stvo, govori o varčevanju, zadružništvu, posojilnicah, zavarovalnicah, o živinoreji, mlekarstvu, živalskih boleznih, o vrtu, sadjereji, čebelarstvu, polju in travniku, vinogradu, gozdu i. t. d. Ta del je najobširnejši; umevno, kajti knjiga je v prvi vrsti namenjena ravno kmetijstvu, kar razodeva že njen naslov. — Temu delu nekako vzporeden je VI. del „Iz gospodinjstva", ki obravnava čednosti, posle, gospodinjstvo, snažnost, vrt, blagostanje, soljenje in sušenje mesa, perutninar-stvo i. t. d. To je povsem nekaj novega v naših šolskih knjigah ter obeta mnogo in bogatega sadu. — Že bolj specielnim odnošajem služita VII. del „Opazuj vreme" in VIII. del „Promet, obrt in tehnika". Tukaj pogrešamo posebnega berila o uporabi vodne moči in elektrike v kmetijstvu in obrti (zlasti z gospodarskega stališča). — Zemljepisju in domači zgodovini sta končno namenjena zadnja dva dela: IX, „Dom in svet", X. „Odlomki iz naše povestnice". Tudi ta dva dela nam ugajata; vendar pa bi še kaj več želeli o občinskem zastopu in nekaj o zborovalnem zakonu. Vobče lahko rečemo, da je knjiga spisana v ljudskem duhu, po krščanskih načelih; zato jo z mirno vestjo priporočamo našim šolam. Sestavitelj nam predvsem podaja proizvode novejših in najnovejših pisateljev   in  pesnikov,   vendar  tudi  starejših  ni   prezrl.
Knjiga izpričuje, da so imeli prireditelj in posamezni pisatelji obilo dela; posebno pohvalno naj omenimo učitelje - pisatelje. Slava jim! Naj bi svoje pero z enako vnemo še večkrat zastavili v naših listih v prid našega ljudstva !
Da to berilo ustreza tudi slovničnim in stilističnim zahtevam, so nam porok že tozadevna imena pisateljev in pesnikov (Krek, Kržič, Meško, Finžgar, Gregorčič, Kette, Medved, Erjavec, Fatur, Humek
i. t. d.)   —   Knjigo   krasi  cesarjeva  podoba.   Zunanja oblika nam ugaja in tudi cena ni pretirana.
Naše učiteljstvo bo to knjigo z veseljem sprejelo in rabilo, mladina pa s pridom prebirala. Naj torej veselo kroži po naši domovini in rodi zaželjenih sadov!
Karel Simon.
GROF ŠTEFAN TISZA.
ir^o^n
GLASBA.
Novi Akordi. 1912. (L. XI.) Št. 1. — Ta številka je izšla nekoliko pozno — šele v maju, a nas zato odškodovala s posebno izborno vsebino.
Ravnikov „Moment" je odlična, velemoderna klavirska skladba. Kakor v zadnjič objavljeni „Poljski pesmi", kaže Ravnik tudi v „Momentu" izredno nadarjenost ter nam imponira predvsem s svojim har-monijskim bogastvom. Vsekako smemo od mladega, že sedaj tako spretnega in samorastlega skladatelja — morda ravno v domači klavirski literaturi še prav mnogo pričakovati.
Lajovčeva „Pesem o tkalcu" je mojstrski samospev s spremljanjem klavirja, med njegovimi do-sedaj izdanimi samospevi pač eden najlepših in naj-umetnejših. Štiri kitice te (O. Župančičeve) pesmi je Lajovic zložil kot nekake variacije glavnega motiva:
E2
feY
V-
kšEEš^riii^
Kjer  li - je    re - ka   se v mor - je,
ter ga zlasti v klavirskem spremljanju docela izčrpal. Zanimivo je, kako skladatelj pri vsaki kitici zadržuje disonančne akorde, oziroma njih razveze, a jih potem pri   drugi   polovici   kitice   tem   lepše razvije v jasne
harmonije. Oba dela — pevski in spremljevalni — sta precej težka, a bosta trud proizvajalcev obilno poplačala.
Mirkov mešani zbor „Kam hitite?" je solidna, ne ravno pretežko pisana daljša skladba z * lepim tenor-solom v srednjem delu. Za boljše zbore^bo to jako hvaležna koncertna skladba.
Zadnji komad v tej številki „Novih Akordov" je Devov moški zbor „Še ena" („Zaljubilo se je solnce"). Dasi preprosta, vendar fino pogodena skladba, ki se humorja polnemu O. Župančičevemu tekstu prav dobro prilega.  —
Književna priloga (1. in 2. zvezek) prinaša na prvem mestu daljši članek „P. H. Sattner in njegova Assumptio" iz peresa urednika dr. G.Kreka; polegtega razna zanimiva in poučna poročila o koncertih, glasbenih društvih, ocene raznih skladb itd. — Pridejano je tudi jako natančno sestavljeno kazalo za X.  letnik.                                                  Stanko Premrl.
Anton Grum: 10 pesmi k blagoslovu. Op. 7. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška Bukvama. Cena K^l'—. Grum sklada preprosto, korektno in cerkve dostojno; vendar naj — kakor vsak skladatelj — pazi, da pri preprostosti in lahkem slogu ne zaide v enoličnost in vsakdanjost. — Ne dosti izdajati, a tisto, kar izdamo, bodi vse čvrsto, sveže in kolikortoliko izvirno!                                                     Stanko Premrl.
S
-    275    —
55*