ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 10.
V Ljubljani, 1. oktobra 1891.
Leto XXI.
v
S
Čegavo je oko le-tò?
Gjy
egavo je oko le-tò, ,Ki gleda dan in zrè temo ; Zi gleda nas od rojstva dne In zrlo bo do smrti še?
čegavo je oko le-tò, Ki vidi dobro in hudò; Ki vidi vsem ljudem v srcé, -— Pozna dejanja in želje?
Otrok, poznaš oko le-tò, Ki vidi dobro in hudò; Ki gleda te ves čas — vse dni, In vidi kaj počenjaš ti? —
To samo „Božje" je „oko" Ki čuje nad tebój zvestó. če priden si, se veseli, Če delaš greh, se žalosti.
A. Sežunov,
Preobjestna Anica.
fjarkiSeva Anica je bila sirota. Boditelja sta jej umrla, ko je zvršila tri leta svoje dobe. Tako je ostala brez očeta in matere, katerih še poznala ni. Dobri Bog pa skrbi tudi za sirote, posebno za take, ki nimajo očeta ne matere, in tako je skrbel tudi za našo Anico.
Imela je Anica v bližnjem mestecu deda in babico, ki sta jej bila zelo dobra. Takój po pogrebu njenih dobrih roditeljev, vzela jo je babica sè sebój
v mesto. Bilo je tii Anici prav dobro in prijetno. Imela je mehko posteljico, več lepih oblek, imela je tudi lepo število igrač, dober zajutrek, kosilo in večerjo. A ne samó to, — dobra njena babica jo je po večkrat čez dan vprašala : Ali si morda lačna, Anica? In če je Anica rekla, da je lačna, takoj je vzela babica iz omare ali iz žepa bodi-si kar koli in dala Anici, da naj sné. Ce ni bilo kaj boljega, dala jej je nekoliko orehov ali vsaj kosec lepega, belega kruha. Dà, dà, lahko rečem, da je bilo Anici pri njenem dedu in babici tako dobro, kakor bi jej bilo pri njenih roditeljih, če bi jima bil Bog dal daljše življenje. In kakor je Anica v svojej zgodnjej mladosti, ko še ni pravo misliti znala, izgubila dobrega očeta in ljubeznivo mater, tako je zdaj malo ne popolnem pozabila na nju. Babico je zvala mater in dobrega deda nikoli drugače nego oče, a tudi óna dva sta jo imenovala vedno le svojo ljubeznivo hčerko.
Ni čuda, da se je Anica pri tako ugodnem življenji zelò preobjedla in ra-zvadila. Pri kosilu juhe večkrat niti pokusiti ni hotela; če je bila na mizi pečenka, hotela je ona po vsej sili močnatih jedij, in če je bila močnata jed na mizi, zahtevala je ona pečenke. Po večkrat jej je bila kava premalo sladka, po večkrat zopet prevroča, premrzla, prebela ali prečrna, in sam Bog si ga vedi, o čem je vse Anica ugovarjala v svojej preobjesti.
Ko je vže nekoliko odrasla in se znala prekrižati, tudi „Oče naš" in „Ceščeno si Marijo" pred jedjo in po jedi glasno moliti, reče ded nekega dne svojej ženi: „Cuješ Marta! najina Anica bode vže kmalu dozorela za šolo. Treba bode z njo resneje postopati. Dete se je preobjedlo, drugače je dobro in duhovito, le jedno veliko in grdo napako ima, katero je treba takój iz začetka zatreti."
Babica ni razumela, kaj ded misli. Neizmerno je ljubila svojo vnučico Anico, ter ni nikoli niti pomisliti mogla, da bi se v njej mogla ukoreniniti kaka grda razvada ali pregreha.
„Kaj bledeš?" reče ozbiljno svojemu možu, Aničinemu dedeku, „otrok je otrok, in če je včasih nekoliko premodra ali preošabna, nemirna in preobjestna, to jo s časoma vse mine. Le pomisli, da smo tudi mi v njenej dòbi bili vse drugačni ljudje, nego li smo dandanes. In kakšni bi to bili otroci, ki bi vedno mirno sedeli in razmišljevali, kakor sedimo in razmišljujemo mi, ki smo vže nad pol stoletja preživeli."
„Resnica, resnica," reče ded, „vse to je resnica, kar govoriš, ljuba moja Marta, ali, kakor sem dejal, zapazil sem pri uajiuej vnuki Anici grdo napako, ki se mi dozdeva za njo jako pogubljiva."
Babica pogleda nekako čudno svojega moža ter ne reče nobene besede. Videti jej je bilo na licu, da mu ne verojame.
„Cuj, Marta," nadaljuje ded, in sodi. — Najina Anica vže nekaj časa sèm po kosilu, kadar jaz vzamem novine v roke, da čitam, pazi na priložnost, kadar je ne gledam, da vzame skrivaje nekoliko koscev sladkorja (cukraj iz sladkornice. In če jo pogledam, hitro in previdno odmakne svoje prstke od sladkornice ter vzame kaj druzega v roko in to s tako zvijačo in spretnostjo, da sem se tej njenej spretnosti kar čuditi moral, če ne vzamem hitro novin v roke, da bi citai, takój me izprašuje in pravi, zakaj ne čitam, kdaj bodem čital itd., ko pa novine v roke vzamem, evo ti njenih prstkov pri sladkornici. Najprej odpira in zapira pokrovec,
potem se dela, kakor bi kosce sladkorja preštevala, premetava jih sèm in tjà, ter naposled ko vidi, da je ne opazujem, evo — vže ima kosec sladkorja v žepu. — Kaj tacega ne smeva dopuščati dalje, otrok bi se navadil krasti in pozneje bi začel izmikati tudi druge stvari."
Babica o vsem tem doslej ni ničesar vedela, ker je navadno takój po kosilu šla iz sobe v kuhinjo ali na dvorišče, kder je imela vedno dosti opravila, ter je pustila Anico samo v sobi z njenim dobrim dedekom, ki je imel navado po kosilu citati novine.
Tudi babica ni odobravala tega, da Anica skrivaje jemlje sladkor iz slad-kornice ; bila je povsem jedina s svojim možem v tem, da se ta grda napaka pri Anici čim preje odpraviti mora. Ali kakó? Babica si misli, da bi bilo najbolje, da se Anica pri prvej priložnosti, ko bode zopet kaj tacega storila, ostro kaznjuje s šibo. To tudi vže zaradi tega, ker jej ona vže dosti dolgo zaradi njene potuh-nenosti obljubuje — šibo.
