ВЛКВЛКЛ BKK( i;i..I: MIM.JIVOST; MARIJA CIGALE: PRVI ZIMSKI
DAN. KOKNKI. MI.Il'OWK Z: DOXA; GÜNTKR GRASS: NEKOC JE
ZIVEI. ГГИККК I\ RI-KHSKANZI.ER; JANEZ JUVAN: PESMI; HEN-
RIK ZBII.: PESMI KAR TAKO; SREČANJE S PABI.OM NERICO —
VI.ADO BEZMK: SEZNANJENOST IN MNENJE OBCANOV O PRED-
OSNI TKI NOVE ZVEZNE I STAVE; TIEKA BEAHA: RTV I.JUB-
I.J.\N.\ V rSTAVNI RAZPRAVI; J.ANEZ DOKEER: DIMENZIJE BO-
ROVIH DAI JAV; J02E GOSNAR. BORIS MUZlC: JAVNO MNENJE
OB OSNl'TKI ISTAVE SERJ; BOGDAN KAVCiC: ŽIVLJENJSKI
POGOJI MLADINE; MARJAN KROKI.lC: VLOGA FILMA V ŽIVLJE-
NJI MLADINE; WLODZIMIERZ М.\С1ДО: SODOBNA POLJSKA
PROZA; STANE MOZINA: INFORMIRANOST PROIZVAJALCEV;
ZOFKA STOJANOVU : MNENJE OBCANOV O POMEMBNOSTI
VPRAŠANJ S PODROČJA DRI ZBENOEKONOMSKE IN POLITIČNE
I KEDITVE; VID STAMPIIIAR: OSTALA MNENJA OB USTAVI; F. SE-
TINEC, L KEBE: NAS DNEVNIK DELO O USTAVI; JOZE STEH;
MNENJA OBCANOV O VPRAŠANJU ROTACIJE IN ODGOVORNOSTI
PO NOVI ZVEZNI USTAVI; VER.A VOSNJAK: LJUBLJANSKI DNEV-
NIK O USTAVNI RAZPRAVI; FRANCE ZUPAN: K PROBLEMATIKI
VOTIVNIH PODOB NA GORENJSKEM; BESEDA O PABLU NERUDI —
OCENE IN POROČILA — LIKOVNA PRILOGA: VOTIVNE PODOBE —
19<;з
Vsebina
Wìodzimierz Масгад; Sodobna polj-
ska proza .........781
Henrik Zbil: Pesmi kar tako ...	788
Marija Cigale: Prvi zimski dan . .	791
Janez Juvan: Pesmi......799
Barbara Brecelj: Minljivost ....	802
France Zupan: K problematiki vo-
tivnih podob na Gorenjskem . . 810
Janez Dokler: Dimenzije Borovih
Daljav...........820
Srečanje s Pablom Nerudo .... 830
Beseda o Pablu Nerudi.....839
Günter Grass: Nekoč je živel Führer
in Reichskanzler.......841
Kornel Filipowicz: Doxa.....848
Kristjan Ukmar: Vurnikove misli o
glasbeni umetnosti......857
Bogdan Kavčič: Življenjski pogoji
mladine ..........861
Marjan Krojlič: Vloga filma v življe-
nju mladine (konec) .....877
Stane Možina: Informiranost proiz-
vajalcev ..........885
F. Setinec, L. Kebe: Naš dnevnik
Delo o ustavi........893
Tilka Blaha: RTV Ljubljana v ustav-
ni razpravi.........901
Vera Vošnjak: Ljubljanski dnevnik
v ustavni razpravi......907
Jože Gosnar, Boris Mužič: Javno
mnenje ob osnutku ustave SFRJ 910
Vlado Beznik: Seznanjenost in mne-
nje občanov o predosnutku nove
zvezne ustave........914
Jože Steh: Mnenje občanov o vpraša-
nju rotacije in odgovornosti po
novi ustavi.........913
Zofka Stojanovič: Mnenje občanov
o pomembnosti vprašanj s pod-
ročja družbenoekonomske in po-
litične ureditve.......923
Vid Stempihar: Ostala mnenja ob
ustavi...........928
OCENE IN POROČILA.....933
LIKOVNA PRILOGA: Votivne po-
dobe na Gorenjskem
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo In
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Bibič, Božidar Debe-
njak, Bogdan Kavčie, Vladimir Kav-
čič, Matjaž Kmecl, Viktor Konjar,
dr. Boris Paternu, Janez Plrnat (od-
govorni urednik), Andrej Rijavec,
Ivan Rudolf, France Zupan. — Teh-
nični urednik: Ivan Planinšec. —
Lektor in korektor: Janez Juvan.
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Cena posameznega Iz-
voda za naročnike 50 din, v kioskih
In knjigarnah 100 din. Naročila poši-
ljajte na CK ZMS Ljubljana, Dalma-
tinova 4, telefon 32-033, tekoči račun:
600-14-608-28 z oznako: za Probleme.
Izdajata CK ZMS In UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, Izdelava kllšejev In
vezava: TIskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani. — Naslovno stran je opre-
mil Janez Plrnat
Sodobna poljska proza
Za Probleme napisal
Wlodzimierz Maci^g, Krakow
Ze dolgo tega se je izkazalo, da doživlja proza — zvrst literarnega ustvarjanja,
znotraj katere se pravzaprav odloča usoda književnosti kot kulturnega pojava
— v dvajsetem stoletju proces globoke spremembe in jo je mogoče glede na
prizadevanja, ki jo usmerjajo, kot celoto ločiti od tradicije preteklega stoletja,
če ne celo postaviti tej tradiciji nasproti. Na to tèmo imamo, kot je znano,
bogato kritično literaturo, ki opredeljuje to posebnost skupaj z družbeno funkcijo
umetniškega pisanja, kakor tudi s strukturalno kvaliteto proze, s spremembo
vloge glavnega junaka, svetovnega nazora, gradnje fabule, oblike stavka, itd.
Tako na Vzhodu kakor na Zahodu so dovolj resno opisovali ta proces in se
lotevali bolj ali manj hipotetičnih poskusov, da bi v okviru historiozofičnih
teoremov in filozofskih tradicij izluščili njegove glavne formule.
Sodobne poljske prozaike bi mogli po njihovih rojstnih datumih razdeliti na
tri ločene skupine, kajti na dobo mladostnih izkušenj, ki najmočneje oblikuje
pisateljevo zavest, so zelo izrazito vezani glede na tematiko in vplivno območje;
vendar tudi ta razdelitev ni samo kronološka.
Najstarejši rod. ki danes sestavlja častno plast sodobnih klasikov, zajema
pisatelje, rojene pred letom 1900, torej ljudi, katerih najintenzivnejše mla-
dostno obdobje sega v leta pred družbenimi kataklizmi, ki jih je na ta ali oni
način sprožila prva svetovna vojna. Tu moramo navesti predvsem tri imena:
Marijo D^browsko, Jaro.slawa Iwaszkiewicza in Jana Parandowskega. Ce za-
sledimo v ustvarjanju kateregakoli poljskega pisatelja tisto ustaljenost inte-
resne sfere, ki je ne razodevajo le od pisatelja neodvisni pojavi — kot npr.
občutljivost za določen tip doživetij — pač pa zavestno sprejeta idejna hierar-
hija, tedaj moramo ugotoviti, da je ustvarjalni delež te trojice s tega vidika
izjemno dosleden.
Marija Dqbrowska je oprla svojo ustvarjalno vizijo na osnove idej, ki izhajajo
iz pozitivizma: na neomajno vero v moralno in civilizacijsko vrednost dela,
kakor tudi na ustvarjalni pomen družbenega sporazumevanja in solidarnosti.
Iz teh najznačilnejših gesel pozitivističnega programa si je Dqbrowska ustva-
rila nadrejene, vedno aktualne, vedno resnične kriterije za opredeljevanje
družbe in človeka. Njeno neizgovorjeno načelo je očitno prepričanje o abso-
lutni vrednosti civilizacijskega prispevka ljudi, o trajnem, rekli bi nadzgodo-
vinskem rezonu nenehnega napredka, o pravilnosti vsakega, čeprav najmanj-
781
šega deleža v mogočnem pohodu civilizacije. Človekova naloga ni toliko v tem,
da nekaj doseže, kakor da nepretrgoma in vztrajno koraka naprej; rezultate,
ki niso zmeraj blizu in dosegljivi, je treba vrednotiti v širši in bolj odmaknjeni
perspektivi. Za življenjsko usodo najpomembnejšega pisateljičinega junaka,
Bogumila Niechcica iz knjige NOCi IN DNEVI, so značilni prav ti kriteriji: Bo-
gumil izgublja v malem, v velikem pa dobiva, ko preko svoje življenjske real-
nosti s svojo marljivostjo in poštenostjo dosega nekaj, kar prej ali slej mora
obogatiti splošni človekov zaklad in postati splošno koristno. Splošno civili-
zacijska korist je absolutno odločilna, vpliva celo — kar je že pisateljičina
osebna koncepcija — na zavest sodelovanja v splošno družbenem prizadevanju
in na ta način ustvarja premiso za opredelitev vrednosti lastne eksistence. Ta
shema se redno ponavlja v vseh pisateljičinih delih: njen junak sproti sicer
izgublja, dobiva pa na civilizacijski ravni. In ta zavest, deloma premišljena,
deloma le nagonska, daje likom D^browske moralno oporo, ki je ne more
omajati nobena zgodovinska katastrofa; njeni junaki so lahko nesrečni, omah-
Ijivci pa nikoli. Na osnovi tako pojmovanega načela za opredeljevanja sveta
more Dqbrowska sodelovati v vsakem konstruktivnem poskusu reformiranja
družbene ureditve in — kar je za nas najvažnejše — lahko nenehno pretresa
tekoča vprašanja dneva, ustvarja nove like in nove značaje. Ker Dqbrowska
v svoji tvornosti ne pozna problemov o smislu in vrednosti civilizacije, saj
ostajajo njeni kriteriji, oprti na trajanje in razvoj človekovega prispevka civi-
lizaciji, neomajno trdi, se da resničnost vedno ujeti vanje. Zato je zmogla
pisateljica določene sodobne pojave literarno predstaviti kar se da posrečeno
in za bralca prepričljiveje kot ves dotedanji prispevek. Družbena avtoriteta
D^rowske je zgrajena prav na trajnosti, stanovitnosti življenjskih meril, ki
jih je bila sprejela pisateljica; s temi merili se da vse izmeriti, vse se zmeraj
ujema — to je mogočen argument, ki si naposled vsakogar ukloni.
Literarna dejavnost Jaroslava Iwaszkiewicza je manj primerna za shematiziran
opis, vendar se analogija, za katero nam gre, nedvomno da pokazati. Idejne
osnove njegovih literarnih vizij izhajajo iz poznejšega obdobja, namreč iz
modernizma. Temeljijo pa na avtorjevem prepričanju o vrednosti življenja
kot psihološkega fenomena, katerega zunanjo obliko in predvsem lepoto more
umetnik izraziti in razviti v svojem ustvarjanju. Umetnost je najpolnejši izraz
življenja, estetska formula resnice je najvernejši odsev človek in njegove eksi-
stence. Zato naletimo pri tem pisatelju na nenehne preskoke od razuzdanosti
in brutalnosti k rafiniranim estetskim subtilncstim. Življenje je fenomen, ki
ga samo umetnost zmore ujeti v humanistično formulo, hkrati pa postane
umetnost najvišji in najdragocenejši dokaz vrednosti. Jasno razodet ali prikrit
junak Iwaszkiewicza je vselej umetnik, je človek, ki v svoji eksistenci uresniči
najtežavnejše poslanstvo svoje zvrsti. Najintenzivnejša človeku dosegljiva do-
živetja so natanko teh dimenzij: biološka občutja spajajo z estetskimi, obenem
pa človeku naklanjajo najpopolnejšo zadovoljitev in najgloblje spoznanje.
Po vsem tem bi prišli do zaključka, da sta si Iwaszkiewicz in Dqbrowska, če
ne upoštevamo pisateljevega drugačnega historičnega in filozofskega porekla
niti ne njegovega drugačnega umetniškega načela, enaka v vsem tistem, kar
je za nas odločilno. Iwaszkiewiczeva merila so pod njegovim peresom namreč
tolikanj univerzalna, da je z njimi mogoče izmeriti naš svet v teku vseh let
in vsega zgodovinskega dogajanja, kar ga je izkusil avtor. Razen v temeljih
precèj spremenjenega sveta je lawszkiewicz ohranil sfero umetniških spoznanj,
ki ne le da niso zahtevala korekture, temveč so dovoljevala celo izpovedovanje
782
teh sprememb — dovoljevala so absolutno estetsko, torej pozitivno oznako
novega svetovnega nazora. Življenje kot spremenljiv pojav, življenje kot dra-
ma, ki spošča ali celo prišepetava večno nove, večno sveže estetske vrednote,
more biti predmet neomajno živega zanimanja, tudi če ga odobravamo. Naj-
važneješe pa je, da se našemu avtorju niti za trenutek ni treba preusmerjati,
ko opredeljuje in tehta sodobne probleme, za katere na splošno prevladuje
mnenje, da jih prejšnji rodovi niso poznali. Iwaszkiewitcz podobno kot D^-
browska očitno zaznava najrahlejša nasprotja reakcije (seveda mislim s tem
bistvena notranja nasprotja), kadar se mora spoprijeti s sodobno temo, vendar
nima za potrebno, da bi spremenil stilistično metodo; njegova vizija v sebi
ni nakrhana, čista je, stanovitna, dosledna.
Posebno mesto v tej trojici zavzema Jan Parandowski, ki ga sodobna tema v
glavnem ne zanima. Njegove knjige so razen ene same, >vNEBA V PLAMENIH«,
zakoreninjene v tkivu zgodovine; posebno stara Grčija daje pisatelju neznansko
živo inspiracijo. Toda tudi v tem primeru razberemo iz avtorjeve doslednosti
v pojmovanju zgodovine, iz njegovega nekritičnega priznavanja, ki ne čuti
potrebe po verifikaciji zgodovinskih dogajanj, njenih katastrof in tragedij, iz
njegovega pomanjkanja občutljivosti za dramatičnost človeških usod — popolno
ustaljenost občutij Parandowskega. Parandowski prav tako razpolaga z merili,
ki mu jih ni bilo nikoli treba ne spreminjati ne opuščati; ta merila očitno iz-
hajajo iz klasičnih tradicij, in v resnici si jih je ustvaril za čim svobodnejše
oblikovanje arkadijsko stiliziranega zgodovinskega dogajanja. Zgodovina je
pestra in nenavadna, njena kulturna funkcija je v tem, da umetnike navdihuje
s čarom tém, ki jih hrani. Cim bolj nemočen je pisatelj do sodobnih življenj-
skih dram, tem bolj se bo ogibal prikazovati grozote zgodovine. Vsekakor je
Parandowski dosledno vzvišen in dosledno sentimentalen; njegov svetovni na-
zor lahko ostane nespremenjen, ker je vizija, ki jo je bil pač sprejel, ob sodob-
nih pojavih absolutno nepremakljiva. Trajna opora Parandowskega je njegovo
načelo: zgodovina je lepota sama, pred vsemi drugimi rezultati njenega doga-
janja pa zaprimo oči.
Vsakomur izmed teh treh avtorjev dovoljuje njegov svetovni nazor, da ohrani
svoje prepričanje o trajnosti in resničnosti svojih meril. Omogoča mu, da ob-
vlada katastrofe današnjih dni. ki zna te katastrofe imenovati in oceniti, toliko
da ne predvideti. Njegov umetniški prijem more ostati nespremenjen: vsi trije
omenjeni avtorji pišejo danes še enako kakor pred dvajsetimi ali štiridesetimi
leti in nimajo za potrebno, da bi ga na novo pretehtali, ker njihova me-
rila niso izgubila vrednosti. Z njihovo pomočjo se pisatelj zlahka znajde v
življenjskem kaosu, razkriva dobro in zlo, lepote in vrednote, čar in veličino.
Vsi trije so kratko malo zakopani v svet kriterijev, ki je botroval njihovi mla-
dosti, torej obdobju, ki še ni poznalo duhovnih nemirov našega časa. Njihova
dela čuvajo tradicije, ki jih je naše stoletje omajalo: tradicije, po kateiih se
pisatelj zaveda svoje vloge in svojega mesta v svetu in razpolaga s kriteriji,
ki jim lahko zaupa. Vzemimo si za primer prozo D^browske in Iwaszkiewicza,
te modre stavke, ki se tako zavedajo svoje resnice in razumnosti, ki tako za-
upajo v svojo moč prikazovanja in poznavanja življenja, ki se tako zanesejo
na svoj prav: to je proza, ki niti za trenutek ne podvomi vase, proza, ki je
zavestna, ki ve, kaj hoče in ki pozna svoje meje. Njeno trdnost pa bomo šele
tedaj do kraja občutili, ko bomo to prozo primerjali s prozo mlajših rodov.
783
II
Toda pisateljem, ki so stopili v literarno areno deset in dvajset let pozneje,
ni bilo dano, da bi si rešili kaj te tolikanj plemenite in modre ustaljenosti.
Njihovemu otroštvu je drugovala svetovna vojna ali revolucija, njihovi mla-
dosti pa nemiri majskih nasilij, mračni odmevi požiga rajhstaga, procesov,
spopadov in zločinstev, ki so plamteli v führerjevem imenu. Nova svetovna
vojna ne prizanese nobeni ideji; vsa merila se v temeljih zamajejo, vse človeške
resnice postanejo dvomljive. Književnost tega rodu je književnost kriz, notra-
njih dram, revizij, odstopov in deklaracij. Vzemimo si za primer pisatelje Jer-
zyja Andrzejewskega, Adolfa Rudnickegai, Kazimierza Brandy&a, Tadeusza
Borowskega. To je rod, ki je ustvaril pričevanje o zadnjih letih odpora, o vojni
in okupaciji in nato o težkem obdobju povojne obnove. Kakšno je to pričevanje?
Najbolj živo nam ga je posredoval prvi izmed naštetih avtorjev. Andrzejew-
skega moremo imeti za kar zgleden primer izraza dramatičnosti idejnih pro-
cesov tega obdobja. Resnico je iskal v najbolj nasprotujočih si programih;
neznansko občutljiv za moralno sfero doživetij si je venomer prizadeval najti
trdna in zanesljiva merila, s pomočjo katerih bi mogel ta doživetja označiti
in oceniti. Andrzejewski je začel kot katoliški pisec; v svoji drugi knjigi »HAR-
MONIJA SRCA<< postavi za glavnega junaka katoliškega duhovnika, ki ga tla-
čijo demoni nespokorjenih grehov, nepopravljenih krivic, neurejenih zadev,
demoni vesti. Življenjsko dramo premaguje pisatelj s pojmi greha, pokore in
ljubezni. Nato izbnahne vojna in svet se znajde sredi nasilja in moralne kata-
strofe. ki presega sleherno mejo vajenih pojmov. Nesmiselnost dogodkov one-
mogoči uporabo moralnih kriterijev katolicizma; ti kriteriji ne zadoščajo več,
za pisatelja nehajo biti resnični. Ze novele »NOC<< nakazujejo potrebo po dru-
gačnih merilih, po mérilih. ki bodo drugače zajela vprašanje individualne od-
govornosti, ki bodo pisateljeve junake opravičila v situacijah, kjer navadni
moralni razločki ne veljajo več. Človeku ni mogoče naprtiti odgovornosti za
zločinstva mehanizma, v katerega ga je potegnilo (novele »PRED SODIŠČEM«,
»APEL<<). V naslednjih knjigah začne Andi^ejewski čedalje jasneje izpovedovati
zgodovinsko koncepcijo morale; za kriterije išče družbena moralna načela,
hkrati poudarjajoč tragični pomen izbiranja med zvestobo in nujnostjo. Toda
po nekaj letih odvrže zgodovinsko nujnost kot moralni kriterij in opravi nov
notranji obračun, v katerem se pokaže njegova nemoč v tem, da bi se dokopal
do trajnih življenjskih meril, ki jih je že tako dolgo iskal.
Na podobno dramatičen način poteka pisateljska pot Adolfa Rudnickega, če-
prav je ne označuje političen, temveč prej umetniški svetovni nazor. Rudnickega
smo pred vojno spoznali kot pisatelja psihološke analize, ki je ustvaril subtilne
in pronicljive študije odnosov med ljudmi, drame medsebojnega odtujevanja.
Vendar je moral z izbruhom vojne doživeti tragedijo svojega kroga, tragedijo,
katere potek in razplet ga je prisilil, da se je oprl na ekstencialne kategorije.
