ILUSTRIRANI SLOVENEC
TEDENSKA PRILOGA SLOVENCA
Leto VI
1. novembra 1930
Štev. 44
(Foto Herfort.)
 O Vseh svetih zvečer
(Pogled na pokopališče v Štepanji vasi pri Ljubljani.)
346
otvoritev velikega novega rudnika »Trepča«. Dne 10. oktobra je bil otvorjen v Trebči (Južna Srbija) velik svinčeni, cinkovi in srebrni rudnik, ki spada se(Iaj med največje in najmodernejše rudnike Jugoslavije. Izrabljanje rudnika ima v rokah angleška družba »Trepča Mineš Ltd.< z delniško glavnico 274 milijonov dinarjev.
Z zadnjega kraljevega potovanja po Makedoniji: Načelnik ministrstva za trgovino in industrijo D. Savić, ban Žika Lazić in dvorni maršal general EHmitrijevič pričakujejo kralja na brdii Zvečan.
Angleški poslanik na našem dvoru g. Hen-derson razkazuje kralju nove rudniške naprave.
Na desni: Kralj v razgovoru z angleškim rudarskim magnatom Chester Beattyiem, glavnim   delničarjem   in   predsednikom družbe »Trepča Mineš Ltd.<.
Spodaj : Ivan Roškar, dolgoletni deželni in državni poslanec bivše SLS in bivši kmetijski minister, ki je pred kratkim obhajal svojo 70 letnico.
Francoski trgovinski minister Flandin (na levi), ki se je mudil sredi oktobra v Belgradu ter imel tam važne gospwiarske konference. Obiskal je tudi Bukarešto, Budimpešto itd. Na desno od njega je videti francoskega poslanika v Belgradu Darda. Zgoraj v sredi: P.Mihael Troha, dolgoletni provincijal in gvardijan frančiškanskega samostana na Trsatu. Na levi: Prizor iz igre »Mladoletje« Leonida Andrejeva, ki 90 jo z izredno lepim uspehom vprizorili v ljubljanski drami. ;
347
Iz letošnje žetve. Slika pšeničnih klasov, ki nam kažejo, da je mogoče tudi pri domačih p.šeničnili vi-stah s skrbnim odbiranjem in dobrim gnojenjem doseči prav lepe uspehe, ki pogosto prav nič ne zaostajajo zu tujim iK>žlahtnenim semenjem, (hiojenje z umetnimi gnojili da vedno tudi močnejšo slamo, večje klasje in težje zrnje.
Vrhpolje pri Vipavi, kjer je bil dne 5. oktobra u.streljen fašistični
učitelj Sottosanti.
Spadaj : Na dolenjski železnici polagajo že od novega leta nove tračnice,
s čimer bo ta proga mnogo pridobila, kajti stare so že ogražale promet.
Na desni: Valovi na Ljubljanici pri Fužinah ob priliki zadnje povodnji sredi oktobra. (Foto dr. Š.) Spodaj: Igralci prosv. društva v Bohinjski Beli v Finžgarjevi igri »Naša kric Čeprav je društvo šele komaj ustanovljeno, so že dosedanji nastopi igralcev pokazali odlično usposobljenost in je zato tudi upati, da bo uspevalo društvo
Pozdrav »Ilustriranemu Slovencu«: Bivši minister Ivan Hribar s svojo soprogo in hčerko Zlatico na Olimpiejo-nu v Atenah. •¦.        s
348
Vseh mrtvih dan po| Severno trigl. steno
Ii temne jesenske noći se je predramljalo krt^atro. Zdelo se je kot bi tudi oaiava sama hotela 5e posebno počastiti ta dan. dan vseh mrtvih za one, kau! je izbrala večn počitek daleč zunaj v vznožju gorskih velikanov. ^
Nižave je pokrival äe polumrak, ko sva vstopiL dolino Vrata. Vrhovi so žareli . . . Zdelo se mi je, kot bi stopala k pogrebu. Zavedala sva se pač, da_ ne delava Jie ture po gorskih grebenih, ampak greva, da počastiva spomin tistih, ki so žrtvovali svoje mlado življenje za ^ gore.
Tiho je snivala narava. Drevesa so stala že , ni se sliäalo petje zakasnelega jesenskega ptička, niti radnji, suh, jesenski listič se ni ganil. Le od daleč se j jjlo šumenje slapa.
