93 Obrtnija. Deželna zavarovalnica. Dež. zbor kranjski je v minolem zasedanju sklenil, sklicati enketo, katera naj reši vprašanje, kaže-li ustanoviti dež. zavarovalnico proti požaru itd. Stvar je gotovo važna in zasluži, da izpregovorimo o njej. To bode naj-laglje mogoče, ako si najprej ogledamo poročilo, katero je v tej stvari predložil dež. odbor. V 14 seji dne 8. februarija 1896. 1. je sklenil deželni zbor o nasvetih, s katerimi se je priporočala ustanovitev deželne zavarovalnice proti požaru, toči in živinskim boleznim, da naj deželni odbor o tej zadevi poizveduje ter o tem poroča. Istotako je visoki deželni zbor povodom obravnavanja § 11. letnega poročila deželnega cdbora sklenil, da naj deželni odbor v prihodnjem zasedanji v posebnem poročilu prijavi uspeh svojega do-tičnega poizvedovanja. V seji dne 11. julija 1896. 1. dodatnega zasedanja pa je deželni zbor še sklenil, da se naroči deželnemu odboru, naj se, predno se spusti v meritorno reševanje predloga poslanca dr. Žitnika in tovarišev glede ustanovitve deželne zavarovalnice z neobligatornim zavarovanjem obrne a) do c. kr. osrednje statistične komisije na Dunaji s prošnjo, da mu dopošlje statistični materijal o škodah po toči, živinskih boleznih in požarih v Vojvodini Kranjski v petnajstletni dobi od leta 1880. do 1895; b) da prosi c. kr. zavarovalni urad pri visokem mi-nisterstvu za notranje zadeve na Dunaji, naj bi mu izrazil o tem svoje mnenje. V smislu tega naročila se je deželni odbor obrnil do c. kr. deželne vlade, da blagovoli izposlovati pri visokem c. kr. minister3tvu za notranje stvari, da njegov zavarovalno-tehniški urad prijavi svoje mnenje o name-rovani ustanovitvi deželne zavarovalnice z neobligatornim zavarovanjem proti požarom, toči in živinskim boleznim. Ob enem je bila naprošena tudi c. kr. statistična centralna komisija, naj da na razpolago statistične podatke o škodah po požaru, toči in živinskih boieznih v Vojvodini Kranjski v dobi od 1880. do 1895 lete. Na to je deželni odbor prejel od c. kr. deželne vlade sledeči odgovor: »Ministerstvu za notranje stvari se vidi prizadevanje kranjskega deželnega zbora glede ustanovitve deželne zavarovalnice iz narodnogospodarskega stališča jako važno ter je pripravljeno, dotična pripravljalna dela deželnega odbora kranjskega po svojem zavarovalnotehničnem uradu kolikor mogoče pospeševati. Kranjski deželni zbor pa je prav spoznal, da se imajo take naprave ustanoviti na kar največ zanesljivi podlagi. Deželni odbor se torej pozivlje, da najpred omenjeno izjavo statistične centralne komisije predloži ministerstvu, kakor tudi načrt pravil, potem pa bo zavarovalnotehnični urad, če le zadostujejo predloženi pripomočki, brez odloga pretresoval ta projekt v zavaro-valno-tehničnem oziru." Tudi c. kr. statistična centralna komisija je drage volje sestavila dotične podatke, ki so razvidni v priložene tabeli. Deželni odbor je izplačal honorar 100 gld., ki je bil priznan uradniku statistične centralne komisije, ki je izvršil to delo. Iz teh podatkov se razvidi, da se je zavarovanje proti požaru na Kranjskem, vsaj kolikor se da to sklepati iz razmerja poškodovanih in ob enem zavarovanih poslopij, precej pomnožilo. Nasprotno pa je zavarovanje proti toči v naši deželi popolnem zaostalo. Glede poškodeb po toči razvrščena so okrajna glavarstva po poprečni velikosti škode vsled toče v teh petnajstih letih ter je bil Krški okraj, zaznamovan za I, v navedeni dobi najbolj. Rado-ljiški okraj pa, zaznamovan z XI., po toči najmanj poškodovan. Deželni odbor se je obrnil tudi do deželnih odborov onih dežel, v katerih obstoje deželne zavarovalnice, namreč na Solnograškem, Zgornje-Avstrijskem in Tirolskem. Tudi ti so dobrohotno ugodili prošnji ter poslali svoja pravila, računske zaključke in druga pojasnila. Iz dopisov deželnih odborov omenjeno bodi iz sol-nograškega (dež. odb. št. 7588 1. 1896), da se ondotna deželna zavarovalnica bavi le z zavarovanjem poslopij in premičnin. Zgornjeavstrijska vzajemna deželna zavarovalnica proti požaru (dež. odb. štev. 8464 1. 