V svojem delu »LIST IZPOD ZIDU ZA STRELJANJE« Rudnički grenko in
bridko obračuna s svojo prejšnjo ustvarjalnostjo. »Vojna je vse, kar sem na-
pisal, postarala za tisoč let.. . Iz mojih knjig veje zatohlost starega papirja, ki
se valja na podstrešju .. in tako naprej. Nova pisateljeva ustvarjalnost si
najde vir inspiracije v situacijah junaštva, nič krivega in včasih celo fatalistič-
nega trpljenja, v situacijah, ki jih ne ustvarjajo več psihični kontakti, temveč"
nadrejene formule usode posameznika, generacije, naroda. S koncem vojne in
ko je bil priča sprememb družbenega ustroja, v Rudnickem zaživijo po opti-
784
mističnih razpletih, vendar se v njem obenem porodi splošna tendenca po pre-
magovanju eksistencialnega fatalizma, po vrnitvi k psihologiji, po tem, da bi
skušal notranje situacije speljati iz zgodovinskega toka (»NEBESKI LISTICI«).
Rudnički je izčrpal zalogo dosegljivih likov; zdaj se že nekaj let vrti med njimi
in znova skuša najti v sodobnem dogajanju najbolj živega.
Pisateljska biografija Kazimierza Brandysa se je začela šele po vojni, vendar
tudi pri njem zelo izrazito zasledimo splošno nagnjenje k iskanju, k zanika-
vanju, h krizam. To je dovolj značilno nakazal že njegov začetek: pisatelj se je
predstavil z dvema skoraj istočasno napisanima knjigama, katerih sleherna se
opira na drugo literarno in tudi ideološko tradicijo; »LESENI KONJ« je »mo-
derno« na psihološki mitologiji temelječe delo, ki nadaljuje formalna iskanja
dvajsetih let, »NEPREMAGANO MESTO« je tradicionalno, herojsko, patriotično,
sentimentalno in po notranji vsebini nedvomno starinsko idilično. Vsaka po-
znejša Bradysova knjiga je nekakšen nov poskus oblikovanja in metode, na-
menjen drugačnemu bralcu in v nasprotju s svojim prednikom, čeprav morda
manj kakor pri zgoraj omenjenih pisateljih; njegova pot se vijuga kakor dra-
matični cikcak, vsako novo leto današnjosti sili pisatelja v globoko segajoča
načelna razmišljanja, v nove koncepte glavnega junaka, v nov stilistični prijem.
Pa bo kdo rekel, da so bile nujnosti teh revizij izvenliterarne, izvenosebne; da
iz cikla različnih zunanjih vplivov ni mogoče dokazovati sprememb avtorjeve
osebnosti. Toda, prvič, pri vsakem izmed teh pisateljev ima vsakokratna spre-
memba absolutno oseben, osebno doživet pečat in postane ustvarjalna nuja,
gibalo naslednjih del. Kdor ne odobrava »DRŽAVLJANOV«, tudi »MATERE
KRALJEV« ne more odobravati; kdor ima pomisleke zoper »RESNIČNO VOJ-
NO«, mora te pomisleke prenesti tudi na »TEMINE POKRIVAJO ZEMLJO«.
Krog sprememb sproži pri slehernem od teh avtorjev logične posledice, zato
nimamo razloga, da bi priznavali enega izmed delčkov celote in zametavali
drugega.
Drugič pa — in to je dosti važnejši argument — se etapa iskanj in notranjih
revizij znatno razširi v letih od 1949 do 1955; postavljena na širša tla se kratko
malo izkaže za varianto splošne poti skozi ideološke viharje dvajsetega stoletja,
ki ga večkrat imenujemo »stoletje ideologij«. Zelo izrazito se v tem obdobju
uveljavlja tudi emigrantska literatura, čeprav je očitno, da jo označujejo dru-
gačni viri inspiracij in drugačni pristopi. Generacija, iz katere smo navedli tri
avtorje, je v svoji ustvarjalnosti, v svojih tekstih, preživela dramo sodobne kul-
ture, dramo obdobja, ki je tesno povezanO' z univerzalističnimi težnjami. Prejš-
nja generacija se te drame ni udeležila, in čeprav jo je morda na kakršenkoli
način izrazila, jo je vselej" izrazila v obliki prejšnjih trenj, znanih iz minulega
stoletja; merila jo je s starimi, čeprav solidnimi merili. Generacija Andrzejew-
skega pa je bila neposredno zapletena v proces, ki ga zahodna kritika pojmuje
kot vdor eksistencialne problematike, kot pojav splošnega nemira — proces, ki
ga je ta generacija tudi registrirala. Registrirala v taki obliki, kakršno je naša
literatura morala zavzeti, v sklopu problemov, ki jih je ta literatura priprav-
ljala že prej. Drugo pa je, da je bilo oblikovanje poljskega pričevanja ob vseh
svojih objektivnih in subjektivnih omejitvah neznansko dramatično. Nagne-
teno v razmeroma kratkem časovnem izseku se je zarisalo tembolj silovito.
Vojna in okupacija sta mu pridala junaško mučeniške poteze, kar se včasih
šteje tudi za literarni odklon k tradicionalnim problemom iz obdobja ljudskih
vstaj. V najboljših primerih pa se je okupacija v našo književnost vendarle
785
prebila'kot moderna téma, téma obsežne svetovnonazorske diskusije, téma kul-
turne drame dvajsetega stoletja. Tu se moramo sklicevati predvsem na Tadeusza
Borowskega, za katerega je postalo življenje v hitlerjevskem koncentracijskem
taborišču argument splošne krize priznane meščanske kulture. Borowski je do-
živetja svojega junaka povezal z nadrejenim procesom sodobnega dogajanja
in prav s tem so njegove novele iz taborišča dosegle tako izjemno moč.
III
Za konec pa bi v obrisih nakazali, kako se v okviru zgoraj uporabljene sheme
kaže današnja proza. Ni naključje, da ima nekaj kritikov (Bloñski, Kijowski)
leto 1956 za prelomnico v poljski književnosti in mu pripisuje dosti širši pomen,
kakor pa bi se dalo sklepati iz zgolj političnih rezultatov. Pripravljen seni po-
trditi pravilnost teh tez; kajti zdi se, da se je zgoraj omenjena drama polegla,
in leto 1956 bi mogli vzeti za mejo njene literarne privlačnosti. Po letu 1956
opažamO' kot značilen pojav vračanje prozaikov k trdnejšim umetniškim kon-
vencijam, 'ki torej niso bile samo sprejete, temveč tudi izdelane veliko prej, pra-
viloma v dvajsetih letih. Pisatelji, ki so se udeležili dramatičnega cikla spre-
memb, kažejo nekakšno dezorientacijo; zelo pogosto so njihove inspiracije oslab-
ljene, avtorji se ogibajo zahtevnejših oblik ustvarjanja in se spopadajo z občut-
kom nemoči literature spričo sodobnih komplikacij. V sferi umetniških vpra-
šanj se to izraža v resignaciji, da bi bilO' mogoče ustvariti sodobnega junaka,
v vračanju k zavrženim zgledom in (kakor pri Rudnickem) celo s ponavljanjem
samega sebe. Jasno je, da vsakdo, ki je šel skozi ta mlin, nove notranje opore,
novih meril in kriterijev, s pomočjo katerih bi mogel ujeti današnje dni,
ne najde tako lahko in ne kmalu.
Dosti sugestivnejša postavka v tem smislu je literatura najmlajših, ki se je
začela šele po letu 1956, kajti te knjige zelo radi jemljemo kot nekaj novega,
ko sveže, drugačne, nečesa osvobojene; in ta opredelitev korenini v tekstih. Po
mojem je glavna značilnost tega razločka poseben odnos do preteklosti, odnos,
ki ga poljska literatura sicer ne pozna, vsaj ne v obdobju, ki nas zanima. Pre-
teklost je za prozo vedno nujna premisa, nujno izhodišče; preteklost ustvarja
ljudi, ki jih junak srečuje na svoji poti, polna je »stvari, ki jih je treba spraviti
v red«. Vzdušje poljske literature obeh stoletij je neznansko značilno, če. ga
pretehtamo s tega vidika. Ce kje, potem se je preteklost prav tu spremenila
v kompleks, v obolelo mesto, v zapleten sistem popravkov in obveznosti, bre-
men in pobud. Romantika se je začela s programskimi manifestacijami, ki so
se že v okvii-u pozitivizma sprevrgle v sistem prikritih sporazumov; literarno
poslanstvo je ukrepalo kot izročilo preteklosti. V nenavadni obliki se je to mani-
festiralo pri Boleslawu Prusu, katerega junaki živijo praviloma v nekakšnem
sporazumu s preteklostjo; katerikrat se v njenem imenu lotevajo celo najvaž-
nejših ukrepov. Čeprav morda ne govorijo o tem, pa je preteklost vendarle
nedotakljivo svetišče njihove duše. Junaki Stefana Zeromskega in po njegovem
zgledu tudi juna'ki drugih pisateljev dvajsetih let (Leona Kruczkowskega, Zofije
Naíkowske, Marije D^browske) si vedno iščejo rodovnik. Vsa literatura rodu
ideološke drame je zapletena v nenehen obračun s preteklostjo. In po tem ne-
pretrganem krožnem teku prividov preteklosti nastopi cela generacija mladih
pisateljev, za katere se svet začenja od danes dalje. Sodobna satira mladih
gledališčnikov se norčuje iz preteklosti in norčuje se tako, da nihče ne čuti kakrš-
nekoli notranje vpletenosti avtorjev v predmete njihovega posmeha. To je nor-
786
čevanje iz slabih in premaganih. Posebej poudarjam ta pojav, ki v prozi skoraj
nima para. Za junake Hlaska, Stanucha, Nowakowskega, Terleckega in Kabatca
se vse začenja s trenutkom, ko so oni doživeli prvo srečnje z življenjem in s
svetom; pred tem je praznina, kakor da bi se ljudje rodili šele hkrati z njimi.
Ne zanimajo jih zadeve starejših, ničesar nočejo prevzemati od njih, družinskih
mitov in mitov neposrednega življenjskega okolja zanje ni nikakršnih več,
ničesar se jim ni treba notranje osvobajati. Upoštevajmo, da je prav osvoba-
janje od družinskega kroga, od njegovega dejanja in nehanja in od njegovih
načel v literarni tradiciji globoko zasidrano; da je to prvo važno doživetje mla-
dega junaka, njegov prvi korak v prizadevanju, da se prikoplje do lastnega
mesta v družbi. R-i mladih prozaikih pa nič takega. Začenjajo v trenutku, ko
imajo ta korak že za seboj — kakor da jim ga sploh ne bi bilo treba napraviti.
Vsa spoznanja so nova in nikomur znana. Zato se tako lahko ponavljajo, zato
oznanjajo najbanalnejše resnice, ki jih doživljajo kot utvare. Morda bo kdo
pripomil, da mladi zmeraj na novo odkrivajo svet. Brez dvoma. Toda tega se
vselej lotevajo z občutkom, da morajo zanikavati nekakšne domnevne resnice,
ki so jim jih predali v izročilo preteklost, šola, starši. Za najmlajšo generacijo
pa preteklost ne izraža ničesar, kar bi zaslužilo resno obravnavo. Življenje teče
zdaj, in to je edino važno. Ta literatura se prav nič ne boji atomske gobe,
kajti psihično jo ima že za seboj. Življenja in sveta niso prevzeli v izročilo,
ali pa ga sploh ne marajo prevzeti. Svet~se je začel šele z njimi.
Po vsem tem so osvobojeni tudi problematike nacionalno družbenega poslan-
stva, razen tega pa jih — kar je v tem trenutku dosti bolj pomembno— nezna-
ski spor prejšnje generacije sploh ne razvname. Se na misel jim ne pride, da
bi ponavljali dramo starih. Brez dvoma začenjajo nov ciklus literarne zgodovine.
Toda ali je prav, da odobravamo- ta ciklus — čeprav ga vselej porodijo kulturna
trenja? Najbrž ne, kajti ta perspektiva vzbuja bistvene pomisleke. Jasno je, da
se literatura ne more odreči problemov, katere ji preteklost daje v izročilo, niti
se ne more odtegniti sporu sodobne idejne formule. Prej ali slej mladi pisatelji
morajo pasti v to mrežo, z glavnimi problemi se morajo spoprijeti, sicer se bo
njihovo namerno- zanemarjanje te nujnosti spremenilo v nemir. Bistvenega po-
mena zanje je, da izkoristijo izkušnje svojih prednikov, da ne začenjajo pri
niču. Prej ali slej se jim bo nudila objektivna prilika za celovit literarni izraz,
in za ta trenutek bi pač le morali biti pripravljeni. Nekdanji problemi se nam-
reč še malo niso razblinili — pač pa zahtevajo nove prijeme.
787
HENRIK ZBIL: PESMI KAE TAKO
Moto
Danes je življenje
že zadosti zrelo,
da ga ustoličimo
namesto šiljastega stolpa
ljubljenih predmetov.
Ljudje in pes
Se so ponekod vrtovi
ograjeni z visokimi plotovi.
Pred vrati oprezuje pes-čuvar,
ki se ni uprl
požugavanju
in sili biča.
Ta se rad zadovolji
s kostmi,
ki jih poklada
lepi
močni
plemeniti
gospodar.
Proletarci so načrpali moči,
ki ta hip že kipi.
Do kraja bodo plot nagnili,
žival pa razrešili
družbenih dolžnosti
med ljudmi.
Napoved
Svet, ki bo obstal,
špičastih podob,
da kdo bi nekaj več veljal,
kar privedlo je na rob,
več ne bo poznal.
Glejmo si v oči,
vsi, prav vsi!
Tam, če bomo kaj rmšli,
crkali ne bomo kakor psi,
hitra pamet nas ne prehiti.
Pes naj mi besedo oprosti!
788
Ni redek ribič
Ni redek ribič,
ki se veseli,
ko ribico ulovi,
pa je ne jé,
jo spusti.
Ni redek lovec,
ki vzravnan žari,
ko srno ustreli,
pa je ne jé,
jo drugim prepusti.
Ni redek mož,
ki vse dobi,
ko ženo omoži,
pa je nikamor ne pusti.
Potem jo jé
in sebe jé.
Sejem
Na stojnicah prodajajo ljubezen.
Ožgana minijeva barva src
in beli listki s plemenitim geslom
konzervirajo ljubezen v srcih.
Ljudje kupujejo.
»Živo ženo žagamo!'^
kriči učinkovit plakat.
Množica se navdušuje.
Čudež v zraku lebdi.
Vsepovsod reklama za ljubezen,
kakor da je nekurantna.
Glej na gladki mizi pod marelo
kroglico sreče!
Pic! Mie!
Čarovnik premetuje pokrivala.
Očesa strastno poletavajo
sem in tja
in tja in sem.
Kje je sreča?
Sele vrtiljak poveže strgane poglede
in človeka umiri,
ampak le za hip.
Ko stopiš spet na tla,
čutiš, da si bil samo pijan.
789
Tekmovalec
Jutri bo tekma.
Jutri bom drugi.
Ko bi zbolel moj tekmec!
Ko bi spodrsnil!
Da!
In tudi, če bi se ubil,
jaz bi bil prvi.
Potem sem skakal.
Spodrsevali so tekmeci.
Zmagoval sem
in žarel sem
prvi.
Zdaj ne skačem več.
Zato sem nič.
Me ni.
Ubil sem se,
ko sem ubijal
v svetu, ki ubija,
kjer velja samo:
Hitreje teci!
Više skoči!
In dlje
magari pljuni!
Drevo
Nočem biti
drevo na samoti,
korenine kakor kremplje
saditi v skalo
in vetrovom kljubovati
in gromu
in toči.
Nočem okleščenih vej
šiliti v nebo
in na poslednje zadovoljstvo čakati:
slišati glasen trušč
svoje zrušitve.
Hočem biti
drevo v gozdu,
skupno živeti usodo z drevesi
vsemi — različnimi,
potem pa strohneti
in gozd pognojiti
kar tako
iz nuje.
790
'rvi zimski dan
Marija Cigale
Stopil je k oknu, dvignil roleto za ped visoko, da je v sobo prisijala luč ulične
svetilke, sneži, je pomislil, osemnajsti november in v Ljubljani prvič letos
sneži. Potem se je previdno ozrl k postelji; ležala je nepremično, kot da spi.
Neslišno je napravil tri korake, bil je skoraj že tik vrat, že je vroče upal...
»Srce«, je dejal njen glas z nepremične postelje, sladki, nizki glas, ki ji je pri-
hajal nekje iz grla.
Težak val razočaranja ga je žalil. Ni je bilo mogoče prevarati. Zmeraj, ko je že
upal, da bo neopaženo prešel tisto razdaljo, ki ga je ločila od plašča in klobuka
v predsobi, ko je že upal, da je tam in da se ne bo vrnil nikoli več, zmeraj ...
Tisti zmeraj enaki, iz grla žuboreči glas, zmeraj ista beseda, srce, ki se ji ni
mogel upreti.
Natančno je vedel, kaj sledi. Rekla mu bo, naj ji da obleko. Sedela bo v poste-
lji, potegnila odejo prav do brade, kot kaka sramežljiva šestnajstletnica, poda-
jal ji bo obleko kos za kosom, oblačila se bo pod odejo, tako da bo le kdaj pa
kdaj v temi, ki jo razredčuje svetilka z onstran ceste, lahko ujel kak obris nje-
,nega še zmeraj lepega, pa zmeraj bolj starajočega se telesa; pod odejo bo
oblekla haljo in vstala, zapeta do vratu kot gladka, luskinasta riba; lase bo
imela razkuštrane in šminko razmazano, toda nič na njej ne bo kazalo, da je še
pred kratkim držal v rokah njeno golo, potno telo. Sla bo kuhat tisto neizo-
gibno kavo, v kuhinji bo ostala dolgo (v kopalnico se pride skozi kuhinjo),
potem bo prišla z igračkastim pladnjem v rokah in s popolnoma novo šminko
in frizuro. Prisilila ga bo v enega njunih navadnih, zanj ponižujočih razgo-
vorov, potem ga bo pospremila do vrat, mogoče celo do stopnic, mogoče celo
na cesto ...
»Ubil jo bom«, je razmišljal onemoglo, nekega dne jo bom zadavil, takole v
postelji — gladka, luskinasta riba se bo premetavala pod njegovimi prsti —
potem bo obstala negibna, negibna, z izbuljenimi očmi, mrtva, premagana ...
Vedel je, da ne bo imel nikoli moči za to in onemoglo je stopil do postelje in
sedel na rob.
»Emil, ali imaš kaj denarja?« je rekla potem, ko sta pila kavo. Previdno jo je
pogledal. Ni še hotel upati; če bi rekla za denar in bi ga ji dal... ne, ni še
upal.
»Kaj rabiš denar?«
»Oh, ne. Mislila sem zate. Moral bi kupiti nekaj ženi za rojstni dan. Zdi se mi,
da si pozabil.«
Ni imel rad žene, toda misel, da postaja čedalje bolj podobna njej, ga je grizla.
Poročil jo je, ker se mu je zdela nekoliko kmečka; v nekaj tednih po poroki je
791
izgubila tisto črto in čeprav ji je bilo komaj petindvajset let, je postajala čeda-
lje bolj podobna gospe pri tridesetih, zmeraj gladka, oblečena, nalepotičena kot
lutka, ki brez napake pride iz tovarne. Včasih se mu je zazdelo, da postaja
tudi ona luskinasta in vlažna; takrat jo je sovražil. Toda tega, da je ta druga,
ki jo je zmeraj doživljal kot nekaj neskončno tujega, govorila o njej s tonom,
kot bi govorila o njegovem klobuku, ni mogel prenesti; zmeraj ga je to nav-
dajalo z neskončno zlobo.
»Zakaj se ti ne poročiš?« ji je rekel.
Odgovorila mu je kakor zmeraj, s finim nasmehom, ki ni povedal ničesar.
»Kadar se bom želela poročiti, se bom gotovo lahko.«
Ni vedel, ali ima poleg njega še druge moške, in to ga je kljub vsemu sprav-
ljalo v negotovost.
»Vem, zakaj se ne poročiš. Otrok ne moreš imeti. Iz tebe se ne more roditi nič.«
»Kaj ti je morda do tega, da bi imel otroke z mano?« je vprašala posmehljivo.
Vse žalitve so se odbijale od njenih gladkih lusk in zadevale nazaj njega.
Morda, si je mislil včasih, morda je na znotraj le ranljiva, morda na znotraj
krvavi, morda je na znotraj ponižana in občutljiva, morda se pod njenimi vlaž-
nimi luskami skriva živo meso. Užival je ob misli, da je to morda res, toda na
njej nikoli nisi mogel opaziti ničesar. Gladka, spolzka ti je smuknila iz rok.