Nii, ded ni mislil takó. „Šibo je treba v roke vzeti," dejal je, „še le takrat, kadar vsa druga sredstva ne pomagajo nič. A midva Anice, kolikor vem, kaznovala nisva še nikoli z nobeno stvarjo. Poskusiti hočem, da jo brez šibe odvadim te njene grde napake ; če to ne pomore, nii potlej v iinć božje, prijeti bode treba za šibo. Jutri po kosilu prinesi kakor po navadi črno kavo na mizo, pusti slad-kornico na mizi in Anico pri meni ; a ti bodi pripravljena, da takój stopiš v sobo, kadar te pokličem."
Tako je tudi bilo.
Drugi dan po kosilu prinese Anica kakor drugekrati svojemu dedu novine, prižg0 mu sinodko ter sede poleg njega, to se zna, prav blizu sladkornice.
Dedek čita novine in puši smodko, Anica pa odpira in zapira sladkornico, pogleduje deda ter zopet brska s prstki po sladkorji. Ded se zamisli v novosti, ki jih čita, Anica pa — smuk s prstki v sladkornico in potisne nekoliko koscev sladkorja v žep.
Ali v tem času pokliče ded babico v sobo.
Bilo je to za Anico nekaj nenavadnega, ker je dobro znala, da ima babica v kuhinji dokaj posla ter vsaki dan po dlje časa zunaj ostane.
In babica stopi takoj v sobo.
Anica prebledi. Zazdelo se jej je zdaj prvič v njenem življenji, da ne dela prav, ker skrivaje jemlje sladkor iz sladkornice. In sama ne vede kakó in zakaj, vstala je, šla od mize ter se vstopila daleč od babice in deda.
Ded reče: „Cuj, Marta, kaj je novega v novinah."
Babica sede poleg svojega moža, in ta začne iz novin čitati tako-le:
„Zaprli so stražniki neko deklico, ki je na trgu nekej ženi ukradla jabolko. Ni ta deklica ubožna, ker njena roditelja sta imovita ter ima doma vsega, česar koli poželi. Vsak, kdor deklico pozna, čudi se, kako je mogla ukrasti jabolko. Njena roditelja pripovedujeta, da je deklica doma večkrat iz sladkornice skrivaje vzela sladkorja, pozneje je nekolikokrati skrivaje vzela po kak krajcar, ali zunaj domače hiše doslej ni nikoli še nikomur nič vzela. Bila je doma zaradi te grde navade večkrat opominana in tudi kaznovana, ali kakor se vidi, vse zaman. Otrok, kateri svojim starišem vzame skrivaj bodi-si kar koli, hudoben je otrok. Tak otrok
10*
zasluži ostre kazni s šibo, tak otrok krade, in kdor krade, tat je, ničvreden človek, ki izgubi vso čast in ljubezen pri Bogu in ljudéh.
Babica je vse dobro razumela, kar je dedek čital iz novin. Pogledala je Anico, in na njeno začudenje, držala je Anica roki v žepu in se jokala.
„čimu se jokaš, Anica?" vpraša jo babica ljubeznivo.
„Oh, deklica, ki je ukradla jabolko" . . . govorila je Anica z jokajočim se glasom . . .
„Smili se ti, kaj nè?" vpraša jo babica.
„Nè, nè —-"ona deklica" . . .
„Nii, kaj "je z ono deklico?"
„Ona je ravno taka, kakeršna sem tudi jaz," reče Anica, udari v jok, meče sladkor iz žepa ter se spusti babici v naročje.
„Kaj? Ona je taka, kakeršna si ti?" začudi se babica, in začudi se tudi dedek.
„Dà, dà, tudi jaz sem vzela skrivaje po več koscev sladkorja iz sladkornice, tudi jaz sem kradla" . . . joka se Anica.
Ded je prenehal s svojimi novinami. Babica ga je pohvalno pogledala in se mu prijazno nasmijala, Anica pa je obljubila, da ne bode nikdar več niti najmanjše stvarce skrivaj vzela.
„Ali vidiš, Anica," reče jej dobrohotni dedek, „morda bi tudi tebe danes ali jutri kaj tacega zadelo, čuvaj se tatvine, ker je tatvina velik greh, ki človeka sramoti pred Bogom in ljudmi ter ga izobčuje iz vsake poštene družba"
Odslej ni Anica nikoli več. brskala po sladkornici. Ko je dobri, dedek po kosilu popil črno kavo, zaprla je Anica sladkornieo ter jo spravila sè skudelico in žličico vred v omaro.
Ko je šla pozneje v šolo in je vže dobro čitati znala, večkrat je iskala po dedovej omari onih starih novin, da bi našla ono vest, katera jo je tako hitro pripeljala na pravi pot, ali nikoli in nikjer jih ni mogla najti.
Poboljšala se je Anica, in v njeno pohvalo je morda izginila tudi iz novin ona vest, ki jo je nekdaj čital njen dedek.	Lj. T.
Iz naše vasice.
(Piše —è.) I.
tam bi, kakor zopet k tebi! Gledal sem velikanska mesta, obiskoval prijazne ^J^tržiče, sprehajal se po malih in velikih vaséh, a srcé pripeljalo me je zopet nazaj v domačo vasico. Saj vender nimam ničesar občudovati — nekoliko malih hišic, katere so se razpovrstile, kakor da bi je veter znosil skupaj po rebru našega hribca, kateri pa tudi ni Triglav, in pa mala, bela cerkvica dobi se tudi še kje drugje in vender sem si želel le domóv, le domóv. A ko sem zagledal našo
vasico, oj tedäj zdelo se mi je, kakor da sem na visokej gori in da občudujem čarobno, povsem neznano deželo in vender sem gledal le na ono nekoliko razsejanih hišic in na belo cerkvico, kar sem pa vže toliko in tolikokrat videl. In vender sem gledal rad in dolgo!
Hm, domači kraj je le domači kraj, ali ne prijatelji mladi? Saj ste morda tudi vže vi bili v bližnjem mestecu, katero v mnogem uadkriljuje vašo vas in vender niste li si želeli zopet nazaj? Človeka veže na domači kraj največ spominov, zato. mu je pa tudi tako ugoden in drag. Jaz vedno le tako mislim, da kdor ne ljubi svoje domače vasice, ne more ljubiti niti svoje domovine in mislim, da se ne motim. Zapomnite si to, čitatelji moji ljubi!
