KOLONIALNI VOJAK
Janez   Menart
Skrbel sem za ženo in konje
in polje in troje otrok.
Vsenaokrog
bilo ni nobene vojne.
Bilo je le morje njiv
in rž, ki je h koncu zorela.
Bilo je ČOK glavo dela.
A vendar je poštar prinesel poziv.
Pod mojo čelado
bilo ni besede svoboda
in ne domovina.
Bilo je le ženino pismo
in duh naftalina
in nekaj o nas, ki da smo,
in onili, ki niso,
predvsem pa »jeklena armada«',
težak telečnjak, brzostrelka,
obleka kot lev močerada
in vodja oddelka.
In prvič v življenju sem gledal
visoko z neba kakor ptica
na njive in boste v zelenju
in prvič zaigledal sem morje
in škrbaste bele gore, ki za nami
zašle so v obzorje;
in gledal sem ladje in mesta in džungle
in potlej, omamljen z brnenjem noči,
396
premišljal v sjnšeči svetlobi motorjev,
če pridem nazaj.
O, Jezus, tako kot tedaj
me ni še skrbelo.
Potem smo šli na delo.
V  nevajenih rokah orožje je siprva drhtelo.
In tudi srce je drhtelo.
A sonce nais žgalo je dan na dan
in bil sem ves bulast, zgaran, neprespan
in v trmasti ihti srca in možgan
je nekaj zavrelo.
Kosil sem, oral in sejal
in cepil in klal in pekel
in kadar sem sploh kaj reikel,
sem s svinjoi začel
in s isvinjo končal.
Kot pse sem sovražil te črne hudiče,
zakaj sploh kote se, prekleta jim mati!
da moram jih v džunglah iskati,
da moram jih klati,
da moram... o, kaj vse sem moral
sem moral
sem MORAL.
MoTal sem iti.
Džungla vreščala je kakor pekel,
kot pobesneli so žrli moskiti;
kače soi sikale, opice nihale,
jaz sem pa šel.
Jaz sem pa lazil za temi hudiči
skoizi žareči pekel.
Skozi zeleni zid.
Potlej je pičilo
kot da bi pičil moskit.
V  blaznih vrhovih dreves
Kristus s hudičem zvrtdl se je v mrak apakast zamorec z zobmi do ušes krohotajoč se oglen okostnjak bruhal je noč in me vrtal s kostmi grizel me v čreva in švist na švist
397
s koso peklensko mi izpod nog v večen prepad izisekaval svet jaz pa sem tisoče tisočev let padal in padal kot pada jeseni rakast, zvit list.
Varno obdan v svoj smrad ležal sem dan in noč, vampast kot močerad, žolt in razipadajoč.
Opica, ena edina, se je prišla igrat. Dolgo je jezno vreščala in vlekla za petelina.
Potem sva skupaj ležala.
Cez naju, na reko piit, lenobno je stopal postaran lev, mrličev sit.
Le šarasto pisarn mrčes odnašal je dan na dam drobtinice gnilih teles.
Tako sem bil pokopan.
Samo še moj zbogom, ujet
v natipkane črke dveh črnih besed
»dolžnost« in »za domovino«,
prispel je čez džungle in morje,
čea škrbaste bele gore,
prek hriba, skoz gozd in čez polje
do njih in do nje.
In kadar zdaj zre v pokojnino
in težka z njo moje telo
in v mislih krvavi denar mečka,
tedaj moj spomin kakor duh
z dlanjo njene žuljaste roke
poboža oitroke
in šepne ji v trudnost srca:
kruh je le kruh.
398