Krasni cvetovL Lanske jeseni srao priobčili v svojera listu dopis z Dunaja, kjer nara piše naš poročevalec, kako neusmiljeno preganja dunajski župan, krščansko-socijalni dr. Lueger, vse tisto dunajsko učiteljstvo, ki ni ž njira enega politiškega mišljenja. Vsakega. kdor si upa drugače misliti, nego misli on, skuša kratkomalo pripraviti ob kruh. To se zdi dr. Luegerju najboljši pripornooek, da ubije svojega politiškega nasprotnika. Pri tera pa ne pomisli, da si izpodkopava tudi sam ugled in vero v svoje krščanstvo, in utegne se zgoditi, da pade nekega lepega' dne tudi dr. Lueger, kakor bo padlo črno klerikalstvo povsod. koder žene še danes krasne svoje cvetove! Pred kratkim je zadela enaka usoda ueitelja in državnega poslanca Karla Seitza, ki je bil izvoljen na podlagi socijalno-detnokratiškega prograraa in je v svojern volilnern okraju podrl Luegerjevega privrženca, nekega krščanskega socijalista. Dunajski okrajni šolski svet, katerega član je tudi Seitz, je torej sklenil, da naj ta poslanca Seitza odpusti iz službe. Proti Seitzu sta bili namreč vloženi dve tožbi: v prvi je bil tožen, da se je v nekem govoru zavzeraal za 8 letno šolsko dobo, v drugi pa, da je očital v volilni borbi kršoansko-socijalni stranki, da je sovražnica šolstva. V eni poslednjih sej okrajnega šolskega sveta je prišlo do ostrega konflikta med učiteljem Seitzem in deželnim poslancem Gregorigom na eni in raed Seitzera in krščansko-socijalnim ravnateljem Kugierjem na drugi strani. Okrajni šol. svet je narareč obravnaval o prošnji nekega učitelja za denarno podporo, ker je že dlje časa bolan. torej podpore potreben. Gregorig je predlagal, naj se prošnja odkloni, češ, da je dotični učitelj nasprotnik krščanskih socijalistov, proti katerira vedno zabavlja. Seitz je dejal, da je to vest razglasil najbrže kak ovaduh. Gregorig, ki je mislil, da raeni Seitz njega, je razburjen skočil s sedeža in je preteče zavzdignil pest proti Seitzu. Ravnatelj Kugler je prijel Gregoriga za roko ter mu dejal: »Saj se vendar ne boš uraazal!" Užaljeni Seitz se je nato obrnil proti Kuglerju in dejal, da si bo že znal pomagati, če bo kdo govoril v takera tonu o njem. Seitz je navdušen učitelj, natančen v izvrševanju svojih dolžnosti in neustrašen zagovornik nove šole in naprednega učiteljstva. A on je tudi velik prijatelj šolske mladine. V razredu, kjer je poučeval, je obilo ubogih otrok, ki še opuldan niso imeli najskromnejšega kosilca, nego so lačni in v mrazu trepetajoči postajali po dopoldanskem in pred popoldanskira poukom okrog šole. Pri znancih in usrailjenih ljudeh je nabiral Seitz za te ubožce hrane, da jih z njo nasiti opoldne. To je delal v svojem razredu. A došla je na okr. šol. svet tožba, da porablja Seitz šolske prostore za druge, neučne namene. In okr. šol. svet je prepovedal Seitzu lačne otroke sititi v šolski sobi, dokler si ne izprosi pri njem dovoljenja. Seitz je seveda takoj prosil — a njegova prošnja je bila — odklonjena. Potem se je preselil Seitz z lačnimi svojirai ubožčki v bližnjo gostiluico. In vse to so grehi, zaradi katerih bo nemara Seitz izgubil službo. Vendar se bo Seitz slej kot prej neustrašeno boril za pravice učiteljstva in za novo šolo. Sirapatije vsega poštenega učiteljstva so nanjegovi strani, tako tudi naše sirapatije. Napisali smo to poročilo in ne zdi se nara potrebno, da bi mu kaj dostavljali. Naši bralci si bodo sarai napravili sodbo o takih ljudeh, ki se zovejo krščanske socijaliste, in gotovo bodo občudovali tiste, ki take ljudi cenijo in spoštujejo ter silijo v njih družbo!