Precej med prvimi hišami naše vasi, če ste prišli od zdolej, stala je, in še stoji -Robasova lesena hiša. Mnogo spominov veže me na to staro, osivelo zgradbo, katera se kar zgubi mej visokimi tepkami in košatimi jablanami. Odkar pomnim, bival je ondii Eobasov Jože; možiček ni star ni mlad. Zarujavelo, skoraj začrnelo nagubano lice bilo mu je vedno jednako in kadar sem ga videl, žvečil je tobak. To ravno ni lepa niti zdrava navada, tudi on ni bil ravno lep, vender bil mi je možiček mil. Kolikokrat pritekel sem ob poletnih večerih k njemu, ko je sedel na drvih pred hišo in žvečil tisto strupeno rastlino in poslušal sem ga z nekim spoštovanjem, ko mi je pripovedoval razne pripovedke. Gospodar nI bil, tudi hlapec ne, le toliko vem, da je pri Robasovih bival in tudi Robasovo živino pasel. Dokler sem bil še manji, prinesel mi je večkrat kako malenkost iz paše domóv, recimo : lepo pečeni klas, konopni korobač (bič) ali pa brinjevo ali brezovo bičišče, drugikrat pa zopet kakega dolgorogega rogača, kateremu sem napravil voziček iz škatijice od žveplenek. ali pa tudi mladega kósa, katerega sem hranil dolgo časa, dokler mi ni revček ali poginil, ali pa zginil v požrešnem želodci sosedovega mačka. Pa saj mi ni nosil zaman, jaz sem mu pa donašal .ostanke smodek, katere sem pobral po svojemu očetu, ali pa pri dragih gospodih. Kratko malo bilo je mej nama staro prijateljstvo, katero se je pa utrdilo mnogo bolje, ko sva postala tovariša.
To je bilo pa takó ! Robasov Jože bil je pastir, a jaz sem polagoma tudi prilezel do pastirske časti. To pa ni bilo tako lehko, ker se za to zahteva vže nekoliko starosti, velikosti, samosvesti in pameti, saj starisi ne puste tako kmalu takega frkolinca, kakoršen sem bil jaz, samega od hiše. Bil je namreč velik korak v mojem življenji, ko sem postal iz brezposlenega, brezskrbnega otročaja, pastir naše lepe, rudeče-belo pisane liske — to raj nekaka oseba v našej družini. Oj da ste me videli, kako ponosno sem pokal tedaj za našo lisko z bičem, ko sem jo gnal skozi vas. In kam naj bi se podal, če ne na hribec, kjer je navadno pasel Robasov Jože.
„Vidiš ti njega!" — dejal mi je, smijoč se - „kako se drži, kakor kak " star pastir. Pa menda vender ne greš naprej!" —
„Oj uè, tu ostanem, tu pri vas! Bodeva se saj kaj pomenila" — hitel sem ponosno, kakor bi si bila jednake starosti.
„To pa to" — mrmrljal je Jože, žvečil tobak in veselo vzprejel ostanke od smodek, katerih mu sem takrat prinesel precejšno število.
Lepo življenje sem imel na paši poleg Robasovega Jožeta. Vračal sem živino za njega in za-se, pletel biče, prinašal drva, da sva pekla krompir in turšico, poslušal pripovedke, a ko se je približalo zlato solnčece vrhovom kočevskih gora,
takrat sva gonila vsak svojo živino k deročej Kolpi in žvižgajoč in pokajoč z biči vrnila sva se ob mraku zadovoljna domov.
Presrečni óni dnevi ! Mala, živahna glavica polna domišljije, znala je še za drugi, čarobnejši svet, svet o katerem nam pripovedujejo narodne pripovedke in bajke. In Jože, Robasov Jože, ta stari, nagubani, zarujaveli možiček, kakor da bi se bil tudi on z mano odpotil v óne čarobnejše kraje. Oba sva bila zadovoljna, oba srečna!
Tjà na hribec, kjer sva midva največkrat pasla, priletele so večkrat vrane, posebno, ko je sosedna turšica zorela, da lepše ni mogla. Znate, kako sva imenovala te sitne vrane? Nič drugače jih nisva zvala, kot turške kokoške. V duhu sva si ustvarila veliko turško cesarstvo, na daljnem, daljnem jutru, kjer solnce vzhaja in kamor priteče čez dolgo let ravno ta Kolpa, v katerej sva napajala midva najino živinico. Turški car je živel tudi v najinej domišljiji, ali le po onej sliki na vratih našega trgovčiča, katera je kazala bradatega, sivega Turka v rudečej obleki, z dolgo pipo v ustih in skledčico kave pred seboj, sedečega na dragocenem pregrinjalu prav po turško. On je stanoval v dragocenem zlatem gradu na bregu brezmejnega morja, in tjà, mislim, letele so tudi najine črno-sive kokoške, ko so se nazobale rumene turšice. Pri nas so se odebelile, a potlej so odletele na Turško, tam so jih polovili, oskubli in dali turškemu cesarju za kosilo. Nù, če je turški cesar res tako strašen — mislil sem si — kakor je strašen na vratih pri našem trgovčiči, oj tedàj ne bi bilo pač nič nenavadnega, če bi kar najedenkrat pohrustal surovo vrano. Rad bi ga gledal, ali le od strani, ker če bi me pogledal, znam, da bi precej umrl.
Se jeduega dogodka iz ónih dnij ne bodem pozabil. Bil je pri nas tuji gospod. Po obedu prinesel je iz žepa majhno üsnijato posodico, odprl jo, vzel droban papirček in tobaka, kateri pa je bil takó lepo rumen in fino izrezljan, kakor rezanci moje matere, katere nam je napravila ob velikih praznikih, dejal na papirček, zavil nekako hitro, oslinil in lična smodčica je bila narejena. To mi je bilo povšeči. Se ónega popóludne zrezal sem nekoliko ostankov od smodek, katere sem imel spravljene za Jožeta, odrezal nekoliko pisalnega papirja, vzel žveplenek, pa hajdi na pašo malo preje, ko sem vedel, da še Jožeta ondù ne bode. Danes bodem pa tudi jaz gospod, dejal sem ponosno, sedel v senco, vzel zavitek iu hitro zmotal malo smodčico. Res mi ni hotela slina precej držati, nazadnje mi se je pa vender posrečilo, zažgati nerodno skrpano smodčico. —• „To je veselje!" —- vzkliknil sem in spustil nekoliko prav debelih dimov. — „Hm, baš takó pušim, kakor oni gospod!" — pristavil sem in se stegnil po mehkej travi, kolikor sem bil dolg in širok. Nù, moj ponos me je skoraj minil. V glavi se mi je začelo tako nekako čudno vrteti, da h krati nisem videl ničesar in kar zaspal sem. Ne vém, če sem dolgo spal, ali nè, najedenkrat me nekdo rahlo strese.
