FANTASTIČNI PTICI S PANJSKIH KONČNIC
Emilijan Cevc
1. Ptica »Primi vsak sebe za nos«
Dve panjski končnici v zbii^ki ljubljanskega Etnografskega muzeja,
ki sta poživljeni s podobo čudne ptičje spake s človeškim obrazom na
trebuhu, sta gotovO' že marsikomu sprožili vprašanje: »Kaj le ta ptičja
pošast pomeni in odkod se je vzela?« Na prvi pogled se nam ptici zdita
plod neugnane ljudske oblikovne domišljije, ki se je poigravala s fanta-
stično kombinacijo človeške in živalske figure bolj za zabavo kot pa
zaradi kakšne globlje vsebine. In res motivu ne manjka hudomušnosti in
navidezne originalnosti. Verjetno je, da slikar ali naročnik-čebelar mno-
gokrat res nista več vedela za globljo usedlino tega motiva, o katerem
sem prepričan, da je krasil prenekatero panjsko končnico, čeprav sta
se nam ohranili samo dve.
Prva, ki je datirana z letnico 1875, ni samo starejša, ampak je tudi
vsebinsko zrelejša.^ Zelenkastorumeno ozadje se v spodnjem delu preliva
v rjavkast ton, ki naj markira tla. Dve tretjini ploskve zavzema na desno
pomaknjena podoba ptiča s pahljačastim repom, ki se zobčasto končuje,
nad prsmi pa se ji sloči vrat, podoben štorkljinemu; glava s črno »rožo«
je zasukana in z močnim črnim kljunom dreza v krompirjasti nos obraza,
ki kakor maska bolj lepi kot pa resnično rase iz prsi. Glava je ovalne
oblike in zajeta v strogem profilu; čelo in teme ji pokrivajo črnikasti
lasje, črno oko obdaja okrogel kolobar, ki nakazuje obrvi in podočesni
rob in pod debelim, štrlečim nosom so usta zarisana samo z debelejšo
črto. Na licu je močno poudarjena velika okrogla rdeča lisa. Vse telo je
ujeto v črno konturo, le čelo in nos omejuje rjav obris. Telo je izpolnjeno
z rjavordečo barvo (žgana siena), karnat obraza pa je umazano bel. —
Ob zgornjem zavoju ptičjega vratu sta naslikani črki M M, na levi strani
končnice pa je velika letnica 1875. Kakor pove zapis s svinčnikom na
hrbtni strani je bila končnica najdena v Voklem pri Kranju.
Po stilnem izrazu gre za značilno ljudsko primitivno delo, ki mu po
dekorativni strani ne moremo odrekati neke kvalitete (poglejmo le ele-
1 Inventarna številka na hrbtni strani: EM 3084 (ostale številke: 7460;
223 EM). Mere: višina 12,5 cm; dolžina 28,7 cm; debelina l,8cm. — Zapis s svinč-
nikom na hrbtni strani: Voklo (pod tem zelo nerazločno Velj|?|e, datum
7/VI. 1911?
119
Emilijan Cevc
gantno krivuljo vratu!) in to tem bolj, ker tudi v likovnih sredstvih
ostaja zvesto primarnim elementom obrisne risbe in polnilne barve plo-
skev. Kakor otroška slikarija nam približuje le najnujnejše vsebinske
sestavine in heterogeno druži človeški tibraz in ptičje telo — pa prav
s tem dosega prepričljivost tako v stilizaciji kot v vsebinski formuli, ki
ne potrebuje niti plastičnosti niti prostorne iluzije. S popolnoma plosko-
vitimi sredstvi je dosegel ljudski umetnik dekorativno zrel učinek.
Druga končnica^ ni datirana, po zapisu na hrbtu pa izvira prav tako
iz Yoklega. Vsebinsko je sorodnica zgornje, toda tehnično in stilno ubira
drugo pot. Na rahlo vzpetem travnatem tlu, na katerem je rastlinje celo
slikovito nakazano s temnejšo zeleno in rumeno barvo, korači med dvema
drevesoma ptica z dolgim, vranjim repom. Čopasta glava na podaljšanem
in naprej zavitim vratom se sklanja pred obraz na trebuhu, ki je postal
že organski sestavni del telesa: podolgovat je, bradat, z izrisanimi ustni-
cami in debelim nosom in niti brki ne manjkajo. Ena ptičjih nog izhaja
kar iz brade, kakor bi bila ta bedro, druga pa iz pravega bedra. In da je
fantastiki še bolj zadoščeno, visita med nogama še dva velika seska,
v ustih obraza pa tiči cedra. Ozadje je sivkasto, krošnji dreves na rjavih
deblih sta temnozeleni in poživljeni z rumenimi lisami. Ptičje telo je
črno, toda perje na glavi in vratu je markirano z belimi črtami, barva
obraza pa je enaka kot pri ozadju. Kontura obraza in vimena je rdeč-
kastorjava.
Slikar je imel sicer bolj izurjeno roko kot avtor prejšnje končnice,
toda pod vplivom stilne umetnosti je hotel doseči že nekaj več: krošnji
dreves in kosme trave je obravnaval čisto slikarsko z barvnimi lisami,
variiral je tone zelenine, poživljal ploskev ptičje figure z belo risbo, pri
pipi in vimenu nakazoval celo plastičnost — dosegel pa je samo, da
učinkuje podoba stilno neenotno; tako slikajo navadno vaški sobosli-
karji. Časovno je ta končnica gotovo mlajša od zgornje; morda je že iz
konca 19. stoletja. Značilno je, da tukaj ptica ne grabi več s kljunom
za nos.
Toda prav v kljunu, ki drži za nos, tiči glavni vsebinski poudarek
motiva! In druga končnica, kjer se ptičja glava samo sklanja proti pipi
v ustih obraza, je s tem izgubila poanto, katere slikar ni več razumel.
Motiv ga je mikal le formalno kot nekaj fantastičnega in komičnega. Isto
se je zgodilo tudi umetniku našega časa, slikarju Riku Debenjaku, ki je
prenesel spako s te končnice v risbo s tušem; pri tem je ohranil stilizacijo
ljudskega slikarja, toda ptico je zrcalno zasukal in izpustil pipo' v ustih,
kompozicijo pa je uravnotežil še s cvetlico v ozadju.'
Staro pravilo, da so se slikarji panjskih končnic mnogokrat nasla-
njali na starejše predloge ali na grafične vzore, nas tudi pri raziskavi
2 Inventarna številka na hrbtni strani: EM 3067 (ostale številke: 225 EM,
7424: z belo barvo je izpisana številka 12, ki pa najbrž ni muzejskega izvora).