1896.) obstoji že od leta 1811. Do konca 1876. leta zavarovala je le poslopja, zdaj pa zavaruje tudi premakljivo blago vsake vrste. Vzlic gotovo veliki konkurenci drugih akcijskih zavarovalnih društev, katera na Zgornje Avstrijskem skozt dvajset let nenavadno delujejo ter na stotine stalnih agentov prehodi to deželo in vzlic temu, da je v deželi mnogo majhnih kmetskih zavarovalnic, vendar, zgornjeavstrijska zavarovalnica po poročilu zgornjeavstrijskega deželnega odbora vedno bolj napreduje. Letne premije za zavarovanje poslopij se večinoma pobirajo po c. kr. davčnih uradih. Na Tirolskem (dež. odb. št. 10.734 1. 1896.) ste dve vzajemi zavarovalnici proti požaru; ena za poslopja^ 94 druga za premičnine. Obe društvi se raztezate na Tirolsko ozemlje in na sosednjo deželo Predarlsko, kakor tudi vsled najvišjega odobrenja na sosednjo suvereno kneževino Lich-tenstein. Deželna zavarovalnica je bila že 1825. 1. ustanovljena. Obe zavarovalnici sta spremenili svoja pravila, pri vseh teh premembah pa je obema le eno temeljno pravilo nespremenjeno ostalo, namreč povračevanje cele škode do zahtevane zavarovalne vrednosti in le temu glavnemu vodilu se imate deželni zavarovalnici proti požaru v prvi vrsti zahvaliti, da polagoma nadvladujete zasebna zavarovalna društva, ki so ustanovljena na temeljnu le raz-mernega povračila škode ter morejo samo vsled tega izvrševati zavarovanje proti navidezno cenejšim premijam. Kot najvažnejše premembe na Tirolskem je omeniti; 1. Vpeljava nevarnostnih razredov, po katerih morajo zavarovanci vplačevati prispevke; 2.) večja stanovitost letnih premij s tem, da se je 1891. 1. vzela za podlago poprečna letna potrebščina in poprečna razredna vrednost desetih let; do leta 1891. pa je bila vsakoletna premija odmerjena le po razmerji stroškov dotičnega leta in po razredni vrednosti koncem leta. Vsak, ki pristopi k temu zavodu, mora po pravilih že pri vsprejemu prispevati s pristojbino 20 kr. za vsakih 100 gld. zavarovalne vrednosti, kateri znesek gre v posebni zaklad za predujeme. Tirolske zavarovalnice ves čas svojega obstanka še niso zahtevale nobene podpore iz deželnih sredstev, ampak so vedno same mogle izplačevati vso, tekom leta po požarih napravljeno škodo. Vzlic temu, da vedno nastajajo nova zasebna zavarovalna društva, ki tudi na Tirolskem konkurenco delajo, vendar obe deželni zavarovalnici proti požaru dobro napredujete ter dobivate nove naročnike sosebno vsled vpeljave sistema nevarnostnih razredov in pa vsled nasta-vljenja zaupnih organov, tako da se je število zavarovanj za poslopja in istotako posojilni zaklad tega zavoda, odkar so se vpeljali omenjeni nevarnostni razredi, četvero pomnožil, čeravno je imel poslednji v tekočem desetletji po večkratnih hudih udarcih vsled le poprečne odmere do-kladnega prispevka občutljivo izgubo. Na zvunaj zastopajo zavod: a) c. kr, davčni uradi, b) v Inomostu in Tridentu magistrat, c) v nekaterih okrajih lokalnih komisij agentje, katere imenuje deželni odbor v pomoč ondotnim c. kr. davčnim uradom; agenti dobivajo le za vsako novo zavarovanje ali za zvišanje po 30 kr. Vsakoletno pobiranje dokladnih prispevkov za oba zavoda je po pravilih izročeno občinam, katere — oziroma njih organi, ki doklade pobirajo, — dobivajo za to delo provizijo po 21/a0/0 v resnici sprejetega in lokalni komisiji za požarno zavarovanje izročenega zneska. Za opravljanje vnanjega posla, kakor cenitev večjih poškodeb po požaru, uvrščenje obrtnih poslopij in ognjen e-varnejših skladišč v razrede, nastavljeni so še trije posebni komisarji kot deželni uradniki z užitki njihovega IV. in VI. činovnega razreda. Pregledovanje in vknjiževanje vseh računskih vlog izvršujočih organov, pretresovanje in reševanje sklenenih zavarovalnih pogodeb, ugotovljenje povračil za poškodbe po požaru, sestavljanje letnih obračunov obeh zavarovalnic in po računskih sklepov itd. preskrbuje deželno knjigovodstvo. Glede povratne odškodbe deželnih zavarovalnic proti požaru je tirolski deželni odbor že večkrat obravnaval z zavarovalnimi društvi. Ta društva pa so vedno stavila take pogoje, da se deželna zavoda nista mogla spuščati v pravilno sklenitev pogodbe o prevratne zavarovanji. Ta okolnost in pa dalje tudi to, da je predujemni zaklad, vsaj oni zavarovalnice za poslopja, že toliko močan, da more prenašati tudi občutljive udarce, napotilo je tirolski deželni zbor 1893., 1. da se pod do sedaj stavljenimi pogoji ne spušča v povratno zavarovanje, temveč toliko bolj skrbi za izdatno utrditev predujemnih zakladov z daljnimi dokladami za vsak slučaj. Meseca decembra 1897. leta ustanovil