ŽIVEL  SEM UJET
Jože   U d o v i č
Živel sem ujet
pod obokom ledenih senc.
in vendar ni bilo dneva.
da ne bi prijel jutra za ramo
in skozi zaprta vrata
odšel v prepoveidano' luč.
Zato zdaj vem: so ure,
ko je vse odprto, zemlja in zvezde.
nebesna znamenja in spiralne megle.
Blizu so poti svetov,
svetlikajoči se krogi,
ko grem skozi veliko enakonočje
v kraje, kjer je jutranjica
letni vladar.
S pogorišča pričakovanj
vedno znova bežim v severni hlad.
v temnomodri mraz, na zeleni led,
in želje trepeČejo \  meni
kakor severni sij.
In spet se ^ racam med znane griče,
kjer se pretakajo modri potoki
mladih spominov,
odhajala med neznane vetrove,
ki nosijoi dišave
z južnega morja.
Zahrumijo' in spet ohripe viharji,
potem se zbudim na koralnih otokih,
gledam jate letečih rib
in duša se ziblje
na valovih sredi odsevov
kakor bel galeb.
Vem za slonokoščeno' obrežje, za palme nad čakajočimi zalivi, kjer v vodi mežikajo' nimfe
618
s sončnimi ocmi.
vem za divjine, ki po njih
bežijo moje misli kakor gazele,
hodim poi razvalinah,
kjer stari bogo^'i
šepečejo svoja imena.
Trop nestrpnih dni
me vednO' znova priveze
k suhemu drevesu,
jaz pa se iztrgam in bežim v pokrajino
studencev in neznanih cvetov,
kjer iščem orhidejoi začudenja
in kjer igrivi dih
piše po trati besede,
ki jih šepečem:
Moje srce je iz želja in luči,
ne morem biti jetnik.