ŽIVLJENJE IN DELO MUZEALCA IN SLIKARJA KARLA PLESTENJAKA (1914-1963) Prispevek k petdesetletnici Loškega muzeja Vselej sem menila, da morajo preverjati, potrjevati uspešnost ali neuspešnost določene osebe tisti, ki so za to poklicani in v resnici zmorejo pošteno in objektivno presojati in ocenjevati. Ker ob 50-letnici Loškega muzeja ni bilo v Loških razgledih razen kritične opombe prof. Franceta Planine nikakršnega zapisa o prvem ravnatelju tega muzeja Karlu Plestenjaku, me je prav to spodbudilo, da sem se lotila tega pisanja. Sprašujem se, ali bi se Karel Plestenjak zmogel in znal boriti na pravi način, ker je bil neprenehoma oviran pri svojem delu, in ali bi mu bil sedanji čas bolj naklonjen. Rojen je bil 27. januarja 1914 v Ljubljani kot zadnji od osmih otrok očetu Antonu in materi Antoniji Rozman, delavcema v ljub ljanski Tobačni tovarni. V Ljubljani je obi skoval državno dvorazredno trgovsko šolo in jo leta 1932 končal. Po dveh letih brezposel nosti, ki ju je izrabil za učenje slikanja, se je aprila 1934 zaposlil kot uradnik pri zavaro valnici Feniks. Po odsluženju vojaščine leta 1935 je bil februarja 1937 nameščen kot knji govodja pri Gasilski zajednici Dravske bano vine, od avgusta 1940 pa do julija 1948 je bil knjigovodja na različnih delovnih mestih pri mestnem glavarstvu oziroma povojnem MLO v Ljubljani. Med vojno (1942) je bil zaradi simpatizerstva in podpiranja NOB nekaj časa zaprt. Julija 1948 je bil imenovan za prvega ravnatelja muzeja v Škofji Loki in ostal tam do konca aprila 1955. Leta 1951 je opravil zvezni tečaj za muzejskega restavratorja in dobil naziv restavrator. V škofjeloškem mu zeju (Loškem muzeju) je predvsem pomnožil etnološki razstavni inventar, največ s pred meti domače obrti (platnarstvo, barvanje tek- stilij, sitarstvo, slamnikarstvo) in zbiral po datke o materialni in duhovni kulturi. Poleti 1954 je zbiral podatke o spomenikih NOB na Gorenjskem in o tem pisal v reportažnih zapi sih v Glasu Gorenjske ter junija začel tudi z arheološkim izkopavanjem na Kranclju. De cembra 1954 je bil za občinski praznik (18. 12.) v Domu zveze borcev v Škofji Loki, tudi po njegovi zaslugi, odprt oddelek NOB na Loškem. Prezentacija muzejskih predmetov in te meljna razvrstitev zbirk je nastala po njegovi zamisli. Osnova te zamisli je še danes prisotna v zbirkah Loškega muzeja, čeprav so zaradi večjega razstavnega prostora sedaj na loškem gradu dopolnjene in pomnožene. Med ravnateljevanjem v Škofji Loki je Ple stenjak vodil likovni odsek ljudsko prosvet nega društva, z zapisi, predvsem muzejskimi, pa se je oglašal v Glasu Gorenjske, Tovarišu in Varstvu spomenikov. Aprila 1955 se je preselil v Novo Gorico in postal ravnatelj Goriškega muzeja. Dne 8. 204 julija 1960 je vložil zavoljo zamotanih razmer v muzeju pismeno ostavko na mesto ravnate lja in bil razrešen 16. julija istega leta. Do 8. decembra 1961 je ostal v.d. ravnatelja muzeja, nato pa do smrti (zaradi prometne nesreče 12. aprila 1963 v Novi Gorici) kustos za etnolo gijo Leta 1959 se je vpisal na Filozofsko fakul teto ljubljanske univerze kot izreden študent etnologije (A) in umetnostne zgodovine (B). V Goriškem muzeju je Karel Plestenjak zbi ral etnološko, kulturnozgodovinsko in umet nostno gradivo ter gradivo iz NOB. Leta 1958 je izvedel uspelo etnološko topografijo Gori ških Brd, na Vitovljah (Sv. Petru) je organizi ral prva arheološka izkopavanja Goriškega muzeja (1955), zbral pa je tudi dokaj zapuš čine Simona Gregorčiča in na gradu Krom- berk uredil pesnikovo spominsko sobo. Priza devno je skrbel za urejanje in popravila kromberškega gradu (vodovod) in 1957 uspel odpreti muzejsko zbirko na gradu za javnost. Od 1958-1959 je bil Plestenjak predsednik okrajne spomeniškovarstvene komisije, bil je član okrajnega sveta za prosveto in kulturo. V Goriškem muzeju je prirejal občasne li kovne in muzejske razstave (Godec-Pleste- njak, Josip Ressel, Goriška fevdalna arhiteku- tra, Jugoslovanska sodobna grafika). Bil je pevec (sindikalni zbor v Ljubljani, cerkveno petje, Slovenski oktet) in čebelar ter ustvarjalen slikar amater. Najraje je po vsem realistično, z izrazito lirično potezo v olju in pastelu upodabljal krajino (škofjelo ški, notranjski, primorski motivi) in tihožitja. Razstavljal je v Škofji Loki, Kranju, Beo gradu in Novi Gorici. V Novi Gorici je bil član kluba