»Jalova si. In tvoja duša je jalova. In nikogar ne moreš imeti rada. In ničesar
ne moreš občutiti.«
»Kaj veš? In če sem, nisem samo jaz.«
Ta njen preprosti stavek ga je zadel v živo. Veliko je sanjal o ženskah in o
ljubezni, toda ni vedel, ali je kdaj katero imel zares rad. Olgica, si je navadno
rekel, in to je bilo dovolj, da jo je zagledal, nekako priplavala je k njemu,
njen obrazek, obdan z grivo bujnih črnih las z rdečkastim odsevom, je žarel
od mraza kakor takrat, ko jo je prvič videl. Lepa je bila. Zeleno rjave oči so
se ji rahlo vihale navzgor, in to ji je dajalo poreden in otročji videz. Prav na
tisti nežni brazdi, kjer se je začenjalo lice, je imela majhno materino znamenje,
in to jo je delalo tako ljubko, da si moral nehote pomisliti, da je ponarejeno; pa
je bilo pravo. Večkrat je prihajala k njemu taka, prav taka, kot je takrat pri-
hajala k Črniju. Stanovala sta v neki tesni, zmeraj razmetani sobici, kjer so se
Crnijeve kravate in nogavice vsevprek mešale z njegovimi risbami. Zmeraj, ko
je prišla, je potegnila s prstom po mizi in se poredno posmejala, ko jima je
pokazala prst, siv od prahu.
»Malo bolj morata paziti,« se je smejala, potem je sedla na posteljo in objela
Crnija okrog vratu.
Tisto zimo je bil iznašel tisoč skrivnostnih pisav, s katerimi je na vsakem
koščku papirja slavil njeno lepoto in ji izpovedoval ljubezen. Ona in Crni sta
se dostikrat smejala tem listkom, ker nista mogla ničesar razumeti. Kadar je
obula prav visoke pete, je bila skoro večja od njega, zaradi tega bi si ji nikoli,
prav nikoli ne upal povedati, kaj so pravzaprav tisti listki. Odhajal je iz sobe,
potem pa se je kradoma plazil nazaj do vrat, prisluškoval njunemu vročemu
dihanju, srce mu je razganjalo grlo, čustva so se s tako naglico menjavala v
njem, da ni mogel ujeti nobenega ...
Spomladi je prihajala k Crniju neka druga, Beba morda, ne, morda Nada, ne,
pač neka druga ... Olgica ni bila nobena več. Ni si upal vprašati Crnija po
njej. Čakal je, da pride spet. Včasih je sanjal, da je prišla k njemu, ga objela
okrog vratu z drobnimi, vročimi rokami... srce mu je začelo sunkovito udar-
792
jati, pritisnil si je dlani na oči, da ga je zabolelo, šele tedaj je začela počasi
izginjati skoz njegove prste.
Potem jo je videl še enkrat. Takrat je žarela od alkohola; bila je z dvema moš-
kima v »Slonu«. Prišla je k njegovi mizi in moral jo je prijeti za roko, da se
je prepričal, če je res ona. Sele tedaj je opazil, da so ji blazinice pod očmi
zatekle in da so njene roženice trde in steklene; ovijal jo je duh po konjaku.
Vsega je zalila grenka, skeleča praznina.
»Ne boš povedal Crniju, da si me videl?« Opazila je nekaj na njegovem obrazu,
začela ga je božati po roki in se mu dobrikati. »Dober fant si, Emil, saj ne boš
povedal, ne boš?«
»Kaj je s tabo, Olgica?«
»Nekaj pač moram početi,« je rekla s steklenimi očmi, uprtimi v prazno.
»In Crni,« je vprašal. »Zakaj sta šla narazen?«
»Otrok. Zdaj bi bil že skoro rojen. Ja, skoraj. In jaz bi bila mamica. Aja, tuta-
aja«, je končala pijano in se zasmejala, da so se začeli ljudje obračati k njuni
mizi.
»Olgica,« je prosil in trpel ob misli, da mu ni hudo zaradi nje, ampak zaradi
tega, ker mu je v njeni družbi nerodno.
»Veš, Crni je dejal, da mi bo lahko dokazal, da otrok ni njegov. Pa veš, da je
bil Crni moj prvi fant?«
Njene oči so se vihale navzgor prav tako poredno kot zmeraj, toda bile so ste-
klene, mrtve.
»Si ga imela zelo rada?«
Dolgo je ostala molče, kakor da z muko dojema, kaj ji je rekel. Potem se je
zganilo nekaj v njenih očeh.
»Tak strahopetec sem, Emil. Bojim se umreti in vendar, zakaj naj še živim?«
Vroče je stisnila njegove prste. »Saj mu ne boš rekel, da si me videl?«
Ne, Olgica ni bila nič drugega kot ljubezen do neke povsem brezvredne stvari,
ki jo je preziral zaradi njene majhnosti do Crnija. To spoznanje se mu je str-
nilo v težko razočaranje. Čutil je, da se mora maščevati, maščevati zato, ker je
umrla Olgica, punčka, ki je prinašala mraz v skodranih laseh in toplino v
drobnih otroških rokah. Olgica, ki jo je imel rad.
Crnija je našel doma. Sklanjal se je skozi okno in iz kupčka porjavelih jesenskih
listov, ki jih je bil veter nanesel na okensko polico, izbiral najlepše in jih gne-
tel v kroglice, s katerimi je obmetaval bujno črnolasko, ki je počasi, zibajoč
se v bokih, prihajala mimo.
»Crni,« je dejal in v njegovem glasu je zvenelo nekaj, da se je Crni obrnil.
»Kaj je z Olgico?«
»Olgica? Katera?« Spet se je nagnil skozi okno, kot da ga stvar ne ?anima več.
»Tvoja.« Stopil je tesno k njemu. Udaril ga je v obraz. »Svinja«, je še mogel
reči, potem ga je začel na slepo udarjati z obema rokama. Crni je dvignil roke,
da bi si pokril obraz, braniti pa se ni poskušal. Udarjal ga je in njegovi napeti
možgani so z mučno pozornostjo sledili zamolklemu, skoraj živalskemu hro-
penju, ki je odgovarjalo udarcem. Tisti dan sta zanj umrla oba. Olgica je še
včasih prihajala k njemu, prihajala je vsa taka kot nekoč, z lepimi, mrzlimi
lasmi, na katerih so se še topile snežinke. Toda bila je mrtva, tako strahovito
mrtva, da je vedel, da je nikoli ni imel rad.
793
Potem ... Morda so ga imela dekleta, s katerimi je hodil, rada. Morda je tudi
sam imel katero rad. Mogoče Jožica; bila je drobna, tako drobna, da si nisi
mogel misliti, da je ženska. Nikoli ni znala povedati nič lepega, toda njeno suho
telo in drobne prsi so mu ganljivo pravile, da ga ima rada ... Mogoče Cilka;
dve leti starejša od njega, zagrenjena od čakanja ... Mogoče kaka druga. Morda
pa je bilo vse skupaj le utvara, megla, pozaba ...
»Spet sanjaš.« Bila je strahotno stvarna in njegove oči, priprte v iskanju spo-
minov, so jo dražile.
»Sanjam. Vsaj to še zmorem.« Ni bil več jezen, samo še neznansko utrujen.
Izpil je zadnji požirek kave; spremila ga je samo do vrat.
Zunaj na ulici si je oddahnil. Rahlo je snežilo, ljudje so tavali kot sence med
temo in snežinkami, ki so plesale v krogih neonske svetlobe. Sneži, je pomislil,
spet zima, leto se bo obrnilo spet v pomlad, dvaintrideset let mi je in življenje
je nesmiselno kot ples snežink v rdeči svetlobi reklam. Na eni strani ona,
nesmiselna, nedoumljiva, luskinasta, na drugi strani žena, zmeraj bolj nesmi-
selna, nedoumljiva, luskinasta, nekje vmes njegova pisarna, risalna deska,
načrti, skice, delo, ki ne pomeni nič ...
Ne, domov še ne pojde. Mrzle snežinke, ki udarjajo ob vroče čelo, tako dobro
dejo.
Napotil se je po cestah brez cilja. Nekje za njim so ostale tračnice in iskreči
dim lokomotive, Tivoli in prvi poljubi. Kdaj neki je ostalo življenje brez smi-
sla, je razmišljal. Olgica? Ne, bila je samo pravljica, v kateri ne more biti
smisla. Ko je umrla mama? Zakaj, ko pa mu je dala največji smisel, ljubezen?
Kdaj, kdaj? Ko je spoznal Lidijo? Nenadoma je srečal tisti dan, dan z malim
zrcalom na sredi, v katerem je visela njegova slika; zagledal se je s svojimi
triindvajsetimi leti, v obnošenem plašču, z lasmi, ki so se trmasto delili v
prečo, čeprav jih je bil prej pol ure gladil, s čelom, nagubanim v odločnost, z
lačnimi usti študenta tretjega letnika. V roki je stiskal tisto Janezovo pismo,
zaradi katerega se je odločil, da bo šel tja, k Lidiji, ki je bila takrat zanj še
neka nedoločena gospa Dolinarjeva, poosebljenje vsega, kar je sovražil in proti
čemur se je hotel boriti. Janez mu je bil s svojo čitljivo, lepo pisavo osnovno-
šolskega učitelja sporočil, da se mu zdi, da mama ni posebno zdrava in da jo
bo prosil, naj živi pri njem. Ob tem pismu se je zamislil v tisto, kar je
hotel imenovati življenje. Izgrebel je izmed svojih vsakdanjih predavanj in
programov mamo, drobno postavico s povešenimi rameni, obraz mil in ostarel,
oči preplašene deklice, svetle lase, ki nočejo osiveti; spletala si jih je v kite in
jih spenjala okrog glave. Taka je bila, odkar jo je poznal. Ni si mogel pred-
stavljati, kako je zbrala pogum, da je komaj šestnajstletna šla živet z njegovim
očetom, ki je bil učitelj v njihovi vasi, poročen z neko mestno žensko. Vedel je,
da ji niti javno mnenje niti njena trmasta družina nikoli niso odpustili tega,
da je žvela po svoje. Oče je padel v vojni kot komisar nekega partizanskega
odreda in zaradi ene tistih majhnih krivic, ki jih je življenje polno, je dobila
njegovo medaljo tista mestna žena, mami pa ni ostalo nič. Preprosila je svojega
očeta, da so smeli živeti v njihovi mali bajti na koncu vasi, ki ji jo je pozneje
zapustil; dalj njegovo odpuščanje ni seglo. Hiša je bila majhna in revna, staro
pohištvo, ki je mati s toliko ljubezni visela na njem, je staro in razpadlo sto-
pilo že v njegov spomin. Okna so zatemnjevale rože, nasajene v starih, poče-
nih loncih, ki jih je mama zalivala vneto kot mlado dekle. Delala je pri nekem
kmetu, ki je bil njen daljni sorodnik; plačeval ji je več, kot je zaslužila, toda
nikoli ni ob tem pozabil nabrati obraza v gube usmiljenja. Kljub temu je bila
trmasta, hotela je, da bi njeni otroci študirali, da bi bili »boljši« ljudje, kot je
Ш
bil njihov oče, dala jih je v šole, najprej Janeza, potem njega in nazadnje še
Mira ... ljudje so zmigovali z glavami, ona pa se je ponižno nasmihala, »po-
tem nam bo bolje«, je pravila. Od nje so se navzeli tiste skoraj otroške vere v
bolje in zmeraj; kadar so ob počitnicah prihajali domov, so delali vesele načrte,
kako bodo popravili hišo, da bo najlepša v vasi, kako bodo oblekli mamo, kako
se bodo vozili v avtomobilih ...
»Zdaj bo pa že bolje«, jima je rekla, ko je Janez končal šolo in odhajal v svojo
prvo učiteljsko službo.
Tri mesece po tistem je pripeljal Janez s sabo plašno, suho deklico z velikimi
očmi; skoro jokala je od zadrege.
»To je moja nevesta,« je dejal s sklonjeno glavo, ki je prosila za odpuščanje.
»Drug mesec bi se poročila.«
»Kako ti je ime?« jo je mama prijela za roko. Potolažila se je preprosto, ne da
bi sploh pokazala razočaranje.
Janeza je imel rad, dosti rajši kot Mira. Včasih sta skupaj presanjala cele
dneve o tistem »potem«. Njegova mala žena je stopila mednju kot zid. Nikoli
mu ni mogel odpustiti, da je zaradi nje pozabil na tiste njihove sanje, ki so se
hipoma odmaknile daleč, morda v nikoli.
Takrat še mu je zazdelo, da je pravzaprav on tisti, ki mora uresničiti te sanje.
Janez je bil izgubljen, na Mira pa je zmeraj mislil z nekim omalovaževanjem.
Miro je bil počasen in stvaren; dobro je risal, toda nikoli si ni iz tega ničesar
obetal, nikoli ni želel biti kaj velikega. On sam pa si je zmeraj želel, ne, hotel
je postati kaj velikega. Nekoč, v gimnaziji, je hotel postati velik pesnik; napisal
je za cel zvezek pesmi, ki so bile vse enako nerazumljive in vse po vrsti posve-
čene neki njegovi sošolki, punčki s prifrknjenim noskom, ki je zardevala, kadar
ga je srečala. Ko si je dobila prvega fanta in ga začela pogledovati z nesram-
nimi, vabljivimi očmi, je sežgal tiste pesmi in ni napisal nobene več. Toda kaj
velikega je hotel še vedno; predvsem pa je hotel postati eden izmed tistih veli-
kih ljudi, ki imajo zmeraj dosti denarja. Sele denar bi prisilil ljudi v domači
vasi, da bi jih začeli spoštovati, in to je bil njegov cilj.
Zaradi denarja najbrž se je vpisal na tehniko. Mogoče se je zaradi tega, ker je
nekoč hotel biti umetnik, vpisal na arhitekturo.
Življenje v Ljubljani mu je teklo med Crnijem in Olgico, med Cilko in razmiš-
ljanjem o denarju, ki ga je hotel nekoč imeti. Janezovo pismo mu je zaše-
petalo, da bo nekoč morda prepozno, da je treba nekaj storiti zdaj. Zdaj, takoj.
Odločil se je, da bo odgovoril na oglas, s katerim so iskali študenta, ki bi inštru-
iral petošolko matematiko; odšel je torej na tisti naslov, k Lidiji. Pozneje si je
dopovedoval, da je bila Lidija del njegove usode kakor vse ostalo; pa vendar
je bil tisti dan kar navaden. Se se je spominjal, kako je obstal pred blestečo
tablico, kako si je moral znova praviti, da mora, da je to začetek nečesa več-
jega. Potem so mu rekli, naj pusti plašč v predsobi in mu pustili čas, da si
je v lepi sprejemnici, kjer ga je postalo sram tega, da je kmet, lahko ogledal
vse, kar je pozneje postalo del njega. Beba, njegova učenka, je bila razvajena
mestna frklja, njena sestra Lidija, elegantna, fina gospa tridesetih let, se mu
je nasmihala z brezizraznim nasmehom, ki ni povedal ničesar; pod njim je
zmeraj slutil posmeh. Včasih se je prikazala tudi njuna mati, nekakšna neraz-
ločna, nepomembna siva senca. Vse v tej hiši ga je poniževalo, ga slačilo do
njegovega kmečkega bistva, ki se ga je sramoval.
Prvi zasluženi denar mu še malo ni bil plačilo za vse to, čeprav je z njim kupil
darili za mamo. Kupil ji je copate, lepe, visoke, podložene z nekim dlakavim
795
blagom. Vedel je, da so copate za mamo preveč mestne, toda prepričan je bil,
da ji bodo prav zaradi tega pomenile veliko; povedale ji bodo, da ji bo nekoč
kupil še vse lepše stvari, vse, vse: kos linoleja, da bo z njim pokrila svojo
kuhinjsko kredenco, kar si je zmeraj tako želela, polivinilast prt za mizo, pa
lepe lonce za njene rože, pa vse drugo. Nikomur pa ne bi bil priznal, da je
kupil copate zato, ker je take imela Lidija Dolinarjeva.
Mogoče se mama ni toliko razveselila darila kot tega, da je prišel. Do prvega
maja je bilo še daleč in navadno so prihajali domov samo ob praznikih.
Rekla mu je, da ne pojde k Janezu, da je zdrava. Ljubila je svojo revščino z
vsemi lepimi in grenkimi spomini.
Zvečer je prisedla k njemu na peč. Nikoli jih ni božala; bila je pač kmečka
ženska. Takrat pa ga je s trdo roko ljubeče pogladila po laseh. »Glej«, je
rekla, »saj boš skoraj plešast. Kot tvoj oče. Pri tridesetih je že imel plešo.«
Bilo je prvič, da je rekla nekaj takega o očetu. In rekla je z milim, zasanjanim
nasmeškom, ki je bil skoro že nadzemeljski. Neopazno si je obrisal oči, ki so
se mu orosile prvič, odkar je zrasel. Takrat ji je v mislih obljubil, da bo živel
samo zanjo.
Nekaj tednov kasneje je bil spet doma. Umirala je. Gledala jih je s prepla-
šenimi očmi, morda se je bala trenutka, ko bi jim morala dati v spomin besedo,
ki bi jo ohranili vse življenje v srcih. Velikih besed pa ni nikoli znala. Čutil je,
da je nenadoma neskončno ogoljufan. Mama ne bo dočakala, da bi ji kupil, kar
si je želela, umrla bo s svojimi preprostimi, neizpolnjenimi željami vred.
»Ne prodajte hiše,« jim je naročala, »lahko boste hodili na počitnice sem. Za
otroke je kmečki zrak dober in mleko je tu zmeraj poceni. Pohištvo naj vzame
Janez, on bo mogoče kaj rabil. In rože ... dajte jih sosedom, da ne bi umrle,
ko jih nobeden ne bo zalival...«
Šele dosti kasneje se je domislil, da je najbrž želela, da bi rože vzel kdo izmed
njih, saj jih je imela tako rada. Takrat pa se je mučil z mislijo, zakaj nima
denarja, da bi ji kupil zlat nagrobnik . . . Janez je obljubil, da ji bo kupil
nagrobni kamen. Tisti hip, ko je zadnja lopata zemlje pokrila njen grob, so si
bili naenkrat tujci... Vrnil se je v Ljubljano tako prazen, da je bil samemu
sebi tuj.
Zakaj? se je spraševal. Mama je umrla. Nekoč se je borila proti tisti mestni
ženski, ki ji je bila postala simbol vsega slabega. Borila se je hrabro, vztrajno;
mesto pa ji je vendar požrlo otroke, ki so po njeni smrti svoje kmečko bistvo
skušali zakopati tako globoko, da ga ne bi mogel nihče več izgrebsti.
Misli so ga dušile, rekel si je, da mora storiti nekaj, nekaj, kar bo njegovo
maščevanje. In bogve kako je prišel na misel, da bo nekaj storil Lidiji. Ona
mu je poosebljala vse slabo na svetu. Morda ga je k temu sililo samo dejstvo,
da sta ga njen nedoumni nasmeh in njena gladka zunanjost poniževala. Morda
je bil tudi malce zaljubljen vanjo in se ji je hotel maščevati za brezupnost
tega dejstva.
Določil si je dan in odšel k njej s trdnim prepričanjem, da jo bo ponižal. Sledil
ji je v sprejemnico z neko divjo odločnostjo. Stopil je k njej, zaprl oči, da ne
bi videl njenega posmehljivega nasmeha, in se ji nenadoma grobo zagrizel
v ustnice. Rad bi, da bi se branila, da bi njene drobne kosti prasketale ob nje-
govih prijemih. Namesto tega pa je samo za hipec obstala trda, potem so se ji
ustnice zmehčale in privila se je k njemu s strastno nestrpnostjo, kakor da je
že dolgo čakala nanj.
796
Takrat je prvič hotel oditi neopazen mimo njene postelje. Bil je ponižan. S tem
ponižanjem se nikoli ni mogel sprijazniti, in vse njegovo življenje se je napol-
nilo z iskanjem nečesa, za kar bi lahko zamenjal svoje ponižanje. Poslej je
zmeraj, ko je prišel k njej, prišel s prepričanjem, da nosi v rokah nekaj, s
čimer jo bo lahko zadel do smrti, in zmeraj je moral oditi z občutkom, da ga je
sprejela natančno toliko, kolikor si ga je želela, potem pa se je spet zaprla v
svojo luskinasto, spolzko zunanjost.
Cas je tekel neopazno. Beba se je poročila in odšla; nedoločna senca, ki so ji
rekli mati, je nekega dne čisto neopazno izginila, kakor da je ni bilo nikoli.
