-+S 153 3*-
Povesti iz avstrijske zgodovine.
(Piže Al. Stroj.) XVIII.
Ferdinand I.
^Jesar Ferdinand I. je bil silno  milega in dobrega srca.   Zgodovina ga
naravnost imenuje »Dobrotnega«. Premnogokrat se je pokazala njegova
blagosrčnost, posebno pa v tem-le dogodku.
Leto 1848. je bilo burno, vstajno leto, in cesar Ferdinand se ni več čutil varnega na Dunaju ter je šel na Tirolsko iskat zavetja.
Nastanil se je v glavnem mestu Inomostu in odtod je šel v razvedrilo rad na kak daljši izprehod (izlet) po krasni gorati deželi. Spremljal ga je navadno njegov brat, nadvojvoda Franc Karol s svojo družino.
Ob takem izprehodu se je pripeljal cesar Ferdinand 5. avgusta 1848 popoldne v vas Zirl. Odtod je šel peš proti gradu Fragensteinu, ki je bil že ob času Maksimilijana I. cesarska lastnina in zarad posebno ugodne lege jako čislan; sedaj je že razpadel.
Ko se cesar vrne z izprehoda v vas Zirl, ga že pričakuje ondotni gospod župnik. Nadvojvodinja Zofija namreč, žena nadvojvode Franca Karola, teir mati našega presvitlega cesarja, je bila že povedala vzvišenemu vladarju, da v vasi že več Iet leži neki hrom mladenič osamljen in brez pornoči. Ko je blagi cesar to zvedel, je sklenil obiskati mladeniča, in gospoda župnika so bili na-prosili, naj bi slavni družbi pot kazal do mladeničeve koče, ki je bila četrt ure oddaljena. Med potjo je pripovedoval častitljivi duhovnik, kako je bilo neizrečeno hudo hromemu bolniku, ker ni mogel cesarja Ferdinanda, dobrot-ljivega, videti z obličja v obličje. Kmalu se pokaže uborno stanovališče, in župnik vede preslavnega gosta v malo preprosto izbico, kjer je ležal mladi bolnik. Pa kako se zavzame častitljivi mašnik, ko zagleda uborno izbico vso napolnjeno z najvišjim osobjem — kakor cesarsko palačo! V čedni in snažni postelji, katero je bila že ob drugi priliki bolniku podarila preblaga gospa Zofija, je ležal na rokah in nogah ohromeli mladenič, pač usmiljenja vreden sirotej, a ves udan v voljo božjo. Ob zglavju je stal cesarski domači zdravnik, na drugern koncu nadvojvodinja Zofija. Mladi princi, najvojvoda Frančišek Jožef, Karol Ludovik ia šestletni Ludovik Viktor so bili tudi navzoči in so se sočutno ozirali na bolnega mladeniča; drugi prostor pa je napolnjevalo spremstvo vladarske gospode. Cesar prime mladeniča za roko in mu nekaj časa zre v bledo obličje. Potlej pa mu reče z glasom prisrčne dobrotljivosti: »Le v Boga zaupajte in bodite prepričani, da Vas gotovo ne  zapusti.«
»Bog poplačaj tisočkrat za to tolažbo!« zahvaljuje se bolnik s slabotnim in tresočim glasom. Cesar pa, usmiljen Samarijan, zapusti s svojim sprem-stvom, vidno ginjen, kraj bede in bolesti, in še lepša se mu dozdeva sedaj krasota tirolske dežele in njenega divnega gorovja.
-« 154 &-
Precej drugo jutro ukaže cesar Ferdinand iz Inomosta poslati tečnih jedil in obilnih daril bolncmu mladeniču v Zirl, katcri je v samotni sobici molil za cesarja, da bi ljubi Bog varoval njega in njegovo hišo v liudih viharjih, ki so v onih  burnih  dneh prekucije  nevarno  pretili tudi Avstriji.