Ivan Pregelj. BOŽJE POTI. (Nadaljevanje). XI. Strašno prebujenje. V bridkih mislih o strašnem razdejanju, ki ga je prinesel greh na svet, sem bil začel svojo pot k samostanskim ruševinam vrh Svetega Valentina, na goro pa sem prišel z veselim upanjem, da nam je vendar velika sreča hoditi skozi svet, ki je ves božji in lep, četudi ga je zmaličila zloba in ga bo skrunila do tiste ure, ko pride živim in mrtvim sodit večni Sodnik. Lepo je in dobro hoditi skozi življenje, sem ponovil, Bogu hvala in čast. Dopustil je stotero zadrgo, zanko, dušno in telesno nevarnost, pa je zato dal tolažbe v molitvi in trdni veri. Od mladih nog do sivih let — bogve — mimo koliko breznov gremo, ki komaj zanje vemo, ker nas kakor otroka mati varno vodi božji sel, angel varuh. Vsak svojega imamo, nikoli nismo popolnoma sami. Te misli o angelih varuhih, ki se mi večkrat zbujajo, ko hodim po strminah nad brezni, sam, ne vede, ali ne utegne zdaj pa zdaj zahrumeti nad menoj jezna nevihta s treskom, ali se ne zna utrgati mi na glavo težka skala, ah se ne bi mogel nad menoj in zmenoj se* suti plaz čez čeri v tisoč in tisoč sežnjev globoke rupe, te misli o angelu varuhu, dem, nikoli se mi niso tako čudno živo obudile v duši, kot tisti bot, ko sem utrujen in razgret legel v ruševinah na gori Svetega Valentina na malo tratino. tam, kjer je še spoznati zasuti samostanski vodnjak. Ležim na travi, se krepim in mislim, mislim sam vase, kako je dobro biti truden in počivati, in ali ne bo počitek v grobu prav tako sladko krepčilo po dolgi življenski poti. Vse bolj prijetno mi je, hoče se mi dremati, pa se mi za trenutek vzdrami nekaka skrb. Gadje in modrasi živijo radi v teh sipinah in podrtijah. Še tega se spomnim, da pravijo ljudje, kako je vsa ta golazen priplavala čez Sočo s prisojne Skalnice, ko so tam gori postavili cerkev, in kako si dosihmal ne upa nazaj in tukaj siče v onostran na posvečena tla. Nak, to so neumne marnje, si dem, pobožna ljudska pravljica. Previden pa le mora biti človek. Pozabim lepo na golazen in se umirim, dremljem in sanjarim. Stare pravljice se mi jemljejo v spomin. Kakor sem slišal za šolarskih dni na Nemškem, se spomnim zgodbe o pastirju, ki je hotel življenje spoznati in svet videti pa je zapustil staro mater in šel, šel, dokler ni prišel do strašno visoke gore. S tiste gore, je menil, bo pač videl dovolj daleč, pa je začel plezati nanjo. Gre in gre in pride do lepega gradu. Lepa deklica, še vsa otročja, ga vabi na vrt, naj se pride z njo igrat. Pastir ne mara in gre mimo jokajočega otroka više v goro. Pride do kmetiške hiše. Priljudno in lepo dekle, ga pokliče, naj ostane v hiši. Fant zopet ne mara. Svet hoče videti in spoznati, kaj je življenje. Pride do siromašne bajte pastirske. Priletna vdova mu hoče z vsem, kar je pri hiši streči trudnemu potniku. Pa še tu mu ni pokoja. Še više gre, mimo razpalega senika. Stara ženica stegne s sena roke po po* potnem. Pastirja strese. Ženica je tako strašno podobna njegovi lastni materi. Pozdravi lepo, a gre dalje, hoče do vrha. In zdaj je došel in gleda, gleda. Nič ne vidi, le tega se spomni, kod je hodil in hoče nazaj. Pa joj! Noge so v sklepih trde, roke se tresejo. Pastir vidi, da mu je na rajži brada zrastla, osivela, da so mu lasje izpadli in oči postale vse stare. Zdaj vidi, kar je hotel videti. Vse življenje je hodil, štiri sreče je imel, pa jih ni maral, od mladega do starega je zrastel, pa ni vedel... Balant! Si dem dremaje, kaj če boš tudi ti tako hodil in hodil, da na koncu od vse svoje hoje nič drugega ne boš imel, kakor žalost, da si hodil zastonj? — »Angel varuh, mene varuj in vodi,« se mi jemlje v dremotni bridkosti v srce in že se gubim v spancu, čutim še v spanju, da sem žejen in sanjam zdajci preživo, kakor da ne spim. Zidovje samostansko je zrastlo pred menoj, stojim na porti in iščem, da bi pokljukal na vrata. Vidim vrv in vem, da mi bo treba povleči, da zvonec prikliče brata vratarja. Stegnem roko, hočem pri* jeti za vrv, pa mi nenadoma nekdo plane s krepkim pritiskom v rame in se ozrem. Svetel mladenič mojih dvajsetih let, čudno mi znan in prečudno neznan, mi je položil roko na rame in pravi mirno, skrbeče: »Pazi se!« Še strmim, še gledam. Zdajci se mladenič nasmehne, mi pokima in veli kakor za slovo: »Le zbudi se, boš vse videl!« in že ga ni in jaz se ogledujem zastonj za njim. Le pogledam spet po vrvici, da bi pozvonil. Pa kje so vrata? Nad menoj zija prazna duplja. Dra* mim se. Jezus Marija! Tista vrvca je modras in se vije samo za korak ob meni mimo kamenja z ruševin v travo. Planem, se tresem in po kleknem. Potem pa me prevzame brezmejna radost, da kar skačem naprej po vrhovih in pojem zahvalo nebeškemu slu: »Angel varuh, ti mene varuj, ti mene vodi!« sssas Venceslav Sejavec: OČI STRMIJO... Oči strmijo v tiho vedrino, daleč, daleč si želijo, kjer je konec vseh poti, kjer je cilj hrepenenja in uteha žalosti. Oči iščejo skozi modrino bele poti do večnosti. Slavko Savinšek : PETER KRIŽ IN NJEGOVE NADLOGE. PETROVIH NADLOG PRVI CENT. Druga nadloga: Petrove oči. NAJMLAJŠI Križ se je komaj ogrel v zibelki, ko je že romala pod streho med staro šaro, da se ne povrne več nazaj. Preveč je bil nemiren Peterček in prehudo je krilil z ročicami ter z nogami poganjal, da bi ga bili upali mati pustiti brez nadzorstva v zibajoči se posteljici. Vzeli so ga za stalno k sebi kjer ga je čakalo mesto že od rojstva dalje. Ko pa so prišli prvi pomladanski dnevi in je solnce tako veselo kukalo skozi okno v izbo. je pričel Peterček še boli j ne* strpno mahati z rokami, po zadnji plati se je vozil prav do vrat, očke pa so žive in svetle šle za solnčnimi prameni. Mati so komaj krotili dete v njegovem nemiru, nazadnje pa, ko je postajalo vedno topleje, so pogrnili na trato pred hišo koc in nanj posadili Peterčka. Tisti dan se je zgodilo čudo, da je bil Peterček celo uro popol* noma miren, da je celo z ročicami pozabil otepati okrog sebe; samo strmel je predse v luč, v okolico, strmel tako željno nekam v daljavo, da so se mati zballi za očke njegove. Pobrali so ga nesli nazaj v hišo, kakor bi mu bila zunaj na prostem pretila nevarnost. Sami niso vedeli prav, zakaj so storili to; nekak nemir v srcu je bil, ki jim je brez po* sebne misli vrgel to kretnjo v roke. Čeprav se je Peterček branili z vsemi štirimi in še s pomočjo prodirnega glasu, so hiteli ž njiim v hišo in ga tam posadili na tla., kjer je jokal, dokler ni zaspal v joku. Ko pa so ga mati prebudili, da mu dado jesti, ni dete hotelo niti /lice v usta, ampak je kričalo na vso moč in sililo ven, ven. Toda solnce je vedno glasneje klicalo Peterčka, mati niso mogli delati otroku sile, malo pa so tudi pozabili na bleščavo v Peterčkovih očeh, pa so ga zopet nesli pred hišo in dete je bilo zadovoljno. Mati so nemirno stali ob strani in opazovali otroka, ki je nekaj časa kakor prvi dan gledal v luč, potem pa se je pognal za najbližjo cvetlico poleg sebe. To pa s tako ihto, dia se je na glavo prekopicnil, ko je stegnil ročico po cvetu. Brž so skočili mati, dete pobrali in hoteli tolažiti; toda otrok se niti nakremžil nli. Raz materino naročje se je sklanjal k cvetlici, ki so mu jo mati utrgali in diailli v roko. In zopet so, ko so mu pogledali v očke. videli v njih tisti sijaj, ki jih je prvikrat tako vznemiril. Toda samo za hip. Dete je skoro pozabilo cvetlice, kii jii je odtrgalo glavico, pa se je pognalo iz naročja k tlom, da so je mati komaj udržali. Posadili so je nazaj in odšli no delu. Tako je Peterček dan za dnem. ako je biilo le količkaj lepo, sedel zunaj in vedno znova videval stvari, ki so mu bile nove. Ko je prišlo poletje, se je že kobalii po vseh štirih in skušal že vstajati, ako je lep metuljček »frfotal mimo njega, dia bi ga dosegel z ročico. Bil je živ kakor v vetru se poigravajoča travi,ca, neugnan ko mravlja in še preden je dodobra shodil, je oblezell vse okrog bajte, zašel v hlev, za skedenj; da, celo očetu Šimnu je nekega poletnega večera po vseh štiirih kobacali naproti po cesti, kjejr ga je prestrašeni mož pobrali baš izpod voza, ki bi bil kmalu povozil sredi ceste sedeče in naravnost v konja strmeče dete. Tisti večer je ckaral oče Šimen mater, češ, da ne pazi dovoli na otroka. Smrtna nesreča bi biila lahko! In ko so mati zatrjevali, da ne morejo bolj paziti in da jim ni mogoče biti vedno za detetom, ki ni nikoli pri miru, je oče šimen na kratko odgovoril: »Kakor bi ne bil iz našega testa, tak je! Z vsemi drugimi nismo imeli toliko marenj.