On sam je diplomiral, si dobil službo, lasje nad čelom so mu postali že čisto
redki, čedalje pogosteje je moral uporabljati očala. Lidija pa je bila zmeraj ista,
zmeraj elegantna in lepa gospa tridesetih let, čeprav je hitela že nasproti štiri-
desetim. Morda prav zato ni mogel nikoli pretrgati z njo. Nekoč je prišel na
misel, da ga je hotela ujeti; bila je vendarle že dolgo stara devica, osem let
starejša od njega, in takrat je bil on že dobra partija. Ta misel ga je navdala
z zločinskim veseljem. To je mogoče le nekaj, s čimer bi se ji lahko maščeval,
jo prizadel.
Marušo je takrat poznal komaj nekaj tednov. Prodajala je v galanterijski trgo-
vini in njen obraz je bil videti rahlo kmečki — morda zaradi las, ki si jih je
spletala v kite in spenjala vrh glave. Ni bil zaljubljen vanjo, toda njene kmečke
poteze so ga navdale z upanjem. Ko ji je rekel, da bi se poročila, je ponorela
od sreče, in to ga je ganilo. Preživela sta vesele medene tedne ob morju in ko sta
se vrnila v Ljubljano, si je dopovedoval, da je srečen. Z zmagoslavnim na-
smeškom je šel k Lidiji.
Hotel ji je povedati komaj pri kavi, da bi jo tako še bolj ponižal. Toda prvo,
kar mu je ob tisti kavi rekla, je bilo:
»Čestitam, Emil. Slišim, da si dobil dobro ženo.«
Nasmešek, s katerim je to rekla, je bil isti kot zmeraj; nisi mogel vedeti, kaj
se skriva z njim. Prizadel ga je toliko bolj, ker je slutil, da se za njim skriva
marsikaj. Maruša ni bila žena zanj. Rekla mu je, da se ne spodobi, da bi kot
inženirjeva žena še prodajala, in ko so minile prve težave s stanovanjem, se je
vsa posvetila sama sebi. Zdelo se ji je, da Maruša zveni premalo fino, morali
so ji reči »gospa Marija«, postrigla si je lase, hitro našla način, ki ji je zgladil
z obraza vso oglatost in se prelevila v to, kar ga je najbolj prizadelo: v ele-
gantno, fino gospo, ki se bliža tridesetim.
Še enkrat je upal, da bo ujel tisti smisel, ki je bil zanj v tem, da poniža Lidijo
in se odtrga od nje. Takrat, ko se mu je rodila hčerka. Maruša je bila ves čas
nosečnosti slabe volje, stokala je, da ji bo otrok skvaril postavo, da noče
nobenega več. Ko je rodila, je nejevoljno vzdihnila, ko bi bil vsaj sin. Punčka
je imela naguban, star obrazek, rodila se je z neko prirojeno srčno napako in
čedalje pogosteje je dobivala napade, posinjela je, postala trda in le s težavo
so jo spet prisilili k dihanju. Morda ga je prav ta neprestana borba s smrtjo
tako navezala nanjo. Začutil je, da je to majceno, neprivlačno bitje del njega,
nekaj tistega smisla, ki mu ga življenje lahko da. Pogosto se je, sedeč poleg
njene posteljice in pozorno sledeč njenemu dihanju, zamislil v čas, ko bo tako
velika, da jo bo lahko za roko peljal na sprehod.
Po dveh mesecih je umrla. Maruša si je v joku zgrizla blazino, toda ni ji mogel
verjeti, da je njena žalost kaj več kot nagonska žalost matere. Sam ni jokal.
Ostal je miren, strahotno razrušen v svoji notranjosti, pretrgalo se je še zadnje,
s čimer je bil človek. Ko se je Maruša toliko zbrala, da je lahko opazila njega,
767
ga je skušala potolažiti s tem, da mu bo rodila drugega otroka. Molče se je
osvobodil njenega objema in odšel. Otrok, ki bi ga rodila njemu na ljubo, zato,
ker prvi ni mogel živeti, mu ne bi mogel pomeniti tistega, kar mu je bila
bolehna punčka z zgubanim obrazkom. Ne, nič ni ostalo zanj.
Šel je k Lidiji in ji nekako mimogrede povedal, da mu je umrla hčerka. Takrat
je prvič hotela sleči svoj luskinasti oklep, njene oči so postale tople; toda bil je
že tako trd sam v sebi, da jo je zavrnil grobo. Ostala sta na istem. Ostala sta
še naprej obsojena na večno poniževanje drug drugega, ne da bi se kdaj
poskušala razumeti.
Neopazno je bil prišel spet do Tivolija — plašna, med lučjo in snežinkami
omahujoča senca — in zavil po sledeh zaljubljencev. Kolikokrat, je grenko
pomislil, kolikokrat že je bil tako preromal svoje življenje kot nocoj, kolikokrat
je bil že spoznal, da je bilo nekaj narobe, da se je nekje nekaj zataknilo, on
pa ni opazil tega in je čedalje bolj vrtoglavo drvel proti postaji Prepozno?
Kolikokrat je bil že ugotovil, da je treba nekaj storiti. Samo kaj? Sniti se z
Marušo? Bila sta že predaleč mimo križišča, kjer bi se lahko srečala. Najti si
kako drugo? Prestar je že, da bi začenjal na novo, kljub vsemu. Povedati Lidiji,
toplo, človeško, da je ponižan, prositi jo za odpuščanje? Zato še zmeraj ni imel
poguma. Najti, najti tisti korak, tisto pot.
Sopii je iz gazi in se pritisnil k deblu krivenčastega hrasta. Hrapavo deblo mu
je opraskalo lice in bolečina mu je neznansko prijala. Nekje mimo njega so
sence šepetale tople, zaljubljene besede. Pred njim je iz megle mežikala Ljub-
ljana. To mesto je vendar le živelo, ljudje so odhajali in se vračali vanj, si
stiskali roke in si govorili s toplo, človeško govorico. Pred njim in mimo njega
je živelo življenje.
Spet se mu je v oči prikradla mamina podoba; sklenil je roke in zašepetal
molitev.
»Mama,« je molil, »mama, daj mi moč, da najdem tisto, da živim. Ti si bila tako
močna in pogumna. Daj mi pogum, mama; življenje pripada pogumnim...«
Hrapava skorja se mu je vtiskala v lice in zamolklo stokanje vej je pritrjevalo
njegovi molitvi; mimo njega pa so se snežinke, človeške sence in tople besede
stapljale v nerazumljiv ples ...
798
JANEZ JUVAN: PESMI
Jutro
Sam
hodim skozi noč.
Večerno sadje
je pobrano z miz.
Tišina raste
v pokrajini pred mano
kot temni kruh,
ki nikoli ne dozori.
Drevesa
se zbirajo v gozd,
ki grozeče premišlja.
Sanje so grenke kot mah
ob stoječi vodi.
Hlad mi cbrizga čelo —
V črno praznino
tcnem.
Tam onstran gozda,
sredi pomrznjenih skal,
pa kot bel zajček
vstaja jutro.
Njegove oči velike,
rdeče.
Nenadoma sredi noči
Nenadoma sredi noči
te znan glas iz spanja pokliče.
Vstaneš in greš za njim.
Tema te odnaša
kot voda.
Greš mimo vrtov in hiš.
Cez'travnik, ki ga poplavlja potok.
Hodiš tiho, ker je zemlja mehka,
vendar svojega imena
več ne slišiš.
Psi in petelini, ko hodiš, molčijo.
Tudi vetra skoraj ne razločiš.
Zato sam s sabo govoriš o stvareh,
ki se jih ob tej uri
še spomniš.
799
Potem še hodiš, prišel si že daleč.
Vse bolj misliš samo na jutro.
Na majhni, okrogli jasi počiješ,
ker veš, da te nihče več
ne bo klical.
Tam si ves topel in osvetljen.
Blizu jesenskemu ognju gozdov.
Visoko nad tabo, da jih komaj vidiš,
tri ptice od severa
lete.
Utopljenec
Daleč
pod temno vodo,
med spolzkimi kamni,
ki jih premika,
si na dnu svojih oči
kot pod veliko skalo
sezida hišo
čudne oblike.
Nad vrata
obesi star panj.
Med okna naseli ribe.
Pod prag pa, ker nima
mravelj ne psa,
zakoplje okostje
kače,
dolgo in sivo.
Potem zaživi
kot v snu.
V	najtišji sobi prebiva.
Skozi okno gleda,
— nihče ga ne obišče.
Vrata le sebi
in rjastim pajkom
odpira.
Včasih
še pride na breg.
V	temi se izvije vodi.
Hodi po mehkem pesku,
polžje lupinice išče.
Trd mesec
mu na čelo mrzle
pene sika.
800
Skoraj večer
Ne govoriva o stvareh,
večjih od vsega,
ker to je samo bolečina.
Zato sva zdaj tu,
sama med vsem,
o čemer še zmorem
besedo.
Za nama so hiše
iz temnih večernih kvadrov,
drevesa so vse manj resnična
in mehki pogovori ptic
so daleč za sivim
obzorjem.
Brezbrižno tišino
zareživa v dušo.
Daljave so zvezane z mrakom.
Tiho udarjanje žil
je zdaj še edina
tolažba.
Ne, nič ne sprašuj.
Saj, kadar te ne bo,
dan in noč
me bosta bodla z ostrimi trni
proti srcu.
In ne bom več našel
cvetoče bezgove sence,
kjer bi varno
počil.
Junij
Srečaš drevo
v prazničnem polju.
Skozenj
gredo poti
belih metuljev.
Gledaš jih
in se bojiš,
da jih zaprejo
noči
v prazno mravljišče
ob robu
gozda.
801
Minljivost
Barbara Brecelj
Ne razkrivaj starih resnic,
saj vsi vemo,
da sonce zahaja
na zahodu!
(Kitajska modrost)
Katrina se je prebudila zaradi slabotnega trzljaja telesa: morebiti tudi zaradi
mraza, ki je požrešno gospodoval po njenem hrbtu. Zaspano se je zazrla v steno,
prelepljeno z izrezki iz ovitkov gramofonskih plošč, in se pokrila čez glavo,
ker ni več prenesla njihovega monotonega hrušča. Začutila je dolgčas,
kako lazi po sobi brez pravega vzroka, in je bila jezna, ker mu ni znala nikoli
uiti. Zato je vstala in povsem mirno spregledala nakopičeno morijo v obliki
knjig, ki so ležale na mizi zgolj zaradi neke domnevne možnosti slabe vesti;
mimogrede so jo tudi pripravljale na tiste prihajajoče mesece, ko se bo smi-
lila sama sebi, jih vsa nesrečna prekladala iz rok na kolena, pa zopet na mizo
ali tla, tja pač, kjer bo čutila največjo pripravljenost telesa, da vsrka vse
pomembne in važne misli (le kdo naj jih zadrži v glavi), dokler se jih ne bo
končno rešila in, oropane njihove trenutne važnosti, zaprla v nepomemben pre-
dal, kjer bodo ostale. Nerabne za vedno. Kako čudovito! Po vseh naravnih, bio-
loških, fizioloških in kdo ve še kakšnih zakonih narave in življenja bo tudi
ona, oropana svojih idealov (število neznano), nekoč pristala v nepomembnem
uradu, z ošiljenim svinčnikom v roki in obročkom na prstu, kjer se bo dolgo-
časila natanko tako kot sedaj, le brez vere v bodočnost, ker bo bodočnost zako-
pana v boju s starostjo, dokler je ne bo krsta odrešila in odnesla (kdo ve na
čigave stroške) v sfero brezčasnosti. Nekako se je sicer sprijaznila z mislijo,
da je povsem normalno sprejeti vso navlako urejenega družinskega življenja,
a vendar ni razumela, zakaj mora biti prav življenje tako mrtvaško resna stvar.
Povsem brez poezije — kot klotasta halja, in povsem brez divjanja — kot
ujahana kobila. Glej, glej — le puščava se ji smehlja.
Zadovoljno se je pretegnila in pomislila, da je pravzaprav sreča, ker je samo
ponedeljek z bledim brezbarvnim jutrom. Z bledim brezbarvnim jutrom —
podobnim njenemu obrazu. Katrina je imela rada ponedeljke za:radi njihove
čemernosti in praznine, s katero so napihnili obraze, da se je potem sama
drsala po njihovih gladkih, ledenih ploščah, ker se ji je posrečilo izkopati se
iz slabe volje. Zelo je ljubila resnico; da, seveda — zato si je tudi priznala,
da je k temu izmotavanju iz slabe volje v veliki meri pripomoglo izpuščeno
predavanje ob četrt na osem, ki pa je bilo na žalost samo ob ponedeljkih.
Seveda so bila ponedeljkova jutra prijetna tudi zaradi lenobnega ugodja tople
802
vode v kadi, ki čudežno sprosti vse mišice in potopi nepotrebne misli. Včasih
so jo ponedeljkove kopeli presenetile in napolnile z valom dobrote, ki jo je
potem preko dneva razdajala med mrke, trde in hladne obraze kot bogata
razkošnica, ne zato, da bi jo bolj cenili ali občudovali, ali da bi jo imeli za
neke vrste dobrotnico in ji po smrti postavili spomenik v obliki spirale. Kar
tako, ker je bila rada zadovoljna s seboj — morala je biti zadovoljna s seboj,
da se je mogla prenašati. Sploh pa dobrota, ki jo je tako radodarno razdajala,
ni bila njena, le kdo naj bi to vedel! Bila je v razumljivejši obliki podana
misel površinske zavesti, da mora nekako opravičiti svoj obstoj. Misel brez
ambicioznosti, tako preprosta in jasna kot črta ali krog. Sicer slabotna misel,
ki jo je Katrina povsem ravnodušno, puščala na bojišču dejstev, da so ljudje
kct ona nevredni življenja, a je bila kljub svoji krhkosti še vedno toliko močna,
da je vzpodbujala. Katrini je bilo nekako vseeno, ali je vredna ali nevredna
življenja. S svojim instinktom je čutila, da vse na tem svetu izgublja vrednost,
ceno in pomen. Prav tako človek ali umetnost. Nič ni več dragocenega, nič
stalnega. Zakaj potem biti vreden nečesa, kar ni več. Ali kar izginja. Zato je
pomilovala vse tiste ustvarjalne in pametne ljudi, na katere so prežali povpreč-
neži s svojimi bedastimi vprašanji o vrednosti in pomenu njihovega dela, o
tem, kaj mislijo, kaj čutijo. Ti reveži so morali biti vsak hip vredni te minljive
dragocenosti — življenja.
Iz vode je stopila mehka, topla, težka in srečna. Pogledala se je v orošeno
ogledalo, si pokazala zobe, potem pa se zavila v veliko, belo brisačo (dišala
je po vetru), da je bila videti kot beli medved. Sedla je na rob banje in brodila
po vodi, ki je izginjala kot trenutki, a ni bila zaradi tega nič žalostna. Nena-
doma se je stresla kot pri zobozdravniku, ko se sveder dotakne zoba (obrabljen
občutek) in si tesneje ovila brisačo okoli telesa, kot bi se hotela skriti vanjo.
A telefon je nemoteno brnel naprej. Porinila je noge v prav tako bele in mehke
copate ter odprla vrata. Nič ni pomagalo — nekdo jo je prehitel. Začutila je
neznano silo v sebi, ki ji je priklepala noge k tlom in ki ji je lakomno trgala
ugodje, s katerim je bila prežeta, in toploto, v katero je bila zavita — ter vse
odnašala neznano kam. Nekaj je odhajalo od nje. Nekaj, česar bi se z lahkoto
dotaknila, če bi zbrala toliko moči, da bi stegnila roke. A je stala med podboji,
kot da bi jo pribili na križ, in občutila je tudi tako bolečino. S težavo se je
premaknila in se tesneje privila k podboju; morala bi slišati ta glas. Morala
bi ga zadržati. Moral bi jo tolažiti. Samo ta glas bi lahko pregnal silo, ki trga
ugodje, toploto in mir iz nje. Izgub, porazov in trpkih resnic ni znala prena-
šati — a jih je prenesla. Dvomi, ugibanja pa so jo morila. Načrtno, vztrajno.
Zdaj ji je bilo vseeno. Spustila je belo in mehko brisačo, da je padla na tla,
in čisto počasi stopila do telefona, dvignila slušalko in jo zopet položila nazaj
na vilice. Vedela je, da počenja neumnosti; vsak hip bi jo lahko kdo prese-
netil — a ji ni bilo mar. Ateist je; in ničesar je ni strah. Ali res? Pred ogle-
dalom je obstala začudena nad puščavsko belino svoje kože in želela je ujeti
paro (ko bi bila verna, bi jo imela za dušo), ki je izhlapevala iz nje. Stegnila
se je, kolikor se je mogla, in pomislila, da se je še vedno drže, drže kot smola,
zoprna vlakna malomeščanstva. Tako preobsežna se ji je zazdela puščava, v
katero je gledala, da je podvomila v Boštjanovo silo in moč, s katero si jo
mora vsakič osvojiti. Sicer pa so Boštjanu telesa tako nevažna, kot so njej
nebotičniki, podzemeljske železnice ali hidrocentrale — skratka vse, kar je
bilo v zvezi z računanjem, s številkami — vse, kar je bilo v zvezi z Boštjanovim
umskim delom. Po njegovem (in to upravičeno) bi morale živeti samo glave —
osnovni element. Vse drugo je nič in drugotno. Vse drugo je nepotrebna
803
in nečastna nujnost. Zaradi vsebine njenega osnovnega elementa bi lahko še
ta hip naredila križ čez sebe.
Povsem na jasnem si je bila — in ni bilo kaj priti si na jasno, da vsebuje njen
osnovni element vse premalo vrednosti, zaradi katerih bi se izplačalo vsaj
životariti. Kaj šele živeti! Njo so sestavljale gore samih neurejenih in ne-
skladnih čustev, močnih čustev, ki so se jih ponavadi zbali razumni in pametni
ljudje. Kdaj pa kdaj je svoja čustva spustila v banjerih (na to besedo je bila
zelo ponosna) po svojem belem, izsušenem skalovju, da so vsaj za hip utišala
bitje njenega srca.
Oblekla se je natančno, počasi in zelo dolgočasno. Vsaj navzven mora biti pri-
pravljena začeti z normalnim življenjem.
Zvečer so imeli družinsko praznovanje in Katrini je bilo povsem prav, da so
jo določili za vratarja, kasneje pa še za slačilca plaščev, ker se je zabavala ob
iznajdljivosti, s katero je izbirala lepo zveneče fraze dobrodošlic.
Seveda so lahko družinska praznovanja tudi prijetna. A nekaj tako enostav-
nega zapuste le redkokdaj. Ponavadi se izrode v nekakšen »ocenjevalni klub
otrok«, kjer udeleženci slavja kot stari mlini premlevajo vedno eno in isto.
Podobno množičnim sestankom ali sestankom razrednih skupnosti, lahko pa
tudi sestankom svetov letnikov. Ostanek posameznika, ki pride med mlinska
kolesa, je povsem naraven. Samo otrobi neznanja, lenobe, nehvaležnosti in pri
nekaterih še celo grobosti. Katrina je ob takih večerih bila najraje v holu, ne
zaradi bojazni, da bi ne prenesla mlinskih koles, ampak kar tako, ker so ji bili
veliko bolj všeč klobuki, ki jih je krasila fantazija in duhovitost. Kdaj pa kdaj
so jo poklicali, da jim prinese nove obložene kruhke ali nalije vina — tega
seveda niso znali sami; ponavadi obsega poglavje »gostoljubnost« v bontonu
kar precejšen obseg; in ker so jo vzgajali v dobri veri celo z bontonom, je
poznala njegovo vsebino in se zaradi tega tudi nasmihala, odgovarjala povsem
z lahkoto, kot je postavljala prazne kozarce na mizo — in bila celo srečna. Tako
zunaj nje so bili vsi ti obrazi, tako izven sebe se jih je dotikala s smehljaji in
obletavala s pogledi, in tako dolgo ni več verovala vanje. Ne, nič več ni vero-
vala v družino in ves direndaj okoli nje in neštete spletke, ki so se spre-
menile v klavrna tihožitja žrtvovanj. Jutro je bilo tisto, ki ji je prineslo to
neohrabrujoče spoznanje, in morebiti jih je prav zaradi takih spoznanj imela
rada in jih znala tudi uživati. Bila so ji kot doječe prsi, ki jo nahranjujejo in
oborožujejo proti vsem čustvenim pretresom. Pa vendar je bila tisto jutro pre-
strašeno revše, ki se je stiskalo k zidu in vpilo:
»Sovražim, sovražim«!
