MU SLEDILE
Zakonsko sankcioniranje že obstoječega stanja sodelovanja neposrednih 
proizvajalcev pri upravljanju podjetij je prinesel temeljni zakon o gospodar­
jenju z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združe­
nji po delovnih kolektivih1 (odslej v tekstu le temeljni zakon) 27. junija 1950.
Ob sprejemu zakona, katerega je označil za najpomembnejše zgodovinsko de­
janje po sprejemu zakona o nacionalizaciji proizvajalnih sredstev, je Josip _ 
Broz-Tito v ljudski skupščini dejal: »Ta naš zakon o izročitvi tovarn v uprav­
ljanje delovnim kolektivom je logična posledica razvoja socialistične graditve 
naše države; je dosledno nadaljevanje v vrsti ukrepov, ki jih izvaja naša
ljudska oblast na svoji nezadržni poti v socializem.«2 Odločno je zavrnil_
trditve, da je zakon prenagljen, pač pa je zatrdil, da prihaja celo nekoliko 
prepozno. »Razloge za to zapoznitev pa je treba pojasniti s tem, da si je do 
zloglasne resolucije Informbiroja delala naša partija preveč iluzij in je preveč 
nekritično sprejemala in presajala k nam vse, kar so delali in kakor so delali 
v SZ, in tako tudi stvari, ki niso bile v skladu niti z našimi posebnimi pogoji 
niti v duhu marksistično-leninistične znanosti.«3
Tako je bilo uzakonjeno načelo, da delavski svet in njihovi upravni odbori 
prevzamejo gospodarjenje s podjetji kot splošno ljudskim premoženjem 
v imenu družbene skupnosti. To pa je pomenilo spremembo enega osnovnih 
načel gospodarskega sistema, ki je vladal do tedaj, spremembo v karakterju 
lastnine iz državne v družbeno. »Ta proces popolnoma upravičeno nazivamo 
proces pretvarjanja državne lastnine kot nižje primitivne oblike socialistične 
lastnine pri nas v njeno višjo obliko — v splošno ljudsko premoženje pod 
upravo neposrednih proizvajalcev.«4 Ravno zato pa je sprejem tega zakona 
povzročil nujno spremembo tako gospodarske zakonodaje kakor tudi osnov­
nih že uveljavljenih načel družbenoekonomskih odnosov, kot so planiranje, 
finančni sistem, in ne nazadnje tudi vloge temeljnih teritorialnih enot pri 
upravljanju gospodarstva. Vse te spremembe so se izvajale postopoma, do 
sprejema ustavnega zakona leta 1953 in še naprej. Sam postopek decentrali­
zacije oziroma reorganizacije po sprejetju temeljnega zakona ni več imel 
samo administrativnega, temveč še mnogo širši pomen. Njegov cilj je bil, in 
v tem je bilo bistvo sprememb, doseči komunalno ureditev v smislu odmira-
1 UL FLRJ 43/1950.
2 J. B. Tito, Upravljanje gospodarstva po delovnih ljudeh, Komunist, 2. letnik, 
št. 4—5, str. 1.
3 Ibid., str. 2.
4 Boris Kidrič, Obrazložitev reorganizacije zvezne vlade, Zbrano delo, 4, CZ, 
Ljubljana, 1976, str. 242.
83
n ja državnih funkcij oziroma že preživelih funkcij državnega aparata, ali kot 
je dejal Edvard Kardelj leta 1951: »Pri nas je prišlo v navado, da se ves ta 
proces označuje z besedo decentralizacija državne uprave in gospodarstva. 
Čeprav je sicer res, da gre pri tem tudi za decentralizacijo določenih funkcij 
— in sicer za precej obsežno decentralizacijo — vendar ta beseda niti zdaleč 
ne označuje bistva tega procesa. Pri tej reorganizaciji gre v resnici za to, da 
priborimo veljavo takim oblikam državne uprave, ki bodo omogočile in za­
jamčile, da bodo delovne množice v vseh panogah uprave in gospodarstva kar 
naj neposredne j e sodelovale in odločale. Gre tedaj za tisto, kar je zahteval od 
socialistične države Lenin, namreč za to, da mora biti urejena tako, da bodo 
posamezne njene funkcije lahko odmirale oziroma prehajale na razne nepo­
sredne družbene organe delovnega ljudstva.«5
Neposredno po sprejemu temeljnega zakona je Boris Kidrič objavil svoje 
»Teze o ekonomiki prehodne dobe v naši državi«, v katerih je obrazložil 
osnovne pojme in zakonitosti socialističnega gospodarstva in nakazal bodoče 
odnose v gospodarstvu. Omeniti je treba vsaj osnovne elemente, ki jih v tezah 
obravnava. Na prvem mestu je definicija podjetja: »Pojem socialistično pod­
jetje vsebuje proizvodno-komercialno ali popolnoma komercialno gospodar­
sko organizacijo, ki v sistemu socialistične blagovne menjave (bodisi v čisti 
obliki ali pa v obliki njene borbe proti neposrednim ostankom kapitalistične 
blagovne produkcije in menjave) in na podlagi njenih ekonomsko-družbenih 
zakonitosti proizvaja in menjava blago oziroma samo menjava blago — kot 
ekonomska pravna individualnost v smislu zakonskih uredb države delovnega 
ljudstva (diktature proletariata). Te uredbe morajo ustrezati objektivnim eko- 
nomsko-družbenim zakonitostim socialistične blagovne menjave na določeni 
razvojni stopnji.«6 (Podčrtala J. V. S.) Kljub prisotnosti nekaterih elementov 
iz preteklosti (podjetje, blago, blagovna produkcija in menjava), kot pravi, 
pa se v tem pojmu pojavlja že nov »kvalitativni skok«, ki se kaže v nasled­
njem: »a) temelj socialistične blagovne produkcije (je) družbena lastnina 
produkcijskih sredstev, najprej v svoji nižji obliki kot socialistična državna 
lastnina, potem pa v čedalje bolj razviti obliki kot splošno ljudska lastnina 
v upravi svobodnih združenj neposrednih proizvajalcev in samo pod kontrolo 
in zaščito države... b) v socialistični blagovni menjavi se pojavlja ta (druž­
bena) povezanost (med proizvajalci) predvsem v obliki družbenega plana os­
novnih in odločilnih proporcev, a v obliki blagovne menjave vedno samo 
v okviru plana osnovnih proporcev... c) akumulacija, ki izvira izvira iz so­
cialistične blagovne produkcije (je) družbena in se uporablja po določenem 
planu, na način in smotre, koristne za skupnost delovnih ljudi.«7 (Podčrtala 
J. V. S.) V nadaljevanju članek do podrobnosti obravnava vlogo planiranja, 
blagovne menjave, denarja in cen v socializmu.
Novost, ki jo je v sistem gospodarske organizacije prinesel temeljni za­
kon, so bila t. i. višja gospodarska združenja in njihovi delavski sveti in 
upravni odbori, ki so jih volila podjetja, člani tega združenja. Združenja so 
se ustanavljala v okviru direkcij, ki so vodile določeno panogo gospodarstva, 
in so prenehala delovati istočasno, kot so prenehale obstajati direkcije. Kljub 
temu naj citiram na tem mestu, kako si je Boris Kidrič predstavljal tako 
združevanje podjetij in njihovo vlogo.
5 Edvard Kardelj, Deset let ljudske revolucije, PNSG IL, 1955, str. 115.
8 Boris Kidrič, Teze o ekonomiki prehodne dobe v naši državi, Zbrano delo 4,
1976, str. 179.
7 Op. cit., str. 180.
84
»Imamo dve vrsti združenja delovnih kolektivov v smeri graditve svobod­
nega združenja neposrednih proizvajalcev: gospodarska združenja in višja 
združenja proizvajalcev. Gospodarska združenja so tista, ki nastanejo tako, 
da podjetja, ki so se združila, izgube del lastnosti in pravic ekonomsko-prav- 
nih individualnosti in da se ta del prenese na celotno združenje. Ta izguba 
ne sme iti tako daleč, da bi združeno podjetje prenehalo biti ekonomsko- 
pravna individualnost. S tem bi namreč podjetje prenehalo biti podjetje in 
bi se spremenilo v obrat, gospodarsko združenje pa bi se spremenilo v pod­
jetje ... Višja združenja proizvajalcev so tista združenja, ki nastajajo na ta 
način, da združena podjetja ne izgubijo nobene svoje lastnosti in pravice 
ekonomsko-pravne individualnosti, ampak se podrejajo splošnemu plansko- 
operativnemu vodenju višjega združenja proizvajalcev.«8 Na najvišji ravni bi 
to bilo videti tako, da bi zvezni sveti delili vodstvo z naj višjimi združenji 
delovnih kolektivov. Formalno bi bilo to doseženo tako, da bi predsedniki 
delavskih svetov postali člani zveznih svetov. Leto dni kasneje je v času spre­
jemanja novega gospodarskega sistema o združevanju podjetij zapisal, da je 
združevanje podjetij asociacija neposrednih proizvajalcev, ki jo bomo gradili 
po dveh linijah.« Ena je vertikalna — glavna direkcija in njeni delavski sveti. 
Ta linija je koristna in brez nje danes ne moremo, skriva pa v sebi nevarnost, 
da začne ena gospodarska veja izkoriščati drugo in da začne ustvarjati ekstra- 
profit na račun celote. Nekaj časa bomo imeli poleg te vertikalne linije tudi 
horizontalno linijo združevanja podjetij, in to po Marxovi poti, prek komune, 
to je z združevanjem podjetij na bazi komune po okrajih, ne glede na to, 
če so podjetja, ki so v določenem okraju, že vertikalno združena... toda 
vnaprej moramo vedeti, da moramo iskati perspektivo v smislu Marxove ko­
mune in da gre naš razvoj v to smer.«9 S tem je že anticipiral gospodarske 
odnose, ki jih je uzakonil zakon o ljudskih odborih leta 1952, ki je že bil 
v pripravi.
V praksi pa so za dosego takih ciljev družbene ureditve bili sprejeti raz­
lični ukrepi. Tako sta konec leta 1950 bila v Sloveniji sprejeta zakon o zborih 
volivcev in zakon o svetih in komisijah državljanov,10 ki naj bi zagotovila 
neposredno sodelovanje volivcev pri izvajanju oblasti. Zakona sta predvidela 
tako nadzor volivcev nad delom ljudskega odbora kakor tudi njihovo obvezo, 
da upoštevajo sklepe volivcev. Sveti državljanov so se ustanavljali za po­
samezne upravne naloge, njihove člane je imenoval ljudski odbor izmed vo­
livcev svojega področja, predvsem izmed oseb, ki so jih predlagali zbori vo­
livcev, množične organizacije, podjetja in zavodi. Svetom je bila namenjena 
pomembna naloga pri pripravah načrta reorganizacije ljudskih odborov leta 
1951. Edvard Kardelj, takrat predsednik zveznega sveta za izgradnjo ljudske 
oblasti, je takole obrazložil bodoče naloge svetov: »... Projekt določa, da se 
bodo razširile naloge in delo plenuma ljudskega odbora, individualnega pover­
jenika na čelu posameznih panog državne uprave pa bo zamenjal kolektivni 
organ, to je svet, v katerem bi bilo več odbornikov in več drugih kvalificira­
nih oseb, ki bi jih izbral in imenoval plenum ljudskega odbora, in sicer med 
najbolj kvalificiranimi državljani na področju okraja... Sveti bi delali samo­
stojno, odgovorni pa bi bili neposredno plenumu ljudskega odbora. V takem 
sistemu ni potreben noben izvršilni odbor... Notranja organizacija tega apa-
8 Op. cit., str. 186, 187.
9 Boris Kidrič, O novem finančnem in planskem sistemu, Zbrano delo 4, 
str. 274.
10 UL LRS 39/1950.
85
rata bi morala ustrezati številu in organizaciji svetov, tako da bi vsak svet 
samostojno razpolagal z ustreznim oddelkom v aparatu ljudskega odbora kot 
administrativnim izvrševalcem njegovih sklepov. S pravilno notranjo orga­
nizacijo dela se bodo znatno znižali stroški lokalne administracije in se bo 
zboljšalo delo ljudskih odborov.«11; Zaradi omenjenih priprav na reorganiza­
cijo ljudskih odborov je bil decembra leta 1951 tudi podaljšan mandat ljud­
skim odborom, vse do sprejema nove zakonodaje leta 1952.12
Tako spremenjen sistem državne uprave in upravljanja gospodarstva je 
zahteval ustrezne spremembe že obstoječe gospodarske zakonodaje. Zvezna 
skupščina je že ob sprejemu temeljnega zakona začela priprave na to. Spre­
membe so zajele 24 zakonov, vendarle pa ne glavnih, kot so bili zakon 
o državnem gospodarskem načrtu, zakon o državnih gospodarskih podjetjih, 
in zakone s področja financ, za katere je bil potreben reden zakonodajni 
postopek. '--------- ------------- — —
Temu so sledile nato še druge sistemske spremembe. Januarja leta 1951 
so ukinili zvezno komisijo državne kontrole in kontrolo so odtlej opravljali, 
v okviru svojih meja, upravni organi sami.13 Takoj zatem so prenehale delo­
vati še komisija državne kontrole LRS in kontrolne komisije ljudskih od­
borov,14 nakar je bil razveljavljen tudi zakon o državni kontroli iz leta 1949.
V začetku leta 1951 je 22 podjetij bilo prenesenih iz republiške pristoj­
nosti v pristojnost okrajnih in krajevnih ljudskih odborov, kasneje pa še 
druga.15
Aprila 1951 je sledila nadaljnja večja reorganizacija zvezne in republiške 
uprave, s katero so na zvezni ravni bili odpravljeni zvezna planska komisija, 
nekatera ministrstva, generalne direkcije in komiteji. Kot organ za planiranje 
je bila uvedena glavna uprava za plan v okviru gospodarskega sveta.16 Na 
ravni LR Slovenije je nova vlada (podobno kot zvezna) bila sestavljena iz na­
slednjih resorov: predsedstvo vlade, ministrstva za notranje zadeve, za finan­
ce, za pravosodje, za delo, svet za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti, 
svet za prosveto in kulturo, svet za zdravstvo in socialno skrbstvo in še go­
spodarski svet z glavno upravo za plan in republiškim zavodom za statistiko 
in evidenco, svet za energetiko in ekstraktivno industrijo (ki je imel 3 glavne 
direkcije: za elektrogospodarstvo, za premog in za metalurgijo), svet za pre­
delovalno industrijo, svet za gradbene in komunalne zadeve, svet za kmetij­
stvo in gozdarstvo, svet za blagovni promet, vsi z ustreznimi glavnimi direk­
cijami ter samostojna glavna direkcija za strojegradnjo.17 Z odrpavo direkcij 
na zvezni ravni so podjetja iz njihove pristojnosti (črna metalurgija, barvasta 
metalurgija, nafta in strojegradnja) prišla v pristojnost republik. V okviru 
operativne pristojnosti zveze so ostali le še železniški, pomorski in rečni 
promet ter zračni promet. Manjšo spremembo je ta struktura doživela še 
oktobra istega leta, ko so bili odpravljeni še nekateri sveti.18 Ta reorganiza­
cija vlade pa se ni omejila samo na gospodarsko področje, pač pa je veljala 
tudi za prosveto, zdravstvo in socialno skrbstvo, vidna predvsem v okviru
11 Edvard Kardelj, Nov gospodarsko organizacijski sistem in reorganizacija 
ljudskih odborov, PNSG IL, str. 162, 163.
12 UL LRS 40/1951.
13 UL FLRJ 6/51.
14 UL LRS 8/1951.
15 UL LRS 7/1951.
16 UL FLRJ 18/1951.
17 UL LRS 15/1951.
18 UL LRS 33/1951 in UL FLRJ 45/1951.
86
republik. V republiških svetih iz področja prosvete in zdravstva so se usta­
navljali odbori, sestavljeni iz izvoljenih predstavnikov ustanov, s tega pod­
ročja in iz vidnih oseb, ki jih je imenoval prezidi j skupščine. V njihovi pri­
stojnosti je bilo odločanje, ne samo svetovanje.
Istočasno je jeseni 1951 bil sprejet še en omembe vreden zakon. Ta je 
pooblaščal republike, da v prid nadaljnjega razvoja na področju državne ob­
lasti in gospodarskega sistema samostojno izdajajo zakone, ne glede na sploš­
ne zvezne zakone, seveda v skladu s temeljnimi načeli zvezne zakonodaje.19
Vzporedno s temi postopki po sprejemu temeljnega zakona so tekle pri­
prave, kot že rečeno, na sprejem novega gospodarskega sistema in nove 
upravno-teritorialne organizacije.
Za uvod so bile v tej smeri že opravljene nekatere manjše spremembe, 
kot so uvedba proste prodaje in cen blaga široke potrošnje aprila leta 1950 
in sprememba pristojnosti določanja cen, kontrolo nad tržnimi cenami pa je 
prevzel urad za cene pri svetu za blagovni promet. Le cene proizvodov črne 
metalurgije so takrat ostale še naprej v pristojnosti vlade FLRJ. Odpravljen 
je bil obvezen odkup številnih proizvodov. Sprostila se je tudi graditev in­
dividualnih stanovanjskih hiš za delavce in uslužbence in sprejete so bile 
ugodnosti za individualno graditev (krediti ipd.). Prenehali so obstajati tudi 
živilski in leta 1952 še industrijski boni in zamenjal jih je denar.20
Prehod na nov gospodarski sistem konec leta 1951 in v začetku leta 1952 
se je začel s sprejetjem zakonov o planskem vodstvu narodnega gospodarstva, 
o proračunih in odružbenem prispevku in davkih,21 in nato s sprejemom za­
konov o družbenem planu in o državnem proračunu za leto 1952. Šele nov 
gospodarski sistem je zagotavljal tudi materialne osnove za delovanje delav­
skih svetov. Njegovi bistveni značilnosti sta bili ločitev gospodarskega orga­
nizma od državne uprave in njegovo samostojno delovanje, seveda v okviru 
družbenega plana, kakor tudi samostojen nastop podjetij kot neposrednih 
proizvajalcev blaga s svojimi izdelki direktno na trgu. S tem je seveda bila 
razveljavljena prej obstoječa zakonodaja o planiranju itd., odpravljena so bila 
administrativno-opertivna vodstva, podjetja so sama določala svoje cene, 
razen izjemoma, delno so razpolagala s svojim dohodkom in samostojno skle­
pala pogodbe.
Vodstvo narodnega gospodarstva se je odtlej opiralo na družbene plane 
(zvezne, republiške, okrajne) in samostojne plane gospodarskih organizacij. 
»Družbeni plani določajo razvojno smer materialnih produkcijskih sil in te­
meljno razdelitev narodnega dohodka na potrošni sklad delovnih ljudi, na 
sredstva za kapitalno graditev in za druge splošne potrebe družbene skup­
nosti s tem, da postavljajo temeljne proporce v produkciji in razdelitvi.«22 
Plane sprejemajo ustrezni organi samostojno, za eno ali več let, v obliki za­
kona ter v skladu s temeljnimi proporci.
Osnova novega sistema planiranja so torej bili temeljni proporci. Zvezni 
družbeni plan je vseboval sedem osnovnih proporcev. Najvažnejši, kot jih 
je obrazložil Boris Kidrič ob sprejemu zakona, so bili:
»Prvi proporc je obvezni minimum izkoriščanja produkcije v posameznih 
gospodarskih panogah ... se preprosto omejuje na to, da zahteva družba od 
neposrednih proizvajalcev, da proizvedejo vsaj toliko, kolikor je za funkcio-
19 UL FLRJ 45/1951.
20 UL FLRJ 56/1952.
21 UL FLRJ 58/1951.
22 Ibid.
87
niranje družbenega gospodarstva nujno potrebno, tj. da obvezno izkoristijo 
z družbenim planom določeno minimalno stopnjo dejanske kapacitete v pod­
jetju, ki ga upravljajo.
Drugi proporc je obvezna investicijska graditev... se omejuje na osnovno 
investicijsko izgradnjo, ki dejansko odreja smer materialnih produktivnih sil 
države, ostalo investicijsko izgradnjo pa prepušča družbeni plan razvoju ini­
ciative delovnih kolektivov v okviru splošnih predpisov o investicijski gra­
ditvi ...
Tretji proporc predstavlja določanje plačnega fonda v celoti, po gospodar­
skih panogah in po ljudskih republikah, kateri je potreben za izrabo obvezne 
minimalne kapacitete ...
Četrti proporc, ki ga določa predlagani zakonski načrt, je povprečna stop­
nja akumulacije in družbenih fondov v razmerju do potrošnega fonda usluž­
bencev v produkciji, transportu in trgovini. Zvezni družbeni plan določa ta 
proporc za vso FLRJ in ga razčlenjuje po gospodarskih panogah oziroma 
gospodarskih področjih in ljudskih republikah. Ta proporc je pravzaprav 
ekonomsko in družbeno jedro vsega družbenega plana in določa, kakšen pre­
sežek proizvodov naj doseže delovno ljudstvo naše države v posameznih pa­
nogah produkcije, transporta in trgovine. Pri tem proporcu gre torej za os­
novno razdelitev narodnega dohodka na potrošni fond delovnih ljudi in na 
presežek proizvodov, ki naj se uporabi bodisi za kapitalno graditev ali za 
družbene fonde, kakršni so različni socialni fondi, vzdrževanje državnega 
aparata, vzdrževanje oboroženih sil države itd. S tem proporcem se torej 
določa temeljna ekonomska politika v naši državi. Očitno je, da je vprašanje 
temeljne ekonomske politike stvar celotne družbene skupnosti in da morajo 
to vprašanje reševati družbeni plani.«23
Peti proporc je bil proporc poprečnih stopenj na presežek proizvodov, ki 
se je kot prispevek oz. davek plačeval v proračun, za vsako gospodarsko pod­
ročje kot celoto. Šesti in sedmi pa sta urejala razdelitev sredstev med zvezo 
in republikami.
