Stanovanjska skupnost ne more biti komuna v malem SKUPNOST MOHA TEMELJITI NA SAMOPOMOČI PREBIVALCEV IN NA NJIHOVIH ZDRUŽENIH PRIZADEVANJIH 24vo razpira vlij an je zlasti med Prebivalci mest in indiusitrijskih središč o osniutku zakona o stanovanjskih. skupnostdiii ki ga je predložil zveizni zivršni svet, je , prodaja pa ni tekla vzporedno. Zaloge karbida se kopičijo in ga kmalu ne bomo vedeli, kam dajati, če bo šlo tako naprej. Delavci to kajoak vidijo, saj se kaj podobnega pri nas, kar pomnim, še ni zgodilo, in sprašujejo, zakaj, kaj bo zdaj. Vedo, da nam leže zmrznjena obratna sredstva, da moramo plačevati obresti od kreditov in da se bb to poznalo pri bilanci. Na seii delavskepa sveta j to sprožili, direktor pa je zagotovil, da se bo stvar kmalu uredila. Pogajanja tečejo, Kitajci in Rusi so se sicer premislili vendar smo si trg že poiskali. Bržčas bodo nekaj tudi oni vzeli, čeprav manj od tistega, kar so obljubili. Za Kitajsko že nakladamo. Točnih številk o tem, koliko je česa na zalogi, ne bi mogel povedati." S Govorili smo na sefi sindikata Na vrsti je predsednik sindikalne podružnice tov. Žunko: »2e 16. aprila smo se o tej zadevi razgovarjali na seji izvršnega odbora sindikalne podružnice, ker so bili delavci zaskrbi i°ni. Zvedeli smo tudi, da so težave pri sklepanju po- godb z Rusijo in Kitajsko, da nudijo nižjo ceno kot prej. S prodajo doslej ni bilo večje stiske? položaj na svetovnem trgu pa ni nič kaj ugoden, cene namreč močno padajo. Ce ne bo drugega izhoda, bomo morali prodati pač ceneje.« In kaj nravijo delavci? ® Zalog več, kot bi bilo treba Te ' k Kauba je član delavskega sveta in dela v obratu dušika: »Na zalogi imamo tudi d„sti surovin: kalijeve soli, trifos-fatov, amonsulfata itd. — več kot bi bilo treba. Zakaj smo dobili tolikšne pošiljke surovin. ne vem. Najbrž je bila predvidena večja proizvodnja umetnih gnojil, pa jih naše kmetijske zadruge niso kupile, ker so jih preveč uvozile. Proizvodnjo umetnih gnojil smo že sredi aprila ustavili, slišali smo, da sta se ustavili še dve tovarni umetnih gnojil v Jugoslaviji, sezona je minila, zaloge surovin so pa ostale.« 9 Taka politika.. .1 Tudi Anton Podgornik je član delavskega sveta in dela v istem obratu kot Kaube: »Kako je s ferokromom in karbidom, ne vem podrobno, ker se ne zanimam za ume1, a gnojila, ki jih proizvajamo v našem obratu. Zdaj smo v remontu in tako izkoriščamo čas. zalogo, ker se gnojilo strdi — Sicer pa ne smemo delati za zalogo, ker se gnojilo strdi in in ni potem za nobeno rabo. V glavo mi ne gre, da smo delali le do srede aprila, lani ,pa vse leto. Dosti' umetnih gnojil so zadruge uvozile, potlej jih pa prodajale pod ceno, ker niso vedele, kam z njimi. In uvožena so celo slabša kot naša. ker imajo več apnenca. Kmetje seveda kupijo, kar je ceneje. Zdaj menda ne uvažajo več umetnih gnojil, vsaj slišal sem nekaj o tem. O, mi bi lahko dosti več napravili! Lani smo proizvedli 42 tisoč ton umetnih gnojil, letos ” tistih treh mesecih in pol 15 tisoč in bomo do konca leta brez zadrege stisnili še tistih planiranih 35 tisoč ton.« • Vsi pravijo, da je prodano Stanko Robec je pravkar nalagal v peč, v kateri pražijo ferokrom: »Časa nimam veliko ... Seveda ferokroma imamo precej na zalogi. Vsi pravijo, da je že prodan, za karbid pa ne vem. Zakaj se je prodaja ustavila, vprašujete? Menda je letos sploh slabše na svetovnem trgu zaradi ameriške recesije in še neke pogodbe z Vzhodom so se pokazile. Sicer pa je vsako leto večja zaloga kot kasneje, kajpak ne tolikšna kot letos. Pa me nič ne skrbi. Vs; je šlo, kolikor smo izde- ibljublja še! komerciale v ruški tevcimt dušiku. Če bi namreč ta tovarna izpolnila svof plan izvoza, M s tem tudi naša republika dezegia s planom predvideni izvoz lali, še premalo je bilo! Zdaj nakladajo prvo pošiljko za Kitajsko.« 9 Karbida, kolikor hočete in to prvovrstnega, je dejal Anton Jurše, ki dela pri karbidni peči. »Takega karbida ne dobite zlepa. Zakaj ga ne prodajo, ne vem. Morda je predrag. Poceni ga pa najbrž zato ne dajo, ker je kvaliteten! Tišči nas, seveda nas tišči. Kredite najemamo, obresti plačujemo — vse gre na naš račun. Z dobičkom bo bolj slabal Se dobro, če bomo dobili cele plače Ko ste že tu, napišite še o tistih »plahtah«, na katerih izračunajo plače. Stvar so sila zamotali, vsaj še štiri ljudi bi morali vzeti v pisarno, da bi dobili plače ob času. Kosmate plače, bruto plače, obrite plače in vrag si ga vedi, kakšne plače še. Le kdo izmed delavcev si bo znal sam izračunati, koliko je zaslužil. Stavim, da bi jih lahko na prste preštel. Danes bi morali dobiti plače, do- i bili jih bomo šele čez en teden. Kako naj živimo ves teden s tisoč dinarji, ki smo jih danes dobili?« Res, izplačilni dan so premaknili na petnajstega v mesecu. Da pa delavci ne bi ostali brez denarja, V) jim izplačali desetino plače. Več banka ni dala. 9 Intermezzo V novem obratu elektroko-runda, kamor je prispel naš reporter okoli četrt čez eno — delovni čas je namreč do dveh — je našel le mojstra. Povedal je, da morajo delavci pred koncem »šihta« očistiti naprave in da se takrat tako kadi, da ne moreš vzdržati notri. Zato gredo prej ven. Ko je bil reporter tam, se ni več kadilo ... In še šef komerciale: Plan izvoza bomo izpolnili do roka »Z novinarji ne govorim. Ali mislite, da sem z lune padel? Ta je pa lepa! Na vrat ti pošljejo .peto kolono*, ki naj izvoha, s kom se pogajamoi kam smo poslali ponudbe. Potlej pa — hop, še oni ponudbo, in ti pokvarijo trg ter zbijejo ceno. Ne bo nič! Prav ničesar ne povem«, je smeje dejal. No, pa se je dalo pogovoriti z njim, ne da bi izdal kakšno skrivnost. »Ta čas nismo spali in naj se v Ljubljani kar potolažijo. Plan izvoza bomo izpolnili. Prav naslednji teden je v Ljubljani konferenca, jim bom že razložil. Svet je velik, če ne uspemo na enem koncu, bomo na drugem. V glavnem je zagotovljeno, da bomo do predvidenega roka prodali sem 300 ton, tja pet sto drugam tisoč ... Nekaj bomo prodali po izvoznem podjetju Jugome-tal, z Vzhodom poslujemo neposredno, v dogovoru smo tudi z nekaterimi deželami na Zahodu. Ferokrom, na primer, je ves prodan. Tudi za karbid se odpira. Glede umetnih gnojil vam je pa že Podgornik povedal ...« * Reporter je zvedel, kar smo hoteli: vsak delavec, na kogar je naletel, je vedel, v kakšnem položaju so, vsakdo je tudi prepričan, da bodo plan izvoza do roka 'izpolnili. Pustimo reporterja, naj še on pristavi svoj piskerček ter pove svoje: Ne moremo kar mimo politike uvoznikov umetnih gnojil. Kako čudno se sliši, da nam umetnih gnojil manjka in jih moramo precej uvažati, domače industrije pa ne izkoristimo in še zaloge ji ostajajo. Nekatere zadruge so nabile na uvozno ceno še 100 "/o dobička in še uvoženih umetnih gnojil nismo toliko prodali, kot je bilo predvideno. Res se je spomladanska setev zakasnila in je bila zato prodaja slabša, vendar taka politika le nima ne glave ne repa. V Rušah si torej precej prizadevajo. Če bi bil hudoben, bi vprašal, zakaj pravzaprav šele takrat, ko jim je že voda tekla v grlo. Res, delavski svet je razoravljal, še sindikat je čutil potrebo, da se pomeni o tem. Sicer pa upam, da bomo iz Ruš kmalu slišali razveseljive vesti, da so obljubo tudi izpolnili. Vlado Jarc Podatki o proizvodnji usnja in obutve v prvih treh mescih letos nam povedo, da se je le-ta povečala v primerjavi z istim osebjem lani za 12%. Preskrba s surovinami je bila slabša zaradi pomanjkanja surovin iz uvoza. Na trgu ni bilo dovolj otroške obutve in lahke obutve za odrasle. In še nekaj lahko opazimo. Specializirana trgovina na drobno se je v republiških središčih usmerila na prodajo obutve iz obrtne proizvodnje oziroma na prodajo modne obutve. Iz podatkov, ki govore o proizvodnji usnja in obutve v tem času, pa je moč razbrati, da bomo sedaj dobili iz uvoza okoli 300.000 parov čevljev, s čimer naj bi se povečala izbira. Ta podatek je vznemirljiv in je vredno o njem razmisliti. Kot vemo, bi lahko obutev izvažali. Vemo tudi, da na trgu ni dovolj izbire in da je proizvodnja porasla, Mar ne bi lahko že kar naša podjetja povečala izbiro obutve? Ce bi podjetja bolj prisluhnila potrebam trga, povečala izbiro blaga, bi se lahko najbrž odMHt temu uvozu. -I/- ^/-1 A Ing. Slavfeo Motrjahovic : PROUC€VAN3€ DeiA^ r Na določenih delovnih mestih Je (zaradi procesa proizvodnje) zrak preveč vlažen ali suh, topel hladen ali pa vsebuje razne trde in plinske snovi. Ponekod je zelo močno toplotno aili drugo gibanje zraka zelo močno ali vibrira pod ali pa je delovno mesto izpostavljeno slabemu vremenu. V vseh teh primerih je treba odstraniti vzroke slabih delovnih pogojev. £e tega ni mogoče uresničiti, potem je treba preskrbeti razna zaščitna sredstva, maske, filtre, obleko in podobno. Razen tega je treba preskrbeti razna zaščitna sredstva, maske, filtre, obleko in podobno, seveda pa je treba skrajšati delovni čas; na teh mestih naj delajo le tisti delavci, ki so telesno dovolj močni, da jim ti napori ne škodijo. V vsakem primeru pa je treba nenehno zdravniško pregledovati vse tiste delavce, ki delajo v neugodnih delovnih pogojih. O ugotovitvah je treba voditi strogo evidenco. Prostor je dobro prezračen takrat, kadar pride na delavca najmanj 11.5 kubičnih metrov prostega zračnega prostora in se najlanj 6 do 10 krat zmenja v eni uri. Da so delovni pogoji ugodni, pa je tudi nujno potrebna čistoča v delovnih prostorih. Vendar čiščenje samo ne zadošča, če'se ljudje sami ne potrudijo vzdrževati snago. Osebno higieno delavcev ohranjamo z dobro urejenimi sanitarnimi in higienskimi prostori. Pljuvanje po podu, odmetavanje odpadkov, posebno odpadkov hrane, ustvarja ležišče nalezljivih bolezni, na teh odpadkih se zbirajo muhe, ki prenašajo bacile. 7. Udoben položaj telesa pri delu je važen pogoj za zmanjšanje utrujenosti. Važno pa je tudi, da ni telo ves delovni čas v istem položaju, pa naj bo ta še tako ugodne. Ce kdo dela sede, mora vsako toliko časa vstati, če dela stoje, mora vsake toliko sesti ali pa se sprehoditi. Sprememba položaja namreč poživi krvni obtok in osveži organizem. Telo je v najugodnejšem položaju, kadar najmanj mišic vzdržuje ravnotežje Znano pa je pravilo, da je pri delu udobneje sedeti kot stati. Toda tako pri sedenju kot pri stanju lahko z ugodnimi naslanjali za posamezne dele telesa ali za vse telo olajšamo vzdrževanje ravnotežja. Roke se najudobneje naslanjajo na delovno mizo, če je le-ta 5 cm nižja od lalti. Prek lahkov pa se lahko naslanja na mizo tudi gornji del telesa. To zmanj- šuje obremenitev plečnlh in trebušnih mišic, ki drže telo vzravnano. To omogočimo, če stol postavimo tako, da so v sedečem stanju kolena pod mizo. Sedež naj bo okoli 30 cm nižji od spodnjega roba mize, zato da ima lahko delavec noge skrčene. Sedežev sprednji rob naj bo zaoblen, da bo kri nemoteno krožila po nogah. Oblika sedeža pa naj približno ustreza obliki telesa; sedež naj ne bo krajši od 25 cm, ne daljši od 35 m, širok pa naj bo najmanj 35 cm. Noge se najbolj odpočijejo, če se stegna ne naslanjajo na sprednji rob sedeža. Visoki podstavek za noge obremenjuje kolčne kosti pri sedenju. Naslonjalo pa naj bo urejeno tako, da bo spodnji rob približno 17 cm nad sedežem In naj sega više kot 10 cm ter naj ne bo širši kot 30 cm. Oblika naslonjala pa naj ustreza obliki telesa. Višina mizo in stola je odvisna od razsežnosti telesa. Za delo, ki ga. opravljamo sede, naj bo miza visoka okoli 80 cm. za delo, ki ga opravljamo stoje, pa okoli 95 cm. Sedež naj bo 45 cm tiad podom. PRAVILA ZA IZDELAVO IN IZKORIŠČANJE ORODJA Dokaj razširjeno je mnenje, da Je orodje koristno samo za tista dela, ki jih človek ne more opraviti z golimimi rokami. Važno pa je tudi, kakšne je oblike je orodje, kajti zaradi napačne oblike orodja se lahko bolj utrudimo. Orodje je lahko bolj ali manj prikladno in zato ni vseeno, kako je oblikovano in kako ga izkoriščamo. Da bi bila sestava orodja čim boijša in da bi ga čim bolje uporabljali, velja upoštevati tale, po proučevanju sestavljena pravila: 1. Ne drži ničesar z roko. kar Je mogoče držati s šablono, z držalom ali s pripravo, ki jo pritiskamo z nogo. 2. Prizadevati se je treba, da ponavljajoče se operacije opravljamo z enim orodjem. 3. Vstavljanje materiala v orodje in jemanje orodja je treba urediti tako, da bo čim manj utrudljivo — po možnosti avtomaitfilčno. 4. Orodje, v katerega lahko vložimo Istočasno več predmetov, skrajšuje delovni čas. 5. Deli orodja, ki jih prijemamo 7 roko, morajo imeti takšno obliko in velikost, da se delavec čim manj utrudi pri delu. 6. Z orodjem se lahko tudi poškodu- jemo, zato mara biti izdelano tako, da je človek varen pri delu. Prva stvar, s katero, lahko razbremenilno mišičje, je, da držimo vsak material ali orodje namesto z rokami z ugodnimi držaji. Držanje kot neučinkovit terblig moramo namreč odstraniti iz osnovnih gibov pri delu. Kadar delavec drži ali stiska kako stvar, so mišice rok napete. To zmanjšuje obtok krvi in pošipešuje utrujenost. Cim težja je stvar, čim močneje je treba držati, toliko več mišic je napetih. C e ni držal in šablon, delavci navadno z roko drže material, ki ga vdelujejo s strojnim ali ročnim orodjem. To pa je napak iz več razlogov. Razen tega, da se mišičje po nepotrebnem utruja, nam držanje materiala z roko ne more zagotoviti, da bo predmet natančno izdelan, kajti roka ne more nikdar tako trdno in nepremično držati predmeta kot ga lahko drži držaj. Vrhu tega pa lahko orodje tudi zmakne predmet iz roke, ga vrže vstran, povzroči določeno škorto^ ali poškoduje delavca. Držaji so lahko ročni ali pa strojni. Odvisno od tega, ali jih držimo v roki ali pa so pritrjeni na delovno mizo. Roče držaje uporabljamo za drobne predmete, ki jih obdelujemo z ročnim orodjem (s pilo, kladivom itd.) Strojni držaji pa so v rabi za držanje predmetov, ki jih obdelujemo s stroji. Pri vseh pritrjujemo predmet k držaju z določenimi navoji. Ce uporablja delavec šablono pri delu, mu ni treba talko paziti in napenjati vida. v šablono ali pod njo postavljeno predmetje že s tem postavljen pod orodje točno na tistem delovnem mestu, kjer mora biti. Šablone so posebno koristne pri vrtanju lukenj, tako da se sveder zareže natančno tja, kot je predvideno Priprave za držanje, ki jih (pritiskamo z nogo, so koristne predvsem za montažna tlela, ki jih opravljamo za mizo. S takšno pripravo osvobodimo obe roki za plodnejše delo, kot je držanje. Psi držanju materiala se roka manj utrudi, kot če drži orodje. Material je teba namreč pritiskati ob orodje ali ob naslonjalo, ga pogostokrat obračati ali vleči. Gre torej za trajno napetje mišic, in prav to je razlog več, da velja razmisliti, kako bi zmanjšali delavčev napor. Pri rezanju s kuhinjskim nožem je treba razen tega, da nož trdno držimo, le-tega vleči in ga usmerjati, pri uvajanju vijakov v les je treba trdno držati zavijač in ga istočasno pritiskati tej vrteti. Napor pri rezanju lahko zmanj samo, če namesto kuhinjskega noža upo rahljamo stroj s krožnim nožem (za re zanje šunke), s tem, da vrtimo ročico tega stroja, opravljamo hkrati vse tri operacije. Prav tako je z uporabo mehaniziranega zavijača, ki ga je treba same pritiskati. 2. Kombiniranje ponavljajočih se operacij pri enem orodju se pogostokrat uporablja pri delih z ekscenter stiskalnicami. Razna vrtanja, zavijanja in sekanje materiala je mogoče združiti z istim udarcem stiskalnice. Ta princip je mogoče uresničiti tudi pri večvretenskih avtomatičnih stružnicah, ki opravljajo več ponavljajočih se operacij istočasno na več kosih. S takšno kombinacijo odstranimo nameščanje predmeta v orodje in jemanje iz njega, ker je vse to združeno z eno operacijo. Kombinirano orodje pa razen tega zmanjšuje skupni čas izdelave in to vpliva na znižanje polhe lastne cene Toda kombinirana orodja in stroji so dražji od navadnih, ker je izdelovanje teh orodij bolj zamotano, popravila so dražja, vrhu tega ta je orodja teže tako vzdrževati, da so vedno uporabna. Zaradi tega je treba nakup takšnih orodij strojev vskladiti z ekonomskimi koristmi in z razpoložljivim kadrom, ki bo z njimi ravnal in jih vzdrževal. .3 Vstavljanje materiala v orodje na stroju ima tele terblige: 1. nrazen gib roke (navadn ene) za prijemanje delov, 2. prijemanje, 3. gib z bremenom. 4. urejanje položaja. 5. vstavljanje v orodje, Izpuščanje. Najmanj toliko terbligov ima naslednja osneracija, to je: pritegovanje orodja, ki drži kos, katerega obdelujemo. Mtmo tega pa ni mogoče na vseh strojih vložiti predmet točno tako, kakor je po-treno, da ga bomo lahko natančno obde-temveč moramo orodje bodisi popu-ctrfi. bodisi pritegniitri in skladno s tem urediti položaj predmeta Razen tega, da s tem izgubljamo čas. tudi ni zagotovljena natančna obdelava. Jemanje obdelanega predmeta iz orodja slede enake operacije, vendar v obratnem vrstnem redu. Najprej je. popustiti orodje, potem prijeti obdelani kos z roko in ga prenesti tja, kamor odlagamo obdelane kose. Urnik enega tedna NUŠI PESiUfU (OB KLUBU POSTOJNSKE SVOBODE) ^Začelo se je lani 22. decembra, set?* pi<>Sieii>ne reiklame, brez poki j118^ obveščanja, brez vsa-ftoega Erupa. MenAlii so, da bo rušlo le neikaj ljudi na otvori-l,v» '^^ba. Nekaj ljudi, ki so j. e Svobodi in takih, ki sta poibiliiže mar kultura im pxo-j.