»Ažim, ažim«, je odmevalo po praznem holu in samo mati je zaspano prišla iz
sobe in jo vprašala:
»Kaj sovražiš?«
»Vse«, je trmasto pribila (trma je orožje bedakov) »to, čemur vi pravite živ-
ljenje. — To, kar se tu vidi, zaradi česar se pehate vsako jutro in zaradi nedelj-
skih izletov, ki se spremene v ure vzgajanja. — Jaz nisem ustvarjena za to. —
Kaj naj potom počnem?«
Sekala je besede, ki so kot polena švigale v zrak ob ostrem rezilu njenega
jezika. Mati jo je nekaj časa molče motrila, kot da bi premišljevala, ali naj
pove. Pa ji je vseeno rekla:
»Tudi premagovati se boš naučila.«
»Premagovati — pha! Kje naj se to naučim? V šoli. Je morda šola za to?«
»Šola, ki se ji pravi življenje«, je utrujeno rekla.
8Ü4
»Imaš prav — pri devetdesetih letih se bom premagala in umrla. A do takrat
bom živela. Zato hočem življenje. Ti si mi ga dala, zdaj mi ga še pokaži, kje je«!
»Poišči ga. Vsi smo ga morali iskati.«
»In ti praviš, da si ga našla. To je laž. Z očetom ležita vsako noč skupaj in
nič več vama ne pomeni bližina. Misliš, da je to tista šola premagovanja ali
življenje?«
»Sem ti kdaj rekla, da sem našla življenje?« Slabotno se je nasmehnila in šla.
Tiho je zaprla vrata za seboj, da bi ne zbudila očeta, in Katrina se je komaj
premagovala, da ni stekla za njo in butala s pestmi obnje. Tesno se jè privila
k hladni steni, želeč vsrkati vase njeno mirno ravnodušnost, ki bi jo pomirila
nad spoznanjem, da se bo morala lepega dne tudi ona odločiti za družino in da
se bo morala potem vsak večer znova odločati, ali naj leže k utrujenemu, izčr-
panemu in suhemu telesu, in potem se bo morala odločati za tisoč in tisoč stvari
vsak dan znova, znova . . . ne, tega ne bo zmogla. Teh brezštevilnih odločitev,
to nepregledno kolo žrtvovanj. Na dolgo je požrla slino in solze, ki so se ji
cedile iz oči kot iz dveh razburkanih jezer, tvegajoč, da se ji zaleti. Kaj je to
žrtvovanje? Kaj pomeni ta težka beseda, ki ji vsak dan prisluškuje v globokih
vzdihih skozi stene, katere težo čuti v oblekah, ki jih nosi, in ki jo boli, kot da
bi ji kdo na silo vlekel glavnik skozi razmršene lase. Kaj sploh pomeni to?
(Morala bo pogledati v Webstra ali kak drug leksikon?) АИ je to nekaj, kar
delaš vsak dan, nekaj takega kot umivanje zob? Umivanje zob vendar ne zah-
teva nobenih žrtev, to je nekaj, kar je v podzavesti. Motorika gibov. Kaj je
tudi žrtvovanje v podzavesti? Priraslo k človeštvu ali k človeku — vsi se tako
ali tako ne žrtvujejo. Tisto jutro se je skozi solze zagledala v nepregledno ko-
lono samih enakih dni. Podobni so bili ujetnikom koncentracijskih taborišč.
Bolščali so vanjo z ugaslimi očmi in njihova izsušena usta so brezglasno jokala
za svobodo. Z neverjetno močjo se je pritisnila k zidu. Tega ne bo zmogla.
Nikoli!
A je vendar čas prinesel s seboj napredek v doumevanju življenjskih resnic.
Povsem mirno je prenesla čustveni preludij, nekakšen počasni valček resnice,
žalosti in vere. Tako neprizadeto je lahko sedaj opazovala obraze kot kamenje
na cesti, ki ji ne pomeni ničesar, nobenega odnosa nima do njih; povsem jasno,
zakaj ne — ker se ji zde nezanimivi.
Nekdo je vstal in nazdravil — oh, da, seveda; praznovala se je obletnica po-
roke, jima čestital in še vnaprej želel toliko razumevanja. Verjetno bi bilo
zanimivo ugotoviti, je Katrina premišljevala, ko bi statistično ugotovili, koliko
let človek v vsem svojem življenju govori fraze. Pogledala je po obrazih in
želela povsem mimogrede spoznati, kaj je tisto, zaradi česar se vklenejo in
poroče? Morda se naveličajo živeti svobodno (odkod toliko ironije) in se vkle-
nejo zaradi misli, da so srečni, ker so skupaj. Morda celo zaljubljeni! Za potr-
ditev sreče rode otroka, ne enega, dva, morda celo tri. Potem prepozno spo-
znajo, da otroci niso tisto, kar so želeli; spoznajo, da jih otroci ovirajo pri
njihovem delu, pri njihovi prostosti, pri njihovem razmišljanju. Prepozno! Vse
se splete tako samo od sebe, nehote in nevede, v veliko, debelo kito samih
žrtvovanj za otroke, za dom, za nič!
Kakšna sreča, da so tu bratranci, s katerimi lahko pleše; in še nekateri daljni
sorodniki, ki se jim je kar tako reklo sorodniki; vključili so se v družino z
mahinacijo (eno izmed mnogih) njenih članov — poroka-ločitev-poroka. To so
bili ljudje, ki so rahlo prehajali v tista leta. ko brcnkajo na strune svoje prav-
kar rojene moškosti, na katero so seveda tako ponosni, da ni stavka, kjer bi né
805
zahtevali svobode, naivno misleč, da jim jo kdo krati. V svojih govorih o tem,
kako jim je potrebna samota in svoboda za njihovo popolno umsko sprostitev,
kar je zelo važen faktor v njihovem življenju, ne potrebujejo nikogar. To je
jasno, pri tem pa so tako ljubki kot pravkar rojeni otroci (nekako teden dni
stari), da jih ni le zabavno gledati, ampak se jih tudi ne naveličaš poslušati.
Opazovala je njihove obraze, preprežene s sončnimi, polnimi in nežnimi gu-
bami, ki so kar klicale po zaupljivosti in varnosti, ter so ji povsem mimogrede
dale razumeti, da je silno naveličana gledati vseskozi gladke, resne obraze, ki
so tako puščobni in dolgočasni kot jesensko morje. Brezizrazni, hladni in brez-
brižni kot tlak na cesti. Ti pa so v svojih gubah skrivali življenje, in prav to
je bilo tako mikavno.
Pa ji res ni preostalo nič drugega, kot da je plesala z njimi. Z njihovimi telesi
in glavami, ki so ji znale pripovedovati zabavne stvari, da se ni niti za hip
dolgočasila. Predvsem ji njihovi stavki niso zadajali kakršnihkoli duševnih
naporov. Bila je tako naveličana dolgih, pomembnih in prepametnih stavkov,
sestavljenih iz besed, ki vsaka pomeni tisoč stvari, da je ponavadi obnemogla
sredi njih kot muha v pajčevini. Plesali so skoraj tako enako, kot so jim usta
razkladala o nevezanosti in svobodi. Pa je res smešno življenje. Pomislila je na
Boštjanov o.snovni element in se zasmejala, kajti tu, v tej sobi, kjer se je
plesalo in jedlo, in kjer so mlinski kamni neutrudljivo mieli svoje žito, bi izgu-
bili svoj mandat. Sicer pa je bila jezna na Boštjana. Nič hudega, če se je tega
domislila šele sedaj — pač ni prodrlo skozi podzavest. Rekvizit v njeni osebi
mu ta večer ni potreben, prav kot ji je nocoj nepotreben njegov osnovni ele-
ment. Zato se je zabavala. Bila je prijetna misel, da ima poleg njunega skup-
nega življenja še svoje, popolnoma svoje življenje.
»Kaj je pravzaprav danes s teboj,« jo je vprašal Bratranec, ki je spadal med
priključene člane.
»Popolnoma nič«, je odvrnila Katrina in se nekoliko odmaknila od njega, ,da
mu je pogledala v obraz. »Bi moglo biti kaj posebnega? Prazna sem, naveličana
sem — pač razvajeno punče, ki se vsega preobje. Saj me imaš za razvajeno,
ali ne?«
»Tako hudo pa spet ni«, jo je začel tolažiti kot majhnega kužka.
»Ali sem rekla, da je hudo?«
»No, no«, jo je nežno trepljal po hrbtu, in bilo ji je prijetno, ne povsem pri-
jetno, da ne spada v tisto vrsto moških, ki so imeli navado reči: »Pojdiva na
zrak — tam ti bo laže«. A tisto »tam« je bil vedno gibki ples beder, bolj prazen
od dolgočasne tišine in bolj neznosen-in moreč kot ure lepega vedenja.
»Vedno si mi predstavljala nekak simbol življenja«, je začel.
»Simbol? — Zelo slab simbol — če lahko sploh govorimo o simbolih življenja.
Vi moški pri tridesetih letih postajate tako romantični. Moj simbol življenja je
prazna ulica, visoko obdana z zidom, ki se konča z zakonsko spalnico in nedelj-
skimi izleti«.
»Zakaj vedno govoriš o nekem koncu. - Zakaj bi se na primer tvoje življenje
ne pričelo kje izven te ulice, izven zakonske spalnice?«
Posmehljivo ga je pogledala.
»Kaj misliš s tem ,izven'?«
»Mislim, da imaš zelo lepo telo, zakaj bi ga skrivala do zakonske spalnice?«
»Saj ga ne skrivam do zakonske spalnice. — Že sedaj spim v zakonski postelji,
tisti, ki je ostala v družini.«
806
»Zelo rad bi ti poljubil prsi. Čutim jih.«
»Ne prenašam dotikov sorodnikov.«
»Saj veš, da nisem tvoj krvni sorodnik.«
»Nočem. — Poljub na usta, če želiš. Tega ti podarim lahko celo tu.«
»Hvala, sem potrpežljiv.«
Prenehala je plesati in se naslonila na podboj vrat. Utrujeno in nekoliko omo-
tično se je zazrla v mizo, kjer so se med polnimi pepelniki in umazanimi krož-
niki sramežljivo skrivale dobrote, povsem oskrunjene svojih lepot, in prav tako
utrujeno, brez volje je pomislila, da morajo bojišča po bitkah kazati enako raz-
dejanje. Čutila je žejo. Tisto žejo, ki ni samo elementarna potreba telesa po
tekočini, pač pa je bila v tej žeji skrita težnja zapustiti obroče hladnega, ravno-
dušnega razmišljanja in vzkipeti med vrhove čustev in strasti. A se je prema-
gala. Kar tako, ker je čutila, da bi z enim samim požirkom priklenila svoje
telo za nadaljnjih nekaj ur na posteljo ali stranišče; misli pa vrgla v prazne
sobane žalosti in obupa. In poleg vsega bi ne prenesla tolažeče hladnih rok na
čelu, rok, ki bi jo stiskale okoli pasu, ki bi jo pomagale sleči, ki bi jo pokrile,
ali rok, ki bi jo božale. Ne, tolikega razkošja bi ne zmogla!
Končno bi se bilo prijetno poljubovati z njim, je oživela, ko ga je poiiovno
zagledala med plešočimi pari. Poljubovati tako brez rok, ko pa sta vendar
invalida. Čudna, smešna invalida, ki sta si sama priborila svojo invalidnino.
Zaradi ljubezni so ljudje umirali. Zaradi ljubezni so rodili otroke — ona pa se
igra z ljubeznijo kot s staro, nerabno igračo.
Še vedno je stala naslonjena na podboj vrat, ko je pozvonilo. V slabotni moči
prsta, ki je pritisnil na zvonec, je začutila Boštjana, njegovo tišino in mir, ki
sta ga spremljala kot dva angela varuha. Hitela mu je odpirat skozi mračni
hol in ni vedela, ali ga je vesela ali ne; tako kot si ni bila nikoli na jasnem, ali
je zmožna ubiti človeka. (Pozna razliko med revolverjem in pištolo). Razpro-
strla je roke, ker ga je tako venomer sprejemala, a se je zaustavila, ko ji je
Petrov glas povesil roke:
»Govoriti moram s teboj,« je rekel.
»Pa kaj te je prineslo sredi noči,« je presenečeno vzkliknila.
»Sredi noči? Ne vem za to. Govoriti moram s teboj.«
Zasmejala se je. »In to je tako tragično, da govoriš s takim patosom. — Tu sem.
Pogovarjaj se.«
»Tako ne morem. — Greš na sprehod?«
»Kaj ne slišiš ves ta direndaj glasov. — Praznujejo obletnico poroke. Jaz sem
del te obletnice. Vrasla sem vanjo. — Pojdi, greva v mojo sobo.«
Zamajal se je, ko je stopil čez prag.
»Si pil?« ga je vzvišeno vprašala.
»Ne, pa tudi če bi, tebi nič mar.«
»Mar v toliko, ker se s pijanimi ljudmi ne pogovarjam rada. Nikoli ne veš, kaj
v resnici mislijo.«
»Ali drugače veš, kaj mislijo?«
»Ne. Pa to vendar ni važno. — Tisto so fraze. A pijan človek splete resnico med
svoje žlobudranje in ostane tako malo dvomov.«
»Torej bojazljivka,« ji je dahnil v obraz, »nocoj se boš pač morala sprijazniti
z eno samo resnico.«
807
Koračila sta drug za drugim po mračnem holu, in Peter je zadnji človek, ki ga
je Katrina nocoj pričakovala. Pravzaprav si sploh ni mogla niti predstavljati,
zakaj naj bi prišel. Njegov svet je bil že tako daleč stran od njenega, tako poln
brezštevilnih malenkosti, o katerih ni imela niti pojma, da se ji je zdel povsem
drugačen. A kljub vsemu še vedno prijeten. In tisto, kar je bilo (če se temu
sploh lahko reče, da je bilo), je tako skrbno zavito v svilen papir kot novoletna
darila. Novoletno darilo za življenjsko dobro voljo. Ali za prijeten spomin. V
sobi se je počasi usedla na stol, tako kot je to delala vedno, kadar je sprejemala
resnice kot neljube goste, ker je bila edino v sedečem položaju zmožna zakriti
trepet in strah in obup pred resnicami. Usedla se je mirno kot puščavnik. ki se
mu nikamor ne mudi, in se zagledala v steno, prelepljeno z izrezki iz ovitkov
gramofonskih plošč, ter pomislila, da je vsa njena mladost nalepljena na steno.
Knjige so ležale prav tako zapuščeno kot zjutraj, le da jih je ovil mrak in jim
dal mamljivejšo podobo. Kdo ve, zakaj prihaja prav danes, je pomislila. Mo-
rala bi mu reči: »Poslušaj, Peter, danes sem nezmožna prenesti kakršnokoli
resnico. Danes ne«. A si je bila na jasnem, da bo prav tako tudi jutri in poju-
trišnjem in prihodnji teden in vedno. Zagledala se je v njegov obraz, ki ga je
odsev majhne svetilke delal bledega in skoraj nezemskega, in poševne oči, ki
so znale biti tako tople kot med, da se je začudeno spraševala, kje so bile ves
ta čas! Njegova koža je bila napeta kot jadro v vetru, in prvič je začutila v
svojih prstih hrepenenje po tem jadru, kjer so morale domovati bolečine.
»Prišel sem zaradi odločitve«.
»In jo zaupaš meni? In je tako važna, da prideš sredi noči«. Zasmejala se je.
»Zaradi odločitve, da me popolnoma prezreš.«
Nehala se je smejati, potem pa z nasmehom rekla:
»Ti si pa res smešen. — Kar tako naj te prezrem — zaradi lepega vremena
ali zaradi česa?«
»Prezri me tako, kot da me sploh nisi nikoli poznala.«
»Kako, ko pa te poznam«!
»Veliko bi mi pomagala s tem,« je potrpežljivo rekel, »in nočem, da bi me
napak razumela.«
»Sploh te ne razumem. — Kar na lepem se spomniš in prideš s to neumnostjo
na dan. To vendar ni resno. Saj je že toliko časa preteklo, odkar sva pokopala
najino bojno sekiro.«
»Na žalost 'je sploh nisva pokopala. — Nekje je zarita v mojem srcu. In ker
prav ničesar ne razumeš, ti povem, da sploh nisva prijatelja. Nikoli tudi nisva
bila. Rad te imam, ali ti mora človek res vse na krožniku prinesti. — Ta misel
me ugonablja, ne pelje nikamor. Ubija me, če hočeš.«
»Nič kaj laskavo zame, ali ne?«
»Se spominjaš poletja? Tistega! — Hotel sem te imeti, da bi bila podobna vsem
ženskam, da bi te lahko pozabil, da bi te lahko zaničeval, saj si vendar samo
ženska.«
»Žaljiv si, kot vedno. — Sicer pa, kaj bi z ljubeznimi, ko pa ne vem zanje«
(kako uporabni so včasih naslovi črtic).
»Popolnoma nič me ne zanima, kaj nameravaš narediti z njimi. Za nekaj vem.
Prezreti me moraš; tudi če te ustavim in vprašam karkoli.«
»In če nenadoma spoznam, da te silno potrebujem, da si mi potreben.«
Ni si bila na jasnem, ali ji glas trepeta ali ne. A sila, tista sila, ki ji je zjutraj
ohromila kolena in ji trgala ugodje, toploto in varnost v požrešnih, lakomnih
8Ü8
kosih iz nje, se je povrnila. Zjutraj je bila topoglava naivčina, ker se je mislila
zateči h glasu, ki bi ji vrnil ugodje in mirnost enakih dni. Pa ni niti slutila, da
je prav ta glas tista zlovešča sila, ki ji odnaša vse — neznano kam. V strahu
si je z rokami zatisnila usta in zamižala. V mislih je potovala po Kitajski
in se izgubljala v peščenem pesku Babilona. A ji ni nič pomagalo. Slišala je
njegov glas in je bila tu.
»Ne boš me pogrešala, saj ti nič ne pomenim.«
»Pomeniš — in ne zahtevaj, da ti zrecitiram glorijo o ljubezni. Stvari, ki so mi
odtegnjene, imam veliko rajši.«
»Ne delaj se. Od nekdaj sem ti bil zoprn. Imenovala si me cinika, in kako je
bilo že tisto z bršljanom, ki se razrašča po meni?«
»Uživaš, ko mi vračaš, ali ne?«
»Ko si bila na počitnicah, mi je bilo lahko. — Skoraj sem te pozabil. Potem
si se vrnila. - Torej sva zmenjena?«
Gledala ga je in glodala po svojih možganih, le kako naj ga zadrži? Kako?
»Zdaj grem«, je odločno rekel.
»Zakaj misliš samo nase. — Večen egoist si. Tu sem vendar še jaz. Kako naj
se sprijaznim z izgubo?«
»Saj nimaš kaj izgubiti. — Ne igraj zopet. Ne dramatiziraj stvari, ki sploh niso
tragične.«	,
»Ah, bedarije govoriš. Sploh nisi zaljubljen vame. Samo domišljaš si. — Pridi,
objemi me. Videl boš, da sem povsem enaka tolikim ženskam. — Zakaj me
ne ljubiš tu. Poglej, enaka sem, povsem enaka.«
»Zdaj nočem izgubiti še to, kar mi ostane.«
»Saj vendar jaz postavljam na kocko svoj ponos.« A ga ni bilo več. Slišala
je njegove korake, še bi ga lahko dosegla. Pa ni mogla. Zdaj bi morala jokati,
je s trepetajočimi ustnicami rekla, zakaj ne jočem. Ugriznila se je v pest in
se vrgla na posteljo.
»Jokati, samo jokati.« Onemela je. Nekaj je odhajalo od nje. Nekaj, česar bi
se lahko dotaknila in zadržala s trepetajočimi prsti, s krčevitimi prsti, v katerih
je bilo hrepenenje po njegovem belem, prosojnem jadru. Ni zmogla tolikega
napora. Povsem jasno ji je bilo, da bo topa, nejasna in neznana bolečina prišla
za njo, jo objela in prežela s svojimi ostrimi bodicami. Zbala se je tega trenutka.
Planila je k vratom, hotela zbežati, a se je nemo pritisnila k mirnim, ravno-
dušnim vratom, kot da bi v njihovi nedojemljivosti hotela poiskati zavetje.
A že v naslednjem trenutku se ji je zazdelo, da sliši zvok bolečine, ki prihaja
za njo. Sliši jo, kako zamolklo lomasti po holu; in vsak njen korak je bliže
njej. Zatisnila si je ušesa in zamižala, ter se pognala skozi temo v sobo, kjer
so praznovali obletnico poroke. Boštjan, je pomislila, kje je tvoj »osnovni
element«, ki bi mi mogel odvzeti vsa čustva in nepotrebne misli. A Boštjana
je zaman iskala med ljudmi. Pomahala je svojemu Bratrancu.
