Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 574. Priznanje avtorstva-Nekomercionalno-Brez predelav Slika na naslovnici: fotografija Ele Peroci, 14. marec 1983. Foto Janez Bogataj. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. roman stavčni člen poved poudarek vrste besedil glagol glagol zaimek beseda veznik stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje poved vejica oseba poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik osebni zaimek Slovenščina v šoli 2 2022 Letnik XXV ISSN 1318-864X Vsebina ZA UVOD Mirjam Podsedenšek I Boris Pahor, pisatelj (26. 8. 1913–30. 5. 2022) I 1 RAZPRAVE Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu I 2 DIDAKTIČNI IZZIVI Vanja Kavčnik Kolar I Problemsko-ustvarjalni pristop pri razvijanju zmožnosti poustvarjalnega pisanja v 6. razredu OŠ – predstavitev primera iz prakse I 17 Mojca Batič Škarabot I Branje in projektno učenje I 27 Mojca Kavčič I Nove perspektive poučevanja v osnovni šoli I 36 Eva Vrhovnik Gomboc I Govor derviša Alija Rašida v delu Antona Aškerca Čaša nesmrtnosti I 41 Mira Sušić I Preverjanje znanja pri pouku književnosti učencev/dijakov s posebnimi potrebami v osnovni in srednji šoli v zamejstvu, v Italiji I 47 Jan Černetič I Interaktivna obravnava Levstikovega Popotovanja Od Litije do Čateža I 57 ZA UVOD Slovenščina v šoli metafora pisec poved svobodni verz stavek pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje stavčni člen poved vejica oseba poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik »S Camusom zavidam tistim, ki bodo, ko me ne bo več, ljubili cvet- je in žene, s Kosovelom tistim, ki bodo lahko poslušali, kako bori vršijo.« (Pahor, 2009: 369) Č eprav človek v življenju tudi izzveni in mine, se zdi, da je prav literatura tisti svet, v katerem ostane vedno živ. Pred nami je lahko vselej, ko odpremo knjigo, kjer ostaja tak, kot ga je videl ustvarjalec – obenem pa sme biti tak − kot ga vidi vsak izmed nas. Morda je ravno možnost stika in notranje povezanosti z zgodbo tista, ki nam odpira vrata iz sedanjosti v preteklost in obratno. Živost književne osebe, njeno ravnanje, prostor, kamor je bivanjsko in miselno vpet, pogosto tudi ujet, je skorajda vedno nesluteno enaka, skorajda ista. Izrazita bivanjska odprtost izobraženca, ki išče svoj osebni odgovor na vpraša- nje »Kdo sem in kam grem?«, iskanje identitete v pisanem vrvežu Trsta, ki ga zaznamujejo najprej razpad starega avstro-ogrskega sveta, rani prva svetovna vojna, prvi koraki italijanskega fašizma, s požigom Narodnega doma, kasnejši odhod v severno Afriko in na bojišče in tragična, težka izkušnja niza geno- cidnih taborišč, ki jih kakor po srečnem naključju preživi. Zasidran v preteklosti osebnega, tudi intimnega doživetja, je Boris Pahor, pri- čevalec eksistencialne dvojnosti, rahločutni sooblikovalec mostu med dvema, ki lahko zgradita odnos – moški in ženska – predvsem pisatelj. Želi biti, in tudi je, ves čas svojega dolgega in razgibanega življenja – slovenski pisec: kratke proze, s podobami slovenskega človeka in v romanih − Slovenca in evropskega svetovljana. *** Tudi zato je v drugi številki revije, v Razpravi, tokrat objavljen prispevek prof. Mire Sušić, ki podrobneje analizira pisateljevo zbirko kratke proze Grmada v pristanu in se skladno s svojo naravo in življenjem med Slovenci v zamejstvu interpretativno povezuje s polpreteklim ter ga skuša povezati s sedanjostjo. Učna sedanjost, ki jo z naslovi napovedujejo didaktični prispevki, ravno tako odpira potrebo po angažiranju učitelja in učenja pri branju in pisanju; tokrat poustvarjalnem (prispevka Mojce Batič Škarabot in Vanje Kavčnik Kolar). Eva Vrhovnik Gomboc s člankom Govor derviša Alija Rašida v pesmi Antona Aškerca Čaša nesmrtnosti aktualizira pomen govorjene besede in njeno onto- loško sporočilo, tako kot se Mojca Kavčič loteva Prešernove poezije, Krsta pri Savici – in Črtomirja v njej. Prispevek mladega raziskovalca Jana Černetiča kaže, da je tudi Levstikovo Po- potovanje Od Litije do Čateža za šolsko rabo sodobno, zanimivo in tako kot vsa slovenska književnost – vedno znova živo. Slovenščina v šoli 2 XXV. letnik leto 2022 ISSN 1318-864X Izdajatelj in založnik: Zavod RS za šolstvo, Poljanska cesta 28, 1000 Ljubljana Predstavnik: dr. Vinko Logaj Uredništvo: mag. Mirjam Podsedenšek (odgovorna urednica), dr. Lara Godec Soršak (Pedagoška fakulteta Ljubljana), Mira Hedžet Krkač (Zavod RS za šolstvo), mag. Mojca Honzak, Ljubljana, dr. Boža Krakar Vogel (Filozofska fakulteta v Ljubljani), dr. Maja Melinc Mlekuž (Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko), Bojana Modrijančič Reščič (Šolski center Nova Gorica), Vlado Pirc (Zavod RS za šolstvo), dr. Igor Saksida (Pedagoška fakulteta Ljubljana), dr. Miha Vrbinc (Deželni svet za Koroško) Naslov uredništva: Zavod RS za šolstvo, OE Nova Gorica (za revijo Slovenščina v šoli), Erjavčeva ulica 2, 5000 Nova Gorica; tel. 05/330 80 79; mirjam.podsedensek@zrss.si Urednica založbe: Simona Vozelj Jezikovni pregled: Katja Križnik Jeraj Prevod povzetkov: Bumblebee, jezikovno svetovanje, Polonca Luznik s. p. Oblikovanje: Simon Kajtna Prelom: Design Demšar d. o. o. Tisk: Present d. o. o. Naklada: 465 izvodov Naročila: ZRSŠ – Založba, Poljanska cesta 28, 1000 Ljubljana; faks: 01/300 51 99; zalozba@zrss.si Letna naročnina (3 številke): 35,00 € za šole in druge ustanove, 26,25 € za individualne naročnike; 12,50 € za dijake, študente, upokojence; za naročnike iz tujine 40,00 €; cena posamezne enojne številke v prosti prodaji je 13,00 €; v cenah je vključen DDV Mirjam Podsedenšek I odgovorna urednica Boris Pahor, pisatelj (26. 8. 1913–30. 5. 2022) I 1 stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek I 2 Mira Sušić I Humanistični in družbeno-ekonomski licej Anton Martin Slomšek, Trst Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu Boris Pahor - National Question in Collection of Short Stories Grmada v pristanu Izvleček V članku bom obravnavala nacionalno vprašanje v Pahorjevi zbirki novel in črtic Grmada v pristanu, ki je izšla leta 1972. Zbirka sodi v pisateljevo kratko pro- zo. Analizirala bom novele in črtice v zbirki, posebnosti Pahorjevega jezika in značaje ter obnašanje literarnih oseb obeh narodnosti, ki se pojavijo v novelah in črticah zbirke. Abstract T he current article examines the national question in Pahor‘s collection of short stories and sketches Grmada v pristanu (The Bonfire in the Quay), published in 1972 as part of the author‘s short fiction works. The short stories and sketches, Pahor‘s distinctive writing style, and the personality traits and demeanours of the literary characters of both nationalities in the collection are discussed in the following sections. Ključne besede: motivi v kratki prozi, nacionalno vprašanje, literarni liki Slovencev in Italijanov, jezik Keywords: motifs in short fiction, national question, Slovenian and Italian literary characters, language RAZPRAVE I 3 stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek I str. 2-15 Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu Uvod B