Razdolžiiev ftmeia. (Konec.) Praktični zaključki uporabe tega zakona pa pokažejo to-le sliko: Z odložitvijo prisilnih dražb, ki so tekle dne 20. 4. 1932, ter s prepovedjo, da se nove prisilne dražbc ne smejo dovoliti in da se ustavljajo prisilne uprave in odvzemi zarubljenih predmetov, so dejansko za zaščitenega kmeta brez prave materijalne vrednosti. Upnik namreč rrora kmeta-dolžnika iztožiti in na podlagi pravnomočne sodbe voditi zoper njega izvršbo z rubežem njegovih premičnin, na nepremičninah je pa mogoče pridobiti pri- silno zastavno pravico s tem, da se upnik s svojo terjstvijo vknjiži na zemliišču dolžnika-kmeta. Izpolnitev kmetove obveznosti se toyej ni odložila, marveč je kmet dolžan poravnati svojo obveznost, točno in takrat, kakor bi jo moral, ako bi zakona o zaščiti kmetov ne bilo; z iztoženjem in z izvršbo pa nastanejo kmetu zopet veliki stroški, ker se edinole ne sme dovoliti in izvesti dražbe zarubljenih predmetov ali nepremičnin kmeta-za.vezanca. Dolcčila, s katerimi kmet more zahtevati od spredaj opisanih oseb vrnitev izdražbanih predmetov ali povračilo resnične vrednosti, ne bodo kmetu prinesla potrebne rešitve iz težkega gospodarskega stanja. Ta določila so lahko povod mnogim nesrečnim sporom in pravdam, kar bo kmetu zopet zelo mnogo škodovalo na njegovi imovini. Vzemimo prlmer iz življenja: Na javni dražbi, ki se je vršila dne 22. 3. 1932, je zahtevajoči upnik kupil vola, ki je bil cenjen na 900 Din, za najmanjši zakoniti ponudek v znesku 300 Din, ki ga je takoj plačal. Kmet bo lahko sedaj vrnil znesek 300 Din s 6% obresti; ako ima kupec še vola, ga bo moral kmetu vrniti. Ker pa more kmet poleg vola zahtevati še povračilo škode, ki jo je utrpel vsled tega, da je vol izgubil na teži oziroma vrednosti, je podana vsled človeškili slabosti, da imamo vcdno takrat veliko oči, kadar zahtevamo od koga kako škodo, možnost, da pride do novih in težkih pravd. Slabše _ego pred novim zak.n.m. Z veljavnostjo zakona o zaščiti kmetov pa so v pretežni večini zaprta kmetom vrata, da bi pri svojih podeželskih trgovcih prejeli svoje življenjske potrebščine na kredit. Večina slovenskih kmetov nima namreč ob vsakem času na razpolago gotovine, s katero bi zamogli plačati blago pri trgovcih, marveč čaka na oni čas, ko svoje kmetij- ske proizvode na kakršenkoli način in za kakršnokoli ceno vnovči. Ker je odpadlo tudi to kreditiranje blaga kmetom, je za nje nastopil dejansko še slabši čas, kakor je bil pred uveljavljenjem tega zakona. Določila zakona pri nepravilnem poznavanju in uporabi lahko vplivajo na vzgojo naroda zelo kvarno. Zgodili so se že slučaji, da ikmet veruje raznim zakotnim pisačem, ki ga o vsebini zakona napačno poučijo, da se zanaša na to, da je plačilo njegovih dolgov odloženo na bodočnost, pri tem pa ne misli na to, da bo končno vendarle prišel čas, ko bo moral vse svoje obveznosti prav tako izpolniti, kakor sedaj. Zato je v interesu vsakega kmeta, da s plačili svojih obveznosti v mejah svoje gospodarske možnosti nikdar ne zaostane, marveč da iste v redu izpolni, ker si le na ta način daje duška, da more v gospodarskem oziru kolikor toliko svobodno dihati.