je tudi do-lenjeavstrijski deželni zbor deželno zavarovalnico za požare, ki je začela takoj poslovati. Iz poročila in nasveta deželnega zbora se navaja, da se je za prve potrebščine deželne zavarovalnice proti požarom dal na razpolago brezobresten ustanovilen zaklad 50.000 gld., ki se ima po pravilih povrniti. Istotako se je za pokrivanje morebitnih obratnih primanjkljajev, ki se ne morejo poplačati iz varnostnih zakladov zavoda, dovolil zavarovalnici brezobresten kredit 500.000 gld., ki pa se ima po pravilih povrniti. Vsi do sedaj navedeni zavodi smatrati so za podjetja dotičnih dežel ter nimajo nasproti zasebnim zavarovalnicam nikakih prednostnih pravic. (Dalje sledi.) 104 deželne zavarovalnice. Bogato gradivo se je izročilo deželnemu knjigovodstvu, da se pregledno sestavi. Iz nastopnega izkaza je razvidna približna vrednost vseh hišnih in gospodarskih in pa obrtnih poslopij na Kranjskem in istotako visokost sedanjega zavarovanja. Ker je v poročilih tudi izkazana kakovost streh, ali so poslopja trdo ali pa s slamo krita, mogoče je tudi v tem oziru postaviti približen račun. Kar se tiče škod po toči, omenjajo se že v tabeli, katero je podala c. kr. statistična osrednja komisija. Po pravici pravi omenjeni urad, da je zavarovanje proti toči na Kranjskem še popolnoma nerazvito, kajti komaj pol odstotka po toči prizadetih strank je zavarovanih. Kako velike so te škode, ki — lahko rečeno — tekom nekaterih let naraščajo na prav ogromne svote, vidno je tudi iz tiste tabele, katera navaja, da so leta 1880. znašale na Kranjskem 1,306.200 gld. Poprečno sov 16 letih od 1880. do 1895. 1. znašale škode po toči vsako leto 411.143 gld., torej skoro pol milijona. Ta vsota pač dokazuje, kako silno važno bi bilo temeljito raziskavanje, na kak način bi bilo mogoče v bran postaviti se proti tej silni kalamiteti. Dosedaj so se sicer nekatere zavarovalnice pečale tudi z zavarovanjem proti toči, pa vzlic visokim, skoro ogromnim premijam komaj in komaj izhajajo. Žal, da je prav naša dežela, posebno Dolenjska s svojimi vinogradi, katerih obdelovanje stane toliko dragega denarja, ena tistih krajin, ki imajo posebno hudo in pogosto trpeti po toči. Vsled tega bi od dežele upravljena zavarovalnica proti toči sploh mogla le za jako visoke zavarovalne premije nuditi našim kmetovalcem priliko, da zavarujejo svoje pridelke proti toči. Neizogibno potrebna so glede omenjene zavarovalne stroke še nadaljna temeljita raziskavanja in nabiranje nadaljnih statističnih podatkov, in le ako bi bili vsi kmetovalci zakonitim potom zavezani, da zavarujejo svoje poljske in vinske pridelke proti toči, bilo bi pričakovati kaj uspeha, kajti škoda, če se porazdeli na mnoge posestnike, ne razdeva blagostanja posamezniku, dočim je očividno v nevarnosti in mnogokrat ugonobljen gospodarski obstoj nezavarovanega poškodovanca. Prav to je pri zavarovanji največ vredno, da se postavi množica oseb skupno v bran proti škodam, ki jih povzročujejo razni dogodki na imovini posameznih oseb, ker se te poškodbe razdele na več slučajev, v katerih sicer preti ista nevarnost, pa se v resnici ne pripeti Le na ta način bi se v naši deželi s plačevanjem ne previsokih premij moglo vresničiti zavarovanje proti toči, da se pokrije poprečna škoda, ki jo napravlja leto za letom toča v skupni svoti skoraj pol milijona goldinarjev s precej znatnimi stroški za cenitev škode vred. Da bi kmetske gospodarje pri tem zadela znatna obremenitev, je pač očividno, posebno če se pomisli, da skupni zemljiški davek na Kranjskem znaša približno 600.000 gld. Uvaževanje teh okolnosti je napotilo deželni odbor, da za letos ni nadaljeval pripravljalnega dela, da bi stavil nasvet za ustanovitev zavarovalnice proti poškodbam po toči. Kar se tiče nasveta za ustanovitev deželne zavarovalnice za živino dobil je deželni odbor od c. kr. deželne vlade po okrajnih glavarstvih vposlana poročila (dež. odb. št. 10169. 1. 1897), v katerih so do občinah razkazane izgube živine vsled kužnih bolezni. Iz teh poročil sestavil se je nastopni izkaz izgube porabnih domačih živali vsled kuge v dobi od 1880. do vštetega 1895. leta: Izgube: ^ T3 ^ r* "73 O) Leta od 1880. 