oris Pahor se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913. Tržaški avtor je eden najbolj zna- nih slovenskih pisateljev z obrobja slovenskega etničnega ozemlja, med Jadranskim morjem in kraškimi gmajnami. Kot otrok je doživel požig Narodnega doma v Tr- stu. Ta dogodek se mu je globoko vtisnil v spomin in ga spremljal vse življenje, ker je pos- tal simbol fašističnega preganjanja primorskih Slovencev. Bil je italijanski vojak v Libiji, leta 1944 je bil aretiran in deportiran v nacistično taborišče, ker se je pridružil odporu proti nacifašizmu. Po koncu vojne se je zdravil v Franciji in se nato vrnil v rodni Trst. Diplomiral je na univerzi v Padovi in dolga leta poučeval na slovenskih šolah v zamejstvu. Izdal je več romanov (Nomadi brez oaze, Nekropola, Zatemnitev, Spopad s pomladjo, V labirintu, Zibelka sveta), zbirke novel in črtic (Moj tržaški naslov, Kres v pristanu, Na sipini, Grmada v pristanu, Varno naročje in Dihanje morja), polemične spise (Odisej ob jamboru) in dnevnike (Ta ocean strašno odprt, Notranji odmevi). Pisateljeve knjige so doživele prevode v tuje jezike. Izšle so v francoščini, angleščini, nemščini, italijanščini, španščini, ruščini in srbščini. Tržaški avtor je prejel mednarodna in državna priznanja in nagrade, med njimi Prešernovo nagrado, priznanje Občine Trst za zasluge, francoski red viteza Legije časti. Motivi v Pahorjevi kratki prozi T ržaški zamejski pisatelj Boris Pahor zavzema pomembno mesto med pisatelji slo- venske književnosti. Njegovo literarno delo se je uveljavilo tudi v tujini, najprej v Franciji, nato so ga spoznali tudi italijanski bralci. Pisateljev literarni opus obse- ga novele, črtice in romane. Glavni problem Pahorjevega literarnega ustvarjanja je na- cionalno vprašanje, ki se kaže v antifašizmu, doživljanju grozot nacističnih taborišč in v ljubezni. Njegova dela so izrazito avtobiografska. Nacionalno vprašanje je torej osrednji motiv Pahorjevega pisateljevanja. »Prva in verjetno začetna ideja izhaja iz narodnostnega vprašanja in se hkrati spreminja v splošnejši, politični upor proti političnemu totalitarizmu fašistične ideologije.« (Paternu, Glušič Krisper, Kmecl: 314) Problem obstoja in preživetja slovenskega človeka je izhodišče in seveda središče vsega pisateljevega literarnega dela, na katerega je vplivala raznarodovalna politika fašističnega režima, ki jo je doživel kot otrok, mladostnik in odrasel. Presunljiva izkušnja nacističnega koncentracijskega taborišča je bila izhodišče pisateljevega razmišljanja o razčlovečenju ljudi. »Pahor se je namreč osredotočil na vprašanje narodne eksistence Slovencev v Trstu in na doživljajske razsežnosti človeka, ki ga je usoda pahnila v koncentracijsko taborišče.« (Pogačnik 1967: 154) Ljubezen je tista gonila sila, ki omogoči človeku preporod po katas- trofi, zato je poudarjena v celotnem Pahorjevem literarnem delu. »Prav ljubezen je bila zanj temeljno oznanilo slehernega človeka; njen značaj in njena moč sta posledica človeške- ga in narodnega substrata v osebnosti.« (Pogačnik 1967: 157) Ljubezen do svojega naro- da in ljubezen do ljubljene ženske sta enakovredni, ker oblikujeta odnos do človeka kot takega. Doživetje koncentracijskega taborišča je tudi vplivalo na tematiko pisateljevega ustvarjanja, saj je postalo značilni prepoznavni element njegove proze. Pisatelj je postavil v ospredje grozote taborišč, ki jim je bil priča. V ospredju je bil pogled ujetnikov-žrtev na krvnike. »Ob žrtvi ga rabelj nikakor ne zanima kot problem, meja med njima je dokončna, kot med črnim in belim, neprebojna.« (Inkret 1980: 59). Boris Pahor na papir natančno prelije svoja doživetja in občutke, zato ni čudno, da kot bivši deportiranec in taboriščnik, ki je doživel pekel grozot taborišča, pri opisovanju zanemari krvnike, ki niso bili med življenjem in smrtjo, ampak so kruto odločali o njiju. Odnos do smrti ni samo odrejal razmerja med krvniki in žrtvami, ampak je tudi določil vrednote, med katerimi je ljube- zen odražala življenje, preporod človeka in odrešitve gorja − bila je upanje za boljši svet. Problem obstoja in preživetja slovenskega človeka je izhodišče in seveda središče vsega pisateljevega literarnega dela, na katerega je vplivala raznarodovalna politika fašističnega režima. Ljubezen do svojega naroda in ljubezen do ljubljene ženske sta enakovredni, ker oblikujeta odnos do človeka kot takega. I 4 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXV I 2022 »Zaupajoča zveza med moškim in žensko je znamenje ponovnega zaupanja v ljudi, najdenje življenjskega smisla in priznanje človečnosti.« (Paternu, Glušič Krisper, Kmecl 1967: 317) Boris Pahor je bil predvsem pisec kratke proze oziroma novel in črtic. »Vsi Pahorjevi romani predstavljajo silen napor po razširjenju novelistične strukture, ki je − kar kaže − vendarle njegova adekvatna oblika pripovedi. Bolj ali manj porabljajo za snov tvarino, ki jo najdemo novelistično vsaj fragmentarno literarizirano že v času do leta 1952; vsem je skupna novelistična zasedba s po eno, kvečjemu dvema osebama, med katerima spričo po- etiziranega realističnega pripovedovanja in spričo opisane zamejenosti idejnega sveta ne more priti do prerazsežnih zapletov in konstrukcij. Zato se pod grožnjo potrebne kvantitete v romaniziranih predelavah rada naruši pripovedna mera, z njo pa utrpi kompozicija in estet- ska funkcionalnost pripovedi.« (Paternu, Glušič Krisper, Kmecl 1967: 317) Boris Pahor je črpal navdih in motive iz novel in črtic, ko si je zamislil roman. Pisatelj je zgodbo razširil in snov prilagodil zahtevi romana. Krhka proza mu je bila iztočnica za romane, lahko jo razumemo kot predhodnico njegovih romanov. Fašizem se je zakoreninil v zavest tržaškega pisatelja. »Mora je to, ki ugonablja zavesti ljudi, strah, ki sesa v mozeg in možgane otrok, ker zaradi slovenske besede gorijo hiše in gle- dališča, zaradi nje posiljujejo ljudi z ricinovim oljem. In streli odmevajo po ulicah. In zapori so dve desetletji polni. In spet je ogenj za slovensko knjigo, kakor za kup odvrženega pohi- štva, v katerem so se zaredile stenice. In za tistega, ki se je uprl, je bil svinec v hrbet.