™2 * * 5 Postojaičaniov. Toda p.riu.e-bslji so bili nemalo preseneče-v člitalrnioi, kij er naj bi gostoval novoustanovljeni ..! u,bi je zmamjik-ailo prostora. Je Judi privabil televiziijskii spre-®tnniik ali le radiov edinost? Naj i* Privedlo ikarkoli, da so le Saj zaičeitek je navadno BDtežji. Posebno če gre za kaj ^0vega, in ^ gre za nekaj ovega. Pinavzaprav ne povsem vega, saj 0 klubih govorimo e fep čas. Le da ne morejo rf®v zaživeiti. In tako je v po-ojnski Svobodi ob drugih, že ®Vhaij in malone povsod udo-"^'Senih sekcijah pred pol let.a sivela še nova — klub. ^Posrečilo se nam je,« povedo ^ganiaatodij 1 brez vsakršne sa-^hvale, vendar s prijetnin! Jtocuitkom zadovoljstva, da se "jhi j:Q posrečilo nekaj, kar se ^riigrm še ni. In če bo šlo tako Naprej, bo to v Postojni tisto, cesar ^ želimo povsod, tisto. ja'r bo nemara veliko dniprine-8 'Prevzgoji naših ljudi. “a mariborskem kongresu ''obod je nekdo dejal, da ®° dandanes televizija, radio, oaniiki itd., odlični vzgojni in tobraževalni pripomočki in da 86 jih moralo bolj posluže-vsti pri delu. Da bi bila vsa ta sredstva mnogo bolj izkonišče-??« če bi bolj razvijali klubsko rvljemje. Da bi društva odigra-a. ■ odločilno vlogo pri zbliževa-naših gospodarskih orgami- zacij s prebivalci ravno s po-mofijo razprav in podobnega. Cernu navajam tega diskutan-ta z mariborskega kongresa? Ker je v teh besedah obsežen program postojnskega kluba Televizija, časniki, revije Ln knjige. Vse to je v klubu. In zaradi tega ljudje pridno zahajaj j vanj. Radio. Trenutno ga še ni, toda tudi ta bo dobil svoje mesto v klubskem prostoru. Za razvedrilo šah in še kake druge družabne igre. Za smotrnejše izobraževanje pa razgovori, predavanja. .. Za to je treba samo ljudi. Ljudi, ki znajo poslušati ln ljudi, ki znajo govoriti. Morda, bolje je in tudi potrebno, da je pogovor dopolnjen s slikami, z diapozitivi in drugimi > sodobnimi ponazorila. In ta oblaka klubskega življenja je lahko naj cenejša, saj če ni ničesar drugega pri rokah, zadošča tudi le živa, zainimivo zastavljena beseda. In vendar, čeprav ni treba drugega ko ljudi, ki bi poslušali in tudi govorili, vendar je to obliko dela najteže uvesti. In tudi v Postojni so ta del naloge, ki so si jo zadali, le deloma izpolnili. Kajti ponedeljkovi večeri, prv« up teden- R. BABNIK: HI&E IZ KAMENJA, RISBA (KLUB »KLAS«) skem urniku njihovega kluo skega življenja, še niso tako obiskani, kot bi bilo želeti. Po-Litično-gospodiarski razgovori še niso zaživeli, kot so si jih zamislili. Zamišljeni so dovolj prak tičimo in tako, da bi mogli vsakogar zanimati. Obiskovalci kluba naj bi iz njih spoznali razmere domače občine, probleme domačih podjetij, težave im naloge svojega kraja. Kaže, da za izpolnitev tega dela programa prireditelji še niso našli dovolj zanimivega prijema, da bi ljudi privabili. Toda volja, dobra volja je tu in tudi‘vsi drugi potrebni pogoji. JZato lahko s prepričanjem pričakujemo, da bodo jeseni, ko bodo po poletnih počitnicah nadaljevali začeto delo, uspehi že neprimerno boljši. Toda če se to še ni popolnoma posrečilo, je pa uspeh drugje nedvomno zavidljiv. Naslednji dan klubskega urnika je torek. To je živahen dan Klub je tega dne, kot tudi v četrtkih in sobotah, poln pionirjev. Pridejo kmalu po tretji uri. »Tovarišica, smem vzeti s knjigo?« »Le izvoli,« mu s prijaznim nasmehom de ena izmed obeh tovarišic, ki nadzorujeta delo v čitalnici. In kup'otroških knjig ha mizi vse bolj kopni. Dečki in deklica pa posedejo žarečih oči k ličnim mizam s šahovnico (kajti proti večeru sedejo k istim mizam malo starejši, mladinci — s časopisom v roki ali pa s šahovskimi figurami.) Tu in tam poškili ta ali oni na televizijski sprejemnik, ki stoji na višjem podstavku ne več kot kako čudo, temveč že PETER LEVEC (r 1922) je svojo pesniško pot priče v partizanih. Iz časov borbe je njegova prva pesnišk zbirka »Koraki v svobodo«. — Pesem »Hrepenenje po mar cu« je iz njegove druge knjige »Zeleni val« ter v podob slika pesnikovo hrepenenje po mladosti. Hrepenenje po marcu O, ko bi bil še marec, ne pa junij, ko že pomlad preliva se v poletje in svet se tožen in puščoben zdi, čeprav povsod poganja kresno cvetje. O, ko bi bil še marec, mladi marec, ko se še nič pod oknom ne razcveta, ko je pomlad samo Še rožnat sen, ki prsi s srhom blaženim spreleta; ko ob dotiku s sončnimi prameni nabreklo brstje po vrtovih poka in ko v navalu zdramljene krvi srce zdaj vriska zdaj nemočno joka. O, ko bi bil že čudodelni marec, ko šumno sok po steblih se pretaka, ko revno srce največ koprni in v sanjah čudežev neznanih čaka. Zdaj sanje mro. Tu je že pozni junij V temnejših barvah sijejo vrtovi — a svet v vsem čaru se resnoben zdi kot grob, zasut z rdečimi cvetovi. kot dober, zanimiv in zabaven' star znanec. Sedaj je še zaprt. Ob petih, tedaj bodo na njegovem zaslonu zaplesale podobe športne prireditve in malo kasneje mladinske predstave. Dotlej pa bero tolarčki pravljice in druge povesti. Tiho in vsak sam zase. In šele po uri, uri in pol branja pride na vrsto gledanje telev.iziijskeiga programa. Vsakih štirinajst dni lahko najmlajši obiskovalci kluba pokažejo, kaj kdo z.na. »Bistra glavica, pokaži, kaj znaš«, ie štirinajstdnevna prireditev po 0 načrtu zakona o knjižnicah obeti Posebna komisija pri Društvu bibliotekarjev SDovtUije je na želje našega republiškega sveta za kultu-ro in prosveto izdelala načrt zakona 0 knjižnicah LRS. Načrt je bil po-slan knjižničarjem in raznim orga-hizaoijam v razpravo. Pričakujemo, da bo skupščina razpravljala o njem m ^ga tudi potrdila. Pri razpravi se moramo zavedati, je ta načrt sad dolgoletnega pri-todevanja za razvoj knjižnic in re-toitat napredka, ki ga 'je doseglo na-®e knjižničarstvo po vojni. Pozabiti ',udi ne smemo, da zakon lahko osta-mrtva črka, če ne bomo njegovih ^Isll in napotkov tudi v prihodnosti oživrii z vztrajnim prizadevanjem. Y 'todski republiki Sloveniji je nad .600 različnih knjižnic — znanstve-'rih, strokovnih, ljudskih in šolskih " z vdč kot štiri in pol milijona zvezki. 2e same te številke dokazu-l®jo, kako nujen je omenjeni zakon, sr bomo drugače še naprej delali ^a?.avt*ce> ki vedno bolj hromijo delo mjižnic. Teh ustanov imamo precej, morda po številu že dovolj. Zagotov-Jso Pa še ni njihov razvoj, niti ni reien strokovni nadzor nad njimi, Urejeni tudi niso odnosi med knjiž-lcami. Knjižnice so tu, zakon naj tottm pomaga, da se utrdijo im da se Povežejo v enotno trdno mrežo. Brez tega si ne moremo predstavljati modernega knjižničarstva. Načrt zakona je razdeljen na sedem poglavij: splošne odredbe, ljudske knjižnice, znanstvene knjižnice, strokovne knjižnice, šolske knjižnice, upravljanje knjižnic ter prehodne in končne določbe. Prvo poglavje govori o splošnih nalogah knjižnic, o pogojih za ustanovitev knjižnice, katere knjižnice so- javne in nejavne in kakšno naj bo strokovno nadzorstvo nad njimi v republiškem, okrajnem in občinskem merilu. Največ nasprotujočih si mnenj je bilo o tem, ali naj ljudske knjižnice izposojajo knjige brezplačno ali naj zaračunavajo izposojeval-nimo. Zdravstvene in strokovne knjižnice že sedaj brezplačno izposojajo knjige, kar je popolnoma razumljivo. Izposojevalnino pobirajo le ljudske knjižnice in še to samo v LRS. Po načrtu zakona je izposojanje knjig načeloma brezplačno, le za ljudske knjižnice lahko določi ustanovitelj sporazumno z občinskim svetom za kulturo in prosveto višino in način odškodnine za uporabo knjig, odškodnina pa ne sme presegati 2 odstotkov vrednosti knjige. Mislim, da je taka rešitev trenutno najboljša, v prihodnosti, ko se bodo ljudske knjižnice razvile v močne kulturne in izobraževalne enote, pa bodo verjetno brezplačno izposojale knjige. Takšna rešitev je trenutno najboljša tudi zato, ker zakon ne more zahtevati od občin, da bi knjižnice redno im zadostno dotirale. V marsikateri občini ja danes tako malo razumevanja za knjižnico, da je izposojavalnina edino sredstvo, ki tej izobraževalni ustanovi pomaga životariti. Drugo poglavje določa ljudski knjižnici mesto v izvenšolskem izobraževanju in kulturni vzgoji ter našteva njene naloge v zvezi s tem. V vsaki občini se predvideva ena ljudska knjižnica s posebnimi nalogami (občinska * ljudska knjižnica). Skrbela naj bi za knjigo v celotnem okolišu občine z ustanavljanjem potujočih knjižnic in podružnic, s strokovno pomočjo knjižniičarjem-ama-terjem in podobno. V okrajnem merilu naj bi ena izmed občinskih ljudskih knjižnic prevzela tudi funkcijo okrajne ljudske knjižnice. Vsklajeva-la naj bi delo občinskih ljudskih knjižnic, organizirala strokovne tečaje za knjižničarje-amaterje to predlagala ukrepe za razvoj knjižničarstva na področju okraja. Za to delo pa bi morala prejemati posebne subvencije od okraja. Naslednja poglavja obravnavajo znanstvene knjižnice to njihove naloge, posebni členi pa funkcijo in naloge Narodne in Univerzitetne knjižnice. Posiamezni členi obravnavaj o tudi medknjižnično izposojo knjig. Zelo važno se ml zdi, da je načrt predvidel centralni katalog knjižnic LRS, ki naj bi ga vodila Narodna to Univerzitetna knjižnica. Načrt zakona deli šolske knjižnice na učiteljske, ki so namenjene strokovnemu in pedagoškemu osebju, ter na dijaške, namenjene izobrazbi in moralni vzgoji dijakov. Dijaške knjižnice niso najbolje urejene, njihova nabavna politika pa marsikje pe zagotavlja dijakom najosnovnejšega čtiva v zvezi z učnim programom. Zato bi bilo prav, če bi tudi te knjižnice strokovno nadzorovali in jih urejali po enotnih strokovnih knjižničarskih vidikih. Zia vodstvo knjižnic so predvideni knjižnični odbori, sestavljeni iz javnih, prosvetnih in drugih delavcev ter iz določenega števila uslužbencev knjižnice. Družbeno upravljanje v knjižnicah je že do sedaj pokazalo lepe uspehe. Poskrbeti je le, da se organizira ln uveljavi pri vseh knjižnicah. Načrt zakona je v razpravi. Zanj bj se morale zanimati vse prizadete organizacije in društva. V razpravi bj moral sodelovati širok krog ljudi, saj sta knjižnica to knjiga postali že življenjska potreba. Ne sme nam biti vseeno, kakšen bo nadaljnji razvoj knjižnic in ali bo zakon zagotovil knjižničarstvu, da se bo poslej hitreje raevijalo, zakaj sedanji tempo razvoja je nedvomno veliko prepočasen. G- Vižintin vzgledu »Pokaži, kaj znaš« Radia Ljubljana. Malim udeležencem se zdi to imenitno, nič manj pa njihovim staršem in sorodnikom, ko vidijo tako pred sabo svoje nadobudne naslednike. in prav tako kot v Ljubljani, preskrbe tu domača podjetja majhna darilca za zmagovalce. Le da so tu prireditelji veliko bolj velikodušni in pogoste s kakim bonbončkom vse male gledalce in poslušalce, da ne bi zmagovalcem preveč zavida’i darilca. Sreda zvečer je dan za ženske. Sprva jih tudi ni prišlo toliko, da bi prireditelji bili lahko zadovoljni. Pa so se domislili pametne »agitacije«, bolje »agitatorjev«. Otrokom so izročili vabila z naročilom, naj ga izroče mami in jo opozore. da je v sredo zanje predavanje In otroci so dobro izpolnili naročilo. Hkrati so prireditelj-obvestili matere, kdo bo predaval in o čem tor jih povabil!, naj napišejo vprašanja to jih v zaprtem ovitku pošljejo v klub In pisem je bilo toliko, da b-lahko nekdo nanje odgovarjal štirinajst dni. — Ta večer je spet uspel. Ženskam je treba torej nuditi tisto, kar jih najbolj zanima. Letošnja predavanja in razgovori se tičejo predvsem zdravstva. Jeseni jih bodo razširili tudi na gospodinjstvo to morda še na druge praktične predmete. Ob sredah zvečer to rej ne bo težav glede obiska Tudi se ni bati, da bi s© mladi ljudje naveličali zahajati v klub. Nasprotno, vse bolj g* bodo vzljubili to našli v njem svoj prostor. Zlasti pozimi. Saj v Postojni je precej mladih lju dl, dijakov, vajencev, delavcev to nameščencev, ki ne vedo kje preživeti večer. Pravzaprav je bil klub ustanovljen predvsem zanje. In mladi: ljudje so ga z veseljem sprejeli. Najprej fantje, potem so se pa ojuna-čila tudi dekleta; kar junaški so prestopila njegov prag. — T' so pa šele začetki: branje čapo-piscv in revij, gledanje teievi zijskega programa, šahiranje in igranje drugih družabnih iger V klubu pa bodo še druge možnosti za družabno življenje. Še zlasti ko bodo Postojnčani ure- MALI FESTIVALNI DNEVNIK dati kulturni dom in tja preselili tudi klub. In če bo jeseni še naša televizija predvajala domač program! Se drobna dogodivščina. Nič posebnega. Morda niti ne zanimiva. Pa vendar kaže, kakšne koristi bo klub za vzgojo mladih. V klub prihajajo mladinci. Fantje in dekleta. Tu sedeta dva k šahu. Tam eden s časopisom v roki. Drugi z revijo, knjigo... Dekleta rada listajo modno revijo. In v takem prijetnem vzdušju si kdo nevede zaželi cigareto. Tako ie bilo tudi z nekim mladincem. Iz žepa vzame cigareto, pogleda P-o mizah, toda pepelnikov ni nikjer. »Tovarišica, prosim za pepelnik.« # Tovarišica mu prijazno razloži, da ni zaželeno, d-a hi v klubskem prostoru kadili, da bi bilo bolje, če bi se vzdržal. Fant pa se je malce uprl, Češ saj je zadnjič videl, da so kadili. Tovarišica mu je dejala, da je med starejšimi ljudmi morda res kdo kadil, vendar bi bilo bolje, ko bi v klubskem prostoru ne kadili. Fant je seveda ni ubogal ta sl cigareto prižgal. Tedaj je tovarišica, ki skrbi za red v klubu, poiskala pepelnik to ga brez besed, vendar s prijaznim obrazom postavila pred mladega kadilca. Ta jo je samo pogledal in počasi ugasil cigareto ter jo spravil v žep. Drobna, na videz nepio-m&mb-:-,a dogodivščina, toda gotovo n® bo ostala brez vpliva. In jtakih dogodhic, morda še manjših, j-e še precej. Vstop brez pozdrava, s klobukom na glavi, prehrupno vedenje, pogovor s tovarišem kar čez dve. tri mize. . . pa ta ali druga razvada se bo v klubu obrusila In kaj je to. če ne tudi vzga-lanje v človeka, ali bo lahko brez zadrege še! v kakršno koli družbo. Za konec samo še nekaj šte-vilk. Doslej je kljub obiskalo okrog 7.000 ljudi. Med njimi približno 3000 pionirjev, okrog 1.000 dijakov, 800 vajencev, 400 delavcev to 1.000 nameščencev ter 1.200 ostalih. Te številke so vsekakor dovolj zgovorne tud: btez komentarja. Ljudi je nov način dela vzbudil in jih pritegnil. To je važno. Za nadalje |e pa seveda stvar prirediteljev in delovnega programa da ne bodo nikdar v zadreg: »arah obiska. B.S. Sobota, 31. maja 1958 ^hgoalavija-eikisipres ob 8,3o ® nabasan, s Tonetom Pavč-ce'01 in Zlobcem pre- krezusipešno Iščemo prostor. ^ane Zajč je prišel že pred na-‘k Stoji. Pril drugem oknu vidii-^.° klakedonca Aca Sopova. Tu-ka#*11 na no§a,b- Vendar še ne 6 obupati. Zirtaemo se med ® e Dance, kj potujejo v Po-°Jno. Na hodniku je polno iiadih deklet. Govore madžar- StnT •'^U^ 0ne izstopijo V PO- toi. Jutri jih čaka medetr-Ija®^ atl®t®ki dvoboj v Ljub- 2 ^ _t.em mednarodnem okolju PUscatno ljubljansko postajo, avcek predlaga partijo taroka. hitro steče to v Postojni a 0^a soigralca dolžna za mdvič in (ječi radenske, anci izstopijo lin tako dobimo ^ še za Daneta Zajca. zen?6 ^lani »slovenske repre-B vtance« za Pesniški festival v n' ^^ti-ji smo torej zbra-b Peti, Janez Menart, je od-Potoval že včeraj. , zamišljam. Festivali so po-ISv za<^nie čase moda. Gleda-jv, 1 testiival. Pesniški festival. festival. Festival po-j k' Potem Pa še ljubljanski, .t tovniškd, splitski. Prav go-tf s&rn katerega še pozabil. Kulturna žilica turiizma torej Ul tako brezpomembna. Vontu, ?once !n zrak potrebujejo . 