D o p i s i. Kranjsko. Z Notranjskega.*) G. urednik! Jako hud sera na Vas in sicer prvič radi tega, ker ste prekinoli z članki ,,po državnozborskih volitvah", češ, da niraajo več aktualne vrednosti — pa meni se zdi, da ste imeli s prenehanjera nek drug naraen, sicer — raogooe pravim, je irael ta namen dober namen — in drugič, ker mi niste dovolili polemike z onira listom, ki zagovarja hrvaško-slovenski klub". Pa vse to Vam odpustim, ako sprejmete naslednje vrstice v svoj list, drugače ne bova — prijatelja. »Edinost" je blagovolila odgovoriti na moj članek »po državnozborskih volitvah" — v katerem sern konštatiral, da se širi v Istri ravno tak klerikalizem, kakor po Kranjskem, seveda v »milejši" (?) obliki in da je bil i ta klerikalizem vzrok padcu dr. Laginje — z dolgo ^epistolo", v katerej dokazuje Bnepolitikomtt, da nUčit. Tovariš" ni dobro »informovan" o istrskih razmerah ali pa iraa n'mformacijske" zveze z znanim Efijaltom (?!?) — posledica terau je — po logičnem sklepu — da smo sodelovalci nllčit. Tovariša" ali sploh za politiko — po mnenju tržaških mož — nesposobni, ali pa sarai MEfijaltia. Seveda ta Bepistola" je kaj dobro došla ljubljanskemu »Slovencu", ponatisnil jo je kot poleno, z opazko, da so njegovi nSlomškarji(ice)" boljši delavci(ke), dokaz tej opazki je *) Za zadnjo številko prepozno došlo. Uredn. pa objavil ,,Sloveneca — ne nUčit. Tovariš". »Edinost" je sploh vedno v tera prijetnem položaju, da iztrgava iz člankov nUcit. Tovariša" le take ^nepopolne" odstavke, katere potern zlorablja v svojih člankih kakor loparje za slov. učiteljstvo, kažoč ga kot najmalomarnejšega narodnega delavca, opozorimo cenjene bralke in bralce na članek »unter deutscher Plagge", o goriškem dežel. učiteljskem društvu. Da bi se pa »Edinost" pospela do onega sta1 i š č a, da bi najpreje ponatisnila ves oni članek, katerega misli dajati pod „1 u p o" in potem šele udarila po slovenskera učiteljstvu, tega ne sme storiti, ker to ne nposvečuje namena". wEdinost" ni pokarala — z ozirom na raoj članek - javno dr. Laginjo, da je netaktno postopal, ker se je udeležil tako strankarskega shoda kakor je bil II. kat. (?) shod — drugače bi oni isti članek ne irael istega ^efekta", da bi prišel okrajšan skoro v vse klerikalne slovenske liste — in nEdinost" je hotela doseči ta namen. Toda ista »Edinost* je morala priznati čez nekaj dni — v polemiki(?) s «Slovencem", da se tržaški rodoljubi niso raogli radi tega udeležiti II. kat.(?) shoda, ker je bil popolnoraa strankarsk, zakaj proglasil in sprejel je ta shod dogrno, da raora narod — ne Ijudstvo — biti pokorno v vseh zadevah svojira škofora — in ta pokornostjev Istri enaka smrt i — logično, po naše: II. kat. (?) shod — dr. Laginja — padec. nEdinost" nam je hotela v onera članku dokazati, da ni klerikalizma v Istri in da mi nisrao dovolj ^informovani", ker naše Binformacije" slone na ,,Efijalfcih" — toda najnovejši dogodki v »hrvaško-slovenskem klubu" so dali najsijajnejše potrdilo našira izvajanjem. Znabiti pride sedaj zopet nEdinosta z istirai dokazi — kakor rpo navadi" — da klerikalizera tu nima ničesar opraviti; toda ta trditev bo pa le za one Bpolpolitikarje". ki opazujejo našo slovensko politiko le po časnikih. Kdor pa iraa priliko pogledati za politične ,kulisefc, se bode tej morebitni trditvi le smijal in dotičnega pisca le porailoval. Ko bi hoteli indiskretni biti, bi pač lahko opozorili na ono negativno in pozitivno elektriko, ki se je porajala med ljubljanskira, goriškim, tržaškim, zagrebškira in dalmatinskim šk . . . saj veste, kaj hooerno reči. Ako bi hotela biti list, oziroma društvo »Edinost" v istini na onej vzvišeni stopinji, kakor se tako rada prikazujeta slovenskemu svetu, zavkazala bi svojemu — in kot takega ga smerao pač smatrati, Spinčiča namreč — poslancu, ko sta doznala o onih spletkah v nhrvaškoslovenskem klubu" napram slovenskim naprednjakom, da izstopi iz kluba in to takoj, kakor se je pričelo spletkarjenje oziroraa predno so izstopili slov. napredni poslanci, zakaj bolje je biti neuklonjen ,.divjak" kakor pa član mehkohrbtnega kluba. In slednjič najnovejši obisk Luegerjev poslancu Spinčičul Seveda, tu se nam bode predbacivalo, da je prišel dr. Lueger kot privatna oseba k