415
Poučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroalav.
Kinovci   po   andskih   gozdih.   Povest  kinovega
lubja v zdravilstvu.
(Konec.)
Prav zato, ker so jezuviti kinov prašek širili in priporočali, ustajali so protestantski zdravniki proti njemu, ali kmalu so morali umolkniti. Glas o novem leku je šel po vseh pokrajinah, in 1658.1. je bilo kinovega lubja že na trgu Antverpskem. Kmalu potem seje toliko lubja v Evropo navozilo, da so 1664. 1. udarili v Lionu col 3 novčičev na funt lubja. Celo stoletje je prešlo, odkar se je kinovo lubje v Evropi udomačilo, a znanstveni svet ni znal, ka-košno je drevo, ki nam ta dragoceni lek poklanja. Se le francoski matematik La Condamine, ki je v Ameriki bival z znanstveno ekspedicijo za merjenje geografskih širin, popisal nam je prvi kinovce. Za njim so ustajali potniki, kateri so več in več novih kinovcev našli ter jih tudi popisali, na pr. Jussieu, Bonpland St. Hilaire in AVeddell. Kakor se dolgo ni vedelo, od kakošne rastline je to lekovito lubje, tako se tudi ni vedelo, kako telo se nahaja v lubju, katero nam mrzlico preganja Še le 1820. 1. sta odkrila Pelletier in Caventon, da se v kinovem lubju nahajate dve telesi, kateri mrzlico preganjate, eno sta nazvala „kinin", eno „cinhoninu. Zasledila sta, da se kinin  in  cinhouin  nahajata  v   lubju   vsakega  kinovca,
samo da je množina enega in drugega telesa različna, kakor je drevo staro, ali katere vrste je. Znanstvena iz-iskovanja so pokazala nadalje, da kinin in cinhonin preganjata mrzlico, ali da je delovanje mnogo kinina močnejše in gotovejše, in od slej so začeli v trgovini in prometu najbolje ceniti tisto lubje, v katerem je več kinina. Od slej niso več mrzlice preganjali s samim lubjem, nego so iz lubja jemali kinin.
Kakor smo že omenili, kinovcev je do 19 vrst. Ta drevesa najraje posamezna stoje po gozdu mej drugimi drevesi, redkokje jih je po več skup dobiti. Vedno zeleni gozdi, po katerih kinovci stoje, vlečejo se po Venezueli, Novej Granadi, Ekvadoru, Peruvanskem in Boliviji. Ta pas, po katerem so kinovci razsuti, vleče se 700 milj daleč. V sredi je ta pas najširji, proti koncema se pa zelo zožuje. V gošči nevešče oko težko zadene kinovca, ali delavci, kateri sekajo kinovce, umejo po nenavadnem rudečkastem svetlikanju Krošnje najti v najgostejšem gozdu dragoceno drevo. Kedar drevo najdejo, posekajo je delavci tik korenin, in potem oklestijo. Ko deblo in veje malo poleže, ogulijo jih. Lubje z vej se suši na solncu, dokler se ne zvije. Široke kosove od debla suše samo malo časa na solncu, potem jih zlože na kupe in oblože s kamenjem, da jih veter suši. Posušeno lubje znosijo v mesto, kjer je po dobroti in boji razdele, zamotajo v živalske kože, ali zlože v lesene skrinje, in pošljejo na trg. V mnogih krajih ne suše več lubja na solncu, nego je spravijo koj pod streho, da se od vetra posuši. To ravnanje je dosta boljše, ker se kinin v lubju na žgočem solucu lahko  nztvarja.