Mere: višina 14, cm; dolžina 26 cm; debelina 1,4 cm. S svinčnikom: Voklo 7/VI.
' Reprodukcijo glej v mapi: Riko Debenjak, Grafika, Ljubljana 1955, str. 7.
120
Fantastični ptici s panjslcih končnic
našega motiva ne pusti na cedilu. Tudi ta čudni ptič se ni porodil v
domišljiji ljudskih slikarjev in čebelarjev, ampak ima po starosti kaj
častitljive predhodnike in tudi posebne, moralizujoče korenine. Stanko
Vurnik, ki je obe končnici omenjal v razpravi »Slovenske panjske
končnice«* motiva sicer še ni znal ikonografsko razložiti, opomnil pa je
že na delo, ki je za našo raziskavo temeljnega pomena, le da je bilo tedaj
v Ljubljani nedostopno. To je razprava W. Fraengerja »Deutsche
Voirlagen zu russischen Volksbilderbogen des 18. Jahrhunderts«,'' ki ob-
javlja tudi bakrorez iz delavnice augsburškega založnika Josepha Frie-
dricha Leopolda (1668—1726), na katerem vidimo v pokrajini, zaprti s
hribom na levi in s hišami na desni, neko pol štorklji — pol noju podobno
ptico, ki ima na prsih mladosten človeški obraz, ta pa v ustih kadečo se
pipo; v lepem loku krivi ptica glavo na dolgem vratu navzdol in pri-
jemlje z dolgim kljunom za nos na obrazu. Na desni vidiino za ptičem
svinjskega pastirja s smetjo' v desnem očesu, na levi pa oslovskega go-
njača, ki očita pasterju iver, pa sam pri sebi ne vidi debelega bruna, ki
mu štrli iz očesa. Pred hišami sta dve ženski; prva, z metlo v roki, se
razburja nad sosedo zaradi razbitega lonca na tleh, pri tem pa se sama
ne spomni, da bi pometla črepinje pred lastnimi nogami. Skupina pa-
stirja in oslovskega gonjača ilustrira torej evangeljski tekst o iveri v
bratovem očesu in prezrtem brunu v lastnem, ki je prešel v ljudski rek,
ob ženskah pa se spomnimo nasveta »Pometaj pred lastnim pragom!« Ti
spremni sceni torej lepo dopolnjujeta glavni motiv s ptičem, ki ga raz-
laga reklo na napisnem traku nad njim: »Zupf dich selbst bey deiner
Nasen«, medtem ko verzi pod sliko situacijo še nadrobneje in bolj mora-
lizujoče poudarjajo: »Wer selber weder Storch noch Strauß / Vil när-
rischer sieht als andre auß, / Doch jederman weiß außzulachen / Die
kleine Fehler groß zu machen / Der jedem kann die mängel sagen / Und
allen Leuthen Blech anschlagen, / Der mag nur seine Federn rupfen /
Und selbst sich bey der Nasen zupfen.«
Tako smo torej srečali našega nenavadnega ptičjega znanca že za
več kot stopetdeset let starejšega — ker je ta grafični list nastal že ob
koncu 17. stoletja" — in z nemškim pismom pospremljenega. Seveda pa
prav nič ne verjamem, da bi naš ljudski slikar, ki je leta 1875 okrasil
starejšo končnico, poznal Leopoldov bakrorez, saj sta si oba v rodu le po
vsebini, nikakor pa ne po obliki in spremnih rekvizitih. Na grafiki zre
ptič na desno, pri nas pa v obeh primerkih na levo; v Nemcih je dobil
dolg štorkljin kljun, pri nas ima nekakšno kurjo glavo čeprav na dolgem
vratu; pipa na prvi končnici manjka, na drugi pa tiči maski res v
ustih; spremna prizora sta pri nas prav tako odpadla — ne morda zato,
ker bi ju preprosti slikar ne znal posneti, ampak ker ju najbrž niti
* Etnolog III., Ljubljana 1929, str. 176 sq., tab. III.
' lahrbuch für historische Volkskunde IL, Vom Wesen der Volkskunst,
Berlin 1926, str. 127, si. 7.
* Grafični list je ohranjen v niirnberškem Germanskem muzeju, njegova
zrcalna kopija v Grafičnem kabinetu v Dresdenu.
121
Emilijan Cevc
poznal ni. Res je našel nemški bakrorez odmev tudi v ljudskih lesorezih,
toda ne v slovenskih, pač pa v ruskih, kot je pokazal Fraenger na
primerku iz 18. stoletja, in tudi v tej ruski kopiji so izpadli stranski
prizori, medtem ko se je arhitekturno ozadje fantastično spremenilo v
prid naivni dekorativnosti,' toda povezava z nemško predlogo je ven-
darle na dlani. Toda tudi ta ruska predelava nima z našima končnicama
nobene zveze.
Nemška slika na steklu iz leta 1726 v stuttgartski Altertiimersam-
mlung' kaže ptiča, ki je podoben tistemu na bakrorezu, manjka pa mu
ozadje in pipa v ustih. V napisu nastopa poleg latinskega reka »Nosce
te ipsum« tudi nemški »Erkenne dich selbst oder ziehe dich selbst bey
der Nasen«. Razen te podobe navaja Fraenger še stensko slikarijo na
neki meščanski hiši v Regenu in rezbarijo v biblioteki v Waldsassenu
pri Tierschenreuthu.
Seznam tovrstnih upodobitev je dopolnil Leopold Schmidt." Ne bom
se spuščal v opisovanje njegovih primerkov, le na kratko naj jih na-
vedem. Med najlepšimi je gotovo glava s sani v Museum für Volkskunde
na Dunaju,^" ki izvira iz Innsbrucka in ji mlajšo sorodnico hrani tudi
innsbruški Volkskunstmuseum; prva datira iz zgodnjega 18. stoletja,
druga pa že iz 19. stoletja. Najstarejši primerek, ki ga Schmidt pozna, je
štukatura v »Belem angelu« — »im Weißen Engel« •— v Quedlinburgu
iz leta 1677, ki jo je napravil amsterdamski mojster Jan Hansche. Gre za
ptiča z dolgim vratom, ki drži v dolgem kljunu nos obraza na prsih; nad
njim je napis: »NOSCE TE IPSUM«. Vsebinsko enaka štukatura — toda
že iz začetka 18. stoletja — je v okenski niši prestolne dvorane v gradu
v Quedlinburgu. Na kornih klopeh v cerkvi v Ittingenu (Švica) srečamo
motiv v zgodnjem 18. stoletju kar dvakrat upodobljen. V Zwieseln (Bay-
rischer Wald) krasi ptič steno neke hiše. Tirolski Volkskunstmuseum v
Innsbrucku hrani leseno tablo iz Brunecka; slika na steklu iz leta 1726,
ki jo je objavil že Fraenger, naj bi po L. Schmidtu izvirala iz Schwä-
bisch-Gmünda. Celo na pripravo za spuščanje krvi iz 1. 1793 (menda iz
Gorenje Avstrije) je naš ptič zašeP^ in vprašanje je, če se tu izrek »Nosce
te ipsum« ni spremenil v nič manj znanega »Medice cura te ipsum«.