« Zvečer, ko so vsi že polegli in sta ostala sama še pokoncu, so mati vprašali moža: »Ti, Šimen, si že porajtai, kakšne oči ima Peterček?« »Sem; drugačne ko ostali. Morda po kakem stricu ali teti.« »O našem starem očetu so pravili, da je imeli prav svetle in velike oči in ni bil nikoli ugnan. Še mlad, komaj se je dobro oženil, je šel po svetu in nikoli niso več glasu slišali o njem.« Oče Šimen je molčal. »Vidiš, Šimen zato me je včasih kar skrb zanj!« »Eh, kaj, prazen strah!« je hitro odvrnili in šel leč. Mati pa niso mogli zaspati, a prav tako ne oče. Oba sta videla pred seboj Peterčka, kako včasih, sredi največje razigranosti hipoma utihne, se zagleda nekam, kam, Bog ve, pa strmi tjakaj, kakor bi bila nebesa odprta in oči se mu tako čudno blešče, da skoro ni mogoče gledati vanje. Potem pa se na mah kakor da se je vrnil iz druzega sveta, obrne, malo še pomolči, potlej pa se zažene v igro in nemir. Še v spanec materin in očetov so gorele Peterčkove oči in bolj ko se je Šimen premetaval v postelji in se jim izogibal, bolj so živo ble« štele vanj, neme, velike, svetle, kakor nekaj neznanega, vprašujočega... Neke nedelje zvečer najstarejšega, Jerneja, ni bilo dolgo domov. Zakasnil se je v družbi in prišel šele pozno, kot se je materi zdelo, precej vinjen domov. Ni se jim dalo spati in ker je bil tudi oče nemi« ren, so šli pozno v noč pogledat proti skednju, če je sin že doma. Baš je zavil na dvorišče in se hotel ogniti materi. Ni jim pa ušle!, ker so brž stopili k njemu, da bi mu povedali, kako sta z očeta v skrbi zanj; tedaj jim je iz fanta udarila v obraz sapa po pijači dišeča in jim tako usta zaprla, da niso niti besedice spregovorili, ampak takoj odšli v hišo in povedali očetu. Tedaj je oče, kakor je bil sicer miren, vzrojil in hotel kar iz postelje nad fanta. Glasno je robantiil. da se je prebudil Peterček, ki je ležal pri materi. Oče je že planil iz postelje, čeprav so mati prosili, naj mu raje jutri pove, in je mislil v hlače, da bi šel ven, ko se slučajno ozre po Peterčiku. Kaikor bi ga bilo nekaj pičilo, se »krene, zamrmra v brke nekaj nerazločnega in leže nazaj, ne da bi materi povedal, kaj ga je talko uneslo. Bile so pa oči Peterčkove, ki, so iz somraka nočne lučke zrle vanj s tolikim sijajem, da je očetu odpo« vedalo vse in mu vso kri pognalo v srce, ne da bi se bil zavedel, zakaj. Drugi večer, ko se je Jernej povrnil s šihta in se umival v sobi, je sedel Peterček na tleh poleg njega, tako, da se je moral fant vedno izogibati, da ni pohodil najmlajšega bratca. Rad ga je imel. čeprav se je večkrat nakratko zadri nadenj, in tudi dete je rado šlo v naročje sta« rejšega brata, ako je ta segel z rokami po njem. Prišli so mati v sobo in postali. Jernej se je um.il, obrisal, potem pa je sedel, čemeren brž« kome vsled ponočevanja, za mizo, da tam pričaka večerje. Mati so se malo odkašljali kakor iz zadrege, potem pa so polglasno vprašali sina: »Kje si bil pa sinoči tako dolgo, Jernej?« »Eh, doli pri Komatarju smo malo posedeli!« »Pil si, Jernej, oče so zelo hudi!« »Kaj sem pil,« je zadiirčno odgovoril sin. »V gostilno bom pa vem dar smel, saj sem dovolj star!« »Bolje je, če se je ogneš!« so poučili mati. »Pa da bi vsaj toliko ne bil pil!« »Kaj bi sitnarili! Za svoje sem. če sem!« je planil z nejevoljo' fant. Mati so obmolknili. Zabolelo jih je, keir ie bilo kakor sponašamje. Vendar so še dejali: »Tudi za svoje ni treba. Navadil bi se in samo v škodo bi bilo tebi in nam vsem!« »Eh, vedno me karate kakor bi bil kakor tale!« je zavrnil mater sin in pokazal z reko na Peterčka. Tedaj pa je pobesil roko, v lice mu je planila bledica; in ko so mati strmeli nerazumljivo v sina, ker niso vedeli, kaj je prišlo vanj, je ta vstal, se hipno obrnil, pa brez besede, in rdeč od sramu, ker se je spozabil z besedo nad materjo, odšel iz sobe. Mati so nehote pogledali Peterčka in tedaj so razumeli: dete, ki se je prej igralo in z veseljem opazovalo brata pri umivanju, se je ob prvi ostri besedi okrenilo od igre in zastrmelo v Jerneja, ki je vanj otrokov pogled tako astro zarezal, tako p,rodimo mu sunil v srce, da ga je postalo nehote sram v dno duše. Šel je spat brez večerje, Pe= terčka pa se je odsihdob ognil, če .ie le mogel. Tudi materi so segle v srce svetle otrokove oči; sklonili so se k njemu, ga dvignili v naročje in poljubili na očke, ki so s tolikim hre« penenjem zrle vanjo ... Tako je semtertje čudno tiho postalo pri Križevih. Sčasoma so bili vsi pozorni na Peterčko've oči in kdor je imel kaj na vesti, se je ozrl na otroka, predno je materi lagal. Če ni bilo deteta v bližini, je šlo še nekam gladko z lažjo, ali kakor hitro je bil v bližini Peterček in je gledal v brata ali sestro, se je laž kar stajala v ustih in otrok je ob« molknil ter molče sprejel karanje in tudi kazen. Ne da bi se bili bratci in sestrice bali Peterčka, vendar so dan za dnem nekam bolj čudno- gledali vanj, kakor nekakšno spoštovanje je bilo izraženo na njihovih licih. Tudi otroci sosedov, ki so prišli se h Križevim igrat, se niso s Peterčkom igrali tako kakor z drugimi svojimi vrstniki. Prvi čas igre so še nekam pozabili njegovih oči, ker včasih tudi po ves dan ni bilo onega ognja v njih in one bleščave kakor vča« sih, vendar je prišlo sem« ter« tj a kar nenadoma in skoro bi dejal, brez vzroka, da so zablestele. že itak velike, se še bolj razprle in se zapičile v koga od njih, ki ni mogel potem vzdržati pogleda, ampak umaknil oči, jih povesil v tla in se naskrivaj zmuznil od otroka stran. Od domačih in otrok je prišlo tudi med sosede v vasi govorjenje o Peterčkovih očeh in marsikdo se je naskrivaj ozrl po otroku, alko je šel mimo, ali prišel po opravku h Križevim. Ugibali so med seboj raz« noliko, kaj naj bi bilo v otroku, pa nikdo ni prav znal povedati. Naj« bolje še stara Kolibarjeva Meta, ki je zvedavim sosedam takole na« kratko pojasnila vzrok: »Eh, kaj boste! Nebesa vidi včasih odprta in Boga Očeta v njih!« Pri tem se je pokrižala in nehote so- storile tudi sosede enako. Magajna Bogomir. TOVARIŠ „ZLOMEK". GOTOVO se še spominjate dne, ko se je v našem rudniku pripe* tila tista strašna nesreča, pri kateri je poginilo toliko ljudi? Bilo je kakih štirinajst dni po igri. Julčeta od tistega dne ni bilo več v rove. Nekateri so pravili, da je vzel harmoniko in šel nekam okrog po deželi. Zakaj, morda niti Poldi ni vedel. Pač pa je slutila Je* lica, do potankosti pa sem njegovo dušo poznal samo jaz. Morda je mislil na odru samem zadaviti Poldeta, toda dobro njegovo srce je preprečilo tako grdo dejanje. Jelica pa, bi rekel jaz, ni nosila nikake krivde, dasi se je včasih šalila z njim, a prav radi tega, ker je bil Julče tako rad vesel in smešen. Prav tisti dan nesreče sta me poprosila oba, naj jima razkažem rove. V rudniku je v tem času vladalo precej veselja, kajti odkrili smo velike nove žile in sklade premoga, radi česar so nam tudi plače nekoliko zvišali. Svedri so vrteli neprestano, mine so pokale minuto za minuto in vagončki s premogom so drdrali ne* prestano proti dvigalu. Radi tega mi je paznik rad privolil, ko sem ga prosil, če smem pospremiti študenta in Jelico po rovih. Pripomniti mo* ram tudi to, da smo že tri tedne poprej kopali prav iz dna nov prehod navzgor, daleč navzgor proti vasi, ki stoji na griču. Rov se je dvigal poševno in bi moral priti na prosto kakih petdeset metrov nad rudnikom samim. Po njem bi speljali nov tir in železnico na dvigala, s katero bi vozili premog naravnost v vas in bi bilo s tem marsikaj truda prihranjenega. Manjkalo je še kakih dvajset