1895. »njih vsle avosti vedi vsle čnega da ' vedi vsle na gobci To > Q3 ^L ^ eSičih rdečice i go rani risai S. S. f-f rt eo i pr sled Jt* M *-*>&( L* i* & > A & > CL| ™ Oi CU Ol Cu Mesto Ljubljana 9 5 ------ 1 29 Ljubljanska okolica 19 512 1 64 1183 Postojna 13 93 20 — 48 Črnomelj 28 90 ------ — 57 Kočevje 23 133 3 — 99 Krško 71 141 — — 1065 Kranj 2 45 — — 47 Logatec 21 134 14 — 278 Litija 7 8 — — 90 Radoljica (le za zadnjih 5 let) — 22 ¦¦—i -— — 127 Kamnik (za 8 let) 1 9 — — 42 Novomesto 18 54 — — 184 Je-li ta izkaz popoln ali ne, to pustimo nedoločeno, ker tudi oblastvom ni lahko mogoče, poizvedeti za vse kužne slučaje, kajti prebivalstvo še žalibog se ni prepričalo, kako velike narodno-gospodarske vrednosti je, da se vsak sumljiv slučaj takoj prijavi, ker se s tem večkrat takoj spočetka more zatreti kuga, ki bi sicer vtegnila biti pogubonosna. (Dalje sledi.) 113 Obrtnija. Deželna zavarovalnica. (Dalje.) Vsakdo mara pripoznati velik pomen zavarovanja živine, sosebno v naši deželi, kjer je živinoreja toliko važna stroka našega narodnega gospodarstva. Po uradnem štetji leta 1890. ima naša živina približno sledečo vrednost: I. Konji: a) pod enim letom starosti: 1163 glav po 50 gld. ........ 58.150 gld. b) nad enim letom do porabne starosti: 1353 glav po 80 gld. . ...... 108.240, „ Odnos . 166;390 gld. Prenos . 166 390 gld. c) plemenskih kobil 1886 glav po 100 gld............ 188.600 •„ d) delovnih kobil 8520 glav po 80 gld............ 681.600 „ e) žrebcev 522 glav po 200 gld. , 104.400 „ i) skopljencev 10.327 po 9 gld. . 929 430 „ skupaj 23.771 konj v skupni vrednosti.............. 2,070.420 gld. II. Goveda: a) mlade živine pod enim letom 27.122 glav po 30 gld....... 813.660 gld. b) bikov nad enim letom starosti 3856 glav po 50 gld. . . . , . . 192 800 „ c) telic nad enim letom starosti še ne brejih 19.969 glav po 50 gld. . . 997.450 „ d) brejih telic 9473 glav po 70 gld. 663 110 „ e) krav 84.720 glav po 80 gld. . 6,778.320 n f) volov 82 464 „ „ 100 gld. . 8,246 400 „ skupaj 227.613 goved v skupni vrednosti . ........17,691 740 gld. III. Ovce: 53.462 glav po 7 gld. 374.234 gld. IV. Koze: 8418 glav po 6 gld. 50 508 „ V. Prešiči: 94 985 glav po 20 gld............ . 1,899.700 9 Skupna vrednost živine .... 22,086.602 gld. Da tako narodno premoženje zasluži naj skrbne jšega varovanja in torej tudi zavarovanja, pač ni še dalje po-jasnovati. Nasledki izgube in nesreč v hlevu so toliko obču-tljiveji, kolikor večja je denarna vrednost za kmetijstvo koristnih živali. Tudi v naši deželi smemo govoriti o napredujoči, bistveno se zboljšujoči živinoreji in to sosebno na Gorenjskem, kjer se je v živinoreji pokazal že tolik napredek, da nahajamo tamkej istovrstno živinsko pasmo, ki je glede porabne vrednosti močno enaka belanski govedi, ter se z veseljem more potrditi, da je kralj, hrvatska deželna vlada že veliko živine za pleme nakupila na Gorenjskem. S požiahnitvijo naših živinskih plemen raste tudi potreba zavarovanja, kajti tudi pomanjkanje zavarovalnih zavodov se mora brezdvomno prištevati med one zapreke, ki branijo kmetskemu gospodarju omisliti si boljše in večvredne plemenske živine, ker se z isto razpostavi veliko večjemu riziko kot pri manj vredni živinski pasmi. Tudi še druga okolnost govori za ustanovitev živinskih zavarovalnic; to je namreč vedno bolj se razvi-joča vredba živinskega zdravstva, zakonodajstva o živinskem zdravstvu in pa dosedanje zatiranje živinske kuge od države. S tem se je pot za splošuo zavarovanje živine znatno zravnala; omenjena bodi tu le pljučna kuga, katera je v severnih kronovinah neizmerno škodo napravila ter je večkrat tudi bila uzrok, da je bil naši izvozni živini zabranjen ustop v ptuje države (Nemčijo, švico). K- 114 Z državnim zakonom leta 1892., drž. zak. št. 142, se je pa posrečilo, pljučno kugo skoraj popolnem vstre-biti. To delo se je pričelo in izvršilo z največjo strogostjo vsa za pljučno kugo obolela goved je bila pobita ter je bilo v dobi od 10. oktobra 1892. do konca 1894. leta uničenih 18.635 glav v cenilni vrednosti 2,742.988 gld., za kar se je po pogodbi izplačalo iz državnega zaklada 1,558.786 gld. odškodnine. Temu postopanju pa se je zahvaliti tudi, da je pljučna kuga v Avstriji skoraj popolnem ponehala. čeravno je narodno-gospodarska korist vredjenega živinskega zavarovanja popolnem očividna, se je vendar treba ozirati na več okolnosti, osled katerih je deželno zavarovanje živine ne malo obtežilno in ki jih je treba dobro