„Ti si mi lep pastir, ti — tukaj smrčiš, da se zemlja trese — a krava dela kvaro."
Bil je Jože.
„Nikdar ne bom več pušil, nikdar več!" — vzkliknil sem in si mèi zaspane oči. In še tedaj vrtelo se je vse okolo mene.
„Ti, pa pušil?" —
„Poskušal sem. tako kot óni gospod!" — dejal sem in povedal Jožetu ves dogodek.
„Oj ti bedaèek mali, ti!" -— pokregal me je Jože in mi povedal, daje óno vse drugačen tobak in papir. Zdaj mi je bilo jasno, saj je bil oni tobak tako lepo rumen, kakor cvetje.
Še več drugih dogodkov znal bi povedati iz najinega življenja na paši, vender preobširno bi bilo, da vse naštevam. Povem naj le še jedenkrat, da mi je bilo ono življenje lepo, veselo.
Pasel sem še dolgo z Jožetom svojo lisko. Naposled sem pa moral zapustiti tudi njega in hribee in lisko. Bilo mi je težko, ali stariši so tako velevali, moral sem v mesto.
Vsakega leta sem prihajal domóv na počitnice, vsakega leta obiskal sem svojega znanca Bobasovega Jožeta. Možiček je bil vedno jednak, ogorel, naguban, suh in žvečil je še vedno tobak, kakor poprej. Ko sem v šolah vže nekoliko naprej zlezel, prinesel sem mu večkrat tudi po nekoliko zavitkov tobaka. To so bili prazniki v njegovem življenji.
Nekoč se je pa vže itak suhi Jože začel še bolj sušiti. Nič drugega ga ni bilo, kakor tista rujava koža in pa kosti. Ko je dihal, slišalo se je, kakor bi raz-tegoval kako staro harmoniko, nič mu ni dišalo, a tobak je še vedno žvečil. „Pusti tobak!" -— dejali so mu.
„Ej tobaka pa nè, tobaka!" — migal je z glavo Jože.
Ob sv. Mihelu sem ga zadnjič obiskal. Prinesel sem mu pet zavitkov tobaka in ga vprašal, kako je?
„Hm, prišla je smrt po te suhe kosti!" — dejal je in strastno stegnil roko po ónem tobaku. — „Še turške kokoške mi ne bi dišale" — pristavil je smijoč se. — „Le ta le. tobak mi še tekne, ta le tobak." —
Poslovil sem se čez dobro uro.
Ob sv. Lukeži so mi pisah od doma, da je umrl Bobasov Jože — moj stari znanec in prijatelj —--
n.
In tudi ti, košata, grčasta črešnja tam na koncu Mihovega vrta še rasteš, cveteš in rodiš! Pač je dobro znal stari Miha, ko te je sadil in cepil za oni zlati prigovor slovenski:
„Jablane, hruške in druge cepé Cepi v mladosti za stare zobe."
Pač je pozobal vže marsikatero rudečo črešnjo sè svoje gojenke in še jo bode, če poživi, ali meni se vse takó zdi, da ga bodeš še preživela, če te ne poruši zgodnji sneg ali pa kaka druga nezgoda zadene. In tudi jaz sem stari znanec tvoj, ali morda nè, mila moja črešnjica? Ej, spoštujem te vže od nekdaj. Spoštujem pa še bolje tvoj rudeči sad. Ali ni morda res? Se li še spominaš ónega dogodka? Še? Ali ne bi bilo morda bolje, če molčiva obà? Ej, pa saj se nama ne more nič več hudega pripetiti. Torej, da povem? — — —
Po šoli je bilo menda. Mežnarjev Tine, Šaškov Jurijček in jaz smo jo mahali poiiosno proti dómu, saj ni bilo v šoli nič hudega, ker smo dobro znali. A pot
nas je peljala naravnost mimo tebe, oj stara ' črešnja. Zlato solnčece je uprlo vä-te svoj zlati obrazek, poljubljevalo ti vsako peresce, a rudeče črešnjice so se zibale na dolgih pecljih in upirale v nas svoja cvetoča okrogla ličeca, kakor bi hotele reči: — „O jej, kakó smo sladke, kakó smo zrele! Kar raztopile bi se v ustih!" —
A tudi mi smo to znali.
„Joj, da nam je ónih črešnjic!" — vzkliknil sem.
„Dišale bi!"
„Dišale, dišale, pa ne nam!"
„Zakaj pa ne nam, saj imamo mi tudi zobé in želodček!"
„Veste kaj, splezajmo gori, saj ni nobenega blizu in kaj za to, če jih vsak kakih petdeset pozobljemo. Saj je črešnja polna, da ne more biti bolje. Zlezimo gori!" —
„Zlezimo gori, zlezimo göri!" — vpili smo drug za drugim.
Ej, ali črešnja je bila visoka. Kdo spleza gòri? Kdo drugi nego jaz? Tovariša sta mi z združenemi močmi pomagala. Prislonila sta se k deblu, jaz pa gori na njihov hrbet, potem pa gòri od veje do veje, kakor veverica. Prišedši gori, trgal sem rudeče črešnje, deval jih v usta, v žepe in metal jih tovarišema doli.
„To ni nič!".— oglasil se je zdolej .Šaškov Jurijček — „midva, ostaneva doli gladna, če ne bodeš več metal doli."
„Moram vender tudi nase misliti!"
„Ej, pa splezaj va-še midva gòri!" —
In ni dolgo trajalo, bili smo vsi trije na črešnji in zobali, kakor trije drozdi sladke črešnje. To so bile dobre, mislil sem si, da jih ne bode nikdar dosti!
Kaj pa je to?