»Zdaj lahko poljubiš prsi,« je težko rekla, »a te ne prosim.«
Sama sta bila v holu, kjer je čepela skrita bolečina in prežala nanjo s svojimi
iglastimi rokami. Sama sta bila med plašči, ki so jo spomnili na minljivost,
in sama sta bila v mraku, kjer je zjutraj lovila svojo svetlobo in toploto. Odpela
si je jopico, da se je zableščala puščavska belina njene kože to pot se ji ni
zdela preobsežna. Ob dotiku njegovih nemirnih in gibkih prstov je začutila
bolečino, da se ga je morala okleniti kot edine opore na tem izgubljenem
809
svetu, in zastokala. Zdaj je tu. Tip, tip, top, je slišala odmev Petrovih korakov
po mrzlem in brezbrižnem tlaku.
»Vse mine,« je dahnila v temo.
»Kakšna škoda«, je slišala odgovor iz teme.
»Škoda?« Ali res?
Naslednje jutro se Katrina ni zbudila zaradi slabotnega trzljaja telesa: tudi
zaradi mraza ne. Prehlad jo je dušil.
K problematiki votivnih podob na Gorenjskem
France Zupan
§ Namesto opravičila
Med ostanki vencev od zadnje birme, med kipci iz lakiranega gipsa in barva-
stimi tiski še visijo tu pa tam po Slovenskem zaprašene podobe. Slikane so na
leseno deščico ali pa na grobo tkano platno. Pod prizori različnih nesreč so v
starinski pisavi skrbno izrisane letnice in jedrnat obrazec: »EX VOTO« — iz
zaobljube.
Z njimi sem se srečaval zadnja leta na poklicnih poteh, skraja popolnoma na-
ključno. Počasi pa se je to zasukalo tako, da sem jih sam začel vneto iskati.
Vzrokov je več in bi verjetno težko zadovoljivo odgovoril zakaj; denimo, da
sem sledil nekemu nagnjenju našega časa, ki ga privlači vse, kar je preprosto
in naivno, pod pogojem seveda, da tisto ni brez likovne mikavnosti. Tako tudi
naše votivne podobe padejo med druščino »naivnih«, vendar jih njihova častit-
ljiva starost nekoliko rešuje pred modnim prizvokom, ki ga ima beseda zadnje
čase. Res je, da so tako prijetno drugačne in da se prav malo brigajo za zahteve
in pravila, katerim se je moralo podrejati popolnoma resno in prizadevno li-
kovno naročilo v preteklosti, pa naj je že to bil portret, zgodovinska podoba,
pejsaž ali oltarna slika!
Ko sem tako hodil za njimi po raznih odročnih in danes zapuščenih krajih, pa
po muzejih in zbirkah, se je polagoma odpiral na tistih malih površinah posli-
kanega lesa in platna neki svojevrstni svet. Ne rečem, da ni ta svet včasih tudi
malo grozljiv, kot so to goreče vasi in mesteca ali bolniki v posteljah, ki kot v
sanjah stoje kar sredi prazne in gole pokrajine. Lahko so to tudi črni konji, ki
so brcnili svojega lastnika, (ki se vidno .prizadet priporoča svojemu patronu);
lahko pa tudi mlada dekleta, ki padajo na glavo preko skalne stene v prepad,
medtem ko v spodnjem vogalu kleči mladenič in sklepa roke.
Kmetje, meščani, grofje in celo kronane glave, pa male vaške in mestne skup-
nosti so upodobljene na njih s svojimi kar najbolj osebnimi težavami. Veči-
noma je vse to pisano dogajanje, naslikano prav neprizadeto, z najnujnejšimi
potezami, tako da včasih lahko samo ugibamo, kaj se je pravzaprav pripetilo
in čemu se zahvaljuje zaupljivo klečeči človeček na podobi.
810
Pojasnilo je omejeno v večini samo na ustaljen obrazec »EX VOTO« in let-
nico. Seveda najdemo tudi obširne napise, prave reportaže nesrečnega dogodka,
ki je bil povod za nastanek votivne podobe. V 17. in 18. stol. so ti napisi v
okorni nemščini in v 19. stol. v prav tako nerodni slovenščini; toda taki napisi
so razmeroma redki.
Votanti, ki so preživeli bolezen ali srečno ušli hudi nesreči, ali pa se šele pripo-
ročajo za milost, so po navadi raje ostali neimenovani. (Imena so zapisana le
tedaj, če gre za pokojnika.) Tako »ein grafi N. N.« leta 1694, »ein Frau von
Laibach in der Khindel beth 1654« ali iz prejšnjega stoletja: »to je ana obluba
od ane ženske« (1869). Vzrok seveda ni skromnost, ampak zelo verjetno vraža,
da lahko hudič škoduje votantu, to je tistemu, ki je dal podobo naslikati. Ce
imena na njej ni, potem ne more tudi hudič ničesar.,.
Smo v svetu, katerega prebivalci slepo verujejo in zaupajo svojim nadzemlj-
skim zavetnikom. Tako daleč smo že, da se nam zde skrbi in težave teh ljudi
skoraj idilične. Ne moremo jih vzeti popolnoma zares in tudi nismo več spo-
sobni votivnih podob dojeti v njihovi nekdanji kultni in religiozno magični
vlogi. Preostane nam samo, da se navdušujemo nad njihovo slikovito, mikavno
zunanjščino, nad nečim torej, kar ob njihovem nastanku niti ni bilo po-
membno. Vendar stvar ni brez nevarnosti: najbolj strogoredni imenujejo zani-
manje naše tehnizirane in supercivilizirane družbe za te vrste umetnost, vse
to katalogiziranje in razpravljanje kot »nekaj skoraj perverznega«, drugi ga
označujejo za »beg od stvarnosti« ... George F. Kennan je precej točno zapisal:
»Skoraj nujno je, da gre naše zanimanje za preteklost na račun sedanjosti, če
ne zavoljo drugega, potem zaradi časa. To je nekaj, kar morejo naši sodobniki,
če so še tako vljudni, le redko v resnici razumeti ali celo oprostiti. Vsaka doba
je egocentrična ...«
Tolažimo se s tem, da vsaka doba jemlje iz bogate zakladnice preteklosti prav
tisto, kar ji najbolj odgovarja. Z vso pravico to gradivo tudi po svoje razlaga
in ga s tem vključuje v sedanjost: vsaj tako so počeli do sedaj. Za votivne
podobe pred pol stoletja ne bi bilo zanimanja in ne razumevanja za njihovo
likovno govorico. Odkar je Kandinsky leta 1912 z nekaterimi primerki ilu-
striral svoj esej o formi, so postale v zapadni Evropi (pri nas z manjšo zamudo)
vredne študija in raziskav. Spremenjeni pojmi o tem, kaj je lepo, so nam odprli
oči tudi zanje.
§ Literatura
Naša literatura o votivnih podobah je razmeroma skromna. Leta 1931 je trdil
nemški raziskovalec ljudske umetnosti dr. Rudolf Kriss v članku, ki ga je pri-
občil naš Etnolog^ sledeče: »Lahko opazimo, da votivne table, ki so običajne
v nemških deželah, tu (na Slovenskem) skoraj popolnoma manjkajo. Teh, pri
nas tako priljubljenih upodobitev lastne osebe, pred hišo in gospodarskimi po-
slopji klečeče družine, ki tako raznoliko in pisano krase naše romarske cerkve,
tu ni. Opazil sem take podobe samo na dveh krajih in sicer v Ljubnem in na
Brezjah na Gorenjskem, kjer je bil nemški vpliv najbolj občuten. Kot je poka-
zalo čitanje tekstov, so take podobe votirale skoraj izključno nemške družine.
V primeri s številnimi modernimi barvnimi tiski z dopisanim posvetilom,
kakršne darujejo Slovenci, skoraj ne štejejo ...«
Kriss je napisal svojo razpravico po kratkem popotovanju, ki ga je leta 1928
napravil po naši deželi. Videl je seveda zelo malo, kar pa ga ni oviralo, da ne
bi posplošil svoje zaključke. Pri tem je pretirano poudaril nacionalni moment,
češ Nemci so darovali slikane votivne podobe, Slovenci pa barvne tiske.
Tako ločevanje po narodnosti je seveda nesmiselno, kljub temu, da je v celoti
vzeto v nemških alpskih deželah votivnih podob več. Kjer govorimo pri nas o
desetinah ohranjenih, govore na Bavarskem in Avstrijskem o stotinah in tiso-
čih.
Kriss je prezrl pri svoji razlagi družbene in gospodarske spremembe v drugi
pol. 19. stol., ki so pri nas uničile staro kmečko religiozno občestvo: naš kmet
je postal potrošnik, ki je res od tedaj dalje kupoval cenene barvaste nabožne
tiske v mestu in jih kupuje deloma še danes. V letih 1870—80 preživlja naš
kmet krizo. V njej je propadel stari način življenja, v katerem so imeli svoje
mesto tudi vaški podobarji.
Slikana votivna podoba, kakor koli je že bila cenena, predpostavlja neki druž-
beni in ekonomski položaj naročnika, neko obliko družbe in duhovno klimo,
ki, pa se je prav v tem času pri nas začela spreminjati.
Krissovi zaključki so bili tako očividno napačni, da ga je že v isti številki
Etnologa tedanji urednik, pokojni dr. Niko Zupanič v opombi pod črto odločno
pobijal. Takole piše: »Votivne podobe je našel avtor samo v Ljubnem in na
Brezjah in trdi, da je ta običaj med Slovenci redek. Običaj je bil v 17. in 18.
stol. zelo živ in je še danes mnogo lepih kmetiških votivnih slik ohranjenih . ..«
O votivnih podobah so pisali znova šele leta 1942. Dr. Stane Mikuž- je v
krajšem članku opozoril na njihovo likovno vrednost: »slog samouka je po
videzu okoren, a vendar skriva v sebi pravila, podedovana iz roda v rod. Zato
je njegov vtis tudi monumentalen ...« Obravnava jih v sklopu ljudskih romanj
in jih psihološko označi kot »čas ... ki ga je treba razumeti v neki neznani, v
praglobočinah ljudske duše speči želji po gibanju . Reprodukcije, ki sprem-
ljajo tekst, so posnetki nekaterih votivnih podob iz druge pol. 18. in zač. 19.
stol. iz Dolenjske in Kranja.
Istega leta je pisal o njih pok. Boris Orel v »Umetnosti®«. Tudi on je pisal
vzdušje, v katerem so nastajale, in je ugotovil, da imajo marsikatere romarske
poti na Slovenskem izhodišče v starodavnem ajdovskem svetišču in tako po-
veže romarske poti s tradicijo, ki je segla do Ilirov in Keltov. Votivne podobe
omenja na kratko, loči podobe, ki so bile mišljene kot zahvala in pa prošnje
podobe, v katerih prosilec šele prosi milosti za sebe, predvsem pa za živino.
Krog, v katerem so nastajale naše votivne podobe, imenuje alpski katoliški
krog. Votivne podobe niso bile same sebi namen, ampak so bile povezane z
raznimi kulti, ljudskim zdravilstvom, vražami in legendami.
Omeniti je treba še posamezne opise votivnih podob v različnih topografij ah'*,
ki so seveda za kasnejšega raziskovalca silno dragocene, še posebej, kadar jih
spremlja fotografija.
Razumljivo je, da so navedeni članki prav dragoceno opozorilo in tudi pobuda
za širše raziskovanje votivnih podob. Postavljajo nekaj vprašanj, na katera
lahko odgovori seveda le sistematičen študij in predvsem zbiranje gradiva na
terenu, ki lahko šele ustvari pogoje za zaključke. Koliko votivnih podob je
sploh znanih in ohranjenih pri nas? Kje in v katerih stoletjih se pojavljajo?
Kakšne so? Kdo so njihovi mojstri in kdo naročniki, kakšno družbeno ozadje
imajo v teku stoletij? Ali so to res »kmetiške« podobe, kot pravi Zupanič, ali
pa so se tu udejstvovali tudi drugi stanovi?
Poizkusil bom deloma odgovoriti na ta vprašanja na podlagi gorenjskega gra-
diva, zbranega za razstavo votivnih podob v kranjskem mestnem muzeju.
812
1.	Jamškoi^a delavnica: Votivna podoba iz Sv. Andreja nad Skofjo Loko, iz 2. polo-
vice 17. stoletja.
2.	Gorenjska pokrajina na votivni podobi iz Brega pri Kranju, detajl IS. stoletje.
Latinski napis na votivni podobi iz Brega pri Kranju, 18. stoletje.
3.	Suha pri Skofji Loki, požar 1754. Detajl votivne podobe.
Zdravnik in bolnik, detajl votivne podobe v cerkvi Sv. Volbenka nad Poljansko
doliìw, 1795.
4.	Kamniški mojster: Votivna podoba iz Tunjic 1796.
Jamškova delavnica: Tri klečeče žene na votivni podobi iz Dražgoš, 1655.
§ Gorenjske votivne podobe
Naše gradivo, ki ima kakor koli opravka z votivnimi podobami in ki je nasta-
jalo iz »zaobljube«, je mnogovrstno, zato se je treba za začetek omejiti.
To likovno gradivo sega namreč od okornih, preprostih kipcev domače živine,
torej ljudskih izdelkov v najožjem smislu besede, do visoko kvalitetnih slik in
fresk, na katerih so umetniško prepričljivo prikazane različne nesreče in ču-
dežne rešitve. Sem spadajo prizori nesreč, ki se godijo v štirih letnih časih in
ki jih je po stropu in obokih romarske cerkve na Sladki gori okoli 1755 naslikal
eden naših najsposobnejših baročnih freskantov, France Jelovšek. Toda taka
kvaliteta, ki posega prav med najlepše primere našega iluzionističnega fres-
kantsva, je redka v zvezi s podobnimi motivi. Že freske v romarski cerkvi na
Veseli gori pri Sentrupertu, delo Antona Tuška iz leta 1760", predstavljajo
prehod k poljudnejši umetnosti. Prizori pod kupolami in na koru so slikani in
pojmovani okorno, precej tako. kot jih srečamo na malih votivnih tablah, le
da so tu prenešeni v večje razsežnosti.
Vse reprezentančno in monumentalno cerkveno slikarstvo, ki je nastajalo iz
zaobljube in ki nima osebnega in zaupnega značaja male, prenosne podobe, tu
zaenkrat puščam ob strani. Predmet raziskave bodo votivne podobe malih raz-
sežnosti, slikane na les, platno (izjemoma celo na papir) in ki so nastale bodisi
kot zahvala za srečno preživeto bolezen, hudo nesrečo, požar itd. ali pa kot
priprošnja za milost, ki jo tisti, ki je daroval votivno podobo, šele pričakuje.
Te vrste podobe pri nas predstavljajo po svojih likovnih in ikonografskih last-
nostih posebno skupino.
Od njih je treba ločiti lesena znamenja s trikotno strešico, ki so jih postavljali
na krajih, kjer se je smrtno ponesrečil kak kmet, lovec, drvar. Njihov namen
je drug, saj tu ne gre niti za zahvalo niti za prošnjo, ampak za spomin ne-
srečne smrti. Napis obsega ime pokojnika, datum, kratko priporočilo za ono-
stranstvo. Zgoraj so Kristus na križu, Marija, spodaj upodobitev nesreče. Ta
znamenja ne spadajo v romarsko umetnost, ki zajema votivne podobe, spomin-
ske podobice, čudodelne podobe, prošnje ali žrtvene darove. Ti so iz lesa, voska
in železa v obliki srca. krastače itd."
Na vprašanje, koliko, kje in kdaj, je odgovor približno takle:
Na področju Gorenjske z Ljubljano in Kamniškim kotom tja do Limbarske gore
je danes znanih okoli 80 votivnih podob, pri čemer so upoštevane samo slikane
votivne podobe z neko določeno kakovostjo. Številka je pravzaprav majhna.
Del teh podob se ne nahaja več na svojih prvotnih mestih, to je po raznih
romarskih cerkvah, ampak so v muzejih v Skofji Loki, Kranju in Ljubljani.
Sem so jih prinesli iz nekdaj slovečih božjepotnih cerkva kot so to bile Tunjice,
Velesovo, Skaručna, Dražgoše in druge".
Verjetno so najmanj toliko votivnih podob uničili, raznesli, ali so propadle
zaradi požarov, vlage, starosti... Samo nekaj primerov: votivna podoba iz
zgornjega Tuhinja iz leta 1850 je izginila brez sledu med zadnjo vojno. Zgorele
so s hišo vred votivne podobe, last Andreja Mejača v Komendi. Enaka usoda je
najbrž doletela tudi veliko podobo iz leta 1753 v gradu Križ pri Kamniku.
Prazne so cerkve, kjer je bilo po izročilu na desetine votivnih podob. 2e med
prvo svet. vojno so jih odnašali avstrijski oficirji, dandanes imajo svoje na-
slednike. Nikjer ni podob, ki so bile še leta 1942 fotografirane in priobčene,
celo označene kot muzejska last...
813
Najstarejše votivne podobe na gorenjskih tleh se pojavijo po letu 1650^ Velika
skupinska votivna podoba iz Dražgoš s tremi klečečimi možmi in tremi ženami,
ki so — kot pove napis v nemščini — čudežno spregledali, je nastala okoli 1655.
Od tega časa pa do konca 19. stol. srečujemo nato posamezne votivne podobe,
ki po svoje odmevajo slogovne spremembe v visoki umetnosti. Očividno je, da
so votivne podobe domena podeželskih slikarskih delavnic in kasneje v 19. stol.
kmečkih samoukov. Tisti, ki je podobo naročal, se je pač obrnil na umetnika,
ki mu je bil blizu, bodisi prostorsko — v okolici božje poti — bodisi po načinu
življenja in družbenem položaju.
Kmečke votivne podobe, ki so nastale približno med 1840 in 1890, izdelki Ma-
rije Pavličeve iz Selc, Selške Micke, so zadnji pomembnejši likovni dosežek na
tem področju. Pri nas začno slikane votivne podobe na koncu 19. stol. izpo-
drivati barvni tiski, s katerimi so dunajske in druge firme zalagale naše tržišče.
Redke ročno slikane votivne podobe po 1880 so večinoma klavrna diletantska
dela brez sledu likovne ustvarjalnosti. Sprememba je prav neverjetna: kot da
se je nekaj pretrgalo, kot da je nekaj izgubljenega, nekaj, kar je tudi pre-
prostim samouškim kmečkim podobam dajalo mik in privlačnost.
Tudi v našem času še najdemo ročno slikane votivne podobe, tako ono na Brez-
jah iz leta 1944, ki kaže bombardirano nemško mesto in s katero se nekdo
zahvaljuje za srečno rešitev. Toda to so izjeme, prav degenerirani ostanki s
tisto neprijetno potezo, ki jo imajo vsa dela modernih sodobnih diletantov.
Razdobje votivnih podob na Gorenjskem obsega torej okoli 230 let. S tem ni
rečeno, da običaj votiranja ne živi dalje. Nasprotno, saj po vseh romarskih cer-
kvah lahko vidimo na stotine osladnih, kičastih barvnih tiskov z dopisanimi
posvetili. Po likovni plati so seveda vse te podobe surogat, ki je рку logiki raz-
voja nadomestil staro votivno podobo. Mehanična, brezosebna reprodukcija je
izpodrinila ročno slikano, naivno preprosto delo: tak razvoj poznamo tudi od
drugje. Vsekakor pa te vrste podob več ne spadajo v okvir te raziskave.
§ Likovne sestavine
Oblika votivne podobe je v bistvenih potezah oziroma po svojih sestavnih
delih enaka skozi vseh 230 ali 240 let, vse dotlej, dokler jo ne nadomesti repro-
dukcija.
Oglejmo si pobliže podobo iz cerkve v Bitnjah v Bohinju. Slikana je na platno in
meri 49 X 59 cm. Temačen, prazen prostor je upodobljen, nekakšen del visoke dvo-
rane, v kateri samotno stoji z rdeče rjavim pregrinjalom zastrta postelja, kakršne so
bile v rabi v 17. stol. Pred njo na tleh kleči, s sklenjenimi rokami mlad fant z dol-
gimi rumenimi lasmi in belim ovratnikom s svetlo zelenim kratkim suknjičem s
preklanimi rokavi in belo čipkasto srajco. Hlače ima prav tako svetlo zelene in rdeče
nogavice do kolen. Svoj črni štulasti klobuk s širokimi krajci je mladenič položil
predse na tla. Nad njim sta na oblakih priplavala iz zgornjega levega ogla v dvorano
Marija z golim otrokom v naročju in pa sveti Miklavž. Ne vemo, kdo je mladenič,
niti ne, čemu se zahvaljuje. Po postelji, ki stoji v ozadju, sklepamo, da gre za srečno
prestano bolezen, vsekakor pa je srečanje mladeniča in dveh figur na oblakih v tem
temačnem prostoru nekoliko nenavadno. Posebej tudi zato, ker se klečeči votant
očividno ne zmeni za prikazen, ki plava nad njegovo glavo, in mirno in bodro kleči
pred nami v klasični drži oranta, kakršno poznamo v neštevilnih inačicah še iz sred-
njega veka z raznih donatorskih portretov, nagrobnikov in nagrobnih slikanih tabel.