Že sva ga zagledala na prvem ovinku, mogočni padal z visokih skal, vetrič se je spodaj poigraval z njegovimi valčki. Skoro me je motilo njegovo äumenje, dati je bil vedno ljub, kot prvi znanilec, aa smo prispeli že precej globoko v dolino. Kmalu je ostal za nama slap J jik in stopala sva po malo napeti poti navzgor. Tedaj je izza gor pokukalo solnce. Zažareli so njegovi žarki, razli le po rosnih kapljicah, odbijali se. zablesteli kot najlepši biseri. Zapihal je hladen vetrič, zašumeli so li.<iti, na nizlj ici naju je pozdravljal droben ptiček. Izpod listja je pokukal zgodnji teloh, veter je odnesel listje z njega in n , sem, da ga odtrgam. Saj to je najzgodnja cvetka gorskih pokrajin, zato sem jo vzela s sabo, da jo ponesem z dru| (veticami njim, ki so ljubili planine kakor tudi planinske cvetice. ^
Pred nama je stal Aljažev dom. Nikjer ni bilgb duše, vse tiho je bilo okrog, skoro pusto in dolgočasno. Le v spodnji koči so bili sledovi, da su bila še pred kiJ časom tu živa bitja.
Po kratkem odmoru sva odšla naprej. Pred naX je prikazala v vsi lepoti mogočna beverna triglavska •tena. Nehote mi je šel pogled tja gor na skale nad zeljna desni, kjer se je ponesrečil pokojni dr. Jug. Krenila sva naprej proti njegovi plošči. Solnce je močno pripekii sva prispela do nje. Za ploščo sva zataknila šopek cvetic in prižgala sva sveče. Ni jih mnogo, ki bi se danes spomi grobove sredi pečin, na grobove, katere jim je izbrala narava sama. |
Spustila sva se po produ nizdol, preplezala pai lin prišla na pot, ki pelje k Topolovčevi plošči. Kmalu sva bila pri nji. Okrog plošče je bil ovit venec, tudi sva še gorele, — njegovi domači so ga obiskali. Tudi tukaj sva zataknila šopek rož, prižgala sveče ... T
Zastrmela sva na pečine nad sabo, misli so mi ijiele par let nazaj, ko si še poln upov, o Vladimir, plezal čez te prepade. Igrača se Ti je zdelo to, nisi se pač zavJkako kruto zna zahtevati narava Tvoje mlado življenje. Pač ljubil si ga preveč, tega ponosnega velikana, zato nikstil da bi se mu morda Ti kdaj odtujil, obdržal Te je za večno v svojem naročju. Poiskal Ti je grob, globokejit vsi grobovi, v njegovo globino ni našel dostopa nikdo, nikdo ni našel Tvojega mladega trupla. Besneli so viharjfTvoj grob, ječale, krušile se skale, toda Ti spiš srečen, saj spiš v planinah, katere si Ti tako ljubil. j
Ne bo dolgo in Tvoj grob bo narava odela s kan belim pajčolanom, zagrnila Te bo, kot skrbna mati zagrne svoje dete in srečno boš počival v naročju tega |lega velikana, naše najlepše gore . . .
Pozno je že. Solnce se je poslovilo od doline, l^idnjimi žarki je še poljubovalo vrhove, blesteli so kot suho zlato. Nehote se ti je vrnila v misli pravljica o zli pi, ko je strmoglavil lovca v prepad.
Žalostnih src sva se poslavljala od grobov. Ječi vrhovi vitkih smrek, priklanjali se, žalovala je vsa^a-rava, ko sva stopala mimo. Mračilo se je že, ko sem se i i ozrla nazaj — zaklicala v slovo, in zdelo se mi je, kot bi cala odgOTOi od skal, saj zopet priden — naj se vt^ ^ C
Grob pisatelja Janka Kersnika na Brdu.
Na desni: Nagrobnik Umekove rodbine v Pi-šecah (delo kiparja Sojea).
Spodaj: Pogled na novo italijansko vojaško pokopališče pri Sv. Križu v Ljubljani.
Zgoraj na desni: Spominska plošča Vladimir ja Topolovea pod Triglavsko steno.
Spodaj: Del vojaškega pokopališča v Rifenbergu, kjer spi 448 padlih, med njimi tudi premnogo naših mož in fantov.
Na levi: Nagrobnik pisatelja Da v. Trstenjaka v Starem trgu.
Na desni: Spominska plošča Avg. Prohinarja pod Brano v Kamniških planinah, kjer se je smrtno ponesrečil tik pred poroko.
349
Nagrobnik jezikoslovca Maksa Pleteršnika v Pišecah.
Na levi: Spomenik padlim vojakom v škof ji
Loki, delo kiparja Jurkoviča. Spodaj: Grobovi naših medvojnih narodnih mu-čenikov pri Sv. Križu: Dantović, Možina, Hafner, Endliher, Štefančič in Rogelj.
Zgoraj na levi: Spominska plošča dr. K. Juga pod Triglav, steno.
Spodaj: Slovenski grob v daljni tujini (Marije Lasič v Belfortu,
Francija).