Začul se je šum ob meji in pod črešnjo je stal stari Miha sè svojim kosma-tinčkom. Dobra žival je glasno lajala "in se vzpenjala na črešnjo, stari Miha držal je pa v roki dolgo brezovo šibo in pretil nam gori na črešnji.
„Torej sem vas vender jedenkrat ulovil, srakopérji vi nadležni, kdo vam je pa ukazal obirati moje črešnje, kdo? Koliko pa dobite na dan? Pridni ste pa res, pridni; kakor vidim; nù bodem pa tudi bolje plačal. Ali jo vidite?" — dejal je in zavihtel proti nam sè šibo.
„Vidimo jo, oče, vidimo, a tista ne bode za nas!" — zasmijali smo se mi poredneži gori na črešnji, dobro vedoč, da staremu Mihu njegove noge več ne pripuste, da spleza na črešnjo. Odločili smo počakati na črešnji toliko časa, da se Miha naveliča čakati pod črešnjo, ali pa, da nas kak drug slučaj ne reši.
„Za koga pa, če ne za vas? Saj ravno za vas sem jo namazal. To vam bodem hlače izprašil, saj je potreba. Le berite črešnje, le berite, sladke so, jaz vas pa tu doli počakam" — dejäl je mož, šaljivo se vsedel v travo, napolnil si pipo tobaka in jo počasi zažgal. — „Saj mi se nikamor ne mudi, nikamor, vi tički moji!" —
„To ga imaš!" —
Kaj takega se nismo nadejali! Hitro nam je minul tek po črešnjah in šala. Pobegniti ni nam kazalo, kosmatinček in brezova šiba priklenila sta nas na drevo, a zopet na črešnji nismo mogli ostati ; kaj bi bilo doma, če nas ne bi toliko casa
bilo. Treba je z živino na pašo, a č"e nas o pravem času domóv ne bode, znali smo vže, kaj nas čaka. Tu šiba, doma šiba. Kleknaj se obési, bolje jih je dobiti samo jedenkrat — in se udati staremu Mihu.
„J£ume, saj nas ne bodete?" — začel sem jaz. „Jaz nè, nego moja roka" — smijal se je Miha.
„Črešnje so bile vender tako lepe, a mi lačni!" — nadaljeval sem s kolikor mogoče milim glasom.
„Saj je moja brežovka tudi lačna!" —
„Kume, saj me ne bodete preveč?" — vprašal sem, dobro vedoč, da nam brezovka ne otide.
„Samó toliko, da se bode poznalo!" —
.„O joj!" — vzkliknili smo vsi trije. — „A koliko dobi vsak?" —
„Kolikor črešenj je pozobal!" —
„Ubili bi nas! Kume, vsakemu dve mastni bode dosti!"
„Petnajst!"
„Nè, kume, nè, to bi bilo preve&l Tri!" — „Deset!" —
„Nè, kume, dragi kume nè! Nè bodemo nikoli več L" „Naj se pes obesi, vsak po štiri dobite, pa takój doli!" „Ali ne bodete nikomur povedali!" — ugovarjali smo, dobro vedoč, da dobimo doma še jedenkrat mazila, če izvedó starisi, da smo krali črešnje. „Povedal pa ne bodem nobenemu, če bode le kosmatinček molčal." „Potem je pa vže dobro!" dejal sem .jaz in se spustil pokorno prvi z črešnje. „Tu le sérnkaj stopi!" — dejal je stari Miha in postavil sem se poleg njega. Moja tovariša sta me posnemala in skoraj smo se vsi trije prav pokorno tresli pred našim sodnikom. — „Ti si največji tiček, ti dobiš prvi, pojdi sem!" —- dejal je, in jaz sem pristopil, a moje zakrpane hlačice, so prišle v prav ozko dotika z brezovo šibo starega Mihe. Takó je bilo tudi s tovarišema.
„Za danes bode dosti jedna, da-si ste jih več zaslužili, poredneži vi! To, kar ste danes storili, ni bilo v redu, to je bila tatvina in veste, da je krasti greh. Ali mi obljubite slovesno, da ne bodete nikdar več kaj takega storili?" — „Obljubujemo! obljubujemo!" —
„Dobro, jaz vam verujem. Jutri po šoli pa pridite zopet k meni. Takó, zdaj idite!" —
In šli smo povešenih očij.
Drugega dne po šoli smo prišli k staremu Mihu. Ali uganete, kaj je bilo? Šli smo na vrt k starej črešnji.
„Na črešnjo zlezite in zobljite vi razposajenci, vi! Saj črešnje rad dam, samó krasti jih ne smete!" — smijal se je stari Miha. Bil je dober starček to. -— Onega popóludne in pa tebe stara črešnja spomnil sem se mnogokrat, bila sta mi dober nauk za vse moje življenje. Hvaležen sem vama!

Materina desna roka.
levetletna Darinka je bila res ljubezniva deklica. V šoli vrlo pridna učenka, ,a doma pri materi prava in skrbna gospodinja. Niti za trenotek ni brez kakega opravila. Ali izdeluje šolske naloge ali pa pomaga materi v kuhinji. Po večkrat jo je videti na vrtu, kjer pleje in trga zelenjavo za živino. Ce je treba v prodajalnico po sol, moko ali olje, kdo drugi bode šel, ako ne Darinka. Pač je vesela mati, gledajoč svojo hčerko, ki je pridna kakor bučelica, skrbna kakor mravlja in hitra kakor srnica.
Darinka je
imela bratca Vilkota. Bilješe le pet mesecev star. Zdrav in rudeč je bil kakor jabolko in re-jen kakor polli. Veseljegajebilo gledati, kako lepo se je razvijal. Darinka mu je bila vrlo ljubezniva sestrica. Rada ga je péstovala, nosila na rokah, pela mu vesele pesenee, gladila ga po licu, dajala mu jesti in piti, — z jedno besedo: predobra mu je bila sestrica.
Le poglejte, še celò na sliki
se vidi, kako ljubezniva de-klicaje Darinka. Sedi na stolu, v naročji jej leži spa vaj oči bratec in Darinka ga takó ljubeznivo
pogleduje. Mati, pospravljajoč sobo, polna je veselja in sreče, da ima
tako dobro hčerko.
Za lepimi, solnčnimi dnevi nastane lehko nevihta in mar-sikaka nezgoda. Tako se je zgodilo tudi doma pri Darinki. Velika skrb se pri-tepe v hišo.