Družbeni plani republik so vsebovali poleg teh proporcev še dodatne pro­
porce, kot so bili stopnja sredstev, ki so jih trgovina, obrt, gostinstvo ipd. 
uporabili za lastne investicije, nadalje sredstva, ki so se na ravni republike 
razdelila na družbene potrebe, dotacije in za rezervni sklad. Družbeni plan 
republike je imel pravico naložiti podjetjem, da del svojega dohodka upora­
bijo za kapitalno graditev, lahko pa je to prepustil ljudskim odborom. Pro­
porci družbenega plana okraja pa so regulirali razdelitev sredstev za komu­
nalno gospodarstvo. Zakon ni predvideval družbenih planov na ravni občin.
Sprejemanje planov je teklo tako, da je vsak organ pred sestavljanjem 
plana zbral ustrezne podatke od gospodarskih organizacij. Predloge zveznega 
plana so nato obravnavale skupščine republik, gospodarske zbornice, delavski 
sveti gospodarskih združenj, zvezne in republiške sindikalne in zadružne or­
ganizacije; predloge republiških planov pa okrajni (mestni) ljudski odbori 
in prej navedeni republiški organi, ki so tudi sprejemali ustrezne pripombe. 
Predlogi planov so morali biti objavljeni mesec dni pred sprejetjem, da se 
je z njimi seznanilo občinstvo.24
Zakon o proračunih je reguliral zbiranje dohodka in njegovo razdelitev 
od občine do zveze, pri čemer je finančno poslovanje izvajanja proračuna vo-
23 Boris Kidrič, Govor o predlogih zakona o planskem upravljanju, proračunih, 
družbenem prispevku in davkih, Zbrano delo 4, str. 363, 364.
24 UL FLRJ 58/1951.
88
dila banka (v tem primeru Narodna banka FLRJ), ki je dajala podjetjem 
potrebna obratna sredstva v obliki kredita.25 S tem je bila odpravljena raz­
delitev podjetij na lokalna, republiška in zvezna, po kateri se je dotlej raz­
vrščal njihov prispevek v proračun.
Skupaj s tema zakonoma je bil sprejet tudi nov zakon o družbenem pri­
spevku in davkih,26 na osnovi katerega je bila spremenjena tudi davčna po­
litika. Družbeni prispevek so plačevala gospodarska področja (na osnovi sto­
penj, ki jih je določal družbeni plan). Davki, ki so bili splošne narave, so se 
plačevali progresivno in so se delili na sledeče vrste: prometni davek, davek 
od ekstraprofita, davek od presežka sklada za plače, dohodnina, davek od 
dediščin in daril, lokalni skladi in posebni krajevni prispevek. Davki so bili 
namenjeni za tiste potrebe družbe, ki so se v skladu s plani krile iz pro­
računa.
Družbeni plan in proračun FLRJ za leto 1952 je zvezna skupščina sprejela 
konec marca 1952, bila pa sta v veljavi že predtem. Družbeni plan LR Slove­
nije in proračun za leto 1952 so sprejeli maja 1952. Značilno za oba je bilo, 
da so se v tem letu še vedno načrtovala predvsem dela iz področja kapitalne 
graditve, saj je bil petletni načrt decembra 1950 podaljšan za eno leto. To 
pa je pomenilo, da je v tem letu še vedno obstajal velik delež t. i. obveznih 
investicij in je za proste investicije ostalo bolj malo sredstev. Ta razpored 
družbenih planov je zahteval tudi znatno zvišan fond za narodno obrambo, 
zaradi znanega mednarodnega položaja Jugoslavije po sporu z Informbirojem.
Z novim gospodarskim sistemom sta se v teku leta 1952 spremenila tudi 
značaj in vloga podjetij. »Gospodarska podjetja in drugi producenti planirajo 
in gospodarijo samostojno v skladu s pravicami in dolžnostmi, določenimi 
v zakonih in drugih pravnih predpisih, pri tem pa se morajo držati temeljnih 
proporcev družbenih planov.«27
V skladu s tem se je spremenilo poslovanje podjetij. Spremenjen je bil 
temeljni razpored kontov državnih gospodarskih podjetij, tako da so bili 
uvedeni novi temeljni konti.28 Istočasno so začeli veljati tudi novi predpisi 
o poslovanju gospodarskih podjetij. Začela so poslovati samostojno, v okviru 
obveznosti, ki so izhajale iz temeljnih proporcev družbenega plana. Proporci, 
ki so veljali za podjetja, so bili: najmanjša mera izrabe zmogljivosti podjetja, 
stopnja akumulacije in skladov nasproti skladu za plače podjetja, stopnja 
družbenega prispevka in dodatnega družbenega prispevka, ki ju je podjetje 
plačevalo v proračun, in temeljna investicijska graditev, za katero je podjetje 
bilo vezano z družbenim planom ali s posebnimi ukrepi. Podjetja so lahko 
samostojno investirala iz svojih sredstev. Evidenco o njihovem gospodarskem 
poslovanju je imela Narodna banka FLRJ, na osnovi podatkov iz tekočih 
računov podjetja.29
Tako spremenjen način poslovanja je pomenil razširitev pristojnosti de­
lavskih svetov. Ti so na osnovi predloga upravnega odbora ugotavljali in 
sklepali o naj večji zmogljivosti podjetja, o najmanjši meri zmogljivosti, o 
stopnji akumulacije in skladov, o planiranem dohodku in planiranem skladu
25 Ibid.
26 UL FLRJ 1/1952.
27 UL FLRJ 58/1951.
28 UL FLRJ 6/1952. Novi konti so bili: banka (akumulacije in skladi), industrij­
ski boni in odkupni boni, osnovni družbeni prispevek, dodatni družbeni prispevek, 
prispevek za socialno zavarovanje, prosvetni davek, davek od ekstra dobička, 
davek od presežka sklada za plače ter obveznosti za odtegnjene davke.
29 UL FLRJ 10/1952.
89
za plače, za posamezne obrate in za podjetja kot celoto. Vsi predlogi uprav­
nega odbora so bili predtem objavljeni in je z njimi bil seznanjen delovni 
kolektiv. Nato je sprejete sklepe potrdila komisija pri gospodarskem uprav­
nem organu, ki so jo sestavljali zastopnik finančnega organa, banke in uprav­
nega organa.
Finančno poslovanje podjetja se je, kot rečeno, vodilo odtlej po banki, 
po ustreznih računih. Banka je poleg stalnega kredita (obratna sredstva) pod­
jetju lahko zagotovila tudi občasne kredite, o katerih je odločal njen posve­
tovalni odbor. Na koncu planskega leta je banka naredila dokončni obračun 
poslovanja podjetja. Eventualne spore med banko in podjetjem je reševala 
državna arbitraža.30
Nov gospodarski sistem je terjal tudi nove predpise o delitvi osebnih do­
hodkov.31 Višino zaslužka, ki so ga izplačevali iz sklada, so določali na osnovi 
tarifnega pravilnika podjetja, ki sta ga sprejela delavski svet in višji sindi­
kalni organ sporazumno. Norme in način merjenja delovnega učinka pa je 
podjetje določalo samostojno s tem, da je vlada predpisala minimalne tarifne 
postavke. Potek sprejemanja tarifnih pravilnikov je bil sledeč. Predlog zanj 
je izdelala posebna komisija, ki jo je imenoval upravni odbor. Nato ga je 
obravnaval UO in ga dal v razpravo kolektivu. Predlog, s pripombami, je 
dokončno sprejel delavski svet in ga dal v potrditev še sindikalnemu organu. 
Po podatkih sindikalnih organizacij se je sprejemanje pravilnikov v letu 
1952 zavleklo in je od predvidenih 2929 bilo sprejetih le 908 pravilnikov.32 
Omeniti je tudi to, da je nov sistem nagrajevanja, v primeri s prejšnjim, 
kjer so norme in tarifne postavke bile točno in togo predpisane, temeljil 
na zaslužku podjetja ter na samostojni razdelitvi le-tega znotraj podjetja, 
kar naj bi sčasoma privedlo, po besedah Borisa Kidriča, do nagrajevanja 
po delu.
Poleg tega je podjetje odtelj razpolagolo tudi s t. i. skladom za samo­
stojno razpolago; le-tega je lahko uporabilo za samostojne investicije za 
napredek proizvodnje, graditev stanovanj ali komunalnih naprav. Določila 
o uporabi tega sklada so prav tako bila v družbenem planu. Sredstva so bila 
vložena na poseben račun pri banki in veljalo je, da se niso smela uporab­
ljati v dobro sklada za plače.
Istega leta so bile vpeljane tudi delovne knjižice z osnovnimi podatki 
o zaposlenem. Izdajati so jih začeli 1. septembra 1952 in brez njih je bila 
sklenitev delovnega razmerja prepovedana.33 Decentralizirana je bila tudi 
služba za posredovanje dela in socialnega zavarovanja. Ustanavljali so se 
lokalni in republiški biroji za posredovanje dela ter republiški, okrajni in 
mestni zavodi za socialno zavarovanje, ki so prevzeli gospodarjenje s sredstvi 
zavarovanja v skladu s svojimi statuti. Zato je bil ustanovljen tudi repub­
liški sklad za socialno zavarovanje.34
Na področju razvoja ljudske oblasti je pomemben premik v smeri uskla­
jevanja le-tega z nastajajočim sistemom socialistične samoupravne demokra­
cije pomenil sprejem splošnega zakona o ljudskih odborih aprila 1952. Temu 
je sledila nova upravno-teritorialna razdelitev, po kateri je LR Slovenija bila 
razdeljena na 3 mesta, 19 okrajev in 366 občin namesto prejšnjih čez 1000
30 Ibid.
31 UL FLRJ 11/1952.
32 A ZSS, Poročilo o delu, 3. kongres ZSS, maj 1953.
33 UL FLRJ 7/1952.
34 UL FLRJ 30/1952.
90
krajev. Namen je bil ustvariti upravno in gospodarsko bolj zaokrožena ob­
močja.
Ljudski odbori so postali lokalni organi ljudske samouprave in enotni 
organi državne oblasti v občini, okraju in mestu. Da bi se odpravil dualizem 
med plenumom ljudskega odbora in njegovim izvršilnim odborom, so bili 
odpravljeni izvršilni odbori. Zadeve, ki so jih dotlej opravljali poverjeniki, so 
odtlej vodili sveti, ki so bili kolegialni organi.
Ljudski odbori so obenem izgubili administrativno-operativno vlogo vodje 
gospodarskih podjetij svojega kraja.
Pri mestnih in okrajnih ljudskih odborih so kot pomembna novost bili 
ustanovljeni zbori proizvajalcev. Ti so imeli nalogo zagotoviti udeležbo gospo­
darskih organizacij pri upravljanju krajevnih poslov. Zbori so bili enako­
pravni okrajnim oz. mestnim zborom. Sestavljali so jih predstavniki delovnih 
ljudi iz proizvodnje, prevozništva in trgovine, v razmerju z njihovim deležem 
v družbenem produktu okraja. Pristojnosti novih ljudskih odborov so bile 
širše od prejšnjih. Delovali so na podlagi samostojno sprejetega statuta in 
so na svojem območju bili odgovorni za gospodarski, kulturni, komunalni in 
socialni razvoj. Sprejemali so relativno samostojen proračun, določali lokalne 
davščine, urejali komunalne zadeve, izdajali regulacijske načrte, skrbeli za 
socialno varstvo, imenovali direktorje podjetij in zavodov itd. Iz lokalnih 
sredstev so lahko ustanavljali gospodarske, komunalne, prosvetne, zdravst­
vene in socialne zavode in podjetja. Udeležbo državljanov pri delu občinskih 
ljudskih odborov so zagotavljali zbori volivcev, saj so njihovi sklepi bili za 
ljudski odbor obvezni. Sledile so nato decembra 1952 volitve ljudskih odbo­
rov občin in okrajev (mest) v Sloveniji.
Tako opravljene temeljne spremembe v družbenem sistemu od leta 1949 
naprej so preraščale okvir ustave iz leta 1946. Zato so bile z ustavnim za­
konom o osnovah družbene in politične ureditve FNRJ, sprejetim 13. janu­
arja 1953, sankcionirane vse te spremembe. Sprejeta so bila načela nove 
ureditve, "ki so temeljila na družbeni lasti proizvajalnih sredstev in na samo­
upravljanju. Slovenski ustavni zakon o temeljih družbene in politične ure­
ditve in o organih ljudske oblasti je bil sprejet 30. januarja 1953 in v njem 
je zapisano: »Vsa oblast v LRS pripada delovnemu ljudstvu. Delovno ljudstvo 
izvršuje oblast in vodi družbene zadeve po svojih predstavnikih v ljudskih 
odborih in v ljudski skupščini LRS, v delavskih svetih in drugih samouprav­
nih organih, pa tudi neposredno z volitvami, z odpoklicem, z referendumom, 
na zborih volivcev, z udeležbo državljanov v upravi in pravosodju in v drugih 
oblikah.«35 Zakon je opredelil tudi razširjene pristojnosti republik znotraj 
federacije. Ljudska skupščina Slovenije je postala dvodomna. Sestavljala sta 
jo republiški zbor in zbor proizvajalcev. V slednjem so delavci, uslužbenci, 
člani kmetijskih zadrug in občani delavci volili predstavnike delovnih orga­
nizacij.
Razširitev pristojnosti ljudskih odborov, ki so izhajale iz zakona o ljud­
skih odborih iz aprila 1952, je povzročila tudi spremembo vloge izvršilnih 
upravnih organov republike. Odpravljene so bile vse direkcije in uprave in 
njihovo delo se je preneslo v pristojnost gospodarskega sveta. Na osnovi 
ustavnega zakona, pa je kot republiški izvršilni organ bil ustanovljen izvršni 
svet LRS in državni sekretariati (za notranje zadeve, pravosodno upravo, za 
gospodarstvo in proračun), odgovorni izvršnemu svetu LRS, ter dva sveta, 
v katerih so bili predstavniki ustreznih organov in organizacij (za kulturo,
35 UL LRS 3/1953.
91
zdravstvo). Edvard Kardelj je takole ocenil bistvo decentralizirane izvršilne 
funkcije: »Ustavni zakon (sprejema) načelo, da imajo izvršilne funkcije pred­
vsem ljudski odbori in razni družbeni samoupravni organi, republiškim in 
zveznim organom oblasti pa ostanejo samo tiste izvršilne funkcije, ki so 
lahko po sami naravi stvari le zvezne ali republiške funkcije, določajo pa jih 
ustava ali zakoni, ki temeljijo na ustavi. S tem v zvezi je ustavni zakon 
odpravil tudi tako imenovani ,sistem dvojne odgovornosti', ki smo ga v do­
sedanjem ustavnem redu v glavnem podedovali od sovjetskega sistema. Smisel 
te ,dvoj ne odgovornosti' je, da izvršilni aparat vsakega državnega organa ni 
odgovoren samo predstavniškemu telesu tega organa, ampak tudi višjemu 
upravnemu organu v isti veji uprave.«36
Ustavni zakon je predstavljal ustavnopravno osnovo tudi za nadaljnje raz­
širjenje samoupravnih odnosov izven gospodarstva, na ostale družbene orga­
nizme. »Skladno s tem postavlja ustavni zakon kot podlago družbene ureditve 
družbeno samoupravljanje, to je pravico vseh naših delovnih ljudi, da na vseh 
področjih družbenega življenja po svojih samoupravnih organih vodijo pod­
jetje, organizacije in ustanove splošnega družbenega pomena. Na drugi strani 
omejuje ustavni zakon državo na njene specifične naloge, namreč, da pred­
vsem ščiti socialistični red, varuje neodvisnost ljudstva, zagotavlja spošto­
vanje zakonitosti, skrbi za enostnost družbenega in gospodarskega sistema.«37 38
Širšo politično osnovo je razvoju samoupravljanja dal 6. kongres Zveze 
komunistov Jugoslavije novembra 1952. Na njem so analizirali delo v pred­
hodnem obdobju in obravnavali tudi vprašanje decentralizacije in demokra­
tizacije upravljanja v gospodarstvu, razvoj gospodarstva in vlogo družbeno­
političnih organizacij.
6. kongres ZKJ novembra 1952 kakor tudi 3. kongres ZKS dve leti kasneje 
sta analizirala proces demokratizacije družbe po letu 1949. Pri tem je slo­
venski kongres v svojem poročilu ocenil, da je bilo obdobje administrativnega 
socializma nujno zaradi zagotovitve zmage socialistične revolucije. Obenem 
je bilo rečeno tudi to, da pri nas »v tem obdobju nismo imeli opravka z bo­
jem proti birokratski kasti, ampak z bojem proti birokratskim težnjam.«33 
Predvsem pa so bili važni sklepi 6. kongresa o vprašanju vloge partije v no­
vem sistemu socialistične demokracije. Kongres je sklenil, da se partija zaradi 
svoje nove idejne vloge v samoupravni družbi preimenuje v Zvezo komu­
nistov. To pa je zahtevalo nove metode političnega dela in ločevanje partije 
od državne oblasti. »Zveza komunistov pri svojem delu ni in ne more biti 
neposredni operativni vodja in naredbodajalec niti v gospodarskem niti v 
državnem družbenem življenju, pač pa s svojo politično in idejno aktivnostjo, 
predvsem s prepričevanjem, vpliva v vseh organizacijah, organih in ustano­
vah, da sprejmejo njeno linijo in stališče posameznih njenih članov. Zveza 
komunistov je najzavednejši organizirani del delavskega razreda, delovnega 
ljudstva. Lastnosti in vloga komunista, člana Zveze komunistov, se izražajo 
v njegovi zavednosti, politični in drugi aktivnosti, nesebičnosti, požrtvoval­
nosti, predanosti smotrom, osebni moralnosti in skromnosti.«39 Na osnovi 
teh načel naj bi se v naslednjih letih razvijal najprej sistem samoupravne 
socialistične ureditve.
36 Edvard Kardelj, Družbenoekonomska in politična načela ustavnega zakona, 
PSNG II., str. 266.
37 Op. cit., str. 264.
38 2. kongres ZKS, Politično-organizacijsko poročilo o delu ZKS v dobi med 
2. in 3. kongresom, CZ, Ljubljana, 1954, str. 27.
39 Ibid., str. 41/42.
92
PRVI IN DRUGI MANDAT DELAVSKIH SVETOV IN UPRAVNIH ODBOROV 
V SLOVENIJI (1950—1952, 1952—1953)
Temeljni zakon je poleg svojega splošnega pomena za razvoj družbeno­
ekonomskih odnosov v državi določil tudi osnovne pravice in dolžnosti delav­
skih svetov in upravnih odborov podjetij in višjih gospodarskih združenj.
Delavski svet podjetja in višjega gospodarskega združenja je bil izvoljen 
od delovnega kolektiva. Njegov mandat je trajal eno leto. Štel je 15—120 čla­
nov, tam pa, kjer je bilo v kolektivu manj kot 30 uslužbencev, so vsi tvorili 
delavski svet. Zakon je določal tudi podrobno postopek volitve delavskega 
sveta (kandidatna lista, volilna komisija, volitve itd.). Delavski svet je izvo­
lil svojega predsednika, ki ni smel biti član upravnega odbora in ki je sklical 
seje sveta. Seje so morale biti vsaj enkrat vsakih 6 tednov, prisotna je morala 
biti vsaj polovica članov, sklepe pa so sprejemali z večino glasov.
V pristojnosti delavskega sveta je bila potrditev temeljnih planov in sklep­
nih računov podjetja, sklepanje o gospodarjenju podjetja in o izpolnjevanju 
gospodarskega plana, volitve, razreševanje in menjanje upravnega odbora 
podjetja ali njegovih posameznih članov; izdajanje pravil podjetja, ki jih 
je potrdil upravni odbor višjega gospodarskega združenja ali pristojni državni 
organ; obravnavanje poročil o delu upravnega odbora, in sklepanje o odobritvi 
njegovega dela; obravnavanje posameznih ukrepov upravnega odbora in skle­
panje o njih; razdeljevanje tistega dela akumulacije, ki je ostalo na razpolago 
podjetju oziroma delovnemu kolektivu.
Upravni odbor je imel skupaj z direktorjem 3—11 članov, od teh jih je 
moralo biti najmanj 3/4 iz vrst delavcev iz neposredne proizvodnje oz. temelj­
nih gospodarskih panog podjetja. Upravni odbor so volila podjetja s 7 in več 
zaposlenimi. Delavski svet je izvolil upravni odbor takoj, ko se je konstituiral, 
s tajnim glasovanjem na osnovi kandidatnih list in istočasno so bili izvoljeni 
tudi namestniki članov upravnega odbora. Pristojnosti upravnega odbora so 
bile naslednje: bil je odgovoren za izvajanje plana in pravilno poslovanje, 
sestavljal je predloge podjetja za temeljne plane podjetja, sprejemal meseč­
ne operativne plane, skrbel za pravilno poslovanje podjetja, sestavljal pred­
loge za notranjo organizacijo podjetja in sistematizacijo delovnih mest, se­
stavljal predloge za pravila o delovnem redu in izdajal ukrepe za utrjevanje 
delovne discipline, odločal o postavljanju uslužbencev na vodilna mesta v pod­
jetju, odločal o ugovorih delavcev in uslužbencev proti odločbam o odpo­
vedi in o notranji razdelitvi dela, izvajal ukrepe za pospeševanje proizvodnje, 
racionalizacijo, povečanje storilnosti dela, znižanje proizvodnih stroškov, 
zboljšanje izdelkov, varčevanje, zmanjšanje odpadkov, odločal je o delovnih 
normah, o imenovanju udarnikov, izvajal ukrepe za strokovni napredek delav­
cev in uslužbencev, za njihovo pravilno razporejanje na delovna mesta, skrbel 
za pravilno izvajanje predpisov o delovnih odnosih, plačah, napredovanju, 
o varstvu pri delu, socialnem zavarovanju ipd., razporejal dopuste, skrbel za 
splošno ljudsko premoženje. Upravni odbor je prav tako izvolil svojega pred­
sednika. Njegovi člani so za svoje delo bili odgovorni kot uradne osebe. Poleg 
tega so lahko za posamezne probleme ustanavljali tudi komisije.