L. Schmidt je zaključil, da naš motiv nastopa v drugi polovici 17. sto-
letja in v 18. stoletju; gre torej za časovni okvir poldrugega stoletja in
poznega baroka. Iz 19. stoletja ne pozna Schmidt nobenega datiranega
primerka, le glavo s sani v innsbruškem muzeju je pomaknil še na njegov
začetek. To pa pomeni, da naši panjski končnici potiskata zgornjo mejo
porabe tega motiva še vsaj za osemdeset let naprej, čeprav je seveda
" Fraenger, o. C. si. 8.
8 Ibid. str. 131 in op. 11., si. tab. 9.
' Der Vogel Selbsterkenntnis, Zwischen Volkskunst und Redensart, öster-
reichische Zeitschrift für Volkskunde, Wien 1952 (Kongresheft), str. 134 sq.
1» Ibid. sl. 1. Za primerke, ki jih je Schmidt izbral iz literature, naj opom-
nim na njegove citate.
" Ibid. sl. 3.
122
Fantastični ptici s panjskih končnic
vprašanje, če je bila našim čebelarjem, vsebinska morala upodobitve
še splok znana. Končnica iz leta 1875 bi dopuščala pritrdilen, njena
mlajša posestrina pa že nikalen odgovor.
Končno je dopolnil vrsto upodobitev še L. Kretzenbacher^^ s
koloriranim grafičnim listom, ki ga hrani štajerski Yolkskundemuseum
v Gradcu; grafika je nastala verjetno sredi 18. stoletja in temelji spet na
angsburškem bakrorezu, saj pozna tudi spremna prizora z oslovskim
gonjačem in ženama, dodana pa sta še dva pava ko aluzija na lepo perje
pa grde noge. K razrešitvi datacije tudi štajerski eksemplar, ki je najbrž
nastal v Augsburgu, ne prispeva nič novega, potrjuje pa dolgoživost in
razširjenost motiva.
Spake na antičnih gryllih (a, b) in v srednjeveških upodobitvah (c — iz nekega
cambraiskega rokopisa, 14. stoletje; d — iz knjige, tiskane v Rouenu, 15. stoletje;
e — z romanske arhivolte v Aulnayu). — Vse po Baltrušaitisu. Primerek h je
identičen z gryllom, ki ga objavlja Fraenger, le da je risba poenostavljena in so
opuščene spremne živalske figurice.
Bolj zapleteno je vprašanje: kje tiče ikonografske korenine naše
upodobitve in v katerem geografskem prostoru bi jih smeli iskati.
Spet je Fraenger tudi v tej smeri nakazal duhovit odgovor: v antiki.
Pokazal je namreč, da je analogne spake že antika uporabljala na
raznih apotropeičnih gemah. Gre za tako imenovane »grylle«, amorfne
predstave nenavadnih kombinacij človeških in živalskih teles in udov,
med kakršne spadajo tudi himere. Na neki gemi vidimo n. pr. koraka-
jočega petelina s Silenovo masko na prsih in z ovnovo glavo ob repu;
ostali prostor izpolnjujejo rog sreče, delfin, zajec in palmov list. Drug
primerek kaže petelina s konjsko glavo in s Silenovo masko na prsih.^'
Ta seznam bi lahko še dopolnili z gemami, ki jih je objavil J. Baltru-
šaitis" in med katerimi je zelo zgovorna figura dolgovratega ptiča z
obrazom na prsih, ki se nam zdi skoraj kot dobesedna predloga za Leo-
poldov© grafiko. Fraenger meni, da so te predstave sicer čisti fantazijski
Ein steirischer Beleg zum »Vogel Selbsterkenntnis«, österreichische Zeit-
schrift für Volkskunde, Wien 1953, str. 51 sq.
" Fraenger, o.e. str. 127 sq.
" Le Moyen Age fantastique, Paris 195.5, str. 18, si. 8.
123
Emilijan Cevc
stvori, da pa so zakoreninjene v religiozni kolektivni zavesti antike kot
čarovne, apotropeične in srečonosne svetinje. Augsburški bakrorezec bi se
torej prav lahko inspiriral ob takih antičnih gemah, posebno, ker jih je
lahko spoznal v ilustracijah raznih publikacij 17. in 18. stoletja,^^ katerih
najstarejša pa sega šele v leto 1657. Tudi Baltrušaitis razlaga antične
grylle kot fetiše bogastva in plodnosti.^"
Toda zdajle se ne nameravam spuščati v problematiko geneze antič-
nih spak, ki jim segajo korenine do Orienta. Pač pa naj takoj pribijem,
da nobena podobnih antičnih pošasti ne kljuje v nos na svojih prsih in
torej nima z moralizujočo tendenco naših upodobitev nobene zveze. To
je poudaril tudi že L. Schmidt'^'^ in že pred njim O.A. Erich.^^ Vendar
pa vsaj po oblikovni plati Fraengerjeve teze o antičnih gryllih Schmidt
ni popolnoma odklonil, pač pa je podčrtal, da moramo pri motivnem
rojstvu našega ptiča računati tudi z zakladnico nemških pregovorov.
Kakor pred 17. stoletjem (to je pred letom 1677 — Quedlinburg!) nikjer
ne srečamo tega likovnega motiva, tako tudi niti srednji vek niti rene-
sansa ne poznata reka o spoznavanju samega sebe. Med njegovimi prvimi
znanimi zapisi navaja Schmidt šele pridige Abrahama a Sancta Clara
(1644—1709): »Nimm dich selbst bey der Nasen«. In končno sklepa
Schmidt, da gre za meščansko svarilo med sosedi, za sentenco' z zelo
nazorno predstavo, kakršna se je porodila zlasti med protestanti, ki so
jim bili pregovori in reki posebno pri srcu že v 16. in 17. stoletju in ki so
se močno naslanjali na biblijo. To ozadje slutimo tudi ob »Ptiču spoznaj
sam sebe«. Latinski izrek »Nosce te ipsum« se je v humanistični šali kaj
lahko sprevrgel iz »nosce« v »nos«, kar pomeni tudi v nemščini vulgarno
obliko za »Nase«.