Vilko opasno zboli. Kuha ga
huda vročina, njegov nežni obrazek prebledi in njegova poprej tako bistra očesca so kakor otamnela. Skrbna mati sedi po vse noči poleg posteljice bolnega sinčka. Njeguje ga in pazi. Vsa se trese za njegovo mlado življenje. Vže so minule tri noči, a mati še ni zatisnila očesa. Vže je tudi sama oslabela. Zelò se je bala Darinka, da bi jej tudi dobra mati ne zbolela. Zato jo prisrčno prosi, naj bi jej dovolila, da ona čuje četrto noč pri bolnem bratcu. „A vi, mati moja ljuba, prespite se malo!" rekla je hčerka materi.
Mati neče nič slišati o tem, česar jo prosi Darinka. Odločila se je zopet sama bdeti pri bolnem svojem sinčku.
Pride večer, Bastane noè. Vse je vže v krilu sladkega počitka. Nikjer se nič ne čuje, nikjer se nič ne giblje. Povsod je mir in tišina. Tudi Vilko je sladko zaspal. Videti je, da ga je bolečina popustila. Materi so se nehote zaprle oči Leže malo na posteljo, da se vsaj nekoliko odpočije. Spanje jo prevari. Tudi ona zaspi.
Darinka je ubogala mater in legla v svojo posteljico, ali zaspati ni mogla nikakor. Preveč je skrbela za bratca in mater. Ko je zapazila, da se je mati ulegla in trdno zaspala, vstala je ona iz svoje posteljice, vzela pletivo v roke, sela poleg bolnega bratca in pazila nanj. Ce se je bolni bratec le malo premaknil, takój je skočila kakor veverica k njemu, da bi videla česa želi. Ko je tako skrbno pazila na bratca in poleg njega pletla nogovice, minula jej je noč in nastalo je jutro.
Vže pozno v jutro se prebudi tudi mati. Zelò se začudi, ko ugleda svojo hčerko poleg njenega bolnega bratca. Od velikega veselja poljubi Darinko v čelo, a Darinka je bila vsa srečna, da je prečula noč pri bolnem bratcu, kateremu je proti jutru jako odleglo. Vilko je zopet ozdravel v veliko veselje materi in sestrici Darinki. Ponosna je bila Darinka na materine besede, ko jej je mati rekla: „Darinka, zlato moje, ti si mi zares največja pomoč v hiši, ti si moja desna roka. Bodi vedno taka, in ljubil te bode Bog in vsi ljudje te bodo radi imeli!"
Hrvatski napisal Fr. Bartuš.
Orloj v Pragi.
V^^^jj^	(Spisal — è.)
vas zdaj poprašam, prijatelji moji, kaj je orloj, uverjen sem, da mi ne <5$arbi znal odgovoriti nobeden. A da vas vprašam, kaj je ura, kdo mi ne bi odgovoril? Ce druzega ne, rekel bi mi saj, da je ura ono, kar dela: tik, tak, tik, tak iu to je tudi dosti. Nù in vidite, orloj je tudi ura, velika ura, toraj je tudi orloj ono. kar dela: tik tak, tik tak. Takó je, zdaj pa veste vsi kaj je orloj in meni ni treba nič več pripovedovati.
Ej, ej to bi ne zadostovalo, vi vender malo veste, kaj je orloj. Želel bi, da vi še kaj več veste za orloj, ker to pač ni navadna ura; če bi bila navadna ura. ne bi je opisaval. Takih ur je malo na svetu. To ni ura za štiri groše z zlato verižico, kakeršno vam je mati prinesla iz sejma, ali vain jo je pa kupil kum pri birmi, tudi ni vaša domača hišna ura z umazanim, pikastim licem, zarujavelima kazaloma in razno železno šaro, ki jo imate doma na steni; tudi ni ura v vaškem zvoniku, katera naznanja vsemu selu döbo po dnevi in po noči. Orloj je ura, s katero se ponaša zlata Praga in katero si z veseljem ogleda vsak tujec, kateri obišče to lepo, slovansko mesto.
Malo je takó zanimivih mestnih hiš, kakor je mestna hiša v starem mestu Pragi. Vže 1338. 1. se je ondu nahajala mestna hiša a 1381. 1. sezidana ka-
peliea sv. Lovrenca še danes stoji. Ta prestara mestna hiša ima tudi visok stolp iz 1474. 1. in ravno v njegovem spodnjem delu nameščena je starinska ura, katero zovejo pa le orloj.
Znate, kdaj je orloj napravljen? Leta 1490. postavil ga je mojster Hanuš. Oe zaradi ničesar druzega. znamenitna bila bi ta ura vže zaradi starine, ali zanimiva je še zaradi svojih posebnostij. Orloj razdeljen je na štiri in dvajset ur, a ne na dvanajst, kakor naše ure in pokazuje mesece, četrtinke mesecev, nebeška znamenja, dneve in praznike. V kolobarji okrog kazala naslikani so razni meseci v človeškej podobi in razna druga znamenja. Vse to bi vi, čitatelji moji, vže začudeno gledali, ali najbolje bi vas zanimala ona dva okenca gori nad uro. Zakaj neki? Nù, potrpite malo, saj bode zdaj, zdaj ura bila, takrat bodete pa videli, kaj se za onimi okenci skriva. Počakajte torej malo!
Aha, se vže odpirajo okenca ! Kdo pa je ono, ki se je pokazal pri okencu ? Tega pa vže poznamo, to je naš Gospod Jezus Kristus, saj je ravno tak na podobici, katero so nam podarili zadnjič gospod-kapelan. In glej, obrnil se je k nam, namignil malo z glavo a roko je držal, kakor, bi nas hotel blagosloviti. A oni za njim? če ni prav tak, kakor sv. Peter na našem velikem oltarji; dà, dà, saj še celò ključe drži v rokah. Tn oni mladi je sv. Janez, oni s palico sv. Jakob, oni s sekiro sv. Matija, oni z žago sv. Simon in tako po vrsti vseh'dvanajst apostolov. Pa vsaki se obrne k nam, potem pa gre zopet svoj pot dalje.
