Milan Skrbinšek
Dijaško diletantsko društvo
(NadaljevanjeO
Cirkus! — Ti kraj mladostnega hrepenenja! ... Ti ena mojih mnogih otroških pravljic, ki jih nisem samo bral ali si jih v svoji domišljiji spes-nil. temveč jih doživel!
Poleg vsakdanjega stvarnega življenja, v katerem ti je vse tako prijemljivo ali vsaj jasno vidno, živimo še neko drugo življenje, ki ni odmaknjeno od stvarnega življenja samo zato. ker ga ne vidiš in ne otipa.š, temveč sarao občutiš, kakor — vero, ijubezen, misel, teraveč je poleg tega še tako opojno, da te omami, da ti nisi več ti in da se ti to, kar Li lahko jasno zajel s pogledom, prijel ali otipal z roko, odmakne iz stvarnosti v breztelesnost.
In to je bil zame — cirkus, to fe bila zame (in je še danes!) rorstna vas mojega očeta, kjer sem preživljal najlepše čase svojega otroškega /ivljenja ...
V cirkusu me je opajata ona čudovita mešanica vonjav: duh šoto-rove^a platua, posutcga žaganja v areni, izpnhtevanje hleva s sloni, konji: kletk z levi in tigri ter zabojev s kačami in krokodili.
233
Kadar koli sem v počitnicah priromal v očetovo rojstno vas, sem bil, čim bliže nje — bolj odmaknjen od nje. Na poti od Ptuja do Hajdine se mi je zdelo vse — hiše, plotovi, slamnate kopice; travniki z govedjo, konji; polja z visoko kotuzo, žitna polja, sveže naorane njive... tako vsakdanje. Vse to so rai bili stari znanci... A ko sem se bližal oni lesi, ki mi je zapirala pot v vas samo, nisem bil več priseben. Zdelo se mi je, da se bližam pravljičnemu kraju. Vse ozračje je migljalo... zdelo se mi je, da je prepojeno z zlatim prahom... kakor da iz neba snežijo drobne, drobceue zlate snežinke.
Prijel sem leso, da bi jo odraaknil, a zdelo se mi je, da je ne otipam — in vendar se je odmaknila kakor z lastno volio. Žadržaval sem dih, da se ne bi zbudil — »če mogoče le sanjam«, kakor sem si mislil! J3ilo je tako čudovjto lepo in je še danes, kadar poromam tja. da si nisem upal in si še vedno ne upam potipati nizke, z zelenim malioni tako barvito porasle slamnate strehe, da si ne upam stopiti na kamen na poti ter se mu z nogo ognem, da si ne upam pogledati k sosednim hišam, k vaški mlaki, da ne bi spoznal — >da samo sanjam«; ker bi bil vendar tako rad spet v iem blaženera kraju STOje mladosti, v rojstni vasi, v rojstni hiši svojeffa očeta, kjer me je s tako ljubečim srcem pričakovala vedno naš« pravljično dobra babica in naš molčeči, zasanjani stric Jurij s sto-jiro tinim, a za nas otroke tako toplim srcem!
Nisem vedel takrat, ko sem užival v cirkusih in na deželi, da mi je že otroku bila začrtana pot h gledališču! Nisem se zavedal, da je bil pomešan med čudovite vonjave v cirkusu tudi vonj — šminke, da je ta pestro oblečeni krotilec diTJih zveri, ki je nosil žareče rdeče hlače in sretlomoder jopič, ki je bil ves pošit z zlatom; da je ta jahačica na iskrem belcu vsa kakor lahek oblak, ki ga obžareva jutranja zarja; da so ti klovni v svojih zabavuo nerodnih oblekah iz onega sveta, kamor je pod-zavestno hrepenela tudi vsa moja nrav — da so vse te prikazni iz onega sveta, polnega pestrega žiTljenja in čudovite barvitosti, ki jo ustvariata za oko in tako posredno tudi za srce in dušo — šminka in garderoba!
•
Če se zamislim y oni čas, o katerem sem vam pripovedoval zadnjič, ko smo otroei v Šiški zašli z gledališkega odra v cirkusko areno, ler vam povem, da nismo imeli po tisti cirkuški predstavi nobene več — mi je danes to čisto razumljivo. Mi vsi, jaz, moji sestri, naši tovariši in tova-rišice, smo bili enako ubrani. Bolj bogato kot samo za cirkus; zato nas je naša nrav nujno silila, da srao se napotili iz cirkuške arene mnogo, mnogo više ter tako spremenili ono podstrešje v — gledaliSče.
Kako se je to zgodilo, o takratnih mojih soigralcih in igralkah in o predstavah v tem podstrešnem gledališču pa prihodnjič.        (Dalje.)