metrov, da bi bil rov končan. Prav pod njega sem pripeljal Poldeta in Jelico, ko se je zgodilo tisto strašno. Morda se ne spominjam vseh potankosti, kajti groza nam je za hip zaustavila tok krvi v žilah, toda toliko prisotnosti misli sem imel, da sem zagrabil študenta in dekle za roki in bežal z njima na vso moč navzgor, navzgor, naprej in naprej do vrha, kjer nam je strop zemlje in kamenja zapiral pot naprej. Prav tu je bilo šest delavcev, ki so s spačenimi obrazi strmeli v nas tri. Pozneje, ko so vo* žili trupla na dan, razmesarjena vsa in zamazana z blatom, sem izvedel, kako se je zgodilo. Neka mina se je razstrelila prav pod ogromno pod* zemeljsko kotlino, v kateri so tičale neizmerne mase vode, ki je udrla bliskovito ; kozi odprtino ter zalivala rove, ljudi, rušila zemljo in dr* vela po dvigalnem rovu na prosto. Do nas samih ni mogla. Rov je stal visoko nad drugimi, sem rekel. Pač pa smo slišali silno bučanje, ki je bilo kot strašna godba smrti. Pritisk zraka pa nam je dušil dihanje. Mi trije in oni delavci smo se stisnili kot otroci medse. Acetilenke so nam razsvetljevale mali prostor, ki je imel postati v kratkem naš grob. V tej luči so bili naši obrazi kot mrliški. Jelica je trepetala po vsem telesu. Moj Bog, da bi vedel prej! Še nikdar ni bilo nesreče v na* šem rudniku in priti je moralo prav ta dan, ko sem mlada dva vodil jaz po rovih. Prve minute nisem našel prave besede, da bi potolažil dekle. Prvo že, kar sem se spomnil je bilo, da je čudno mraz v tem grobu in da padajo kaplje s stropa nanjo. Zato sem hitro slekel suknjič in ga ovil krog njenega vratu. Nato sem se ozrl nad se. Dvajset metrov zemlje nad nami! Teden dni ne prikopljejo od zgoraj do nas, če bodo sploh kopali. Prve besede, ki sem jih izgovoril, so bile: »Le ena sve« tilka naj gori, da nam ne zmanjka luči!« Ostali delavci so molče ugasnili acetilenke. Le moja je gorela. Nato sem pričel bodriti Jelico, ki je ječala še vedno v neki čudni grozi. Poldi je sedel na tla in gledal brez? upno in brez besede v črno temo, ki je zijala pod nami. Dolgo, dolgo smo čakali — morda dan in noč — nihče izmed nas ni imel ure. Jedli nismo nič. Molče smo strmeli drug v drugega »Je kdo žejen, sem vprašal?« Jelica je pokimala. Vzel sem svojo platneno kapo z glave in se napotil navzdol prav do vode, ki je mrtvo, nepremično stala pred menoj. Pil sem sam to vodo, ki je zakrivala toliko mrtvih, nato zajel v kapo in nesel nazaj. Jelica je pila. Ostali so šli sami k vodi. Glad, ki nas je mučil, nas je spravil v nekako mrtvelo topost. »Samo hudiča se še manjka v to peklo,« je zaklel najstarejši delavec, ki je pričel žvečit žepno ruto. Spogledala sva se z Jelico. Morda se je spomnila na igro kot jaz — vsaj zazdelo se mi je tako. Revica je že v tem času čudno upadla in včasih je hitela nekaj govoriti, kot da govori v sanjah. Moram reči, da sem že sam pričel obupavati nad rešitvijo, dasi nisem tega povedal drugim. Kljub temu sem pa molil v svojem srcu — da bi Bog poslal angela, ki bi rešil, če drugih ne, vsaj Jelico in njenega fanta. Bog je res poslal človeka, ki je imel dušo kot angel tisti četrti dan, ko smo sedeli že mnogo ur brez luči — zadnja acetilenka je do« gorela predzadnji dan — eden tik drugega, strašno sestradani in je Jelica, ki je naslonila glavo na moja kolena, jecala le še nerazumljive besede. Vsa dolina je pritekla pred rudnik. Z mesta so privreli poroče« valci časnikov in reševalci na kamijonih. Po cesti so jokale s hripavim glasom matere in se zaganjale proti rediteljem ob glavnem dohodu, ki so jih rinili nazaj. Poldetov oče je stal brez besede v bližini, Je« ličina mati je vila roke. Ogromne sesalke so neprestano črpale iz navpičnega rova vodo, ki je kot umazan črn potok tekla v cestnih jarkih. Padalo z železnimi vodi je neprestano brzelo v rov, se po« grezalo v tekočino, dvigalo vodo na dan, minuto za minuto. Ljudje pa so z bledimi obrazi pričakovali — mrličev. Četrti dan so sesalke nehale delovati. Pogumnejši so stopili h vodom na dvigalo in se spustili v globine. Zazvonili so signali. Dvignili so dvigalo nazaj. »Ne upamo se naprej. Navpični rov je razdrt. Tramovje se je pogreznilo. Zemlja se lomi in pada v globino. Zdi se nam, da se je svetila radi žarnic voda na dnu.« »Inženir naj gre doli,« je kričala množica. »Inženir je notri. Poginil je, ljudje božji!« »Paznik naj gre, paznik!« »A čujte — saj veste, da je paznik tudi poginil. Kdo se upa? Naj se javi sam, ljudje božji!« Po cesti je prikorakal Julče s harmoniko čez ramo. Ljudje so onemeli. »S harmoniko sedaj pa še smeje se.« Julče pa je šel naprej — nič se ni ozrl na ljudi ampak kar na dvigalo je stopil — še harmonike ni odložil. »Spustite,« je zaklical potem, ko so mu dali acetilenko. Zasmejal se je široko. Dvigalo je zaropotalo v globine. Nismo vedeli prav nič, da se je odtekla voda iz našega rova. Tope in blodne so nam bile misli in zato se nam je zazdelo kot sanje, kot prevara, ko smo videli, da se pomika iz globin lučka proti nam. Poldi je zakričal kot v blaznosti in se hotel dvigniti pa je bil preslab. Zaslišali smo glas, ki je klical proti nam. Skušal sem odgovarjati toda mesto vriska je prišlo le slabotno hropenje iz mojega grla. »Za me« noj,« sem zajecal komaj in pomikali smo se z tlecajočimi koleni nasproti lučki, ki se je bližala. »Julče, Julče« ... »Kot angel si nam danes, Zlomek!« S harmoniko na rami je stal pred nami in se smejal široko. »Jelica, Poldi, kdo bi si mislil, da prideta vidva v moje kraljestvo. Dajta mi roki!« Prijel ju je kot dva otroka in vodil naprej. Mi smo se plazili zadaj. »Kar na dvigalo, otročički, vsi, vsi! Tesno bo. Veste, nevarnosti ni. Kar počasi navzgor. Jaz bom iskal še tu. Morda je še kdo živ. Naj pošljejo dvigalo nazaj! Čakajte, dal bom znamenje, naj dvigajo previdno. Zemlja se ruši ponekod.« Da res, kot otročičke nas je spravil na dvigalo. »To je smešen oder, to dvigalo, kaj Jelica,« je rekel in jo gledal nekaj časa v oči. Nikdar ne bom pozabil tistega pogleda. Smejoči se zobje so mu lesketali v acetilenski luči. Neobritemu je padala brada razmršeno skoraj do prs. »Kako je žalostno tu. Spe v blatu in vodi. S harmoniko bi jim posmrtnico zaigral. Na svidenje, Jelica!« Potegnil je vrvico. Signal. Dvigalo je lezlo počasi, počasi navzgor. V višavah je bil dan — dan. Polagoma se je spreminjala lučka v glo« binah v malo zvezdico. Zdelo se mi je tudi, da slišim zvoke bar« monike. Toda morda sem se motil, saj se je meni samemu v tisti uri blodila pamet, kajti kako bi ga pustil sicer v globinah samega — njega angela rešitelja, ki je bil vse življenje Zlomek imenovan. Ko se je po naši rešitvi dvigalo napotilo nazaj, so videli, da se je rov preklal v globinah na dvoje in da dvigalo ne more naprej. Ogromni skladi zemlje in premoga so zapirali pot. Pod njimi je počival Julče To« mažinov. $ $ $ Precej let je od takrat. Včeraj pa sta me povabila k sebi v mesto gospod Poldi Čamernik in njegova gospa Jelica. Tu sem se seznanil tudi z vami, ki pišete povestice kot pravite. Le zapišite tudi to, dasi vam nisem mogel povedati vsega. Gotovo pa ste opazili, kako se je gospa Jelica globoko zamislila, ko sem jo vprašal, če se še spominja mojega tovariša Julčeta Zlomka, ki je včasih tako smešno pel na odru ... Konec. Venceslav Sejavec: VSEH MRTVIH DAN... ŽE SKLANJA SE DAN... Že sklanja se dan Zrem preko grobov za daljne gore, v mladi mrak, na mrzlih grobovih ki objema zemljo, v mraku meglenem Truden v dno duše ob rožah mrtvaških bi rad umrl, pa lučke gore. ubil misel žalostno: Objemi neskončnost mi zmučeno dušo, razlij mi dobrotno svoj mir v srce. ČLOVEK. DOBRA SI... Človek — Dobra si, tiha smrt... kapljica pozabljena Dihni pokojno nad nas, razgrni svoj molčeči prt nam čez razžaljeni obraz, za večno ubij, kar trudnega je, mračnega v srce nam zasejal v bridkosti mrzli čas. rose jutranje, ki ji v srcu nikdar odsev sonca ne zatrepeta, zdrsne vzdolž po ostrorobi bilki, ugasne kot zadnji plamen brez olja v svetiljki. O, dobra smrt, oči boleče nam zastri. TI