Na levi: Spomenik padlim župljanom na Polenšaku. Na desni: Grob pisatelja Jan. Trdine v Novem mestu.
350
Iz bajne Indije
Letošnjo pomlad in poletje so bile zopet oči vsega sveta obrnjene na Indijo, ki se je hotela osvoboditi izipod angleške nadoblasti. Čeprav obvladuje tam nekaj desettisočev Angležev nad 300 milijoni domačini, se jim to vendarle ni posrečilo, kajti Indija je gosipodarsko, versko, narodno in socialno tako raznolika, da o kakem gibanju, ki bi zajelo vso to velikansko deželo, ne more biti govora. Da pa Angleži prostovoljno te dežele ne bodo dali iz rok, je več kot razumljivo, kajti ona pomenja zanje enega glavnih virov njih bogastva in njih svetovne moH či. Silna naravna bogastva so privabljala v de"želo tujce v vsej zgodovini od Aleksandra Velikega do najnovejše dobe. Enako zanimiva je pa tudi svojevrstna kultura te zemlje, ki je mi Evropci sploh ne moremo popolnoma razumeti.
Pogled na goro templjev Girnar. Na levi: Procesija k jezeru Mahamagam v Kumbakonamu.
Indski romar meri pot do svoje božje poti s svojim telesom; tako »potuje« seveda pogosto po več let.
Spodaj: Verski berač. Kakor vidimo že po sliki, si mož med drugim tudi ne striže las ter se mu vlečejo že po tleh.
Skupina  slonov, last gvaliorskega maharadže (knez, vladar večje pokrajine). Znana so neizmerna bogastva mnogih indijskih maharadž.
Na levi: Detajl z južne strani radša-rani templja v Bhuvanešvariju. Z
bogastvom indijske ornamentike se primerja lahko le še siamska, sicer pa nima para na svetu.
Vse slike so posnete po Dahlmanovi knjigi »Indische Fahrten«, ki je izšla v Herderjevem založništvu v Freiburgu.
351
Spodaj: Težki dnevi Ukrajincev. Maloka-teri narod v Evropi je pred vojno pretr-jcl tolika narodna in verska preganjanja, cakor Poljaki v Nemčiji in v Rusiji. Člo^ vek bi zato pričakoval, da bodo prav oni znali tem boli ceniti narodne in verske svetinje drugih, toda doživljamo baš nasprotno. Mirov^ne pogodbe so prisodile Poljski tudi par milijonov Ukrajincev, ki so sedaj izročeni na milost in nemilost poljskemu terorju. Slovenci smo čutili napram Poljakom vedno iskrena bratska čuvstva, zato sedaj tem bridkejše občutimo to sramoto osvobojene Poljske. Spodnja slika nam kaže grško-unijatskega nadškofa Ivovskega, grofa Andreja Szep-tickega, ki je ponovno posredoval pri varšavski vladi, da omili svoj nečloveški iii neslovanski režim napram Ukrajincem, toda žal zaman; poljski diktator Pilsudsky ga niti sprejeti ni hotel.  ..
Nastopni sprejem novega gener. tajnika Giuratija pri Mussoliniju dne
9. t. m. V sredini je videti Mussolinija, na levo od njega dosedanjega gener. tajnika Turatija, na desno pa njegovega naslednika.
Bolgari se vesele poroke svojega kralja.
Objava zaroke med bolgarskim kraljem in italijansko princeziojo Giovanno je vzbudila v vsej Bolgariji veliko navdušenje. Pred kraljevim dvorom je prišlo ponovno do viharnih manifestacij, če se pa prikaže kralj na ulico, je deležen povsod navdušenih pozdravljanj. Zgornja slika nam kaže, kako ustavljajo v Sofiji na ulicah kraljev avto.
Na levi: Zasilno krpanje izložb, ki so jih pobili na dan otvoritve nemškega drž. zbora v Berlinu fašistični demonstranti.
Otvoritev   nemškega   parlamenta.   Dne
15. oktobra je bil slovesno otvorjen nemški državni zbor. Fašieti in komunisti so povzročili, kakor je bilo pričakovati, hrupne škandale. Na skrajni desnici (gledano od predsedstva) je videti fašiste (= narodne socialiate) v njih rjavih srajcah.
Na degßi: Avstrijski zvezni kancler Vau-goia, predsednik kržč. socialne stranke, ki stoji sedaj v najhujšem volivnem boju s socialisti. Verjetno je, da ji bo mnogo škodovala njih nepopularna zveza z av-1-.; strijsikimi fašisti.      v „
352
Športni vestnik
Ker v zadnjih tednih ni bilo nobenih važnejših športnih prireditev, objavljamo danes dve sliki iz vedno bolj priljubljene družabne igre ping-pong, to je namiznega tenisa. Ta igra se je zadnja leta zlasti med mladino tako razširila, da se je zadnjega tekmovanja v Zagrebu udeležilo že 11 zagrebških klubov, v Ljubljani pa goji ta sport tudi že 5 klubov. Slika na desni nam kaže pogled na to igro v dvoje.