1 ai malega nadstavbe v obli-Užitkov to njihovih deritva- Festiivalm program je zelo obširen. Napovedanih je okrog 79 pesnikov iz vse . Jugoslavije, ki bodo nostopili na 50 prireditvah. Tudi nekaj tujcev pride. Zanima nas predvsem poljski pesnik Tadeusz Rožewicz. Veliko ime, kj vzhaja na nebu evropske poezije, da uporabim to staro primero. Zamišljam si ga — tega nikomur ne povem — velikega, plavolasega, s posebno umetniško »odsotnostjo« v izrazu Pomislim, da sem s! tako zmeraj predstavljal neznane pesnike, katerih pesmi so mi bile všeč. Morda mi je to ostalo od fotografij hrvatskega pesnika Ivana Gorana Kovačiča, ki je tej predstavi najbolj ustrezal. Ne vem. Pogovarjamo se. Pregledujemo zadnja pisma, ki smo jih dobili od festivalnega odbora s seznamom nastopov na literarnih večerih. Vsak bo nastopil na šestih prireditvah na Reki, v Opatiji in manjših mestih reškega okraja. Treme pred publiko nimamo, toda malo nas le skrbi, kako nas bodo razumeli. Januarja sem recitiral svoje pesmi v Beogradu. Razumeli so me zelo slabo, ploskali pa so vendar prizadevno Takrat sem bil še vojak in všeč jim je bila moja bleščeča nova uniforma. Tukaj bo najbrž vendarle malo drugačno. Na Reki živi precej Slovencev, pa tudi |)icer je jezikovna razdalja meri Ljubljano in Reko manjša kot med Ljubljano in Beogradom. Ko listamo po seznamu prijavljenih pesnikov in kritikov, vnovič ugotavljamo, da nas gre Slovencev pravzaprav malo tja. Povabljeni so bili še Gradnik, Bor, Vipotnik, Udovič, Minatti in kritik Janko Kos, vendar se nismo mogli odzvati. Skoda. Predstavljena bo ena sama generacija. »Pesmi štirih« jn Dane Zajc, ki je bil v prvih načrtih predviden za petega družabnika tiste dandanes že malo davne knjige, kar pa se pozneje ni zgodilo. Torej ptički iz enega od slovenskih pesniških gnezd in dandanes po malem vsi ptički brez pravega skupnega gnezda. Izstopimo v Matuljah. Potem gre vse po običajnem redu; avtobus do Opatije. festivalna sprejemna pisarna hotel »Es-planade«, prijava pri portirju, dvigalo, soba. Imam posebno srečo. Na festivalih m kongresih mi brez izjeme rezervirajo četrto nadstropje. Morda vedo. da privatno stanujem v pritličju, z oknom na ulico, tako da le redfc; mimoidoči ne pogledajo v mojo sobo. Edina neprijetnost četrtega nadstropja je dvigalo. Doslej se je še zmeraj pokvarilo, po navadi že drugi dan po mojem prihodu, seveda ne po moji krivdi. Radoveden sem. če bo tudi tukaj tako. V sobi sva skupaj z Janezom Menartom. Imava majhen balkon z razgledom na morje. Potem gremo do večera na plažo Svečani pričetek festivala je v reškem gledališču. Z balkona nas pozdravljajo fanfare, v pristanišču tulijo ladijske sirene. Vem, da ta potrebni ali nepotrebni pomp sodi k obliki stvari, vendar mi je rahlo neprijetno. Poiščem svojo ložo to poslušam svečano uverturo pod temperamentno taktirko mae-stna Borisa Papandiopula. Slede pozdravni govori. Za njimi prvi literarni večer festivala, imenovan »Sodobna jugoslovanska poezija, I. del«. Nastopa 33 domačih to trije tuji pesniki. Razmišljam, kako bo publika vzdržala ta živčni napor in kako se zna vsa stvar pravzaprav razvleči. Nocoj je na sporedu »starejši del« festivala. Nestor je To-dio-r Manojlovič, srbski pesnik iz Zrenjanina, rojen leta 1883. Potem so tukaj še imena, kakor Desanka Maksimovič, Milan Dedinac, Dobriša Cesarič, Gustav Krklec, Dragutin Tadija-novič, Oscar Davičo, Blaže Ko-neski, Vaško Popa, Vesna Pa-run, Aca šopov in tako dalje. Najmlajša je Mira Ale-čko-Vič, 1924. Slovenca ni nobenega, naš najstarejši, Ciril Zlobec, je rojen šele leta 1925. Spored teče dokaj hitro. Vsak pesnik prebere po eno pesem. Po odmoru nastopijo tujci. Moje prvo razočaranje je Rože-wicz. Ne. pesem, ki jo je prebral, je dobra, samo videz ne ustreza moji predstavi. Namesto plavolasega velikana vi- dim kostanjevega škrata. Drugi je francoski pesnik Alain Bos-quet. Ne pretrese me. Zadnji je Italijan. Zapomnil sem sl samo priimek Fioirentino. Drugo me ne zanima. Razočaranje je bilo ravno obratno kot pri Poljaku Rožewiczu. Pesniki se za zdaj še ne merijo po lepoti. Po prireditvi gremo v pristanišče. Vkrcamo se na ladjo. Ko plovemo iz luke, spet tulijo sirene in publika maha na pomolu. Mornariška godba vztrajno igra. Potem se hrup polagoma prelije v mesečino nad temnim morjem. Pogovarjam se z mladim hrvatstam pesnikom Du-bravkom Ivančanom. Govoriva o Gradniku. Dubravko mi pripoveduje, kako globoko ga je pretresla čista, prvinska poezija tega velikega slovenskega pesnika, ki mu gre docela svoje mesto med evropskimi sodobniki. Potem govoriva še o Murnu, Ketteju, Cankarju, Rilkeju, Zupančiču. Spet razumem, kako je resnična poezija vedno živa to nenehno prisotna. Po tem lepem liričnem inter-mezzu nas v Opatiji vnovič spomnijo, da smo prišli na festival. Spet igra mornariška godba, pozdravlja nas predsednik opatijske občine in tako mine uradni del prvega dne II. jugoslovanskega pesniškega festivala. Na jutrišnjih prireditvah bodo nastopili od naših Zlobec. Pavček in Menart. Nedelja, 1. junija 1958 Dopoldne ob desetih je v reškem nebotičniku literarna matineje z oznako »Izbrali ste pesnike«. Reški dnevnik »Novi list« je med svojimi bralci organiziral anketo o najpriljub-Ijenejših pesnikih. Zaradi jezikovne banere Slovenci nismo pričakovali, da bo izbran tudi kdo od nas. Tako smo bili kar presenečeni, ko je v teij listi »ljubljencev občinstva« zasedel med dvajsetimi dvanajsto mesto tudi naš Tone Pavček. Danes sta bila še dva večera partizanske poezije, eden v Briibi.ru, na katerem je nastopil tudi Ciril Zlobec, drugi v Gri-žanah. V Senju, rojstnem kraju hrvatskega pesnika Silvija Strahimira Kranjčeviča, je bil literarni večer posvečen njegovemu spominu. Centralna prireditev nocoj- šnjega večera je bil program humoristične im satirične poe- zije v opatijskem hotelu »Kvar-ner«. Na njem sta briljirala predvsem naš Janez Menart ln srbskj pesnik Branko V. Radičevič. Sicer pa je bilo danes lepo sončno vreme in smo bili popoldne na plaži. Moj »delovni program« se prične jutri m tako sem šel zvečer obiskat prijatelja, ki igra v plesnem orkestru v Lovranu. Kajetan Kovič (Dalje prih.) Kulturne iz -»atiiij u.sktHtoline Nad tisoč prosvetnih delavcev se je zbralo 7. junija v Celju. Zborovanja sta se kot gosta udeležila budi tovariš Franc Le-sisošek-Luka ln Vlado Majhen. O delu sindikalnih društev, ki jih je v okraju 11, je poročal tovariš Novak. V celjskem okraju je vsak šesti prebivalec vključen v učni proces. Vseh učencev, vajencev to dijakov je 32.355. Sola jo se v 202 šolah. Vseh učiteljev je 1017. Slabše je s šolskimi poslopji. Tovariš Simonič je zagotovil, da bo do 1981. leta zgrajenih v okraju 16 novih šol in 350 stanovanj za prosvetne delavce. Lepo razumevanje za prosvetarje je pokazal okrajni ljudski odbor Celje. kj jim je uredil 16 komfortnih stanovanj. Tovariš Majhen je govoril o reformi šolstva, tovariš Leskošek pa je podčrtali niuijmost tehnične vzgoje v obvezni Šoli. O liku učitelja v reformirani šoli je govoril priznani pedagog prof. Šilih te Maribora. Popoldne so sl prosvetni delavci ogledali predstavo »Babilonski stolp« in rimske izkopanine v Sentpetru v Savinjski dolini. Večer je. minil v prijetnem družabnem pomenku s faul-tuimiim programom v vrtu Urai-ona. REVI E amaterskih skupin V VELENJU BODO OD 20. do 22. JUNIJA NASTOPALE NAJBOLJŠE IGRALSKE SKUPINE. V KRANJU SE BO 29. JUNIJA ZVRSTILO 31 PEVSKIH ZBOROV, V POSTOJNI PA BO 6. JULIJA IGRALO 13 GODB NA PIHALA. Na Zvezi Svobod smo dolgo razmišjali, ali bi se odločili za revije ali ne, razmišljali smo, kako bi jih kazalo pripravljati, da se ne bi ponovile stare slabosti. Računati smo morali tudi z majhnimi sredstvi in tudi s predsodki o takšnih nastopih. Naposled, žal zelo pozno, smo se odločili za tri revije. — Za igralsko in pevsko in za revijo godb na pihala. Kakor pomanjkanje sredstev sili človeka k razmišljanju, kako bi razpoložljiva sredstva najbolje izkoristil, tako je premajhna podpora tudi nas prisilila, da smo se obrnili na občinske ljudske odbore v Velenju, Kranju in Postojni s prošnjo, da b; bili gostitelji amaterskih skupin. Vse tri občine so pokazale razumevanje za naše želje in tako smo vsaj z materialne strani zagotovili možnost za organizacijo revij. Poleg naših želja, da bi z revijami vspodbujali amaterje k večjim prizadevanjem, pa so na,s k pripravi revij ali vsaj k ocenitvi amaterskih skupin vo- dili tudi drugi motivi. Svet kulturno prosvetnih zvez Jugoslavije prireja letos v Ohridu tekmovanje instrumentalnih skupin. Po dogovoru naj bi vsaka republika poslala tja vsaj dve skupini, po možnosti pa tri. Od teh naj bi bila ena simfonični ali godalni orkester, druga godba na pihala in tretja zabavni orkester ali orkester ljudske glasbe. S simfoničnim orkestrom ni bilo težav, ker se je naš glasbeni sosvet odločil za orkester pravosodnih ustanov v Ljubljani, ki že dalj časa uspešno nastopa. Težave pa so nastale z godbami na pihala. Tu je več kandidatov. Možnosti pa sta bili dve: ali naj bi komisija obiskala vse kandidate ali pa naj bi jih zbrali na reviji in skupno določili predstavnika. Ker so pokazali v Postojni dovolj zanimanja in razumevanja, smo se odločili za revijo. Podobno je bilo z zbori. Vsako leto prirejajo v inozemstvu tekmovanja amaterskih zborov in teh se udeležujejo tudi ju- goslovanski pevski zbori. Lam je dosegel učiteljski pevski zbor pod vodstvom profesorja Jožeta Gregorca v Arezzu drugo mesto, celjski komorni pevski zbor pod vodstvom profesorja Egona Kuneja pa v Lan-gollenu prvo mesto, kar je največji povojni uspeh slovenskih zborov v tujini. Ker smo letos dobili tri vabila za gostovanje naših zborov v Arezzu, Char-leroi (Belgija) in v Parizu, smo morali zelo hitro organizirati provizoričen nastop, ki pa je po mnenju zvezne žirije pokazal, da smo začeli Slovenci v zborovskem petju zaostajati za nekaterimi pevskimi zbori iz drugih republik. In rezultat: če bodo na razpolago sredstva, bo nastopil v Arezzu pevski zbor primorskih študentov »Vinko Vodopivec«, v Parizu pa zbor »France Prešeren« iz Kranja. Mimo tega bo prihodnje leto v Splitu pevski festival z mednarodno udeležbo. In če povemo še, da so nas tudi hr-vatski amaterji povabili, naj pošljemo slovensko igralsko skupino na njihov festival, ki bo letos že drugič na otoku Hvaru, potem je razumljivo, zakaj smo se odločili za revijo. Dolgo pa smo razmišljali, kakšno zunanjo podobo naj damo revijam in kakšna naj bo oblika ocenjevanja. Srečevali smo se z različnimi mnenji. — Nekaj tovarišev se je navduševalo za revijo brez vsakršne ocene, češ da je že nastop na reviji priznanje. S to mislijo smo se deloma strinjali, toda treba je bilo določiti predstavnike. Zato smo se določili za kompromis. Določili bomo samo predstavnika za Ohrid in Hvar, drugo pa prepustimo občinstvu in strokovnim kritikom. Zadnje čase pa se vprašujemo — ali je res tako nevarno ocenjevati amaterje, ali je razglasitev rezultatov res tako oster nož, da pokoplje nade, veselje in prizadevanja, namesto da bi spodbujal k napredku? Najbrž smo vsi skupaj preobčutljivi. Ko po spominu pregledujemo rezultate posameznih tekmovanj, s presenečenjem ugotavljamo, da se ni nobena amaterska skupina razšla zaradi slabše razvrstitve, da tudi tiste skupine, ki so bile ob razglasitvi rezultatov tako obupane, da so njihovi zastopniki metali diplome ob tla, niso prenehale z delom. Najbolj obupani so bili seveda tisti, iri so bili najbolj prepričani o svojem prvenstvu. Ali ni tudi njim koristilo mnenje komisije? Ob vsem tem pa se nam vsiljuje dvoje mnenj. Komisija mora biti sestavljena iz uglednih strokovnjakov in hkrati sposobna, da pove vodjem nastopajočih skupin svojo sodbo o njihovih odlikah in slabostih. Le tako lahko opraviči svoj namen, hkrati pa daje reviji potrebno resnost in tudi perspektivo za prihodnje. Zato smo se odločili, da bo po reviji pevskih zborov v Kranju in godb na pihala v Postojni imela komisija posvet s pevovodji in dirigenti, kj bodo sami poslušali izvajanje večine tekmecev. Tako bo tudi v strokovnem pogledu pomenila revija korak naprej. Še idealnejša rešitev pa se nam je ponudila za revijo igralskih skupin v Velenju. Odločili smo se, da bomo izbrali izmed kandidatov pet ali šest najboljših skupin, jih za tri dni povabili v Velenje, kjer bo vsak izmed njih lahko videl vse prestave, hkrati pa bo lahko aktivno sodeloval v ločenih razpravah o vsakem predvajanem delu. K tem razpravam bomo povabili tudi občinstvo. Amaterske skupine tekmujejo. Med njimi merijo tudi pevski zbori svoje moči. mnenje. Upamo — najbrž si ne delamo prevelikih iluzij — da bomo s takšnim načinom, s pridobljenimi izkušnjami in s trdno željo, da bi z revijami pomagali amaterjem pri njihovih prizadevanjih, da bi izboljšali kvaliteto njihovih nastopov, le stopili na pravo pot. Toda kot vselej, tako bo tudi tokrat praksa pokazala, ali so se naše optimistične želje uresničile. Čeprav smo zelo pozno objavili sklep o organizaciji revij — kar so najhuje občutile igralske skupine — smo kljub organizacijskim slabostim v naših društvih in tudi pri okrajnih vodstvih dobili pre- cej prijav. Opazili smo namreč, da vsi okrajni sveti niso uspeli obvestiti vseh skupin o revijah, da marsikateri važen dopis obleži v tajnikovem predalu. Več skupin se je prijavilo šele potem, ko so prebrale objavo v Biltenu. Ta slabost nam narekuje, da v prihodnje izboljšamo sistem obveščanja, kajti v nasprotnem primeru marsikak koristen sklep vodstva ne bo prišel do tistih, ki jim je v prvi vrsti namenjen. Premalo prostora imamo, da bi navedli vse prijavljene kandidate. To bomo storili v poročilih o posameznih revijah. Za zdaj povejmo le to, da se je za revije prijavilo 9 igral- skih skupin, 13 godb na pihala in 31 pevskih zborov. Zanimanje nas prepričuje, da bo V prihodnje še potrebno prirejati revije, da pa se bomo morali nanje temeljito pripravljata Najbrž bi bilo najprimerneje če bj že na začetku sezone imenovali komisijo, ki bi po-tem obiskovala vse skupine, kj žele sodelovati na reviji, jim povedala njihove slabosti i® jim svetovala, kako naj jih odpravijo. Ob zaključku sezone pa bi povabila vse najboljše skupine na revijo, da izmerijo svoje moči. Tako bodo revije še večja spodbuda za rast amaterske umetniške dejavnosti. Vinko Trinkaus Na vse strani jih vabijo Redna baletna šola kranjske Svobode zaključuje že četrto učno leto. Čeprav ima tedensko komaj dve ur; pouka, dosega prav lepe uspehe. To je Mo videti tud; petnajstega maja, ko so učenci te šole nastopili s samostojnim celovečernim baletnim programom, ki je bil uvrščen v reden repertoar Prešernovega gledališča. Program baletnega večera je bil razdeljen na klasični in moderni bailet. V prvem delu programa smo videli Valentinijev ples »Pas de deux exoentrdque«. Suppejevo »Lahko konjenico« in iValpuirgino noč« iz petega dejanja Gounodove opere Faust. Prvi ples je bil še dokaj vskla-jen, manjkala pa je notranja Takle S KNJIGAMI NATRPAN KOVČEK JE ZADNJE ČASE ODLIČNO POŽIVILO KNJIŽNIC, da bo še to povedalo svoje sprostitev. Zato Pa je bffl drogi IIIIIIIIIllillillllllllllllllllllllH lillllllllllllllllil Illllllllilllllllll Srečanja ob reki navzgor Nad starim, v ozke ulice stisnjenim mestom se dviga stari osiveli grad. Ze dolgo let... Mnogo vidnih in nevidnih stopinj je vtisnjenih v stara kamnita cestišča, ki vodijo navzgor. Mnogo razigranih stopinj — in krvavih... Mnoge je zabrisal tisti vztrajni drobni prah, ki se v površnem vetru leto za letom brezbrižno ulega na pozabljene ceste in na naše spomine ... Nekatere skrbno zavijamo v sre-bmkasti staniolni papir in jih ob svečanih prilikah ljubeznivo obujamo, želeč jim dobro zdravje in dolgo življenje ... Drugi se izgubljajo v barvah žitnih polj in goric, med svetlobami in sencami bajt in viničarij, v trepetih razgretih strasti in žuljavih rok. Utripajo kot neizpeta pesem ob izpraznjenem vinskem kozarcu in godalu brez strun ... Nekoč — prav gotovo — morda v vrisku pretrpke grenkobe ali v kriku radostne pijanosti se bodo v slapu izlili izgubljeni spomini čez strune. * Na zemljo in na ljudi tod okrog zro z osivelega gradu častitljivi stari mojstri: urejeni in umirjeni — v dognanih okvirih. V izbrane oblike uklenjena zrelost in moč. Ujeta nekdanjost, ki je premagala čas. V tihih sobanah se ogledujejo podobe italijanskih in holandskih mojstrov, razkošni gobelini, "ogumna, napihnjeno bahata — seveda nezmagljiva — orožja, zamišljeni stari kosi pohištva, ki v svojih predalih hranijo nešteto čarobnih skrivnosti, ugasle peči — te sivolase babice —• ki so že pozabile nešteto nekdaj tako toplih zapeljivih pripovedi iz nekdanjih zimskih popoldnevov in večerov ... Mimo vseh teh sivolasih prijateljev pa skozi stare grajske sobane teče neugnani čas, a jih več ne vznemirja ... Med polji, med goricami in med ljudmi tam spodaj pa vsakokrat na novo nagajivo zavriska pomlad, ker se prav tako nujno vsakokrat na nemo opoteče mednje, trudna in vsa polna jesen... * V PTUJU nimajo kulturnega doma pa še med gledališčem in Svobodo je bilo baje nekoliko napeto. Menda so morali za gledališče, če so igrali, plačati celih 16.000 dinarjev! Vendar zdaj kar en sam poklicni gledališki Igralec istočasno vodi tri študije uprizoritev. Zadnji dve predstavi mladih sta bili menda Svet brez sovraštva in Za pravdo in srce. V Ptuju pravijo, da jih je precej zmedlo, ko se jim je odselil »okraj« v Maribor. Tako, da niso imeli niti občinskega sveta Svobod, kaj šele dramsko komisijo! Zanimivo pa da je oboje imel Ormož, kjer so zelo nujno prosili za šminkarski tečaj. V VELIKI NEDELJI imajo veliko novo dvorano in so predstave, zelo dobro obiskane. Ne marajo navadnih klopi v dvorani in si bodo z nabiralno akcijo (s kuponi) nabavili stole. Od 1945 je društvo zbralo 1 milijon 200.000 dinarjev in povrhu še z delom prispevalo k novi dvorani. Zdaj tožijo, da jim zelo primanjkuje učiteljev celo za šolski pouk, kaj šele za gledališko delo. Predlagajo organizacijo dopisnega dramskega tečaja za vzgojo režiserjev in igralcev. RUMEČ je imel tak program: Snubač, Meh za smeh in Trije vaški svetniki, ki jim jih je baje priporočil celo neki strokovnjak! Igrajo pa samo v razredu ob namiznih svetilkah. Tudi v ŠTOPARICAH in še marsikje imajo oder kar v razredih in svetijo seveda kar z navadnimi žarnicami. V GRAJENI pa imajo ogromen nedograjen dom, za katerega bi potrebovali še najmanj 25 milijonov, imajo pa samo 60.000. Včasih so igrali Kralja na Betajnovi, potem so pa zdrsnili kar na Pričaranega ženina. V GRADIŠČU so dve leti spali. Zdaj je nova učiteljica zbrala mlade ljudi. Dvakrat so že dali v Večer slovenske besede: prvič so bili zastopani lokalni pesniki, drugič pa najvažnejši slovenski pesniki. Z Me-težem so imeli težave, ker ni hotelo nobeno dekle igrati Maše! V JURŠINCIH je nosebno hudo, ker bi nekateri, radi kaj storili, drugim pa menda to ni kdo ve kaj všeč. Če stoji župnik pred cerkvijo, napravijo gledalci velik ovinek, pred njegovimi očmi si namreč ne upajo v dvorano. Če gre pa župnik gledat igro, gredo vsi za njim. Tam nekje sredi med vasmi pa imajo dom. do katerega je od četrt ure do uro in pol hoda! V JURŠINCIH je sploh precej narobe: celo kina nočejo medse! — Nekateri pa so trmasti in pravijo, da ne bodo odnehali, čeprav je precej htido. V POLENSAKU so politične in ekonomske razmere zelo slabe: problem zaslužka, problem sezonskega dela. Pri neki igri so morali od desetih igralcev kar sedem zamenjati pred predstavo. Društvo bi kmalu razpadlo, ko jih režiser ni pustil na gostovanje, kjer so hoteli vse zapiti. Tako je učitelj obenem tajnik, režiser, knjižničar itd. itd. Za nameček so mu nekoč razbili stanovanje, tako da je moral kar »pod lipo«. Vendar pa v teh in drugih krajih lahko srečale na belih pa tudi prašnih cestah gledališke družine, ki gredo na gostovanja: na kolesih — z nahrbtniki... Proti MARIBORU je precej bolje — v splošnem, čeprav na TABORU nimajo doma in je njihov gledališki prostor kar med dvema kostanjema na dvorišču! Sem prinesejo deske in postavijo oder! Zato pozimi samo gostujejo: Hlapec Jernej, Lacko in Krefli. Scampolo, Komedija v komediji, Robinzon ne sme umreti. Dun-do Maroje. Na POBREŽJU imajo precej mladih igralcev, a nimajo režiserja in zelo malo starejših igralcev. Tudi po zabavnih programih gredo ljudje zelo radi gledat resne stvari. Preko podjetij so organizirali zaključene predstave; dvorana je zmeraj polna. Radi bi sodobna dela, ki jih laže razumejo in laže igrajo. Predvsem pa . otroške igre iz realnega sodobnega življenja. Na tečajih si žele manj teorije, pa več praktičnega dela. Predlagajo, naj bi odrske tehnične domisleke zbrali in publicirali; taka izdaja bo zelo koristila amaterskim, režiserjem. V HOTINJI VASI pravijo, da najraje gledajo Finžgarja, Jurčiča in podobne. Salonske igre »ne gredo«. Delavski in kmečki fantje se pač težko znajdejo v njih. Ingoličev Liko/ jim je uspel. Pa Georges Dandin in S capinove zvijače! Trdijo, da je Moliere zelo pripraven: Kostumi dajejo predstavi vabljiv čar pa še največkrat je dovolj eno sam oprizori-šče. Imeli so festival: deset več^mr zapored predstavo in bilo je vedno polno. Okrog 400 ljudi! LIHEN na. POHORJU je imel prej svoj teater kar v gostinski sobi, pa jim je sanitarna inšpekcija stopila na prste. In zdaj nimajo kam! »Zato bomo šli kar pod lino!