Položaj slovenskih učiteljev na Koroškem. To pot hočemo povedati, kako postopajo nemški nacijonalci med učitelji proti slovensko-narodnim tovarišem. Avgusta minulega leta je posetil učitelj Pilgram v Velikovcu dva tovariša v pliberški okoJici, izpolnivši s tem svojo dano obljubo. To ni nič zlobnega. Kaj ne? A premodri Škodoželjni nemški nacijonalci so vendar drugače mislili o omenjenem posetu, o čemer svedoči članek »Professor Apih und seine slavischen Organe,« natisnjen v »Karntner Wochenblattu«. Nemškutarski dopisun izprva z otožnim srcem konstatuje, da g. prof. Apih že vsa leta brez kazni poslovenjuje učiteljiščnike. (Seveda take, ki so že slovenski!) Posledica tega »slavizovanja« se je baje pokazala, ko je Pilgram posetil svoja tovariša. Dopisun namreč izrečno trdi, da je Pilgram le agitiral za osnovo slov. učiteljskega društva. V tem podjetju ga je baje podpiral tudi tovariš Kovačič iz Švabeka. Deželni šolski svet ter drugi kompetentni faktorji imajo torej zvesto paziti, da odvrnejo prej ko mogoče pretečo (?!) slovensko nevarnost, sicer bomo pa že tudi mi čuvali na vsakojako gibanje slov. učiteljev ter vam (t. j. »K. W-u«) pravočasno poročili. To je nekak izvadek ovaduškega članka. Premotrimo snovanje slov. učiteljskega društva, ki se ga nemški nacijonalci tako boje. Tako društvo bi bilo že zdavnaj živa potreba.*) Koliko zasmehovanja in perfidne ironije so morali ter morajo še sedaj v večji meri požirati slov. učitelji o raznih prilikah, posebno pa pri skupščinah I Nesramna laž je, ko ddpisun imenovanega nemškega lista trdi, da je vladalo do sedaj najlepše razmerje med nemškimi in slovenskimi učitelji. Da, med nemškimi in nemškutarskimi učitelji, verjamemo ; a učitelja, ki je količkaj še čutil s svojim slov. narodom, so kolegi grdo prezirali! Smešno in hinavsko je jadikovanje »K. VV.« dopisuna, ,da se bo sedaj kalil ljubi mir med učiteljstvom, ko so nam bili nemški učitelji vedno tako prijazni in dobri in da so menda razboriti slov. učitelji itak dobro vedeli, da ima učitelj- *) To že z ozirom na ugled in čast slovenskega učiteljstva. Seveda ne sme to učit. društvo biti v zvezi s klerikalnim celovškim >Učiteljskim domom.< Uredn. stvo vsega dobrega (?) pričakovati le od nemških nacijonalcev; Slovenci pa ne zaslužijo podpore od učlteljev, ker so klerikalni. Tako polemizuje prekarijeni dopisun v »K. W.« I »Ker so nam bili nemški učitelji vedno prijazni« in »ker so koroški Slovenci klerikalni«, se mora po logiki hudomušnega dopisuna vsak slov. učitelj odvrniti od svojega lastnega rodu ! Da, to bi jim bilo všeč I Takšne politiške direktive nam hočejo diktirati I A nemška politika nas pouči le o nasprotnem. Ka!:o bojevito branijo napredni i. dr. Nemci svoje klerikalne brate na Tirolskem proti Lahom. Ali naj bi jih pustili tudi zaradi klerikalstva raznaroditi ? Sicer je pa res čudo, da ti »klerikalni« Slovenci volijo tudi liberalne nemške poslance, če jim poslednji dado mastne obljube ter jih vrhu tega še pitajo z golažem. Iz tega je razvidno, da je masa v politiškem oziru nepoučena in le prerada verjame sladkim besedam. Masaje povsemindiferentaa. A vsekako so Slovenci povprečno veliko bolj prijazni šolam in učiteljem nego koroški i. dr. Nemci. To dobro vedo nemški nacjionalci, zato tudi sami ne verjamejo svoji polemiki proti Slovencem. V vsakem očitku leži ostudna zvijača, laž, otemnujoča pravo politiško mišljenje ter zdravo naziranje. Nemško naprednjaštvo pri učiteljih se najbolj kaže v tem-le: Leta 1898. je neki učitelj priporočal svojim tovarišem širiti neki slov. napredni politiški list. In kaj se je zgodilo? Nemški učitelji so protestirali, češ, na tak način bi se pojavili slovenski naprednjaki po Koroškem. Par let pozneje smo slišali debato, kjer je zagotavljal neki nemški učitelj, da mu je Ijubši napreden Slovenec, nego klerikalen Nemec. »Jaz pa nisem tega mnenja«, odvrne drugi nemški tovariš, in prikimali so mu še celo renegatski kolege I Slične izjave čujemo mnogokrat. Iz tega lahko sklepa vsak, da nemškim nacijonalnim zagrizencem ni za pošten napredek, temveč v prvi vrsti za ponemčevanje. Oni črtijo vsakega slov. naprednjaka, sploh