Po opravljenih volitvah je upravni odbor prevzel dolžnost upravljanja 
podjetja, tako da mu je direktor podal materialno in finančno poročilo ter 
poročilo o problematiki podjetja. Prevzem je nato potrdil delavski svet.
Proizvodnjo in poslovanje podjetja je vodil še naprej direktor. Imenoval 
ga je upravni odbor višjega gospodarskega združenja ali pa pristojni državni 
organ. Delavski svet je imel pravico predlagati zamenjavo direktorja. Za
93
svoje delo je bil direktor odgovoren upravnem odboru podjetja, upravnemu 
odboru višjega gospodarskega združenja kakor tudi pristojnemu državnemu 
organu. Direktor je lahko posegal v pristojnosti upravnega odbora le v pri­
meru, če ta ni pravočasno ukrepal.
Delavski svet višjega gospodarskega združenja so volili člani kolektivov 
združenih podjetij ter delavci in uslužbenci kolektiva direkcije gospodarskega 
združenja. Šteli so 30—200 članov, njihovi upravni odbori pa 5—15, pri čemer 
je vsaj 3/4 članov moralo biti iz neposredne proizvodnje.40
Julija 1950 je vlada FLRJ izdala navodila za prve volitve delavskih svetov 
in upravnih odborov državnih gospodarskih podjetij. Rok za volitve je bil 
do 15. septembra. V podjetjih pa, kjer so volitve delavskih svetov bile oprav­
ljene že pred sprejemom temeljnega zakona, so ti prevzeli vse funkcije, ki 
jih je določal zakon, in izvolili upravne odbore.
Volitve delavskih svetov so bile septembra 1950 v 756 podjetjih v Slove­
niji.41 Na volitvah je bilo predloženo več kandidatnih list — sindikalne in 
druge, pri čemer je večina volivcev glasovala za sindikalno. Podrobni podatki 
o volitvah po panogah in o strukturi izvoljenih so priloženi (prilogi 16 in 17). 
Pri teh volitvah je še vedno odstotek izvoljenih žena bil zelo majhen, kljub 
temu da je bilo takrat v slovenskem gospodarstvu 30 % ženske delovne sile.
Če prištejemo k temu delavske svete, izvoljene pred sprejemom temeljnega 
zakona, je v letu 1950 bilo v Sloveniji skupno v 1196 podjetjih (s 30 in več 
zaposlenimi) izvoljenih 24 259 članov delavskih svetov (od tega 4638 sindikal­
nih odbornikov). Upravni odbori so bili izvoljeni v 1452 podjetjih, in sicer 
7800 članov (od tega 31 % sindikalnih odbornikov). 42
Priprave na volitve so se v okviru Zveze sindikatov pričele že pred spre­
jetjem temeljnega zakona v obliki organiziranja seminarjev, predavanj in 
sestankov po kolektivih. Prav tako so sklenili dajati vso pomoč novo izvo­
ljenim delavskim svetom in upravnim odborom.43
Kljub določbam temeljnega zakona tem volitvam v podjetjih niso takoj 
sledile volitve delavskih svetov in upravnih odborov višjih gospodarskih zdru­
ženj. Ker pa je bilo delavsko upravljanje v podjetjih vezano na samoupravna 
telesa višjih gospodarskih združenj, je to oviralo njihovo uspešno delovanje. 
Glavne direkcije in gospodarski resori so na začetku svojega dela premalo 
upoštevali delavske svete v podjetjih in so še vedno poslovali po direktorjih, 
kar je zmanjševalo avtoriteto delavskih svetov in upravnih odborov. Posle­
dica tega je bila med drugim tudi ta, da so direktorji sprejemali odločitve 
mimo delavskih svetov in upravnih odborov in jih postavljali že pred dejstvo.44
Po poročilih o delovanju delavskih svetov in upravnih odborov v tem 
prvem obdobju po izvolitvi vse do izvolitve delavskih svetov višjih gospo­
darskih združenj je razvidno, da so ti uspešno opravljali svoje delo. Težave, 
ki so v tem obdobju nastajale v poslovanju delavskih svetov, so izvirale veči-
«> UL FLRJ 43/1950.
41 A ZSS, Poročilo o delu GO leta 1950. Podatki, ki jih navajam iz poročil orga­
nov Zveze sindikatov, se ne skladajo s podatki Zavoda za statistiko LRS v Prilogah. 
Vendarle lahko sklepamo, da so podatki ZSS za leto 1950 bolj točni, saj so se ti 
zbirali sočasno, medtem ko je Zavod za statistiko svoje podatke zbiral od leta 
1952 naprej, na osnovi uredbe o statističnem poročanju o volitvah delavskih svetov 
gospodarskih podjetij (UL FLRJ 9/52).
42 A ZSS, Zapisnik 8. plenuma GO ZSS, 14. julija 1951, str. 4.
43 A ZSS, Zapisniki sej po 2. kongresu 1949—1950, 8. seja Predsedstva GO ZSS, 
19. VI. 1950.
44 A ZSS, Letno poročilo GO ZSS za leto 1950, str. 19.
94
noma iz pomanjkanja prakse in potrebnega znanja. Nadalje, bili so pojavi, 
da so direktorji še vedno vztrajali pri starem, medtem ko so ponekod šli 
v drugo skrajnost in prepustili vse delo delavskim svetom in upravnim odbo­
rom. Zanimivo je tudi to, da so se težave pri delu delavskih svetov večinoma 
pojavljale v manjših podjetjih. V mnogih podjetjih so še vedno kljub nji­
hovi izvolitvi obstajali kolegiji in strokovni sveti kot organi direktorja. Pone­
kod pa sta zaradi slabo opravljenega prevzema in predaje bila delavski svet 
in upravni odbor premalo seznanjena z gospodarskim stanjem podjetja.45
Iz vseh teh razlogov je bilo na konferenci direkcij in resorov ter repub­
liških odborov in glavnega odbora Zveze sindikatov Slovenije sklenjeno orga­
nizirati predavanja, tečaje in seminarje o strokovnih vprašanjih vodstva in 
gospodarjenja, namenjene predvsem članom upravnih odborov in delavskih 
svetov.46
V skladu z določbami temeljnega zakona bi morale biti naslednje volitve 
delavskih svetov in upravnih odborov gospodarskih podjetij v začetku leta 
1951. Ker pa so v večini podjetij bili izvoljeni šele nekaj mesecev predtem, 
je njihov mandat januarja 1951 bil podaljšan za eno leto.47
Januarja 1951 so se končno pričele priprave na volitve delavskih svetov 
in upravnih odborov višjih gospodarskih združenj. Izdani so bili podrobni 
predpisi o volitvah, ki naj bi bile v februarju 1951.48 V Sloveniji je bilo takrat 
15 višjih gospodarskh združenj, ki so združevala 245 podjetij. V njihove de­
lavske svete je bilo izvoljenih 785, v upravne odbore pa 137 delavcev in na­
meščencev (v DS je bilo 32 % sindikalnih funkcionarjev, v upravnih odborih 
pa nad 50 °/o).49 Ti delavski sveti so nato izvolili svoje predstavnike v svete 
za posamezne gospodarske panoge pri upravnih organih republike in fede­
racije.
Kljub izvolitvi delavskih svetov in upravnih odborov višjih gospodarskih 
združenj se njihov odnos do podjetij ni bistveno spremenil. Izkazalo se je 
celo, da višja gospodarska združenja ovirajo razvoj. Ker so bile 4. julija 1952 
odpravljene glavne direkcije v Sloveniji, so z njimi prenehala obstajali tudi 
višja gospodarska združenja in njihovi delavski sveti.50
Konec leta 1951 je bil izdan še poseben zakon o volitvah delavskih svetov 
gospodarskih podjetij. Ta je določal, da za volitve delavskih svetov veljajo 
vse določbe temeljnega zakona (razen dveh izjem: da je v DS izvoljen vsak 
kandidat, ki ima večino glasov, ne glede na kandidatno listo, na kateri kan­
didira, in da volitve v delavski svet vodi volilna komisija, ki jo imenuje de­
lavski svet).51
Na osnovi tega zakona sta nato vlada FLRJ in centralni svet Zveze sindi­
katov Jugoslavije izdala podrobna navodila za volitve delavskih svetov in 
upravnih odborov gospodarskih podjetij, ki so vsebovala sledeča določila. 
Volitve v delavske svete so se morale izvajati vsako leto na začetku leta, toda 
po sprejemu sklepnega računa in najpozneje do konca marca. Volitve je raz­
pisal delavski svet in tudi določil dan volitev. O tem pa je bil dolžan obvestiti 
kolektiv, okrajni (mestni) ljudski odbor in upravne odbore višjega gospodar­
skega združenja. Za izvedbo volitev je imenoval posebno volilno komisijo in
45 Ibid., str. 20.
46 Ibid.
47 UL FLRJ 6/1951.
40 UL FLRJ 6/1951.
49 A ZSS, Zapisnik VIII. plenuma GO ZSS, 14. julija 1951.
56 UL LRS 19/1952.
51 UL FLRJ 1/1952.
95
komisijo za pripravo seznama volivcev. Volilna komisija pa je sestavila vo­
lilne odbore, ki so vodili volitve na volišču. Kandidatno listo za člane delav­
skega sveta je predlagala sindikalna organizacija, lahko pa tudi določeno 
število delavcev. Lista je bila lahko popolna, nepopolna, lahko je vsebovala 
večje število kandidatov, kot je bilo predvidenih članov delavskega sveta, 
ohraniti pa je morala razmerje med obrati oziroma oddelki podjetja. Navo­
dila so, dalje, vsebovala podrobne napotke glede glasovanja in ugotavljanja 
izida volitev. Novo izvoljeni delavski svet se je moral sestati najkasneje v 15 
dneh po volitvah. Takrat so poročali o volitvah. Sledilo je poročilo predsed­
nika prejšnjega upravnega odbora ter izvolitev novega predsednika delav­
skega sveta in novega upravnega odbora. Upravni odbor je prevzel podjetje 
od svojega predhodnika v 15 dneh po izvolitvi s podrobnim poročilom o delu 
upravnega odbora in o stanju podjetja. Prevzem je zatem potrdil še delavski 
svet.52
Rok za razpis volitev v vse delavske svete v Sloveniji je določila vlada, in 
sicer od 15. februarja do 15. marca 1952, najkasneje do 31. marca pa so vo­
litve morale biti končane. Pri teh volitvah je bil zabeležen višji odstotek 
udeležbe kot leta 1950, in sicer 95,9 %. Istočasno pa je bilo opaziti, da se je 
odstotek izvoljenih žena še znižal na 21 % (podrobni podatki o izidu volitev 
leta 1952 so v prilogah 18 in 19).
Pri izidih teh volitev je pomembno še dvoje. Prvič, zmanjšalo se je število 
podjetij z nad 30 zaposlenimi s 756 v letu 1950 na 692 v letu 1952.53 Iz tega 
lahko sklepamo, da se je nekaj podjetij v obdobju 1950—1952 združilo. Isto­
časno pa se je leta 1952 povečalo število podjetij, ki so volila samo upravne 
odbore, s 1196 v letu 1950 na 1358 leta 1952, kar pomeni, da se je povečalo 
tudi število manjših podjetij. Drugič, od leta 1949 je v Sloveniji opaziti stalen 
padec števila zaposlenih. Leta 1949 je bilo v Sloveniji 278 505 zaposlenih, leta 
1952 le še 240 777 (pri tem pa se je sklad za plače od 1949 do 1952 podvojil). 
Po podatkih o zmanjšanju števila zaposlenih pa lahko sklepamo, da se je 
v nekaterih podjetjih zmanjšal administrativni aparat kot posledica boja proti 
birokratizaciji, ki se je takrat vodil na vseh ravneh.54
Nekoliko pred začetkom drugega mandatnega obdobja delavskih svetov 
in upravnih odborov v Sloveniji je začel veljati tudi nov gospodarski sistem, 
ki je pomenil dejansko povečanje pristojnosti in dolžnosti delavskih svetov 
in upravnih odborov. Odtlej je delovni kolektiv po delavskem svetu sodeloval 
ne samo pri sprejemanju družbenega plana in pri upravljanju podjetja, tem­
več tudi pri delitvi presežka ustvarjenega dela, kar je povečalo zanimanje 
članov kolektiva za uspeh podjetja. Da je to v resnici bilo tako, kažejo po­
datki o nadaljnjem izboljšanju delovne discipline, o zmanjšanju števila ne­
opravičenih in bolezenskih izostankov ipd. (priloga 20: pregled izkoriščanja 
delovnega časa od leta 1948 do leta 1952).
Čas prvega mandatnega obdobja delavskih svetov in upravnih odborov 
označujemo predvsem kot čas pridobivanja izkušenj v lastnem delovanju in 
pravicah (saj je gospodarska zakonodaja ovirala kakršnokoli samostojnost 
podjetja); drugo mandatno obdobje pa je že pomenilo korak naprej. Na raz­
mah, ki ga je doživelo delavsko upravljanje v podjetjih v letu 1952, in na 
njegovo širjenje izven podjetja na lokalno skupnost, kažejo predvsem ugoto­
vitve in razprave v podjetjih in sindikalnih organizacijah o pravicah in na-
52 UL FLRJ 5/1952.
53 Ta številka je iz statističnih podatkov Zveze sindikatov Slovenije.
54 A ZSS, Poročilo o delu, 3. kongres ZSS, maj 1953, str. 10—12.
96
daljnjem razvoju delavskega upravljanja.55 Zanimivo je videti, katera so bila 
ta obravnavana vprašanja in kakšne rešitve so zanje predlagali.
Glede položaja delavskih svetov in upravnih odborov so ugotavljali sle­
deče pomanjkljivosti, s tem da so tu posebej obravnavani le primeri, pri 
katerih so se pojavljali problemi v zvezi s samoupravljanjem, in ne tisti, 
kjer so delavski sveti in upravni odbori pravilno delovali. Kritizirana je bila 
birokratizacija upravnih odborov, ki so ponekod vedno bolj prevzemali vlogo 
kolektivnega direktorja. Drugod pa so postali zgolj organ, ki je prikimaval 
direktorju in glavnem inženirju. To se je dogajalo predvsem v večjih kolekti­
vih. V takih primerih je prihajalo do kritik od delovnih kolektivov, češ da 
delavski svet ni dovolj informiran, ali kot je dejal neki sindikalni funkcionar 
v Celju: »Videti pa je, da je postal delavski svet organ, ki samo registrira, 
kar rešuje upravni odbor sam.«56 Tako je na posvetu, na katerem so sodelovali 
okrajni svet Zveze sindikatov in 15 kolektivov iz Celja, bilo izraženo mnenje 
naj bi bili upravni odbori odpravljeni. Isto je kasneje bilo predlagano tudi 
v razpravi na 3. kongresu Zveze sindikatov Slovenije, saj so na nepravilnosti 
v delu upravnih odborov opozarjali tudi drugod. Kljub temu pa je prevladalo 
mnenje, da bi ukinitev upravnih odborov pomenila korak nazaj k ponovni 
koncentraciji oblasti v rokah direktorja.
Večkrat je bilo načeto tudi vprašanje odnosa med delavskim svetom in 
kolektivom. Dogajalo se je, da je delavski svet o zelo majhnem številu zadev 
obveščal kolektiv in o njih zahteval mnenje kolektiva. Zato je bilo predla­
gano, da se jasneje določi funkcija kolektiva pri delavskem upravljanju in 
se tudi temu dajo določena pooblastila. Bili so celo pojavi, da je kolektiv sam 
zahteval od delavskega sveta in upravnega odbora poročilo o njuni dejav­
nosti.57 Iz take prakse se je potem ustvarilo mnenje, da bi v večjih kolektivih 
bilo potrebno ustanoviti delavske svete po posameznih obratih in oddelkih.
Glede položaja direktorja je bila postavljena vsesplošna zahteva, izražena 
tudi na 3. kongresu ZSS, da bi delavski sveti morali imtei pravico do ime­
novanja direktorja.58 Prav tako so bili obsojeni vsakršni pojavi »trojk« ali 
»peterk« v podjetjih (direktor, predsednik delavskega sveta, predsednik uprav­
nega odbora, predsednik odbora sindikata in sekretar tovarniškega komiteja), 
ki so ponekod kar same upravljale.
Poleg vseh teh naštetih vprašanj je bilo večkrat izraženo tudi mnenje 
delavcev, da je delavsko upravljanje z novim gospodarskim sistemom in zako­
nom o ljudskih odborih že preraslo v samoupravljanje proizvajalaev in da je 
kot tako preraslo obstoječe norme. Mnenje je bilo, da bi bilo zakonodajo 
potrebno dopolniti tako, da bi v bodoče vsa vprašanja podjetja reševal ves 
kolektiv. V ta namen naj bi se uvedli statuti delavskih svetov, ki bi urejali 
odnose med organi upravljanja, vodstvom podjetja in kolektivom.
Glede odnosa podjetij do lokalne skupnosti lahko ugotovimo, da se je 
večina podjetij že pred sprejemom novega gospodarskega sistema angažirala 
tudi navzven predvsem pri finansiranju različnih kulturnih, prosvetnih ali 
komunalnih potreb. Zbori proizvajaclev v tem kratkem času (od izvolitve do 
ustanovnega zakona) še niso zaživeli, so se pa ponekod pojavljale tendence, 
da se ukinejo.
55 A ZSS, 10. plenum RSZSS, 24. in 25. januarja 1953. Podatke sem vzela iz te 
razprave, saj so udeleženci v razpravi bili v stalnem stiku z DS in UO podjetij na 
svojem območju, nekateri pa so celo sami bili člani UO in DS.
56 Ibid.
57 Ibid.
58 A ZSS, Resolucija o družbenem upravljanju, 2. kongres ZSS, maj 1953.
7 — Zgodovina samoupravljanja 97
Želja po večji samostojnosti podjetij se je kazala tudi pri razpravi o ta­
rifnih pravilnikih in o sistemu akumulacije in fondov. Podjetja so bila proti 
temu, da republiški odbori sindikata potrjujejo pravilnike. Namesto fonda 
akumulacije in skladov, za katerega so bili mnenja, da je preveč tog, je bilo 
predlagano, naj se uvede družbeni prispevek na proizvajalna sredstva ali neki 
prispevek na proizvode oziroma na dohodek. Poleg tega je bilo nekolikokrat 
načeto tudi vprašanje amortizacije, ki se je tudi takrat še vedno odvajala 
za kapitalno graditev, predvsem v zvezi z zastarelostjo strojev (primer trbo­
veljskega rudnika).
Od splošnih vprašanj so bila načeta predvsem vprašanja samoupravljanja 
v obrti, saj državni obrtni mojstri v svojih delavnicah niso imeli samouprav­
ljanja, potem na železnici in v gradbenih podjetjih. Večkrat je bil obravnavan 
primer Gradisa, ker posamezna gradbišča še niso imela samoupravnih orga­
nov.
V posameznih podjetjih so se pojavljale tudi nepravilnosti v poslovanju 
delavskih svetov in upravnih odborov ter zlorabljanje položaja. Ponekod je 
bila tendenca k medsebojni razdelitvi presežkov, potem pojav, da so v novih 
tarifnih pravilnikih bili najbolje ocenjeni predsednik delavskega sveta in 
upravnega odbora ali pa direktor. Prihajalo je tudi do nepravilnih odpustov. 
Večkrat je bil omenjen nepravilen odnos do ženske delovne sile. To se je 
kazalo tudi pri odstotku žena v delavskih svetih in upravnih odborih, vse 
skupaj pa je bilo del širšega problema ženske delovne sile, saj je večkrat 
prihajalo do odpuščanja žena (70 % brezposelnih so bile takrat ženske). Ne­
pravilnosti so bile tudi take, da so ljudski odbori oziroma višji upravni organi 
naložili podjetju določeno vsoto, ki naj bi jo le-to bilo dolžno prispevati 
skupnosti, in se je zadeva urejala brez vrednosti kolektiva (npr. direktor 
v Libojah, ki se je tako dogovoril, da bo prispeval 500 000 din).59 Splošen 
problem je bila tudi likvidacija malih obrtnih obratov, ki so jih ustanovili 
ljudski odbori in so bili nelikvidni, kakor tudi skoraj povsod slabo stanje 
ekonomij.