TREPEČEŠ? Ti trepečeš, ker je temen, tožen plašč moj kakor smrt? več, vse več? Vem: v dno duše tvoj mi je pogled uprt in tam vidiš, da so ubite, mrtve moje mlade misli. .. A ne jokaj, nad menoj, da umrem; truden sem, sem strt. Saj bi živel, ali nosim v svojem srcu noč in smrt.. . Ne zameri, da odhajam — moli zame, veš, to prosim ... Vekoslav: GROBAR. MRZLO vleče z Vrha čez kamenite rebri, čez krivenčasto bu* kov je, pomešano z leščevjem in smrdekovjem. Včasih potegne nenadoma močneje da zapleše polrumeno listje po zraku in pade v zatišje. Ob takem močnejšem pišu stresajo buke svoje veje, dolge in gole kot roke smrti, tolčejo druga ob drugo, kot bi klopotaie kosti. Hiše, posejane na redko po teh kotlinah in rebrih, se stiskajo vase in zdijo se vse bolj ponižne, skoro v zemljo vgreznjene. Siva cerkev gleda z grička v solnce, ki se poslavlja v zadnjih jesenskih večerih. Na pokopališču je veter. Star grobar se trudno sklanja v svež grob in meče z lopato iz jame mastne ilovnate kepe. Čez plas se sklla« nja v jamo, da izgine v njej kot bi truden hotel k počitku. Koplje in koplje, kot bi grebel po dneh in jih hotel odkopati. Strahoviti so ti dnevi, polni viharjev in teme. Le tam daleč na koncu je ostalo še košček lepega, košček svetlega. Sprva je kot zvezdica, ki pošilja čudno mil sij čez razdrapano daljo. Tiho gre sij naproti, vedno večje žarenje napolni in ugladi vse struge, obsije ga vsega v dno duše. Tik pred njim zažari z enim samim žarom: Mati! Truden je stari grobar. A tako čudno kot danes mu še ni bilo nikoli. Dosti grobov je že izgrebel, dosti jih že pokopal, danes mu je v resnici čudno v duši. Materina slika! Zakaj se vrača k njemu in tako pozno v življenju? Poteze zarezane v obraz in skrbi, in druge iz bolečin so prav iste kot so bile, ko je bil še v otroških letih. Zakaj si tako jasna danes, mati? Trudno pada kramp po segnitih deskah že davno pokopane truge. Ko dvigne vrhnjo desko, se kot po navadi ustavi za hip iz spoštovanja do kosti, ki so bile nekoč v živem telesu. Votle oči strmijo naravnost iz lobanje, med kostmi je pomešana zemlja in prepereli kosi blaga. Med to zmesjo, skoro na vrhu je velik molek s križcem. Kot bi ga že videl se mu zdi. Iz dalje mu blisne skozi spomin. A kje, kedaj? Ne more, da bi kopal dalje. Preživo hoče delovati duh in domišljija mu vstvarja slike z materinim obrazom. V letih burnega življenja je ta dobri obraz izginil. Kot sirota je odšel v tujino, ko je mater še komaj mogel videti na mrtvaškem odru. Vedno bolj se je pogrezal v tujo zemljo, služil je z žulji belega kruha, a mu je že za črnega vzela vse lepo in ga slednjič kot starca vrgla na domačo zemljo. Še za materin obraz ga je tujina oropala. A danes se vrača k njemu z istim milim obrazom kot v mladosti. Le ti prideš nazaj, ko vse izgine in ostaneš zapuščen v tolažbo', materin obraz! Sloni na lopati in strmi v grob. Na molku poleg križca zagleda med kostmi belo svetinjico, čudno izrezane oblike. Osrčje se mu zgane kot dolga leta zadušen vulkan. Ali ni to svetinjica, ki jo je poljubljal vsaki večer, ko ga je mati prekrižala. Joj mati, mati! To si ti! Ves te čutim, mati. Pokleknem. Čuješ, mrtva moja majka! Star sem postal in truden. Želim si počitka. Tu pri tebi bi se rad oddahnil. Pokrižala bi me kot včasih, poljubiti bi mi dala to svetinjo kot nekdaj in spet bi čutil na njej dih mladosti in tvoj zadnji poljub — moja mati. Čisto majhen je prišel iz groba stari grobar. Opotekal se je med križi v temnem mraku. Veter je jokal v cerkvenih oknih. Tober: SVARILNI ZGLEDI. Njegova oblastnost raste. POLEG velikih težav, ki jih je ustvarjal Viljem nemški državi v inozemstvu, je postajalo tudi njegovo razmerje s podložniki vedno bolj neznosno. Z leti ni prav nič rastel v modrosti, tem« več postajal čedalje bolj nestrpen, muhast in oblasten. O svojih vla* darskih pravicah je imel tako pretirane pojme, da ga je vsak ugovor, vsak upor silno razdražil. Ko so izbruhnili 1908 delavski nemiri v Ber* linu, je poklical v cesarski dvorec 150 stražarjev in rekel svojemu po* bočniku: »Da sem vedel o nemirih v nedeljo, bi bil alarmiral Alek* sandrov polk in bi bil jaz sam počistil ulice!« Šele ko so mu javili, da je 30 delavcev ranjenih, se je utolažil. »Z zadržanjem policije sem povsem zadovoljen. Toda prihodnjič morajo udrihati z rezilom in ne s slepimi sabljami.« Ob rojstvu prvega vnuka je predlagala vlada Viljemu, naj po* milosti pri tej priliki gotovo število zločincev. Cesar je vrnil mi* nistrom predlog o amnestiji z nastopno utemeljitvijo: »Vlada mora čakati, dokler ji vladar sam ne pošlje svojih predlogov.« Sebe je držal za polboga, kateremu je vse dovoljeno, in ravno tako je veličal in slavil svoje cesarske prednike. O svojem starem očetu Viljemu I. je rekel nekoč v javnem govoru: »Če bi bil živel visoki gospod v srednjem veku, bi ga bili proglasili za svetnika in prihajale bi trume romarjev iz vseh dežel, da molijo pri njegovih kosteh.« Njegova oblastnost je zavzemala večkrat tudi prav surove in pre* drzne oblike. Tako je potegnil nekoč v šali starega majorja za uho in ga udaril s tako silo v tilnik, da se je opotekel. Drugič je sprejel spet vojnega ministra in načelnika vojnega kabineta z besedami: »Vi stari osli mislite, da znate vse bolje, ker ste starejši od mene.« Ruskega velikega kneza Vladimirja je lopnil ob neki priliki z maršalsko palico po hrbtu, da je odmevalo po dvorani in se pri tem prisrčno zasmejal. Grofa Roger * Dobrana, zelo uglednega in spoštovanega 53 letnega velikaša iz Šlezije je pozdravil leta 1904. na lovu s temi*le laskavimi besedami: »Kaj, Vi, staro prase, ste bili tudi sem povabljeni?« Takih žalitev ni mogel vsak pozabiti in nezadovoljnost s cesarjem se je razširila z leti tudi med kroge, ki so sicer povsod opora prestolu. Pri tem poročajo vsi ljudje iz Viljemove bližine, da je postajal vsako leto bolj len. General Waldersee je pisal že leta 1890.: »Naj* težji pomisleki nastajajo pri vseh, ki imajo z njim posla, radi tega, ker nima več prav nobenega veselja za delo. Razvedrila, igračkanje z vojsko, potovanja in lovi, to mu leži pred vsem na srcu.« In leta 1910. je tožil grof Zedlitz še vedno: »Najhujše je, da se vedno bolj odtujuje pravemu delu. Devet mesecev na potovanju in le v zimskih mesecih doma. Kje mu ostaja v neprestani veseli druščini čas za mirno zbranost duha in za resno delo?« V eni sami stvari je bil Viljem neutrudljiv, in sicer pri javnih govorih, katere je strastno ljubil. Govoril je nepripravljen na uni« verzah, v tovarnah, vojaštvu, dijakom, stopil večkrat celo na lečo mesto duhovnika in njegova beseda je bila vedno živa in zgovorna, četudi ne vedno pametna. V 17 letih je govoril javno 577 krat, to se pravi da je imel vsakih 11 dni javen govor. Vsi se mu priklanjajo. Kljub velikim napakam, ki so tičale v njegovem značaju, ni bilo v njegovi okolici in v nemški državi skoro nikjer pogumnega značaja, ki bi ga bil pravočasno opominjal in se mu upiral. Protestanski pastorji so v pridigah hvalili njegove čednosti in slikali njegovo sveto zasebno življenje, čemur so se poznavalci razmer seve smejali. Viljemu je pa ta lažnjiva hvala silno ugajala in si je domišljal, da je upravičena. Leta 1907. je dvorni pastor pri otvoritvi parlamenta cesarja povzdi« goval v deveta nebesa in to tako drzno, da se je tudi njegova oko« lica zgražala. Viljem pa je bil zadovoljen in rekel: »Tako izborne pridige res že dolgo nisem slišal. Bila je res nekaj izvrstnega!« Ko je bil Viljem na potovanju in so morali nato poslaniki po« ročati v Berlin, kakšen vtis je naredil cesar v tujih državah, so dobili večkrat ukaz, naj javijo, da je bilo vse izvrstno, ker so vedeli, da Viljemu to ugaja. Tako so varali odgovorni državniki lastnega vla« darja. Poslanik v Ameriki baron Sternburg je šel v prilizovanju tako daleč, da je nekoč rekel o cesarju v javnem govoru: »Viljem II. ni le največja univerzalna inteligenca na svetu, temveč tudi moderen človek, ki obvladuje z enako mojstrsko izvedenostjo bistvo industrije in tehnike kakor upodabljajoče umetnosti in glasbo.