Tej Schmidtovi razlagi ne manjka duhovitosti. Toda ali bi ne bilo
preprosteje, če bi reklo ilustrirali z razumljivejšo podobo človeka, ki se
drži lepo za nos, in pri tem ne bi bilo treba segati po mnogo teže razum-
ljivi simboliki ptiča z obrazom na trebuhu. Stvari si končno res ne
moremo razlagati drugače kot z antičnim pobudnikom in to tem bolj, ker
med antičnimi »grylli« in upodobitvami poznega 17. stoletja ni popolne
praznine, ampak pozna dolgo vrsto podobnih spak tudi srednji vek, kar
sta pa prezrla tako Fraenger kot Schmidt. Gre za figure, sestavljene
iz človeških in živalskih delov, med katerimi so tudi take s ptičjimi gla-
vami in z obrazi na trebuhih ali prsih. Baltrušaitis nam je tudi teh
nanizal lepo vrsto od 13. do' 16. stoletja.^" Gotika je verjetno poznala in
posnemala antične grylle in zraven ustvarjala še nove kombinacije: na
obrobnih vinjetah rokopisov, na freskah, na oltarnih tablah, v skulpturi.
Fraenger (o.e. op. 6 na str. 129), citira vrsto takih publikacij.
»• O. C str. 19.
" O. C. str. 138.
'8 Die Tierallegorie, Volkswerk, Jahrbuch des Städtlichen Museums für
Deutsche Volkskunde, Bd. III., 1943, str. 85. Ker mi delo ni bilo dostopno, ga
navajam po Schmidtu.
" O. C str. 24—42.
124
Fantastični ptici s panjskih končnic
Vsepovsod mrgoli pošasti, ki imajo bodisi moralizujoče pomene kot otroci
pekla, bodisi da so le okrasno duhovitega značaja. Romanski relief na
loku v Aulnayu (Clarente-Maritime) se s svojo gosjo figuro z obrazom
na prsih že zelo bliža podobi naše ptice. Toda tudi v tej živahni srednje-
veški menežariji ne najdemo živali, ki bi se držala s kljunom za nos!
Torej je ptič »Spoznaj sam sebe« vendarle šele otrok poznega baroka
in nemških dežela?
To misel izpodbija neki spomenik s slovenskih tal: slika na lesenem
stropu v ladji podružne cerkve sv. Vida v Martinjaku pri Cerknici, ki je
datiran z letom 1621!
Ladjo te podružnice z niiljejsko učinkovito notranjščino in opremo
prekriva namreč v ostrešje dvignjen lesen strop, ki je v ravnem srednjem
delu razdeljen v kvadratne kasete z ozkimi pravokotniki ob strani, po-
ševni pristrešeni del pa v dve vrsti šestih podolgovatih kaset. Polja kaset
so okrašena z rozetami, s tulipani in z rastlinskimi vilicami, z mrežastim
vzorcem, podobnim gotskemu rebrovju, s sadjem, s soncem, z monogra-
moma Jezusa in Marije, v tretjem osrednjem polju (šteto od vzhoda) pa
je slika sv. Vida v kotlu; zraven je letnica 1621 in napis »Sanctus Vitus«.
V tretjem polju na desni (epistolska stran) je v pristrešenem delu zgoraj
podoba sv. Jerneja z nožem in s knjigo, spodaj pa ptič, ki ga bom malo
kasneje opisal. Na nasprotni (severni, evangeljski) strani vidimo na istem
mestu sv. Heleno s križem in pod njo pelikana, ki hrani mladiče v gnezdu
s svojo krvjo.^" Vlaga je strop precej poškodovala; zlasti njegov pristre-
šeni del je na mnogih mestih zelo počrnel, tako da so barve ponekod sko-
raj do nespoznavnosti izbrisane. Tudi slika je komaj še meglena senca,
tako da jo normalna fotografska plošča težko ujame. To podobo obdaja
okoli 45 cm visok in okoli 60 cm
dolg (ter 5 cm širok) rdeč okvir;
praznina med njim in robom ka-
sete je izpolnjena z vitičastim
poznorenesančnim ornamentom.
Pred (danes?) sivkastim ozadjem
stoji gosi ali labodu podobna siva
ptica s plavalno mreno med prsti.
Prsi so ji izpremenjene v velik,
debelušen, žensko mladostni obraz
svetlega karnata, nad njim pa se
sloči v vitkem loku dolg vrat,
končujoč se z gosjo glavo z rume-
nim kljunom, ki je zagrabil za
nos na obrazu. Na žalost je prav
partija vratu, glave in kljuna
skoraj do nespoznavnosti uničena.
Skica ptice na stropu d Martinjaku. Pike
pomenijo slabo ohranjena mesta.
®" F. Kos, Ornamentika lesenih poslikanih stropov v cerkvah na Slo-
venskem, ZUZ XVII., Ljubljana 1941, str. 92.
125
Emilijan Cevc
tako da jo tudi na originalu komaj še lahko rekonstruiramo. Po zgornjem
delu okvira in tik nad njim beremo v dveh vrstah napis v latinski
majuskuli:
ANNA TTZA ALLE GOS PRIMI
VSAK SEBE IS)A NOS
To pa pomeni:
Pred nami je najstarejša doslej znana upodobitev ptiča »Spoznaj
sam sebe«; nastala je 56 let pred najstarejšo znano nemško v Quedlin-
burgu (1677), ob njej pa prvikrat beremo tudi moraliizujoči napis »Primi
vsak sebe za nos« — in sicer v slovenščini! Zaradi rime se je ptič spre-
menil v »gos«, medtem ko v nemških tekstih nastopa kot nekaj, kar je
napol štorklja napol noj.