premisliti. Znamenita in za rešijtev tega vprašanja zelo mero-dajna je razlika med zavarovanjem proti toči in med živinskem zavarovanjem, katera obstoji v tem, da se v prvem slučaji nezgoda ne more odvrniti, dočim pri živini, v kolikor ne nastanejo gotove hitro odločilne kužne bolezni, ne le skrbna in dobra postrežba ter krmenje in pa skrb za pravočasno zdravljenje more odvrniti nesrečo, temveč se take nesreče tudi iz dobičkarskega namena kar naravnost morejo prouzročiti. Živinsko zavarovanje pridržuje si vsled tega posebne naredbe, da varuje svoje člane pred lahkomišljenostjo in prevaro in iz tega tudi sledi, zakaj se iz ene strani toliko kmetskih gospodarjev — in med temi posebno premožnejši, kateri morejo dati svoji živini boljšo strežbo, — pomišljuje udeležiti se kake živinske zavarovalnice, iz druge strani pa delovanje živinskih zavarovalnic, če je zavarovalno ozemlje razsežno, kar je samo ob sebi želeti iz ekonomičnih ozirov, ni toliko uspešno kakor pri zavarovanji proti toči, kajti pri razsežnosti ozemlja je obtežena zadostna kontrola zavarovancev ter pomnožena nevarnost, da se vsled zanikernosti ali iz hudobnega namena prouzročujejo in množe izgube. Če se torej zarad takih razmer morajo izdati bolj zapleteni zavarovalni pogoji, katerih preziranje prouzroči izgubo odškodnine, podana je s tem nesolidnim društvom posebno lepa prilika za zlorabo teh pogojev, sosebno torej za samovoljno prikraj-ševanje ali odrekanje zahtevanih odškodnin; ravno v tem pa, ker se kmetski gospodarji boje, da bi se take nepravilnosti vtegnili pripetiti in ker se je že večkrat dogodila taka zloraba, leži glavni uzrok, da se toliko gospodarjev ne more sprijazniti z zavarovanjem z živine. V Avstriji ostalo je do sedaj prezuspešno vse prizadevanje za vpeljavo obligatornega z državnim zakonom vrejenega živinskega zavarovanja, oziroma obligatornih deželnih zavarovanj živine. Na podstavi § 41. splošnega avstrijskega zakona glede živinskih kug z dne 29. februvarija 1880. 1. nastali so na Tirolskem, Moravskem in Dolnjeavstrijskem deželni zakoni, in sicer na Tirolskem o ustanovitvi zaklada za živinske kuge v svrho hitrejšega zatiranja pljučne kuge in smrkavosti; na Moravskem o povzdigi reje goveje ži- vine, in zavarovanja goveje živine, in na Dolenjeavstrij-skem o ustanovitvi zakladov za živinske kuge v svrho hitrejšega zatiranja amrkavosti in vraničnega prisada kopi* tarjev, pljučne tuge, vraničnega prisada, perečega ognja in kužne pljučnice (tuberkoloze) pri govedi. Ko je zadobil veljavnost zakon o zatiranji pljučne kuge za vso državo, stopili so iz veljavnosti deželni zakoni glede pljučne kuge, in to je na Moravskem dalo povod, da je bil deželni zakon popolnem razveljavljen, dočim so na Tirolskem določbe deželnega zakona glede smrkavosti ostali v veljavi; na Dolenjeavstrijskem pa so se pozneje namesto pljučne kuge s zakonom leta 1894. vsled poginjanja govedi za telečjo mrzlico prouzročene izgube privzela v zavarovanje. Po zakonu za Tirolsko odškodovale so se v vseh slučajih štiri petine cenilne vrednosti ter se je zaklad za živinske kužne bolezni vzdrževal s pobiranjem po 1 krajcarja od vsake glave govedi, in po 6 kr., od vsakega konja. Dolenjeavstrijski zakon odmerja odškodnino v vseh slučajih z osem desetinami cenilne vrednosti. Zaklad se ustanavlja s priklado, katero pobirajo občinska predstoj-ništva, in sicer od konj po 10 kr., od govedi po 10—20 kr. (Dalje sledi.) 123 Obrtnija. Deželna zavarovalnica. (Dalje.) Čeravno je ta zakon šele od 1892. 1. dalje v veljavi, Ee je v dež. zboru vendar že o njem na široko razpravljalo ter so se cule tožbe, da zakon odškodnine dovoljuje za posamezne kužne bolezni, katere se pa po deželi nikakor ne razširjajo enakomerno; nasvttovalo se je celo, da se zakon razveljavi. Dolenjeavstrijski zaklad za kužne bolezni pri goveji živini za vršen je bil 1895 leta sosebno zarad odškodnin za tuberkoloze s tako znatnim primanjkljajem, da se je moralo misliti na 200% zvišanje priklade za govedo. Na Moravskem se je moral razveljaviti zakon glede živinskih kužnih bolezni, ker je nastalo toliko pritožeb proti njemu, sosebno pa še proti uvrstitvi v nevarnostne razrede po davčnih okrajih. Vsled teh skušenj treba je pač temeljito prevdarjati živinsko zavarovanje in kakor se je tudi moral stavljeni nasvet z veseljem pozdraviti, vendar