« .., Njihov repertoar: Metež. Celjski grofje. Skilmondski župan. Navaden človek. Trdijo, da pri njih laže uspejo z dramo, s kvalitetnim delom kot s plehkim. Tam blizu DRAVOGRADA tudi igrajo po šolskih razredih. Pa so tudi tam dobili okrožnice od sanitarne inšpekcije... V SLOVENJEM GRADCU so ljudje voljni delati. Ker nimajo svojega doma, študirajo tudi po privatnih stanovanjih. Samo po dve vaji imajo na odru. Za dvorano pa morajo plačati »Partizanu« ob vsaki predstavi 7.000 dinarjev! »Gredo« pa samo vesele stvari, težjih ljudje ne marajo. V DOLIČU imajo lepo dvorano in oder, ali nimajo režiserja. Ljudje bi pa zelo radi igrali. Posebnost: za igro je večje zanimanje kakor za kino. »Pesem s ceste smo igrali tri leta!« V DRAVOGRADU pravijo, da kino in Svobode ne gredo skupaj. Prostora nimajo. Seveda pravijo, da vedo, kako važni so zdravstveni dom, vodovod, sanitarne naprave itd. — potrebe, ki kričijo — kasneje nekoč bo lahko prišla na vrsto tudi amaterska kultura. V ŠENTJANŽU pri Dravogradu imajo sicer lep dom, ni pa še urejen. Pritožujejo se pa, da so ljudje pri gradnji vse premalo mislili na oder. V RAVNAH imajo zelo dober oder in z odprtimi rokami sprejemajo goste — celo poklicna gledališča. Zdaj iščejo poklicnega režiserja, ki bi ga nastavili za stalno. V RAVNAH so zelo gibčni in sposobni ljudje z lepimi načrti. V PREVALJAH je stvar kočljiva. Partizanov dom je zelo slab in pravijo. da sploh »ni pogojev« za gledališko amaterstvo. Dve primerjavi iz repertoarja v ČRNI: Veliko puntarijo je občinstvo slabo sprejelo, Trnjakove pa zelo dobro. V PODPECI dajo po kakih pet novih del na leto. V zadnjem času: Mirandolina, Pot do zločina. Posebno so uspeli z Vido Grantovo ... * Na zemljo in na ljudi zro s sivega gradu častitljivi stari mojstri iz daljne nekdanjosti. Mimo teh shmlasih prijateljev teče skozi stare grajske sobane čas. ki jih več ne vznemirja ... Tam spodaj med polji, ob reki. med goricami in med Ijtidmi. pa je čas poln vznemirjenj, velikih in majhnih hotenj... France Jamnik ples tako po živahnosti kot lahkotnem izvajanju nadvse prisrčen. Izvajalle &o ga najmlajše baletke (od 7. do 14. leta, vse pa imajo za seboj že štiri leta šolanja). Višek tega večera so dosegli plesalci in plesalke v plesu »Valpurgine noči« iz opere Faust. Delo je bilo zelo dobro naštudirano in so nas nastopajoči naravnost presenetili, tolikšna je bila razlika med tem izvajanjem ki med drugimi, ki jih prirejajo ta alj podobne šole. V drugem delu programa so nam pokazali moderne plese: Havajano in zamorske plese. Originalna glasba, frenetične kretnje in gibi so spravili zlasti mlajšo publiko na noge; z glasnim odobravanjem je nastopajoče prisilila, da so to točko sporeda ponovilo. Mnogo truda so v priprave za nastop vložili koreograf- Silva Japelj, ki je stalna voditeljica baletne šole (lahka konjenica in Faust), Jaka Hafner (Havajana) in Vlasto Dedovič (Pas de deux exoentrique In zamorski plesi) — oba člana opernega baleta v Ljubljani, tako da so plesalke in plesalci z njihovo pomočjo dosegli nadpovprečno kvaliteto amaterskega plesa. Po nastopu v Kranju j.e bila cela baletna skupina na mladin- O kranjskih baletnikih skem festivalu v Prištini, kjer je nadvse zadovoljivo predstavila amatersko baletno umetnost. Dobila je že nekaj povabT za gostovanje v Srbiji in Subotici; ali pojdejo ali ne, bo spet odvisno od finančnih sredstev. Vabijo jih tudi na Bled, kjer bo v kratkem glasbena baletna revija. Skupno z dramsko sekcijo Svobode pa bodo še ta mesec gostovali na Dolenjskem, verjetno v Ivančni gorici, Višnji gori in na Polževem, kjer bo televizijsko snemanje. Vsekakor se je dolgoletni trud izplačal. Ne mislim pri tem le na zadnje uspehe, temveč tudi na to. da je doslej obiskovalo to baletno šolo okoli 300 mladih deklet in fantov, ko so si tako pridobili osnovno znanje v tej zvrsti umetnosti. Če!ud> vsi ti ne nastopajo, so Pa vsekakor hvaležno občinstvo, ki bo vedno z veseljem napolnilo dvorano. Mimogrede naj omenimo še sekcijo za družabni ples, kj j« bila letos zelo dejavna, čeprav je začela sezono zaradi pomanjkanja prostora šele v januarju. Poleg redne šole za začetnike in izurjene plesalce je sekcija organizirata še tečaj za prosvetne delavce. Vse tečaje je opravilo okoli 120 članov. Milan Stok GOSTOVANJA izmenjava izkušenj V CELJU SE ŽIVAHNO PRIPRAVLJAJO NA REVIJO IGRALSKIH SKUPIN Sredi junija bo v celjskem okraju revija domačih amaterskih igralskih skupin, ki jo zelo domiselno iz izvirno organizira dramska komisija okrajnega sveta Zveze Svobod in prosvetnih društev. To ne bo običajna revija amaterskih uprizoritev, ko se zaradi zunanjega bleska nagrmadi vrsta predstav, tako da zmanjka gledalcev. Ta revija bo manifestacija sistematičnega in uspešnega dela na tem kulturnem področju, ker bo veliko koristila nadaljnjemu vzponu amaterskih uprizoritev. Posamezne občine bodo namreč izmenjale svoje najboljše predstave in tako bodo izvajalci in občinstvo našli dovolj možnosti, da navežejo tesnejše stike ter se seznanijo z uspehi celotnega truda svojih sosedov. 2e več mesecev so občinske ocenjevalne komisije obiskovale amaterske igralske družine in izbirale najboljše za revijo. Razveseljivo je, da so na prvem mestu ocenjevali izbiro odrskega dela in tako bistveno pripomogli k izboljšanju repertoarja na svojem delovnem področju. Pozitivne posledice takega načrtnega dela se kažejo že sedaj, še jasneje pa se bodo pokazale v prihodnjih letih. Revija namreč ni edino, s čimer spodbujajo amatersko gledališko delovanje, marveč je le diel njihovega široko zasnovanega in na trdna tla postavljena načrta. Vsako leto prirejajo praktične tečaje in seminarje za režiserje-ama" terje in razumno sodelujejo s celjskim gledališčem, kar i® gledališki kulturi v celjskem okraju nedvomno samo v korist. Posebne zasluge za razcvet amaterizma imata Delavski oder v Celju in novoustanovljeni gledališki servis. Vse našteto dokazuje, da »l0 igralske družine v tem Slovenije dosegle š pomočjo okrajnega sveta Zveze Svobod in prosvetnih društev sorazmerno visoko raven. Pri igrals’ ® družinah ni več opaziti nekaterih značilnih slabosti, ki spre®" Ijajo amatersko delo. V mdslib imamo pretirane samozadovoljnost, ki prečesto kazi dragocen0 nesebičnost neplačanega kulturnega udejstvovanja in v zvezi s tem hudo občutljivost, ki mat' sijkateremu nepoklicnemu Sl®' JaUškemu ustvarjalcu jernij-možnost trezne presoje, kadar kdo Izreče kritično besedo o njihovem delu. Ne, celjski organizatorji dramskega '.mater-stva stvarno in samostojno usmerjajo in vodijo delo in ni®0 ljubosumni na poklicne gledališke tovariše, ki z veliko vnem0 posredujejo uspele odrske stvaritve tudi najoddaljenejšim va" sem. Nasprotno: sožitje ®e Slovenskim ljudskim gledališčem v Celju in med amaters mj odri v ojfio-lici je lep doitoaz pametne kulturne politike, K daje bogate in trajne sadove. Dušan Tona«« »B. TONE RAVNIKAR, SEKRETAR SVETA ZA ZDRAVSTVO LRS: Zdravstvena služba pa emejitvi zasebne praks Zasebna praksa v Sloveniji ni Utamjena ali celo prepovedana kot se im in tam sliši — am-Paik je samo ločena od javne službe. Vsak zdravnik in zobar vna laihiko zasebno prakso, ni-k6e pa ne more imeti zasebne Prakse in biifci sočasno nslužben v javni zdravstveni ustanovi. O razlogih za tak ukrep je bilo dovolj povedanega že pred šestimi meseci, ko je Ljudska skupščina LRS sprejela toza-devni zaiksonski predpis. Verjetno ne bo treba dolgo čakati, ^a se bodo tudi druge republike odločile za podobne ukrepe. Zgodilo se je, kar smo pričakovani: doslej ni niti en zdravnik ali zobar odpovedal javne službe. Vsi so pač imeli tehtne ^azjpge, da obdrže službo in se odpovedo zasebni praksi, S tem ®o bo seveda zasebna praksa 2®lo omejila, saj jo bodo izva-jali le redki zdravniki in zobarji, ki so že doslej imeli samo zasebno prakso in so stari nad let, ter tisti upokojenci, ki bodo zanjo zaprosili in jim jo bo oblast dovolila zaradi krajevne potrebe. Predvideva se, da bo takih Upokojencev prav malo, ker se bodo raje potegovali za manjše honorarne zaposlitve, kot pa da bi tvegali relativno velike Lz-dstke za opremljanje zasebnih ordinacij. Zakon dopušča, da se zdravnikom im zobarjem, ki so doslej opravljali zasebno prakso, le-ta začasno podaljša — največ do konca tega leta — da se tako Pridobi na času, ki je potreben za določene izboljšave v javni zdravstveni službi in da bolniki ne bi imeli nepotrebnih nevšečnosti, če bi morali v zasebnih ordinacijah prekiniti zdravljenje. Za začasno podaljšanje je doslej prosilo in dobilo dovoljenje 37 splošnih zdravnikov, 48 specialistov, 32 zobozdravnikov in stomatologov, 101 zobar in 1 zo-boteihndk. Sedmim prosilcem je bila prošnja odklonjena. Dovo- . Ijenje za opravljanje zasebne Prakse je bilo izdano do najmanj 30. VI. (vsi splošni zdravniki) in do največ 30. IX. (zobni terapevti v mariborskem okraju). Merodajni so bili pri tem predlogi občinskih in okrajnih ljudskih odborov, ki so buli večinoma soglasni. Ker bo torej najpozneje 30. IX. t. 1. praktično prenehalo delo zasebnih ordinacij, zanima našo javnost, kako je poskrbljeno nadomestilo izgubljenih or-dinacijskih ur. Velika večina zdravnikov in zobarjev bo v obstoječih zdravstvenih ustanovah brez težav opravila enako ali celo večje število nadur, kot jih je doslej v zasebnih ordinacijah. Ker so Prav vse ustanove najmanj enako dobro opremljene, večinoma Pa dosti bolje kot zasebne ordinacije, bodo bolniki dobili najmanj enako, lahko pa tudi boljšo pomoč v javnih ustanovah, ki so bile doslej marsikje premalo in zato negospodarno izkoriščene. V možnost, da bi zdravniki namenoma ne hoteli opravljati v zdravstvenih ustanovah nadur, marveč bi ostali pasivni in povzročali nezadovoljstvo bolnikov, ne verjamem. Ndši zdravstveni delavci so že tolikokrat in tako prepričevalno dokazali, da pravilno pojmujejo svoje dolžnosti in da postavljajo koristi skupnosti in potrebe bolnikov pred svoje osebne ambicije, da smemo verjeti, da se bodo nakazane abstinence po-služilj kvečjemu redki posamezniki. Zanje pa ima družba nešteto možnosti, da jih izpostavi tolikšni javni kritiki, da bodo svojo odločitev kar hitro spremenili. Novi zakon o javnih uslužbencih nam daje možnost, da zdravstvene delavce za njihovo prostovoljno nadurno delo nagrajujemo veliko bolje kakor doslej. Odpade torej razlog, ki je doslej odvračal zdravstvene delavce od nadurnega dela. Seveda'ti prejemki ne bodo tolikšni, kot so bili v zasebni praksi, mislim pa, da je le treba stremeti za določeno skladno-' srtjo pri nagrajevanju istovred-rega dela in da ni bilo prav, , da je zdravnik v zasebni ordinacij! doslej dobival za isti napor in znanje petkrat in večkrat toliko, kot v javni ambulanti. Povsod pa pri sedanjem stanju ne bo mogoče angažirati zdravstvenih delavcev za nadurno delo ati podobno honorarno zaposlitev izven rednega delovnega časa. V nekaterih industrijskih središčih in večjih mestih, zlasti v Ljubljani, so zdravstveni zavodi (v prvi vrsti zdravstveni domovi, poliklinike in še posebno zobne ordinacije) tako natrpane z redno zaposlenimi zdravstvenimi delavci, da za izredno delo ni več možnosti. Tu čakajo upravne odbore naših zdravstvenih zavodov in še bolj občinske okrajne ljudske odbore in njihove svete za zdravstvo odgovorne naloge, ki se jih lotevajo prepočasi in premalo odločno. Vse kaže, da se zanašajo na zadnje tedne’ in se tolažijo z upanjem, da bo že kako. Vsi, ki se jih stvar tiče — upravniki in upravni odbori zdravstvenih zavodov, njihovi strokovni kolegiji in sindikalne organizacije, organi ljudske oblasti in zbori volivcev — bi morali takoj pregledati, kaj vse ni v redu pri njihovi zdravstven! službi in kaj je treba napraviti, da se bo stanje izboljšalo: Oprema, prostori, organizacijska dela, ordinacijski čas, nepotrebno čakanje, slabi odnosi do bolnikov, neurejena administracija, težave s hišnimi obiski itd. Ker je v teh ustanovah že danes, ko se še izvaja zasebna praksa, prevelik naval na ordinacije in zato tudi površno obravnavanje bolnikov, bi se morali pogovoriti prav z vsakim zdravstvenim delavcem (in ne le z onimi, ki bodo opustili zasebno prakso), ali bi bil in ob kakšnih pogojih bi bil pripravljen več delati kot doslej. Nato je treba ustvariti možnost: razširjeno dejav- nost: pi .•niti nove prostore, četudi le zasilne, in jih opremiti. V poštev pridejo boljše zasebne ordinacije (zlasti zobne), ki bi jih bilo treba odkupiti ali za začetek vzeti v najem; postaviti barake, ki se dajo prav lepo urediti in ne stanejo veliko (imajo jih tudi bogati narodi 1); v pritličjih novih stanovanjskih hiš urediti začasno eno ali dve stanovanji kot ordinacije itd. Nekaj bo nujno treba ukreniti, ker ne moremo čakati na gradnjo 'novih zdravstvenih domov, ki jih prav gotovo še nekaj let ne bo. V bolnišnicah lahko uredimo specialistične ordinacije, v katerih bodo specialisti v prostem času (popoldne) ordinirali za zunanje bolnike. S tem bi izdatno razbremenili poliklinike in dali možnost za ambulantno službo tudi tistim bolnišničnim zdravnikom, ki doslej niso bili vključeni vanjo. Tudi na' poliklinikah se dajo zlasti v popoldanskem času prostori bolje izkoristiti. Z mgjhno prizadevnostjo in seveda ponekod tudi z določenimi finančnimi napori moremo prav povsod službo zboljšati do take mere, da bomo s pridobitvami ne-le nadomestili, ampak presegli usluge, ki so jih doslej bolniki dobivali v zasebnih ordinacijah. Čas hitro mineva. Prvim zdravnikom že poteka rok začasnega podaljšanja pravice do zasebne prakse. Prav verjetno bo med njimi a.ekaj takih, ki se bodo želeli honorarno zaposliti izven svojega rednega delovnega časa v javnih ustanovah, pa se ne bodo mogli, ker se odgovorni organi niso pravočasno potrudili, da bi ustvarili konkretne možnosti za njihovo zaposlitev. Omejitev zasebne prctkse, bolje rečeno, ločitev zasebne prakse od javne zdravstvene POIZVEDBA službe pomeni preorientacijo od individualne h kolektivni medicini, obenem pa nujen uvod v razširjeno zdravstven, varstvo (kmečko zavarovanje zboljšanje preventive itd.), '< postaja naša neposredna naln ga. Uspešna izvedba te nalog je v mnog očem odvisna od te ga, kako in koliko bomo z uikre pi, ki jih narekuje oifiejitev za sebne prakse, uspeli zboljšati našo javno zdravstveno službo in omrežje njenih ustanov. rt.r.1 NISO ZADOVOLJNI TILE NASI SINOVI? Ha ie Bili ulico v šoli Od leta 1930 do 1940 sta v mestu Vilvorde (oziroma v predmestju Pombrule) v Belgiji v tovarni' »Jesenca« delala Ivan Zučkio in Ivan Kučar. Kdor ve, kjer sta zdaj omenjena tovariša, naj ml sporoči, ker bi ju rad obiskal. Potreboval bi namreč njuni izjavi, da sem zares delal v tujini, za izpopolnitev službenih dokumentov. — Anton Baša, Tovarna furnirja in lesnih izdelkov, Ilirska Bistrica No, danes Majdi ne bi prišlo več na misel, da bi doma skrivaj jemala še po eno malico in jo nosila sošolki