S tem pa so nemški primerki izgubili ne samo časovno, ampak tudi
kulturnogeograf sko prvenstvo, s čimer je krepko omajana tudi Schmidtova
»baročna« in protestantska hipoteza. Kajti celotni dekorativni karakter
našega stropa je, kot je pravilno ugotovil F. Kos,^^ še renesančno ob-
čuten. To dokazuje že organizacija stropne ploskve, v kateri so vsa polja
enakovredna in obdana še s samostojnimi notranjimi okviri. Ta način
stropne dekoracije ni doma na severu, ampak na jugu! Tudi posamezni
ornamentalni motivi so renesančni: venci sadja, pilastra ob sliki sv. Vida,
rozete iz več venčnih krogov itd.^^ Tako po motiviki kot po latinskem
napisu ob sv. Vidu smemo sklepati, da je strop poslikal mojster, ki je
bil pod italijanskim vplivom,^" obenem p,a moremo njegov dekorativno
zelo efektni čopič približati prej »visoki«, stilni umetnosti kot pa ljudsko
podobarski. Sicer pa je že sam arhitekturni moment v ostrejše dvignje-
nega stropa značilen za prehodni pas med Mediteranom in srednje-
evropskim kulturnim pasom.''*
Seveda bi bilo več kot pretirano trditi, da se je motiv ptiča »Spoznaj
sam sebe« izoblikoval s svojim poučnim reklom vred na slovenskih tleh.
Pač pa martinjaška upodobitev kaže odločno v mediteransko-italsko
smer in ne proti severu. Kaj verjetno se mi zdi, da moramo ob njej
računati s kakšnimi italijanskimi motivnimi predlogami (morda celo gra-
fične vrste). Iz tega bi sledilo, da se je ptič izvalil v gnezdu italijanskega
kulturnega kroga, kjer bi bila formalna pobuda antičnih gryllov še laže
razumljiva. Upajmo, da nam bo tudi italijansko gradivo razkrilo še
kakšen spomenik te vrste.
Prav tako si ne moremo razložiti duhovnega in stilnega ozračja, iz
katerega se je porodila naša ptica, kar na kratko z renesanso in pro-
testantizmom, kot je menil L. Schmidt. Kajti mnogo več kot renesančnega
je v tej fantastiki manierističnega duha poznega 16. in 17. stoletja. Rene-
21 Ibid. str. 33.
" Ibid. str. 57 sq.
^ Ibid. str. 70.
" F. Stele, Epigrafične drobtine, ZUZ VI., 1926, str. 155.
126
Fantastični ptici s panjskih končnic
sansa je v antično inspiriranih groteskah res ustvarila nekaj analognih
formalnih in motivnih rešitev, ki pa so bile predvsem dekorativno po-
gojene in so same sebi zadoščale brez globlje vsebinske usedline. Lite-
ratura manierističnega časa pa je s svojimi špekulacijami vdihnila starim
predstavam novo vsebino in ustvarjala tudi nove, ki so seveda zelo
odmevale tudi v svetu likovne umetnosti. Spomnimo se n. pr. le na tekste
kakega G. B. della Porta (»Humana physiognomia« — 1586; »Magia
naturalis sive de miraculis rerum naturalium« — 1558) in podobnih, ki
so spočeli vrsto fantastičnih kombinacij, med katerimi bi najbrž lahko
našli tudi kaj našemu ptiču sorodnega. »Imitazione fantastica* je postala
s svojimi monstruoznimi figurami kar eno spoznavnih znamenj manieri-
stičnega razpoloženja, ki je znalo združevati tudi na videz najbolj hete-
rogene elemente.Ce je nasvet »Nosce te ipsum« še humanistično ubran
in torej odsev res še renesančnega individualizma, pa je v bolj morali-
zujoči, sociološko formnlirani obliki rekla »Primi vsak sebe za nos«
prikrojen ljudskemu okusu in meščansko praktičnemu življenju, v ka-
terem se je pač ohranilo še nekaj krepkega srednjeveškega realizma, ki
je rad življenjsko modrost malce robato zavil. In tako je končno manie-
ristični formalni absurd postal kot svareča metafora krepost. Ce je bila
njena preobleka ljudstvu nekoliko težko razumljiva, jo je pač pospremil
napis, s katerim je nosati ptič poromal po srednjeevropskih deželah in
tako že zgodaj zašel tudi na Slovensko, kjer je vztrajal do bližnje pre-
teklosti, čeprav se je moral h koncu preseliti v galerijo končnic na če-
belnjakih.
Mimogrede dodajmo še, da pomeni figura pelikana v severnem pri-
strešenem delu martinjaškega stropa protipol ptiču »Spoznaj sam sebe«.
V obeh primerih se ptica ujeda s kljunom — enkrat svareče v nos na-
prsih, drugič samosežrtvujoče, da bi z lastno krvjo napojila mladiče.
To polarnost je zaslutil že L. Schmidt,^" čeprav je tudi ta motiv razložil
z renesančno posvetno miselnostjo: pelikan — Kristus naj bi se pod
vplivom gryllov spremenil v nekoliko komičnega ptiča nosana. V našem
primeru nastopata obe ptici obenem in druga proti drugi kot negativni
in pozitivni princip, kot svarilo slabosti in zgled kreposti. V obeh pa se
zrcali tudi družbeno kritična miselnost, ki jo je poznal že srednji vek in
jo je manierizem le formalno poživil.
Ponuja pa se nam še mikaven ikonološki asipekt, ki bi utegnil do-
kazovati ne samo pogldbljen motivni izvir ptice »Primi vsak sebe za
nos«, ampak tudi njegovO tesnejšo povezavo s ptico pelikanom. Ikono-
grafski principi, pogojeni v srednjeveški simboliki samega cerkvenega
prostora, pač niso čez noč odmrli: mnogo tega se je rešilo še v čas
17. stoletja in se v baroku oplodilo s še zgovornejšo simboliko in alego-
riko. Mislim, da je bila že sama lega obeh ptičjih podob na stropu
" Prim. G. René Hocke, Die Welt als Labyrinth, Hamburg 1957, str. 72 sq.
28 O. c. Str. 142 sq.
127
Emilijan Cevc
globlje utemeljena: ptica pelikan je — kot kristološki simbol! — našla
mesto na evangeljski strani cerkvene ladje, njena moralizujoča sodruga
pa na listni, tako da se ob njej že nehote spomnimo tudi na Pavlovo
naročilo »naj torej vsak sam sebe presodi« (I. Kor. 11, 29). Nadalje je
pelikanova podoba na ženski strani; žene naj se torej kakor pelikan
materinsko žrtvujejo, medtem ko možem, gospodarjem, še prav posebej
velja opomin, naj najprej sebe presodijo in nato šele sočloveka, kajti
na takem medsebojnem razumevanju bo temeljil v vasi mir med sosedi.
Dokaz, da je slikar — pač po naročnilkovi želji — na stropu res
računal z moško in žensko stranjo, sta tudi obe svetniški podobi nad
pticama: na ženski strani vidimo sv. Heleno, na moški sv. Jerneja.