deželni odbor s konkretnimi nasveti ne more stopiti pred visoko zbornico in to že ne z ozirom na lego naše dežele, ki meji na Hrvatsko, od koder nam vedno preti nevarnost zatrošenja kužnih bolezni. Omenjena bodi tu prešičja kuga, ki se je od ondot zanesla v našo deželo. Če se ustanovi deželna živinska zavarovalnica, ne da bi tudi naše sosednje dežele imele take zavode, bilo bi to za našo deželo veliko nevarnost, da bi — če hočemo govoriti z besedami c. kr. sekcijskega svetnika Sperka, ki je v ministerstvu za notranje stvari poročevalec o zakonodajstvu za živinsko zdravstvo in ki je priznano jako izkušena in veljavna oseba na tem polji, — postala naša dežela razkladišče za vsake vrste najslabšega živinskega izvržka. Dokler druge sosednje dežele ne ustanove živinskih zavarovalnic, ali bolje rečeno, dokler se v celi Avstriji ne vpelje zavarovanje živine, ustanoviti bi se dala deželna živinska zavarovalnica le z največjo previdnostjo in po temeljitem poizvedovanji. Omenjeni veščak, sekcijski svetnik Sperk, izraža se glede zavarovanja proti živinskim boleznim v temle smislu: Zavarovanje živine ne more brez prisilne vpeljave nikdar dospeti do koristnega delovanja, ter mora biti urejeno tako, da se prilega vsakemu živinorejcu, bodisi kmetija v najvišjih hribih ali pa v najoddaljnejši dolini; zavarovanje mora biti priprosto, pripravno, kratko rečeno tako, da kmetskemu posestniku posameznih do-lofceb zavarovalnega zakona še celo poznati treba ni in vendar se ne bo, če išče le svojo pošteno korist, na no- beno spodtikal. Sestaviti se mora kratek, kmetskemu prebivalstvu naklonjen zakon ter podjetje ne sme računati na dobiček. Težavno je vprašanje, ali se naj ustanovi deželna ali državna zavarovalnica; vsekako ni priporočati ustanovitve posameznih deželnih zavarovalnic, da se s tem ne ustanove nabirališča za najslabši živinski izvržek. Še celo v toliko bi obstala vedno nevarnost za deželne zavarovalnice, kar se ne morejo braniti proti dovajanju takšne živine iz sosednjih dežel, vse jedno, če obstoji ondi taka zavarovalnica ali pa ne. Če bo vsaka dežela imela svojo lastno zavarovalnico, m stale bode zopet razlike, ki bodo merodajne za to, da se živina priganja tje, kjer se najboljša odškodnina plačuje. Na deželni meji ravno praviloma ni lahko mogoča dobra kontrola; izreči bi se moralo, da je vsakdo dolžan pravočasno naznaniti, kdaj bo prodal ali nakupil živino; to pa bi bilo obremenitev in velika nadlega za kmečke gospodarje. Za dovolitev odškodnine mora biti vse jedno, če se kaka živina pred kratkim ali pred več časom prignala iz kake druge dežele v državi, če le ni prišla iz inozemstva. Edino le državno zavarovanje omogoči, da živinsko zavarovanje dobro vspeva, da se živinski promet vrši prosto, brez sitnosti, nadlegovan s postranskimi stroški in brez zopernih kontrol. Ta velik smoter pa se more doseči le potom državnega zavarovanja. Enoten uspeh dosežemo le, ako imamo vedno pred očmi končni smoter vsega veterinarstva, namreč to, da se trajno zabranijo vse živinske kužne bolezni in da tako za svojo živino osiguramo neopoviran izvoz. Vredno in zanimivo je, da se o tem vprašanji spozna misel c. kr. vlade, zato naj tukaj sledi priobčenje odgovora ministra za notranje stvari na dotično interpelacijo v seji poslanske zbornice leta 1894. Poslanec Richter in tovariši stavili so do ministra sledečo interpelacijo: „Hoče-li c. kr. vlada stopiti v dogovor z ogersko vlado zarad vpeljave obligatornega državnega zavarovanja živine v obeh državnih polovicah ter predložiti zakon, s katerim se ustanavljajo načela za ustanovitev zavez za živinsko zavarovanje v vseh kronovinah." Minister je na to odgovoril: Ni dvoma, da bi ustanovitev obligatornega zavarovanja živine, ki bi se ozemsko kar največ mogoče na široko raztezalo, ki bi obsegalo kar največ vrst koristnih domačih živali in kolikor mogoče veliko bolezni in nevarnosti, katerim je podvržena živina, — ni dvoma torej, da bi tako zavarovanje imelo blagonosne nasledke za kmetijstvo. V tem bi bilo zagotovljeno bistveno poroštvo za dobre živinsko-zdravstvene razmere, ker bi za kmečke gospodarje odpadel vsak povod prikrivanja nalezljivih živinskih bolezni in torej glavni uzrok razširjanja takih bolezni. Po okolnostih bilo bi zavarovanje tudi jako izdatno sredstvo, da se polagoma splošno