NaSa zborovanja Skupna društvena zborovanja, cepljenje društev v odseke, oboje se pojavlja hkratu. Pbkrajinska skupščina, oni iveličastni zbori manifestačnega značaja, skupne volje in edinstva pa so se preitvorili v suhoparno vretetio, kjei se pridelki vsega leta pajkljajo kar na debelo, skoroda mehanično. Predlogi se ponavljajo, obnavljajo in nastopajo znova in znova isfo pot preko raznih resolucij, nad' čemer se je res lahko in opravičeno pritoževati, pa to brez vsakršnega. razbucjenja. Saj prihajamo vendar na zborovanja, da menjamo na licu mesta svoja mišlienja in da si ustvarjamo podlago za skupno delo. Referate lahko' čitamo v listih in tto uspešneje, kakor da jih poslušamo. Sladka medica teče gladko, resno čtivo, te pa samoobsebi primora, da sprejemaš v kratkih požirkih, s premislekom, ki z mjim ne moreš sproti vznemirjati nepotrpežljivega referenta, predavateIja. In debata pri predavanjih! Ni li <to duševna muka, če se kritik oprime drobnarij, trga 'besede iz stavkov, 6tavlke iz celote, da potvori v poslušalcu znno, ki mu je bilo dobrohotno vsejano. Večkrat tako ponesrečeno, da begajo misli med debaterji kakor zajec, ki ga obkroža truma zasledujočih psov. Ne trdim, da bi se morala predavanja sprejemati kar v celoti. Ne, nasproitno. Sem pa za to. da. se daljše razprave vsebinsko razčlenijo in da sproti zavzemamo svoja stališča oziroma izražamo mnenja. Kako pa delamo mi? Nakopičimo nebroj poročil raznovrstne vsebine, debato pa prepuščamo koncu. Posledica je zasmetena soršca, ki ni ne eno ne drugo, pridelek je pa le, če drugega ne, pa vsaj za, domačo rabo. Še boli značilno je, če ob otvoritvi debate vse umolkne. Ko pa se pojavijo debaterji, se krešejo iskre, a ne ob kanmu, ki jih je povzročii. Kritik lomasti po kritiku, predavatelj se smehlja. Na to moraš biti pripravljen, če se udbležiš zborovanja ali kakega tečaja, bodisi v Ljubljani ali pa v Beogradu (se-veda, ne faktično). Dnevni red. Hm! Nekateri dmžabni pevci nosijo seboj napisan seznam vseh popevk, ki jih. premore njihova dobra volja, drugi vtakne pesmarico v žep, kadar nastopi dolgo pot do svojih tovarišev. »Ide pesem v kolo« iztisne tudi nepevcu kako prisiljeno popevko iz grla^ »Samo da veselo je« pa vre iz njih, ki iim duša prekipeva iz razbičanih prsi. JSJe po seznamu, ne po knjigi, ne prisiljeno, iz dbbre samolastne volje bi moral izvirati dnevni red naših zborovanj. Oporekaš? Pa delovna šola? Moderna iznajdba kitaiskega smodnika izpred 2000 let. Pozabljena in bbnovljena. V šoli nam otroci napovedujejo urnilk. Večkrat potrebno, če je učitelj pozabil pogledati skozi okno preden je vstopil v učilnico. Otroci vprašujejo, diktirajo naloge. Pa pri društvih? Predsednik fabricira dnevnik, gleda na pratiko, poeluša vremenska poročila, študira vremenski ključ in Bog moj, tudi poročilo finančnega oddelka pTosvetne uprave fte in one banovine. Pa mnogi, oprostite — planejo h koledarju in že kombinirajo če bo mogoč podaljšek potovanja proti Ljubljani. Naravno to, tudi jaz gledam na to, da učiteljstvu prihranim potne stroške. Neekonomično se mi zdi. da bi zborovanj ne smeli združevati s počitniškimi dnevi. Zborujemo. Čim več. tem ve^ji nemir. Po ročila. Spočiti duhovi — živo žvrgolenje. Fabricirajo se predlogi, zato, da so sklepi, glasuje se o sklepih, saj obstojajo doli razni odseki. Predsedniku odselka gomazi pod lasmi, ko dobi kopico nepoznanih predlogov ali sklepov, pretresa zrnje med premleto slamo, ofoetoji med problemi, ki jih sam ne pozna, pri roki nima spisov, ne knjig, ne zakonov, ki bi se nanje uprl med razpravo, da <ja ne poženo v zadrego; doli med člani pa že preži vsalk na svoj predmet, iki mu je do jedra znan. Učitelj med otroci, ki razločujejo pšenico od rži, ali pa se ozirajo na končnoveljaivno odločiitev, ki bi bila merodajna za tov. In... Mnenja sem, da bi na brzo roko sestavijeni odseki iz ravnokar navedenih vzrokov ne bili najkompertentnejši pri končnoveljavni odločitvi večikrat zelo važnih zadev, zlasti če literat zaide v izveštajni ali šolsko politični odsek, politik pa v onega s pedagoško literanrnim bbiležjem. Za pretresanje predlogov bi morali poslovati stalni člani ali vsai Teferenti, ki so imeli priliko sleherno zadevo dodobra premisliti in dajati debaterjem pojasnila. Društveni odseki pa po mojem mnenju odvzemajo učiteljskim zborovanjem pravi značaj. Gradiva ni toliko, da bi se ne moglo o njem razpravljati pred celotnim društvom, vpričo onih, ki niso v idelu aktivni. Zanesimo še semkaj suhopa:rno prakso izgotovlj.enih predlogov, brez razgovorov, brez podrobnosti, pa smo dosegli gladko pot v rakovi smeri. Aktivnost učiteljstva naj bo splošna, ne prevaljena na posamezne strokovnjake, ki jim je stroka že prevsakdanja. V vseh naj se zbuja zanimanje za vse, saj je vse z vsemi v najtesnejši zvezi. Odbor (društva) mora predloge proučiti, pripraviti in evenitualno pritegniti ik sodelovanju svoje obližje, posaTnezna mnenja naj se pa krešejo ored celotnim zborom, da se skjep res temeljito izkristalizira. Čedopaldiie ne zadostuje, podaljšajmo zborovanja še na ostali del dn&va. Jaz — osebno — nove prakse ne odobravam, kakor nisem odobraval do pičice enakih dnevnih redov in poročil o društvenih zborovanjih. Kot organiziran član se bom seveda tudi temu siklepu prilagodil, čim bo to zahtevalo stanovsko pravo. Josip Lapajne