Francki. Te so bile same oči, ko je Majda med odmorom jedla kruh z maslom ali marmelado. Danes tega ne bi bilo treba niti Majdi niti drugim dobrosrčnim Majdam, saj dobe v šoli za nekaj denarjev dosti boljšo malico. Takim, kot je Francka, pa še tega ni treba dati. Skoraj devet desetin otrok je dobivalo letos v šoli malice V Sloveniji imamo 1526 osnovnih šol, gimnazij, vajenskih in raznih srednjih šol. V 1337 so letos že delili tople ali mrzle malice. V vseh teh šolah je bilo v tem šolskem letu vpisanih 246.045 otrok, malico pa je dobivalo 213.827 otrok ali 87 odstotkov. V marsikateri šoli dobe malico vsi od prvega do zadnjega. Koliko skrbi je prihranjenih staršem in šolnikom, ki revi tolikerih otrok v siromašnih krajih niso mogli odpomoči. Nemalo otrok hodi v šolo od daleč in jim je malica včasih i zajtrk i kosilo. Šolniki vedo povedati, da se otroci dosti laže uče, pazljivejši so in bolj .zdravi, kar se seveda pozna pri učnem uspehu. Starši pa so tudi uvideli, da se izplača odriniti tistih nekaj dinarjev, saj bi za ta denar otrokom sami ne mogli dati tako izdatne in dobre malice. Leta 1954 je bilo v naši republiki komaj 384 šolskih mlečnih kuhinj in le 36.194 otrok je dobivalo malico. Od takrat so rasle kuhinje kot gobe po dežju: 453, 811, lani 1266 in letos 1337 Kazno je, da jih bo prihodnje šolsko leto še več. Okoli leta 1952 so prešle te kuhinje na samostojen finanč- ni račun, kot temu pravimo. V občinah in okrajih so to reč tako razumeli, da so rešen; ene izmed nevšečnih skrbi in so bili šele kasneje pripravljeni seči v žep. Toda še ne povsod! V ravenski občini, na primer, še po mačehovsko ravnajo s šolskimi mlečnimi kuhinjami, kot je zapisano med poročili, ki jih je zbral glavni odbor Rdečega križa. Sploh pravijo, da slišijo v gospodarsko močnejših občinah bolj na eno uho, kadar nanese beseda na šolske kuhinje, medtem ko so v drugih občinah mnogo radodar-nejši. Zlasti velja to za občine na Dolenjskem m v bivšem trboveljskem- okraju. Občine prispevajo približno 300 do 800 tisoč dinarjev, odvisno od velikosti. S tem plačajo stroške prevoza, nekje tudi kuharice in režijo, priboljšek plačajo pa starši. Sicer pa je to sila težko posploševati, saj je skoraj v vsaki občini drugače. Kruh, mleko, sir daje Rdeči križ, ki dobi to blago po -šolskem programu« iz Amerike. Prevoz od tam moramo kajpak sami plačati. S tem je malica že zagotovljena, v raznih krajih pa starši raje več doplačajo, samo da je majica boljša in pestrejša. Centralni zavod za napredek gospodinjstva je sestavil vrsto receptov za pripravljanje raznih namazov. tako da hrana ni enolična. Na slepo smo izbrali štiri šole in jih kar po telefonu vprašali, kako je pri njih s šolsko mlečno kuhinjo. 32-516: osnovna šola Ledina v Ljubljani. Malico jemljejo skoraj vsi otroci in stane od 16 do 18 dinarjev. Plačujejo pa vsi po 12 dinarjev. Desetina otrok dobi malico zastonj. — Kakšnih posebnih težav nimajo, le prostorov ni pravih. Malico pripravlja žena šolskega sluge. Občina dotira mlečno kuhinjo. 31-024: lil, gimnazija, Bežigrad, Ljubljana. Malico jemlje 84 odstotkov otrok. Obrok stane povprečno 19 dinarjev, otroci plačujejo po 11,35 din, ostalo da občina. Imajo kuharico, ki pripravlja hrano v preurejeni pralnici. S stanovanjskim uradom se pogajajo, da bi izpraznili prostor v šoli. vendar tam slabo slišijo na to uho. 30-808: X. gimnazija Ljubljana, Moste. V mlečni kuhinji se hrani 90 odstotkov otrok. Polovica jih plačuje po 12 din za obrok, četrtina po šest, ostala četrtina pa dobi malico zastonj. Razliko krije občina. — Prostora je premalo, imajo kuharico in pomočnico. 27-16: gimnazija v Šmartnem pod Šmarno goro. 95 odstotkov otrok jemlje malico, ki stane 19 dinarjev. Plačajo pa vsi enako — po deset dinarjev, ne-' kateri dobe malico zastonj. — Kuharico plača Socialistična zveza, občina pa daje dotacijo. Kuhajo v kmetijski zadrugi, nekaj otrok pa hodi med odmorom tja po hrano. Ob lepem vremenu še gre, ob slabem je pa hudo. V vseh navedenih šolah se šolski odbori zelo zanimajo za šolske mlečne kuhinje. — V Šmartnem je imenoval šolski odbor še posebno komisijo. Glede tega, kdo naj bi upravljal kuhinjo, so mnenja različna. Za Bežigradom in na Ledini pravijo, naj jih vodijo kar tisti kot doslej, to je šolniki s šolskim odborom. Ti so z otroki, ti jih poznajo in konec koncev so tudi ti odgovorni za red v šoli. V Šmartnem pa menijo, naj bi jih vodile množične organizacije, v čemer je tudi zrno soli. S- tem smo že tudi povedali nekaj težav. S prostori je tudi drugod stiska. Šole so bile zidane, ko se ljudem še sanjalo ni o šolskih mlečnih kuhinjah. pa čeprav so bile grajene tik pred vojno. Danes si pomagajo, kakor vedo in znajo. Da iznajdljivosti ne manjka, priča že to, da imajo mlečno kuhinjo domala že vse šole na Slovenskem. Ce že v šoli ne najdejo prostora, ga staknejo pač kje drugje. Nemara je Celjane prav ta stiska privedla do odločitve, da so kuhinje centralizirali in vse malice pripravljali na enem kraju. No, »centralizem« se je sesiril kot tisto mleko, ki so ga morali popoldne pogrevati, kajti kuhali so le enkrat na dan in ga je šlo precej v nič. Potlej so odnehali in stvar prepustili »svobodni iniciativi«. Ne mislite, da smo se zakleli proti takemu načinu pripravljanja južin! Konec koncev bi bilo res ceneje, če bi bila stvar do kraja speljana. Zamisel ni tako slaba. Nastavili bi nekaj sposobnih kuharic in ne bi bilo treba imeti v vsaki šoli svoje. Laže in ceneje je eno veliko kuhinjo sodobno opremiti in tudi mehanizirati kot, denimo, petnajst majhnih, ki bodo v sedanjih razmerah vedno le zasilne. In še marsikateri šolnik bi bil vesel, ko si mu ne bi bilo treba beliti las zavoljo malic. Glavno, kjer se je menda vsa stvar zataknila, pa je prevoz. Hrana bi morala ostati topla še za popoldanske izmene. Za to pa bi potrebovali posebno posodje, če se ga sploh dobi. V glavnem odboru Rdečega križa so povedali, da bodo tudi naslednje šolsko leto dobili od zunaj pomoč in da bodo šolske mlečne kuhinje prav tako preskrbljene kot letos. Želeti je le, da bi se zganili še na tistih šolah, kjer mlečnih kuhinj še nimajo, ter tudi tam poskrbeli za toplo malico otrokom. Hvaležni jim bodo tako otroci kot starši. V. J. »Vidiš,« je rekel, ne da bi ga pogledal, »vse to vemo. A bodi prepričan, da vemo tudi tisto drugo. Opozarjam te, da se ne bomo dolgo onegavili s teboj. Povej, kdaj si prišel prvič v stik z gestapom?« Tedaj se je odmaknil, ker je Ivan bliskovito šinil s stolca. Milan ga je zgrabil od <:ad in ga postavil nazaj. Zvrnil se je. »Hočeš, da te spet zvežemo, mrcina?« Ko mu ne bi bile prsi tako obupno plale, bi se bilo zdelo, da je Ivan nehal dihati. Lica so mu pobledela kakor mrliču. »Ti ni ljubo, da ti to omenjamo?« je vprašal Gjuro. Ivan je zgubljeno strmel vanje. Zaima je za trenutek oblila rdečica kakor plamen. »Nočeš priznati?« je pridušeno siknil. Ivan je ofcamenel. »Vse sem povedal, kar vem o sebi.« »Res vse?« se je porogljivo nakremžil Milan. »Da, vse.« »Ni mogoče, da se ne bi ničesar drugega spominjal.« »Spomnil bi se, če bi kaj bilo.« »A gestapo — tega se ne spominjaš?« Ivan jih je prestrelil z okrvavljenimi očmi. »Vse to sl umišljate,« jim je izzivalno zabrusil. »Poslušaj,« je rekel Gjuro, »zakaj še da-ije mučiš svojo vest?« »Saj jo ne jaz. To skušate vi.. . « »Molči!« je zarežal Milan in se našopiril kakor petelin. Gjuro je gledal v tla in poslušal, kako je pod oknom pošumeval veter. Na Riomirje je mislil — november v Romirj«. Nato je iznenada o vprašal: »Ali poznaš Hansa Fimaga?« Ivana nj vprašanje niti malo iznenadilo. »Poznam ga, ampak samo na videz.« »Kolikokrat s; se sestal z njim?« Ivan se je osmelil »Sanja se ti,« je rekel jn ga besno pogledal. Gjuro si je dovolil, da se je zasmejal. »Morda,« je Odgovoril in si z nadlebtiem pomel nos. »samo to ti nič ne koristi,« Nato je pomisjil, da ni dosti vredno, če se opiraš na zdravi razum. Tisti bistveni či-niitelj ravnotežja je dosti globlje, v psiholoških problemih. Vsakdo ima svoje slabosti. Njega na primer preganja nekakšna notranja obremenitev. Zakaj se mu tale zadeva z Ivanom dozdeva drugačna, kakor bi moral sklepati po logični presoji? Duševna obremenitev, elementarnii pretres v duševnem ustroju, nič drugega. Mar to lahko izmaliči stvarnost in omaja resnico? Za izid preiskave je zdaj to vprašanje najpomembnejše. Dokazi so na eni strani — tuba, mar je treba močnejšega dokaza? — a njegova notranja negotovost je na drug; strani. Zavreči je treba bajko o lastni nezmotljivosti, treba je po sledovih »Ne.« Gjuro je prezirljivo ukrivil ustne. »Hud primer izgubljenega spomina. Nemara se boš spomnil, če tj tole preberem.« Pogled mu je blodil po papirčku. Cnke so bile drobne, nečitljive. Gjuro jih je znal na pamet. Toda roka se mu je tresla, glas mu je opazljivo upadel in slabel, ustne so bledele: »Štab odreda v istem kraju. Prvi bataljon na odseku Resici—Loganj. Drugi na odseku Kandovo—Dolgi Dol. Štab tretjega bataljona od 15. t. m. v Gornjem Gorovu. Dve četi na odseku Miliči—Ravno. Ena četa pri Suhi Reki. Tretji bataljon bo napadel 21. zvečer progo pri Malem potoku. Pošiljko pričakujem 23, ponoči. Matilda.« V »u I ° i) KDO JE IZDAJALEC? dokazov, jie pa po prevzetosti duše, nagona, slutnje. V Gjurovem glasu je zazvenela nekakšna okrutnost: »Torej, s Hansom Fimagom nisi imel stikov? Vztrajaš pri tem?« Ivan je odločno izjavil: »Da.« »Kaj pa z ustaško Nadzorno?« Odločen: »Ne!« »Komu si tedaj pošiljal poročila?« »Zaboga ... « — Ivan je odprl usta. Glas se mu je spremenil v ječanje. »Brez razburjenja, dečko. Spomnil te bom nečesa. Morda ti bo to povrnilo špomdn.« Gjuro je potegnil iz žepa listek in ga porinil Ivanu pred oči. Hkrati ga je ošini! s strašnim pogledom. »Kaj praviš k temu?« Ivan je osuplo pogledal listek. Zaim. in Milan sta pristopila v krog. Ivan je dolgo molčal. »Molčiš, pes, ne poznaš tega. papirčka?« S šibkim, toda odločnim glasom je rekel-Ivan- Gjuro je ša nadalje držal roko iztegnjeno. Prstj so krčevito stiskali listek. Milan je vzkliknil s strani; »Govori, lopov, zdaj ne moreš nikamor!« Ivan je .gledal odsotno, usta je imel široko odprta. Vsi trije so ga lovili z očmi v jekleno, neraztrgljivo mrežo. Miolk je ubijal zavest. Soba je mrknila pred Gjurom, razkrojila se je v črno kašo, pritisk zraka mu je brnel v ušesih, nejasno je zagledal brezno pred seboj. Zdajci Je zaslišal zamolkel udarec. Zaim je udaril Ivana, z drugo roko pa ga je prijel za ramo, ga majal, stresal, udarjal po obrazu enkrat pa še in še. Zaim je pobesnel, oči so se mu bliskale, pljuča pa šumela kakor razburkano morje. Ivanu je čepica odletela, glavo je zarinil v roke in izbljuval kepo krvi. Gjura je oblil pot. žile na sencah so mu nabreknile. Previdno se je potipal po očeh. Kakor blisk mu je prišinila glavo misel, ob katen; so mu kolena sklecnila tako, da je kazalo, da se bo zgrudil. Ivan pa je medtem povzdignil glavo. V medli luči je bilo njegovo obličje sivomodro im krvavo, oči kakor razbita šipa, ničesar ni ne videl ne slišal. Zaim je stal nad njim, udarjal ga je po obrazu in piskal skozi nosnice. Milan ga je vlekel za lase. Ivan je omahnil z glavo nazaj. Miilan je besno kričal: »Mrcina pasja! Kdo je napisal tole obvestilo?« Ivanu je hroplo v pljučih, ker mu je zrak pohajal, s poškodovano roko se je držal ža naslon stola, brado je Imel okrvavljeno. Bil je še omamljen, bolečin pa nd čutil več. »Kdo? spregovori, dokler ... « Preslaboten je bil, da bi bil govoril. Zakrožil je z očmi in šele čez čas se je zaslišal iz njegovih pljuč slaboten šum: »Ne vem.« Zunaj je pršilo, šum vetra se je mešal z enoličnim bobnanjem dežja po oknu. Kakor se je Gjuro počutil sinoči, ko je poslušal Mirjanino bridko izpoved, takp se je počutil tudi zdaj: Zazdelo se mu je, da ne bi bilo nič hujšega kakor ostati v tej sobi. Ven je treba, pobegniti od tod, kamorkolli, vseeno kam, samo da ne bi vsega tega nič več gledal ne poslušal. Malo prej je pomislil, da kažeta preiskovalno gradivo in strogo, neizprosno zbiranje dokazov edino pravo pot, da je treba zavreči vtise čustev in slutnje kot sad notranje obremenjenosti bolestnega umišlja-nja, razkrojene duševnosti. Zdaj so se mu stvari pokazale v čisto drugačni luči. Glava ga je zabolela od potuhnjenega notranjega šuma. Mar je to agonija neizkušenosti, posledica nespečnosti? Za vraga, a kam bi Z Maksom? To je vsekakor treba raziskati. Ne, ne, nikar se ne prenagliti! In tale Ivanov pogled — Gjuro je zmignil z glavo, kakor da bi se rad skril pred njim. To je pogled otroka — ne, kaj takega ni mogoče misliti. Nato ga je prevzela groza: misel, ki mu je malo prej preblisnila možgane, se je spet pojavila, kruta in neizprosna kakor smrt. Naglo je odšel ven. Zaim in Milan sta ostala z Ivanom. Enakomerno je lilo. Oblaki so viseli niz- ko. Nebo je potemnelo. Hladen in hiter vetei je pozibaval veje. Kaplje so škropile Gjura po obrazu. Zrak je strujdl vanj, groza ga je oblila. Obšel je hišo in stopil na vrt. Košati oreh ja nizko sklanjal veje. Gjuro je stopil podenj. Deževnica je tekla z oreha. Za orehom je polje, žolto, gosto blato. Cesta je bila tiha in prazna. Pod streho se je zgrbil Smajo. V nebo je gledal in vlekel svojo pipo. Nad njim je pljuskal dež. V kuhinji so žvenketale skodele. Gjuro je stopil skoz zadnja vrata v kuhinjo. Dim ga je rezal v oči. Gjuro je zavohal nedoločen vonj vrele čorbe. Kuharica ga je pogledala po strani. »Kaj bi pa rad?« ga je neprijazno vpra--šala. Pokazal je na pločevinasti lonček. Obrnila mu je hrbet in pokazala z roko v kot. Tam je bil sod z vodo. »Sam si postrezi!« Gjuro je neodločno vstal. »Si še tu?« se je obregnila kuharica, ko je obešala kotlič na verigo. Pogledala ga je, brž odstavila lonec, priskočila in mu nalila vode iz soda. »Ne zameri,« je rekla, ko mu je prinesla lonček vode, »nisem opazila«. Pogled ji je počival na njegovem praznem lovem rokavu. »Nič zato,« je šepnil .Gjuro In Izpil. »Hočeš še?« je ponudila. Odkimal je in odšel. Namenil se je v Mirjanino sobo. Neki kurir je sedel pred vrati. Gjuro je potrkal na vrata. Kurir je skril posmeh v brado. Trkanje — nepotrebna vljudnost. V sobi sta dva partizana svaljkala tobak v časopisni papir. Mirjane ni bilo v sobi Borci so mu povedali, da je v Borovnicah. V srce ga je zbodlo. »Kdaj je odšla?« »Tovariš komisar jo je poslal tja po opravkih. Do večera se ne bo vrnila.« Oddahnil si je. Zaim, je pomislil, ji je hotel prizanesti srečanje z Ivanom. Glava se mu je boleče pozibavala. Počutil se je težkega kakor klada. Na hodniku je trčil ob Zaima. Zaim je bil zasopel. DELAVSKA ŠPORTNA TEKMOVANJA ELEKTROGOSPODARSKE SKUPNOSTI SLOVENIJE Hkrati s prizadevanji, ki naj fen zagotovila našemu športu in telesni kulturi pravo mesto in vlago, so izredno pridobila na pomenu tudi delavska športna tekmovanja in igre. 2e nekaj let sem pa so želje to vsakdanje potrebe po zdravem sproščenem udejstvovanju naših delovnih ljudi »prehitele« — res, da v najrazličnejših smereh — republiške in zvezne športne organizacije. Delovni kolektivi raznih gospodarskih skupnosti namreč že več let prirejajo lastna — čestokrat tradicionalna — letna in zimska tekmovanja, ki so dobila trdnejšo oporo šele lani med prvim slo- venskim festivalom telesne kulture. Prav tedaj se je Športna zveza Slovenije odločno zavzela za delavski šport. Da, to je bil korak naprej, toda enotne zasnove takih tukimovanj še zmeraj nimamo. Gospodarske skupnosti in strokovne zveze še »tipajo« in iščejo najboljšo rešitev, seveda pa že po enotnih načelih naše telesne vzgoje. Med gospodarstva, ki plemenitijo vse tisto, kar bomo čez leta imenovali izkristaliziran sistem delavskih športnih tekmovanj in prizadevanj sploh, sodi tudi Elektrogospodarska skupnost ^lovenije (ELES) OHO, kaj vse se je že prvi dan zgodilo na svetovnem nogometnem prvenstvu na Švedskem. Argentinci / in Paragvajci poraženi, Jugoslovani pa skorajda še ob bednih 1:1 proti Škotom. Sploh — moštva z angleške ga otoka so pospravila največ izkupička. Pomislite, štiri predstavnike imajo na prvenstvu (mnogi so pred tekmami govorili, da ne po pravici), sedaj pa so postregli s takimi uspehi. Naposled vendar ni kar tako igrati na en dan neodločeno z Rusi, Madžari in Jugoslovani, takole za nameček pa še premagati Cehe. Seveda je stvar tudi v tem, da so si vsa angleška moštva prav za to priložnost omislila še posebne taktične prijeme. Naj začnemo s Severnimi Irci. Prvič v življenju so tekmovali v nedeljo. Zato so morali dobiti nič koliko posebnih posvetnih in cerkvenih dovoljenj. In tako1 so 'pač zaigrali tudi izredno borbeno. Enostavno opravičiti so morali zaupanje. Pa Škoti. Njihov remi proti Jugoslovanom gre predvsem na račun revidiranih pogledov na njihovo tradicionalno skopost.