Vase, Ijudje, ozrite se! Kače stiupene, umaknite se iz svetišč, ki jih oskrunjate s strupom brezdušja, naslade 1 Vsi ste brstje ene livade! E. Gangl: Večerna sonata. Neštete delavske mase, kakor bi se zgrinjalo človeštvo v dolini Jozafatski, so v polpreteklih dneh križem položile žuljave roke. Stroji so stali. Ker je odpovedal dela vec, je delo počivalo. Bruhnilo je na dan z elementarno silo, kar je toliko časa tlelo v dušah, kar je peklo in razjedalo, kar peče in razjeda milijone trpečih, do smrti užaljenih in utrujenih duš. Nr! kruha, ni obleke, ni obutve, ni kuriva, ni luči, ni zdravja, ni zdravil, ni miru . . . Tako se vije ta strašna kača zlohotnosti in zatiranja brez konca naprej in prej! Ni! Edina pozitivna in resnicna beseda današnjega dne: Ni! rJaz sem berač!" je dejal minister Hofer, ki bi moral skrbeti za naš vsakdanji kruh. Molitev nič več ne pomaga. Od Boga so se v molitev sklenjene roke obrnile k cloveku — generalu, a ta pravi: »Jaz sem berač!" Ni! In kjer še kaj je, tam pa nečesa drugega ni, ki naj bi dalo — srca ni! Ni kruha, ker ni nikjer več nobenega srca, in ker ni srca, ni miru! Ni! Edina pozitivna beseda, edina resnica . . . In kača se vije naprej — preko \m.pov lobanj, mimo mrtvaških odrov, poleg jetičnih in sifilitičnih bolnikov, ob doinovih, osirotelih in v žalost topopljenih, spremljana od obupnih zdihov, brzeča po morju krvi in solza, neopažena od zelenih miz in od — od — od . . . kaj vemo, od koga še neopažena — se vije naprej, in ves milijon otrovanih rezin njenegB razcepljenega jezika kaže pot — v grobove! Vsega drugega ni, sami grobovi so! Tako daleč je prišlo človeštvo ! — Simpatije vsega učtiteljstva vseh kulturnih narodov so na strani stavkujočih. A mi smo delali naprej. V duši bolest, ki ji človeški govor ne zna izraza, a na jeziku lepa beseda o dobroti, plemenitosti, čednosti, resnici in pravici! . . . Tako smo delali, tako delarao! Tako delamo, da ne vržetno v srca mladine bridkega sadu spoznanja, da je ne zastrupimo, njejnepomendramo lepote in mladosti, saj imamo vero, da vsaj ona, ona vsaj postane deležna še na tej zemji človeka vrednega in dostojnega življenja! In mi delamo naprej ne le z bolestjo v duši, ampak tudi s kletvijo v njej! S hrepenenjem, z živo, nikoli več pozabljeno željo po maščevanju! Toda nad mladino se ne bomo maščevali, nad nedolžnimi ne, temveS nad onimi, ki pijejo naš mozeg, ki hite za kažipotom kačjega jeziga in pripravljajo naše grobove!.... Ko smo 10. septembra lanskega leta zbo-iovali v Ljubljani, je bil med nami tudikoroški slovenski ucitelj. BNe iraenujte mojega imena, sicer gorje meni v domači deželi!" Tako nas je prosil — on, ponižani, do smrti užaljeni! Poglejte na Kranjsko, Goriško, v Istro, v Dalmacijo! Izstradani, razstrgani, bosi, izčrpani do ustniljenja božjega, izpostavljeni šikanam zelenih miz — tako delamo! Delo je, a ni plačila zanje! Tudi placilo je, pa ga ne dado! Kakor bi bili tatovi naši gospodarji tako se godi nara in svojcem! Za nas ni bilo nikoli ničesar tam, koder so kamenje naložili na mesto cloveških src. Najhujša je tista oblast, ki je od hudiča in njegovih lažnivih spletk! Nje srce je želodec, ki se imenuje samogoltnost, a njena krona je častihlepnost, ki jo krase krvavi biseri izdajstva, samoljubja in krvništva. To spoznanje nam daje zgodovina vseh vekov od Efialta do Judeža, od Letice do Redla, od tega do onega . . . In zato hoče miru tudi učiteljstvo! Miru hoce, ki mu bodi temelj resnica in pravica; miru, ki ga krsti in povelica demokracija ; miru, ki mudaje diadem samoodločba narodov! Takega miru hočemo! Dajte nam ga — potem pride tudi naš kruh! Zakaj zarodek pekla ne bo več vršil med nami takega dela, kakor ga danes vrši morilno orožje na fronti. Živi nemoremo v zemljo; zato kličemo v zadnjem hipu: Hočemo miru in kruha! —