Splošen razmah delovanja delavskih svetov ter vsa vprašanja, ki jih je 
ta praksa nalagala, so zahtevali tudi širše obravnavanje te problematike, 
česar dotlej ni bilo. Tako sta nadaljnji razvoj samoupravljanja v Sloveniji 
obravnavala takrat kongres Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, 
ki je bil 25.—27. aprila 1953 v Ljubljani, in 3. kongres Zveze sindikatov Slove­
nije maja 1953. Na prvem so o teh vprašanjih bili sprejeti naslednji sklepi, 
ki so dovolj zgovorni sami po sebi:
— najširšim množicam je potrebno odpirati splošno družbeno problema­
tiko gospodarstva in razvijati poznavanje ekonomskih zakonitosti razvoja 
družbe;
— z diskusijo, s kritiko in z nasveti je treba pomagati neposrednim pro­
izvajalcem pri upravljanju;
— dajati pobude, nasvete in predloge odgovornim državnim organom v nji­
hovem delu za nadaljnje izpopolnjevanje gospodarskega sistema, ki naj po­
polnoma onemogoči birokratske tendence in odpravi vse nepotrebne admi­
nistrativne vezi, ki tako ali drugače zavirajo ustvarjalno iniciativo delovnih 
kolektivov;
— z ekonomskimi argumenti dokazovati, da je samo razširjena in pove­
čana proizvodnja ter dvig storilnosti dela edini in pravni vir za zadovoljitev 58
58 A ZSS, 10. plenum RS ZSS, 24.—25. januar 1953, str. 13.
98
gmotnih in kulturnih potreb delovnega človeka kakor tudi za socialistični 
napredek celotne družbe;
— da je nadaljnji napredek socialistične demokracije mogoče zagotoviti 
samo z doslednim bojem proti vsem pojavom birokratizma;
— odločno preganjati vsa lokalistična in pertikularistična strmljenja, ki 
enako škodujejo razvoju socialističnih odnosov;
— v organih delavskega upravljanja se preveč koncentrirajo samo na 
upravno-operativno vodstvo podjetij, vanje se vrinjajo ostanki birokratizma, 
demokratične pravice celotnega kolektiva si prisvajajo posamezniki ali sku­
pine vodilnih, političnih, strokovnih in upravnih funkcionarjev, ki uporabljajo 
razne oblike pritiska nad ostalimi delavci (odpusti, grožnje, nesocialističen 
odnos do zaposlovanja žensk), ki povzročajo nesproščeno kritiko, slabo gospo­
darsko iniciativo in politično mlačnost delavcev, negativen odnos do dela 
ipd., proti katerim je treba mobilizirati organizacije SZDL;
— pojav kapitalističnega lastninskega razumevanja pri nekaterih kolekti­
vih, kar je treba zavirati in gojiti zavest, da so proizvodna sredstva družbena 
last, in razvijati interes za ves razvoj naše družbe, kar pomeni ne videti 
smo pravice delovnega kolektiva, ampak tudi njegove obveznosti do skup­
nosti;
— potrebno je jasno spoznati, da družbeno upravljanje gospodarstva ni 
in ne more ostati omejeno le na ožje področje posameznih osnovnih gospodar­
skih enot, temveč da mora obseči širše teritorialne skupnosti (komune);
— zavedati se moramo škodljivosti mehaničnega razumevanja, ki se po­
nekod skuša uveljaviti in ki odreka pomen in vlogo zavestno organizirani 
politični sili v naši socialistični demokraciji. Demokracija ni svoboda v takem 
smislu, da bi vodila v razkroj in anarhijo. Naloga socialističnih sil je voditi 
in vzbujati v širokih množicah delovnih ljudi ustvarjalno iniciativo za uresni­
čevanje socialističnih ciljev.60
Kongres Zveze sindikatov Slovenije je osvojil ta stališča in opredelil na­
loge in vlogo sindikalnih organizacij v okviru teh načel. Zavzel se je za 
samostojnost delovnih kolektivov v odločanju in opozoril na razlike, ki v ob­
stoječem plačilnem sistemu nastajajo med zaslužki v državnih uradih in 
zavodih (zlasti v zdravstvu in na železnici) in med zaslužki v gospodarstvu.61
Uvedba delavskega upravljanja v podjetjih leta 1950 je sprožila še eno 
razpravo, ki jo je potrebno vsaj omeniti, in sicer o nadaljnji vlogi sindikalne 
organizacije v okviru podjetja. Na prvem mestu pa je treba reči to, da so 
sindikalne organizacije v prvih letih nosile breme uvajanja samoupravljanja 
in pomagale delavskim svetom in upravnim odborom v prvem času njiho­
vega delovanja.
Že leta 1950 pa so v Zvezi sindikatov Slovenije ugotovili, da sindikalna 
podružnica ne more imeti do upravnih odborov enakega odnosa kot do direk­
torja, ki je v bistvu bil organ države in del državnega aparata. Zato so takrat 
takole razčlenili svoje pristojnosti: »Osnovna naloga sindikalnih organizacij 
je izoblikovati metodo vodstva v sindikalnih organizacijah, ki bo ustrezala 
novo nastali družbeni situaciji in ki bo temeljila na splošni aktivizaciji vsega 
članstva... Delavski svet je organ delavskega kolektiva, kolektivno gospodar­
sko vodstvo socialističnega podjetja, sindikalna organizacija pa je razredna 
organizacija tega kolektiva, iz česar jasno izhaja odnos teh dveh organov:
60 A ZSS, Stenografski zapiski 4. kongresa SZDL Slovenije, 25.—21. aprila 
1953, str. 349—352.
61 A ZSS, Resolucija o družbenem upravljanju, 3. kongres ZSS, maj 1953.
99
sindikalna organizacija vzgaja, usposablja delavski kolektiv in usmerja nje­
govo dejavnost, vštevši nov dejavnik — delavski svet.«62 V tej kakor tudi 
v vseh kasnejših razpravah o novi vlogi sindikata je bila vedno poudarjena 
vzgojna naloga sindikata kakor tudi vse prejšnje naloge: tekmovanje, tarifna 
problematika, zaščita pri delu, kulturno-prosvetna dejavnost in druge.
DELOVANJE DELAVSKEGA SVETA IN UPRAVNEGA ODBORA 
ŽELEZARNE JESENICE V MANDATNIH OBDOBJIH 1950—1952 
IN 1952—1953
Svojo prvo sejo po sprejemu temeljnega zakona je delavski svet železarne 
Jesenice imel 14. avgusta 1950. Takrat je bil izvoljen prvi upravni odbor žele­
zarne, ki je poleg direktorja imel deset članov: Viktor Ropret, Janko Avsenik, 
Franc Peternelj, Jakob Pogačar, Ciril Klinar, Franc Malej, Rudolf Omejc, 
Martin Kejžar, ing. Ivan Arzenšek in Alojz Božič. Na tej seji je predsednik 
delavskega sveta podal poročilo o dotedanjem delovanju delavskega sveta, 
direktor železarne pa o stanju pri izvajanju petletnega načrta do 1. avgusta 
1950, o finančnem stanju, normah, delavski preskrbi, družbenem standardu 
in o nalogah za izpolnitev plana do konca leta 1951. V razpravi so opozorili, 
da je udeležba na predhodnih sejah delavskega sveta bila premajhna, in na 
možnost odpoklica tistih članov, ki niso opravljali svojih dolžnosti. Za vršilca 
dolžnosti predsednika delavskega sveta je namesto Franca Arha bil izvoljen 
Srečko Jagodic.
Upravni odbor železarne, ki se je sestal neposredno po izvolitvi 15. avgusta 
1950, je izvolil za svojega predsednika Viktorja Ropreta in določil dan sveča­
nega prevzema in predaje in spored slovesnosti ob tem.63 Prevzem in predaja 
sta bila 20. avgusta 1950, ko je na svečani seji delavskega sveta bil potrjen 
prevzem dolžnosti upravnega odbora. Zatem je bila pred poslopjem železarne 
simbolična predaja ključa železarne predsedniku delavskega sveta Srečku 
Jagodicu.
V mandatnem obdobju od avgusta 1950 do marca 1952 je delavski svet 
železarne imel skupno 21 sej (od tega 3 izredne), upravni odbor pa 63. Ude­
ležba na sejah delavskega sveta se je gibala od 50 do 67 odstotkov, s tem da 
je redkokdaj bila zabeležena opravičenost izostankov. Sej upravnih odborov 
so se večinoma redno udeleževali polnoštevilno in vsak izostanek je bil opra­
vičen. Na sejah upravnega odbora so večkrat bili prisotni še predstavnik sin­
dikalne podružnice tovarne, sekretar tovarniškega komiteja KP in glede na 
obravnavano problematiko predstavniki uprave tovarne ali posameznih od­
delkov, včasih pa tudi gostje iz generalne direkcije za črno metalurgijo iz 
Beograda ali iz okrajnega ljudskega odbora in okrajnega komiteja KPS.
Delo delavskega sveta in upravnega odbora železarne v tem mandatnem 
obdobju ločimo na dva dela. Prvi, ki traja do maja leta 1951, je čas, ko je 
železarna še pod administrativnooperativnim vodstvom generalne direkcije 
za črno metalurgijo v Beogradu, kar je vplivalo na delo delavskega sveta 
in upravnega odbora, saj je imela železarna še vedno planske obveznosti, ki 
so bile določene v Beogradu.
V tem času sta upravni odbor in delavski svet obravnavala v glavnem 
sledeče. Kot vemo, je njuna poglavitna dolžnost bila zasledovati poslovanje
62 A ZSS, Zapisnik 7. plenuma GO ZSS, 7. 10. 1950.
63 A ŽJ, Fond Upravni odbor, f. 1, Zapisnik seje 15. 8. 1950.
100
železarne v celoti in po oddelkih in obratih. Zato se je upravni odbor že 
v okviru prevzema dolžnosti seznanil z delom posameznih sektorjev železarne 
(planski oddelek, oddelek tehnične kontrole — OTK, vzdrževalni obrati, pro­
met, visoka peč, jeklarna, šamotarna, elektropeč, valjarne, predelovalni obrati, 
energijski oddelek, komercialni oddelek, kapitalna graditev in obči sektor — 
komunala, did in jasli, preskrba, industrijski magacin, pravni oddelek, eko­
nomija, računovodstvo in kadrovski sektor), o katerih so poročali vodje od­
delkov. Iz poročil so bili razvidni tudi glavni problemi železarne — pomanjka­
nje delovne sile, pomanjkanje stanovanj (600 prošenj in zastoj v graditvi 
zaradi neodobrenega kredita), potreba po remontu zastarelih visokih peči, 
neopravljena kapitalna graditev (v letu 1949 plan bil dosežen 60 %■, v letu 
1950 pa je dotlej bilo opravljeno le 27 9/o plana), zapoznela dobava zaključnic 
od AOR, kar je povzročalo težave v poslovanju in kopičenje zalog, pomanjka­
nje visoko kvalificiranega kadra (železarna naj bi izdelovala po nalogu gene­
ralne direkcije nad 100 vrst jekla), pomanjkanje surovin in energije.64
Upravni odbor je redno sprejemal operativne mesečne plane. Pri prvem 
za oktober leta 1950 je sklenil znižati letni plan valjarne 2400, obrata varilne 
žice, aglomeracijo in žage. Da bi se plan izvajal, je določil, naj nekateri obrati 
delajo z 12-urnim delavnikom.65 Operativne mesečne plane je nato potrdila 
še generalna direkcija. Kako so se mesečni plani izvajali, je upravnemu odbo­
ru poročal direktor.
Ob svojem nastopu je upravni odbor zahteval, da se razčisti vprašanje 
odnosa med kolegijem železarne in upravnim odborom. Sprožil je tudi vpra­
šanje, zakaj ni obveščen o sklepih generalne direkcije. Zato je sklenil poslati 
vabilo pomočniku ministra v Beograd, naj obišče železarno.66
Predsedniki upravnih odborov in direktorji podjetij so se redno udeleže­
vali konferenc na generalni direkciji za črno metalurgijo v Beogradu, na ka­
terih so poročali o svojem delu. Na taki konferenci 21. in 22. oktobra leta 1950 
so kritizirali neažurnost knjigovodstva jeseniške železarne, delovno disciplino 
in zahtevali 100-odstotno izvajanje plana kljub ugovoru železarne o iztroše- 
nosti strojev.
Generalna direkcija je zahtevala tudi zapisnike sej upravnega odbora. 
Opozarjala je upravni odbor, da preveč drobi svoje delo, češ da je poglavitna 
naloga upravnega odbora in delavskega sveta boj za plan, skrb za finančno 
stanje podjetja in skrb za delavca, s tem da upravni odbor ne sme rušiti 
avtoritete direktorja.67 Generalna direkcija je vodila tudi svojo evidenco o de­
lovanju upravnih odborov in delavskih svetov. V ta namen je decembra 1950 
poslala železarni vprašalnik o delovanju upravnega odbora in delavskega 
sveta.68 Upravni odbor pa je večkrat opozarjal generalno direkcijo na kopi­
čenje zalog v železarni zaradi neažurnosti zaključnic (oktobra 1950 je npr. 
železarna imela 1345 ton materiala, ki ni bil vezan na zaključnice).
Upravni odbor je septembra 1950 pričel reševati tudi tarifno problema­
tiko železarne, saj so tarifne postavke ponekod bile nepravilno postavljene 
(v šamotarni so npr. veljale postavke iz leta 1945). Za to je imenoval posebno 
komisijo za izdelavo predloga in sprejel sklep, da je treba preprečiti preko­
račitev plačilnega fonda.69 Ker upravni odbor ni dobil odgovora generalne
64 Ibid., Zapisnik seje 17. 8. 1950.
65 Ibid., Zapisnik seje 9. 9. 1950.
66 Ibid.
67 A ŽJ, Fond Delavski svet, f. 2, Zapisnik seje 24. 11. 1950.
68 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 15. 12. 1950.
69 Ibid., Zapisnik seje 18. 9. 1950.
101
direkcije o svojem predlogu za rešitev tarifnih problemov, je direkcijo obve­
stil, da bo stvar reševal sam.
Zatem je na dnevnem redu sledila problematika sistematizacije delovnih 
mest, zaradi katere je železarna prav tako bila v nesoglasju z generalno di­
rekcijo. Ta ji je poslala okrožnico, da podjetja ne smejo sama spreminjati 
svoje organizacijske sheme. Upravni odbor pa je sklenil kljub temu imenovati 
komisijo za sistematizacijo in le-tej naložil, da mu poroča o stanju.70 Komisija 
je svoj predlog dvakrat predložila upravnemu odboru (oktobra in februarja 
1951), vendar ni bil zadovoljiv.
Na zahtevo delavskega sveta je upravni odbor oktobra 1950 poročal de­
lavskemu svetu o svojem delu, o izvajanju sklepov in o smernicah za nadalj­
nje delo. Delavski svet jih je sprejel kot svoje sklepe in pozval kolektiv, naj 
skrbi za boljšo kvaliteto izdelkov in za varčevanje z materialom, upravnemu 
odboru pa je naložil, naj imenuje komisijo za prevedbo delavcev v nove na­
zive in naj se sestavi komisija uprave podjetja za pregled higienskih naprav.71
Decembra leta 1950 je upravni odbor obravnaval poročilo revizijske komi­
sije Narodne banke in sklenil, naj računovodstvo bolj ažurno spremlja finanč­
no stanje.72 Naslednje poročilo revizijske komisije je upravni odbor dobil 
aprila leta 1951. V njem je bilo razvidno, da so zaloge materiala še vedno 
znašale 214 milijonov. Banka je takrat postavila ostre zahteve za ureditev 
stanja. Upravni odbor je naložil direktorju, da to uredi in ugotovi krivca, 
sekretarju pa, da razčisti že ugotovljene nepravilnosti v poslovanju računo­
vodstva.73
Ob koncu leta je upravni odbor obravnaval tudi polletno bilanco za 1. pol­
letje leta 1950 in poročilo o izpolnjevanju letnega plana. O letnem planu je 
razpravljal tudi delavski svet in sprejel sklepe, da se do konca leta uvede 
nedeljsko delo, ne sme pa pri tem trpeti kvaliteta, in da se izboljša organiza­
cija brigadnega sistema dela in tekmovanja (v sodelovanju s sindikalno po­
družnico).74 Delavski svet je o tem razpravljal še enkrat januarja 1951 in 
sprejel številne sklepe za delo v bodoče, ki so obenem bili smernice za delo 
upravnega odbora, med drugim poostren boj za plan, odprava nadurnega 
dela, znižanje zalog, varčevanje, znižanje režijskih stroškov in potrošnje ener­
gije, ureditev vprašanja pravočasnega zaključevanja, za kar se je železarna 
borila z višjimi organi že 5 let.75
Na začetku leta 1951 je direktor tovarne obširno poročal upravnemu od­
boru o izvajanju plana v letu 1950 po obratih. Ugotovili so, da je poglaviten 
vzrok za neizpolnitev plana bil ne toliko pomanjkanje energije kot pomanj­
kanje delovne sile. S tem v zvezi je direktor poročal tudi o razpravi o planu 
za leto 1951, ki je predtem bila na strokovnem kolegiju. Upravni odbor pa 
je razpravo o planu za leto 1951 preložil, ker niso bili znani še vsi podatki 
za leto 1950, in sklenil, naj tehnični direktor skliče konferenco grupnih vodij 
17. januarja, na kateri naj se temeljito pogovore o nalogah za leto 1951 in 
o pomanjkljivostih v letu 1950.76
70 Ibid., Zapisnik seje 29. 9. 1950.
71 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 13. 10. 1950.
72 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 6. 12. 1950.
73 Ibid., 14. 4. 1951.
74 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 24. 11. 1950.
75 Ibid., Zapisnik seje 15. 1. 1951.
76 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 10. 1. 1951.
102
Osnovni plan za leto 1951 je bil predmet seje delavskega sveta marca 
1951. Plan je bil predhodno narejen v Beogradu in edina pripomba z Jesenic 
je bila ta, da se zniža plan valjarne 2400, kar je bilo potem, ko je Jesenice 
obiskala komisija iz Beograda, tudi sprejeto. Nato je delavski svet plan 
sprejel, s pripombo, da ga je za martinarno in šamotarno treba še nekoliko 
znižati.77
Plan plačilnega fonda železarne je bil odobren na konferenci generalne di­
rekcije za črno metalurgijo in z njim je upravni odbor bil seznanjem aprila 
1951. Istočasno so bili delavski svet, upravni odbor ter tehnično in upravno 
vodstvo železarne opozorjeni, naj najdejo načine za ugotavljanje pravilnih po­
datkov o gibanju plačnega fonda z ozirom na predvideno reorganizacijo finanč­
nega poslovanja. Zato je upravni odbor sklenil naj se v bodoče izplačujejo 
norme le za izdelke 1. kvalitete in da je treba za blago slabe kvalitete iskati 
krivce. Sklenil je tudi decentralizirati računovodsko službo, tako da se usta­
novijo računovodstva po obratih in da se v skladu s tem porazdeli fond plač 
na obrate.78 10. aprila je bila v železarni tudi medobratna konferenca o pro­
blematiki plačilnega fonda.
Marca 1951 je bil upravni odbor seznanjen s planom kapitalne graditve 
v letih 1951/1952. Podjetja generalne direkcije črne metalurgije so v tem času 
še vedno imela prioriteto in zato je financiranje njihovih investicij bilo za­
gotovljeno. Slabša pa je bila situacija z izvajanjem teh del, saj je plan kapi­
talne graditve v železarni bil leta 1950 zaradi pomanjkanja delovne sile iz­
polnjen le 38-odstotno. Izvajalci gradbenih del za železarno so bili Gradis, 
Projekt in Elektroprenos. Plan je predvideval naslednje investicije: povečanje 
jeklarne, graditev visoke peči, dograditev HC Sava in industrijskega vodo­
voda, dokončanje valjarne 2400, remont in elektrifikacijo težke proge, mo­
dernizacijo nekaterih obratov, graditev predelovalnih obratov na Hrenovici 
in drugo. Upravni odbor je sklenil ta plan predložiti delavskemu svetu.79 Ta 
pa je bil s potekom izvajanja del Gradisa seznanjen že oktobra leta 1950 in 
je že takrat sklenil, da je od vodstva Gradisa treba zahtevati boljše izvajanje 
del, zlasti v valjarni 2400. Zato je aprila 1951, ko je razpravljal o planu kapi­
talne graditve, dodal še nekaj nujnih del, zahteval od oddelka kapitalne 
graditve, da izdela časovni načrt za dela v letu 1951 in da ukrepa pri pospe­
ševanju del, ki jih izvajajo gradbena podjetja, zlasti Gradis.80 Upravni odbor 
in delavski svet sta spremljala tudi izvajanje del na področju družbenega 
standarda, predvsem graditev stanovanj. Jeseni leta 1950 je železarna od ge­
neralne direkcije dobila 50 dvostanovanjskih montažnih hiš. Upravni odbor 
je sestavil komisijo za izbor lokacije, delavski svet pa je sklenil, da se loti 
graditve, da se dajo pojasnila delavcem na obratnih sestankih in da bodo 
člani delavskega sveta prvi prostovoljci na gradbišču.81 Stanovanjsko graditev 
v letu 1951 je še vedno spremljalo pomanjkanje sredstev in delovne sile, 
s čimer je bil tekoče seznanjen upravni odbor.82
Delavski svet je marca 1951 izvolil tudi svojega predsednika; namesto 
Franca Arha je bil izvoljen Srečko Jagodic. Istočasno so sklenili, naj bodo 
seje delavskega sveta pogosteje, vsake 3 tedne in s krajšim dnevnim redom,
77 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 13. 3. 1951.
78 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 4. 4. 1951.
79 Ibid., Zapisnik seje 20. 3. 1951.
80 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 3. 4. 1951.
81 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 21. 9. 50 in Zapisnik seje DS, 4. in 13. 
10. 1950.