vsakega narodnjaka, ker bi jim ta mogel ovirati njih krivično žetev. Očitne slov. učitelje imenujejo v nemških listih kar naravnost z imenom »Windische«, »Deutschenfresser« ter jim očitajo brez vsakega povoda ali dokaza klerikalstvo I Tako umazano in neopravičeno počenjanje lahko zovemo hajduštvo 1 Sami bi se radi bratili z nemškimi klerikalci, ko bi bilo tega treba, slovenskim učiteljem pa očitajo, česar ne morejo dokazati z dejstvi I Ali ni to grda in zlobna lumparija? Podlost je tako ravnanje z nedolžnimi tovariši! K takim činom jim pa ni treba veliko poguma ; saj sploh vse šolske in vladne oblastnije — še posebno pa nadzornikil — radi vidijo, da ovadijo in črne tega ali onega slov. učitelja. Za nemške šoviniste je pa tudi jako poniževalno, da ščuvajo oblastva na to malo peščico slov. učiteljev, ko se vendar radi ponašajo s svojo germansko hrabrostjo. Ovaduštvo je nekaterim renegatom tako priljubIjen posel, da to celo javno poudarjajo, kakor je storil nemškutarski dopisnik »K. W.« In kaj je s slovenskim učit. društvom ? O tem še nismo razpravljali in ako bi, mislimo, da to čisto nič ne briga nemškutarjev in Nemcev. Mismo na popolnoma slovenskih tleh in tudi nečemo kratiti drugim pravice, kolikorje imajo medSlovencipo zakonul Pravic, ki so vsem narodom avstrijskim v enaki meri jamčene v drž. zakonu, si pa ne pustimo zanikavati i n j e m a 111 Zavračamo tudi nesmiselno trditev, da bi bilo slov. učit. društvo klerikalcem v prilog. Nemci imajo povsod, na lastni in tuji zemlji, ako jih je le toliko, kolikor šteje roka prstov, svoja narodna društva, a jim nobeden živ krst ne očita toli neumno-drznega! Da se nekateri koroški slov. duhovniki pogumno bor6 proti ponemčevanju, nas mora navdati z veseljem. V tem smislu moramo biti vsi edini, kakor so proti Slovencem vsi Nemci, liberalci in škofje, edini, še celo v takem slučaju, ko gre le za zadovoljitev brezmernenemškepoželjivosti! Narodne sloge, t. j. edinosti v narodnem oziru se nasprotniki grozno boje. Zatorej delajo na vse pretege, da bi razdvojili slov. narodnjake. Nemci so že od pamtiveka trosili strup razpornosti med radovernimi Slovenci, da bi jih tem laže pokončali s svojo zveličevalno kulturo. Ako se Slovenci ali drugi Slovani razprejo, jim je to največji užitek in z ostudno škodoželjnostjo pišejo svojim listom metre dolge članke, da bi se tudi drugi pristaši naslajali ob tuji nesreči. Tudi zgoraj omenjeni dopisun »K. W.« je z vidnim veseljem konštatoval, da Pilgram ter njegov »pomočnik« nista mogla nikogar ogreti za slov. učit. društvo. Neki »Deutscher Lehrer« pa piše v taistem nemškem listu med drugim tale odurni stavek: »Die windischen Lehrer Unterkarntens waren gut an den Pranger gestellt.» Tudi nam priporoča nemško berilo »Bticke dich!« v posnemo. Kaj takega more izgovoriti pač le drzno nadut nemški šovinist, ki misli, da je germanstvo vsebog, vladajoč in ukazujoč vsepovsod na svetu. Slovenci naj bi se že na rodni zemlji klanjali nenasitnemu germanskemu molohu I Vidite li, kakšne pojme o poštenosti in pravičnosti imajo Nemci in renegati, kakšno, olikanim ljudem neprimerno naziranje jih navdaja! In taki trdosrčni ljudje, da ne rečemo več, služijo med zatiranimi Slovenci vsakdanji kruh I Sramota I Izkratka: Nemški nacionalci črtijo vsakega zavednega Slovenca, in če je za šolo vnet, ga sovražijo tem bolj ! Na slovenske učitelje pa prež6 ko tigri na plen I Trnje in osat. iii. Zadnjič smo rekli: »Ne nastavljajte mladih, neizkušenih mladeničev na mesta, kamor sodijo le izkušeni in praktični možje I« Rekli boste: »Dajte nam takih mož in nam ne bo treba nastavljati novincev I« Gospoda, pla'čajte jih po zasluženju in delu in imeli jih boste na izbero! Dokler pa boste tako trudapolno samomomo delo plačevali tako kakor doslej, dotlej je popolnoma umevno, da vam bo koncem in krajem primanjkovalo delavcev. O trudu in delu enorazredničarjev tam zgoraj nimajo pojma, o njihovem navadno pustem, suhoparnem življenju, združenim z več nego samostanskim samozatajevanjem, se jim pa niti-ne sanja. Česa vsega pogreša tovariš, ki ga je usoda zanesla na enorazrednico. S'abši je, nego bi šel kot brat v samostan najstrožjih predpisov. Čudno torej ni, da je toliko enorazrednic praznih in tudi čudno ni, da naše oblasti na enorazrednice pošiljajo — učiteljice, četudi to zakoniti predpisi strogo prepovedujejo. — Kadar čitamo — in to je mnogokrat — da je ta ali ona učiteljica imenovana za voditeljico na enorazrednici, nas nehote posili smeh in to zato, ker daje učna oblast kršenje zakona še tiskati terjavno razglasiti. »Sin moj, ti ne veš, s kako malo razumom vladajo svet!