« Isto laskanje je srečal cesar stalno tudi v vojski. Pri orožnih vajah, ki so se vršile vsako leto, je poveljeval Viljem stalno eno armado in hotel, da njegova armada zmerom zmaguje. Generali iz okolice so videli, kako daje nepremišljena in napačna povelja, kako dela le nered in zmešnjavo, a nihče se ni upal ziniti besede. »Medtem ko ne golsne nihče kritične opombe,« — piše opazovalec — »najdeš mnogo visokih in najvišjih osebnosti, ki zatrjujejo Njegovo Veličastvo, kako je bilo vse zanimivo, poučno in krasno.« Če je Viljem leto za letom slišal le hvalo in pri vseh orožnih vajah zmagoval, ni čudno, da se je držal s časom sam za velikega vojsko« vodjo in gledal s preziranjem na ves generalni štab. Ravno tako hlapčevsko so se obnašali s cesarjem ministri. »Naj sodi« — piše Waldersee — »še tako ostro o osebah in strankah, vsi ga poslušajo s smehljajočim priznanjem in z upognjenimi hrbti. Mi« nistri morajo enostavno ubogati.« Večkrat so odobravali in se smeh« ljali možje, ki so pred pol ure bili ravno nasprotnega mnenja. Le redko kedaj je čul Viljem odločen ugovor ali opomin. Tudi ljudje, katere je cesar ljubil, in ki bi si bili lahko marsikaj dovolili, so raje molčali. Njih zadene pred nemško zgodovino velika krivda. Pogosti in odločni prijateljski opomini bi bili namreč Viljema morda vendar spametovali. To dokazujejo nekateri slučaji, kjer je Viljem prijatelje poslušal in se držal njih nasvetov. Tako je na primer grof Eulenburg odsvetoval nekoč Viljemu, naj se ne izpostavlja v debati o pomorskem oboroževanju, ker bi ljudstvo moglo misliti, da je mor« narica osebni šport vladarjev. Viljem ni nikakor zameril Eulenburgu odločnega opomina, temveč napisal: »Iskrena hvala za Tvoje dra« goceno in zanimivo pismo. Tvoja odkrita beseda me je razveselila, kajti če mi Ti ne boš govoril naravnost iz duše, kdo naj še tako go« vori? V bodoče bom držal torej kljun zaprt in ga uporabljal le za jed in pijačo in cigarete.« Zal da so bili taki opomini osamljeni in se niso ponavjali že od mladih nog. V najbolj usodnih letih Viljemovega življenja so se ce« sarju klanjali celo učenjaki in umetniki, kadili so mu industrijalci in politiki, pred njim so ležala ponižno vsa velika mesta Nemčije. Dolgo« letno hvalisanje in prilizovanje je Viljema popolnoma skvarilo, kakor bi bilo skvarilo tudi samostojnega in treznega človeka iz ljudstva. Kakšna škoda je nastala iz tega za državo, bodo pokazali poznejši dogodki. Edini stan, ki se cesarju ni klanjal, so bili delavci. Venceslav Sejavec: UMIRAJOČI. Ves truden in zmeden umira delavec v raztrgani hiši, dviga strto, ožgano roko, šepeta nekaj — komaj se sliši: To trdo skorjico črnega kruha med sabo zvesto si bomo delili. Štirje smo, kruh razdrobili si bomo z ljubeznijo. Tu, žena, na, pa razreži... Tako — zdaj je prav. Človek se kar osveži, ko čuti spet kruh pod roko .,. Ne, žena? Saj pravim, prav res je... In vidva, otroka, le jejta — pa v suknjo se mojo zavijta, stisnit a se in pogrejta ... Tako — zdaj je dobro. Prav srečen sem kakor že dolgo ne ... Utihnite — spal bom ... Tako mi je lahko, kakor da Bog se sklanja nad me ... Inž. J. Rustja: O VINSKI KAPLJICI. JAZ sem vinska trta in vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu.« Tako je govoril naš Gospod. Krščanska vera ni poleg pšenice nobene rastline tako po« vzdignila, kot ravno vinsko trto. Stotisoči katoliških duhovnikov spre« minjajo dnevno vino v kri našega Gospoda. Pravijo, da se je Noetova barka ustavila ob vrhu gore Ararat, ob najvišjem vrhu kaVkaškega gorovja. V sv. pismu pa čitamo, da je Noe prvi iztisnil iz grozdja mošt, ga pil in da je postal pijan. V resničnost sv. pisma ne moremo dvomiti, a dejstvo, da raste danes divja najžlathtnejša vinska trta ravno ob kavkaškem gorovju, bi skoraj potrdila zgornjo domnevo, da se je Noetova barka ustavila ob gori Ararat. Boljševiki siedaj trde odo, da so našli ostanke Noetove barke ravno ob imenovani goiri. Noe bi bil torej prvi vinogradnik in kletar, kolikor jih zgodovina pozna. K nam v Evropo je bila zanesena vinska trta po Feničanih in to že vsaj 600 let pred Kristusovim rojstvom. V naših krajih so nasa« dili vinsko trto Rimljani, ki so jo zasadili tudi na Nemškem ob reki Reni. Vinska trta nam daje grozdje, katero moramo smatrati za naj« žlahtnejše sadje. Nobeno drugo sadje ne vpliva na človeško telo tako poživilno, redilno in zdravilno kot ravno grozdje. Škoda je le, da mnogi naši vinogradniki prav nič ne upoštevajo teh lastnosti grozdja in pa da si mnoge ubožnejše družine ne morejo nakupiti grozdja, da bi preizkušale njegove navedene lastnosti. Iz grozdja delamo tudi vino, kar pa ne bi bilo nujno potrebno. V7 Kaliforniji, najzapadnejši državi Zedinjenih držav Severne Amerike pridelajo letno kakih 40 milijonov kvintalov grozdja, katerega pa le manjši del porabijo za vino. ogromno množino ga pozobljejo. V Kali« f orni j i so tako napredni v shranjevanju grozdja, da se jim je posrečilo pošiljati sveže grozdje dnevno na njujorški trg, četudi imajo trgatev v istem času kot pri nas. Navadno vino dobimo iz grozdja oziroma grozdnega mošta po« tom vrenja. Vrenje mošta povzročajo zelo mala živa bitja, katera imenujemo glivice, bitja, ki niso ne živali in ne rastline, temveč nekje v sredi med obemi skupinami živih bitij. Glivice razkrajajo grozdni oziroma mostni sladkor v alkohol in oglikovo kislino. Iz 10 kg sladkorja nastane 6 kg alkohola in 4 kg ogli« kove kisline. Če ima torej mošt 20% sladkorja, bomo dobili iz takega mošta vino, ki bo imelo 12% alkohola. V trgovini dobimo najčistejši alkohol v gorilnem špiritu. Čist špirit je zelo hud strup, zato so tudi vse alkoholne pijače v gotovi meri strupene. Čim več alkohola je v pijači, tem bolj strupena je. Od naših alkoholnih pijač je najbolj stru« peno žganje, potem različni liker.fi, posebno če niso delani z vinskim žganjem, sledi maršala, ki ima vedno umtenim potom dodan alkohol, potem vino, nato pivo. Popolnoma nič strupena ni voda studenčnica, ki je in ostane najbolj zdrava pijača posebno za vse mlade ljudi. Oglikova kislina je plin, katerega z očmi ne vidimo. Če pridemo v klet, kjer vre mošt, nam nekaj ustavlja dihanje. Zrak je težak. Težko dihanje je pozročeno ravno po oglilkovi kislini in zgodilo se je celo, da je marsikdo že umrli v prostoru, kjer je vrel vinski mošt. Zastrupila ga je oglikova kislina. Oj zlata vinska kaplja ti! Mnogo oglikove kisline se nahaja tudi v mestih, posebno v tesnih ulicah, kjer živi mnogo ljudi. Ljudje namreč vdihujemo zrak, izdihu* jemo pa oglikovo kilslino. ki je ravno tako strupena kot oglikova kis* lina v kleti. Če se človek zaduši, postane plav in potem črn. Ta temna barva je posledica oglikove kisline, ki se nabira oziroma se je nabrala po žilah in žilicah telesa. Telo ni moglo izdihati oglikove kisline in zato je stopila v kri, ki je postala plavkaste barve. Zelo mnogo oglikove kisline se nahaja tudi v gostilnah, na p le* siščih, v kinematografih in povsod tam, kjer je skozi več ur dihalo mnogo ljudi. Rastline čistijo zrak s tem, da vsrkavajo oglikovo kislino in de* lajo iz nje sladkor, škrob, les in druge tvarine. Zato pa je zrak tako čist in zdrav v in ob gozdih. Iz sladkega grozdja se tvorita torej dva strupa, alkohol in ogli* kove kisline, in grozdje pa je tako zdravo. To so pač nedoumljivi po* javi prirode. Vino dela človeka veselega. Res je, da postane človek po zavžitju nekoliko vina bolj dobre volje, posebno pa če je bil že tudi prej dobro razpoložen. Kdor pa hoče vtopiti v vinu svoje skrbi, jih vtopi le za malo časa, tembolj zrastejo, ko se od pijanosti strezni. Skrbi bomo odpravili z dobro voljo, čisto in trezno glavo in z zavihanimi rokavi, drugače pa ne. Vina ne smemo obsoditi, kot delajo to nekateri nervozni absti« nenti. Zakaj bi bili bolj papeški kot je papež sam. Kristus je napravil v Kani Galilejski čudež, samo da bi ženitovavce razveselil. Vino je ustvarjeno v okrepčalo in v veselje človeku, seveda ga moramo zmerno piti. Velika mera vsake stvari je škodljiva. Obilo denarja, preveliko blagostanje je škodljivo zveličan ju naše duše, ker »prej bo šla kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa.« Tudi sladki sladkor je škodljiv, če ga obilo uživamo. Marsikateri mali in velik otrok si je na sladkorju že pokvaril zobe in želodec. Prava mera je potrebna povsod, torej tudi pri vinu. Teh par besed sem namenil Vam, dragi prijatelji, za Sv. Martina. sssas Paul Keller (Dr. A. K.): SKOPUH. Pinkus. Doma je bil iz Brzezanyja. To je v vzhodni Galiciji. Še za Lvovom. Na tem ni nič slabega, kajti celo za Lvovom morajo prebivati ljudje. In potem: zakaj naj bi se nekdo ne imenoval Pinkus in naj bi ne bil doma iz Brzezanyja? Toda altenrodski meščarii so zabavljali radi tega, ker se je Pinkus iz Brzezanyja naselil v njihovem mestu in razkazoval tvojo vzhodno«gališko kulturo v obliki »Trgovine z me« šanim blagom«. Altenrodski meščani so bili po večini strumni anti« semiti; zabavljali so črez Žida in brili norce iz njegovega imena, nje« govega izvora in njegove zunanjosti. Ako pa so imeli kaj nerabne stare šare, so potihoma naročili Pinkusa in skušali iz njega toliko iztisniti, kolikor je bilo pri taki starini in takem kupcu pač mogoče. Mnogi so si pri njem tudi denar izposojevali. Pol Altenrode je torej zabavljalo črez Pinkusa in cela Altenroda je delala priložnostne kupčije z njim. Pinkusu se je pri tem dobro godilo. Kar zadeva kupčijsko spretnost, je prekašal vse meščane, in ker duševna premoč vedno vzbuja zavist, zato se je dobro mesto Altenroda veselilo, ko se je nekega dne posrečilo potegniti resnično skopega in grabežljivega Pinkusa. Junak, katerega je zadela ta čast, je bil ubog godec, ki je ob sobotah in nedeljah igral v »Svinčeni ščuki« za ples, vmes pa pri kaki družini za poroko ali za petdeseti rojstni dan in si je drugače z zasebnimi »urami« (po šestdeset vinarjev) brenkaje služil svoj vsakdanji kruh revnega človeka. In sedaj pride zgodba. Pinkus je kupil bas. Sicer ni imel nobenega pojma o glasbenih inštrumentih, toda zakaj naj bi na dražbi ne kupil basa, ako ga je poceni dobil? Na dražbi pa je stavil na bas tudi neki glasbenik. Šestdeset mark je imel uboga para v mošnji in ko je gospod Pinkus ponudil ena in šestdeset mark, je moral pustiti lepi inštrument. Muzikus je pri »Svinčeni ščuki« žalosten pripovedoval tovarišem svojo smolo. »Pusti, bom jaz naredil,« je rekel čez trenutek globokega pre« mišljanja eden izmed njih. Drugi dan je šel ta mož k Pinkusu. »Gospod Pinkus,« je rekel, »glasbenik sem in sem slišal, da imate na prodaj bas. Imam sicer že dober bas, toda rad bi si zmislil — tako rekoč — še en bas za rezervo.« »Rezerva je dobro povedano,« je rekel gospod Pinkus; »vsak pristen muzikus ima en bas v rezervi. Le poglejte ga.« In pokazal mu je bas in govoril pri tem: »Zelo moderen, trpežen in eleganten in« štrument. Stane me, na častno besedo, 120 mark brez stroškov, toda, ker vidim, da ste nadarjen mlad muzikus, vam hočem prodati bas z najmanjšim dobičkom za 130 mark.« »Za 130 mark je tak inštrument podarjen,« je rekel kupovalec, pri čemer se je Pinkus prestrašen vščipnil v nogo. »Toda,« je muzikus nadaljeval, »bas moram seveda poskusiti. Glavna stvar je namreč glas in tega človek ne more od zunaj tako natančno presoditi.« »Kar poskusite. Tako lep bas po zadnji modi, kot ste sami rekli; tepec sem, ako ga dam za 130 mark. Kar začnite goslati!« Muzikus je vzel bas in začel goslati. Pinkus je delal poveličan obraz. »Ali ne zveni ljubko? Ali ne zveni izvrstno? Ali ne sedi vsak glas kot vlit? Svoj živ dan še nisem slišal tako sijajne godbe. Srce se človeku smeje v telesu. No, nekaj boste priložili. Reciva okroglo 150 mark; vidim, da ste dostojen človek in pristen muzikus in da nič ne zahtevate zastonj.« _ »Za 150 mark je inštrument podarjen,« je rekel godec, in Pinkus se je zopet divje vščipnil v nogo. »Saj še ni nič dogovorjenega,« je zaklical; »trdnih cen sploh ni« mam. Dajte tristo in imeli boste bas!« Godec je samo prikimal z glavo, čisto zatopljen v svojo igro. Nenadoma je osupnil — Halo, kaj je to? — Igral je zadnje mesto še enkrat — No? Grom in strela, to je vendar — Igral je mesto tretjič — »Tristo strel!« »Kaj pa je? Kaj pa počenjate?« »Gospod Pinkus, zdi se mi, zdi se mi.. .« »Kaj se vam zdi? Kaj se vam nenadoma zdi o dobrem basu?« »Gospod Pinkus, gospod Pinkus, slutim nekaj strašnega!« Godec je igral še enkrat — dvakrat, trikrat, štirikrat divje mesto, nato pa je rekel, prebledevši: »Gospod Pinkus, en glas manjka!« »Kaj manjka?« »En glas! Na basu je en glas premalo! In prav najvažnejši. Bas je nepopoln!« »Ali ste blazni, človek? Na takem krasnem basu naj manjka en glas? Vi, vi, vi — muzikus, vi!« »Gospod Pinkus, ne morem si pomagati — manjka.« »No, pri vragu, poglejte vendar malo natančneje.« »To pa rad storim, gospod Pinkus, rad!« In godec je še enkrat odropotal tisto mesto, zmajal z glavo, vstal, šel okoli basa, ga ogledal od vseh strani, mu potrkal končno močno po hrbtu in zopet goslal. »Manjka, gospod Pinkus, manjka! Toda, počakajte še malo! Potrpite še!« Privijal je vijake, goslal, poskušal, zopet privijal, vlekel strune, nato goslal — »Ne pomaga nič, gospod Pinkus, glas manjka!« »Toda — zlodja, kateri glas pa? Koliko glasov pa je na basu?« »Pet in dvajset, gospod Pinkus! Pet in dvajset! In tu jih je samo štiri in dvajset; slišite, ta manjka!« Goslal je počasi štiri in dvajset glasov, nato so mu prsti zdrknili in samo z usti je brenčal nekaj globokega, mrmrajočega. »Tako, ta manjka! Petindvajseti. Najgloblji in za bas najvažnejši — ta manjka! To je strašno!« »Toda kako? Kako le more manjkati? Ko sem pa prejel inštru* ment od ene najboljših in najzmožnejših tvrdk za glasbo. Kako le more manjkati?« »Ne vem gospod Pinkus! Vam na ljubo hočem napraviti še po* slednji poskus.« Godec je izvlekel iz žepa kos kolofonija, je kot divji namazal lok, premaknil kobilico, privil vijake, šel okoli basa, mu še enkrat potrkal na hrbet, ga silno stresel in nato je goslal in rekel: »Pri najboljši volji ne morem nič narediti, gospod Pinkus: glas manjka. Bas je na zunaj sijajen, na znotraj pa je pokveka!« »Kako, pokveka? Radi enega glasu?« »Gospod Pinkus, vi ste gotovo zelo muzikalični. Toda, ali ste že kdaj slišali zgodbo o Stradivariju. Ne? Torej, Stradivarius je bil naj* večji umetnik na bas, kar jih je kedaj živelo na svetu. Bil je Španec. In imel je bas, ki je stal, reci in piši: tridesettisoč mark. Kupila mu ga je španska kraljica od nekega starega ciganskega glavarja. Kaj se je zgodilo? Cigan je bil slepar. Nekega dne se je pokazalo, da manjka en glas, in Stradivarius in španska kraljica sta obsedela osramočena in s pobešenimi ušesi, in bas, ki je stal 30.000 mark, reci in piši: tri* desettisoč mark, jih ni bil vreden sto.« »Toda, to je bedasto,« je kričal Pinkus. »To vendar ni stvaren račun. Ako mora biti na popolnem basu pet in dvajset glasov in eden manjka, potem se lahko odbijejo kvečjemu štiri odstotki.« »Nak, gospod Pinkus, pri basih je to drugače. Ako manjka en glas, potem se sploh ne da več napraviti kak pošten koncert. Vedno, kadar bi moral priti glas, se stvar zaleti kot pri pokvarjeni liri in izobraženo občinstvo vsakega takega izžvižga. Niti za vaško plesno godbo se tak bas ne da več porabiti. Plesalci zgubijo vendar vsi korak.« Pinkus se je potil. »Ljubi moj,« je rekel; »že vidim, radi bi kaj od cene odbili. Reciva torej 150 mark, kot je bilo v začetku.« »Nak, gospod Pinkus, za godca je tak bas čisto neraben. Saj. vendar nisem tako neumen kot Stradivarius. To drvo lahko prodate kvečjemu kakemu lesnemu trgovcu.« Pinkus je sopihal. »Mogoče — mogoče kot stenski okrasek,« je stokal. »Že, že, toda ljudje, ki si krasijo stene z basi, so redki.« »Pač,« je rekel gospod Pinkus, sopihajoč, »pač! Torej, koliko daste prostovoljno?« »Nič, gospod Pinkus, nič! Kaj naj počnem s pokvarjenim, ne« popolnim basom?« »Torej, dajte mi 80 mark in stvar je rešena.« »Gospod Pinkus! Na svidenje!