82 Ibid., Zapisnik seje 20. 3. 1951.
103
zato da bi probleme lahko obravnavali podrobneje. Izrazili so tudi mnenje, 
da bi bilo dobro ustanoviti obratne delavske svete.83
Upravni odbor se je maja 1951 lotil razdelitve sredstev iz sklada vodstva 
iz let 1948 in 1949, na osnovi predloga sindikalnega odbora. Namenil jih je za 
dvig strokovne sposobnosti (Društvu inženirjev in tehnikov Jesenice in Ljud­
ski tehniki), za kulturne ustanove (SKUD, pionirski organizaciji, fiskulturni 
organizaciji in Centralni knjižnici) ter za ekskurzijo članov kolektiva.84
Upravni odbor je poleg tega razpravljal o stanju Metalurške industrijske 
šole (MIŠ), ki je bila v okviru železarne. Sklenil je, naj bi šola bila samo­
stojna, in sprejel sklepe o interni organizaciji šole.85 Imenoval je svojega 
predstavnika v šolski odbor in sklenil, obiskati šolo in njene delavnice.86
Nadalje je podrobno obravnaval problematiko posameznih oddelkov in 
obratov železarne, kot npr. proizvodnega sektorja, prometnega oddelka, nato 
šamotarne. Aprila leta 1951 je dvakrat razpravljal o oddelku tehnične kontro­
le, v zvezi s potrebo po zaostreni odgovornosti pri delu in pri kvaliteti. Delav­
ski svet pa je v tem času bil podrobno seznanjen samo s problematiko ko­
mercialnega sektorja. Oba organa, upravni odbor in delavski svet, sta večkrat 
razpravljala in sklepala tudi o vprašanjih discipline, dopustov, o prevedbi de­
lavcev v višje nazive, o delavski preskrbi, o ozimnici, o nagradah delavcem 
in uslužbencem, o dodatkih, o tekmovanjih, o prostovoljnem delu, o higienski 
zaščiti in o zaščiti tovarne. Pri tem sta sodelovala s sindikalno podružnico 
in partijsko organizacijo tovarne. Za reševanje posameznih vprašanj je uprav­
ni odbor občanov imenoval tri- do petčlanske komisije, kot npr. za imenova­
nje udarnikov, za rešitev nereda v skladiščih, za delovne spore, za letne 
dopuste in druge.
Volitve v delavski svet višjega gospodarskega združenja podjetij generalne 
direkcije za črno metalurgijo je imel delavski svet železarne Jesenice na 
izredni seji 20. februarja 1951. O pomenu teh volitev je govoril predsednik 
Franc Arh, nakar so izvolili 14 predstavnikov železarne.87
Drugi del tega mandatnega obdobja delavskega sveta in upravnega odbora 
se začne po decentralizaciji državne uprave aprila leta 1951 in po prenosu 
podjetij črne metalurgije pod upravo republiške generalne direkcije za me­
talurgijo in sveta za energetiko in ekstraktivno industrijo LRS.
Takrat je prišlo tudi do razčiščevanja odnosov v upravi železarne. Na seji 
upravnega odbora 10. maja 1951 je bil prisoten direktor glavne direkcije za 
metalurgijo v Ljubljani Viktor Kotnik, ki je obrazložil, da je svet za ener­
getiko in ekstraktivno industrijo sklenil premestiti direktorja železarne ing. 
Torkarja in za novega direktorja imenoval Viktorja Ropreta, tedanjega pred­
sednika upravnega odbora železarne. V svojem govoru je omenil tudi potrebo 
po ažurnosti knjigovodstva železarne, opozoril na povečano odgovornost pod­
jetij zaradi decentralizacije upravnih organov, na to, da bodo podjetja v krat­
kem prevzela tudi naloge distribucije in nabave, kar bo zahtevalo učvrstitev 
komercialnih sektorjev podjetij, in na to, da bodo v kratkem nove volitve 
v upravni odbor višjega gospodarskega združenja (v tem primeru republiške 
direkcije).88
83 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 21. 3. 1951.
84 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 10. 5. 1951.
85 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 25. 12. 1950.
86 Ibid., Zapisnik seje 12. 12. 1951.
87 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 20. 2. 1951.
88 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 10. 5. 1951.
104
Upravni odbor je dal razrešnico direktorju ter sodeloval pri prevzemu in 
predaji tovarne. Novi direktor je v naslednjih mesecih redno obveščal uprav­
ni odbor o proizvodnih uspehih, težavah tovarne in o izpolnitvi plana, po 
mesecih in po dekadah. Ta pa je poročal delavskemu svetu, da ima v novi 
situaciji mnogo lažji položaj, kot ga je imel v preteklih mesecih, ter da ima 
resničen vpogled v vse podrobnosti poslovanja podjetja.89
Upravni odbor je izvolil novega predsednika (Alojza Božiča) in sprejel 
vrsto sklepov za izboljšanje lastne organizacije dela, kot npr. priprava ma­
terialov za seje, tako da o njih prej dajo mnenje ustrezni referati in sindi­
kalna organizacija, imenovanje ljudi, ki bodo upravnemu odboru poročali 
o delu posameznih sektorjev železarne, potem naj ves upravni odbor pregle­
da vse obrate železarne in naj bodo sestanki vsak ponedeljek.90
Novi delavski svet višjega gospodarskega združenja direkcije za metalur­
gijo v Ljubljani je imel 80 članov, od katerih je bilo 24 predstavnikov žele­
zarne Jesenice, izvoljenih na seji delavskega sveta železarne dne 21. 5. 1951.91 
Železarna je še vedno bila dolžna pošiljati svoje mesečne operativne plane 
v potrditev upravnemu odboru višjega gospodarskega združenja; le-ta je tudi 
zavrnil plan npr. za mesec julij, s pripombo, da je prenizek.
S pripravami na novi gospodarski sistem se je leta 1951 tudi v železarni 
pripravljal nov način poslovanja. Upravni odbor je junija 1951 sklenil, da bi 
bilo potrebno izdati katalog proizvodov železarne in ustanoviti stalno zastop­
stvo v Beogradu. Seznanjen je bil z osnutkom novega plačilnega sistema in 
je na osnovi razprave o tem imenoval strokovno komisijo za določitev in 
ocenitev delovnih mest, posebnih delovnih razmer ter za sistematizacijo de­
lovnih mest. Pooblastil je direktorja, da izpelje decentralizacijo računovod­
stva, ki je takrat v dveh oddelkih že poskusno obratovalo.92 Ta decentraliza­
cija se je nato postopoma izvajala do začetka leta 1952. Reorganizacija je 
bila izvedena- tudi v splošnem sektorju. 13. julija pa je upravni odbor sklenil, 
naj se v železarni skliče konferenca o novem plačilnem sistemu. Jeseni je 
delavski svet dal pobudo za 5- do 6-dnevni pogovor o družbenih planih.93
Ko so komisije opravile delo, je upravni odbor razpravljal o predlogu za 
nov način izračunavanja norm; predlog je potem posredoval delavskemu sve­
tu. Septembra je upravni odbor osnoval še eno komisijo za sistematizacijo 
delovnih mest. Predlog sistematizacije delovnih mest delavcev in uslužbencev 
železarne sta potem večkrat obravnavala v podrobnostih tako upravni odbor 
kot delavski svet oktobra in novembra.
Maja 1951 je upravni odbor odobril bilanco železarne za leto 1950. Takrat 
je sklenil predlagati odpis delnic podjetij, ki so z nacionalizacijo postala 
skupna last, in odpis terjatev za blago, ki so izvirale še iz vojnega časa. 
Bilanco so predložili upravnemu odboru višjega gospodarskega združenja, 
le-ta pa je v železarno poslal komisijo, ki je ugotovila, da so v bilanci bile 
storjene napake v prikazu fizičnega stanja. Zato je glavni računovodja moral 
o tem poročati delavskemu svetu in iz razprave je razvidno, da je do napak 
prišlo zaradi neupoštevanja finančnega zakona. Delavski svet je sklenil v bo­
doče zahtevati mesečne obračune in imenoval tudi komisijo za poročanje 
o stanju fondov. Iz tega poročila se je izkazalo, da so amortizacijskega in 
druge fonde železarne uporabljali za kapitalno graditev, kar pa je delavski
89 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 12. 6. 1951.
90 Glej opombo 88.
91 Ibid., Zapisnik seje 21. 5. 1951.
92 A ŽJ, Fond UO, Zapisnik seje 11. 6. 1951 in 26. 6. 1951.
93 A ŽJ, Fond DS, f. 2, Zapisnik seje 19. 11. 1951.
105
svet obsodil za nepravilno, saj so bile velike potrebe po namenski uporabi 
fonda amortizacije.94 Med razčiščevanjem stanja v računovodstvu je odstopil 
glavni računovodja železarne. Njegovo mesto je prevzel ing. Lah in sledilo 
je ažuriranje stanja v računovodstvu in redno poročanje upravnemu odboru 
in delavskemu svetu o finančnem stanju železarne.
Poleti 1951 se je v Beogradu začela ustanavljati Skupnost železarskih pod­
jetij črne metalurgije, na prostovoljni osnovi. Ta naj bi se ukvarjala s poraz­
delitvijo planskih kontingentov na podjetja, na osnovi planskih kvot, ki jih 
je izdelovala uprava za plan, in bi zato tudi zbirala potrebe potrošnikov. 
Predvideno je bilo, da bi bil v skupnosti po en predstavnik vsakega podjetja. 
Upravni odbor železarne je sprva sklenil pristopiti k skupnosti, s pripombo, 
da je potrebno nekoliko popraviti osnutek pogodbe. Imenoval je tudi svojega 
zastopnika.95 Temu je sledil sklep upravnega odbora višjega gospodarskega 
združenja, da skupnost ni potrebna, ker bo ovirala samostojnost podjetij, in 
naj železarna prekliče svoj vstop. Upravni odbor železarne je ta sklep upošte­
val.96 Zadeva se je končala tako, da je upravni odbor železarne pristopil 
k skupnosti, sprejel njen nekoliko spremenjeni poslovni red, v skupnost pa 
je poslal svojega zastopnika tudi upravni odbor višjega gospodarskega zdru­
ženja.97 98
Upravni odbor in delavski svet sta v tem času trajanja mandata reševala 
še celo vrsto manjših vprašanj, kot so razdelitev sredstev iz sklada vodstva 
za leto 1950, opravljanje varnostno zaščitnih del, sprejem bilance Industrij­
skega magacina in predaja le-tega v pristojnost MLO Jesenice, podrobno 
poročilo o kapitalni graditvi in predlog investicijskih del v letu 1952 (pred­
videna so bila naslednja dela: predelovalni obrat na Hrenovici, skladišče za 
staro železo, popravilo valjam na Javorniku in Savi, nov kolodvor v železarni 
in internat MIŠ). Delavski svet je poleg tega sprejel še sklep o ustanovitvi 
zadruge za stanovanjske hiše in skupno z upravnim odborom potrdil bilanco 
ekonomije železarne; pri tem je sprejel sklepe v zvezi z ugotavljanjem vzro­
kov za slabo poslovanje ekonomije in le-to sklenil razpustiti. Decembra in 
januarja sta oba razpravljala o planu železarne za leto 1952, marca pa sta 
potrdila bilanco železarne za leto 1951. Omeniti je potrebno, da je železarna 
17. decembra 1951 izpolnila svoj petletni plan, sledila je svečana proslava
23. decembra. Delo upravnega odbora in delavskega sveta železarne v zadnjih 
mesecih njunega mandata je že bolj usklajeno, kar se kaže tudi v tem, da 
so se sklepi sprejemali v takem vrstnem redu, da je predlog formuliral 
upravni odbor, nato pa je o njem razpravljal in sklepal delavski svet. Upravni 
odbor je ob izteku svojega mandata pregledal tudi seznam komisij, ki so bile 
za reševanje posameznih problemov imenovane v podjetju, in je na osnovi 
potreb sklenil, da se za leto 1952 imenujejo naslednje komisije: komisija za 
racionalizacijo in novatorstvo, komisija za standardizacijo proizvodov, komi­
sija za tekmovanja, komisija za koordinacijo investiture, komisija za tarife 
mezdnih uredb, komisija za ugotavljanje in ocenjevanje škode, komisija za 
sestavo normativov zaščitne službe, komisija za delovne spore, komisija za 
prevedbo delavcev, komisija za izpite v višje nazive, komisija za inventariza­
94 Ibid.
95 A ŽJ, Fond UO, f. 1, Zapisnik seje 2. 7. 1951.
98 Ibid., Zapisnik seje 17. 6. 1951.
97 Ibid., Zapisnik seje 13. 8. 1951.
98 Ibid., Zapisnik seje 5. 2. 1952.
106
cijo, komisija za oceno knjižnice ter disciplinsko sodišče in odbor za graditev 
hiš. Ostale komisije pa je razpustil.98
Upravni odbor je o svojem delu trikrat izčrpno poročal na sejah delavske­
ga sveta (12. 6. 1951, 23. 11. 1951 in 22. 2. 1952), direktor pa dvakrat o poslo­
vanju podjetja. V celem mandatnem obdobju je delavski svet izgubil 5 svojih 
članov zaradi prekinitve delovnega razmerja v železarni, enega pa, ker je bil 
odpoklican zaradi odsotnosti s sej. Upravni odbor je v tem času poleg veli­
kega števila vlog in prošenj iz podjetja ugodno rešil tudi številne vloge, ki so 
prihajale od drugod in iz katerih je razbrati, da je železarna odvajala finančna 
sredstva tudi za svojo lokalno skupnost in širše. Tako je npr. finančno po­
magala ljudski tehniki, gasilski četi, ljudski knjižnici, smučarski zvezi Slove­
nije, prispevala je za graditev kulturnega doma v Trstu itd.
DELAVSKI SVET IN UPRAVNI ODBOR ŽELEZARNE JESENICE 
V MANDATNEM OBDOBJU 1952—1953
Priprave na izvolitev novega delavskega sveta železarne so se začele že 
januarja 1952 s prvo sejo komisije za sestavo seznama volivcev. Njene naloge, 
kot si jih je začrtala, so bile priprava seznama (tri dni po razpisu), ki je 
nato bil dan na vpogled članom kolektiva, zbiranje in sklepanje o pripombah 
volivcev in nato posredovanje seznama volilni komisiji. Komisija je razprav­
ljala tudi o številu volišč in se o njih dogovarjala z vodstvi obratov in 
s sindikalno podružnico. Komisija je določila 32 volišč, ki so pokrivala od 
70 do nekaj čez 300 delavcev, vštevši posebno volišče na deloviščih v Solinu 
in Pulju. Skupno je bilo takrat v železarni evidentiranih 6249 volilnih upra­
vičencev.99
Delavski svet je volitve razpisal 22. februarja 1952, določil za dan volitev 
14. marec in imenoval volilno komsijo. O tem je obvestil MLO Jesenice, višje 
gospodarsko združenje in delovni kolektiv. Tovarniški odbor sindikata je 7. 
marca predložil volilni komisiji kandidatno listo s 101 kandidatom; listo je 
komisija potrdila. V predpisanem roku ni bila volilni komisiji izročena no­
bena druga kandidatna lista. Na volitvah 14. marca je od 6014 volilnih upra­
vičencev glasovalo 5550 (92,28%) 415 je bilo upravičeno odsotnih 45 jih ni 
glasovalo, od oddanih glasovnic je 232 bilo neveljavnih. V delavski svet so 
bili izvoljeni vsi predloženi kandidati (priloga 21).100
V tem mandatnem obdobju sta tako delavski svet kot upravni odbor de­
lala po že utečenem načinu. Upravni odbor je predloge, ki jih je sprejel, 
formuliral in jih nato predložil delavskemu svetu v reševanje. Razmerje med 
sejami je bilo tako, da je na približno 2 seji upravnega odbora bila ena seja 
delavskega sveta. Upravni odbor je poleg tega še samostojno reševal tekoče 
zadeve v zvezi s proizvodnimi mesečnimi plani, medtem ko je delavski svet 
obravnaval proizvodno problematiko za daljša obdobja.
Na prvem zasedanju delavskega sveta 20. marca je o delu prejšnjega 
upravnega odbora poročal njegov namestnik Alojz Božič. Naštel je tri glavne 
naloge novega upravnega odbora, in sicer: dokončno sprejetje družbenega 
plana za leto 1952, dokončna izdelava pravilnika o plačah in zgraditev 170
99 A ŽJ, Fond DS, f. 3, Zapisnik seje 20. 3. 1952.
100 Ibid.
107
stanovanj. Po razrešitvi starega je delavski svet izvolil nov upravni odbor 
v naslednji sestavi: Franc Arh (martinarna), Edo Cenček (mehanična delav­
nica), Maks Dolinar (Javornik III), Martin Kejžar (plavž), Alojz Komic (žična 
valjarna), Mirko Knific (žebljarna), Anton Mandiževec (valjarna 2400), Janko 
Smolej (martinarna), Franc Zorman (promet), Ivan Žvan (Javornik I) ter nji­
hove namestnike. Za predsednika DS je bil izvoljen Dante Jasnič.101
Prevzem in predaja sta se opravila na skupni seji obeh upravnih odborov
24. marca 1952, na kateri so podrobno poročali po sektorjih o poslovanju 
tovarne v letu 1951. Sledila je razprava, iz katere so se oblikovale ključne 
naloge: graditev stanovanj, mehanizacija obratov in v zvezi s to zmanjšanje 
števila zaposlenih (ugotavljanje prave izkoriščenosti delovne sile), kadrovsko 
vprašanje ter vprašanje gospodarjenja v smislu preusmeritve v proizvodnjo 
za trg.
Upravni odbor in delavski svet sta takoj po izvolitvi začela reševati vpra­
šanje plačilnega sistema v železarni. Upravni odbor je na prvi seji sprejel 
osnutek plačilnega pravilnika; tega je delavski svet 27. marca skupaj z infor­
macijo o novem plačilnem sistemu podrobno prediskutiral in sklenil, naj 
o posameznih postavkah razpravljajo še na obratnih sestankih.102
Sledila je razprava o družbenem planu železarne, sprva na upravnem od­
boru in nato na delavskem svetu 9. in 21. aprila 1952. Poleg predloga družbe­
nega plana, ki ga je sestavila železarna, so obravnavali tudi predlog plana 
železarne, ki ga je sestavil upravni odbor višjega gospodarskega združenja. 
Tega je direktor tovarne predlagal kot bolj sprejemljivega za podjetje. Po­
drobno obrazložitev obeh planov je delavskemu svetu podal še glavni računo­
vodja (i. e. izračun kapacitet po obratih, investicijah, plačilni sklad in vpraša­
nje razmerja plačilnega sklada in akumulacije). Plačilni sklad je bil preraču­
nan na osnovi tistega iz leta 1951 in narejen je bil približen izračun stroškov 
za material ter izračun predvidene akumulacije. Iz obeh planov je bilo raz­
vidno, da je železarna svoje kapacitete planirala na osnovi 100-odstotne ures­
ničitve plana, medtem ko je republiški plan višjega gospodarskega združenja 
vseboval manjše postavke. To je sprožilo izčrpno razpravo, ki je segla tudi 
na področje tehnologije in možnosti bodočega izkoriščanja različnih kapa­
citet, zajela vprašanje nadur, vprašanje financiranja kapitalne graditve, vpra­
šanja izločitve posebnih delavnic (mizarske, kleparske in pleskarske) iz okvira 
železarne, ker bi se v takem primeru na njihov plačilni fond plačevala manjša 
stopnja akumulacije. Razprava je zajela tudi vprašanje bodočih priprav nor­
mativov in plač (ob tem je bilo sproženo vprašanje, ali se bodo plače v okviru 
novega sistema znižale ali ne). Usklajevanje obeh planov oziroma ugotavljanje 
realnih postavk za plan je teklo še naprej. Plan železarne je dokončno bil 
sprejet po sprejemu republiškega družbenega plana.103
Naslednja problematika, ki jo je obravnaval upravni odbor, je zadevala 
plan kapitalne graditve železarne za leto 1952, ki je zaradi neizvedenih del 
v prejšnjih letih bil precej obsežen (predelovalni obrati, predstavitev HC 
Sava, graditev kavperjev, strojnice, parnega kotla, 180 stanovanj in še drugo). 
Zato ker je poročanje dotlej bilo na tem področju nezadovoljivo, so sklenili, 
da se o izvajanju tega plana poroča mesečno, kar je bilo tudi storjeno.
101 Ibid.
102 Ibid., Zapisnik seje 27. 3. 1952.
103 A ŽJ, Fond UO, f. 2, Zapisnik seje 10. 4. 1952.
108
Razprava o osnutku tarifnega pravilnika je na upravnem odboru tekla še 
naprej. Začasni pravilnik je bil sprejet na seji delavskega sveta 27. maja 1952. 
Poleg tega je delavski svet razpravljal tudi o problemu ženske delovne sile 
v tovarnah, saj je bilo 153 žena zaposlenih na mestih, ki jim niso ustrezala. 
Zato so imenovali komisijo, ki naj bi ugotovila stanje in možnosti za rešitev 
tega vprašanja. Delavski svet je bil seznanjen še z izčrpnim poročilom o delu 
komisije za pretres sklepnega računa za leto 1951, ki je ugotovila, da je 
podjetje ostalo dolžno proračunu. Sklenili so ta sredstva poravnati iz sklada 
za samostojno uporabo železarne. Del tega sklada pa je delavski svet kasneje, 
na predlog upravnega odbora, namenil mestni občini in za družbeni standard. 
Sklad vodstva pa je za leto 1951 bil razdeljen tako, da je polovico sklada 
uporabilo podjetje, polovica pa je pripadla proračunu, v skladu z zveznimi 
predpisi. Delavski svet je bil seznanjen tudi s stanjem fondov železarne pri 
Narodni banki.
