Mati Gledam jo, na postelji leži bolna in pre mišljuje ... skrivaj zbrzi solza preko velih lic, skrivaj jo grize misel Smrti! Samo umreti ne! Svojih oči ne premaknem od nje, od njenih solz. Globoko v srcu mi kljuje grenka misel, zato jo skrivaj gledam, hočem si jo vtisniti za vselej v spomin ... Samo oči bo zatisnila... mrzla bo, obraz in roke bodo iz voska... V meni je mraz... usoda prizanesi ji! Končano je ... Bolezen, pomlad! Omahjiila je na pragu meseca maja, ki je razmaknil življenje po vsej naravi.. a meni grozo .. Zdravnik v beli halji je s povešeno glavo šel mimo mene. Vztrepetal sem in planil k postelji ter zaplakal. Mati! Mati! Rad bi še videl njene oči, slišal njen glas... Spala je utrujeno, oči ni več zapirala, usta široko odprta, smrt se je bližala s počasnimi koraki... Močil sem ji ustnice z vodo, popravljal zglavje, obračal jo... s solzami v očeh. Zaspala je globoko, nismo jo več budili, saj ni spala že dolge mesece tako. Iskrica upanja... Deseta ura zvečer, predvečer maja je ... Sestra, ki ji je stregla, nas je opozorila z lahnim gibom. Skočil sem k postelji in privil mater na svoje prsi... Njena usta so razodela najhujše notranje bolečine, s sunkom ramen je hotela odgnati smrt, parkrat je otožno zajela sapo in nje oči se niso več odprle ... Pred nami je ležala mrzla, lepa in bela. A mi? Brez besed... Pred našo hišo je cvetela češnja . .. Težko, trdo in brez besed stopamo za krsto, krste smo sami! Zvonovi jo kličejo in duše počivajočih v hladni zemlji. Kličejo jo tudi naše duše, a zaman. Pozdravljali smo jo zadnjič ... Okoli jame smo ... Z bratom in očetom smo sami... okoli mize brez besed. Spogledujoč se oziramo po vratih, ne vprašujemo se, koga iščemo, razumemo se ... Sam doma! Ob steni večna lučka z njeno sliko. Ne verujem v ure duhov, a rad bi jo še enkrat videl... Zunaj je maj in raj. cvetje in petje, a jaz sem pri njeni lučki, ki je tako topla kakor njena ljubezen! Tiho stopam med gomilami 7. lepimi mislimi na nekdanje čase, okrog mrak in tisti tožni večerni Ave ... Vsi sveti! Praznik ranjkih, dan solz in spominov, dan naše mamice. V trepetajočih plamenčkih vidim njen obraz; ali samo za trenutek, okoli stoječi me spomnijo na resnico. Prvi sneg, hladno je nam; kako je njej pod zemljo? Lučka brli iz kupčka snega... nje ni več, cvetja in ljubezni tudi ni več! Sneg in mraz povsod. Novo leto! Kaj si želim? Mater? Mati, blagoslovi me iz višav in vrzi v mojo dušo prgišče sreče, one sreče, katero sva uživala skupaj ... Mati! Vir.