-Letos so namreč na Švedsko pripeljali vseh 22 dovoljenih igralcev in ne samo dvanajsterico, kakor v Švico. Rezervni igralci so med tekmo nenehno spodbujali svoje kolege. To je enajstorici na igrišču dalo toliko poleta, da' so izsilili 1:1. In Angleži7 Pred nedavnim so si v Moskvi ogledali vse podrobno in tudi tokrat “-remizirali" Pri Walesu pa 'tako ni treba nobenih razlag. Italijanski strelec št. 1 John Charles je moštvu vlil toliko poguma, da so še Madžari ostrmeli. V primeri z vsem tem je naša napaka očitna — pripravili nismo nobenega tajnega orožja. Tisto — Milutinovič, Šijakovič, Šekularac, Beara poškodovani, vendar ne tako hudo poškodovani, mrtvi, polmrtvi — je škodilo namreč samo nam. AHA nečesa športnega so se domislili tudi Avstrijci. Minuli teden so povabili v goste neko rokometno ekipo iz Ljubljane. Vse je bilo v redu, le avstrijske vize Ljubljančani niso dobili ob pravem času. Zato so seveda morali ostati ddma. Avstrijci pa so krivdo meni nič, tebi nič enostavno zvalili na odsotne. Po zvočnikih na igrišču in po časnikih so dali razglasiti, da Ljubljančani niso prispeli v Graz zaradi tega, ker jim Jugoslovani niso izdali potrebnih dokumentov. Zelo lepo, kajne? OHO. če smo že pri Avstrijcih, pa še tole. Ljubljanski in celjski atleti so minuli teden le gostovali v Grazu. Na pot so odšli v zadnjem trenutku, ker so tudi oni morali čakati na avstrijsko vizo. Toda to samo mimogrede. Prirediteljem tekem na primer se ni zdelo potrebno, da bi na graškem stadionu izobesili tudi jugoslovansko zastavo. Za nameček se niso prav nič trudili pri branju imen naših tekmovalcev. Pa je bilo res smešno, ko atlet še svojega lastnega Imena ni spoznal. In kako bi tudi, ko je pomenilo Skorjanic — Škerjanc, Soberic — Solarevič, Kotijar — Kopitar, Hudebirnik — Hudobivnik itd. Brez napake so Avstrijci sicer zapisali Miillerja, vendar pa so tudi -njega prekrstili iz Bogdana v Pektan. Da ne bi bilo izjem — seveda! AHA, pa še ena s tujega. Nogometaši ljubljanskega Krima so odšli na turnejo po Nizozemski. Pustimo ob j strani, da so jih v deželi cvetlic napovedovali kot jugo-[ slovanske drugoligaše. Upoštevajmo samo, da so v pičlih šestih dnevih odigrali pet tekem, s čimer so bržkone potolkli vse dosedanje rekorde marljivega nogometnega, nastopanja. Seveda so v teh tekmah poželi tudi pet porazov in tako na moč uspešno zastopali jugoslovansko II. ligo v tujini. V . — ----------------------------J 10 lOOllEOO Ze tri leta zapovrstjo se zbirajo delavci in uslužbenci iz elektrogospodarskih podjetij in kolektivov na lastnih republiških tekinovanjih; za Ljubljano In Novo Gorico bo v prihodnjih dneh še Maribor prizorišče zanimivih tekmovanj. Za šport se monterji in inženirji ne navdušujejo samo ' enkrat letno, temveč ob vsakem času. To dejavnost, ki je bila izredno razgibana zlasti zdaj, pred osrednjimi igrami, usmerja -0-va zveza sindikalnih športnih aktivov »Elebtra« s predsednikom Rudolfom Kernom na čelu. Zveza (namesto bivšega društva) je skupnost skoraj vseh (34) elektrogospodarskih podje-tij, ki pa je razčlenjena še na manjše enote (5). V teh conah podjetja redno tekmujejo v tistih športnih panogah, ki najbolj ustrezajo določenemu področju (primorski coni n. pr. razen najbolj priljubljenih panog in iger še jadranje). Nad vsemi temi tekmovanji lebdi združenje, ki usmerja tudi mnoga najboljša moštva (Elektra, Turbina) in posameznike na tekmovanja strokovnih športnih zvez. 111. LETNE IGRE — OB DRfiVi Zveza ni po naključju izbrala Maribor za prizorišče letnih športnih iger. Nekateri obdravski kolektivi praznujejo namreč prav letos visoke jubileje m tem je prireditelj — Združenje — posvetil tri tradicionalne športne dneve — 27., 28. in 29. junij. Hidroelektrarna Fala in Elektro Mairibor-mesto ter tovarna dušika v Rušah praznujejo štiridesetletnico, hidroelektrarna Mariborski otok pa desetletnico. Izvedba letnih iger je v rokah prav teh delovnih kolektivov, pokrovitelji ;pa so glavni direktor ELES inž. Vekoslav Korošec, direktor tovarne dušika v Rušah Viktor Stopar, direktor Elektro Maribor-mesto Jože Kos, direktor falske elektrarne Franjo Krajšek in direktor hidroelektrarne Mariborski otok Maks Redjko. Vrhovno vodstvo pa bosta imela prizadevna športna delavca Viktor Purkeljc (Maribor) in Milovan Mihiorko (Ljubljana), ki sta doslej s svojimi najraz-novrstmejšimii skušnjami izredno veliko in odločilno vplivala na razmah telesne kulture v elektrogospodarstvu V oporo jima bodo še referenti za posamezne discipline, in sicer za odbojko Julij Urbamek in Zoran Hočevar, za namizni tenis Drago Havs in Simon Tihec, za šah Simon Tihec In Milan Jarc, za kegljanje Bruno Zupančič, za atletiko Zvonko Jaušovec In za streljanje Hinko Fideršek. Zanimanje za igre v mariborskem Ljudskem vrtu in na stadionu TVD Partizana je že zdaj izredno veliko, saj je doslej prijavljenih nad 600 tekmovalcev in tekmovalk iz 34 kolektivov. V namiznem tenisu bo tekmovalo 25 moških in 6 ženskih ekip. v odbojki 22 moških in 5 ženskih ekip, v šahu 23 moštev, v kegljanju 24 ekip, v streljanju in atletiki pa več ko 200 tekmovalcev in tekmovalk. Nič manj zanimanja ni med mariborskimi ljubitelji športa kajti elektrogospodarske igre doslej niso bile samo množične, temveč tudi na dostojni kvalitetni ravni. Za igre pa se zanimajo tudi v drugih republikah in celo v tujini (Avstrija), odkoder bodo prišli v Maribor številni opazovalci. Ti bodo imeli resda kaj videti, saj je celotna organizacija teh iger doslej še vselej. zadovoljila slehernega tekmovalca in še tako razvajenega gledalca. In ko bodo filmske kamere posnele na trak zadnje sekunde privlačnih prvenstvenih iger, te bodo prvi tekmovalci že razkropili na izlete po mariborski okolici, največ se jih bo gotovo namenilo na Pohorje in pa v Ruše, Ljer bodo na zaključni dan številna prijateljska srečanja med športniki iz elektrogospodarskih podjetij in športniki iz tovarne dušika. Še nekaj dni torej In Maribor bo ves v znamenju III. letnih športnih iger elektrogospodarstva Slovenije. H. Ubeleis PIOTTI MORJI VSAK Komisija za delavski šport pri Športni zvezi; Slovenije je zadnje dni imela sestanek, nia katerem so razpravljali o nekaterih konkretnih nalogah, ki bi se jih bilo treba lotiti v prihodnje. Govorili so tudi o tem, da bi že letos — v tesnem sodelovanju s sindikalnimi organizacijami — izvedli množične tekme v plavanju. To pravzaprav niti ne bi bile tekme, marveč samo preizkušnja vseh članov delovnih kolektivov, ki bi ne glede na čas morali preplavati določeno progo. S tem v zvezi pa bi si naj delovni kolektivi tudi prizadevali, da bi tiste, ki doslej še ne znajo plavati, naučili te veščine. Zato bi veljalo izkoristiti prosti čas po vsakodnevnem delu, še posebno pa dopustne dneve. Več o tem in še posebej o delu te komisije bomo pisali prihodnjič. DRAGO ŠTRITOF — NOVI REKORDER V TEKU NA 10.000 METROV Športni uspeh je nekaj posebnega. V sedanjih razmerah, ko so dosežki v vseh panogah že tako visoki, se jih s samim talentom ne da več doseči. Pri vsem je sedaj najodločilnejša vadba: trenirati je treba mnogo, stalno in načrtno. In tak uspeh, ki si ga prigara v potu svojega obraza, je aktivnemu športniku tudi v večje zadovoljstvo. V tem je morda še večji pomen modernega tekmovalnega športa, ki pa je seveda že prerasel — igro in razvedrilo. V minulih dneh se je sreča zasmejala jugoslovanskemu dol- Športni teden v Zagoriu Tudi letos pripravlja občinski sindikalni svet v Zagorju ob Savi skupaj ^ občinskim komitejem ljudske mladine in s športnima društvoma »Proletarec« Zagorje in »Svoboda« Ki-sovec-Zagorje ter društvom za PRIZOR Z LANSKIH ODBOJKARSKIH TEKEM ELES telesno vzgojo »PARTIZAN« Zagorje spominski športni teden (od 15. do 22. junija) v čast zagorskemu padlemu prvoboreu-športnilkiu SLAVKU PINTARJU -ROBINU. Pred začetkom tekmovanja bo v nedeljo, 15. junija, občinski odbor Zveze borcev NOB Zagorje odkril na športnem domu »PROLETARCA« spominsko ploščo vsem padlim borcem in žrtvam fašističnega terorj a, športnikom z območja občine Zagorje ob Savi. Potem pa bo prijateljska nogometna tekma. V ostalih dneh bo v Zagorju moštveno tekmovanje zagorskih sindikalnih podružnic, ustanovni občni zbor šahovskega kluba »PROLETAREC«, odbojkarski turnir, sindikalno plavalno tekmovanje na Izlakah nad Zagorjem, nogometno srečanje pionirjev , in mladine »Svobode« Kisovec in »Proletarca«, košarkarski turnir in letni telovadni nastop zagorskega »Partizana«. Na zaključni dan, 22. junija, bo nogometni turnir za prehodni pokal občinskega sindikalnega sveta Zagorje ob Savi. DRAGO ŠTRITOF goprogašu Dragu Štritofu, ki smo ga že večkrat videli tudi na atletskih tekmovanjih v Sloveniji. Skromen borec, tih in požrtvovalen. Koliko kilometrov je že pretekel! Zmeraj pa je bi! nekako v senci Franje Mihaliča. V Beogradu je sedaj potolkel Mihaličev državni rekord v teku na 10.000 m. Tekel je za celo sekundo hitreje, kakor je to kdaj koli uspelo Mihaliču. Ze to pove, kako velik uspeh je zabeležil Štritof. ■ Drago je sedaj s 35 leti v vrhunski normi. Po poklicu slušatelj Višje trenerske šole v Beogradu se izredno vestno uri za evropsko prvenstvo v Stockholmu. Doslej je najhitreje tekel leta 1955 in 1956. lani pa je bil nekoliko slabši. Letos se je neverjetno skrbno pripravljal. Spomnim se ga samo iz Kranjske gore. kjer je bil februarja s slušatelji šole na obveznem smučanju. Brez 'godrnjanja je opravil vse obveznosti, nato pa je šel — ko so ostali počivali — še na svoj dolgoprogaškj trening. In ta je izredno zahteven, saj Štritof dnevno preteče tud! po 30 in več kilometrov Z novim rekordom je Štritof Izpolnil tudi normo za evropsko prvenstvo, rta katerem bo torej z ostalimi »modro-belimi« skušal kar najbolj dostojno zastopati jugoslovansko atletiko. Ravenski železarji tekmujejo Pred dnevi se je začelo tekmovanje ravenskih železarjev v nogometu za pokal železarne. Do sedaj so odigrali tele tekme: Elektroobrat : jeklarna (2:2), mehanična B : obrat tehnične kontrole, elektroobrat ■ MIŠ B 4:0, Pri zadnji tekmi se je najbolj odlikoval igralec elektro-obrata, ki je dosegel vse gole sam in tako svojemu moštvu priboril zmago. I. L, »Kam greš?« je vprašal Gjuro. »Ne morem več. Milan je ostal z njim. Po vrsti ga bomo zasliševali.« Gjuro je prikimal. Nato jo pogledal Zal-move roke — krvava sled je rdela nad desnim padlehtjem. Rahlo se je zdrznil. Zaim je to opazil in je podrgnil roko ob hlače. Nato je huknil in odšel dalje. Na pragu je obstal in rekel, ne da bi sa obrnil: »Pa tudi to ne pomaga. Neverjeten odpor. Kratko in malo dvomim, da bo kdajkoli priznal. Bolj in bolj predrzen postaja. Malo prej mi je zapretil, da se mi bo maščeval.« Gjuro se je obotavljal in ni povedal, kaj je imel na umu. »Našo potrpežljivost zlorablja,« je pristavil Zaim. Veter je zajel dež in val hladnih, ostrih kapljic je bušnil skozi vrata. Zaim se je umaknil in si brisal oči. Molčala sta in strmela v motne valove, ki so klokotali po jarku in se razlivali čez cesto. »Veš kaj?« je naposled rekel Gjuro. »Preiskavo bomo preložili za nekaj dni.« Zaim je ostrmel.' Če bii se mu prikazal sam Pavelič, ga ne bi bilo takio iznenadilo. Gjuro je gledal zamišljeno predse, dolgo je molčal, preden je nadaljeval: »Imam vtis, da nam ne bo priznal, a da bi ga ustrelili,' preden se zadeva ne razčisti, ne gre. Konec koncev, četudi bi to storili, je vprašanje, ali bi bil s tem rešen problem sovražne agenture v odredu. To reč moramo dlbgnati do kraja, za to pa je potrebna podrobnejša in daljša preiskava.« Zaim, ki je trudno opiral glavo ria vrata, je rekel, da ga ti argumenti n* prepričajo. Preiskavo je treba nujno nadaljevati, dan in noč, nepretrgano, dokler se ne bo Ivan uklonil. Razumljivo, da zločinec takšnega kalibra, ki se popolnoma zaveda posledic, ne more čez noč vsega priznati. Potem je i opomnil na pripovedi o mučenju v predvojnih zaporih, na pripovedi o ljudeh, ki so jim zabadali žareče igle pod nohte, preden so jim zvlekli prvo besedo priznanja z jezika. Koliko jih je molče prestalo najstrašnejše muke in odšlo pod zemljo, ampak preiskovalce so pustili na cedilu! »Ne trdim, da bomo kmalu uspeli, a ne-smemo mu dati časa, da bi se zbral in pre-dihnil. Jaz sem za nepretrgano zasliševanje.« Stari, hudobni pogled se je spet pojavil v njegovih očeh. Gjuro se je ugriznil v ustnico. >Razumem vse to, — ampak preiskava ne bo nič trpela, če jo odložimo za nekaj dni, dokler ne zberem nekaterih novih podatkov.« Zaim je vprašujoče vzvil obrvi in ni razumel, kakšnih podatkov bi še bilo treba. »Jutri moram v štab odreda,« je nadaljeval Gjuro. »Tam bom ostal, dva, trii dni, dokler ne bom prišel do podatkov iz RomArja. Skušal jih bom dobiti po svojih zvezah.« Zaim, začuden, je zahteval izčrpnejše pojasnilo: »V zvezi z Ivanom?« »Da,« je potrdil Gjuro, »so nekateri novi argumenti.« Zaim ga je nemo gledal. Gjura je preobrazilo neko notranje razburjenje. »Si slišal, da je Ivan omenil Maksa kot svojo povezavo s komitejem?« Zaim je molče prikimal. »Maks,« je rekel Gjuro, blodeč z očmi v daljavo. »Ta nam bo pomagal.« Zaim ni poznal Maksa. Začudeno je majal 7. glavo. Maks je bil heroj. Toda le malokdo ga je poznal. Zato pa so Nemci in ustaši tem bolje vedeli, kdo je Maks. Gjurove oči so sanjavo sijale, ko je pripovedoval o Maksu, — val nepozabnih spominov je polzel pred njegovim duhovnim pogledom. Maksu ni mogel nihče ničesar podtakniti. Maks je. vse vedel, povsod je bil, neomejeni kralj ilegale. Z Gjurom sta bila zaprta še pred vojno. Vse zapore je poznal in se znašel v njih kakor doma. Pred vstajo je napravil prava čudesa. Ustaši so ga zaprli. Pa je pobegnil iz ’ zapora in jim pripravil čudovita presenečenja. Koder se je gibal, niso mogli ustaši zatisniti! oči. Na njegovo glavo so razpisali bajno nagrado. Pozneje so ga ujeli Nemci in obsodili na smrt Tudi njim je utekel, izpod samih vislic. Nato je izginil in ničesar ni bilo slišati o njem. Govorili so, da je padel, in to so vs; verjeli, še -celo v ustaških Listih je bito orno na belem. Danes pa je Gjuro po Ivanu zvedel, da Maks živi in da je v Romirju. Zato ga je tolikanj prevzelo — Maks je živ in razen tega — saj to je pravzaprav povzročilo zmedo v Gjuro- vi glavi — on in nihče drugi je napotil Ivana k partizanom. Če je to res, če je šel Ivan poprej skozi Mateove roke, tedaj ... — Gjuro .se je spet ohladil — Maksa ni mogel nihče potegniti za nos. Še naprej je gledal v Zaima. Lesk osupljive misli mu je lebdel v očeh. Ali pač pomen te misli prodira v Zaimovo zavest? »Ni druge, to moram vsekakor preveriti,« je rekel Gjuro, ko Zaim nikakor ni odprl ust. »Komite bo vedel, kje je Maks.« Zaim pa je upiral pogled v sive, zasenčene daljave. Zenice so se mu močno razširile, menda je uganil, kam meri Gjuro. Debele deževne kaplje so ostale le siva zavesa pred njim in njegove oči so sijale skoraj stekleno. Začela je padati toča, • bele kroglice so odskakovale od tal. Kmalu je bilo pred njima vse belo. Nebo se je strnilo z zemljo. Nato se je streslo ozračje, grmenje se je razlegalo ,čez planino. Vražje hladno Je bilo. Zaim je stisnil glavo med ramena in stopil v sobo. Tisto popoldne so odgnali stražarji' Ivana v Dolnje Gorovo. 23 Kamion je obstal pred jarkom. Šofer je ugasil motor. Stroj jo utihnil, šofer je pomolil glavo. ven, okroglo in rdečo kakor paradižnik, in pogledal proti nebu. Sonce se je skrivalo v oblakih ali pa morda že davno zašlo. To se v temle prekletem nevihtnem vremenu nikoli ne more vedeti, kadar je oblačno. Mrak je že legel, toda še kar dobro se je videlo. Stali so pred vhodom v sotesko, ki-so jo z obeh strani nadkriljevale velikanske gmote, porasle z gozdom. Pot je držala dalje skoz dolgo vijugasto sotesko, nato pa se je stopničasto vzpenjala v planino. »Lahko nadaljujemo?« je vprašal podčastnik. ki je sedel pri šoferju. .Zenska je dvignila oči proti njemu in odkimala. Šofer je nekajkrat udaril s pestjo za seboj. Nato je kriknil: »Izstopi!« Odprl je vrata kabine in izstopil. Zenska za njim. Šofer je ravnodušno segel z roko pod sedež in že je imel v roki kos klobase s kruhom. Čeprav suh kakor komar je bil očitno nenasiten požeruh. Takoj je začel jesti, pri tem pa je sanjavo obračal glavo in tleskal z jezikom. Kamion je pokrivalo gumirano šotorsko platno, ki se je na zadnjem koncu razgrnilo in izpod ponjave so začeli skakati s kamiona fantje v kratkih zelenih dežnih plaščih. Skakali so nestrpno, žilavi in zagoreli, strojne puške so se zatikale ob ogrado in njihovi topi udarci so zvočno odmevali v nemo planinsko tišino »Tiše!« se je pridušeno zadrl podčastnik, ki je stal z žensko pred kamionom. Kratke noge so se mu uvijale v kolenih. Buljil je okoli sebe z očmi, ki so se • polagoma ožile, nato pa so se na lepem spet širile in beločnice so se obračale. Vse to je lahko kazalo strah ali Pa napeto razburjenje. Podčastnik je pokazal z roko proti soteski. Ženska je napravila neumen obraz. »Tam je partizanska vojska.« Na desni, tik ob cesti, se je strmo vzpenjal gozd, presekan s prepadnimi jarki. Podčastnik je napel ušesa: kakor da je nekaj kriknilo tam gori v globini gozda, ali pa ga morda moti sluh? Listje rahlo pošu-meva in zdaj pa zdaj spolzi; kaplja z lista in kane na tla. Zenska topo gleda tja gor. »Ali tod?