Delavski svet in upravni odbor sta v naslednjih mesecih do podrobnosti 
zasledovala predvsem finančno problematiko podjetja (stanje obračuna aku­
mulacije in plač ter spremembe in dopolnitve k začasnemu pravilniku o pla­
čah), potek kapitalne graditve in proizvodno problematiko. Upravni odbor se 
je ukvarjal še s cenikom norm, ki je bil sestavni del novega plačilnega pra­
vilnika. Oba organa sta razpravljala in redno zasledovala izvajanje lastnih 
ukrepov. Avgusta leta 1952 so med drugim imenovali 7-člansko komisijo za 
izdajanje novih delovnih knjižic.104
Novi tarifni pravilnik je bil sprejet na delavskem svetu, 21. avgusta 1952. 
Takrat so sklenili, naj se analizirajo normativi delovne sile po obratih, naj 
se znižajo obstoječe čezmerne zaloge, naj se izvede najstrožja akcija za 100- 
odstotno odpravo blaga, vezanega na zaključnice, naj se izboljša kvaliteta 
izdelkov in naj se kaznujejo krivci za nepravilno odpravo materiala.
Septembra 1952 je delavski svet razpravljal o osemmesečnem finančnem 
poslovanju, o številu reklamacij, o reorganizaciji priprave dela, o vstopih in 
izstopih iz delovnega razmerja v železarni in o obračunu proizvodnje in fonda 
plač posameznih proizvodnih obratov v letu 1952. To je sprožilo vprašanje 
o načelih delitve dobička po obratih. Stališče upravnega odbora je bilo, naj 
obrati, ki so dobiček ostvarili, dobe več. Ta predlog je delavski svet sprejel, 
sprožili pa so tudi vprašanje, ali naj oddelki, ki so za podjetje bolj potrebni, 
dobe več, in vprašanje plač bolnih in odsotnih.105
Naslednja seja delavskega sveta je bila posvečena problematiki kvalitete, 
o čemer je nato razpravljal tudi upravni odbor.106 Oktobra 1952 je delavski 
svet izvolil 12 predstavnikov v okrajno skupščino socialnega zavarovanja. No­
vembra je razpravljal še o desetmesečnem poročilu o proizvodnji, odpravi 
materiala, reklamacijah, stanju kapitalne graditve, staležu, bolezninah in fi­
nančnem stanju ter sprejel sklep o nadaljnji razdelitvi fonda za samostojno 
razpolago železarne, iz katerega je namenil sredstva MLO Jesenice, OLO Ra­
dovljica, Zavodu za gluhonemo mladino v Ljubljani, taborniški organizaciji, 
Izseljenski matici, muzeju železarne in drugim.107
104 Ibid., Zapisniki sej 8. 8. in 12. 8. 1952.
105 A ŽJ, Fond DS, f. 3, Zapisnik seje 9. 9. 1952.
106 A ŽJ, Fond UO, f. 2, Zapisnik seje 8. 10. 1952.
107 A ŽJ, Fond DS, f. 3, Zapisnik seje 20. 11. 1952.
109
Skupaj s pripravami na nov tarifni pravilnik, katerega je zahteval nov 
plačilni sistem, so se takrat v železarni začele priprave za točkovanje posa­
meznih delovnih mest z ozirom na storilnost dela in na delovne razmere. 
Temu je bil posvečen diskusijski sestanek delavskega sveta 25. novembra 
1952, na katerem so sklenili, naj točkovanje izvedejo po obratih. Dogodilo 
pa se je, da so po obratih večinoma le dvigovali število točk in rezultat je 
bil nerealen. Zato je bil upravni odbor prisiljen imenovati posebno komisijo 
za ocenitev delovnih mest.108
2. decembra je delavski svet v železarni imel volitve v svet proizvajalcev. 
Sestavili so kandidatno listo 25 članov, od teh jih je bilo izvoljenih 12. Uprav­
ni odbor pa je takrat razpravljal o racionalizatorskih predlogih, kar je dotlej 
bilo v pristojnosti gospodarskega sveta. Decembra sta oba organa razpravljala 
o poročilih o finančnem poslovanju podjetja vil mesecih leta 1952, o izvaja­
nju plana za leto 1952, o predlogu družbenega plana za leto 1953 in o sklep­
nem računu za leto 1952. Takrat so obravnavali tudi že tretji po vrsti osnutek 
tarifnega pravilnika železarne.
Proti koncu mandatnega obdobja je bila posebna seja delavskega sveta 
o samoupravljanju v železarni. Razprava je tekla predvsem o bodoči shemi 
delavskega upravljanja v železarni. Že pred to sejo je aktiv sindikalnih funk­
cionarjev in funkcionarjev 00 ZKS predlagal, naj bi v železarni ustanovili 22 
obratnih delavskih svetov, komerciala, računovodstvo, kapitalna graditev, se­
kretariat in MIŠ pa bi volili direktno v centralni delavski svet. Na delavskem 
svetu so ta predlog dopolnili. Ugotovili so, da bi bilo dobro, če bi obrati 
imeli v centralnem delavskem svetu več kot enega predstavnika in če bi se 
nekateri oddelki združili pod skupnim delavskim svetom. Sklep je bil, da se 
v železarni izvolijo obratni delavski sveti, in prešli so na razpravo o poslov­
niku obratnih delavskih svetov, ker so smatrali, da bi zaradi zapletene proble­
matike delovanja obratnih delavskih svetov ti ne mogli poslovati brez po­
slovnika. Za izdelavo poslovnika so zadolžili posebno komisijo, katero imenuje 
upravni odbor. Rok za izdelavo osnutka je bil do marca 1953, do volitev 
delavskega sveta.109 Sledil je že utečeni postopek priprav na nove volitve de­
lavskih svetov in upravnega odbora v letu 1953.
108 A ŽJ, Fond UO, f. 2, Zapisnik seje 25. 12. 1952.
109 A ŽJ, Fond DS, f. 3, Zapisnik seje 25. 2. 1953.
110
Priloga 1
SEZNAM SEKVESTRIRANIH INDUSTRIJSKIH PODJETIJ
1. Tekstilindus d. z. o. z. Stražišče pri Kranju
2. Gostilničarska pivovarna d. d. Laško
3. Jugotanin d. d. Sevnica ob Savi
4. Predilnica in tkalnica (Doctor in drug) Maribor
5. R. & K. Ježek, tov. poljedel. strojev Maribor
6. Joško Povh, tekstilna industrija Novo mesto
7. Zalokar, tovarna kisika Zaboršt Dol pri Ljubljani
8. Trboveljska premogokopna družba Ljubljana
9. Pogačnik, tovarna lesovine in lepenke Brezno nad Mariborom
10. Prva jugoslov. tvornica za podpetnike 
in druge lesne izdelke d. z. o. z.
Rimske Toplice
11. A. Kansky Podgrad Ljubljana
12. Universale d. z. o. z., tov. slamnikov Domžale
13. Opekarna Nemčavci Nemčavci
14. železarna Muta Muta ob Dravi
15. Srednjeevropski rudniki d. d. Mežica
16. Železarna in livarna A. Pogačnik Ruše
17. Karo, industrija čevljev Maribor
18. Tanin Goričane
19. K. Ahačič, tovarna kos Tržič
20. Zadružna tovarna žime Stražišče pri Kranju
21. Peta, d. z. o. z. Radeče pri Zidanem mostu
22. Ješe Janko, industrija obutve Ljubljana, Opekarska c.
23. Novak F. pletilna industrija Radovljica
24. Ješe Bogo, Vodnikova c. Vodnikova c., Ljubljana
25. Škrjanc Peter Sp. Duplje — p. Križe
26. Polzela tov. nogavic Polzela
27. Dolenc A. livarna Lj ubij ana—Kodelj evo
28. Kotnik, opekama in tov. parketov Verd pri Vrhniki
29. Coton d. z. o. z. Ljubljana
30. Mohorjeva tiskarna Celje
31. Ing. M. in Fr. Hmelj Radeče pri Zidanem mostu
32. Elka Celje
33. Martinušič Ivo, tov. usnja Ljutomer
34. Karton d. z. o. z. Ljubljana
35. Masterl Vilko, predilnica za žimo Stražišče pri Kranju
36. Jugočeška d. d. Kranj
37. Rudnik Bela Krajina Kanižarica pri Črnomlju
38. Vlach, tekstilna industrija Ruše pri Mariboru
39. Čater Ivan, opekama Bukovžlak pri Celju
40. Ehrlich Karl, mlin in žaga Kaniža pri Mariboru
41. Knoch d. d. Kranj
42. Prešeren Ivan, tov. čevljev Kranj
111


Priloga 3
SEZNAM ZVEZNIH PODJETIJ V SLOVENIJI (jesen 1946)
Tek.
št.
Naziv podjetja Kraj Okraj Okrožje
1. Premogovniki, rudniki, nafta
1. Trboveljska premogokopna Ljubljana
družba d. d.
2. Velenje — rudnik Velenje Mozirje Celje
3. Srednjeevropski rudnik d. d. Mežica Prevalje Maribor
Mežica
4. Dolina-revir nafte Dolina Dol. Lendava Maribor
5. Petešovci-revir nafte Dol. Lendava Maribor
2. Elektrarne
1. Državne elektrarne Slovenije — 
DES
2. Elektrarna Fala d. d. Maribor Maribor Maribor
3. Metalurška industrija
1. Kranjska industrijska družba Jesenice Jesenice Ljubljana
2. Jeklarna na Ravnah Guštanj Prevalje Maribor
3. Rudnik in železarna štore štore Celje ok. Celje
4. Cinkarna in metalna d. d. Celje
5. Strnišče, industrija aluminija Strnišče Ptuj Maribor
4. Kovinska in elektrotehnična industrija
1. Tovarna letalskih delov
2. Splošna stavbena družba
3. Titan
4. Tovarna verig
5. železolivama
6. štajerska železoindustrijska 
družba
7. Kajetan Ahačič, tov. poljedelj­
skega orodja
8. »Iskra«, tov. elektromehanike 
in fine mehanike
9. Tovarna kovin Zugmayer 
& Gruber
10. »Zmaj«, tov. za galvanične 
elemente in elektroteh.
Maribor-Tezno
Maribor
Kamnik
Lesce
Muta
Zreče
Kamnik
Jesenice
Prevalje
Slov. Konjice
Maribor
Ljubljana
Ljubljana
Maribor
Celje
Tržič
Kranj
Slov. Bistrica
Ljubljana
Kranj
Kranj
Ljubljana
Ljubljana
Maribor
5. Kemična industrija
1. Tovarna kemičnih izdelkov a. d.
2. Tovarna za dušik d. d.
3. Tovarna »Tanin« d. d.
4. Tvornica tanina
5. Tvornica tanina
Celje
Ruše
Goričane
Majšperk
Sevnica
Maribor 
Škofja Loka 
Ptuj
Krško
Maribor 
Ljubljana 
Maribor 
Novo mesto
6. živilska industrija
1. Delniška družba pivovarna 
»Union«
2. Omig
Ljubljana
Ptuj Ptuj Maribor
114
Tek
• Naziv podjetja Kraj Okraj Okrožje
7. Tekstilna industrija
1. Bombažna predilnica in tkalnica Tržič Kranj Ljubljana
E. Glanzmann & Anton Gasner
2. »Inteks«, tekst, indusdružba Kranj Kranj Ljubljana
z o. z.
3. J. Hutter in drug Maribor
4. Mariborska tekstilna tvornica Maribor
»Mava« d. zo. z.
5. Jugosl. tekst. tvor. Mautner Litija Ljubljana ok. Ljubljana
d. d. pred.
6. Jugosl. tekst. tvor. Mautner Sv. Pavel Celje ok. Celje
d. d. tkalnica pri Preboldu
8. Usnjarska industrija in gume
1. Tovarna usnja Vošnjak F. sinovi Šoštanj Mozirje Celje
d. d.
2. Tov. usnja E. Laurich Slov. Konjice Celje ok.
3. Indus Ljubljana
4. Knaflič, tov. usnja Kamnik Kamnik Ljubljana
5. S. Kalin, tov. usnja Vrhnika Ljubljana ok. Ljubljana
6. Peko, d. zo. z. Tržič Kranj Ljubljana
7. Tvornica gumenih proizvodov Kranj Kranj Ljubljana
9. Industrija papirja
1. Združene papirnice Vevče, Goričane Š kof j a Loka Ljubij ana
Goričane in Medvode
2. Združ. papim. Vevče pogon Vevče Ljubljana ok. Ljubljana
3. Tovarna za papir in lepenko, Količevo Kamnik Ljubljana
Bonač in sin
4. Sladkogorska tovarna lepenke Sladki vrh Murska Maribor
in papirja Sobota
5. Bratje Piatnik, tov. za doku- Radeče Krško Novo mesto
mentni in kartni papir
Tek
' Naziv podjetja Kraj Okraj Okrožje
Ceršaška tov. lesnih snovi in Ceršak Maribor ok. Maribor
lepenke
A. Payer, tov. lepenke in lesovine Mislinje Mozirje Celje
Tov. lepenke in lesovine Prevalje Prevalje Maribor
D. Pogačnik, tov. lepenke in Brezno nad Maribor
lesovine Mariborom
Celuloza, d. z. o. z. Videm Krško Novo mesto
Tov. lepenke, S. Moline Tržič Kranj Ljubljana
Steklarne
Združene steklarne Hrastnik Hrastnik Trbovlje Celje
Združene steklarne Hrastnik Sv. Križ Trbovlje Celje
Razno
Elektrotehna Ljubljana
Drž. zavod za medicinsko Ljubljana
proizvodnjo
115
Priloga 4
GOSPODARSKA PODJETJA REPUBLIŠKEGA POMENA 
(Po ukazu P SNOS, 5. IX. 1946)
1. Državni rudnik Zabukovica
2. Rudarska združba Bohemia
3. Premogovnik keramične industrije d. d.
4. Premogokopna združba Belokrajina
5. šentjanški premogovnik Jakil d. d.
6. Premogovnik Brezovica
7. Premogovnik Presika
8. Premogovnik Ključarovci in Sodinci
9. Premogovnik Podgorci
10. Rudarska združba Otočec
11. Selo — Kaolin, Kaolinski kop
12. Rudarska združba Jugoruda
13. Premogovnik Vrh
14. Premogovnik Rinčetovo
15. Globoko Sutla
16. Črna Kaolin d. d.
17. Rudnik Barita
18. Dolenc A., livarna
19. Globočnik J., žičniki
20. Smole A., livarna
21. Eylert Ernest
22. Farič
23. Jugoindus žel. konstrukcije
24. G. F. Schneiter
25. Livarna Muta
26. »Eka«, kovinska galanterija
27. Lajovic, kov. galanterija
28. Saturnus
29. A. Westen, tovarna posode
30. Keiner in sin, kovaška industrija
31. Kiefer H., kovaška industrija
32. Železoprometno
33. Mariborska livarna in tvornica Kovin
34. Prva jugosl. kov. ind.
35. Urabič, žično pletivo
36. Knez & Pacchiaffo, zlatnina
37. Totra, tovarna nožev
38. Telprom
39. Jugoslovanska Metro
40. Jakša & Co.
41. Sava d. z. o. z.
42. Seta
43. Pogačnik A., železarna in livarna
44. Globočnik, tovarna kos
45. Pontos
46. K. in R. Ježek, tov. poljed. strojev
47. Plamen, kovinska zadruga
48. Rebek L, tvornica tehtnic
49. Opekarna
50. Opekarna Radvanje
51. Celjske opekarne
52. Celjske opekarne
53. Združene opekarne d. d.
54. Opekarna Sodin
55. Samotna tovarna
56. Alpeko d. z. o. z.
57. Keramična ind. Liboje
58. Keramika
59. Granitna ind., ing. Lenarčič
60. Granitolom Res
Zabukovica
Pečovnik pri Celju
Liboje pri Celju
Kanižarica
Krmelj
Mirna
Presika — Ljutomer 
Ključarovci, Sodinci 
Podgorci — V. Nedelja 
Otočec — Novo mesto 
Selo pri Kamniku 
Orle
Grahovica — Novo 
mesto
Rinčetovo — Ljutomer
Globoko — Brežice
Črna — Kamnik
Pleše pri Škofljici
Ljubljana
Ljubljana
Podsmreka
Maribor
Maribor
Št. Vid nad Ljubljano
Škofja Loka
Muta ob Dravi
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Celje
Slovenj Gradec
Sv. Lovrenc-Pohorje
Bistrica-Limbuš
Maribor
Celje
Celje
Celje
Maribor
Ljubljana
Maribor
Ljubljana
Jesenice
Tacen
Ruše
Tržič
Maribor
Maribor
Kropa
Celje
Košaki pri Mariboru 
Radvanje pri Marib. 
Celje
Žalec
Ljubljana
Lubečna pri Celju 
Štore 
Ljubljana 
Liboje pri Celju 
Novo mesto 
Josipdol-Pohor j e
116
61. Granitolom Oplotnica Josipdol-Pohor j e
62. Granitolom Rečen jak Ehrlich Oplotnica-Sl. Konjice
63. Kamnolom Visole Sv. Lovrenc na Poh.
64. Kamnolom Tinie Slov. Bistrica
65. Fr. Swaty, tovarna umetnih brusov Sv. Urh pri Sl. Bistrici
66. A. Res Maribor
67. Kreda Ljubljana
68. Vodlan Ivan Radovna pri Bledu
69. A. Birolla Dobropolje
70. Drž. žaga, črna Mušenik Kresnice
71. Drž. žaga, Mislinja Črna-Mušenik
72. Drž. žaga, Suhi dol Mislinja
73. Drž. žaga, Josipdol Slovenj Gradec
74. Drž. žaga, Viltuš Ribnica na Pohorju
75. Drž. žaga, (Germut) Selnica ob Dravi
76. Drž. žaga, (Potočnik) Podvelka
77. Drž. žaga, (Vrenčur) Brezno ob Drav.
78. Drž. žaga, (Zmork) Marenberg
79. Drž. žaga, (Lešnik) Marenberg
80. Drž. žaga, (Vrenčur) Sv. Lovrenc na Poh.
81. Drž. žaga, (Attems) Sv. Lovrenc na Poh.
82. Drž. žaga, (Thum) Slov. Bistrica
83. Drž. žaga, (Hrastnik) Vitanje
84. Drž. žaga, Lukan ja Slov. Konjice
85. Drž. žaga, (Magerl) Oplotnica
86. Drž. žaga, (Pukel) Poljčane
87. Drž. žaga, Solčava Zreče
88. Drž. žaga, Nazarje Solčava
89. Drž. žaga, (Skaza) Nazarje
90. Drž. žaga, (Goli) Selo pri Velenju
91. Drž. žaga, (Hauke) Velenje
92. Drž. žaga, (Žmauc) Šoštanj
93. Drž. žaga, (Srebotnjak) Šoštanj
94. Drž. žaga, (Čater) Sv. Peter v Sav. dol.
95. Drž. žaga, Stahovica Celje
96. Drž. žaga, (Hajnrihar) Kamnik
97. Drž. žaga, (Hajnrihar) Kranj
98. Drž. žaga, (Hajnrihar) Kokra
99. Drž. žaga, Sv. Katarina (Bom) Škofja Loka
100. Drž. žaga, Tržič (Born) Tržič
101. Drž. žaga, Gorjana Tržič
102. Drž. žaga, Fortuna Bled
103. Drž. žaga, Soteska Bled
104. Drž. žaga, (Rekar) Bohinj
105. Drž. žaga, (Čuden) Jesenice
106. Drž. žaga, (Kotnik) Bohinjska Bistrica
107. Drž. žaga, (Gale) Verd
108. Drž. žaga, (Krajc) Bistra
109. Drž. žaga, (Serko) Cerknica
110. Drž. žaga, (Maček in Hren) Cerknica
111. Drž. žaga, Ravnik Logatec
112. Drž. žaga, Snežnik Planina
113. Drž. žaga, Impreks (Rudež) Pudob
114. Drž. žaga, (Kozler) Ribnica
115. Drž. žaga, Ortnek
116. Drž. žaga, Loški potok
117. Drž. žaga, (Ziirl) Grčarice
118. Drž. žaga, (Jakomini) Kočevje
119. Drž. žaga Kočevje
120. Potočnik Soteska pri Straži
121. Lesna zadruga Mežica
122. Veržun Prevalje
123. Pahernik Dravograd
124. Glaser Vuhred
117
125. Čas
126. Jaš
127. Tavčar
128. Kaudek
129. Štern
130. Keršič
131. Kopač
132. »Pohorje«
133. Kunstelj
134. »Drava«
135. Jonke
136. Pokorn
137. Kračun
138. Miklavžina
139. Klemenšek
140. Bačun
141. Kolenc
142. Lesna industrija Teharje
143. Borlak
144. Mulej
145. Humerca
146. Impex
147. Hajnrihar
148. ing. Zupanc
149. Šparovec
150. »Vintgar«
151. Pogačnik
152. Virnik
153. Šimic
154. Dolenc
155. Dolenc
156. Gorjanc
157. Milavec
158. Furlan
159. Meden
160. Hodnik in Volk
161. Kunstelj
162. Tršar
163. Premrou
164. Kovač
165. Matičič
166. Kunstelj
167. Bastar in Arko
168. Dogulin
169. Šiška
170. Remec & Co.
171. Kavalša
172. Sloga (Božič Jože)
173. Utensilia
174. A. Amann
175. Zbelovo
176. Tovarna kopit
177. Gumzej Josip, sodarstvo
178. Jug. tvor. impreg. lesa, Rütgers
179. Tovarna igrač
180. I. Mikolič, tov. meril
181. Tovarna glasbil
182. Jelačin & Co., tov. zamaškov
183. Magra
184. »Peta« d. z. o. z.