« (Pahor 2021: 260) Narodnost je čez noč postala stvar osebne izbire, ne pa pravica po črki zakona in postave. Narodna zavest je bila problem človeške zavestne izbire in odločitve. Knjiga in slovenska beseda sta postali simbol kulturne pripadnosti slovenskemu narodu. Kras je bil simbol domačnosti, mestni vrvež tržaškega pristanišča pa je bil sinonim tujega, v katerem se je prikradel občutek manjvrednosti. Slovenstvo se je zateklo k naravi, kraškim gmajnam in borovim gozdičem, ki so bili domači slovenskemu človeku in ne tuji, kot je to postal Trst, ki ni bilo več svetovljansko mesto, ampak je postalo čez noč zgolj italijansko. Kras in morje, kotička slovenske obale med Miljami in Devinom, sta zaživela v slovstvu zamejskih pisateljev in pesnikov. Pridobila sta pomen nacionalne identitete − v nasprotju s Trstom. V literarnem delu Borisa Pahorja se odraža bodisi dvojnost med mestom, mor- jem in Krasom bodisi zahteva po nacionalni in kulturni izbiri posameznika, živečega na tem ozemlju. Motiv ljubezni v kratki prozi M otiv ljubezni se pojavi v pisateljevi prozi. Ljubezen je za Pahorja sestavljena iz dveh bistvenih elementov, ki tvorijo človeka: ljubezen do rodne zemlje, naroda in jezika in ljubezen do osebe. Ta dva elementa se dopolnjujeta, se spajata drug v drugega. Če en element ni dovolj čvrst in odpove (narodna zavest pri Slovencih), pri Italijanih pa politični nazor, se zveza podre, ljubezen zamre in razdere, pri tem pa ni po- membna narodnost, je vse podrejeno demokratičnemu političnemu prepričanju posamez- nika. Narodnost se torej pokriva z ideologijo, narodno zavestjo in ljubeznijo do ljubljene osebe. Tržaški pisatelj obravnava motiv nacionalne identitete bodisi v kratki prozi bodisi v romanih. Motiv narave v kratki prozi N arava oziroma Kras sta pojma slovenstva. Kras predstavlja zatočišče in zavetnika slovenskega človeka, ker se ta zateka k njemu. Zanj je pojem poznanega in doma- čega. Kraške gmajne in borovi gozdiči so Italijanom tuji, ne glede na njihovo po- Narodna zavest je bila problem človeške zavestne izbire in odločitve. Knjiga in slovenska beseda sta postali simbol kulturne pripadnosti slovenskemu narodu. RAZPRAVE I 5 Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu I str. 2-15 litično prepričanje. Narava je za fašizem sovražna. Mesto Trst z vrvežem in ulicami pred- stavlja pojem tujega, sovražnega sveta do slovenstva nasploh. Trst je simbol italijanstva, ki ima predvsem negativen predznak zaničevanja in zatiranja slovenskega človeka. Fašizem se torej izenači z mestom. Boris Pahor združi v celoto ljubezen ljubljene osebe z ljubeznijo svojega naroda. Ta ele- menta se v bistvu prekrivata in dopolnjujeta drug drugega. Ljubezen do ljubljene osebe je podrejena ljubezni do rodne zemlje in obratno. Ljubezen je za tržaškega pisatelja ve- lika, skladna celota, sestavljena iz dveh elementov. Oba elementa se morata spajati, da je razmerje srečno, ker pride do razumevanja med partnerjema Če en element odpove, se celotna ljubezen podre kot stolp iz kart. Literarni lik ostane sam s svojo ljubeznijo do zatiranega naroda, ker je doživel razočaranje v osebni ljubezni. Narodnostno vprašanje se istoveti z ljubeznijo do rodne zemlje in hkrati tudi ljubljene osebe. »Ali ne bo nikoli gospodar svojih čustev? Zmeraj tako zaletav ? Tako navdušen in potem tako poražen? Bojevit in potem potepuško ravnodušen? In zmeraj tako nihal in bo zdaj član upornih ljudi, zdaj osramočen samotar, ki s prahom na čevljih prosi miloščine? Prej ljubimec neučakano Jadranko in zaradi nje upornik, ki ga odpeljejo na jug, pa spet reševalec vlačuge? Ne, ampak ima tudi on pravico, da strne v eni sami ljubezni, ljubezen do svojih ljudi. Mora imeti to pravico. Mora imeti nekoga, da mu odda bogastvo, ki ga ni moč raztresati med ljudmi kakor zrnje.« (Pahor 2021: 49) Zbirka novel Grmada v pristanu Z birka kratke proze Kres v pristanu je izšla leta 1959 pri založbi Mladinska knjiga. Novele in črtice so postavljene v čas prve svetovne vojne in v čas fašističnega vzpo- na, njegovega nasilja in prevzema oblasti ter raznarodovanja v predelih Primorske in Istre, ki so prišli pod kraljevino Italijo. Bralec iz Pahorjevih novel in črtic pozna hude razmere, v katerih so živeli primorski Slovenci in istrski Hrvati. Ob morju in mestu se v pisateljevi kratki prozi pojavi še Kras. Kras ima posebno vlogo v besedilih, ki obravnavajo fašistično dobo. Občutek varnosti, domačnosti in zavetja je povezan s kraško pokraji- no, medtem ko mesto Trst vzbuja v slovenskem človeku odtujenost, strah in zaničevanje. Zbirko tvorijo besedila: Žrelo kamnitega leva, Kres v pristanu, Metulj na obešalniku, Rože za gobavca, Orient ekspres, Nesluteno vprašanje. Druga izdaja zbirke Kresa v pristanu je izšla leta 1972 pri Državni založbi Slovenije z naslovom Grmada v pristanu. Knjiga vsebu- je z izjemo ene novele (Žrelo kamnitega leva) vse iz prve izdaje, obenem pa je opremljena s študijama Lava Čermelja in Jožeta Pogačnika. Poleg novel in črtic bralec najde v knjigi še odlomke dveh avtorjevih romanov: Parnik trobi nji in Nomadi brez oaze. Tržaška založba Mladika je poskrbela za ponovno izdajo pisateljeve zbirke kratke proze, ki je izšla leta 2013. Bralec najde v njej spremno študijo izpod peresa Lava Čermelja in odlomke iz romanov Parnik trobi nji in Nomadi brez oaze. Žrelo kamnitega leva B esedilo Žrelo kamnitega leva je postavljeno v tržaško okolje in obravnava socialno tematiko. Zgodba se dogaja v času prve svetovne vojne, ko v mestu in okolici še ni prišlo do nacionalnih nasprotij. Druščina italijanskih in slovenskih dečkov, iz raznih mestnih družin, na robu mesta krade premog, ki je natovorjen na vagonih vlaka. V ospredju sta torej socialna stiska in revščina, ki oklepa v primež bodisi Italijane bodisi I 6 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXV I 2022 Slovence. Avtor prikaže ozračje vojne v zaledju fronte in bedo, ki jo vojna prinese s seboj. Boris Pahor mojstrsko opiše duševnost otrok, ki jim je odvzeto otroštvo. Drugega za dru- gim niza strnjene prizore, ki tvorijo rdečo nit zgodbe. V ospredju je izključno socialna tematika: vojna, beda, vsakdanji boj za golo preživetje. Skupina otrok preživlja svojo mladost v skrajnem pomanjkanju. Vojna je stvar odraslih, a je tudi del otroških iger. V besedilu bralec spozna like tržaških mulcev iz roba mesta, med katerimi poleg Gina, Bruna, Alda, Sergija najbolj izrazno izstopa Lojzek, ki »cepeta« za klapo. Železniška proga je del proletarskega okoliša, kjer klapa mulcev preživlja dneve. Dečki so sinovi bednih delavcev, vojnih vdov. Med njimi ni razlik, ker beda združuje vse, Italijane in Slovence. Društvo »Kavelj« je namreč narodnostno mešana druščina, med člani ni nacionalnih ovir, ker lakota ne pozna razlik in je za vse enaka, skratka se požvižga za nacionalne meje. Stražnik, ki je edina nevarnost za klapo mulcev, je predstavnik oblas- ti. Oblast se ne ozira na narodnost, ampak pogosto lovi reveže, ko ti prekršijo zakon, ker kradejo. Otroci kradejo premog zaradi potrebe. Roka oblasti ne dela razlike med Italijani in Slovenci, zato ne prizanese društvu Kavelj. Boris Pahor mojstrsko prikaže razmere v Trstu in oklici med prvo svetovno vojno, saj bralcu oriše vsakdan bednega dela mesta in revščino socialno zapostavljenih družin, ki živijo v tistem delu mesta, kjer ni razlike med narodoma, saj Italijane in Slovence pesti stiska pomankanja. Socialni položaj zapostavlje- nih in zavrženih združuje italijanske in slovenske dečke v skupnost. Kres v pristanu Z godba se dogaja v Trstu, v času vzpona fašizma. Boris Pahor izbere za literarni lik proletarsko družino, ki jo bralec sreča tudi v Brodolomu. V ospredju so trije otroci: Branko, Evka in mala Olgica. Družina životari v kletnih prostorih. Bivši avstrijski uradnik živi z nečakinjo šiviljo nad kletnim prostorom, kjer stanuje družina v revščini. Osredja doživetja otrok sta požig Narodnega doma in pretepanje fašistov starega avstrijskega uradnika. Otroški svet se sreča s krutostjo odraslega sveta. Boris