Razpoloženje še poudarja del svetle, nedoločene pokrajine v ozadju, ki jo vidimo na
levi med dvema stebroma. Kakor je prostor sam po sebi neobičajen, tako se tudi
neha: ostro, s prehodom v svetlo ploskev pokrajine.
Napisa ali letnice ta votivna tabla nima. Samo samoten EX VOTO je lepo izrisan
med posteljo in votantom.
814
Problem datiranja je tu enostaven, saj tako po noši, kot po malce fantastičnem,
suhotnem geometrijskem podajanju prostora v svetlih in temnih ploskvah lahko
sklepamo na 17. stoletje. Položaj je celo ugodnejši; če primerjamo podobo z deli
znanih naših mojstrov v 17. stoletju, bomo našli v barvah, pisavi, oblikovanju
figure, njenega obraza, rok, telesa in obleke prepričljivo podobnost s slikami
iz delavnice škofjeloških Jamškov: brez dvoma je votivna podoba-iz Bitenj delo te
delavnice, iste, ki je slikala votivne podobe v Dražgošah po letu 1655, votivno po-
dobo iz 1666 za Uršulo Jerlichin in njenega otroka, votivne podobe za sv. Andreja
nad Skofjo Loko (1677) in še kje drugje.
Ze na teh prvih podobah na Gorenjskem so izdelani vsi elementi: med njimi
dva, ki sta pač osnovna. To sta kultni objekt, milostna oseba ali podoba, na
katero se prosilec obrača, in drugič prosilec sam, ki se zahvaljuje za izkazano
milost, oziroma se' priporoča in postavlja v varstvo sebe, svojo družino, hišo,
živino in imetje.
Običajno imamo opravka s sledečimi elementi:
a)	kultni objekt, milostna oseba ali njena podoba, na katero se votant obrača. Je
lahko posamezen svetnik ali pa cela hierarhična skupina.
Svetniki plavajo na oblakih, v živahni spremljavi različnih svetlobnih učinkov:
tako se lahko pojavijo v svetlobni luknji sredi temnejših oblakov ali v oblaku z
fantastično nabuhlimi robovi, stoje ali vidni do pasu. Slikarji votivnih podob tu
zvesto posnemajo predloge iz vsakokratne visoke umetnosti; sedemnajsto stoletje je
nekoliko ostro, risarsko, s črevastimi oblikami in robovi modrosivih oblakov na ru-
menih ozadjih. Sto let kasneje so oblaki bohotnejši in Kremserschmidt je s svojimi
oltarnimi podobami, na katerih se menjavata dramatična luč in senca, vplival tudi
na skromne, anonimne slikarje votivnih podob na Gorenjskem proti koncu 18. stol.
Devetnajsto stoletje prinese — po klasicizmu v veliki umetnosti — v plasti slikarjev
votivnih podob, ki so v tem času večinoma podeželski rokodelci — neki okorni, po-
kmeteni klasicizem in biedermeier. Tod se oblike predmetov obrisujejo trdo in vsem
razumljivo. Vseskozi pa plavajo svetniki na oblakih, le da so ti v 19. stol. lepo obri-
sani s črno črto, medtem ko so bili pred desetletji še baročno slikoviti.
Vzrok množičnega pojava votivnih podob v alpskih deželah po letu 1630, 40, oziroma
pri nas po letu 1650 je protireformacijsko gibanje. V dejavnost cerkve je spadalo
tedaj tudi oživljanje romarskih poti in odpiranje novih. Cerkev je popularizirala
kraje, kjer naj bi se godili čudeži. Razvrstili so svetnike kot pomočnike za razne
zemeljske težave.
O njihovi moči so prepričevali ljudi z besedo in sliko in med posameznimi redovi
so nastala prava tekmovanja o moči tega ali onega svetnika. Nastali so pokrajinski
in krajevni kulti, mnogokrat celo konkurenčni.
Svetnike so razdelili po stanovih. Tako sta bila kmečka zaščitnika Volbenk, (Poljan-
ska dolina) in Izidor. Za živino je pomagal Anton Puščavnik (Podvolovljek), za kugo
sta bila uspešna Rok in Boštjan, za živino in jetnike Lenart (Jama pri Kranju, Bode-
šče) za pohabljene in epileptike Valentin (Limbarska gora), za oči Lucija (Dražgoše,
Skaručna), za težave mater z otroki Ana (v Tunjicah), za zobe Polona (Podpeca), za
ogenj Florijan (Sopotnica, Suha, Zakal) itd.
Seveda se je priljubljenost svetnikov spreminjala skozi stoletja in pojavljali so se
novi, modni kot v 18. stol. jezuitski svetnik Fr. Ksaverij (Radmirje 1718, Vesela
gora). Vseskozi pa ima soliden ugled Marija, na katero se obrača veliko število
votantov (Ljubenska »udarjena« po letu 1692, »Kraljica miru« pri Uršulinkah, Kro-
parska iz 18. stol., Žalostna MB, Brezje v 19. stol.) in ki v novejšem času pravzaprav
izpodrine vse druge patrone in zaščitnike.
Upodobitve kultne osebe na votivnih podobah so vseskozi več ali manj spretno
posnete po vzorih iz visoke umetnosti, po bakrorezih, po oltarnih podobah, plastikah.
b)	pod priprošnjiki, ki so se spustili v kmečko izbo ali vzvišeno mirno plavajo nad
gorečim mestecem, kleči spodaj na zemlji prosilec, votant, včasih čisto sam in samo-
ten sredi prazne pokrajine, drugič spet v družbi svoje družine, otrok, žene in celo
domače živine pred svojo hišo in gospodarskimi poslopji. V primeru požarnih in
kužnih votivnih podob, ki so jih votirala mesteca ali vasi (Skofja Loka 1668, Radov-
ljica 1761, Suha 1754, Kamnik 1779) nadomešča osebo votanta »portretna podoba«
815
mesta ali vasi v ognju. Te podobe so zgodovinsko dragocene, čeprav si seveda slikar
redoma dovoljuje različne svoboščine. Združuje razne poglede na kraj, zanemarja
perspektivo in gradi prostor precej svojevoljno; počne prav vse tisto, kar nam je na
votivnili podobah danes tako všeč.
Votant je na isti podobi upodobljen tudi po dvakrat — v drži klečečega prosilca in
drugič v trenutku nesreče, ko pada s konja, ali leži v bolniški postelji. Vendar je
tak način dvojne upodobitve na Gorenjskem redek. Lep primer je votivna podoba iz
druge pol. 17. stol. iz Andreja nad Škofjo Loko, izdelek Jam.škove delavnice. Spredaj
leži mlada bolnica v postelji, v ozadju podobo pa se že podaja zdrava na zaobljub-
Ijeno božjo pot, ki jo je slikar naslikal kot prikupen izlet štirih mestno oblečenih
ljudi, dveh moških in dveh žensk, na hribček s cerkvijo pred ozadjem gorenjskih
planin.
Tradicionalna drža klečečega votanta — prosilca s sklenjenimi rokami, ni nova. Sli-
karji votivnih predlog so jo lahko videli na starejših predlogah.
V	poštev pridejo donatorski portreti v kasnem srednjem veku, (ohranjeni pri nas na
freskah iz 15. stol. na Ptujski gori, v Slovenj Gradcu, na donatorska podoba iz Jeru-
zalema 1652 in podobno). Na teh je donator upodobljen klečeč pod velikimi figurami
svojih patronov, zelo majhen v primeri z njimi. Ista spoštljiva drža se še pojavlja v
16. stol. na kamnitih epitafih, nagrobnikih kot podoba pokojnika, samega ali z dru-
žino. Možen je čisti profil ali bolj razgibani zasuki telesa, večja ali manjša sprošče-
nost, odvisno pač od znanja kiparja oz. kamnoseka". Figura klečečega pokojnika
se pojavi tudi na slikanih epitafih (Dvor pri Polhovem Gradcu Khislov nagrobnik
ok. 1600, slikani epitaf v mestnem muzeju v Ljubljani iz Koroške 1687) in enake
drže telesa, enake skupine (votant, obdan od svoje družine srečamo tudi na votiv-
nih podobah v 17. in zgodnjem 18. stol. (Votivne podobe iz Jamškove delav-
nice, votivna podoba kranjskega meščana Plocherja iz 1690, votivna podoba iz Uršu-
link 1740). Vsekakor je odvisnost klečeče figure votanta od predlog in vzorov na
donatorskem portretu in nagrobniku dokaj logična in razumljiva, gre za isto spošt-
ljivo, klečečo držo, v kateri se je lahko človek pojavljal v družbi z kultnimi osebami
v likovni umetnosti.
Treba pa je poudariti razliko med donatorjem in votantom. Donator daruje, da sli-
kati neki oltar, freske na steni, podobo. Običajno je to bogat meščan ali plemič, ki
se bodisi odkupuje za svoje grehe ali želi doseči neko milost. Votivna podoba in
njene pobude pa so bolj neposredne, praktične, materialne narave: vojni dogodki,
kužne epidemije, bolezni živine, nesreče pri prevozu po suhem in vodi, stekli psi,
volkovi, požari, roparji, pretepi in posilstva ...
c) tretji element na votivni podobi je upodobitev dogodka, ki je dal povod za voti-
ranje. V gorenjskem in pa tudi ostalem slovenskem gradivu, so to pretežno bolezni
in pa požari. Običajno leži bolnik v postelji in okoli njega najožji sorodniki, žena,
otroci; v tem primeru je votivna podoba lahko priprošnja, lahko pa tudi zahvala.
V	številnih primerih pa je postelja prazna in prosilec, kleči poleg nje: tu gre za
zahvalo.
Pogosto pa je votant naslikan klečeč pod figuro svojega patrona v oblakih, edino
pojasnilo sta letnica in napis EX VOTO. Zanimiva je v tem pogledu votivna podoba
iz kasnega 19. stol. v Crngrobu, kjer kleči v črno oblečena žena pred naslikano
podobo Marijinega oznanjenja, ki sicer visi v crngrobski cerkvi. Prizor je torej po-
stavljen v povsem realno sfero, in nič več ne nastopa kulturna oseba na oblaku
osebno, ampak jo nadomešča njena podoba, obešena v cerkveni prostornini na zidu.
Med prizori bolnikov v posteljah so posebno zanimivi redkejši prizori nesreč.
V	votivni podobi iz leta 1770 pada kmečko dekle na glavo preko sive skalne stene,
na katere vrhu stoji cerkev v Bodeščah. Spodaj pobožno kleči kmečki fant in moli.
Podobnih prizorov je še nekaj (Sladka gora), toda prevladujejo, kot že omenjeno,
podobe z bolniki v posteljah ali preprosto podobe klečečih votantov pod svojimi
zaščitniki. Bolj razgibane so velike požarne podobe, ki so jih dala slikati mesteca
in trgi, pa tudi posamezne vasi v spomin na ogenj ali na strelo (Breg pri Kranju,
votivna podoba iz 18. stol. v spomin na leto 1717, ko je strela udarila v plesalce.
Predstavljena je cerkev in vas s pol zidanimi in pol lesenjmi kočami, med katerimi-
se sred krajine vije procesija z banderi proti cerkvi. V ozadju gorenjska pokrajina
s snežniki, na oblakih Marija z velikim napisom, ki ga drže mali putti). Ni treba
poudarjati, kako dragoceno je gradivo na votivnih podobah prav zaradi svoje etno-
grafske dokumentarnosti: tu so upodobljene noše, arhitektura, položaj vasi, običaji.
816
Zelo priljubljen je bil slikarjem votivnih podob prizor goreCega trga, vasi in ognja
na sploh, kjer so dosegli prav zanimive učinke. Umetnost je odkrila čustveni učinek
ognja in plešočih oranžnih plamenov v temni krajini že okoli 1490; in tudi podeželski
slikar votivnih podob v 18. stol. se je rad poigral z rdečimi plameni in strelami,
z odsevi ognja na mestnih hišah in malimi človeškimi figuricami, ki brezglavo tekajo
po ulicah.
d)	četrti element je napis, ki je likovno sestavni del podobe. Precej pogosto sta
na podobi samo letnica in obrazec »EX VOTO«, včasih pa ni niti tega. Daljši napisi
so seveda hvaležno branje, saj pojasnijo marsikatero podobo. Ti napisi so sprva
nemški in deloma latinski, v 19. stol. postanejo slovenski.
Primer iz 17. stol. (Dražgoše):
Año 1655. Von Krainburg ein Junge perschon, auch blindt hat sich verlobt alhero
zu der Kirchen heiliger Luciae, ein opffer gethon ist an seinen augnen sechendt
und gesundt worden. (Leta 1655. Iz Kranja se je neka mlada oseba, slepa, zaobljubila
sem v cerkev sv. Lucije, darovala in je spregledala in ozdravela).
Posebno mikavni so napisni trakovi fantastičnih oblik, ki plavajo po zraku z ele-
gantno privihanimi robovi; včasih jih drže v zraku celo putti.
V 19, stol so zanimivi napisi v slovenščini, včasih celo pesmi, kot v Tunjicah in
Kokarjih z leta 1850, oboje delo istega mojstra.
Poln kmečkega patosa je tale tekst iz votivne podobe iz Kranja 1811: »Leta 1811
ta 18 ga Maja preko dvem popoldne, ko je celo mesto gorelo sim pritekel domu iz
vpitjam, naglo ven cene boste vsi sgoreli, šli so ven in sam sim ostal, in se malo
pomudil. Hitim ven, ali ni bilo več mogoče, ker je že tudi use gorelo, pokleknem doli
in molim: Zdej vidim de mi celi svet ne more pomagat koker sam ti o Bog! In blo
mi je rečeno: »Zad sekej na Besenčanovo plat.« Nato rečem: Kako bom sekal ker
nimam sekire, in blo mi je zopet rečeno: Okrog se obrni in tako sim bil rešen.«
Podoba kaže golorokega moža, ki kleči v goreči hiši, med požarom v Kranju, ko
je zgorelo 27 hiš.
Na splošno tudi po pisavi lahko ugotovimo, da v 19. stol prehaja običaj votiranja
v roke preprostega slovenskega podeželskega človeka. Rokopis postaja okoren, črke
so neenakomerne, besede pisane nepravilno, ločila napačno postavljena.
Uporabljene so besede iz narečja. Viden je padec dekorativne in tehnične kulture,
ki jo kažejo votivne podobe 17. in 18. stol. še prav razločno tudi v pisavi. Crke
iz teh stoletij so lepo izrisane, bodisi na belih napisnih trakovih z elegantno privi-
hanimi robovi, bodisi da so v drugi pol. 18. stol. vkomponirane v bogato in domiselno
okrašenih rokokojskih ščitkih.
Pisava je seveda vseskozi slogovno pogojena, preprosto stroga v 17. stol., baročna
z različnimi okrasi v 18. stol. in kasneje v 19. stol. večinoma poševno ležeča.
e)	peti element votivne podobe je prostor, v katerem se pojavljajo votanti in
njihovi zaščitniki. Lahko je to soba, lahko odprta pokrajina, večinoma precej lokalno
določena. Ze v 17. stol. lahko na nekaterih votivnih podobah iz delavnice Jamškov
zapazimo presenetljivo verno naslikane gore v ozadju. Tako na podobi iz leta 1677,
ki predstavlja kmečko oblečeno klečečo ženo v pusti goli pokrajini, za katero se
dvigujejo vrhovi gorenjskih snežnikov. Izvežbano oko lahko prepozna brez težav
vrhove Storžiča, Kočne in na skrajni desni vrh Grintavca, kakor se nudijo pogledu
od Škofje Loke. Na drugi votivni podobi, prav tako iz cerkve sv. Andreja nad
Skofjo Loko, lahko označimo gorsko verigo v ozadju za močno podobno gorovju,
ki zapira obzorje okoli Škofje loke na zapadu. To zanimanje umetnika za svojo
okolico nas lahko v tem času preseneča, toda Jamski so sodobniki Valvazorja! V tem
primeru bi bilo gorovje na votivni podobi iz leta 1677 ena najstarejših približno
vernih podob Grintavcev.
Gorenjski lokalni kolorit lahko zasledujemo na votivnih podobah skozi vse 18. stol.,
saj se neprestano srečujemo z gorami v ozadju (Breg, Volbenk, Tunjice) ker smo
navajeni gledati alpski svet z očmi romantike, secesije in »tirolskega sloga«, so gore,
kakor sta jih videla 17. in 18. stol. na naših votivnih podobah, še posebej zanimive.
Rahle, fantastične čipke alpskih vrhov so v lepam nasprotju z masivnimi kubusi
hiš in figurami v ospredju.
Ta gorenjska značilnost gore, sneženi vrhovi v ozadju se ohranijo tudi v 19. stol.,
toda le ponekod. Tembolj presenetljive so zato v tem pogledu votivne podobe iz
srede in druge polovice stoletja, ki jih je izdelovala tako imenovana Selška Micka
v Selcah v Selški dolini. (Najdemo jih v Škofjeloškem muzeju, na Prtovču, Kropi,
817
po škofjeloškem hribovju. Klečeči votant na njenih podobah je namreč postavljen
v neki zelo abstrakten prostor, običajno je to pas tal s šopi olivne trave in za njim
modro nebo — in ničesar več. Prizorišče je reducirano na minimum, tako da učin-
kuje skoraj moreče sanjsko. Kljub malim formatom imamo vtis velikanskega praz-
nega prostora, v katerem kleči samcat in zgubljen prosilec. Ali je preprosta Selška
Micka likovno izrazila razpoloženje našega kmeta, ki se je v drugi polovici stoletja
znašel v tuji, kapitalistični stvarnosti?
§ Naročniki in mojstri
Naročniki prvih votivnih podob na Gorenjskem v 17. in 18. stol. so meščani in
mali plemiči prej kot kmetje. Predpostavljam, da je običaj k nam prišel iz
sosednjih, nemško govorečih alpskih krajev, kjer se votivne podobe začno v
velikem številu pojavljati po presledku v dobi reformacije po 1630. Pri nas
so se najprej oprijele družine in posamezniki iz višjih družbenih plasti, ki so
govorile nemško (trgovci, meščani, plemiči, podeželski velikaši) in šele za njimi
slede v 18. stol. polagoma kmetje, ki pa ta običaj ohranijo v 19. stol. še dolgo
potem, ko ga »boljši« ljudje že opustijo. Votivna podoba ima šele v 19. stol.
popolnoma kmečki in samouški značaj, prej pa ne. Nekatere delavnice, ki
izdelujejo votivne podobe v 17. in 18. stol., so bile v svojem merilu in okolju
prav kvalitetne, kot npr. delavnica Jamškov v Škofji Loki ali anonimni »kam-
niški mojster« v Tunjicah, Zakalu in Podvolovljeku. Enako mojstri votivnih
podob v okolici Škofje Loke (požarna podoba na Suhi 1753, požarna podoba
v Sopotnici 1698, mala votivna podoba pri sv. Volbenku 1795).
To, da nekdo votira — daruje zaobljubno podobo, je tudi znak določenega druž-
benega položaja, neke vrste potrditev blagostanja. Do takega zaključka pridemo
posebno pri prošnjih votivnih podobah, kjer vidimo prosilca, kako samozavestno
kleči v krogu svoje družine pred bahato kmečko hišo, okoli njega pa se gnete
domača živina. Slikano votivno podobo so si tudi v slučaju prestane bolezni
ali nesreče verjetno privoščili le imovitejši sloji, ne reveži. Pri vseh pobožnih
obrazcih in zagotovilih se namreč vsiljuje misel, da je pri naročilu votivne
podobe močno sodelovala želja videti sebe in svoje srečno preživele nezgode
v neki obliki, ki je bila v tistem času pač edino možna; na votivni podobi skupaj
s svojimi zaščitniki.