Na ta način pa naši upodobitvi obeh ptic zadobita globljo resonanco
tako v ambientu, ki ga vsebinsko dopolnjujeta, kot v ljudskem doživ-
ljanju; nista samo slikarski okras, ampak tudi moralni nauk. Obe ptici
nastopata vzporedno, enakovredno, tako da izpodbijata Schmidtovo
misel, da bi se utegnila poroditi ptica »Spoznaj sam sebe« kot analogija
pelikanu ali celo kot nekaka parodija nanj, saj je prej njegova moralna
antiteza in poučnO' dopolnilo.
Če se spet povrnemo k našemu izhodišču, k obema panjskima konč-
nicama, se nam seveda vsiljuje vprašanje, če smemo v njih domnevati
nepretrgano vsebinsko in oblikovno kontinuiteto od martinjaškega stropa
dalje. Podoba na stropu je v svojem času pri nas osamljena in gotovo ni
mogla pobuditi slik na končnicah. Te so se najbrž res naslonile na
severnjaške grafične vzore, pa čeprav so njihovo vsebinsko zgovornost
zreducirale na temeljno formulo. Posebno ob mlajši končnici se zaradi
pipe v ustih ponuja misel na vsaj posreden odmev augsburškega gra-
fičnega lista, čeprav je bila njegova vsebina slikarju končnice že tuja.
Da sta bili pridobljeni obe končnici v Voklem, še ne priča za njuno ožje
sorodstvo, saj so razločki med njima precejšnji.
2. Mrtvaška ptica s Turškega
Še drugo nenavadno ptičjo upodobitev nam posreduje neka panjska
končnica, ki je — kot edini primerek tega motiva — shranjena v zbirki
Etnografskega muzeja v Ljubljani.^'' Slikana je z oljnimi barvami in
zeio dobro ohranjena, le ozadje je delno izmito.
Končnica je last Čebelarskega društva in ima njegove inventarne šte-
vilke: ČZ 32, 138 ČZ, z belo barvo 28. Les je menda češnjev. Mere: višina
15,5 cm, dolžina 26 cm, debelina 1,8 cm. Provenienca ni znana.
Legenda k T. IV. Zgoraj: Končnica s ptico ^^Primi vsak sebe za wos« iz leta 1875
d Etnografskem, muzeju v Ljubljani. — V sredi: Mlajša končnica z istim mo-
tivom d Etnografskem muzeju. — Zdelaj: Ptica na lesenem stropu podružne
cerkve sv. Vida v Martinjaku pri Cerknici (iz leta 1621)
128
IV
v
1. Relief iz leta 1677 o Quediiuburgu (po
L. Sclimidtu). — 2. Slika na steklu iz leta
1726 iz Scliwäbisch-Gmünda; zdaj: Stutt-
gart. Alterfiimer-iammluiig. — 5. Aiigsbur-
^ki lesorez iz delavnice J. F. Leopoldu (obe
po Fraeugerju)
4. Glava sani s Tirolskega: Dunaj, iluseiun für Volkskunde (po L. Scluiiidtu).
5. Končnica z tnirtoaško pticom, Etnografski muzej v Ljubljani
Fantastični ptici s panjskih končnic
Na zelenem tlu pred belim ozadjem stoji velika ptica s štirimi no-
gami; čez bedra se menda prevešata dve manjši krili, dve večji peruti
pa sta razpeti ob strani. Rep je dolg, košat in v loku zasukan navzgor.
Z »orlovsko« glavo, ki jo krasi rogljata krona, se ptica ozira na svojo
levo. Temeljna barva trupa, peruti in repa je zelena, prsni del je rjav,
Bakrorez ^mrtvaške ptičem iz Gabrooe zbirke.
na sredi prsi pa rase iznad mrtvaške lobanje velik rjav križ, iz katerega
izhajajo beli žarki. Repna peresa se končujejo v osem mrtvaških glav.
Perje je delno izrisano, poživljeno oziroma senčeno z rjavo barvo, osvet-
ljeni deli pa so »višani« z belo. Ob strani flankira kompozicijo kulisni
motiv deformiranega baročnega balustra (v vinsko rdeči barvi). Levo
zgoraj je letnica 1868, na desni pa napis: »Mertvaška Tica ki se je na
turškem perkazala«.
Po tehnični obdelavi in stilni interpretaciji je slikarija taka, da razo-
deva podobarsko šolanega slikarja, saj pozna celo plastično modelacijo
in senčenje, svetlobne probleme in slikovit barvni nanos ter si le redko
pomaga z izrisano konturo. Tudi lepa oblika črk priča o šolanem mojstru
podobarskega kova. Ikonografsko pa imamo opraviti spet s fantastično
9   Slovenski etnograf
129
Lmilijan Cevc
kombinacijo. Ptičji trup nas spominja na heraldičnega orla z razpro-
strtimi krili in s krono na glavi. Glava je zasukana v profil, rep pa je
prevzet od pava, le da so očesa na peresih zamenjale lobanje. Upodo-
bitev nima globljih korenin v ljudski predstavi, ki si mrtvaško ptico
navadno predstavlja kot sovo ali čuka, ki naznanja smrt, ali kot vrana.
J. Pajek^* poroča, da pride >smrtna ptica«, ki je žolto-črna, ponoči pre-
pevat na bližnje drevo ob hiši ali na okno in oznanjuje smrt, toda v tem
primeru gre pač spet za sovo. Tudi Movje — otroci, ki so umrli brez
krsta — leta ponoči okrog kot črn ptič in napada popotne ter pastirje.^"
Tako se torej naša ptica v domači mitološki okvir nič kaj dobro ne poda,
čeprav so bile nenavadne prikazni na nebu ali spački pri ljudeh in
živalih po ljudski veri navadno res znanivci nesreč. Stanko Vurnik^" je
menil, da je ta »turška ptica« reminiscenca na grozote iz časov turških
bojev in vpadov. Avg. Bukovec'^ pa je krstil ptico kar za feniksa, o
katerem da pripoveduje legenda, kako se je včasih prikazal na okopih in
zidovih ter naznanjal velike nesreče: vojsko, lakoto, kugo.
Motiv naše ptice je skoraj do pike posnet po bakrorezu,'^ čigar
spremni tekst po svojih dialektoloških posebnostih (zlasti po akanju)
govori za ljubljansko (gorenjsko) provenienco in je verjetno nastal vsaj
v prvi polovici 18. stoletja,'^ če ne že celo okoli 1800; za to bi pričala tako
poraba bohoričice kot sam stilni izraz upodobljene figure, v kateri žive
še baročne réminiscence skupaj s klasicistično jasno risbo. Razločki med
bakrorezom in sliko na končnici so tako malenkostni, da jih je komaj
vredno omeniti: v repu je na grafiki devet, na končnici pa samo 8 lobanj
(tista sredi repa manjka); krona ima na listu 5, na končnici 4 roglje;
vrhu križa je na bakrorezu nekak knežji kroni podoben motiv, ki na
končnici manjka in orlovska glava se je kopistu spremenila v bolj
golobu podobno. Seveda pa je kopist zelo skrčil napisni tekst in pri tem
bohoričico spremenil v gajico.