Na vsakej strani teh okene je lepo izrezljan steber, a ob njem stoje na jednej ■strani Juda izdajalec in še jeden drugi, a na drugej koščena smrt s koso in z jednim tovarišem. Lepó jih je gledati! Judež maje z glavo in roko, v katerej drži ono nesrečno mošnjo, a smrt poteguje za vrvico, ob katerej je obešen zvonček in zvoni. Dà, pa še nekoga je trebalo ! Koga neki — ónega, kateri hoče vse prebrskati in povsod svoj kljunček zatakniti; onega, kateri nas vsako jutro se svojim petjem budi — petelinčka. On se je postavil v linici gori nad okenci in ko so odšli vsi apostoli, zalepetà z vso močjo s svojimi krili in glasno zapoje svoj veseli: kikiriki. Jémnasta! to je ura ali pač nè? Zdaj mi radi verujete, da je orloj jako nenavadna ura. Znate kaj, prijatelji moji, za zdaj potrpite še z mojim slabim opisom te zanimive ure. a kadar jednoč ponarastete, bodete imeli, če se bodete dobro učili, vže kak liovčič v svojej shrambici, pa lehko odpotujete v zlato Prago, da si ogledate to uro. O jej ! in ne samó orloja, nego še premnogo drugih zanimivostij bodete videli ondù, a dobri naši bratje, zavedni Celil, vzprejeli vas bodo gostoljubno in ljubeznivo, kakor so mene, in ne bodete se kesali, da ste se podali na tako dalnji pot. Toraj le pridno se učite, ako hočete videti zlato Prago! Pa kaj govorim, saj se bodete! Ali nè? —
—♦♦< 165 >♦• — " Iz vročih krajev.
ilo je zvečera. Solnee je vže zatonilo za gorami in tihi mrak se je polagoma spuščal na zemljo. Trudni ljudje so dohajali pevajoč vsak na svoj dom. Bleda luna se je vže prikazala na nebu in zvezdica za zvezdico se je jela nžigavati, da razsvetli temno noč:
V
Na klopi zunaj pred hišo sedi stari Jerko. Odpočiva si trudne kosti, puši iz dolge pipe ter razmišljava o svojej pretekfosti. Zdaj mu je lice zasijalo polno sreče, zdaj mu se zopet nagrbančilo spominajočemu se prijetnih in neprijetnih dogodkov v njegovem življenji.
Zdajci p ri lete k njemu njegova radost in sreča, to sta mu vnuček in vnueica, Zorko in Zlatka, ter ga začneta dramiti iz njegove zamišljenosti. — Oba držita v roci visoko v zraku po jedno podobo ter jednoglasno zavpijeta:
„Dedek dragi, lepo vas prosiva, povejte nama, kake živali so to? Midva vže dobro poznava mnoge zveri, ali takih, kakeršne so naslikane tukaj, nisva videla še nikoli, niti sva slišala kdaj o njih. A vi, dedek naš ljubi, ste mnogo popotovali po daljnem svetu, pa bodete tudi znali nama povedati, kaj nam kažejo te slike."
Dobri starček poljubi otroka na čelo, pogladi ju z rokama po glavi, pogleda v podobi, ter reče otrokoma, da naj prisedeta k njemu. Potem začne tako-le:
„Vže je davno tega, kar sem videl take živali, a še mnogo dàvneje, odkar nam je znano ime teh sesavcev."
„Ali glejte, dedek, to so ribe, pa ne sesavei?" — rekla sta Zorko in Zlatka čudeč se.
„O nè, nè, to niso ribe, le podobne so jim. To so pravi morski sesavei, ki dihajo s pljuči in imajo gorko, rudečo kri. — Zdaj me poslušajte še dalje. Vže v davnej davnej preteklosti so si ljudje pripovedovali, da žive v morji zale device. Gorenji del telesa teh devic je krasna ženska podoba, spodnji del pa prava pravcata riba. Te morske prikazni so ljudje v starodavnej dobi imenovali sirene ali morske device. Navadno so se zbirale ob morskih bregovih mej prijetno deh-tečim cvetjem. Kadarkoli so zapazile, da se približuje kaka ladija, zapele so čarobno pesen, da bi popotnike izvabile na morsko obalo, kar so nekateri tudi storili — ali žal — na svojo nesrečo, ker so jih te morske device vse po vrsti pokončale. Samó neki Odisej — tako se pripoveduje — otišel je srečno mimo njih s svojimi popotniki. Tn kako to? On je vsem svojim ljudem z voskom zamašil ušesa, da niso slišali divnega petja morskih siren, a sebe je dal čvrsto ob jadrilo privezati, in tako je srečno otel sebi in svojim ljudem življenje."
„Vi, dedek, nama vse to kaj lepo pripovedujete, ali na teh podobah, ki je imamo v rokah, ne vidimo nobenih lepih morskih siren, ampak le nekake grdo razmršene živali."
„Le potrpite malo, ne morem vama vsega najedenkrat povedati. Tem se-savcem, ki je imate tu na podobah, pravijo prirodopisci sirene, ali pa tudi morske krave. Res je malo čudno, da so je tako nazvali — ali v resnici je temu tako. Pravih morskih krav se ne dobi več v nobenem morji. Pred kakimi 120 leti so zadnjo ubili. Le tem podobne živali še žive na svetu.
„In kje žive take živali," vpraša Zlatka.
„Na plitvih krajih ob bregovih mnogih zalivov v vročih zemljah. Ali te živali ne ostanejo vedno na istem mestu, marveč se selé po dve in dve ali še po več skupaj na več milj daleč narazen."
„In ob čem se žive te živali?" vpraša Zorko.
„Hrana teh živalij je zelò priprosta. Razne morske biline in trava jim je jedini živež, ki ga dobé in hlastno žro. Drugače so te živali zelò lene, a žive med sebój in z drugimi morskimi stanovniki v največjem miru. Svoje mladiče neizmerno ljubijo ter je nosijo v morji pod pažho ali pa na hrbtu. Prebivalci vročih krajev love morske krave s težkimi železnimi ostvami, privezanimi na dolgo in močno vrv, ki jo vržejo z vso močjo v njihov drob. Mrtve odvedó na breg, ter jedó njihovo meso in mast. Koža je trdna in krepka ter daje prav močne vrvi za morske ladije. Največje vrednosti pa so njihovi beli zobje, ki so še lepši in draži od slonove kosti. — To je vse, kar vama vem povedati o teh čudnih živalih. — Zdaj
pa da vidim, sta li me razumela, kar sem vama povedal, naj mi najprej vse to pove Zorko, potem bode povedala Zlatka."