Pahor prikaže dogajanje z zornega kota otrok. V besedilu gre za vzporedni zgodbi: zgodbo nečakinje Mici s starcem in zgodbo de- lavske družine z otroki. Avtor obeh zgodb ne razvija ločeno in samostojno, ampak ju prepleta in vgrajuje v kontekst, ki sestavlja vzdušje, v katerem so se znašli mladi ljudje in otroci po nastopu fašizma. V besedilu je poudarjena vloga nečakinje, ki jo avtor obširno obdela, kot bi to zahtevala logika pripovedi. Nečakinja je protiutež starčku, ki predstavlja iztekli čas bivše oblasti v mestu. Nečakinja ni zanikala svoje pripadnosti slovenstvu pred fašisti. Otroci doživljajo po- žig Narodnega doma kot pošastni pravljični svet, ki se je čez noč spremenil v kruto realnost. Odrasli in otroški svet sta zopet v središču pisateljeve pozornosti. Otroci hodijo k šivilji Mici poslušat pravljice, ki postanejo realnost takoj ob prihodu starega strica, ki surovo ravna s svojo nečakinjo. Stari nemškutar, sicer slovenskega porekla, je simbol nasilja. Pooseblja dobo prihajajoče fašistične diktature in avstrijske preteklo- sti, Mici je podoba slovenskih ljudi. Dekle pohlevno in potrpežljivo prenaša starčevo nasilje, ki jo zmerja z tržaškim ponižujočim in žaljivim vzdevkom »sciava«, ko se iz- reče za Slovenko ob ljudskem štetju. Dekle polije starca z vodo, a se mu takoj opraviči. »'Obraz strogega kipa je bil uprt vanjo. Da sem Slovenka!' In tedaj je začel stari hitro hoditi tja in sem po sobi, razburjen kakor kapitan na ladji, ki se potaplja.'Scia- va!' je nenadoma rekel in je bilo, kakor da je pljunil v kot njene sobe. 'T ako kot vi!‘ je hladno rekla Mici. 'Was?' In v kamnito lice se je od nekod začel prilivati rdeč odsev. Z gubastega vratu navzgor.'Was hast du gesagt?'« (Pahor 2021: 37) Mici je portret tistih zamejskih Slovencev, ki so zavedni in ne zanikajo svojega slovenstva, a pazijo, da se ne bi komu zamerili. Njena slovenska zavest ima dvojno plat: narodno in željo po svobodi. RAZPRAVE I 7 Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu I str. 2-15 Mici je portret tistih zamejskih Slovencev, ki so zavedni in ne zanikajo svojega slo- venstva, a pazijo, da se ne bi komu zamerili. Njena slovenska zavest ima dvojno plat: narodno in željo po svobodi. Mici so edino razvedrilo otroci, ki prihajajo k njej, ker jim pripoveduje pravljice. Branje pravljic je za šiviljo trenutek, ko pozabi na krutega strica. Ko se je dekle izreklo za slovensko besedo in ni zanikalo svoje biti, se je za hip otreslo starčevega jarma. Otroci se srečajo s krutostjo časa in odraslih. Branko, Evka in Olgica odraščajo v pomankanju in revščini »sredi strahu« pred prihodom starca, ko jim Mici bere in pripoveduje pravljice, in črnosrajčnikov. Kot v pravljicah se naenkrat pojavijo črni možje. »Evka in Branko pa sta bila majhna in nista razumela, kaj so se menili ljudje. Vedela sta, da gori NARODNI DOM in da ni prav, da so ga hudobni fašisti zažgali.« (Pahor 2021: 26) Nasilje odraslih je spremenilo otroški svet. Otroci so naenkrat pos- tali odrasli. Nasilje je spremljalo njihov vsakdan. Niso se več sproščeno igrali, ker je na njihovo otroštvo padla senca odraslega sveta. Črni možje iz pravljice so bili kruta realnost. Nasilje, ki ga doživijo bodisi otroci bodisi Mici, okrepi nacionalno zavest in povzroči odpor do črnih mož. Lavo Čermelj piše tako v uvodu Pahorjeve zbirke: »Požig Narodnega doma je bil og- njeni krst nastajajočega fašizma. Za fašiste je bil ena najvažnejših epizod v zgodovini Italije po prvi svetovni vojni in dali so ji posebno ime Vespri triestini. « (Pahor 2021: 15) Metulj na obešalniku V črtici Metulj na obešalniku bralec najde motiv slovenskega otroka v italijan- ski šoli. Zgodba je pomaknjena v čas, ko se je fašizem razbohotil in utrdil oblast. Avtor prikazuje razred slovenskih otrok, ki se med odmorom igrajo in si nagajajo. Ko po odmoru vstopi v razred učitelj, ki je zagrizen in prepričan fašist, zaloti učenko Julko spregovoriti nekaj besed v slovenščini. Izrečeni stavek deklice v slovenskem jeziku sproži v učitelju tako jezo, bes in srd, da se moški loti učenke, tako da jo, držeč za uho, vleče po razredu, dokler je ne obesi za spleteni kiti na obešalnik. Otroci v razredu ju spremljajo z očmi, učitelja očitajoče, sošolko pa z božajočim so- čutjem in ji skušajo sočutnimi pogledi omiliti in olajšati bolečino. Julka ni bila za učitelja Julka, ampak je postala Giulia. »Učiteljeva roka je pogladila lase ob desnem sencu. Črni in trdo zlepljeni lasje, svetli kot katran. Pod nosom tenke, ošiljene brčice. V gumbnici znak s snopom in palic in sekiro med njimi. V očeh se mu je utrnilo 'Giulia' /…/ 'Giulia!' je spet jezno poklical a, s tem imenom, se zdi ne kliče nje, ampak deklico, ki so jo izročili v varstvo in jo je ona po nemarnem izgubila. 'Vieni qui', je rekel in njegove oči so se nabreknile. Julka se je premaknila, a tedaj so jo razburjeni prsti že držali za uhelj. 'Nočem slišati tega grdega jezika', je rekel in šel sem in tja pred klopmi in vlekel za uho. 'Nočem,' skoraj zasopel je bil njegov glas. 'Razumeli, da no- čem'?« (Pahor 2021: 56) Besedilo je dvodelno. V prvi polovici avtor prikaže prešerno in sproščeno igranje otrok med odmorom. Drugi del pripovedi pa je prikaz krute kazni fašistično fana- tičnega italijanskega učitelja, ki kot zaveden pristaš črne ideologije in hlapec oblasti preganja slovensko besedo iz otroških ust, spomina, možganov in srca. Podoba učite- lja ni prikaz vzgojitelja, kot bi ga pričakovali v šoli, ampak je portret zatiralca, orodja oblasti, gobe, ki je morala izbrisati iz otroških možganov vsako slovensko sled. Kruta kazen, ki je doletela malo Julko, je zločin nad človekom, kratenje pravice, da se izraža v svojem jeziku. Podoba učitelja ni prikaz vzgojitelja, kot bi ga pričakovali v šoli, ampak je portret zatiralca, orodja oblasti, gobe, ki je morala izbrisati iz otroških možganov vsako slovensko sled. I 8 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXV I 2022 To krutost dojemajo otroci v razredu, ko s pogledi spremljajo ubogo sošolko. Oči v živo pokažejo stisko otrok, njihovo očitajočo obsodbo početja učitelja in sočutje do sošolke. »In razred je strmel vanj in v Julko. In oči so se premikale počasi, da ne bi s prehitrim gibom povzročile njene bolečine pod njegovimi močnimi prsti.« ( Pahor 2021: 56). Otroške oči, polne radosti in veselja, so v hipu postale odrasle, saj so se srečale s krutostjo odraslega, njihovega učitelja. Razigranost in igrivost je spuhtela ob nasilju, ki ga je po krivici doživela sošolka. Nasilje učitelja je pri otrocih le še okrepilo naro- dno zavest. Lavo Čermelj zapiše v uvodu zbirke: »Fašistična vlada ni samo vzela slovenskim otro- kom sleherne možnosti, da se učijo svojega maternega jezika v šoli ali izven nje, temveč so na vse način skušali odtrgati otroke od njihove družine. Morali so v italijanske vrtce in italijanske šole, kjer učitelji niso znali jezika. Vpisali so jih v fašistične »balilske« in nato v fašistične mladinske organizacije. Iz slovenskih otrok so vzgajali janičarje za fašistične imperialistične namene.