Še bolj zgovorno pa je besedilo, ki je natisnjeno — in sicer s stav-
ljenimi, tiskarniškimi črkami — na hrbtni strani grafike in ga tu re-
produciram kar v faksimilu:
28 Crtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884, str. 217.
2» Ibid. str. 106 sq.
»» O.e. str. 175.
Naše panjske končnice. Slovenski čebelar XLVI., Ljubljana 1943, str. 4.
'2 Mere: 177 X 224 mm. — Primerek, ki mi je bil na razpolago, je iz grafične
zbirke Anteja Gabra in ga danes hrani Grafična zbirka ljubljanske semeniške
biblioteke. Po izjavi prof. A. Gspana hrani en izvod tudi Narodna in univerzi-
tetna knjižnica v Ljubljani.
" Za jezikovne in ortografske pripombe se toplo zahvaljujem profesorju
A. Gspanu, po čigar mnenju prihajata za tisk v poštev ljubljanska ali kveč-
jemu še kranjska tiskarna.
130
Fantastični ptici s panjskili končnic
Kopist se torej tega barvnega opisa ni natančno držal, tako da je
namesto črnega naslikal rjav križ, »narleblhe Farbe« pa je pač nado-
mestil z zelenimi toni, ki delno spominjajo na pava. Tako nam torej
ta grafični list spet osvetljuje enega izmed motivnih virov, ki so jih
porabljali slikarji končnic. Ker provenienca naše končnice ni znana, bi
nas lahko' napis celo zapeljal na misel, da je koroškega izvora, kajti
koroški slikarji so slikam radi dodajali spremni tekst. Ker pa se tudi
naš tekst opira na grafično pobudo, bi bil nastanek končnice prav tako
mogoč nekje na Gorenjskem.
Pri tem grafičnem listu gre torej za tako imenovani »Flugblatt« —
nekak novičarski letak, kakršne so prodajali po sejmih ali so jih raz-
pečavali potujoči krošnjarji in glumači kot nekakšne novice s prizori
nenavadnih dogodkov, prikazni, hudodelstev (meritati) in podobno. Pod-
jeten založnik je posnel tudi nenavadno ptico, pa naj je v njeno pri-
kazen že verjel ali ne — ljudje so ji pač verjeli in burila jim je domiš-
ljijo. Kajti ta »mertvafhka tiza« se ni izlegla v domačem gnezdu, ampak
je tujega rodu. Ljubljanski bakrorez se namreč opira na starejše nemške
bakroreze, ki jim je našel sled rajnki Ante Gaber; sam' teh izsledkov ni
objavil; ostali so s svinčnikom zapisani v njegovi grafični zbirki ob listu
»mrtvaške ptice«.
131
Emilijan Cevc
Po nemškem katalogu'* je namreč ugotOAIl, da pozna našo nena-
vadno ptico že bakrorez, ki je izšel leta 1776 v Freistadtu pri Christianu
Lebrechtu kot »Flugblatt« s kolorirano upodobitvijo in popisom ptice,
ki se je 6. aprila 1776 ob 4 uri zvečer pokazala (v Parizu) nekemu pobož-
nemu možu in je bila velika kakor fazan, imela glavo kakor miš, štiri
peruti, na hrbtu lepo monstranco in v njej dve mrtvaški kosti in lo-
banjo itd. Posebna razlaga je pojasnjevala ptico kot opomin tistemu, ki
se pripravlja nevreden prejeti obhajilo. Mesto prikazni sicer ni ome-
njeno, toda iz druge grafike, ki jo katalog navaja, je razvidno, da gre
za Pariz. Ta drugi letak, ki porablja isti bakrorez kakor prejšnji, le da
ni koloriran, poroča o istem datumu in dodaja, da naj bi popis ptice
prinesel francoski časnik. Razlaga pa naj bi bila dvojna: ali da naj bi
ptica prišla iz Turčije ter govorila italijansko in francosko, pomenila
pa naj bi vojsko — ali pa, da je svarilo za nevredno prejeto obhajilo.
Ta tekst je vrezan naknadno v grafično ploščo.
Žal mi katalog, ki ga je imel v rokah A. Gaber ali je iz njega dobil
vsaj prepis ustreznih podatkov, v Ljubljani ni prišel v roke, zato o teh
letakih in upodobitvah na njih ne morem reči kaj več, kot pove tekst
sam. Vsekakor bi bilo ob kakšni priložnosti mikavno naš letak pri-
merjati s starejšimi nemškimi vrstniki, saj je naš bakrorezec delno
spremenil tako ptičjo figuro kot njeno pisano razlago. Vsebinsko je
zajemljivo, da slovenska varianta ne ve ničesar o Parizu, pač pa po-
stavlja prikazen na turška tla, za kar je našla nekaj opore tudi v nem-
škem tekstu; nič manj ni zgovorna pripomba, da po besedah nekega
turškega učenika »leta mertvashka Tiza pomeni pokonzhanije Turshke
vere«. V tem smislu je imel torej tudi St. Vurnik prav, ko. je zapisal,
da gre pri tej podobi za réminiscence na turške napade, pred katerimi
je ostal ljudem Se dolgo strah v kosteh.
V vseh teh upodobitvah imamo lep primer motivne migracije, ki je
obšla pol Evrope in končno pristala ttidi nad šumečim žrelcem kranj-
skega panja.
Zusammenfassnng
ZWEI PHANTASTISCHE VOGEL
AUF SLOWENISCHEN BIENENSTOCK-BRETTCHEN
1. Der Vogel Selbsterkenntnis
Das MotiD vom Vogel Selhsterkenninis (Nosce te ipsum) wurde in der
deutschen volkskundlichen Literatur schon öfters angeschnitten; zu den grund-
legenden Arbeiten darüber sind bestimmt Fraengers^ und L. Schmidts" Ausfüh-
rungen zu rechnen, die für die Steiermark durch L. Kretzenbacher''^ einige
Ergänzungen erfahren haben. Aus der Literatur geht hervor, dass die bisher
^* Citirano po Gabru: Zeitungen und Relationen des 13.—18. Jahrhunderts,
Katalog 89. Jacques Rosenthal, München. Mit einer Einleitung von Dr. Karl
d'Ester. Str. 121, štev. 822 in 823.