Otroka sta res znala vse lepo in gladko povedati, kar jima je povedal njiju dobri dedek. — Ded ju polivali, da sta pridna, ker sta si vse tako dobro zapom-nela. Ta polivala je bila za Zorka in Zlatko večje veselje, nego da bi jima bil kdo dal srebrn tolar.	p0 „Smilju•"

Drobtine. Tvoja moč.
(Gazela.)
f®sa bitja, Bog, spreléta — Tvoja moč,
V	vesoljnem krogu sveta — Tvoja moč. Deluje v mrzlo krilo
Skalin in rud odeta — Tvoja moč.
Vonjave sladke zliva
Po nežnih čašah cveta —- Tvoja moč.
Od vekov gori vlada,
Kjer vije zvezd se četa — Tvoja moč.
A najjasneje sije
V	človeku večno-sveta — Tvoja moč.
A. Medved.
-o-a-o-
(Knjižnice nekdaj in danes.) Okoli leta 1550. je umrl neki mogočni nemški knez, ki je zapustil knjižnico, obstoječo iz : 1 lekarske knjige, 1 Plutarehove knjige, 1 telovadne knjige, 1 sv. pisma, 1 pesmarice, 1 molitevne knjige in 1 knjige o poljedelstvu. To so bile vse knjige, ki jih je štela njegova knjižnica. A dandanes ima izvestno vsak učenec ljudske šole bogatejšo knjižnico, nego li so jo imeli nekdaj knezi.
(Najvišje poslopje na svetu) je v Minneapolisu — v Ameriki. To orjaško poslopje ima 28 nadstropij. Poslopje je go-stilnica (hòtel); v nadstropja se ne gre po stopnicah, nego po vzpinjačah (elevatoriih), ki je goni para. V tem poslopji je 728 velikih sob, vse z razgledom na ulice; nobene sobe ni, ki bi imela okna na dvorišče. Streha je steklena, vsi prostori v poslopji svetli in
zračni. — Bes je, da so Američani zelò podvzetni in predrzni ljudje.
Kratkočasnice.
„Ali vas je gospod učitelj vže vse razvrstil v šoli?" vprašala je mati Janezka, ki je prišel iz šole domov. — „Vže vse," odgovori Janezek. — „Nu, in kateri si ti?" — „Ko bi te dni jednega ne bilo v šolo," odgovori Janezek, ,.bil bi jaz predzadnji."
Gospa: Kako to, da je pri vas maslo tako drago?
K m e t i c a : Zato, ker imamo samo jedno kravo.
„Zakaj danes tako pridno čitaš to knjigo, Markee moj ljubi?" vprašala je mati sina Markca. — Markee odgovori : „Zato, ker danes zvršim deseto leto svoje dobe in v knjigi.stoji zapisano: Za mladino od 8 do 10 let."
Uganke.
1)	Smèk sem, smèk tjà, hišo dobro čuvam. Kdo sem?
2)	Zemljo rije, pa ne potrebuje ne soli ne vode. Kaj. je to?
3)	Z jedne in druge strani hrast, v sredini pa plemenita mast.
Nove knjige in listi.
* š e s t d e s e t malih p o v es ti j za otroke. Poleg italijanskega izvirnika spisal Janko Leban, nadučitelj v Begunjah
pri Cerknici. V Ljubljani, 1891. Založil •Janez Giontini. 8°. 44. str. Ocn^a 20 kr. — Tudi ta knjižica z barvano podobo na zavitku je dobro došla našim slovenskim otročičem ; samó s tem se ne ujemamo, da ima knjiga na konci imenik v Giontinijevej zalogi izišlih knjig, mej katerimi se nahajajo tudi take, ki jih šolskej mladini priporočati ne moremo in ne smemo. Ta imenik je treba odstraniti.
*	Angeljček otrokom učitelj in prijatelj. Izdal Anton K rži è. VI? zvezek. V Ljubljani, 1891. Tiskala „Katoliška tiskarna." 8°. 48 str. Cena 10 kr. — Vsega priporočila vredna knjižica za našo slovensko mladino. Kakor prvih pet, tako se odlikuje tudi šesti zvezek z mičnimi podobicami in poučnim berilom. Zatorej bodi živo priporočen „àngeljèek" vsem dobrim otročičem, ki znajo citati in radi poslušajo mične pripovedke.
*	Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Izhaja štirikrat na leto. —*Vreduje Ant. Kržič. Letnik IV. — Izišla sta letos dva zvezka s primerno vsebino.
*	Knjižnice družbe sv. Cirila in Metoda izišel je VI. zvezek. Vsebina mu.je: Pesni Valentina Vodnika. Uredil Fr. Wiesthaler. 8". 62 str. Cena trdo vezanemu zvezku-20 kr. —
To prav lično knjižico priporočamo v nakup šo-larskim knjižnicam.
--o IZ o-
Eešitev rebusov v 9. „Vrtčevem" listu.
I. Kakor na vodi pena hitro Sf/ine, tako mladost nam, naglo mine.
II. Kakor se pogojuje, tako se po-vračnje.
Ob d rebusa so prav rešili : Gg. M. Rant, nadučitelj na Dobrovi; Jos. Vidie, naduč. v Št. Pavlu v Savinjskej dolini (Štir.) ; Ivan Rodiž, učitelj v Št. Jurji pod Kumom ; Jernej Pire, Jos. Kumar in Leopold Pogačnik v Idriji; Fran Šivi-laskup v Horjulu; Emil Šinko v Središči (Štir.); Emerik Triller, dijak v Rudolfovem ; Feliks Bć-nedek, realec v Planini in Dragutin Koderman v Frankolovem (Štir.). — Ivana in Amalija Šket v Dramljah (Štir.) ; Marija in Elizabeta Leben v Horjulu; Irma Pirjevec, učenka v Gmundnu (Gor. Avstr.) ; Anica Lebič v Frankolovem ; Mici Bćnedek v Planini ; Marija in Leopoldina Rantova na Dobrovi in Leonora Kaligar, učenka pri sv. Križi.
Samó druzega so rešili: Avgust Rozina, Hugo Peternel in Anton Tominšek, dijaki v Celji ; Josip in Julij Troha v Št. Petru nad Laškim.
Rebus.
(Priobčil F. Stegnar.)
J
Se
Z
I
' 11.
ss»
(Rešitev in imena resilcev v prihodnjem listu.)
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.