« (Pahor 2021: 15) Brodolom Z godba je postavljena v urbano okolje mesta Trst. V noveli Brodolom nastopajo člani družine iz kletnega prostora. V noveli zasledimo bodisi socialno prob- lematiko bodisi nacionalno idejo. Realistično prikazuje naporno vsakdanje življenje te družine. Oče Štefan je vstajal zgodaj, odhajal na živilski trg ob Kanalu in prevzemal ob tovornjaku prispelo blago, žena pa je prodajala strankam na trgu ob vsakem vremenu tolminsko maslo. Tržaški trg slikovito zaživi pred nami, z vsem buč- nim vrvežem in pestrostjo ter z vrsto značajev in usod, ki so živ portret mestne četrti. Novela prikaže usodne posledice nasilne ukinitve slovenske šole fašističnih oblasti z reformo Gentile leta 1923. Boris Pahor je doživel ukinitev pouka v materinščini, zato je lahko mojstrsko opisal stisko slovenskega otroka, ki se je znašel v šoli, kjer se je učil v tujem jeziku, ki ga ni obvladal kot sošolci italijanske narodnosti. Branko je želel postati ladijski kapitan. Deček je v slovenski šoli uspešno in dobro uspeval, ni imel nobenih težav. Učenje v tujem jeziku pa mu ni šlo tako od rok, čeprav mu je oče pomagal in se trudil, da ga nauči, kar je bilo treba znati pri pouku. Velike težave je imel pri spisju, ker imel boga- tega italijanskega besedišča. »'Nadaljuj že enkrat!' je vznevoljen kriknil učitelj /…/ 'Veliki val je zagugal par- nik, se vlil na krov in se pomešal z dimom, tedaj se je mogočni trup, kakor v grlu utopljenca e il priroscafo s‘ annegò.' Ves razred je prasnil v smeh. Bučen krohot, kakor da je dim potujočega se parnika bruhal z zadnjo silo vodo iz dimnika. 'Il priroscafo s‘ annegò?' je posmehljivo vprašal učitelj, ko se je razred malo umiril. Učenci pa so bili spet glasni, živ žav je polnil šolsko sobo in Branko je bil ves rdeč. Nič ne misli, kateri glagol je pravilen. V ušesih mu je zvonil očetov glas: 'V slovarju poišči!'« 1 (Pahor 2021: 79) Ko je bral pred razredom nalogo o brodolomu parnika, se mu je branje zatikalo. Sošolci so se glasno smejali in posmehovali zaradi njegovih jezikovnih in slovničnih napak. V noveli se bralec sreča bodisi s socialnim bodisi z nacionalnim elementom. Proletarec skuša izvle- či družino iz podzemeljske luknje in pomanjkanja ali pa skuša pomagati sinu pri jeziku. Prvi motiv je le obrisano nakazan, drugi pa je podrobno izdelan in izpostavljen. Učenje, 1 Glagol annegasi pomeni potopiti se, kar uporabljamo samo za človeka, za ladjo rabimo glagol affondare. RAZPRAVE I 9 Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu I str. 2-15 ki je bilo Branku v veselje in slast, se je spremenilo v pravo moro in muko, pokoro, ki mu uničuje sanje in želje. Šolska naloga o brodolomu je podoba življenjske resničnosti. Vztra- janje na začrtani poti postane vprašanje kljubovanja, ki ne vodi ne iz kletnega stanovanja in niti v zmago nad šolo. Branko sanjari o kapitanu in o daljnih mornarskih pustolovščinah, ker si želi iz tiste za- kotne bedne luknje, kjer se tišči njegova družina. Kapitan je torej simbol nacionalne in socialne osvoboditve. Lik Štefana, proletarca in skrbnega družinskega očeta, je slikovito izrazit, ker se na eni strani bori za vsakdanji kruh in zaslužek, na drugi strani pa ga muči in mu krati spanec skrb za sina v italijanski šoli. Sin ima namreč težave, ker slabo zna tuji jezik. Oče prav tako sanjari o kapitanu, ki je pravzaprav njegov sin. Branko se ne bo več boril »z italijanščino kot z mlini na veter.« (Pahor 2021: 63) Rože za gobavca N ovela Rože za gobavca je pripoved o Lojzetu Bratožu, ki je kot zborovodja v lju- deh bodril narodno zavest in krepil uporno pokončnost slovenskega človeka proti fašističnemu nasilju, ki je prepovedal slovensko besedo. Fašisti so Bratuža zaradi tega aretirali, ga v zaporu zastrupili in prenesli v bolnico, kjer so mu prišli slovenski fantje ponoči na skrivaj zapeti podoknico v domači prepovedani besedi. Čeprav so fašisti zastražili mrtvašnico in grob, se je k pogrebu zbrala množica ljudi, ki je na gomilo metala rože čez zid. Pisatelj Boris Pahor občuteno poda ne samo Bratuževo usihajočo zavest, predsmrtne blodnje, vznemirjenost, ampak tudi slikovito opiše upornost primorskega človeka in sočutje celotne narave z umirajočim. Pripoved se navezuje na resnični dogodek in stvarnega človeka, ki je imel velike zasluge za ohranjanje slovenske pesmi med ljudmi. Osrednji motiv novele je pesem. Zločin nad učiteljem, zborovodjo, je zločin nad sloven- stvom, ki se je izpovedalo skozi petje. Ta zavest o krutem zločinu se izraža v prizoru petja podoknice fantov, ki umirajočemu pojejo narodno pesem. Odpor primorskih ljudi proti fašizmu se kaže v nemi množici, ki se je zbrala k pogrebu, kljub prepovedi fašističnih oblasti. Metanje cvetja čez zid pokopališča je bodisi simbol odpora bodisi simbol hvale- žnosti zborovodji. Vera v boljšo prihodnost pronica skozi vse besedilo in ga preveva od začetka do konca sestavka v podrobnih opisih trpljenja, nasilja in odpora. Lojze Bratuž je v očeh fašističnih oblasti zavest slovenskih množic, zato kot tak predstavlja nevarnost. »'Bevi canglia!' je rekel mož v črni srajci. /…/ 'Bevi!' 'Capito?' je rekel tisti, ki je imel samokres. Miličnik, ki je stal ob oknu in imel roke v hlačnih žepih, pa je rekel: 'Namazalo ti bo grlo, da boš lepše pel!' A njemu se je studilo, kakor se lahko studi gosta, oljnata tekočina grlu, ki je izvirek človeške pesmi in človeških hrepenenj. V rumenem olju v kozarcu pa je strojno olje risalo vijoličaste, zapletene risbe. 'Ti muovi, sì o no?' A on je stal nem in imel litrski kozarec v roki. Držal ga je z desnico pred svoje prsi, ki so bili široke kakor njegova poštenost /…/ In pije samogibno, kakor prisluškuje, kako so dekleta pela pesem o gozdiču, ki bo še zelen, a ne zdaj. Da zbrano /…/ pije, in gosta zmes zaliva grlo in mali prostor se megli in krči pred njegovimi očmi.« (Pahor 2021: 87) Ljudje se namreč zbirajo in prepevajo pesmi kljub prepovedi. Slovenske pesmi, ki so jih prepevali ljudje, so bile nevarne fašističnem oblastem, zato so utišali zborovodjo, da ne bi več peli. Pesem je namreč duša vsakega naroda. V pesmi je bilo bistvo Bratuževe biti. Njegova ljubezen do rodne zemlje, maternega jezika in njegovega naroda se je kazala Novela Rože za gobavca je pripoved o Lojzetu Bratožu, ki je kot zborovodja v ljudeh bodril narodno zavest in krepil uporno pokončnost slovenskega človeka proti fašističnemu nasilju, ki je prepovedal slovensko besedo. I 10 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXV I 2022 skozi petje in je bila kažipot za primorske ljudi v boju za narodni obstanek. Kljub nadzo- ru fašističnih oblasti je vseeno zadonela slovenska pesem, Bratuževa pesem, pod oknom bolnice, kjer je zborovodja umiral. Pesem je bila pesem rodne zemlje in njegovih ljudi, bila je zadnji pozdrav učitelju doma- čih fantov »/…/ in ujeta pokrajina je zadihala, se rešila bodal in samokresov in policijskih psov, čeprav je bila pesem otožna. Ni koračnica, ne bojni klic, ampak mehak sen. Izpoved trdnega človeškega srca. Zato je bila ta pesem njegova pesem, zato mu jo zanj pojejo.