slikarjev amaterjev »Nikolaj Pir- nat«. Razstavljal je na klubski razstavi (1957) ter skupaj z akad. slikarjem Francetom God cem (1958). Z muzejsko tematiko se je oglašal v Primorskih novicah. Moj namen ni poveličevati človeka, ki je posvetil veliko dela, zamisli, naporov in ener gije ter del svoje duše petdesetletni zgodovini Loškega muzeja, to je le pripoved o mojem očetu, ki me je v mojih najlepših mladostnih letih učil spoštovanja do Loke, do njene oko lice, do njenega kulturnega bogastva. Puštal- ski grad mi je bil sedem let kot pravljica, skrivnosten in bogat. Tam je ostalo tudi nekaj moje duše in morda se prav zaradi teh spomi nov v Loko znova in znova vračam. Puštal in za njim loški grad, različne oblet nice Loškega muzeja ter ob tem slavnostni govori, praznovanja, priznanja, vse to mi roji po glavi in me sili, da spregovorim o pokrovi teljskem in še huje, posestniškem odnosu ne katerih vedno istih članov odbora škofjelo škega Muzejskega društva do Loškega muze ja, kar se zelo očitno vleče skozi vso zgodo vino te institucije. V prvih letih ustanavljanja muzeja povsem razumljivo in z vso pravico, a vse od nastavitve prve osebe, ki naj bi za ustanovo skrbela in jo razvijala naprej, na silno in škodljivo. Ne dvomim, da je morala biti ločitev od nastalih zbirk izjemno boleča, a morah bi se že zdavnaj sprijazniti z njo z zavestjo, da njihov delež vendarle ostaja. Tega jim nihče ne oporeka, a skrajno krivično in žaljivo je za vse tiste, ki so v resnici storili dobra dejanja, pa so se podnja podpisali in potrkali drugi. Skratka, nad strokami vodij muzeja in muzejskih kolegov je vedno bedelo takratno »neumorno in nepogrešljivo Muzej sko društvo«. Naposled smo tam, brez česar tega sestavka po vsej verjetnosti tudi nikoli ne bi bilo. Ob 50-letnici muzeja je France Planina, eden izmed ustanovnih odbornikov za Loški muzej, ki zaradi bolezni ni mogel prisostovati proslavljanju in tako kot pred leti ponovno ošvrkniti nekega neposlušnega ravnatelja tega muzeja, ob poudarjanju velikih zaslug Muzejskega društva za sam muzej, poskrbel za njegovo diskvalifikacijo z naslednjo opombo v prispevku »Spomini na odprtja Lo škega muzeja«:... »To je uvidel tudi občinski odbor in je namestil za upravnika oziroma direktorja Karla Plestenjaka. Med njim in med odborom Muzejskega društva je kmalu prišlo do nesoglasij, ker si je prizadeval, da se popolnoma otrese vpliva društvenega odbo ra, kar je bilo v tistih časih nesmiselno. Zato je prišlo do zamenjave upravnika, vodstvo je prevzel umetnostni zgodovinar Andrej Pavlo- vec«... (Loški razgledi 36, 1989, str. 13). Raz mišljam, zakaj pisec tega citata tako dosledno vseskozi poudarja ta spor, kot da nič drugega, prav nič drugega, v razdobju tistih sedmih let ob prvem ravnatelju ni bilo, in s tem odstra njuje nekaj let vztrajnega in plodnega dela in neke resnične zgodovine. Jasno, da v tistem času samo delo ni bilo dovolj, a tu sta bila prisotna še druga dva momenta, ki sta pregla sila vse skupaj; izjemen lokalni patriotizem in z njim že prej omenjeni posestniški odnos 205 do Loškega muzeja. Ker Planinov citat na merno zavaja, želim pojasniti, kako so se zadeve v resnici odvijale. Prvega ravnatelja Karla Plestenjaka je na stavilo takratno Ministrstvo za prosveto v Ljubljani in ga s tem zavezalo, da vodi in upravlja Loški muzej. Do nesoglasij ni priha jalo zaradi Plestenjakove samovoljnosti, pač pa zaradi vmešavanja in poskušanja nekate rih članov Muzejskega društva, da si še naprej pridržujejo oblast nad ravnateljem in s tem nad celotnim muzejem. Ko je postalo stro kovno delo v muzeju zaradi takšne politike nevzdržno do skrajnosti, se je Plestenjak od ločil, da zapusti Loški muzej. Maja 1955 je začel ponovno s pionirskim delom in uprav ljanjem novoustanovljenega Goriškega mu zeja v Novi Gorici. Loški muzej je moral čakati na novega ravnatelja kar leto dni, ko je bil po Plestenjakovi sugestiji nastavljen umetnostni zgodovinar Andrej Pavlovec (15. 3. 1956). To so zgolj na kratko nanizana dejstva, ki jih želim posredovati z željo, da ne bi nekateri še naprej manipulirali z napač nimi argumenti. Samo to, nič drugega. Viri: Osebni arhiv Karla Plestenjaka. - Drago Svoljšak: Plestenjak Karel, Primorski sloven ski biografski leksikon, 12. snopič, Gorica 1986, str. 24. - Arhiv Muzejskega društva, Skofja Loka. Barbara Plestenjak 206