185. Prva jugosl. tovarna podpetnikov
186. Kemična tovarna Moste
187. Tovarna kemičnih izdelkov
Ruše
Dovže
Mislinja
Vuzenica
Ruše
Rače
Hoče
Slov. Bistrica
Slov. Bistrica
Slov. Bistrica
Maribor
Oplotnica
Zreče
Zreče
Gornji grad 
Solčava
Ljubno ob Savinji 
Rečica ob Savinji 
Teharje
Sv. Jurij ob j.ž.
Bled
Bohinjska Bela
Bohinjska Bistrica
Bohinjska Bistrica
Lancovo
Lipnica
Bled
Podnart
Jezersko
Bodovlje
Preddvor
Škofja Loka
Kranj
Dol. vas
Logatec
Begunje
Logatec
Logatec
Logatec
Martinjak
Stari trg
Laze pri Planini
Goriča vas
Kočevje
Sodražica
Straža
Duplica p. Kamniku 
Domžale
Struževo pri Kranju 
Maribor-Pobrež je 
Tržič
Zbelovo
Sevnica
Celje
Hoče
Novo mesto 
Slovenj Gradec 
Mengeš 
Ljubljana 
Ljubljana
Radeže p. Zid. mostu
Lokavec-Rimske
Toplice
Ljubljana
118
188.
189.
190.
191.
192.
193.
194.
195.
196.
197.
198.
199.
200.
201.
202.
203.
204.
205.
206.
207.
208.
209.
210.
211.
212.
213.
214.
215.
216.
217.
218.
219.
220.
221.
222.
223.
224.
225.
226.
227.
228.
229.
230.
231.
232.
233.
234.
235.
236.
237.
238.
239.
240.
241.
242.
243.
244.
245.
246.
247.
248.
249.
250.
251.
Metalna d. d.
Ljudevit Marx, tovarna lakov 
Medič & Zanki 
Medič & Zanki
»Job«, tovarna zemeljskih barv 
Hrovat & Co.
Zlatorog 
Golob & Co.
Dr. Böhme 
Schimmel & Co.
Viljem Brauns 
Pinus
Akcijska družba za kem. ind. 
Zabret & Co., tov. tehn. olja 
Dolničar-Rihter (m. lo) 
Škrob-dekstrin
»Unio« Schmol
škofjeloška predilnica
Jugobruna
Bergman in drug
Brumen in Thaler
Metka
Jugosvila d. z. o. z.
Jugotekstil d. z. o. z.
Roteks
Medic in Miklavc
Ogrizek in Themel
Platno d. d. (Siegei in drug) 
Sekoteks d. z. o. z 
Tekstilindus 
Vlaj & Comp.
Ehrlich Avgust d. d.
Tekstilna industrija d. z. o. z.
Vunateks
Tekstilana
Josip Penca
Novoteks (Joško Povh)
Medic Ivan 
Thoma & Comp.
Mariborska tovarna svile 
Atama, tekstilna tvornica d. d. 
Štora d. d.
Eyfler Franc 
Josip Kunc & Co.
Zora, konfekcija 
Josip Vidmar 
Dragotin Hribar 
Vidic Joško 
Bohinc & Vogelnik 
Jeglič Andrej
Celjske tovarne perila Oberbauer 
Cvetič Janez 
Ludvik Šliftar 
Kraft Oto
Hutter Henrik, konfekcija 
Industrija platnenih izdelkov d. d. 
Motvoz in platno d. d.
Jugoteks — Senica Albert 
Jugofilc d. z. o. z.
Anton Pinter
Favorit
Šešir d. d.
Predilnica in tkalnica d. d.
Adolf Prah
Hrastnik
Celje
Domžale
Medvode
Domžale
Dol pri Ljubljani
Ljubljana
Maribor
Ljubljana-Vič
Ljubljana-Moste
Celje
Celje
Rače
Ljubljana
Britof pri Kranju
Ljubljana
Domžale
Maribor
Škofja Loka
Kranj
Celje
Škofja Loka
Celje
Maribor
Maribor
Maribor
Medvode
Sv. Peter v Sav. dol.
Ljubljana
Ljubljana
Kranj
Ljubljana
Maribor
Laško
Majšperk
Kočevje
Novo mesto
Novo mesto
Novo mesto
Maribor
Maribor
Maribor
Št. Vid
Ljubljana
Ljubljana
Maribor
Ljubljana
Ljubljana
Radovljica
Radovljica
Lesce
Celje
Murska Sobota
Murska Sobota
Slov. Bistrica
Maribor
Jarše
Grosuplje
Žalec
Mengeš
Maribor
Maribor
Škofja Loka
Maribor
119
252. Coton d. z. o. z.
Kranj
253. Lado Prah
Domžale
254. Anton Božič
Kranj
255. Hribernik & Comp. d. z. o. z.
Kranj
256. Oring & Mitrovič
Tacen-Št. Vid
257. Slavoteks
Otiški vrh
258. Jugočeška
Kočevje
259. Gerkman Franjo »Lava«
Kranj
260. Peter Majdič
Laško
261. Tovarna nogavic
Škofja vas-Celje
262. Ika
Polzela
Kranj
263. Iška
Kranj
264. Ing. Viktor Savnik
Kranj
265. Viktorija Savnik
Kranj
266. Novak Frančiška Radovljica
267. Vrhunc Minka Bled
268. Univerzale, tovarna klobukov Domžale
269. Žepič in Kovačič Kranj
270. Čakš Ljubljana
271. Kocjančič Domžale
272. Državna tovarna za usnje Št. Lenart, Slov. gor.
273. R. Kolenc Rečica
274. S. Šinigoj Ljutomer
275. Tovarna usnja Marenberg
276. K. Halbert Maribor
277. Fr. Ks. Potočnik Slovenj Gradec
278. Trio Tržič
279. B. Ješe in A. Krisper-Koščak Kranj
280. I. Prešern Ljubljana
281. Janko Ješe Ljubljana
282. I. Zorn Domžale
283. Brata Okršljar Domžale
284. Knoch Kranj
285. Pavel Knaflič Šmartno pri Litiji
286. Anton Polak Domžale
287. Karleto Polak Domžale
288. Čevljarna Žiri z. z. o. j. Žiri
289. J. Lavrič št. Vid pri Stični
290. Runo, tovarna usnja Tržič
291. Usnjeni izdelki z. z. o. j Ljubljana
292. Pivovarna Union d. d. Ljubljana
293. Gostilničarska Pivovarna d. d. Laško
294. Kanc Alojzij Mengeš
295. A. Guzel Maribor
296. Tovarna sadnih sokov in marmelade Sp. Hudinja
297. Tovarna olja Slov. Bistrica
298. Volk A., testenine Ljubljana
299. Dr. Oetkerjeva tovarna pec. praškov Maribor
300. Benko Josip Murska Sobota
301. Wögerer Herman Maribor
302. Slamič Frane d. z. o. z. Ljubljana
303. Jeras in drug Ljubljana
304. Milan Ljubljana
305. Potnik in drug Ljubljana
306. Majdič Franc, tovarna jedilnega olja Vir-Domžale
307. Pekatete Ljubljana
308. A. Zavrtanik Lesce-Bled
309. Sana d. d. Hoče pri Mariboru
310. Kolinska tovarna hranil Ljubljana
311. Tiskarna Ljudske pravice Ljubljana
312. Tiskarna Ljudske pravice podružnica Novo mesto
313. Tiskarna Slov. poročevalca Ljubljana
314. Tiskarna Merkur Ljubljana
120
315. Zadružna tiskarna
Ljubljana
316. Delniška tiskarna
Ljubljana
317. Mariborska tiskarna
Maribor
318. Prekmurska tiskarna
Murska Sobota
319. Litografija čemažar
Ljubljana
320. I. Bonač in sin
Ljubljana
321. Tiskarna I. Blaznik nasi.
Ljubljana
322. Tiskarna Sava
Kranj
323. Učiteljska tiskarna
Ljubljana
324. Tiskarna V. Gale
Ljubljana
325. Tiskarna Bratje Tuma
Ljubljana-Moste
326. Tiskarna Jereb Franc
Ljubljana
327. Tiskarna Slovenija
Ljubljana
328. Tiskarna Grafika
Ljubljana
329. Tiskarna A. Slatner
Kamnik
330. Tiskarna Veit in drug
Vir-Domžale
331. Tiskarna Blažej
Jesenice
332. Tiskarna Kolektor
Stražišče
333. Tiskarna Balkany
Dol. Lendava
334. Tiskarna Rode & Martinčič Celje
335. Slovenska tiskarna
Murska Sobota
336. Mohorjeva tiskarna Celje
337. Tiskarna Brata Rumpret Krško
338. Tiskarna Panonija Gornja Radgona
339. Podravska tiskarna Maribor
340. Litografija I. Ogrin Ljubljana
341. Klišama Jugografika Ljubljana
342. Knjigoveznica Žabjek Jože Ljubljana
343. Državno podjetje Gradis s priključenimi 
podjetji in skladišči
Ljubljana
344. Semenarna za Slovenijo Ljubljana
345. Gustroj z vsemi izpostavami Ljubljana
346. Državno kmet. posestvo Apače
347. Državno kmet. posestvo Beltinci
348. Državno kmet. posestvo Gornja Radgona
349. Državno kmet. posestvo Jareninski dvor Maribor
350. Državno kmet. posestvo Javornik
351. Državno kmet. posestvo
Jeruzalem-S vetinj e
352. Državno kmet. posestvo Kapela Slatina-Radenci
353. Državno kmet. posestvo Ormož
354. Državno kmet. posestvo Pekre pri Mariboru
355. Državno kmet. posestvo Marenberg
356. Državna vinarska in sadjarska šola Maribor
357. Državno posestvo Plač Zg. Sv. Kungota
358. Državno posestvo Podlehnik pri Ptuju
359. Državno posestvo Turnišče pri Ptuju
360. Državno posestvo Zavrč
361. Državna kmetijska šola Rakičan-Mur. Sobota
362. Državna kmetijsko-gospodarska šola Svečina pri Zg. Sv.
363. Državna kmetijska šola Kungoti
364. Državna ekonomija Sv. Jurij
365. Državno posestvo Marijin dvor Slovenske Konjice
366. Državno posestvo Radeče
367. Državno posestvo Medlog pri Celju
368. Državno posestvo Šoštanj
369. Državno posestvo Žovnek
370. Državno posestvo Dob pri Mirni
371. Državna kmetij ska-gospodarska šola Mahovnik
373. Državno posestvo Grm pri Nov. mestu
374. Državno posestvo Mala Loka
375. Državno posestvo Bokalce pri Ljublj.
376. Državno posestvo Čemelo
377. Državno posestvo Žablje-Križe
378. Državno posestvo Poljče-Podvin
121
379. Državno posestvo
380. Mlekarski zavod
381. Državno ribogojstvo
382. Državno ribogojstvo
383. Državno ribogojstvo
384. Gozdna uprava Jelovica-Pokljuka-Možaklja
385. Gozdna uprava Tržič-Kokra-Kamnik
386. Gozdna uprava Zg. Savinjska dolina
387. Gozdna uprava Zapadno Pohorje-Mežiška 
dolina
388. Gozdna uprava Vzhodno Pohorje
389. Gozdna uprava Rog
390. Gozdna uprava Snežnik-Ravnik-Bistra
391. Mlekopromet
392. »Turist-hotel«, Gostinsko podjetje Slovenije 
s svojimi obrati in poslovalnicami
393. »Železnina« z vključenimi podjetji in 
poslovalnicami
394. »Vino« z vključenimi obrati in poslovalnicami
395. »Sadje« s svojimi obrati in poslovalnicami
396. »Koloniale« s svojimi poslovalnicami in obrati
397. »Usteks« s svojimi poslovalnicami in obrati
398. »Papirpromet« s svojimi poslovalnicami
399. Ludvik Franz-sinovi, Maribor
400. Windisch Franz
401. Tovarna testenin Ludvik Franz
402. Avgust Volk, tovarna testenin
403. Rižarna d. z. o. z.
404. Navod z obrati in napravami
405. Mlekopromet z obrati in napravami, ki jih 
ima sedaj
406. Državno avtobusno in prevozniško podjetje 
LRS DAPS vse avtomehanične in karoserijske 
delavnice, ki ne spadajo eventualno v sklop 
prej navedenih podjetij .
Ponoviče pri Litiji 
Selo, Št. Vid p. Stični 
Verd pri Vrhniki 
Kranj
Bohinjska Bistrica
Dragomelj
Ig pri Ljubljani
Bled
Kranj
Nazarje
Dravograd
Maribor
Kočevje
Cerknica
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Maribor
Maribor
Maribor
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
Ljubljana
122
Priloga 5
DINAMIKA RAZVOJA INDUSTRIJE 1947—1956
1939 1947 1948 1949 1950 1951 1952 1953 1954 1955 1956
Nacionalni dohodak u mlrd din. 
(cene 1956) (1) 264,2 319,6 396,3 441,1 454,4 438,5 433,2 483,7 540,1 613,3 660,2
Učešće industrije u ukupnom 
nac. dohot. % (1) 26,8 33 34,5 35,6 40,1 35,6 40,1 38,1 41,1 42,1 45,6
Bruto investicije u industriji 
(u mlrd. din. cene 1955) (2)
Učešće ind. bruto inv. u ukupnim
93,6 122,5 167,6 169,0 191,1 229,6 234,4 210,4 216,6 168,6
društv. investicijama (2) — 38,6 34,6 42,1 45,6 51,2 66,2 57,2 50,1 49,4 41,6
Indeks fiz. obima ind. 
proizvodnje (3) 100 121 150 167 172 166 164 183 208 242 266
Lančani indeks 153,2 123,9 111,4 102,9 96,5 99 111,6 113,7 116,3 110,3
Sredstva rada 100 241 352 462 510 534 582 757 785 917 971
Materijal za reprod. 100 113 138 154 160 153 156 169 193 228 255
Potrošna roba 100 130 165 171 165 162 142 160 184 207 230
Ekstraktivna ind. (5)
Bruto inv. u mlrd. d. (2)
100 110 126 145 152 148 153 158 181 202
—
elektroprivreda
— 15,8 21,4 20 21,5 28,5 42,3 48,5 46,5 54,9 37,1
cma metalurgija
—
4,1 7,5 15,2 16,6 23,8 36,5 40,7 33 30 17,7
metalna industrija — 17,6 19,9 33,2 27,3 26 26,9 25,4 18,8 18,3 11,2
(1) Dohodak prema proračunu Sektora za narodni dohodak SZPP; (2) Investicije prema najnovijim privremenim podaci­
ma Jugoslovenske investicione banke preračunate na cene 1955 godine, Sektor investicija SZPP; (3) Indeks br. 3/57; (4) 1947/1946; 
(5) SGJ 1956, str. 151.
N)
Priloga 6
Stroka
1939 1946
VSA INDUSTRIJA 82 69
Proizvodnja električne energije 67 84
Proizvodnja in predelava premoga 80 85
Proizvodnja in predelava nafte — 72
Črna metalurgija 77 81
Barvasta metalurgija 81 67
Nekovinska industrija 113 84
Kovinska industrija 68 63
Elektroindustrij a 33 25
Kemična industrija 99 57
Industrija gradbenega materiala 58 69
Lesna industrija (91) (58)
Industrija papirja, lesovine in cel. 64 66
Tekstilna industrija (82) 68
Industrija usnja in obutve (80) 54
Industrija gumenih izdelkov 58 51
Živilska industrija (118) 72
Tobačna industrija 277 102
Kot proizvodnja je vzeta »bruto obrt« podjetij
Indeksi (1947 = 100) Indeks
1948 1949 1950 1951 1952 1939
120 127 131 116 115 140
166 168 181 193 200 298
106 112 118 110 108 135
204 308 820 918 655 —
120 123 124 132 152 198
124 150 166 170 187 232
134 138 151 147 197 174
144 146 148 160 170 250
266 580 561 551 832 2 520
116 127 134 130 136 137
135 139 139 119 95 164
141 169 166 117 93 (102)
118 127 130 127 107 167
111 110 107 90 85 104
133 152 147 118 93 117
91 106 116 116 106 183
121 161 133 139 115 98
160 246 216 165 180 65


Priloga 9
SPISEK INDUSTRIJSKIH PODJETIJ V 1. 1947 
(Glavna direkcija kovinske industrije LRS)
Tek
' Sedanji naziv podjetja
Mesto
Okraj
1. »Litostroj«, centrala Ljubljana
2. »Litostroj«, podružnica Škofja Loka
3. »Litostroj«, podružnica Kodeljevo
4. »Litostroj«, podružnica Št. Vid
5. »Litostroj«, podružnica Maribor
6. »Litostroj«, podružnica Muta na Dravi
7. Jug. »Metro« Maribor
8. Tovarna poljedelj. strojev Maribor
9. Mariborska livarna in tvorn. kovinskih izdelkov Maribor
10. Tovarna emajlirane posode Celje
11. »Saturnus« kovinska embalaža L jubl j ana-Moste
12. M. Lajovic, d. z. o. z. tov. kovin, izdelkov Ljubljana
13. Tovarna kovinske galanterije Ljubljana
14. Jakša & CO, družba z. o. z. kartonažna tovarna 
in kov. indus. Ljubljana
15. »SAVA«, d. z. o. z. kovinska in galanterijska 
industrija Jesenice
16. »SETA«, (Ivan Seunig), Tacen Št. Vid nad Ljublj
17. Tovarna okovja in pločevinastih izdelkov Bistrica-Limbuš
18. Tovarna tekstilnih potrebščin »Utensilia« Lj ubij ana-Rudnik
19. Žepič-Kovačič, industrija tkalskih čelničkov Kranj
20. čakš Vladimir Ljubljana
21. Ivan Rebek, prva jug. izdal, tehničnih, 
ključavničarski, vodna inštalacija Celje
22. Tovarna nožev Maribor
23. Tovarna pločevinastih in žičnih sit Celje
24. »PLAMEN«, kovinarska zadruga z. o. j. Kropa
25. Tovarna kos in srpov Sv. Lovrenc
26. K. Globočnik, tov. kos, srpov in lopat Tržič
27. A. Pogačnik Ruše
28. K. Ahačič, tov. kos in srpov Tržič
29. Železarna Muta Muta na Dravi
30. Štajersko železoindustrijska družba, 
tov. jeklenega orodja Zreče
31. TITAN, Kamnik Kamnik
32. »ZMAJ«, tovarna baterij Ljubljana
33. Knez Pacchiaffo Celje
34. Telprem Ljubljana
127


Priloga 11
Priloga 12
ŽELEZARNA JESENICE — SKUPNA PROIZVODNJA PO TONAH
OBRAT: 1948 1949 1950 1951 1952 1953
Plavž 95.264 88.655 92.230 87.474 97.293 111.878
SM Jeklarna 162.203 164.220 162.143 164.229 168.192 212.123
EL Jeklarna 7.147 7.633 8.093 9.175 8.132 8.128
Livarne 8.006 8.377 7.917 7.152 5.509 7.181
Šamotarne 21.078 26.490 23.877 22.891 22.502 21.655
Bluming — — — — — —
Razrezovalnica — — — — — —
Skupaj — — — — — —
Težka proga 82.158 80.758 84.776 83.557 87.063 91.429
Valjarna žice — Jesenice 34.966 34.071 31.860 32.107 29.666 36.053
Valjarna žice — Bela — — — — — —
Valjarna profilov 42.594 40.892 38.201 34.409 36.053 40.729
Valjarna debele pločevine — — 17.568 33.769 34.621 43.380
Valjarna 2200 16.548 18.048 12.251 13.181 13.456 12.955
Valjarna 1300 21.747 22.571 22.335 21.684 18.321 19.284
Hladna valjarna 6.404 6.455 6.306 6.434 5.867 5.586
Cevama 8.080 10.018 9.948 9.368 6.676 7.032
Žičarna 18.200 19.609 19.505 20.106 17.120 18.339
Profilarna — — — — — —
Podboj arna — — — — — —
Jeklovlek 2.290 2.161 2.388 2.920 2.626 2.512
Elektrodni obrat 1.284 1.303 1.358 1.187 1.159 2.071
Žeb ljama 9.508 10.072 9.621 9.935 7.523 6.852
ŽELEZARNA SKUPAJ 537.477 541.333 550.377 559.578 561.779 647.187
131



Priloga 16
ČLANI DELAVSKIH SVETOV V PODJETJIH V LETU 1950
(Podjetja s 30 ali več delavci in uslužbenci)
Izvoljeni člani delavskega sveta
Gospodarske panoge
iz dopolnilnih iz osnovnih 
list
delavci iz 
neposredne drugi skupaj
list
proizvodnje
SKUPAJ 17851 87 13720 4218 17938
Industr. in rudar 9962 54 7664 2352 10016
Kmetijstvo 1330 — 1124 206 1330
Gozdarstvo 676 1 530 147 677
Gradbeništvo 1109 21 861 269 1130
Promet 586 — 465 121 586
Trgovina 3062 5 2101 966 3067
Obrt 825 3 724 104 828
Komunala 222 — 181 41 222
Kultura 79 3 70 12 82
Gospodarske panoge
Med izvoljenimi člani delavskega sveta so:
ženske
udarn iki
racionali-
zator
in inovatorji
iznajd itelji
člani uprav ­
nega odbora 
sindikal. 
podružnic
člani in kan­
didati KPJ
odlikovani
za delo
SKUPAJ 3688 3697 278 79 4 4214 5338 586
Industr. in rudar. 1382 2724 261 72 1 2206 3346 480
Kmetijstvo 334 280 1 — — 335 266 13
Gozdarstvo 71 193 — — — 127 153 3
Gradbeništvo 49 276 4 3 — 230 289 32
Promet 43 85 4 2 1 189 228 23
Trgovina 998 25 1 — — 835 802 16
Obrt 240 90 5 — 1 214 177 14
Komunala 51 23 1 2 1 57 31 1
Kultura 20 1 1 — — 21 46 4
135

Priloga 18
VOLITVE V DELAVSKE SVETE PODJETIJ V LETU 1952
(Podjetja s 30 ali več delavci in uslužbenci)
Gospodarske panoge
Štev.