« jo je vprašal Fritz Rosten in nemo nagnil glavo. Malče je pritrdila in pritegnila robove pisane torbe, ki sd jo je oprtala na hrbet. Vojaki so se na zapoved uvrstili v kolono. Bilo jih je kakšnih dvajset. Resni, zardeli, molčeči obrazi, v razprtih sinjih očeh jim je sijala nekakšna pritajena budnost, prežaaje. Bili so gibkih životov, bila je to nekakšna posebna priučena gibčnost, v kateri mišice in, čuti navidezno mirujejo, so pa venomer riapeti im občutljivi za najmanjši vnanji dražljaj. Oboroženi so bili kar naj- bolj različno, od strojnih pušk do bomb, nožev in kompasov. Zena je stopila naprej v gozd, podčastnik Rosten za njo, nato vojaki v gosjem redu, na razdaljo, ki je vsakemu posamič dopuščala nagle, iznemadne skoke in manevre To je bila posebna enota, tako imenovan: trup, udarna skupina, nalašč izvežbana in opremljena za bliskovite vdore v globine sovražnega ozemlja. Vzpenjali so se počasi in trudoma. Razmočena zemlja je drsela pod nogami, čevlji so se ugrezali v mehko blato. Vojaki so se morali na močni strmini sklanjati, z rokami so se lovili za drevje in veje. Vzpenjali so se v tišini, ki je mehko vsrkavala sleherni šum. Zdaj pa zdaj so obstali, prežali budno predse, ženska pa je medtem stopila naprej, da se je razgledovala in prisluškovale spoznavala okolico. Nato se je vrnila, molče dajala znamenja z roko in trup je vnovič krenil naprej, previdno to neslišno, vijoč se skozi] goz^ kakor kača. Fritz Rosten je bil ves prevzet. S pištol v roki se je prebijal naprej, plazeč se ob skrivnostnem pošumevanju drevja. Ce je oo kod šinila ptica, ki je šumno in iznenadne prhutnila s perutmi, se mu je v grozi spači' obraz, silen strah pa mu je naelektrizira’ živce. Pridržano ječeč je upiral razprte oč; v neskončno skrivnostni in prostrani gozd Po nekaj urah so imeli dušo že kar v nosovih. Trup je spodrseval in padal, blaten, prepoten in izčrpan,, tavajoč skoz temo, neslišno ječeč, roke so tipale naprej in okoli, drug drugega so čutili po dihanju in zadahu, moči so jim pojemale, živci so otopeli gozd je izgubil svojo čarobno moč prividov šli so dalje po nagonu živali in divjakov po tisti neskončno svobodni smeri, ko duh spi kakor mrtev, oči pa brezumno tavajo naprej, Samo ženska je pokazala vražjo vztrajnost. Vzpenjala se je lahkotno kakor srna. vodi! jo je nekakšen poseben vild, ki se je tudi znal ogniti nevarnim krajem in partizanskim strahovom •Tovariši, vprašam vas, če se ^minjate tistih dni, ko so hašo deželo zasedli okupatorji Jn ko so začeli zapirati naše najboljše sinove —?« Delavski svet je pogledal direktorja, kot bi bil le-ta obleke! rdeč žametast suknjič. Takšni nagovori niso bili več v modi. Ker so sami vsebovali odgovor, nanje n; bilo treba odgovarjati. •In nadalje vas vprašam, to-Varši, če kdo dvomi v moje za-*luge v dneh naše domovinske toda mislim, da ne boste oklevali, kajti podobnost — pa kaj pravim podobnost! — je preveč očitna, da bi se bilo mogoče motiti.« Razdelil je romane in seja ie bila zaključena. Vojske, ko je šlo tako rekoč za obstanek majhnega naroda?" Ista molčeča reakcija. Počakati je bilo treba, da bo tovariš direktor »prešel na stvar«. In tovariš direktor je »prešel na stvar«. •Tovariši, danes pa se najde človek, toda ne morda navaden, zabit, preprost, omejen, ali morda prostaški človek, ne, tovariši, temveč človek, intelektualec, umetnik tako rekoč, Pisatelj, ki sem ga do včeraj občudoval zaradi njegove izredne ustvarjalne moči in ta človek, tovariši — me blati na najbolj nizek način, žali me tako, da tega ne bom molče Prenesel.« Direktor si je oddahnil in iz-Pil kozarec vode. Delavski svet je še vedno molčal. Kaj pa naj bi tudi rekel? Direktor je pričel šele na začetek »stvari«. •V svojem najnovejšem romanu, tovariši, v delu »Veliki in mali«, je opisal ta pisatelj življenje majhnega industrij-skega kraja. Opisal je delavce, kmete, obrtnike, stare tržane in direktorja. In tovariši, orisal ,ga je tako, da ni nobenega dvoma, kateremu trgu, kateri tovarni in kateremu direktor-jn je opis namenjen, čeprav je Po pisateljski navadi imena zamenjal in poskusil zaviti nekatere stvari tako, da bi jih ne bilo mogoče zamenjati z dejanskim stanjem.« •Tovariš direktor,« je počasi začel predsednik delavskega sveta, »takšna stvar seveda ne nrore kar tako v pozabo in če to vse to res, boste pisatelja gotovo tožili.« To ja bil glas ljudstva. To to bilo tisto pravo. Direktor je odločno pokimal in mignil zapisnikarici, ki je prinesla iz njegove pisarne debel zavoj in ga položila predenj na mizo. Člani sveta so se spogledali in predsednik je nadaljeval: •Zato pa menim, preden bi Podvzeli ta korak, menim, da bi morali nekateri člani sveta Pfebrati tisto knjigo in bi potem tovariša direktorja lahko Podprli, Nekoč sem bral, da je zelo težko dokazati pisatelju, da je mislil prav tega in niko-Sar drugega. Skratka, men:m, . da je zelo kočljivo, tožiti pisatelja zaradi razžaljenja časti.« •Tovariši, mislil sem na to in — evo t « direktor je raz-vil zavoj, ki ga je prinesla zapisnikarica. Kupil sem pol du-pata izvodov romana »Veliki in mali« in jih predajam vam, tovariši, da delo pazljivo pre-• berete in se odločite, če me bo-ste podprli, moralno podprli, Nikoli se še ni v trgu tako bralo kot tiste dni. Nekateri so se smejali, nekateri so odkimavali, drugi so izpisovali podobnosti, tretji so komaj čakali, da pridejo na vrsto pri branju, četrti so knjigo sami naročili in peti so izvedeli, da je razprodana. V nekaj dneh so se knjige spremenile v »Špeh« in ko jih je direktor na prihodnji seji videl takšne, je zadovoljno pokimal: »Vidim, da ste vzeli zade«o tako, kot’ jo je treba jemati. Torej, tovariši, kako se vam zdi — kakšna je podobnost?« »Velika,« je rekel predsednik delavskega sveta in se ozrl po podporo k članom, ki jo je takoj dobil: »Velika!« je bila soglasna sodba. »Dobro, tovariši in zdaj bomo šli od točke do točke. Tovarišica bo sestavila zapisnik in vi ga boste podpisali.« Delavski svet se je strinjal. »Začnimo s pokrajino, tovariši. Živimo v hribovskem svetu in če bi pisatelj postavil dogajanje v ravnino, mu ne bi mogli nič. Toda on piše na strani 1: »... z brega bi lahko pljunil na breg ...« torej smo s tem že bliže nam. Tule sem prinesel s seboj zemljevid Slovenije.« Razgrnil ga je po mizi in glave so se sklonile nadenj kot štab, ki pripravlja bitko. »Toda tovariš direktor,« je rekel najmlajši član, bi mu je bilo domoznanstvo najbolj žive v spominu, »tričetrt Slovenije je takšne, da bi lahko pljunil z brega na breg«. »Točno!« je rekel direktor, »povsem pravilno. Toda s tem je izključeno Prekmurje in Dolenjska in to je precej, kajti pisatelj dalje pravi, da po najvišjih vrhovih sneg nikdar ne leži dalj kot do srede aprila in da so planinske koče tako nizko, da že v maju predstavljajo krčme za tiste, ki imajo čas in denar — torej je s tem izključena vsa Gorenjska.« »Ne vem,« je rekel nekdo. »Zdi se mi, da so koče tudi na Gorenjskem nizko in ...« »Drži,« je rekel direktor dobrohotno, »toda pozabili ste, da je na Gorenjskem do takšnih koč mogoče priti z avtomobilom, medtem ko pisatelj tega nikjer ne omenja.« To je bil močan razlog in črtali so vse področje Alp. »Tovariši, velika mesta odpadejo. In s tem, da opiše trg. so izključena tudi mesta kot Celje, Velenje, Slovenj Gradec in Ravne.« Opravil je to tako, kot so delali Nemci z Rusijo na vaških zemljevidih. »Menda ni treba ponavljati, tovariši, da je pisatelj preveč pameten, da bi imenoval tovarno z njenim pravim imenom in navajal izdelke, ki jih proizvajamo. Ce bi mi, recimo, izdelovali krpmpe in lopate, bi on rekel, da izdelujemo plenice ali čokolado, ne? To je jasno. Torej je navedba, da izdelujemo orodje, samo slepilo, finta, ker je pač takšnih tovarn precej, toda mi vemo bolje.« »Kaj pa, če res misli tovarno orodja?« »Na začetku drugega poglavja,« je vzvišeno rekel direktor, »opiše direktorja, kako pelje v avtomobilu družino na sprehod. Evo! In zdaj vas vprašam, tovariši, če ima kateri koli direktor katere koli tovarne orodja avtomobil?« Bilo je res. »V tretjem poglavju nadrobno opiše trg. Pustimo urbanistiko in arhitekturo. Kot izobražen mož lahko pisatelj po mili volj: sestavlja mesta na papirju. Važni so ljudje. Kako dobro ie opisal našega župnika! Kako ie opisal starega špekulanta Korena! Kako je opisal avtoprevoznika, ki- mu vsi davki še‘vedno nič ne moreio in ie bogatejši kot kdaj koli prei ...« »Tudi delavce je dobro opisal,« je rekel ponižno najmlaj-ši član. »Rekel je, da še vedno nimajo spodobnih stanovanj, da so še vedno premalo izobraže- ni, da premalo dajo na izobrazbo otrok, da vsako soboto pijejo in hodijo v prostem času kmetom odsluževat krompir...« »Točno, tovariši, dokaz več. To je tako značilno za naš kraj, da ni mogoče mimo tega Torej, da povzamemo zaključek: vi se strinjate z menoj v tem, da je pisatelj mislil prav naš kraj in nobenega drugega?« »Jaz bi,rekel drugače,« se je oglasil predsednik delavskega sveta. »Pisatelj je mnogo stvari zadel, vendar je tudi drugje lahko tako. Na primer Črešnjevec ...« »Ima tam direktor, avtomobil? Ima dva otroka? Ima dva fanta? Ima ženo, ki vsak mesec mfenja služkinjo? Je morda njihov direktor, preden se je naučil šofirati, pokvaril dva avtomobila? (Vsakdo ve, da je bil avtoprevoznik pijan kot krava, da je nepravilno prehiteval in sem proti njemu pravdo dobil.)« Člani so kimali. »Torej s tem misli mene tovariši. Mene! Piše, da vozim dekleta s seboj v Maribor. Piše, da ustavljam študentke na cesti. Očita mi razvratnost, to-, variš!, in to je napad na mojo čast in na čast tovarne in na vašo čast, tovariši. In naprej, tovariši, trdi, da moja fantiča zviška gledata vaše fantiče, ker se lahko vozita z avtomobilom, vaši pa ne. Trdi, tovariši, da smo direktorji nov razred, da bomo do smrti direktorji, da bodo inženirji do smrti inženirji. Povsem neprikrito kaže na razlike med vašim in mojim načinom življenja in pravi, da bo moja žena vedno gospa.« »Poznam pisatelja, tovariši,« je nadaljeval direktor, ko se je bil okrepčal s kozarrem vode in opazil morečo tišino, ki jo je povzročil. »Poznam pisatelja in vem. da je iz premožne družine in da je v njegovih besedah čutiti nevoščljivost odrinjenih, ki so za vedno potisnjeni ob stran. V tej nevoščljivosti ne pozna več mej za svojo domišljijo ne objektivnosti. »Tovariš direktor, saj vam pisatelj ne očita nepoštenosti On samo pravi, da položaj spremeni človeka, da ga oblikuje. Tako sem vsaj jaz razumel knjigo...« »Ponavljam vam, tovariši, da je to pogrešna resnica, toda ne v taki obliki, kot jo je navedel pisatelj. Naša dežela raste, tovariši. Ni močne države brez tovarn, ni tovarn brez direktorjev in ni direktorjev — brez avtomobilov. Reprezentanca konkurenca, eksport, import. tovariši, devize! Mislim, tovariši, da je vse to jasno, da o tem vsak dan pišejo časniki So ljudje — priznam —, ki svoj položaj izkoriščajo. Toda tovariši, ali je to mogoče reči zame7« Ne, tega ni bilo mogoče reči in sejo so precej nepričakovano in brez nadaljnjih raziskovanj zaključili. Člani delavskega sveta so bili zadržani in zamišljeni. Tovariš direktor naj toži. Oni bodo povsod in vedno izpovedali, da je tovariš direktor dober tovariš direktor. Toda oni ne vidijo, da bi pisatelj tovariša direktorja žalil namenoma ali da bi ga sploh žalil* Vedno m povsod bodo zato izpovedali vse dobro o tovarišu direktorju in želijo mu, da bi tožbo dobil, toda podpisali je raje ne bodo. Nazadnje je pisatelj tudi pisal, da. delavci veliko preveč pijejo, da so premalo zavedni, da premalo izkoriščajo možnosti, da bi se izobrazili, pa ga zaradi tega le ne bodo tožili, ker je v marsičem zadel žebelj na glavo. To je malo pokvarilo bojevito vzdušje jn direktor je zaklical za odhajajočimi; »Naj se pripravi. Opral se bom. Ste vse zapisali, gospodična? Dobro! Naj se pripravi!« x Pisatelja knjige »Veliki in mali« je! tožilo 18 direktorjev, 10 inženirjev, 3 špekulanti. Izid razprave ni znan. Pisati Ij je pred kratkim izdal zbirko zelo ljubkih pravljic. Marijan Kolar Občanom v Poljčanah čestitaio k občinskemu prazniku 15. juniju: »Zadružno lesno podjetje« — Poljčane' »Gostišče Dravinja« — Poljčane »Parno pekarna« — Poljčane »Elektro-lnstalacije« — Poljčane »Mehanična delavnica« — Poljčane »Kamnolom Boč« — Poljčane »Tobak«, trgovsko podjetje — Poljčane Plfe -Fone SELIŠKAR RISE-MARJANCA JEMEC mmmR štfv. 20 ’ 1 2 3 4 5 6 u 7 a 9 10 u 11 »5 im is u m 17 si te 19 m 10 «1 ii 'U m 23 m 14 m IS m u »T 20 m JS m 30 3i ig 35 m 34 5T~~ m 33 m 37 m 39 40 J® M *T7 63 133. Čeprav je bil Martinček silno navezan na mulo, si je vendar želel, da bi postal pravi borec. Mulovodec je pač mulovodec, tudi takih je treba v brigadi, toda gonjač je vedno zadaj. Kaj storiti? Zamišljeno je krevsal za svojo mulo in komisar Janko je vedel, kje Martinčka čevelj žuli. Pa si je mislil: Vse ob pravem času! Fant bo kmalu pokazal, kaj zna in kaj zmore. 134. Nekoč je dobila brigada povelje, da mora pohiteti na pomoč hrvaškim partizanom. To je bil dolg in težaven pohod čez hribe in doline, čez potoke in reke in mimo sovražnikovih postojank. Martinček je imenitno skrbel za svojo mulo in če je bilo treba, je poprej našel hrano za mulo kakor zase. Tudi spal je ob muli, kajpak pod smreko, oblečen in z glavo na nahrbtniku. 135. Spanja je bilo malo, kajti vojska na pohodu ne pozna miru. Vojski se vedno mudi. In tako so prišli do Kolpe, ki je po nalivih prestopila bregove. Ob bregu je bil en sam čoln in še ta vegast in preluknjan ko beračev čevelj. Toda zapoved je zapoved in partizanska vojska se ni smela ustrašiti zaprek. Z veliko težavo so prepeljali po osem in osem borcev na drugi breg. „ • ---avuo: 1. delo, opravilo; '' Povelja; 14. 'moreč, teipčeik; 15. tovariš na potovanju, 16. vrtni Srm z graadičastiimi plodovi; 17. tesa, goličava; 18. okrajšava za ‘Primer«; 19. dlraig kamen; 20. PBjsiljemost v izrazu, izumetničenost (ljudsko tudi: lepo ve-leinje); 21. pod; 22. pevski zbor; 3. dežnik pri narodni noši; 24. zblfcma bakra in kositra; 25. le-®č'tta posoda za pitanje živali; • kovina za zaščitno prevleko drugih kovin; 27. privlačnost; • močno deževati; 30. ognoji-'ev rane; 32. formularji; 34. okrajšave; 35. del telesa; 36. «ni plod;-37. bajeslovje; 38. n®i3večje finsko jezero; 39. spre-mamba stika; 41. oblika pamož- glagola; 42. država v se-^®®ni Afriki; 43. zločin, hudo- 3- hrvaški šahovski moj-p> 4. poziv; 5. spona; 6. šesta m trdija brka aoeeede; 7. obed; 8. glasbena igra; 9. važno živilo; 10. očka; 11. oznaka za neznanca (dva enaka soglasnika); 12. državništvo; 13. tujka za filmsko platno; 15. stalna Oblika pesnitve (rmnož.); 17. obdelovati s paro; 20. žensko ime (tudi: bolgarska reka); 21. raztresam; 23. človek, ki molze kravo; 24. prvotni prebivalec Britanije; 26, lepšam; 27. mučim, ubijaim; 28. mornar, ki usmerja ladjo; 30. čistiti perilo; 31. gozdna ptica; 33. tovarna barvil v Celju; 34. . duhovščina; 36. naš največ otok; 40. oziralni zaimek. REŠITEV KRIŽANKE ŠTEV. 19 Vodoravno: 1. boikali, 7. prekop, 13. anatom, 14. rezilo, 15. letos, 16. pokoj, -č, 17. imam, 13. potep, 19. bi, 20. siiir, 21. zabit, 22. krt, 23. t. m., 24. kalin, 25. uran, -i, 26. Poreč, 27. stoli, 28. klopot, 30. števec, 31, arkada, 32. rokice. 136. Preostala sta samo še mula in Martinček. Mule nikakor niso mogli spraviti v čoln; bala se je. Tedaj je Martinček vso robo z njenih pleč znosil v čoln, kajti nič se ne ve, kaj bi lahko mulo pičilo. Z lepim prigovarjanjem jo je le spravil v čoln. Toda brž ko se je čoln odmaknil od brega in se zazibal, je mula skočila v vodo. Martinček se je brez pomisleka pognal za njo. 137. Mula je pričela plavati, Martinček pa se je je držal za rep. Tok deroče vode ju je gnal po strugi navzdol, toda nekaj sto metrov od broda sta le dosegla nasprotni birg in srečno prilezla na suho. Če bi imela mula svoj tovor na sebi, bi prav gotovo utonila. »To je mrha, ne pa mula!« je zabavljal Suhač in se na vse grlo smej,al Martinčku, ki je bil moker ko miš. 138. Komisar Janko, ki se je močno bal za Martinčka, ko je z mulo plaval po deroči vodi, je slišal tega Suhača in ga je vprašal: »Ali se ti ne zdi, da je Martinček pametno ravnal, ko je rešil dragoceni tovor?« »Oh, oh, oh, tak mulovodec, saj bom od srneJut počil!« je javskal Suhač. »Jaz bi že naučil mr(w pokornosti!