« (Pa- hor 2021: 85) Motiv narave je značilen za Pahorjevo pisanje, ki je vedno simbol slovenstva, domačnos- ti, svobode. V noveli narava zadiha ob notah slovenske pesmi. Narava je torej zaveznik in zaščitnik slovenskih ljudi. Fašistično nasilje z zločinom zborovodje je samo okrepilo narodno zavest pri ljudeh in odpor do črnih oblasti. Simbol tega odpora sta množica na pogrebu in metanje cvetja čez zid na Bratužev grob. Orient ekspres O rient ekspres je izjema v zbirki kratke proze, ker se dogaja v času fašistične in- vazije v Etiopijo. V ospredju dogajanja v zgodbi sta sestri Ema in Fani, ki sta iz skromne železničarske družine s tržaško-kraškega podeželja. Mimo njune hiše vozi vlak, Orient ekspres. Fani je bila živahno lahkomiselno dekle, ki je privlačilo moške poglede. Dekle je prek zabav zabredlo v razuzdanost. Ema ni več prenašala takega sestri- nega obnašanja. Domače gmajne in borovi gozdiči so jo stalno opominjali na neprimerno sestrino obnašanje. Narava, ki jo je obdajala, je postala očitajoča vest. Ema je odšla v mesto in se zaposlila pri stari Grkinji kot družabnica. Fani se je Emi zagnusila na Fanini poroki, ko so jo domači povabili. Zgodba je Emina pripoved. Emo pa bralec sreča tudi v romanu Panik trobi nji. Sestri predstavljata nasprotujoča si svetova. Lik matere obeh sester je portret kraške ženice, ki v tišini prenaša muke svojega časa. Spomin na očeta, v Italijo izgnanega železničarja, oh- rani v njej navezanost na rodno zemljo. Sestri Ema in Fani ponazarjata različen odnos do rodne zemlje in kraških gmajn. Fani se proda tujcu, ko zanosi in se poroči. Ema gre v mesto, da se otrese nelagodja in tesnobe ter slabe vesti. »'Bog te bo kaznoval,' je tiho šepnila mama. 'Non capisco', je rekla Fani.« (Pahor 2021: 97) Fani se je zavedala svojih zapeljivih čarov. »Pri Fani je pomagalo njeno razvito telo, ki je razburjalo učitelja za telovadbo, vaškega tajnika, uradnike in železničarje. In ona je bila naivno ponosna, da je središče vseh želja in ko je popolnoma sprejela jezik družbe, v katero je zahajala, je bilo tudi iz občutja, da bo izgubila ugled, če bo, pa čeprav z materjo, sprego- vorila po slovensko.« (Pahor 2021: 96) Fani je zanikala slovenstvo, ker bi ji to skalilo ugled. Rudi je bil vaščan, s katerim se je zapletla Fani. »Rudi je bil domač fant in za hip je upala, da se bo Fani spremenila, a on je bil tako njej podoben. Kar je bila Fani med vaškimi dekleti, je bil on med fanti, Dopolovaro pa njun skupen dom.« (Pahor 2021: 97) Oba sta pohajkovala in se vlekla po vaških ulicah, zaničevala kraške gmajne in borove gozdiče in se dobrikala lučem mesta ob zalivu. Oba sta tavala med kmečkim in mestnim svetom in postala v očeh Eme simbola odpadništva, moralnega in narodnega. Mesto ob zalivu predstavlja tudi rešilno bilko za Emo, zgrabi jo, ko odide služit k stari Grkinji. »Slu- žiti se mora, res, a vendar bi vsakdo izbral službo pri neznanih ljudeh kakor življenje s sestro, ki si je želi mrtvo.« (Pahor 2021: 95) RAZPRAVE I 11 Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu I str. 2-15 Kras, gmajne in borovi gozdiči, narava nasploh, in mesto sta značilna elementa v prozi tržaškega pisatelja. Narava in mesto si nasprotujeta. Na eni strani je narava, ki je zaščitnica in simbol slovenstva, na drugi strani pa je mesto s svojim vrvežem, ki je simbol nezna- nega, tujega in strahu. Kras z borovimi gozdiči, gmajnami in burjo je simbol poznanega, domačega, torej varnega zavetišča in skrivališča, skratka duša in bistvo kraškega človeka, ki se zateče vanjo, da zavaruje sebe. Narava je simbol slovenstva kot takega. Slovenstvo je čvrsta, prepričana in zavestna izbira tu živečih ljudi. Trst z ozkimi ulicami, hrupnim vrvežem mestne množice pa predstavlja odtujenost slovenskega človeka in pooseblja občutek manjvrednosti slovenskih ljudi, ki se znajdejo v mestu ob zalivu. Slovenski človek se boji mestnega vrveža, ki zamenja tišino kraškega okoliša. Slovenski živelj pozna pač gmajno do zadnjega kotička, ker mu je doma- ča, mestnih ulic in njihovih vijug po gričih pa ne, ker se nerad spušča mednje. Ema beži v Trst, njen beg pa je umik pred razuzdano sestro. Njen beg v mesto je oportuni- stična izbira pred težo odgovornosti in bojem. Na sestrino poroko sicer gre, a se izogne konfliktu z njo, saj zapusti svatbo. Ko izve za sestrino smrt, to reši tudi spor s Fani, ker ga je smrt rešila namesto nje. Fani je izbrala italijansko kulturo, zato je simbol zavrženega slovenstva in moralnega odpadništva. Vaška vlačuga je dosledna v svojem obnašanju do smrti. Vinjeni svatje se zaletijo z avtomobili v vlak Orient ekspres. Ema ponazarja boječo nacionalno zavest, ki beži pred odgovornostjo in se zateče v mesto ob zalivu. Samo mama ostane trdno na kraški grudi do smrti. Ljubezensko razmerje ne predstavlja odrešitve, če je cena zanjo zavrženo slovenstvo. Tako razmerje vodi samo v propad. Nesluteno vprašanje V Neslutenem vprašanju avtor obravnava motiv zavedanja svojih narodno- stnih korenin. Tržaški osnovnošolec Emilijo, ki stanuje v ulici pri obali, pos- topoma odkrije svoje poreklo in se zave, da je pravzaprav Milko. Vprašanje o slovenstvu je sprožila Rozika, ko se je Emilijo s prijateljem Srečkom, študentom padovske univerze, povzpel na Osojnik nad Kanalsko in Ziljsko dolino, kjer je srečal pastirico. Med vožnjo z vlakom v Trst Emilijo zasumi, da je prijatelj namerno zrežiral njegovo srečanje z dekletom, zato je bil Srečko upravičeno užaljen zaradi očitkov Tržačana. Emilijo se je spomnil, da je bil na prijateljevi strani, ko sta bila pri Belope- ških jezerih, kjer sta oba obsojala tamkajšnje dekle, ki se je privijalo in se dobrikalo priletnemu črnosrajčniku. Emilijo je skušal rešiti dilemo o narodnosti, v katero ga je pahnila pastirica Rozika, s prebiranjem knjig. Ljudje se za nekaj odločijo pod vplivom vzgoje, zato se je Emilijo odločil pod vplivom italijanske šole, da je Italijan, čeprav so ga vsi, pri stricu ob Timavi in v Trstu, v zgod- njem otroštvu imeli za Milka in so se doma pogovarjali po slovensko. Ko je Emilijo vprašal mater, zakaj se nista starša z njim pogovarjala po slovensko, je ob njenem odgovoru spoznal, da strah pogosto maliči ljudi. Osnovni motiv besedila je torej raz- iskovanje mladega človeka in iskanje bistva. Emilijo oziroma Milko je spremenil svoj odnos do narodnostne pripadnosti zaradi šolske vzgoje in plahosti staršev, ki niso vztrajali s slovensko besedo, ampak so se pri- lagodili okoliščinam. Emilijo je bil vzoren dijak, ki je marljivo zbiral znanje iz šolskih knjig, dokler ni šel s prijateljem Srečkom v hribe. Po izletu in srečanju z Reziko Emili- jo začne dvomiti v italijanstvo. Srečanje z živahno plavolaso Reziko je povzročilo pot- res. Par dekletovih izrečenih besed je podrlo Emilijevo skalno gotovost. »Beži, beži, ti si Milko.