« Res je odšel. Pinkus je počakal; ko pa je godec izginil okoli bliž« njega vogla, je pohitel za njim. »Torej, ker že manjka najglobji glas, saj vendar potrebujete bas samo za rezervo. Ali ga ne morete rabiti za višje kose?« »Višji kosi so pri basih zelo redki,« je rekel godec mrzlo. »Toda, da ne boste čisto ob svoj denar, vam hočem plačati 20 mark.« »Recite 60 mark!« Govorila sta sem in tje in se končno zedinila na 30 mark. Godec je vzel bas in Pinkus je zaloputnil za njim vrata, da so zahreščala. I. Kos: KRALJESTVO BOŽJE. PRAZNIK najvišjega Kralja in molitve za širjenje njegovega kra* ljestva: oboje združuje konec oktobra. Nam — Slovanom — ki imamo toliko ločenih bratov pa kliče skupni oče. namestnik božji v posebni okrožnici, ki jo- je izdal 8. septembra t. 1. še posebno v spomin molitev za zedinienje. Po vsem svetu se veliko in zelo resno govori o zadinjenju ločenih kristjanov. Toda premalo je takih, ki bi bili zadostno poučeni o- vzhodnih kristjanih, o njihovem duhovništvu, običajih in obredih. Tako toži sv. oče in priporoča posebno ljubezen do vzhodnih bratov: »Prosimo in rotimo vas, da z nami ne samo v mislih soglašate, marveč tudi pomagate in sodelujete, da bi čimprej napočil oni zaželjeni dan, da se vzhodni narodi povrnejo k edinosti!« Kakor je globoko utemeljen poziv papežev, talko je utemeljena tudi njegova tožba, da mi zapadni kristjani vse premalo poznamo in upoštevamo vzhodne brate. Zanimalo vas bo, kako je pisatelj Gogol izrazil isto misel v pismu, katerega priobčujem po ruskem izvirniku: »Nikar naj nas ne begajo napadi, ki se dvigajo v Evropi zoper našo cerkev in duhovništvo. Mirni smo in to nam bolje piristoja kot kri« čave brošure in nezreli napadi. Kdor hoče napadati ali braniti Cer= kev, je treba, da jo prej pozna. A mi jo vobče slabo- poznamo. Naše rusko duhovenstvo ni brez dela. Jaz vem, da se v tihih in skritih samo« stanskih celicah moli in na tihoma dela v zaščito naše cerkve. To delo ni v besedah. Duhovniištvo v skritosti moli in se vzgaja, izganja« joč iz duše strasti brez vsake neumestne in brezumne mrzlice, pozdi« gujoč svojo dušo na višino nebeškga brezstraistja, ne misleč na na« pade. Naša cerkev sveti v nas in ne v naših besedah. Mi smo cerkev in po nas sodijo to cerkev tudi drugi. Tudi mi sodimo zapadne brate po njih življenju in ne po njih besedah in pismih. Kar vidimo zlega pri njih, to nam pada nele v oči, ampak v duše. Tudi mi nismo vedno živeli po Cerkvi. Pravijo sicer, da je cer* kev naša brez življenja, & oni, ki to govore, lažejo, ker naša cerkev je življenje. Svojo laž bi morali logično končati takole: Mi smo mrliči, ne pa cerkev naša in po nas imenujejo tudi njo — mrliča. In če nas vprašate: »Ali vas je naredila vaša cerkev boljše?« Kaj naj vam odgovorimo, ko vnovič začutimo v svojih dušah in v vesti svoji, da smo šli preko cerlkve in da jo tudi sedaj komaj poznamo! Poglejte na cerkev! Kakor modra devica se je ohranila od apo--stolskih časov v neoporečni prvotni čistosti. Glejte jo! S svojimi glo« bokimi dogmami in duhovnimi obredi, ki se zde iz nebes prineseni, da posvečujejo naš rod — rešuje zamotana prašanja in ponuja srečo Evropi. Treba je le, da to cerkev uvedemo v svoje življenje! Nak! Bože nas varuj braniti cerkev! To bi pomenijo: pustiti jo pasti. Za nas je mogoča le ena propaganda: življenje naše. S svojim življenjem misijonarimo najbolj za cerkev, saj je ona življenje samo. Ne z denarjem, ne z bučnimi napadi, temveč z lepodišečim duhom naših duš smo dolžni mi oznanjati resnico, ki jo hrani cerkev. Krist j a« ni na zapadu Evrope naj le biiejo sebe po prsih in mahajo z rokami ter naj z lepimi besedami in vpitjem kličejo po zedinjenju: Kdor hoče biti misionar vzhodnih katolikov je dolžan stopiti pred naš ruski na« rod s povešenimi očmi, tiho, z ljubezni polnim glasom, ki izhaja iz duše. v kateri so umrla poželjenia sveta, tako da bo narod v njem videl predvsem svetnika, nato šele misionarja!« Velik nauk: Kraljestvo božje naj pride predvsem v naše duše! Življenje v Bogu bo najboljši misijonar, ki bo klical odtrgane brate nazaj k Materi. Spoznavajmo vzhodne kristjane in dajajmo jim zgled. Našo Cerkev bodo sodili po našem življenju. Takega misijona za svoje kraljestvo si želi naš Kristus kralj. eesas Venceslav Sejavec: SVETAL JE DAN... Svetal je dan, blesti nebo — valovi luči se prelivajo mi nad glavo, preko srca kot senca bele breze odsev Tvoj plapola. Svetal je dan — od Solnca večnega prižgan. VEČNI MIR... IMELI SMO LJUDI... i Duhovni svetnik Gustav Koller. Na Vipavskem je živel, v ljubljanski okoliei pri sv. Jakobu ob Savi je umrl. Kdor bo šel skozi Podrago, naj se ozre na društveni dom. Njegova zasnova je, plod dolgoletne« ga dela in nesebične vzgoje, s katero je rajni obogatil lepo krdelee izobraženih fan« tov in mož v Podragi. Stari društveni za« pisniki govore o velikem delu, hudih bojih, težkih preizkušnjah in o globoki ljubezni, ki je premagala vse ovire. Ob slovesu je bil rajni imenovan častnim članom našega kat. mladinskega gibanja. Siv in star je še zadnje dni živel mladini. Spominjajmo se ga v molitvi! Ivan Podobnik. Blagi vikar v Gradnem, ki je slutil smrt in govoril o njej, je umrl. Ni bil društvenik, pač pa je podpiral naše gibanje s prispevki in bodrilno besedo. Te« stament, ki ga je zapustil svojim faranom, priča o veliki ljubezni, s katero je delal in molil za svoje drage. V Brdih je njegov grob, kot je sam želel. Ob desni in levi po« V jesenski megli cveto solzne mrtvaške rože. Otožno se skla* njajo k grobovom, v katerih sni* vajo večni mir naši bratje in sestre. Ob njih se vzpenja križ, nad njimi visi cipresa. Pripra* vili so se za praznik Vseh m rt* vih. Tudi ta praznik mora biti. Kliče nam v spomin globoko resnico občestva, ki nas — žive, druži z umrlimi. Po kratki vi* giliji življenja jim je zazvonilo k veličastnemu, neminljivemu prazniku večnosti, kjer v nebeš* ki baziliki čakajo nas — ro* marjev. Pobožen spomin našim bra* tom in sestram onstran groba! Prvi spomin: pozabljenim, na* slednji: ljubljenim, in za tem gorak spomin: trpečim na tem in onem svetu! čivata z njim pokojni g. Spitzer in g. Le« ban. Tri osirotele fare kličejo po novih delavcih. Žetev je velika, le ženjcev je malo... Pater Stanislav Škrabec. Zdi se, kot bi ga manjkalo na Kostajevici. Deset let je že od tega, kar je umrl. Le »Cvetje z vertov sv. Frančiška« mu siplje na grob. Kdo pa je bil pater Škrabec? Velik učenjak je bil. Poznal je več jezi« kov in trebil zlasti naš slovenski jezik. Roj en je bil leta 1844. blizu Ribnice na Dolenjskem. Po končani srednji šoli je stopil v Frančiškanski red in nekaj časa učil slovenščino na gimnaziji v Novem mestu. Na vseučilišču v Gradcu je dovršil svoje študije in prišel poučevat klerike na privatno gimnazijo na Kostanjevici pri Go« rici. Starejši ste ga gotovo poznali iz spo« vednice in vrta — saj je gojil cvetke in semena pošiljal po deželi. Med vojsko se je umaknil v Ljubljano, kjer je leta 1918. umrl. Blag spomin učenemu, ponižnemu možu! Janko Žagar: PRAZNIK SVETE PESMI. Nekaj velikega jc sveta pesem. Kako dviga srce, kako plemeniti dušo, kako tolaži, osrčuje, a tudi zgrabi in pretrese in iztisne solzo kesanja nad grehi. Voljo ti dviga, da sklenes res Bogu služiti, dušo rešiti. Res. Kaj bi bilo bogoslužje brez zapete molitve? Prav si povedal, veliki Avguštin: »Dvakrat moli, kdor pobožno poje.« Resnične so Tvoje besede, France Šaleški: » Bog ne potrebuje zase cvetja na oltarjih, lepih paramentov, ubranega petja, vendar je vse to Bogu všeč radi nas, ker smo iz duše in telesa! Radi nas. Da nam sv. pesem vero poživlja, upanje utrjuje, ljubezen užiga, kakor je to delala prvim kristjanom v kata« kombab in mučencem, da so mnogi pevajoči šli v smrt za Kristusa kralja. Zahvaljcn Gospod za sveto pesem!