« dbane& Mo jutii cino Ko so pred mesecem in toliko izšli v moskovskem mesečniku Komunist prvi napadi na načrt programa ZKJ, so dejali, da gre za dobronamerno kritiko. Zdaj, po enem mesecu in toliko, pa je s te »kritike« odpadla vsa politura in na dan je prišlo zarjavelo J resolucijsko orožje, ki je že pred desetimi 1 leti prineslo toliko škode mednarodnemu | delavskemu gibanju. Kakor takrat, sp je tudi to pot kaj kmalu I izkazalo, da ne gre za nikakršno marksistič- i no kritiko, pač pa za politični in gospodarski | pritisk na Jugoslavijo z namenom, da bi jo I očrnili pri svojem ljudstvu in pa odvrnili z ? njene neodvisne poti. Samo nekaj primerov zadostuje, da spo- j znamo, kakšne sorte načelnost in resnicoljub- | nost krasi naše kritike. Pred tremi leti je Bulganin ob navzočnosti j Hruščeva podpisal beograjsko deklaracijo, ki med drugim pravi, da se bosta obe vladi »držali načela medsebojnega spoštovanja, ne-vmešavanja v notranje zadeve iz katerihkoli razlogov, gospodarskega, političnega ali ideološkega značaja«. Sovjetska vlada je letos iz političnih razlogov že drugič odpovedala dve gospodarski pogodbi, s katerimi se je bila obvezala, da bo Jugoslaviji dala pomoč v obliki kredita. O programu ZKJ in o političnih stališčih Jugoslavije so do zdaj v Moskvi, Pekingu in drugod potrošili že tone tiskarskega črnila. Toda svojih bralcev niso doslej seznanili niti z eno črko programa ZKJ in splošnih stališč Jugoslavije, ki jih tako vneto napadajo. Nikita Hruščev pred tremi leti: Težnja Jugoslavije, da razvije odnose z vsemi državami tako na Zahodu kakor na Vzhodu, ima popolno razumevanje pri nas. Nikita Hruščev letos:.... nemogoče je istočasno izogniti se vprašanju, ki po malem zaskrbljuje vse poštene komuniste, zakaj imperialistični voditelji, ki se trudijo, da bi izbri- J šali socialistične dežele z zemeljske oble in uničili komunistično gibanje, istočasno finansirajo eno izmed socialističnih držav in ji nudijo obiine kredite in miloščino. Nikita Hruščev samo nekaj dni kasneje ponuja Eisenhoweru obilno trgovinsko izmenjavo med ZDA in Sovjetsko zvezo in predlaga, naj bi Amerika dala Sovjetski zvezi dolgoročne kredite. Nikita Hruščev letos: Kritika ^Kominfor-ma, izrečene leta 1948 na račun Jugoslavije, so bile v osnovi pravilne in so ustrezale koristim revolucionarnega gibanja. Nikita Hruščev pred tremi leti: Iskreno obžalujemo, kar se je zgodilo in odločno zavračamo vse, kar se je nakopičilo v tej dobi ... Temeljito smo proučili materiale, na katerih so temeljile hude obtožbe in žalitve, ki so biie takrat usmerjene proti voditeljem Jugoslavije. Dejstva govorijo, da so te materiale sfabrieirali sovražniki ljudstva, preziranja vredni agenti imperializma, ki so se s prevaro vrinili v vrste naše partije. Nikita Hruščev je nedavno prišel na kongres bolgarske partije samo zato, da bi napadal Jugoslavijo. Ves kongres je bil posvečen — ne problemom bolgarske partije in dežele — pač pa tekmovanju, kdo bo povedal več o jugoslovanskem revizionizmu. Vsa ta gonja pa je potrebna zato, ker vodi Jugoslavija neodvisno in izvenblokovsko so- I cialistično politiko in ne dovoli nikomur, I bi jo odvrnil s te poti. D. K. ] Naša vlada je izročila sovjetski vladi noto, v kateri pravi, da je le-ta dolžna izpolniti obveznosti, ki jih je prevzela s pogodbo. Zato Jugoslavija ne more pristati na odgoditev sporazuma, po katerem bi morala Sovjetska zveza dati Jugoslaviji kredit v znesku 285 milijonov dolarjev za izgradnjo tovarne dušičnih gnojil in aluminijskega kombinata. Če to stališče Jugoslavije ne bo upoštevano, bo Jugoslavija prisiljena zahtevati odškodnino za prizadejano škodo. Predsednik francoske vlade De Gaulie je obiskal Alžirijo, kjer je napovedal popolno spojitev te dežele s Francijo. Alžircem je obljubil odpravo neenakopravnega položaja, ki so !!!■ imeli do zdaj. Napovedal je tudi splošno ljudsko glasovanje o spremembi ustave. Odločno pa je zavrnil zahteve Alžircev po neodvisnosti. Njegovi načrti niso nesprejemljivi samo za Alžirce, marveč tudi francoski kolonisti niso z njimi zadovoljni. Ce dobijo Alžir-ci enake pravice, tedaj bi kolonisti izgubili svoje prednosti in koristi. De Gaulie je vse alžirske zadeve obdržal zase, za svojega namestnika pa je postavil generala Salana. Odborom narodne rešitve je prepovedal vršiti oblast. Pričakovati je, da bodo fašistični elementi pritiskali nanj, da popusti njihovim zahtevam. Njegov položaj je odvisen od podpore, ki mu jo bo nudila armada. Med Veliko Britanijo in Islandijo se je vnel spor zaradi ribolova. Islandija je namreč razširila področje obalnega morja, kjer nimajo pristopa druge ribiške ladje. Velika Britanija je zagrozila, da se bo z vojaško silo uprla tej prepovedi. Spor je dvignil dosti prahu, ker gre za državi, ki sta obe članici Atlantske zveze. Sovjetska vlada je pristala na ameriško ponudbo, da sodeluje na konferenci, kjer bodo razpravljali o mednarodni pogodbi za izkoriščanje Antarktike v miroljubne namene. Predsednik sovjetske vlade Hruščev je poslal Eisenhoweru pismo, v katerem predlaga izredno razširitev trgovinske izmenjave med obema državama. Sovjetska zveza je po besedah Hruščeva pripravljena nabaviti v ZDA velike količine raznega industrijskega blaga ter v zameno ponuja surovine, ali pa naj bi ji ameriška vlada odobrila dolgoročne kredite. Washington je obiskal zahodnonemški zunanji minister von Brentano. Z Dullesom je razpravljal o mednarodnem položaju in o ameriško-nemških vprašanjih. Kaže pa, da se nista dosti kaj sporazumela, ker je von Bren,-tano odpotoval dva dni prej, kot je bilo določeno. Izgovoril se je, da mora doma sprejeti novega de Gaullovega zunanjega ministra, ki }e bil do zdaj veleposlanik v Zahodni Nemčiji. Delavec v deželi pod At asom Maroški delavski razred je med vsemi deželami Afrike in Srednjega vzhoda najštevilnejši in tudi najbolje organizran. Njegove akcije so usmerjene predvsem na odpravo ostankov kolonializma, na umik francoskih in španskih čet z maroškega ozemlja kakor tudi na ukinitev ameriških letalskih oporišč v tej deželi. Ko podpirajo vlado sultana Mohameda V., maroški delavci in njihova sindikalna zveza U. M. T. opozarjajo na pereče domače socialne probleme. Sultan je — Maroko je absolutna monarhija — sicer kmalu po proglasitvi neodvisnosti Maroka pripoznal delovnim ljudem pravico do sindikalnega združevanja, zagotovil prek vlade sklepanje kolektivnih pogodb in izdal vrsto ukrepov na področju socialne zakonodaje, toda problemi, izvirajoči iz družbene strukture te dežele, predvsem iz velikih socialnih razlik — so ostali in terjajo čimprejšnjo rešitev. Poglavitna problema sta izkoriščanje kmetijskega proletariata, ki živi, kot pravi maroški, sindikalni voditelj, »v mnogih delih dežele še v takih razmerah, ki meje na suženjstvo«, ter več ko 250.000 brez-poslenih. Oglejmo si najprej položaj kmetov, bajtarjev in kmečkega proletariata. Od blizu deset milijonpv Maro-kancev je sedem milijonov kmetov. Od tega je 15 odstotkov veleposestnikov in srednjih kmetov, 25 odstotkov je bajtarjev, tri petine pa je poljedelskih delavcev, ki sploh nimajo zemlje. Malone štirje milijoni poljedelskih delavcev so že sami po sebi velik socialni problem. Toda poglavitno je brezobzirno izkoriščanje, na katerega so obsojeni. Ti ljudje morajo sklepati zase neugodne delovne pogodbe — dostikrat ustno — tako imenovane kames, na podlagi katerih jim da velepo sestnik na razpolago zemljo, orodje in seme, delavci pa dobe petino letine. Poljedelski delavec zasluži dnevno za deseturno delo 100 do 200 frankov, vendar je večina plačana v naravi, s kmetijskimi pridelki, s čimer so možne nadaljnje zlorabe. Prostih dni ne pozna. Ti ljudje žive v na hitro roko izdelanih bajtah iz teptane zemlje, postavljenih blizu gospodarjeve hiše. Kruh je njihova glavna hrana, nesladkan čaj iz mentinih listov glavna in pogostokrat edina pijača. Felahom, bajtarjem in malim kmetom se ne godi dosti bolje. Hektarski donosi na njihovi krpi zemlje so namreč dva do trikrat manjši od donosov na veleposestniških poljih, ki jih obdelujejo bolj ali manj moderno. Spričo vsega tega je velikega pomena načrt, ki ga je U. M. T. — ta šteje okrog 400.000 poljedelskih delavcev — predložila maroški posvetovalni skupščini. Zdaj ga uresničujejo na enem milijonu juter zemlje. Gre za zadružne skupnosti, ki naj bi ublažile najbolj kričeče socialne razlike, povečale produktivnost dela z uvedbo agrotehničnih metod in izšolale mlade kmete. V mestih je v približno 2200 podjetjih zaposleno okrog 200.000 delavcev. Glavne panoge predelovalne industrije so: kemična industrija, predvsem tovarne umetnih gnojil, tobačne, sladkorne in tekstilne tovarne, usnjarne in steklarne ter industrija ribjih konzerv. Slednja je najmočnejša, saj zaposluje 10.000 delavcev. Tekstilcev je 7500, v tobačnih tovarnah pa dela poldrugi tisoč delavcev, od tega polovico Evropejcev. V okoli sto tovarnah kovinske in strojne industrije ter v elektrarnah je zaposleno kakih 15.000 delavcev. Gradbeništvo se je po vojni precej razvilo. To velja zlasti za velika javna dela. Tako je bilo leta 1953, še pod francoskim protektoratom, zaposleno pri gradnji cest 162.000 ljudi. Kasneje je šte- vilo pri javnih delih zaposlenih delavcev padalo, tako da jih je bilo leta 1956 samo še 70.000. Sindikati se morajo ukvarjati tudi s problemom proletarizacije maroških obrtnikov. Le-ta je posledica naraščajoče industrializacije. Maroko ima okrog 2000 obrtnih mojstrov, ti pa milijon pomočnikov in vajencev. Njihovo orodje je v bistvu prav takšno, kakršnega so uporabljali njihovi dedi in pradedi. Maroški sindikati se spričo vsega tega bore za boljše kolektivne pogodbe in zoper brezposelnost. Število brezposelnih je namreč preseglo četrt milijona. Vladna dotacija tega problema ni mogla odstraniti, ker Maroko še ne pozna rednih podpor za brezposelne. Kar zadeva minimalne mezde, veljajo še francoski zakoni. Zdaj znaša minimalna urna mezda 66.90 maroških frankov. Sl. M. 20 DNI ZEMLJEVID MAROKA KI SO PRETRESU FafelliiSKO REPUBLIKO Ob pozornosti vsega sveta je Francija preživela 20 burnih dni, kakršni niso ravno pogosti v zgodovini kakšnega naroda. Vsak dan posebej je bil poln dramatičnih dogodkov. Včasih se je zdelo, da je dežela tik na robu državljanske vojne. Vsak dan je postajalo tudi jasneje, da vse niti v tem dramatičnem razpletu francoske krize vodiju k de Gaullu. KOLUMBIJA: PREPOROD SINDIKATOV Odkar je v tej južnoameriški deželi znosnejši režim, so se tudi sindikati ponovno razmahnili. Minilo je leto dni, odkar je vojaška junta ob pomoči meščanskih strank in klerikalnih krogov strmoglavila tedanjega predsednika Kolumbije generala Roj asa Pinilla (izg. Robasa Pinilja). Za'njegove diktature je imelo delavstvo, zlasti kmetijsko, težaven položaj, delavske organizacije pa'niso mogle prosto in neovirano delovati. Ko je Pinillu bila zadnja ura, se je obrnil na delavce in jim obljubil, da jih bo njegova vlada ščitila pred »delodajalci in oligarhijo«. Njegov poziv pa ni naletel na odmev; delavci so imeli dovolj vzrokov, da so bili ogorčeni nad njim, čeprav je v določeni meri razvil domače gospodarstvo. Po strmoglavljenju Pinilla so v Kolumbiji znova začeli obnavljati sindikalno gibanje, saj je to po Pinillom malone docela zamrlo, še bolj pa med vladavino njegovega predhodnika Gomeza, znanega pro-fašističnega diktatorja. Doslej so v glavnem obnovili dve najmočnejši sindikalni organizaciji: UTC — Zvezo kolumbijskih delavcev in CTC — Konfederacijo delavcev Kolumbije. UTC je katoliško usmerjeno gibanje, ter je vedno težilo za kompromisi; zato je lahko delovalo celo v omejenih pogojih diktature. Takšna usmeritev zgolj na ekonomsko-socialne zahteve, pri kateri so bili vedno pripravljeni skleniti kompromis, je seveda dala tudi omejene rezultate. Druga sindikalna organizacija — CTC — je bila dosti bolj borbena in je tudi imela večji vpliv na delavce. Toda v njenih vrstah je prišlo do razkola in tako sta nastali dve sindikalni organizaciji. Nekaj delavcev je ostalo v stari sindikal- Dobra karikatura je včasih zgovornejša in ostrejša od gostobesednega peresa. Njena satirična ost sega globlje in zadeva večkrat v živo kot še tako dolgovezen komentar. Prav zato pa je to ena najbolj priljubljenih časnikarskih zvrsti, ki jo gojijo vsi časopisi po svetu. Te dni polni ime generala De Gaulla vse strani časopisja. Poročila, članki in komentarji obravnavajo prihod generala na oblast, razpravljajo o njegovih ukrepih in ugibajo o njegovem političnem programu in s tem v zvezi tudi s prihodnostjo Francije. Svojo »besedo« so rekli tud' karikaturisti. Z nekaj ostrimi, zajedljivimi potezami so izpovedal; svoje mnenje o generalu De GauSiu in o njegovi vlogi v francoskem političnem življenju. Nekaj najuspelejših karikatur smo ponatisnili tud; m; za naše bralce. ni organizaciji, ki je obdržala ime CTC, drugi pa so ustanovili novo sindikalno organizacijo — Neodvisno konfederacijo delavcev Kolumbije — CITC. V tej drugi organizaciji so imeli odločilen vpliv člani KP. Razlogi za razcep so bili politični, povod zanj pa je bilo različno gledišče na članstvo v mednarodnih sindikalnih organizacijah. Pristaši KP so vztrajali, naj bi CTC še nadalje ostala včlanjena v Svetovni sindikalni federaciji, ki združuje sindikate vzhodnoevropskih dežel in sindikalne organizacije na Zahodu pod vplivom komunistov. Drugi sindikalni voditelji pa so terjali priključitev k Mednarodni konfederaciji svobodnih sindikatov, v kateri so včlanjeni sindikati kapitalističnih držav in nekaterih kolonialnih in polkolonialnih dežel. Tako je blokovska politika tudi v daljni južnoameriški deželi zasejala seme razdora v delavsko gibanje. Takšna razcepljenost je seveda koristila samo velikemu kapitalu in skrajnim nazadnjaškim krogom. To so končno sprevideli tudi v vrstah sindikalnih voditeljev obeh razdeljenih organizacij. Tako je pred kratkim eden voditeljev bivše CITC 'zelo kritično govoril o sektaškem stališču sindikalnih -vodij CITC. Zato je zelo verjetno, da CITC ne bo obnovila dejavnosti kot posebna organizacija, marveč se bo njeno članstvo vključilo v CTC. Sele tedaj bo tudi postalo jasneje, kakšen program bo zavzela CTC na ekonomsko-socialnem področju in v političnem življenju dežele. Prav tako bodo na dnevnem redu tudi odnosi s katoliškimi sindikati UTC. Čeprav ni verjetno, da bi prišlo do spojitve teh dveh organizacij, pa bodo velike naloge pred celotnim delavskim razredom narekovale, da delata združeno. Čeprav so po zadnjem državnem udaru nastale znosnejše razmere v deželi, bo vendar prišlo še do ostrih spopadov s konservativnimi političnimi in družbenimi silami, saj so te v Kolumbiji še vedno zelo močne. O tem priča tudi vrsta nedavnih stavk v prestolnici Bogoti (šoferjev, rudarjev, prosvetnih delavcev, poštnih uslužbencev itd.). Za uresničenje zahtev sindikalnega gibanja — zvišanje mezd zaradi povečanih življenjskih stroškov, zajamčenje demokratičnih pravic za delo sindikatov (vsi odloki diktature, ki omejujejo te pravice, še niso ukinjeni), izpustitev priprtih sindikalnih voditeljev in zboljšanje socialnih in delovnih pogojev — bo potemtakem treba še precej vztrajnega in žilavega boja. GOOOL!!! Ne bo odveč, če se na kratko ozremo na teh 20 dni, ki so tako občutno pretresli Francijo. # 13. maj. Francoski parlament razpravlja, ali bi zaupal sestavo nove vlade Pierru Pflimlinu. Sredi razprave pade novica, da so v Alžiru francoski padalci pod vodstvom generala Massuja in ob sodelovanju kolonistov zasedli guvernerjevo palačo. Oklicali so »odbore narodne rešitve« in s tem odpovedali pokornost vladi v Parizu. Zahtevali so, naj pride na oblast general de Gaulie. Naslednjega dne je predsednik republike po radiu pozval zarotnike, naj se podredijo pariški vladi. Novi predsednik vlade Pfli-mlin je sestavil svoj kabinet. 15. maja stopi de Gaulie v javnost. Pripravljen sem sprejeti oblast v deželi, je izjavil. V Alžiriji so mu uporniki priredili manifestacije. Takoj naslednji dan se je sestal parlament in dal predsedniku vlade posebna pooblastila za vzpostavitev reda. Vlada je postavila v hišni zapor nekatere vojaške osebnosti, med njimi tudi desno roko de Gaulla Jacquesa Soustel-la, ki pa je prek Švice pobegnil v Alžirijo. Predsednik Pflimlin je opozarjal Francoze na nevarnost državljanske vojne. © 18. maja so tri sindikalna vodstva izdala proglas, v katerem izjavljajo pripravljenost na takojšnjo stavko za obrambo demokratičnih pravic. General de Gaulie se je spet oglasil 19. maja, .ko je izjavil, da želi priti na oblast po ustavni poti.. Naslednji fian je parlament spet potrdil in senat odobril vladna posebna pooblastila za rešitev položaja v deželi. Parlament je vedno bolj razdeljen, na tiste, ki so za de Gaulla, in druge, ki so proti njemu. Da bi rešil republiko, sprejme parlament razne reforme ustave, ki naj bi omogočile večjo ustaljenost vlad in preprečile pogostne vladne krize. 24. maja so alžirski prevratniki organizirali državni udar tudi na Korziki. Upornikom se je pridružila tudi večina vojnih ladij, ki so odplule proti Alžiriji. 9 27. maja se kriza bliža vrhuncu. Predsednik Pflimlin sporoči, da bo vlada odstopila, toda predsednik republike noče sprejeti ostavke. Parlament mu izglasuje zaupnico, toda Pflimlin noče sprejeti komunističnih glasov. Naslednji dan se začne tudi predsednik republike po svojih odposlancih pogajati z de Gaul-lom. 200.000 Parižanov demonstrira proti de Gaullu. Vodstvo soci- alistov začne zagovarjati njegov prihod. 29. maja je .predsednik republike poklical de Gaulla na razgovor o sestavi vlade. Če njegov poskus ne bo uspel, je dejal predsednik v poslanici parlamentu, bom prepustil svoje funkcije predsedniku skupščine. Naslednji dan se predsednik republike pogaja z vodstvi raznih strank o privolitvi, da de Gaulie sestavi vlado. Voditelja socialistov Auriol in Guy Mollet obiščeta generala. Na raznih krajih Francije so demonstracije in stavke proti de Gaullu. 31. maja je de Gaulie postavil ultimat, po katerem -bi se morale vse stranke izjasniti o njegovi nameri. Pflimlinova vlada je odstopila. De Gaulie je pojasnil glavne točke svojega političnega programa. 1. junija, konec krize. General de Gaulie je postal predsednik vlade. Njegov minister je tudi vodja socialistov Guy Mollet. General je za 6 mesecev prevzel vso oblast v deželi. Skorajšnja prihodnost bo odvozlala marsikaj, kar je sedaj še nejasnega v načrtih de Gaullove vlade. Vsekakor pa se je s tem dogodkom odprla nova stran v zgodovini Francije. PETI REPUBLIKI? k U m