« (Pahor 2021: 110) Tudi njegov prijatelj ni bil za pastirico Felice, ampak je postal Srečko. Rezi je bila kriva za vse njegove dvome. Trst z ozkimi ulicami, hrupnim vrvežem mestne množice predstavlja odtujenost slovenskega človeka in pooseblja občutek manjvrednosti slovenskih ljudi, ki se znajdejo v mestu ob zalivu. I 12 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXV I 2022 Narava in Rezi sta eno in isto, ker sta simbola slovenstva. Emilijo oziroma Milko je portret tistih Tržačanov slovenskega porekla, ki se naenkrat spomnijo, da bi bilo dobro zopet spregovoriti slovensko. Ti ljudje zavržejo svoje dvome in prepričanja o nepotrebnosti slovenskega jezika in njegovi manjvrednosti. Ugotovijo pač, da je neki njihov prednik ali sorodnik Slovenec. Biti Slovenec in imeti prednika ali sorodnika Slovenca ni taka velika sramota, ker ima lahko človek nekaj koristi od tega. Antifašizem Emilija oziroma Milka se je ustavil na pragu vprašanja slovenstva. »Ne fašist s črno majico, a vendar izmaličen človek, karikatura človeka. Ta spačenost je še fašizem v njem, njegova vzgoja v njem. Kajti on, Milko, je bil hud, da je Srečko z Jožico in Rezi domač v govorici, ki je prepovedana, je bil on, Milko, užaljen, ker te govorice ni znal, ker je bil tujec ob njih.« (Pahor 2021: 126) Emilijo se končno odloči, kdo pravzaprav je in komu pripada, kot se je odločil njegov prijatelj Srečko. Njegova preteklost iz zgodnjega otroštva pronica na dan in se mu riše v spomin, ko je pred leti večkrat preživel počitnice ob Timavi, kjer so ga vsi imeli za Milka. Milkina mama je svoje slovenstvo previdno skrila med zidove stanovanja. »/.../ da to je tisto. To je njen strah. To je njena previdnost. Previdnost in strah, ki spre- minja ljudi v mesečnike.« (Pahor 2021: 151) Strah, pravzaprav oportunistična previdnost nekaterih zamejcev, pogosto zaklene slovensko besedo med domače zidove in stene, na ulici se njihova zavednost raztopi kot sneg spomladi. Skrb za službo ali občutek manjvrednosti slovenskih ljudi vplivata na tako obnašanje. Slovenska beseda ostane med domačimi zidovi v strahu, da je ne bi zavohal kak sosed. Zanikanje slovenskih korenin v mestu ob zalivu tako ne pusti vidnih sumljivih sledi v okolišu. Emilijo je postal Milko, izbral je kot Srečko, ki ni želel biti Felice. »Z mano govori /… /no, kakor z mlekarico recimo.« (Pahor 2021: 152) Prijateljstvo in naključno srečanje z Reziko sta v Milku zbudila narodno zavest. Jezik Pahorjevih literarnih likov v Grmadi v pristanu P rimorska govorica se zrcali v pisani besedi tržaškega pisatelja. To je portret primorske zemlje in ljudi, ki živijo med bregom in kraškimi gmajnami. Av- tor spretno in mojstrsko poda svet nasprotij kraških gmajn in mesta ob zalivu Jadranskega morja. Mesto ob zalivu in kamniti Kras z borovimi gozdiči sta najbolj zahodni del slovenskega etničnega ozemlja, kjer je prišlo do stika med slovensko in italijansko kulturo. Slovenski živelj je okusil krutost fašistične diktature, ki je vplivala na Pahorjevo prikazovanje večinskega naroda v literarnih delih. V očeh pisatelja, ki je doživel nasilje režima in njegovo raznarodovalno politiko, je bila italijanščina simbol zatiranja slovenskega človeka. Na jezik in govorico pripovednih literarnih likov vplivajo okolje (mesto, vas oziroma Kras), starost (otroci, odrasli), socialni položaj (mestna gospodična, kmečka ženica, študent, delavec oziroma proletarec), situacija (presenetljiv in nepredviden dogo- dek), preteklost (otroštvo, mladost), duševno razpoloženje (jeza, bes, stiska, obup). Bralec v pisateljevi kratki prozi naleti na italijanske besede ali povedi v slovenskem besedilu. V noveli Grmada v pristanu se starec, bivši avstrijski uradnik, nemškutar, izraža v nemščini. Tuje besede v slovenskem besedilu izražajo čustveno stanje in ob- čutke literarnih likov v pripovedi, pričarajo vzdušje napetega pripovedovanja, pre- senečenja, strahu, nasilnosti, neugodja, jeze in besa, maščevanja, podcenjevanja ter veseljačenja. Pri Italijanih opisujejo jezo, bes, zaničevanje, neugodje, nasilnost, strah, Strah, pravzaprav oportunistična previdnost nekaterih zamejcev, pogosto zaklene slovensko besedo med domače zidove in stene, na ulici se njihova zavednost raztopi kot sneg spomladi. RAZPRAVE I 13 Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu I str. 2-15 presenečenje, veseljačenje, napeto pripovedovanje, pri Slovencih pa odražajo jezo, podcenjevanje, maščevanje in presenečenje. Italijanski izrazi v slovenskem besedilu poudarijo v sporočilu barvitost govorice posameznika, odtenek razpoloženja. Slo- venski prevod bi omilil smisel in učinek stavka ali besede v kontekstu, opisane situa- cije ali dogodka ter misli junaka. »'Diavolo', je zagodrnjala. Požvižgala je, škilila na cesto in spet godrnjala nad lasmi. 'Vieni amor, bianca stella,' je potem rekla /…/ 'Ecco la santa!' je rekla in pihnila sapo skozi nos.« (Pahor 2021: 96−97) 2 Nemške besede v slovenskem besedilu imajo podoben učinek in vlogo kot italijanske, saj pričarajo poseben odtenek smisla povedi. V slovenskem prevodu ima odlomek drugačno pripovedno težo. »Zakaj jo zmerja, zakaj hodi kakor žandar po hodniku? Kaj ne moli vsak večer z njim? 'Vater unser, der du bist in dem Himmel.'« 3 (Pahor 2021: 34) Boris Pahor doda italijanskemu izrazu tudi slovenski prevod, ko želi doseči poseben učinek. Slovenski prevod je razlaga in dopolnilo, ki je vseeno še del sporočila govorca. »'Samo enkrat, a? Samo enkrat?' je hripavo vpil. 'Solo una volta, a?'« 4 (Pahor 2021: 93) Kod se izraža bodisi v slovenščini bodisi v italijanščini − od opisanih junakov v zgod- bi bralec sreča italijanske izraze pri Slovencih, ki se sramujejo svojega porekla in ga zanikajo ter ga zaničujejo ali pa se moralno nezaželeno obnašajo. Tak primer je Fani iz novele Orient ekspres. Emilijo se izraža v knjižni italijanščini, ker je izšolan. Pri njem bralec naleti na knjižno italijanščino brez slovenskih vložkov v istem stavku. »Una volta sapevo /…/ Imparerò/.../ Mia mamma mi insegnerà /…/ La prossima volta parlerò bene /…/ Hvala. /…/ Ne, nisem. /…/ In to veš. « (Pahor 2021: 118) Slovenci spregovorijo v italijanščini, ko se zavestno otresejo slovenske sledi in zanikajo sloven- stvo, ko podcenjujejo svojo narodnost. Tako ravna Fani, ki se izraža dvojezično, saj meša oba jezika in gre za mešanico italijanščine in slovenščine v isti povedi: »Caro mio, to so mišice, kar potipaj jih.« (Pahor 2021: 93) Ko gre za italijanske like v pripovedi, se ti izražajo v italijanščini. Italijanski vložki se pojavijo v situacijah napetosti, nasilja, veseljačenja, doživetega pripovedovanja, jeze in besa. Taka situacija je požig Narodnega doma v Grmadi v pristanu, bes in jeza uči- telja zaradi prepovedane slovenske besede v razredu, ki jo je izustila učenka v Metulju na obešalniku, prizor fašističnega mučenja Bratuža z ricinovim oljem v Rožah za go- bavca. »Bevi canaglia! /…/ Bevi!/…/ Capito? Ti muovi si o no?« »Devo parlare soltanto italiano /…/ Napišite tisočkrat!« (Pahor 2021: 52) Literarni liki v kratki prozi Grmada v pristanu B oris Pahor se je v svojih novelah in črticah osredotočil na slovenskega človeka, Ita- lijane opisuje kot dopolnilo. V ospredju je predvsem razmišljanje in doživljanje slo- venskih ljudi, razmišljanja opisanih Italijanov pa so redka in kratka. Avtor verjetno dobro pozna slovensko dušo, manj pa italijansko. Italijanski liki so večinoma negativni, njihova negativnost je pogojena z opisovanjem razmer v dobi fašističnega nasilja, npr. v črtici Metulj na obešalniku je učitelj fanatik fašistične ideologije. Črne srajce v noveli Rože 2 Slovenski prevod: »'Hudič,' je zagodrnjala. Požvižgala je, škilila na cesto in spet godrnjala nad lasmi. 