« In ta sveta pesem je imela zgodovinski dan tudi 23. septembra 1928 v idrijski župni cerkvi. Razumeli smo pomembni dan II. cerkvenega koncerta v Idriji in smo prišli od blizu in od daleč, da je bila cerkev polna kakor morda že desetletja ne. Ko« barid, Tolmin, Sv. Lucijo, Cerkno, Gorico in Vipavo jc po udeležencih družil cerkveni koncert. Iz idrijske okolice so prihiteli cerkveni pevci in še številni prijatelji svete pesmi; najbolj častno se je odzval Črni vrh. Svečana tihota je vladala v cerkvi; množica je čakala, da se oglase orgle v za« četek koncerta. Znani solist Joško Bratuž je zapel »O salutaris« — o najsvetejša ho« stija — prvi pozdrav evharističnemu Kralju, ki je bil pod podobo Kruha med nami in je poslušal zapete molitve in bil priča našemu poslušanju. — Zdajci mogočno za« doni slavospev Kristusu kralju: »Kristus, vsemu gospoduješ, Kristus, večno ti kralju= ješ, vladaj, Kristus, kralj!« Spretni organist Tone Uršič, prvovrstne orgle, izkušeni dirigent Tone Knap in 60 pevcev hroječi gibčni zbor in poslušajoči tisoči in med njimi skladatelj Vinko Vodopivec, vsi so bili kot ena sama duša. Vesel je moral biti skladatelj, saj je menda prvič slišal svojo pesem tako mogočno zapeto. (Da bi le odme« vala zadnjo nedeljo v oktobru po naših cerkvah!) Res primeren uvod. Brž smo rekli: vredno je bilo priti tudi ob mrkem vremenu. In je sledil vspored in smo spoznavali najboljše skladatelje naše svete pesmi po sledeči vrsti: Železnika, Jobsta, Vodopivca, Sattnerja, Klemenčiča, Kimovca, Mava. Zaključila sta Premrl in Wagner. Ne bom pisal podrobne strokovne ocene koncerta — kako so dihali, prednašali, izgovarjali, glasove barvali, doživeli, občutili, na dirigenta pazili — o vsem tem bo go« voril samo glasbi namenjeni »Cerkveni glasbenik«, a splošna sodba je bila: potrudili so se, lepo so peli. Če bi bil vspored bolj enotno psihološko dinamično zasnovan, bi bil uspeh ne« mara še večji, trajnejši, pevcem in poslušavcem še bolj dojemljiv in stopnjema zani« mivejši, učinkovitejši. Najbolj koncertno premišljena se je zdela Sattnerjeva »Brez« madežna«, a škoda, da je nekako v sredi nastavil skladatelj dosti trd oreh posamez« nim glasovom (...med delom moje razvedrilo itd.). Težavo je zmagal organist, iz« boren pedalist. Od vsega vsporeda najlepši, od pevcev najbolj doživet, od množice najbolj z za« nirnanjem in razumevanjem poslušan jc bil Mavov »Rožni venec« (priobčen v prilogi »Cerkvenega glasbenika« 1925, št. 9—10). Pri nobeni pesmi tako kot pri tej, so bili pevci s solistom eno. Iz duše Mavove vzeta, v Marijo ljubečih dušah doživeta in za« peta je dobila ta pesem najlepši odmev v dušah poslušajočih. Po koncertu! Še bo odmevala sveta pesem v naših srcih. Še bolj jo bomo ljubili, še bolj gojili, še več zanjo žrtvovali, hvaležni sv. katoliški Cerkvi, ki nas s Pavlom poziva: »Bodite napolnjeni s sv4 Duhom lin govorite;med seboj v psalmih in hvalnih in duhovnih pesmih in poj te in prepevajte Gospodu v svojih srcih.« (Efež. 5, 18.) Hvaležni smo vsem, ki so žrtvovali, da so nam tako lepo predstavili sveto pesem, da smo občutili, da »lepa pesem dehti, dehti kakor rože, kakor zemlja, kakor solze in kri« (Pregelj: »Otroci solnca«, Lj. 1927, 73), da smo se prepričali, da sveta pesem vodi k Bogu — večni Resnici, Dobroti in Lepoti. ZA SMEH. Tri papeške šale Za časa Pija IX. je živel duhovnik Gallo, na moč častihlepen mož, ki je po dolgem moledovanju dosegel, da jc postal kanonik papeške hiše. Prihitel se je Piju IX. osebno zahvalit. Pij IX. mu je smehljaje rekel: »No, zdaj ste kanonik Gallo. Ni izklju« čeno, da postanete še škof Gallo. Potem bi celo lahko postal kardinal Gallo. Če pa bo« ste izvoljen za papeža, se boste imenoval Papa Gallo. — Papagaj! Kako širokogruden je bil Pij IX., nam kaže sledeča zgodbica: V papeški državi so imeli strogega cen« zorja, ki je budno pazil nad knjigami in gledališčnimi predstavami. V neki drami pravi junak svoji deklici: »O, kako me je očaral tvoj angelski glas!« Cenzor je črtal besedo »angelski« in je zapisal mesto nje »harmonični«. Črez par dni se je Pij IX. peljal prav s tem cenzorjem na sprehod; hotel je obiska., ti Angelski grad. Hudomušno je zaklieal kočijažu: »Zapelji naju v Harmonični grad!« Pij IX. jc izvrstno poznal ljudi. Nekoč pride k njemu veljak, ki se mu slini in hlini na vse pretege. Papež mu ponudi ei« garete, a mož pravi: »Svetost, te napake pa nimam!« »Seveda,« odvrne papež, »če bi to bila napaka, bi jo Vi gotovo imeli!« Velike skrbi malega Janezka. Ko pravim, da sem truden, v nadi, da bi me dali v voziček k malemu Franceljnu, mi mati pravi: »Toda ti si že prevelik!« Ko prosim očeta, naj mi dovoli citati ča« sopise, mi odgovori: »Premajhen si še!« Ko v vlaku pokažem pol listka, mi spre« vodnik pravi: »Doplačati moraš. Prevelik si!« In končno, ko jočem, da bi starše prepri« čal, da me vzamejo seboj v gledališče, mi odvrnejo: »To ni zate! Premajhen si še!« Kdo mi zna razložiti to uganko: Sem pre« velik ali premajhen? v Cez tri gore, čez tri vode... Iz Brazilije (S. Paulo). —- Dragi g. ured« nik! — Mogoče bo zanimalo čitatelje in či-tateljiee »Našega Čolniča«, če Vam na krat« ko opišem, kako se imamo Slovenci v Br-jo prireditev, h kateri bomo povabili tudi nekaj Čehov in Hrvatov, da se bolje se« znanimo. Na žalost ugotavljam, da kato« liško usmerjenih ljudi ni mnogo med nami. Kako zelo smo hvaležni našim društvom, da so nas tudi tozadevno vzgojila. Sem naj bi prišli oni nergači, pa bi videli, kaj po« meni v tujini človek, ki ni bil organiziran v naših društvih! Škoda, trikrat škoda, da teh društev več nimate. Prepričan sem, da bi še sedaj kak dober intcligent marsikoga spravil na pravo pot. Neverjetno je, kako se ljudje tukaj iz5 premene! Doma so še hodili v cerkev, k procesijam in slavnostim — tukaj pa opu« stijo vse! Zakaj? Zato, ker niso bili pri« pravljenj za svet in ker niso živeli v naših organizacijah. Koliko koristi bi imeli od fantovskih večerov! Sama cerkev še ni do« volj, če mož in fant tudi v javnosti ne za« stopa pravega stališča. Drugi razlog je tudi ta, da so tukajšnje cerkvene navade zelo čudne in cerkveno življenje na sploh jako mlačno in slabo organizirano. Ravnokar smo začeli s tamburaškim zbo« rom in knjižnico. Lahko si mislite, da nam zelo primanjkuje knjig. Podrezajte naše ljudi, naj jih pošljejo. Pazijo pa naj, komu jih bodo izročili, da ne pridejo v nasprot« ne roke. — O prvi priliki bom spet pisal. Kako zelo bi me veselilo, ko bi bili vsi, ki smo se poznali, spet skupaj! To bi delali! Pozdravite najlepše vse! PO PLANINCAH, PO DOLINCAH... Iz Tolminskega. (Piše dekle.) — Zopet se bliža zimski čas, ko nam bo treba iskati gorkote pri domačem ognjišču. Kako zelo si želimo tega časa vkljub tc mu, da nas bo nadlegoval mraz in sneg. Zakaj se ga vese« limo? Imele bomo priliko, da se po dolgem poletju spet približamo druga drugi in se v prijateljskem krogu porazgovorimo. Pa o čem? Vsako dekle nekaj ve. Zakaj ne bi svojega znanja žrtvovala tovarišici in s tem plemenitila in razveseljevala sosestre! In ko bi ne vedele ponekod ničesar, imamo vendar na razpolago toliko dobrih knjig. Čitajmo skupaj in na glas! Zlasti je po« trebno, da privoščimo prijazno besedo ma« lim. Tudi tem prihranimo prostorček za domačim ognjiščem. Uporabimo svojo mla« dost, ker čas, v katerem živimo, gleda zla« sti na nas, dekleta! Bog živi! Iz Vipavskega. Dragi »čolnič«! — Že večkrat sem zbiral razne misli, ki bi bile za tc primerne. Misli imam dovolj, le ure« diti mi jih je težko. Ko sem pa slišal, da vabiš tudi rekrute med dopisnike, sem se ojunačil in vendar nekaj napisal, čeprav sem novinec. Pa komu pišem? — Prijate; ljem, doraščajočim fantom. Tudi jaz dora« ščam in rad zahajam v fantovsko družbo. Marsikak večer opazujem svoje sovrstnike, ki se zbirajo pred vaško gostilno in nape« ljujejo pogovor o tem in onem. Tovariš ša« ljivec vrže par smešnih, drugi rad poje in vreže fantovsko pesem, da se razlega daleč naokoli. V taki družbi sem rad. Zdi se mi, da so ti fantje od fare in med njimi je ve« liko cerkvenih pevcev. Mi mlajši gledamo na starejše in znamo vpoštevati njih zgled. Škoda, da je lepih zgledov med starejšimi tovariši malo! Kar jih je pa zglednih —tc spoštujemo!