« je dejal neki švedski minister. Ta izrek nam prihaja na misel, kadar čitamo, kako drzno krši višja oblast zakon in kako drzno to oznanja svetu. Morebiti poreče kdo: »Dajte nam učiteljev, in ne bo treba kršiti zakona ter nastavljati učiteljic« Temu odgovorimo še enkrat: »Plačajte jih delu in trudu primerno, in imeli jih boste dovolj!« Pa še nekaj naj omenimo: ako se učiteljica ali učitelj, četudi iz potrebe, pregreši proti najneznatnejšemu paragrafu naŠih zakonov, takoj je ogenj v strehi: preiskava, kazen in druge dobrote disciplinarnega zakona! V takem slučaju se navadno glasi: »Zakon je zakon, in treba ga je rešpektirati!« Llovek res ne ve, ali bi se smejal ali togotil, kadar čita tako in enako birokratsko modrovanje, ki pa velja le takrat, kadar oblasti prav hodi. Duha zakona poznajo le sebi v prid, napram učiteljstvu pa velja le suhoparni in mrtvi paragraf. Zakonjezakon! Punktum ! Ako le pozabiš napraviti na i piko, te že love in ti citirajo toliko paragrafov iz naših oživljajočih zakonov in zakonitih predpisov, da se siromak kar treseš samega strahu pred vislicami, ki so ti pripravljene vočigled groznih hudodelstev. To kar dežuje: »Die Schulleitung wird aufgefordert...« — »Der Schulleitung wird bedeutet . . .« itd. — seveda vse v blaženi nemščini. A propos, gospoda I Zakaj pa nas samo v nemškem jeziku oštevate? Zakaj nam naše šolske oblasti dopisujejo in odgovarjajo edino le v blaženi nemščini ? Ali slovenski jezik ni istoveljaven in istovreden kakor n e m š k i ? S kako pravico vsiljujete učiteljstvu nemške dopise? Ali ne znate slovenski? Kaj ima nemški jezik res prednost pred slovenskim na slovenskih tleh med slovenskim ljudstvom ? To je vendar nasilstvo čez mero ! Kdo vam je dal in odkod imate pravico, nam slovenskim učiteljem pošiljati nemške dopise? Na slovenski zemlji, med slovenskim ljudstvom — pa nemški uradni jezik! To je logika ! . . . Čisto opravičeno je očitanje: slovenski ne znajo! To očitanje je tako razširjeno, da nihče več ne dvomi o resnici očitanega. Na krajne šolske svete dopisujejo naši c. kr. okrajni šolski sveti, odnosno naši gg. c. kr. okrajni glavarji, oziroma naši gg. c. kr. okrajni Šolski nadzorniki še v slovenskem jeziku, a šolskim vodstvom — Bog čuvaj — vse nemško, še tinta bi bila kmalu nemška I Prosimo ponižno: s kako pravico? Ali ni to izzivanje, ali ni to indirektno zaničevanje našega slovenskega jezika, preziranje slovenskega naroda ? — Tu bi bilo pač na mestu, vam, gospoda, napovedati štrajk, t. j. vam na noben nemški dopis ne odgovoritil Zavedno in napredno učiteljstvo naj tudi tako stori I Čemu bi nemškutarili nemški birokraciji na ljubo I Naravnost smešno je, ako govorite o spoštovanju narodne enakopravnosti, a v praksi pa dajete isti enakopravnosti gorke zaušnice, prezirajoč jezik, ki ga govori ogromna večina prebivalstva. Kje je tu doslednost, kje zakonito zajamčena pravica? Naj bi se obratno zgodilo kaj enakega v drugi deželi, recimo na Češketn ali Moravskem ali pa na Primorskem, to bi bil krik in vik, ves Izrael bi bil pokonci, in stavimo, da bi se primerile demonstracije v vseh slojih ljudstva. A pri nas! Nas smejo biti v obraz, naš jezik smejo uradno prezirati. Slovenca poznajo le, kadar plača davke in gre na vojsko. Pour la patriel O, sveta ironija, ki je tembolj pekoča, ker prihaja z mesta, kjer bi morali čuvati ravnopravnost. Stari »cof« še ni umrl. To nam priča ravno dejstvo, da mislijo pri nas v naši blaženi Avstriji, da ne more živ krst izhajati brez nemščine. Morebiti je pa ta točka v programu naše avstrijske politike, one politike, ki slepo in nerazumno na slovanskem jugu krepi nemški živelj, zidaje nemški most do Adrije.