'Pridi ljubezen, bela zvezda,' je potem rekla /…/ 'Evo, svetnica!' je rekla in pihnila sapo skozi nos.« 3 Slovenski prevod: »Zakaj jo zmerja, zakaj hodi kakor žandar po hodniku? Kaj ne moli vsak večer za njim? ‘’Oče naš, ki si v nebesih.’’« 4 Slovenski prevod: »'Samo enkrat, a? Samo enkrat?' je hripavo vpil. 'Samo enkrat, a?'« I 14 Slovenščina v šoli I številka 2 I letnik XXV I 2022 za gobavca so portret fašističnih pretepačev, ki so imeli nalogo kruto obračunati z zboro- vodjo. Negativnost italijanskih likov se kaže predvsem v obnašanju italijanskih učiteljev, npr. v noveli Brodolom in v črtici Metulj na obešalniku. Učiteljski kader je v času fašizma imel nalogo poitalijančiti slovenske otroke. Pojem uči- telja ni bil pri slovenskih učencih simbol dobrega, ampak je postal simbol zla. Vzgojitelj je bil poslušno in slepo orodje režima, ki je moral v praksi izvesti fašistizacijo države in poitalijančevanje slovenskih otrok. Portret fašista v noveli Nesluteno vprašanje nam razkrije tudi socialno plat med črnosrajčniki. Možakar je oblekel črno srajco predvsem zaradi revščine pri hiši v južni Italiji. /.../, ki bil stradal na sicilskih fevdih, da mu niso dali črne srajce in ga poslali stražit mejo na Alpah, da bo lahko jedel trikrat na dan.« (Pahor 2021: 127) Liki slovenskih žensk so pogosti. Ženske nihajo med prepričanim in trdnim slovenstvom, ki je večinoma vezano na kraški grunt, (npr. Fanina in Emina mati, pastirica Rozika), a je tudi prisotno v mestu (npr. šivilja Mici), in zanikanjem le-tega, (npr. vaška vlačuga Fani), ali pa se previdno plaho skriva med domačimi zidovi mestnega okolja. (npr. Emilijina mati). Moški literarni liki so bodisi narodnostno zavedni (npr. Štefan v Grmadi v pristanu in Brodolomu, Lojze Bratuž v Rožah za Gobavca), ali pa povsem negativni (npr. starec nemškutar v Grmadi v pristanu). Pri moških likih naletimo na začetno negativnost, ki se potem spremeni v pozitivnost (npr. Emilijo oziroma Milko v Neslutenem vprašanju). Ta sprememba nravi lika je po- vezana z narodno zavestjo. Junak se dokoplje do slovenstva, čeprav ga je zanikal ali celo zaničeval, ker je sprejel italijansko kulturo. Pri Italijanih zasledimo prevladovanje moških odraslih likov, ki so negativni (npr. Brankovi sošolci v Brodolomu). Pozitivni so samo mulci iz društva Kavelj V žrelu kamnitega leva. S slovenskimi sovrstniki jih druži usoda revščine. Pisatelj se je osredotočil na moški spol večinskega naroda, ki ga je prikazal v slabi luči predvsem zato, ker je želel opisati nasilje fašističnega režima, ki ga je tudi sam doživel kot otrok, mladostnik in odrasel. Pri avtorjevem opisu slovenskih otrok naletimo na pozitivne like (npr. Evika, Olgica, Branko v Grmadi v pristanu, Branko v Brodolomu, Julka v Metulju na obešalniku). Vsi doživijo verbalno nasilje in tudi fizični napad odras- lih, ki so Italijani (učitelj, profesor). Sklep B oris Pahor postavi slovenskega človeka pred odgovornost narodne opredelitve, ko nariše niz portretov razpona slovenstva − od trdne pripadnosti narodu do zani- kanja ali odkritja pozabljenih in zanikanih slovenskih korenin. Njegovi liki po- nazarjajo tipičnega zamejca, ki se premika med trdno narodno zavestjo in zanikanjem slovenske biti. Fašistična diktatura se je globoko zakoreninila v njegovo dušo in ostala priklenjena v njegovi prozi. Avtor se dosledno ukvarja z nacionalnim vprašanjem. Motiv fašističnega nasilja je stalni spremljevalec njegovega literarnega ustvarjanja bodisi v kratki prozi bodisi v romanih. Fašizem in nacizem sta simbola zaničevanja človeka. V ospredju vsega pisateljevega literarnega dela je vprašanje narodne identitete, ki se kaže v svobodni rabi lastnega jezika. »Prav iz te notranje nuje je pognal avtorjev brezkompromisni upor zoper vse totalitarne sisteme − od fašizma in nacizma do komunizma − sistemi, ki so tako usodno zaznamovali dvajseto stoletje in tudi njega samega.« (Pirjevec 2020: 93) Pahorjeva proza je »proza etosa, ki zahteva osebne odločitve in usmerja k zgodovinskim nalogam.« (Pogačnik 2001: 379) Učiteljski kader je v času fašizma imel nalogo poitalijančiti slovenske otroke. Pojem učitelja ni bil pri slovenskih učencih simbol dobrega, ampak je postal simbol zla. RAZPRAVE I 15 Mira Sušić I Boris Pahor – nacionalno vprašanje v zbirki novel in črtic Grmada v pristanu I str. 2-15 V vseh Pahorjevih delih bralec ne spozna samo fašističnega nasilja in nacističnih grozot, ampak se seznani tudi z odnosom tržaških someščanov italijanske narodnosti do tu žive- čih Slovencev, ki jim niso priznali osnovnih pravic, njihove pripadnosti mestu ob zalivu, Trstu. »Kot sam Boris Pahor poudarja v intervjuju, mu je pri pisanju šlo predvsem »za zvestobo usodi ponižanih in razžaljenih, kot sem našel v naslovu romana F. Dostojevskega /…/ Zato je moje delo v resnici poskus prikaza naše izpostavljenosti uničevanju« /…/, kamor sodi tudi prepoved uporabe maternega jezika.« (Pirjevec 2020: 182) Viri in literatura Brecelj, M. (2013). Obmejna književnost in avantgardizem, Trst: Mladika. 12. Inkret, A. (1980). Novi spomini na branje. Ljubljana: Mladinska knjiga. Horvat, J. (2012). Navdih in besede. Pisatelji in pisateljice s Tržaškega, I. knjiga. Trst: Mladika. Kmecl, M. (1976). Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba Borec. Kos, J. (2005). Literarna teorija. Ljubljana: DZS. Kos, J. (2002). Pregled slovenske književnosti. Ljubljana: DZS. Kos, J. (2005). Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: DZS. Mahnič, J. (1974). Leposlovno delo Borisa Pahorja, Boris Pahor, Varno naročje. Maribor: Založba Obzorja. Pahor, B. (2013). Grmada v pristanu. Trst: Mladika. Pahor, B. (1960). Na sipini. Ljubljana: Slovenska matica. Paternu, B., Glušič-Krisper, H., Kmecl, M., (1967). Slovenska književnost 1945/65, prva knjiga. Ljubljana: Slo- venska matica. Pirjevec, M. (2020). Tržaška branja. Trst: Mladika. Pirjevec, M. (1997). Sodobno slovensko pripovedništvo na Tržaškem. Tržaški zapisi. Trst: Mladika. 9−25. Pirjevec, M. (1997). Dvoje izvorov slovenske književnosti. Ljubljana: Slovenska matica. Pogačnik, J. (1967). Sodobno tržaško slovstvo, Knjižnica Sivi kondor, Rusi most. Ljubljana: Mladinska knjiga − ZTT. Pogačnik, J. (1972). Slovensko zamejstvo in zdomsko slovstvo. Trst: Zaliv. Pogačnik, J. (1972). Zgodovina slovenskega slovstva, 8. Maribor: Založba Obzorja. Pogačnik, J. (1972). Sodobna slovenska književnost v zamejstvu in zdomstvu. XV/2: Novi Sad: Filozofska fa- kulteta. Pogačnik, J. (2001). Zgodovina slovenskega slovstva, knjige 2−5, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1969−1970. Purič, V . (2020). Sodobne tržaške pesnice. Trst: Mladika. Sušić, M. (1986). Boris Pahor: nacionalno vprašanje v njegovih novelah in črticah. Diplomska naloga. UL Filozofska fakulteta.