podjetij, ki 
so poročala
Število
zaposlenega
osebja
Od tega
volilnih
upravičencev
Ni glasovalo
Glasovalo
opravičeno
ostalo
skupaj
SKUPAJ
VSI
718
SEKTORJI
162359 151508 11698 4312 16010 135498
Industrija in rud. 343 110690 103776 8361 2945 11306 92470
Kmetijstvo 45 5683 5250 327 224 551 4699
Gozdarstvo 13 4356 4046 261 270 531 3515
Gradbeništvo 57 19740 18584 1232 511 1743 16841
Promet 23 3138 2886 263 31 294 2692
Trgovina 162 13197 12180 857 216 1073 11107
Obrt 61 4211 3575 512 70 382 3193
Stan. komunala 13 1306 1180 84 38 122 1058
Kulturno socialna 1 38 31 1 7 8 23
Kandidatnih list Izvoljeni člani
Gospodarske panoge
popolnih
nepopolnih
skupaj
z list
sindikalnih
podružnic
ostalih
skupaj
SKUPAJ 734 29 763 15224 234 15458
Industrijai n rud. 353 18 371 8420 126 8546
Kmetijstvo 48 3 51 855 — 855
Gozdarstvo 13 — 13 328 — 328
Gradbeništvo 61 1 62 1270 38 1308
Promet 23 — 23 461 —
461
Trgovina 161 5 166 2725 34 2759
Obrt 61 2 63 915 36 951
Stan. komunala 13 — 13 235 —
235
Kulturno socialna 1 — 1 15 — 15
137
Priloga 19
VOLITVE V UPRAVNE ODBORE PODJETIJ V LETU 1952
(Podjetja s 7 ali več delavi in uslužbenci)
Gospodarske panoge
Podjetja, 
ki so po­
ročala
Število
zaposlenega
osebja
člani delavskih svetov
vsi
glasovalo 
v upravne odbore
VSI SEKTORJI
SKUPAJ 1444 174279 25981 23572
Industrija in rud. 418 112254 9881 9028
Kmetijstvo 92 6465 1566 1403
Gozdarstvo 13 4356 328 299
Gradbeništvo 67 19927 1483 1330
Promet 37 3396 686 611
Trgovina 413 17560 6695 6146
Obrt 366 8585 4729 4215
Stan. komunalna 31 1606 518 454
Kulturno socialna 7 130 95 86
Od članov upravnih odborov je:
Gospodarske panoge
CZ)
> Delavci iz
neposredne
proizvodnje
Ponovno
izvoljeni
ženske
Udarniki
Raciona-
lizatorji,
novatorji
Odlikovani 
za delo
člani
ZKJ
SKUPAJ 7282 5495 1675 1255 634 90 289 2444
Industrija in rud. 2449 1876 571 325 425 74 181 1032
Kmetijstvo 474 406 106 77 23 — 4 128
Gozdarstvo 100 67 18 9 20 — 5 43
Gradbeništvo 371 287 78 6 71 4 56 138
Promet 194 124 59 8 23 1 9 81
Trgovina 1960 1239 365 591 9 8 20 636
Obrt 1546 1361 434 212 58 2 11 349
Stan. komunalna 157 118 38 16 3 1 3 31
Kulturno socialna 31 17 6 11 2 — — 6
138


Opombe k prilogam
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
Priloga
1 — AS, Fond PK, f. 1.
2 — AS, Fond PK, f. 3, m. 1.
3 — Ibid.
4 — UL LRS 60/46 in 76/46.
5 — Industrija u proteklom periodu, Savezna narodna skupština, Beograd,
1957, str. 12.
6 — Industrijska proizvodnja LRS, Zavod za statistiko LRS, Ljubljana,
1953, str. 1.
7 — AS, Fond MIR, f. 21.
8 — AS, Fond MIR, f. 11.
9 — AS, Fond MIR, f. 13.
10 — AS, Fond PK, f. 4.
11 — AS, Fond MIR, f. 21.
12 — Železarna Jesenice, Pregled izvršene skupne in gotove proizvodnje
za obdobje 1937—1974, Jesenice 1975.
13 — AS, Fond MIR, f. 21.
14 — AS, Fond PK, f. 69.
15 — A ŽJ, Fond DS, f. 1.
16 — Delavski sveti in upravni odbori podjetij v letih 1950/51 in 1952, Za­
vod za statistiko, Lj. 1956.
17 — Ibid.
18 — Ibid.
19 — Ibid.
20 — A ZSS, Poročilo Republiškega sveta ZSS, 3. kongres ZSS, maj 1953,
str. 12.
21 — A ŽJ, Fond DS, f. 3.
141
Viri in literatura
Arhivsko gradivo: Arhivsko gradivo za obdobje, ki ga zajema raziskava, je 
spravljeno v različnih ustanovah v Sloveniji glede na vsebino, in je večinoma še 
nedostopno in neobdelano. Pri pisanju je avtorica največ uporabljala fonda Plan­
ske komisije in Ministrstva za industrijo in rudarstvo. Oba hrani Arhiv Slovenije. 
Od tu so podatki o organizacijski strukturi upravno-gospodarskega aparata do leta 
1952 in o razvoju gospodarstva. Na žalost ni našla fondov drugih upravnih organov, 
npr. gospodarskega sveta, vlade LRS itd., čeprav sodijo v isto časovno razdobje 
in so istega porekla.
V poštev je prišel tudi fond Arhiva Zveze sindikatov Slovenije, katerega sedaj 
hrani Arhiv Slovenije. Fond vsebuje gradivo GO in RS ter stenografske be­
ležke kongresov ZSS. Od tu so podatki o razvoju sindikalne organizacije, ki je 
v prvih letih uvedbe delavskega upravljanja bila neposredno udeležena pri volitvah, 
delovanju in razpravah o delavskih svetih, kakor tudi splošni podatki o razvoju 
delavskega upravljanja in podatki o gospodarski dejavnosti sindikatov, žal ta 
arhiv ne hrani več gradiva nižjih sindikalnih organov, zato ni podatkov o delovanju 
sindikalne organizacije Železarne Jesenice, če tak fond sploh še obstaja.
Nekaj gradiva za splošen družbeno-ekonomski razvoj je iz fonda Arhiva CK ZKS 
in sicer iz zapisnikov plenumov CK KPS v obravnavanem časovnem razdobju. Ve­
čina vsebuje problematiko družbenega in gospodarskega razvoja, nekateri kasnejši 
pa tudi problematiko delavskih svetov in sindikalne organizacije.
Za prikaz delovanja enega od številnih delavskih svetov in njegovega upravnega 
odbora je avtorica izbrala delavski svet železarne na Jesenicah, ki je bil izvoljen že 
januarja 1950. Fond delavskega sveta in upravnega odbora železarne za vsa leta 
do danes hrani arhiv uprave železarne. Iz tega fonda izvirajo podatki o delovanju 
DS in UO v obdobju 1950—1953 in podatki o razvoju železarne. Arhiv uprave žele­
zarne za obravnavana leta baje ni ohranjen. Ti podatki kakor tudi podatki fonda 
sindikalne organizacije tovarne, njenih pododborov in fonda tovarniškega komi­
teja KPS, oziroma OÓ ZKS bi v marsičem dopolnili sliko delovanja prvih delavskih 
svetov.
Za obravnavano problematiko je verjetno še veliko različnega arhivskega gra­
diva, ki bi bil relevanten tudi za to raziskavo, vendar sta pri delu s tem gradivom 
dve oviri. Večina gradiva za obdobje po osvoboditvi je še vedno v neurejenem 
stanju, nekaj pa ga verjetno hranijo sami ustvarjalci in je iz tega razloga še vedno 
nedostopen. Druga je v tem, da je zvečine zelo obsežno, vsebina se večkrat tudi 
ponavlja in največkrat ni inventarnih seznamov.
Objavljeni viri: Objavljeni viri, ki so bili zelo uporabni za to raziskavo, so pred­
vsem treh vrst: stenografski zapisniki, zbrana dela in statistična poročila.
Od stenografskih zapisnikov gre predvsem za zapisnike 3. zasedanja AVNOJ, 
ustavodajne skupščine FLRJ in LRS, zapisnike rednih in izrednih zasedanj ljudskih 
skupščin FLRJ in LRS za vsa obravnavana leta in objavljeno gradivo kongresov 
KPJ/ZKJ in KPS/ZKS.
Od zbranih del so prišla v poštev na prvem mestu zbrana dela Borisa Kidriča, 
ki obravnavajo gospodarski razvoj od leta 1946—1953, in Edvarda Kardelja za sploš­
na načela družbeno-ekonomskega razvoja, za razvoj sistema ljudske oblasti, teo­
retične razprave o razvoju socializma v Jugoslaviji in o prehodu na komunalni 
sistem. Poleg teh so delno prišla v poštev tudi zbrana dela Josipa Broza Tita in 
Moše Pijade za posamezna ključna vprašanja.
142
Od statističnih poročil, ki so izhajala v petdesetih letih, je avtorica koristila Sta­
tistični godišnjak FNRJ, 1954, ki daje pregled tudi za vsa predhodna leta po osvo­
boditvi in za leto 1939, in publikacije Zavoda za statistiko LRS, Delavski sveti in 
upravni odbori podjetij v letih 1950/1951 in 1952, Industrijska proizvodnja LRS 
v letih 1939—1952 in Statistični pregled desetletnega razvoja LRS, Industrija.
Časniki in uradni listi: Za zgodovino Slovencev po osvoboditvi predstavljata 
osnovni časopisni vir dnevnika Ljudska pravica in Slovenski poročevalec (Ljudska 
pravica postane sredi leta 1951 tednik). Za splošno družbeno ekonomsko proble­
matiko je prišlo v poštev glasilo KPJ/ZKJ Komunist, ki je začel izhajati oktobra 
1946 in je, razen leta 1947, ko sta izšli dve številki, izhajal v šestih številkah letno, 
vse do leta 1953. Prinašal je vse glavne teoretične razprave in govore vodilnih 
jugoslovanskih teoretikov o jugoslovanski in mednarodni politiki. Za sindikalno 
problematiko je prišlo v poštev še glasilo ZSS Delavska enotnost, prav tako za 
leta 1945—1953. Za razvoj ljudske oblasti v Sloveniji, zlasti za delovanje ljudskih 
odborov, je za obdobje od leta 1948, ko je začela izhajati, prinašala zanimive članke 
tudi Ljudska uprava. Jeseniška železarna je januarja 1952 začela izdajati mesečnik 
Železar, glasilo kolektiva jeseniške železarne, kjer so tudi podatki o razvoju žele­
zarne. Za vprašanja gospodarjenja podjetij sta takrat posebej izhajala tudi Pri­
vredna izgradnja (časopis za usavršavanje rukovodstva privrednih preduzeča, za 
racionalizaciju i organizaciju rada, Novi Sad) in Industrijski vestnik, ki ga je 
izdajalo ministrstvo za industrijo in rudarstvo v Ljubljani. Oba sta občasno pri­
našala poleg strokovnih prispevkov tudi članke o načelnih vprašanjih gospodarske 
graditve.
Literatura: Posebej se s problematiko slovenskega najnovejšega razvoja ni ukvar­
jal še nihče od zgodovinarjev, zato je imela avtorica pri pisanju tega teksta na 
voljo le malo tovrstne literature. V poštev je prišla le za nekatera vprašanja. 
Časovno po vrsti gre za knjigi dr. Metoda Mikuža, Pregled zgodovine NOB v Slo­
veniji in Slovensko partizansko gospodarstvo, disertacijo dr. Branka Petranoviča 
Političke prilike za vreme privremene vlade ZKJ, ter dela nekaterih drugih pravnih 
zgodovinarjev, kot so dr. Josip Globevnik Krajevni odbori, dr. Leon Gerškovič, 
Istorija narodne vlasti, dr. Ciril Ribičič, Razvoj skupščinskega sistema v Jugosla­
viji in dr. Makso Žnuderl, Zgodovina ljudske oblasti.
Za gospodarski razvoj so prišla v poštev predvsem dela, ki so posegala tudi 
v razvoj gospodarstva pred letom 1941. Sem sodijo dela dr. Janeza Stanovnika 
(Gospodarski razvoj Jugoslavije), Nikole čobeljiča (Politika i metodi privrednog 
razvoja Jugoslavije, Privredni sistem i ekonomska politika Jugoslavije, zbornik 
razprav) idr. Pri tem je bila za prikaz takratne ocene petletke in industrializacije 
koristna zlasti literatura, ki je sočasno izhajala o teoretičnih vprašanjih gospodar­
skega razvoja.
Vprašanje razvoja ideje in prakse samoupravljanja v svetu in pri nas ni posebej 
obdelano v tej raziskavi, ker je to storil že Vanek Šiftar v svoji disertaciji Delavsko 
soodločanje in upravljanje v industrijskih podjetjih. Poleg tega je objavljeno 
obsežno gradivo o tem v zborniku ob stoletnici Pariške komune (Kultura, Beograd), 
v antologiji Samoupravljanje i radnički pokret (zlasti knjige IV, V, in VI, Beograd 
1973) in v drugi literaturi, ki se dotika vprašanj socialističnega sistema samouprav­
ljanja v Jugoslaviji (dela dr. Najdana Pašiča, dr. Dušana Bilandiča, dr. Branka 
Pribičeviča in drugih).
Za problematiko razvoja Delavske enotnosti med NOB kot predhodnika slo­
venske sindikalne organizacije leta 1945, vsebujeta nekaj osnovnih podatkov raz­
prava Toneta Fajfarja Delavska enotnost v Sloveniji in za jeseniško DE članek 
Aleša Jelenca v zborniku Jeklo in ljudje 1975. Žal pa je v obeh premalo podatkov 
za tako pomembno problematiko. Za podatke o železarni Jesenice je avtorica 
koristila tudi razpravo Miloša Magoliča Zgodovinski oris železarstva na Gorenjskem.
143
Seznam kratic
A IZDG 
AS
A ZSS 
A ŽJ 
AVNOJ
CK (KPJ, KPS) 
CO (ZSJ)
DE
DFJ
DLR
DS
DUND 
FLRJ 
FUNIS 
GO (ZSS)
IB
IOOF
IZDG
KID
KLO
KPJ
KPS
KUNI
LFJ
LO
LP
LRS
MIR
MIŠ
MLO
NKOJ
NOB
NOO
NVS
OF
OGK
OK
OKLO, OLO 
00 ZKS 
OUV 
P SNOS 
PK
SKUD
SNOS
TPD
UL
UO
ZSS
Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja 
Arhiv Socialistične republike Slovenije 
Arhiv Zveze sindikatov Slovenije 
Arhiv Železarne Jesenice
Antifašističko veće narodnog oslobođenja Jugoslavije 
Centralni komite (KPJ, KPS)
Centralni odbor (ZSJ)
Delavska enotnost
Demokratična federativna Jugoslavija
Dokumenti ljudske revolucije
Delavski svet
Državna uprava narodnih dobara
Federativna ljudska republika Jugoslavija 
Federalna uprava narodnega imetja za Slovenijo 
Glavni odbor (ZSS)
Informbiro (Informacijski biro komunističnih partij)
Izvršni odbor Osvobodilne fronte
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja
Kranjska industrijska družba
Krajevni ljudski odbor
Komunistična partija Jugoslavije
Komunistična partija Slovenije
Komisija za upravo narodne imovine
Ljudska fronta Jugoslavije
Ljudski odbor
Ljudska pravica
Ljudska republika Slovenija
Ministrstvo za industrijo in rudarstvo
Metalurška industrijska šola (Jesenice)
Mestni ljudski odbor
Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije 
Narodnoosvobodilni boj 
Narodnoosvobodilni odbor 
Narodna vlada Slovenije 
Osvobodilna fronta (Slovenije)
Osrednja gospodarska komisija 
Okrajni komite 
Okrajni ljudski odbor
Osnovna organizacija Zveze komunistov Slovenije 
Operativni upravni voditelj 
Predsedstvo SNOS 
Planska komisija
Sindikalno kulturno-umetniško društvo
Slovenski narodnoosvobodilni svet
Trboveljska premogokopna družba
Uradni list
Upravni odbor
Zveza sindikatov Slovenije
144
Summary
This work, entitled The Beginnings of Selfmanagement in Slovenia in the 
years 1949—1952, is the author's Master's degree paper and is part of the 
research project “Slovene history from 1945 to 1976” of the Institute for the 
history of the worker's movement in Ljubljana. The author’s aim was to pre­
sent the circumstances in which the first worker’s councils were elected in 
1950, when the central planning system was still at its height in Yugoslavia. 
Such a system was not related only to the field of economics, but to the 
whole system of political decision-making, giving little room to iniciative 
from below. The latter was on the other hand quite the opposite of the poli­
tical system which grew during the national liberation war in Slovenia, which 
was greatly based on the iniciative of the local national liberation councils 
and local political bodies, taking into account, of course, the circumstances 
of war.
The book has, thus, its beginnings in the war-time period in Slovenia. The 
first chapter accounts on the decisions made at that time, which meant the 
preparation of the new socialist system as well as on the meaning of the 
iniciative from below, a great mobilisation factor in the national liberation 
movement. It also accounts on the measures taken by the National Liberation 
Council of Slovenia (SNLC), which were still on power after May 1945, re­
garding the liberation councils and the growing social changes. It also gives 
a short presentation of the less known work of an organ of the SNLC called the 
Study Committee, whose duty was, among others, to prepare legislative meas­
ures for the organisation of the post-war society. It is interesting to know, 
that this committee, aknowledging the need for a socialist planning system 
in economics, discussed also the subject of selfmanagement as the basic prin­
ciple, which should be introduced in the future socialist governing system.
The second chapter deals with the first years after the war accounting on 
the process of economic and political centralisation, mostly through legal 
measures and the theoretical works of the leading Yugoslav politicians. It 
describes the first measures taken in 1945, then the nationalisation in 1946 
and the introduction of the first five-year plan in 1947, which also meant the 
introduction of a large administrative system.
The third and the fourth chapters are those, which describe the changes 
that followed from 1949, due to the introduction of selfmanagement as 
a system and the election of the first workers councils in state enterprises. 
They deal with the period when the process of decentralization and democrati­
zation, a long time process, began, marking a fundamental change in Yugo­
145
slavia’s course to socialism, i. e. the transition from the system of popular 
democracy to the system of seifmanaging socialism.
The third chapter gives account on the short period from the moment 
the decision was made to elect workers councils in some state enterprises 
in Dec. 1949 and their election in spring 1950 up to the law in June 1950, 
which made them a general rule. It presents the theoretical implications 
which this move brought about and the administrative changes, which fol­
lowed. It also describes the work of the first workers council at the Ironworks 
of Jesenice, a large enterprise with about 6000 workers.
The fourth chapter, beginning with the theoretical definitions and then 
giving the administrative measures, describes the fundamental changes which 
took place in the years 1950—1952, which had a much deeper meaning then 
just decentralisation, and which were than accepted by the 6th Congress of 
the League of Comunists of Yugoslavia. Selfmanagement as a system made 
it necessary also to accept a so-called new economic system, which abolished 
central planning administrative forms and made it possible for an enterprise 
to appear directly on the market. This gave more space for workers decision- 
-making, as well as their participation in the profit made. Again a detailed 
description is given of the functioning of the Jesenice Ironworks selfman­
agement bodies, which gradually became fully aquainted with the problems 
of governing an enterprise.
The author gave no special conclusions on the subject, being aware of the 
need for further historical research that such an important period of Yugoslav 
and Slovene history requires.
Kazalo
Predgovor, Pomembnost in poučnost prehoda na samoupravljanje................. 5
Uvod........................................................................................................................... 9
1. Nekaj o samoupravi med narodnoosvobodilno vojno in o razvoju leta 1945 11
2. Obdobje centralističnega upravljanja v času prve petletke......................... 35
3. Začetek procesa demokratizacije družbenoekonomskih odnosov in izvolitev 
prvih delavskih svetov leta 1950
Upravnogospodarska decentralizacija v letih 1949—1950 .................................. 61
Izvolitev prvih delavskih svetov na začetku leta 1950 .................................. 74
Izvolitev prvega delavskega sveta Železarne Jesenice...................................... 77
4. Razvoj samoupravljanja od leta 1950 do ustavnega zakona
Sprejem temeljnega zakona in družbene spremembe, ki so mu sledile ... 83
Prvi in drugi mandat delavskih svetov in upravnih odborov v Sloveniji
(1950—1952, 1952—1953)..................................................................................... 93
Delovanje delavskega sveta in upravnega odbora Železarne Jesenice v man­
datnih obdobjih 1950—1952 in 1952—1953)......................................................... 100
Priloge 1—21.................................................................................................................. 111
Opombe k prilogam..................................................................................................... 141
Viri in literatura..........................................................................................................142
Seznam kratic..............................................................................................................144
Summary...................................................................................................................... 145
DOCUMENTA ET STUDIA HISTORIAE RECENTIORIS 
III
Urednik zbirke Branko Avsenak
JERCA VODUŠEK-STARIČ
ZAČETKI
SAMOUPRAVLJANJA 
V SLOVENIJI 
1949—1953
Opremila Breda Varl 
Založila Založba Obzorja 
Za založbo Drago Simončič
Natisnila tiskarna Ljudske pravice 
v Ljubljani 1983