zboljšajo plemenske razmere. m. 124 Končno bi se v tem našlo tudi sredstvo/za zboljšanje zdravstvenih razmer ljudi, ker že po današnjem stanji vrednosti in človeškega spoznanja zdravstvene razmere za použitek služečih živalskih vrst prav znatno upli-vajo na človeško zdravje, ter se sme reči, da se bo ta upliv še vedno večji spoznal. Z ozirom na prvo, kakor tudi na tretje tu omenjenih stališč, kateri stališči v prvi vrsti tičete delokroga ministerstva za notranje stvari, bavilo se je isto že nekaj časa sem s proučenjem vprašanja obligatornega zavarovanja živine. Ne more se dvomiti, da je pred vsem tehnična stran vprašanja, namreč določitev načel, po katerih naj bi se ustanovilo obligatorno zavarovanje živine, sploh jako težavna. Na posebno velike težavnosti pa naleti pri nas to vprašanje tudi v državnopravnem oziru. Iz jedne strani bi bilo gotovo najbolj želeti ter bi se z relativno najmanjšo obtežitvijo živinorejcev izvršiti dalo, če bi se ustanovil državen zavarovalen zakon za živino ter bi se v obeh državnih polovicah moglo postopati po enakomernih načelih. Toda ne gleda na to, da bi imel tak zakon, kateremu se vsekako ne more odrekati civilnopravnega pomena, v prvi vrsti deželnokulturen pomen ter bi se moral torej prištevati v kompetenco deželnih zborov, mora se pač vpoštevati tudi to, da se je tudi že do sedaj kompetenca deželnih zborov v tem smeri opetovano pripoznala, ker so bili zakoni za zavarovanje živine skleneni v tirolski, moravski in dolenjeav-strijski deželi. (Konec sledi). Obrtnija. Deželna zavarovalnica. (Konec.) Določitev nafel potom državnega zakona, na katerega podlagi bi se deželnino zakonodajstvom prepustila ustanovitev deželnih zakonov za živinsko zavarovanje, je istotako spojena s težavnostimi zarad različnosti zadevnih razmer in pa, ker se je posebno treba ozirati na različnost obremenilne zmožnosti. Da se vsem tem težavnostim izognemo, treba je to vprašanje temeljito in dalje časa pretresovati. Vlada more toraj na to vprašanje le toliko odgovoriti, da bo to zadevo resno razmotrivala, da bo v tej zadevi pričeto proučenje nadaljevala ter da namerava v dogovor stopiti tudi z ogersko vlado, ki se vrh tega pri rešitvi tega vprašanja nima boriti skoraj z nikakimi dr-žavnopravnimi težavnostimi. Iz te izjave se more posneti, da se c. kr. vlada vsaj pripravlja ustanoviti okvir državnega zakona, kakor se je to izvedelo tudi v krogih državnih poslancev. Če uvažujemo vse ob kratkem navedene okolnosti ter se oziramo na dosedanje uspehe in skušnje glede živinskega zavarovanja, moramo pa vsej sili priti do sklepa, da se pri naših razmerah, (sosedstvo s hrvaško deželo) ne more prej ustanoviti deželna zavarovalnica za živino, dokler ni zagotovljeno povratno zavarovanje, ali pa dokler ni z državnim zakonom urejtno vprašanje živinskega zavarovanja ter vpeljano po posameznih deželah, in dokler ne bodo vse deželne zavarovalnice v državni zvezi imele svojega povratnega zavarovanja. Ker je ogerska vlada dovršila že skoraj vsa pripravljalna dela za ustanovitev živinske zavarovalnice in ker avstrijska vlada izvrševa dotično poizvedovanje ter je isto že .skoraj dognala, je upanje ppiaviJero, da fe bo to vprašanje bržkone ugodno rešilo ter smatra deželni odbor za prav, da v tej zadevi nasvetuje sledečo resolucijo : Visoki deželni zbor pripozna veliki pomen zavarovanja živine za uspešen razvoj te prevažne narodne imovine, ki reprezentuje v državi skoraj eno milijardo vrednosti ter pričakuje, da bo visoka c. kr. vlada čimpreje dognala svoje študije in načrte zakonov glede zavarovanja živine, katere je obljubila povodom odgovora interpelacije (poslancev Richterja in tovarišav) leta 1894., in po katerih bodo dana splošna načela za zavarovanje živine, da bodo posamezne kronovine po istih uredile in samostojno izvrševale zavarovanje, pri čemer pa bodo v državni zvezi, ki se ob enem ustanovi, mogle najti svoje povratno zavarovanje. Že navedeni razkaz o škcdah in izgubah vsled naj-navadnejših in najnevarnejših živinskih kužnih bolezni v deželi nam predočuje, kolika izguba zadene vsalto leto našo živinorejo. Največja je izguba pri prešičereji, ki pa je v pretečenem in letošnjem letu še znatno večja, kakor v prejšnih letih, ker se je iz sosednje Hrvatske v našo deželo zatrosila prešičja kuga. Da bi bil deželni zaklad za živinske kužne bolezni prava dobrota za kmete, katere zadene kuga, je pač oči-vidno. Po opominu c. kr. kranjske kmetijske družbe nameraval je deželni odbor 1. 