132
Fantastični ptici s panjskih končnic
älteste Abbildung des Vogels, welcher sich mit dem Schnabel nach der Nase
im Gesichte mitten in der Brust greift, in Quedlinburg f»!m Weissen Engeh)
aus dem Jahre 16?? bekannt ist und zwar in Stucktechnik. Besonders wurde
das Motiv durch die Augsburger Graphik aus der Werkstatt Joseph Friedrich
Leopold's (1668—1?26) verbreitet, mo nebst dem Vogelmotiv noch begleitende
moralisierende Szenen und längere Texte auftreten. Tirol kennt das Motiv als
Schlittenschmuck. Man trifft es auch auf Hinterglasbildern an, usw. In Slo-
wenien griff es auch auf die bemalten Bienenstockbrettchen über; zwei solcher
Beispiele befinden sich im Etno graphischen Museum in Ljubljana. Diese beiden
Abbildungen, deren erste mit dem Jahre 18?5 datiert ist, wogegen die zweite
dem Ende des 19. Jahrhunderts zuzuschreiben märe, sind die jüngsten Vertrete-
rinnen unseres Motives überhaupt, obwohl die zweite schon offenbart, dass
• der Maler den Motivinhalt nicht mehr verstanden habe, weil sich der Vogel
nicht mehr an die Nase greift.
Dennoch ist auch die älteste bisher bekannte Abbildung des Uotives gerade
in Slowenien erhalten, und zroar in Martinjak bei Cerknica, auf der hölzernen
Decke der St. Veits-Kirche aus der Spätrenaissance. Die Decke ist mit der
Jahreszahl 1621 datiert und gehört, sowohl der dekorativen Bemalung als der
Architektur nach, zum mediterranen Typus, weil sie teilweise in den Dachstuhl
reicht. Auf der Evangelienseite bemerken wir in einer ihrer Kassetten einen
Pelikan, welcher mit seinem Blut seine Jungen stillt, auf der entgegengesetzten
(Epistel-) Seite aber einen Vogel, welcher sich mit seinem Schnabel an die Nase
mitten in der Brust greift, daneben die slowenische Inschrift >ANNA TIZA
ALLE GOS PRIMI VSAK SEBE SA iV05« (Ein Vogel oder eine Gans, jeder-
mann nehme sich selbst bei der Nase). Wenn man bedenkt, dass diese Redensart
als erstmalig bei Abraham a Sancta Clara angeführt gegolten hat (L. Schmidt),
so ist auch die slowenische Inschrift dem Alter nach allen anderen voran.
Fraenger war der Meinung, das Motiv habe seinen Ausgangspunkt in den
antiken Gemmen-Gryllen, wo heterogene Fratzen, aus Teilen verschiedener
Tiere und aus Menschenteilen zusammengesetzt, unter anderen auch solche mit
einem menschlichen Gesicht auf der Brust oder auf dem Bauch, auftreten.
L. Schmidt nimmt diesen Gedanken mit Vorbehalt an und meint, das Motiv sei
deutschen Ursprunges und als moralisierende Sentenz in sehr anschaulicher
Gestalt, wie sie besonders aus der protestantischen Mentalität hervorgebracht
werden konnte, aufzufassen. Baltrušaitis'^ publiziert noch einige andere antike
Gryllen, jedoch auch mehrere verwandte mittelalterliche Fratzen, die von
Fraenger und L. Schmidt übersehen wurden. Der Typus des Vogels mit dem
Gesichte auf dem Bauche hat sich demnach aus der Antike durch das Mittel-
alter bis zur Renaissance und noch weiter erhalten. Der Verfasser meint, der
Vogel Selbsterkenntnis sei durch die Spätrenaissance bzw. durch den Manieris-
mus, der solche Kombinationen sehr liebte, endgültig ausgebildet worden.
Kulturgeographisch dürfte dieser Entstehung am besten der mediterrane Raum
entsprechen, wovon auch die älteste .slowenische Abbildung zeugen mag. Es
könnte sein, dass derselben irgendwelche graphische Vorlagen gedient haben.
Jedenfalls können wir uns graphische Bogen auch in den Händen der Maler
vorstellen, welche das Motiv im 19. Jahrhundert auch auf die Bienenstock-
brettchen übertragen haben, obwohl das ältere Stück vollkommen volkstümlich
stilisiert ist, wogegen das jüngere schon einen im Bildgewerbe bewanderten
Maler verrät. Beide Brettchen wurden in Voklo bei Kranj aufgefunden.
2. Der Todesvogel aus der Türkei
Ein Brettchen aus dem Jahre 1868 im Ljubljanaer Ethnographischen Mu-
seum zeigt das Bild eines phantastischen Vogels mit einer Krone auf dem Kopfe,
mit vier Flügeln und vier Beinen, mit einem langen Schwänze, dessen Federn
155
Emilijan CeTC
in Menschenschädeln endigen; uch auf der Brust erhebt sich ein Kreuz aus
einem Totenschädel. Die Inschrift deutet den Sinn: Der Todesoogel, der in der
Türkei erschienen ist. — Auch hier lehnte sich der Maler an eine graphische
Vorlage an, an einen Kupferstich, der Toahrscheinlich um 1800 oder anfangs des
19. Jahrhunderts in Ljubljana gedruckt ruorden ist. Die Vogelfigur entspricht
ihm vollkommen, nur die Beschriftung ist etwas gekürzt. Auf der Rückseite
dieses Flugblattes befinden sich noch ausführliche Angaben über das Auftreten
des Vogels. Der Ursprung des slowenischen Flugblattes kann weiter verfolgt
werden, so z.B. bis zum Flugblatte," welches 1776 (in mehreren Varianten) bei
Christian Leberecht herausgekommen ist. Der Text darauf erzählt, ein solcher
Vogel (in der Grösse eines Fasans, mit einem Mauskopf und vier Flügeln, mit
einer Monstranz auf dem Rücken, darin ein Totenschädel und vier Totenbeine)
sei am 6. April 1776 in Paris erschienen und sei ein Mahnruf gegen den unwür-
digen Empfang der Kommunion gewesen. Die slowenischen Varianten erwähnen
nicht Paris, wohl aber die Türkei. Einer der deutschen Texte berichtet des-
gleichen, das Tier sei aus der Türkei nach Paris gekommen. Auch der sym-
bolischen Seite wurde in Slowenien eine andere Sinndeutung beigelegt — der
Vogel sollte nämlich T>die Vernichtung des türkischen Glaubens^ angekündigt
haben.
134