Spinčiču! Izjavljarao pa enkrat za vselej — in to naj vzame slovenski politikujoči svet nad notam" — da sonamvsidržavni poslanci kot privatne osebe iste vrednosti kot prvi človek, kigasrečamo n a c e s t i, za nas ima dr. Lueger le kakor d r ž a v n i poslanec in vodja krščanskih socijalistov in Spinčič tudi kakor državni poslanec kak pomen, kot privatna oseba pa prav nikakega. In v tem sraislu zabiležirao dejstvo, da je z nekakim zadovoljstvom objavila wEdinost" vest — ponatisnila sta je tudi »Slovenec" in »Slov. List", da je bil »državni poslanec" in »vodja krščanskih socijalistov" dr. Lueger gost »državnega poslanca" Spinčiča. G. urednik 1 to naj za sedaj zadostuje. Ako se bode želelo še kaj zvedeti, Varn je na uslugo vedno Vaš pisec clanka vpo dršavnozborskih volitvah". Izpod —ških planin. G. urednik! Letošnji jako občutljivi raraz v zimskem času iraa pač hude nasledke, posebno se to občuti pri urednikih »Slovenca". Tera Ijudem se še pač niso otajali možgani, ker drugace bi pač ne pisali tako otročjih notic, kakoršna je ona o dr. Tavčarju, najnovejšem protektorju BKat. Schulvereina" in »Zavezi". Kaj »Slovenčevci" še ne vedo, da smo v konštitucionelni državi? Tu predbaciva nara »Slovenec" naš patriotizem. Da, da, rni smo patrijotje, a vaš patrijotizem ni vreden piškavega oreha! Ko bi bilo po vašem, ljubi BSlovenčevci", kedaj bi že bil papež edini vladar sveta, a Šušteršič pa slovenski kralj BGubec II.ft Ha, ha! Kdo se ne smeja! Štajersko. Quot capita, tot sensus: kolikor glar. toliko mnenj. V »Popotniku" z dne 15. sušca 1901 je čitati učna slika ,,Bog je pravičen". Tara se lahkim potom do evidence shvata »Pravičnost Božja". Učitelj razlaga otrokom, da imajo ubogati tiste, ki so njira zapovedniki, da je življenja sreča in dolgost odvisna od poslušnosti do roditeljev; da ne smemo mrrarati zoper Boga itd. Ne oglašal bi se, ko bi ljudstvu v pouk namenjen »Gospodar" v številki 21. od 21. sušca 1901 ne vzbudil pozornosti. »Gospodar" pravi, da je ornenjena štev. wPopotnika" protiklerikalna. Menim, da ima prav; raenim tudi, da iraara tudi jaz prav, ako pretresujem didaktična načela, ob katerih sloni oraenjena učna slika. »Gospodar" obljubuje daljnega razgovora: jaz pa bodem v ^Popotniku" pisal o didaktionih zahtevah: »Pouk bodi resničen" in »Pouk bodi naraven". Politike se ne bodem dotikal, ker ji ne priznavam odgojilnih momentov v blagor človeštva. »Gospodar" je iskal v nPopotniku" str. 96 imenovanega župnika Gotb. Abeingerja v Wutzelsdorfu na Sp. Avstrijskem, ki je irael pri proslavi 701etnice rojstva Njeg. Veličanstva vaškega učitelja na zadnjem mestu. Eno, je li župnik sploh ali tako ali drugače govoril. V luči pameti velja le pravica, resnica in dobrohotnost, odsijaj Božiega bistva. Gemu borba za raesta v pisani družbi ljud'. ? Pomankljivi smo vsi v dolini solz; kot ljudje smo enake absolutne veljave — ničle. Relativno vrednost imamo po efektu del, ki jih storirao v prid človeštva pc harraonično ubranih fizičnih in duševnih silah. V ten obziru pa brez prevzetija trdim, da učiteljstvo, bolje učiteljevanje, ni zadnji posel v človeški družbi. V artraetični vrsti in po sv. pisrau je pa sicer zadnji lahko Uidi prvi Učitelji verniki se tolažirao in rebus adversariis, da bode prvi zadnji, zadnji prvi! Iz medsebyjnega življenja izvirajoča diferencija socijalne veljave stanov vsled aniraalnih nagibov lahko zapade materijalnim refleksom, ako zabrede na polje kruhoborstva. loda človek ima duha, paraet in um, da spozna: »Clovek človeku je vsea, da odkloni raotive materijalne sebičmsti, motive duševne prevzetije. Altruizma nam manjka, ki je zrcalo sodrugove bede, le vsled pretiranega čislanja svoje osebnosti. Ne jaz, ne ti bodi na prvern, bodi na zadnjem, bodi le na svojem mestu po kažipotu pameti, razsodne ura- nosti. Blažiino v tera sraislu človeško duševje, ne dražimo soseda z malenkostnimi bodali, porairujmo afekte, ki razdirajo duševni mir. Vmislimo se živo v krog sosedovih težav in teženj, primerjajrao jih stvarno, ne s primešanim subjektivizmom. Takšno si mislim poleraiko pri reševanju socijalnih vprašanj. Reševali pa bomo vedno, rešili nikdar, ker omejen duh o neskononem idealu le sluti in slika, doseže pa nikdar. August Požegar.