Gibanje je neobhodno potrebno za zdrav in normalen razvoj telesa in vseh njegovih organov. Ker mnogim ni mogoče uriti svojega telesa v športnih društvih in na prostorih, zdravniki vedno bolj priporočajo domačo gimnastiko, iz katere objavljamo spodaj dve sliki.
Na desno: Domača telovadba.
sunek  nazaj,  pri   čemer  se razteza prsni koš, važno za tiste, ki mnogo sede.
Moment iz priljubljene igre ping-pong. Na desno: Domača telovadba, odskakovanje od tal.
A. Derental:
Singapurska krasotica
Povest
A zgodilo se je drugače. Odigrali so se drugi, nepričakovani dogodki, prihrumeli in zopet izginili, kakor izgine na pesku ob morski obali sled mogočnih, a vedno nazaj drvečih valov. Samo duša mu je potemnela, kakor potemni od grenkih in slanih morskih valov obrežni pesek, dokler ga solnce vnovič ne posuši. Dalje, vedno dalje!
Rahmanov je gledal samega sebe v onih dneh, ko so se razblinile sanje, ko so ga izdali bližnji in osleparili oni, v katere je veroval. Težko pričakovani dan se je odplaknil v nedoločno bodočnost. Nezmožnost in strahopetnost, domišljavost in brezčastnost so se razpasle v vrstah bojevnikov, ki so zapisali na svojo zastavo sveto besedo: .Domovina.' Nazadnje so izgubili še domovino! Ostala je samo v srcih onih, ki so jo ljubili in odnesli spomin nanjo s seboj v izgnanstvo, na tuje. ...    .v ,
A tedaj je bil postal Rahmanov že preveč ravnodušen. Oddaljil se je bil od vseh teh dogodkov in sklenil živeti samo zase, kakor hc mogel in hotel. Mar ni bilo za posameznika vse brez pomena? Kako velik je božji svet! Povsod in vedno se najde skromen prostor za osamljenega človeka. Preteklost mu ni nikogar in ničesar zapustila — od bodočnosti ni imel ničesar pričakovati. Svoje dni, ko je bil še mladenič in se učil angleščine, je citai drugega izgnanca slovo od domovine, Byronovega Childa Harolda:
... Ob ladjo buta morski val. t
In gine rojstni kraj. ;    ^
Kaj bom po domu žaloval, če me ne bo naZaj?... »Ali je zdaj tudi tako?« Rahmanov je vstal in pričel korakati po sobi gor in dol. »Seveda! Ni dvoma, da sem bil poprej drugačen! Nikoli, prav nikoli in na noben način ne bi jaz prej niti za trenutek mogel pomisliti na svojo udeležbo pri sličnem početju! A včeraj je bilo drugače: poslušal sem te ponudbe in se sploh nisem razburjal. Kako je bilo to mogoče? Samo radi tega, ker sem ločen od vsega, kar je moje. Kakor suh jesenski list me zdaj žene veter po tujih deželah. A čeprav nisem nikoli mislil na to, sem vendar na dnu srca obvaroval vsaj majhen del svoje nekdanje duševnosti iz one dobe, ko sem še koreninil v domačih tleh. Takrat sem poznal višje smotre, kakor življenje od danes do jutri, kakor pohlepnost po bogastvu.
Kiersten, Campbell, Moraleda ijimajo domovine in so zato vsega zmožni. A ja»si^mam domovino — in ne morem! Sprevidel sem, da jim nisem postal enakovreden in se moram za to zahvaliti edino svojim spominom: obudil sem jih, dokler še ni bilo postalo prepozno. Saj spomini pomenijo vedno dolžnost! Brezmiselno bi bilo dopovedovati si, da sem svoboden kakor veter. Ne, nisem svoboden! Kjerkoli po svetu bom hodil in karkoli postanem, vselej in povsod lahko doživim sedanjemu sličen prelom: vse naokrog je postalo zame namah tuje in nepotrebno. Kaj pa to končno pomeni? To pomeni, da me kliče dolžnost tja, kjer so oni, ki še verujejo. Četudi morebiti ne verujejo več, se vendar borijo in gine jo za domovino! V nasprotnem slučaju pa lahko zaidem na stranpota, kjer uspevajo Kier-steni in Moralede.«
Balcroifsic  JugoalOV,   iiaKarne v CfultlftuU  — Voaatla posomesnlD sIUc đovol/ea le • prtvol/eafem uredništva