1894. nasvetovati visokemu deželnemu zboru ustanovitev zaklada za živinske kužne bolezni za Kranjsko ter je že izdelal načrt dotičnega zakona. Po tem zakonu imela bi se v smislu že navedenega § 41. zakona z dne 29. februarija 1880., drž. zak. št. 35. ustanoviti zavarovalna zveza, da bi se-iz njenih sredstev dajalo živinorejcem odškodovanje za izgubo živine vsled določenih kužnih bolezni. Dalje se nameravajo z omenjenim načrtom ai^^lra kar najhitreje zatreti živinske kuge, ker bi žinorejci, če'za izgubo živino dobivajo odškodnino, ne imeli več povoda, prikrivati oboljenja svoje živine in bi bilo torej mogoče vnetje kuge zadušiti takoj spočetka. Omenjeni načrt zakona imel je v očeh skrb zoper sledeče kužne bolezni: Smrkavost in vranični prisad pri konjih; pljučnico pri govedi; vranični prisad pri govedi: pljučno kugo (tuberkolozo) pri govedi; rdečico in vranični prisad pri prešičih. Odškodnina bi se izplačevala, če posestnik živine po nasvetu komisije za kužne bolezni v svrho hitrejšega zatiranja bolezni, okuženo ali kugosumno žival prepusti, da se takoj pokonča, ali pa če je poginila za vraničnim prisadom. Prav tako bi se tudi odškodnina izplačala: Za vsako govejo živino, pri kateri se pokaže, ko so jo zaklali, da je imela pljučno tuberkolozo; za vsakega prešiča, ki pogine vsled rdečice; za vsakega kopitarja, kateri ima dolgotrajen nosni nahod, pljučno infiltracijo (konjsko j etiko), vnetje mezgovnic ali žlez in pri katerih se je po izjavi uradnega živinozdravnika političnega oblastva 133 134 l}ati nevarnosti okužbe, oziroma da bi nastala smrkavost; za vsakega kopitarja in za vsako goved, ki pogine za vra-ničnim prisadom. Po členu Y. tega zakonovega načrta je bila visokost odškodnine določena na osem desetin cenilne vrednosti. V namen pokritja stroškov za povračevanje škode določuje člen VIII, da v svrho ustanovitve in vzdrževanja zaklada za živinske kuge pobirajo župani po naročilu politične okrajne oblasti v prvih treh mescih vsakega leta od vsake živine po stanji dne 1, januarija primerne pristojbine, in sicer: a) za konje v starosti do 6 mesecev od vsakega 5 kr., čez 6 mesecev od vsakega 15 kr., b) za govedo v starosti do 6 mesecev 5 kr., od 6 mesecev dalje 10 kr. Če pa zaklad ne zadostuje za poplačanje vgoto-vljenih odškodeb, sme deželni zbor pristojbine primerno zvišatf. Kakor rečeno, je dotičen načrt zakona izgotovljen ter bi ga bil deželni odbor predložil visokemu deželnemu zboru v sklepanje, če bi lansko leto in letos hudo se razširjajoča in moreča prešičja kuga ne bila vzbudila v deželnem odboru pomislekov, kako zadostiti tako velikanskim izgubam, ne da bi se težke pristojbine naknadno nakladale živinskim posestnikom. Če bi bilo povratno zavarovanje, bil bi deželni odbor vsekakor predložil ta nasvet, ker navedene pristojbine niso občutljive ter bi se s tem dosegel neprimerno velik dobiček, da bi se prvi kužni slučaji takoj spočetka zatrli, s čemer pa bi se večkrat mogle odstraniti velikanske izgube. V tem oziru pričakuje deželni odbor odločila in eventualno nadaljnega naloga, kako naj v tej zadevi dalje postopa ali pa takoj predloži dotičen načrt zakona. Sedaj preostaja le še glede zavarovanja proti požaru staviti visokemu deželnemu zboru primerne nasvete. Deželni odbor predloži nabrano gradivo, in sicer od C kr. statistične centralne komisije sestavljene izkaze o poškodbah po požarih na Kranjskem v dobi od 1880. do 1895. leta, potem poročila o uspehih na Tirolskem, Sol-nograškem in Gornje Avstrijskem obstoječih deželnih zavarovalnic proti požaru in slednjič kataster poslopij na Kranjskem ter je mnenja, da bi visoki deželni zbor na podlagi tega gradiva mogel storiti svoje tozadevne načelne sklepe, da bo potem deželni odbor izvršil svoje daljne delo, namreč načrt pravil in projekt o denarnem gospo-darenji, za kar bo vsekako moral najeti zavarovalno tehnično, ne le teoretično, ampak tudi praktično izvežbano moč, ker tako podjetje takoj spočetka neobhodno potrebuje temeljito izvežbanega strokovnjaškega voditelja. Deželni odbor torej nasvetuje: Visoki deželni zbor izvoli to poročilo vzeti na znanje ter ga izročiti upravnemu odseku v pretres in poročanje.