Vzporedno, ko kmetje votirajo vse več podob proti koncu 18. stol in dalje
v 19. stol., pa drugi stanovi ta običaj tudi že opuščajo, saj je vmes že doba
prosvetljenstva in janzenizma, ki nista bila naklonjena ne romanjem in seveda
tudi ne običaju votivnih podob. Konservativno zaostalo kmetstvo pa ostane
v 19. stol. tako edini naročnik in obenem tudi izvajalec votivnih podob do svoje
krize, o kateri je že bilo govora.
Kdo so bili mojstri, ki so slikali votivne podobe?
Med drugimi so bili v drugi polovici 17. stol. bratje Jamški'", ki so imeli svojo delav-
nico v Skofji Loki. Izdelovali so zlate oltarje, slikali' oltarne podobe. Odlikuje jih
izrazita lokalna domača poteza na daljnih odmevih alpskega manirizma in pobudah
umetnosti 17. stol.
V 18. stol. moramo iskati slikarje votivnih podob med podobarji, kakršen je bil
F. Anton Nierenberger (1712—1784) slikar v Višnji gori, ki pa je delal manjša
naročila tudi za Gorenjsko." Podeželski slikarji in rezbarji v okolici Kranja, Kam-
nika, v Skofji Loki in po odmaknjenih alpskih dolinah so se ukvarjali priložnostno
tudi s slikanjem votivnih podob.
Izrazito osebnost predstavlja zaenkrat še anonimni slikar, ki je med 1770 in 1796
naslikal vrsto votivnih podob za Tunjice, Zakal in Podvolovljek. Verjetno je, da je
delal v Kamniku. V krepki modelad j i figur spoznamo sorodne poteze, kot jih kaže
818
Fortunat Bergant — kmečko robati obrazi, krepka telesnost predmetov, vendar
nežne barve. Mogoče gre tu za slikarja iz Bergantovega kroga, če smemo primerjati
malo z velikim.
Gotovo je tudi Layerjeva delavnica v Kranju izdelala to ali ono votivno podobo,
gotovo pa ji je zelo blizu votivna podoba iz Tunjic 1811.
V 19. stol. vemo, da slika votivne podobe dolenjski PostP^ slikar in podobar v Sent-
rupertu. Z več podobami se je pojavil slikar pesnik, ki je 1850 slikar za Tunjice
in za Kokarje pri Mozirju, kmečko biedermeirsko označen.
Priložnostno je delal votivne podobe celo ljubljanski slikar Pavel Künl — ob priliki
požara v Novi Štifti pri Gornjem Gradu.
Matevž Langús je naslikal leta 1853 votivno podobo... »v sahvalo sa moje in moje
shene po dolgi bolesni supet sadobljeno sdravje v jesen 1853 sim to smamal in
daroval...« za cerkev v Kropi, vendar ni posegel po tradicionalni shemi votivne
podobe, ampak je naslikal Kristusovo glavo do prs in zadaj napisal citirani napis.
Nakazuje torej bodoči razvoj votivne podobe, ker se je verjetno zdela izobraženim
ljudem v tem času le preveč naivna v svoji tradicionalni obliki, z votantom in
nebeškimi osebami v istem prostoru.
Selška Micka*\ kmetica samouk iz Selc, je zadnja, ki v 19. stol. pred propadom
votivne podobe izdelala vrsto čudovitih votivnih podob na steklu in na lesu, malega
formata. Odlikuje je gotova, čista poteza in skrajna redukcija posameznosti. Njene
male podobe na steklu učinkujejo prav monumentalno.	_
OPOMBE
' Dr. Rud. Kriss: Volksrellgiose Opfergebrauche In Jugoslawien, Etnolog 1930/31, str. 88.
' Dr. Stane Mikuž: Ex voto, zaobljubne podobe po slovenskih romarskih cerkvah, obisk III,
št. 8—9, str. 140—141.
' Boris Orel: Slovenska božja pot in izvori njene ljudske umetnosti. Umetnost 1942 43, str. 78—86.
' Fr. Stele, Politični okraj Kamnik, topografija.
5 Freske v kupoli in obokih romarske cerkve na Veseli gori pri Sentrupertu je dal iz zaob-
ljube slikati Filip pl. Grebbin leta 1760. Glej: Ivan Steklasa, Zgodovina župnije Sent Rupert
na Dolenjskem, Ljubljana 1913, str. 200, 201.
« Lenz Kriss Retenbeck: Das Votiv bild, München 1961, str. 84.
' Ante Gaber: Kaj pripovedujejo stare slov. podobice, Obisk, leto III, št. 5, 6, str. 81.
' Najstarejša znana votivna podoba na Slovenskem se nahaja v Kokarjih pri Mozirju. Nasli-
kana je bila leta 1599 po originalu iz 1450 60. Glej A. Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska,
Maribor 1903, str. 68.
' Za 16. stol. vemo, da so delali v naših deželah večinoma severnoitalijanski kamnoseki. E. Cevc,
Feichtingerjev nagrobnik v Stari Loki, Loški razgledi 1962, str. 107.
" O delavnici Jamškov glej: Milan Zeleznik, O rezbarstvr 17. stol. na Slovenskem. Gradivo za
drugi simpozij um. zgod. v Slovenj Gradcu 1961, Problem renesanse na Slovenskem.
" Nierenberger Franc Anton, slikar v Višnji gori. Glej SBL, str. 201.
" Anton Posti, slikar in podobar v Sentrupertu, glej Steska, Slovenski slikarji, str. 117.
" Marija Pavlič, Blaževčeva Micka iz Selc 1821—1891. Glej Janez Dolenc, O ljudskih umetnikih
v Selški in Poljanski dolini. Slovenski Etnograf, str. 184, leto 1951.
819
Dimenzije Borovih Daljav
Janez Dokler
Tudi površen bralec Borovega romana Daljave mora opaziti, da v njem obstaja
določena nejasnost o stališču pripovedovalca. Bor začne svojo pripoved narav-
nost konvencionalno: »Bil je lep dan, vendar v lepoti tega dne je bilo nekaj
posebnega. V njem je bila smrt, kajti Blaž Oblak, knjigovodja podjetja lesnih
izdelkov 29. november, je umiral...« Sledi dobra stran teksta, ki objektivno
poroča o stanju omenjenega Blaža Oblaka. Ta tekst jasno razodeva, da za nje-
govo »objektivnostjo« stoji pisatelj kot pripovedovalec v najbolj klasičnem
smislu. Stilna analiza kratkega poročila o Blaževi agoniji, kakršna se kaže
navzven, bi v pripovedovalčevem odnosu do pripovedovanega zlahka odkrila
tudi smiselno razporejene poudarke, ki tega klasičnega »objektivnega« pripo-
vedovalca družijo in celo enačijo s pripovedovalcem celotne zgodbe, z Blažem
Oblakom samim. Pisatelj zaključi svoje poročilo o Blažu takole: »Obrnil se je
proti zidu in se ni več ganil, le njegov kazalec je pisal, pisal —«
Sodeč po takem uvodu je seveda upravičeno pričakovanje, da bodo Daljave
odkrila samoizpoved Blaža Oblaka. Kakršna koli bi že bila pripovedna kompo-
zicija take izpovedi v prvi osebi — v vsakem primeru bi bila lahko sprejem-
ljiva že zaradi vere — utemeljene ali ne — da se v zavesti umirajočega z izredno
intenzivnostjo ponavlja vse njegovo življenje. Vsekakor je umirajoči, ki komaj
še kaže znake življenja, ki nikoli več ne bo spregovoril, ki samo še s prosto
piše v »večno knjigo minljivosti« — za pisatelja vabljiv pripovedni medij
ravno zato, ker se vsa stvarnost, kolikor se v delu pojavlja, pojavlja v čisto
določenem odnosu. Po zastavljenem konceptu bi bil to odnos med pripovedo-
valcem Blažem in stvarnostjo. Z drugimi besedami: kolikor se v delu pojavlja
stvarnost, je to lahko samo stvarnost, kakršno vidi Blaž. Pisatelj v takih pri-
merih — z določenimi pridržki ali brez njih — stoji za svojim posrednikom.
Ce torej govorimo o nejasnosti glede stališča pripovedovalca Daljav, morajo
za to obstajati tehtni razlogi, ki — če obstajajo — Borovemu romanu nikakor
ne morejo biti v prid.
Taki razlogi tudi res obstajajo, in najdemo jih že kar na začetku Blaževe izpo-
vedi. Po kratki meditaciji o življenju in smrti si Blaž Oblak programsko določi
zorni kot, pod katerim bo opazoval svoje življenje, da bi ga — s prstom v
zrak — zapisoval v »večno knjigo minljivosti«. Pravi namreč sledeče: »Obiti
moram sam sebe z vseh strani, in ko bo moj obraz najbolj viden, se ustavim.
Najbolj viden pa bo, ko bo moja želja, da bi bil večji kot sem, najmanjša«. Ko
torej načelno reši vprašanje stališča, si z njega znova postavi vprašanje o
bivanju: »Kaj je bivanje? Ali je milost ali prekletstvo? Ali je misel ali dejanje?
Ali je vse ali nič?« Vse kaže, da se bo zdaj lahko v miru predal reševanju tega
820
vprašanja in sicer tako: »Ostal bom na tem mestu, kjer sem, in si ogledoval
svoj obraz.« Vendar pa nastopi še nekaj tehničnih težav: »Glavo bom predel
tako, da mi ne bo ležala preveč postrani. Pa tudi noge moram predeti. Odeja
je težka. Pretežka. Pa saj ni, le noge si ne znajo poiskati primernega prostora
pod njo. To je vse. Vse, kar me ovira pri mojem videnju.« Vendar pa je to še
vedno le ovinek ali zadnja vzpetina pred absolutnim razgledom, zakaj subjekt
tega videnja še ni prav določen. Pisatelj se očitno trudi, da bi mu dal razsežnost,
ki bi ustrezala snovi. Subjekt videnja po njegovem ne more biti preprosto Blaž
Oblak, utesnjen v meje svoje »navadne« zavesti, ker kot tak očitno ne bi mogel
odgovoriti na vprašanje, kaj je bivanje. Zato se mora vprašati tudi po tem, kaj
pravzaprav vidi. Končno se pojasni tudi to: »Vidim sebe in tebe. Koga? Tebe,
ki vodiš moj kazalec in pišeš to zgodbo v večno knjigo minljivosti«.
Kdo je ta drugi. Bor sicer ne pove izrecno, vendar pa tudi ne skriva, da gre za
neki alter ego, ki se v življenju ne more dosledno razviti in izraziti, v agoniji
pa nastopa kot višja stopnja objektivnosti, kot razsodnik. Ta višja objektivnost
razodene svojo naravo že nekoliko poprej in sicer tako, da se legitimira kot
stremljenje k lepoti. Blaž namreč takole meditira: »Rodil sem se, da bi umrl,
in umiram, ker sem se rodil. Vmes je bilo življenje in tale človek, ki me tako
začudeno gleda, je del tega življenja, čez mero polnega drugih življenj. Pre-
pričati ga moram, da je bolje, če odide. Konec v družbi vsakdanjih obrazov ni
lep. Rad hi videl lepoto. In če se ne motim, mi ravno njegov hrbet zaslanja
pogled proti nji. (...) A lepf*ta kje je? Za njegovim hrbtom vidim že drug
obraz, nič manj vsakdanji, kakor je bil obraz, ki se je umaknil.«
A naj bo že končno cilj stremljenj tega boljšega Jaza tak ali drugačen —
dejstvo je, da ga je Bor postavil za pripovednika Blaževe zgodbe, da ga je pri
tem osvobodil zemeljske teže, se pravi Blaževe subjektivno omejene zavesti,
in mu s tem odprl vrata nekega izjemnega pristopa k resnici njegovega bivanja.
»Blaž Oblak (pa) je (bil) v območju veliko prostornejših razsežnosti, kot jih
ima vsakdanja zavest...« (str. 127). Odslej poteka reševanje vprašanja o naravi
bivanja in nebivanja nemoteno. Seveda če izvzamemo znamenito cirkularko,
ki pod oknom umirajočega Blaža Oblaka žaga polena. To je sicer neprijetno,
a le za umirajočega. Za pisatelje je udobno — čeprav vse prej kot učinkovito
pomagalo — s katerim po tako imenovani asociacijski metodi »žaga« pripo-
vedno snov.
Pripovedovalec bi bil torej v tem smislu določen. Toda ko se razkrije kot višja
objektivnost in stremljenje po lepoti, se nujno pojavi vprašanje njegovega
odnosa do avtorja in obratno. Po nekaterih znakih, o katerih bo še govora,
bi lahko takoj sklepali, da je Bor najprej uvedel pripovedovalca kot posred-
nika med seboj in stvarnostjo, potem pa ga je po opisanem postopku likvidiral
in se kot višja objektivnost in stremljenje po lepoti sam postavil na njegovo
mesto.
A vzemimo, da je Blaž Oblak res posrednik. Oglejmo si njega samega in nje-
govo nenavadno navado, brez katere bi bili prikrajšani za njegovo izpoved,
namreč navado, da piše s prstom po zraku. Na strani 55 nam Blaž sam zaupa,
kako je s to stvarjo. Najprej opiše konflikt s svojim značajskim antipodom
Mirkom ta se je bil ravno potrudil z vsemi sredstvi dokazati Blaževo inte-
lektualno in moralno inferiornost nato pa nadaljuje:
»Spet sem bil tak pred njim kakor po navadi: malo manjši kot sem bil
v resnici. Ne da bi si vedel pomoči, sem se mu prepustil kakor jadro
v vetru, ki nima dovolj moči, da bi ga gnal naprej, a je ima dovolj, da ga
821
vznemirja. Začel sem pisati s prstom po zraku. To je bila že od otroških
let moja navada. Ko sem tuhtal v trenutkih zamišljenosti, sem pisal v
zrak s kazalcem desne roke. Kadar me je pri tem zalotila mama, se je
nasmehnila in rekla: ,Ti pa marsikaj zaupaš zraku, česar meni nočeš'...«
Skupaj s predhodno situacijo je to opis frustracijskega stereotipa in kaže na to,
da je agonija — če že ne vrata k višji vrednosti o bivanju —■ Blažu odprla vsaj
nekaj takega, kot je učbenik globinske psihologije. V vsakem primeru je ta psi-
hološki podatek dovolj zanimiv in važen, da se ob njem začnemo podrobneje
zanimati za to dimenzijo Blaževe osebnosti. Seveda hitro spoznamo, da tu ni
nobenega naključja, da so z naravnost znanstveno natančnostjo pojasnjene vse
vzročne zveze. '
Blaž se v svoji pripovedi, razen na omenjenem mestu, še dvakrat dotakne svojih
otroških let. Obakrat se mu spomin na ta leta vsili po asociaciji. Prvič (str. 25,
26, 27) je to asociacija na prispodobo, ki jo izreče Mirko:
Mirko: »Po vojni boste morali vso to deželo, če jo dobite, vzeti v roke, da
ne bo kakor bogec v šolski sobi, kadar otroci odidejo...«
Blaž: »Bogec v šolski sobi, kadar otroci odidejo? O, ali še ni minila tista
neskončna ura? Stal sem v šolski sobi, kamor me je zaprl učitelj, ker sem
bil med poukom nemiren ...«
Sledi dvç strani dolg opis dogodka v šolskem zaporu. Ta vrinek iz otroških
let se zdi na prvi pogled povsem odveč že glede na prisiljenost asociacijske
zveze v situaciji, ko oba junaka nastavljata peklenski stroj v kino sredi oku-
piranega kraja. Vendar pa si je vredno zapomniti, da je Blaževa asociacija
nastala ob Mirku, to pa v odnosu do čustvenega in pravzaprav neodločnega
Blaža nastopa kot odločujoča avtoriteta, kakršna je v otroških letih lahko
učitelj ali pa še prej oče. V takšni zvezi dobi ekskurz v otroška leta pomen kot
primer tipične reakcije na avtoriteto in nas lahko zanima, kakšna je ta reakcija.
Blaž v šolskem zaporu predvsem poudarja svojo nemoč. Avtoriteta ga dobe-
sedno ohromi: glava mu pade na prsi, misli izginejo, roke komaj drže knjigo,
niso pa je sposobne odpreti in podobno.
Opis tega psihološkega fenomena pa deluje nenavadno vsaj deloma tudi zato,
ker v tekstu prehiteva razlago. To najdemo šele v drugem Blaževem izletu v
otroška leta na 52. in sledečih straneh. Tudi tu je prehod videti nasilen, brez
prave zveze. Blaž namreč poroča o razgovoru med njim in Mirkom v trenutku,
ko se ta pripravlja na pobeg iz partizanskega zapora:
»,Kaj misliš ti o pravici?' — me je nenadoma vprašal. ,Od kod ima svojo
moč? Ali od slabosti človeka, ki se ji podreja, ali od moči človeka, ki si
človeka podreja z njo?'
Gladil si je neobrito brado in visoko privzdignil levo oko. Zdelo se mi je,
da me tudi gleda samo z levim očesom.
Samo z levim očesom?
,Trgovina z zlatnino in nakitom'. Tako je pisalo nad trgovino, pred katero
sva se ustavila z mojo mamo ...«
Ta presenetljivi obrat se pojasni šele sedem strani pozneje, na strani 52, ob
koncu drugega ekskurza v otroška leta, ko zvemo za smrt Blaževega očeta. Ta
se nekaj trenutkov pred smrtjo — po poklicu je podeželski advokat — poslovi
822
od svoje advokature. Tu je zanimiv samo zadnji stavek z Blaževim komen-
tarjem »...Kar pa zadeva moj glas, glas — pri tem se je obrnil proti mami
in pokazal z levim očesom — samo z levim, desno je ostalo negibno, kar je
učinkovalo grozljivo — proti meni ter ponovil: — Moj glas ...« itd. Spet imamo
torej opraviti z asociacijo po podobnosti, ki sicer za silo pojasni nasilni obrat,
kljub temu pa ves ta odlomek z očetovo smrtjo obvisi nekako v zraku in pred
pozornega bralca nujno postavi vprašanje, zakaj je pravzaprav potreben, ko
s tokom pripovedi očitno nima organske zveze, temveč jo prekinja na najbolj
nemogočem mestu.
Po logiki aprioristične teze — tudi Bor jo očitno pozna — da je slučaj sicer
pogost v življenju, ni pa dovoljen v solidni literaturi, nimamo daleč do sklepa,
da ta odlomek bržkone podobno kot prejšnji razsvetljuje temne globine Blaževe
duševnosti. Vsebinska analiza ta sklep več kot potrdi, zakaj Boru se je tu
posrečilo, da je na manj kot sedmih straneh opisal brezhiben primer tako ime-
novanega Edipovega kompleksa vključno z umorom očeta:
1.	Blaž pred omenjeno trgovino z zlatnino in nakitom postavi materi vprašanje,
»... ki je prizadevalo njeno žensko občutljivost.« (str. 46)
2.	Mati ugodi neizrečeni, v vprašanju obseženi prošnji, da bi si uredila zuna-
njost po sinovem okusu, hkrati pa s smehljajem razodene, da v zakonu ni
srečna: »Zamišljeni smehljaj takih ust je priča, da jih je nekdo ogoljufal za
nekaj, kar je lepo, a da mu tega ne zamerijo, ker je bil tudi sam ogoljufan za
isto stvar.« (str. 47)
3.	Trenutek pozneje dobi otrok napad ljubosumnosti na komija, ki materi
streže: »Misel, da bi se je utegnil dotakniti, mi je bila tako zoprna, da mi je
postajalo slabo. To je opazila tudi mama.« (str. 48)
4.	Tudi oče odločno kaže znake ljubosumnosti na sina: »Bil sem večkrat bolan
in mama je presedela marsikatero noč ob meni... Kadar sem bil bolan, je
oče imel obraz človeka, ki se mu godi krivica, pa nima možnosti, da bi to
naglas povedal.«
5.	Sin opaža očetovo nepozornost do matere in ga zato sovraži: »Iz tega razloga
sem se odločil, da ne bom šel študirat prava. Misel, da bi mu lahko postal
preveč podoben, mi je bila tako zoprna, da sem se tega v sebi sramoval.«
(str. 49)
6.	Sledi neizbežni konflikt. Očeta v prepiru s sinom zadene kap in sin si hladno-
krvno naprti krivdo: »Zakaj me tako gleda? Kakor da sem jaz odgovoren za
njegovo smrt. Pa saj tudi sem. On za moje življenje, jaz za njegovo smrt.«
(str. 51)
Opisana dva odlomka, čeprav se zdita nasilno vključena v Blaževo pripoved in
nista organsko zrasla z dogajanjem — kot sicer še marsikaj ne — sta vendarle
zelo važna za razumevanje gradnje romana. Igra odnosov med Blažem in
Mirkom in obeh do obeh ženskih likov — Saše in Amalije — je pravzaprav
eno samo variiranje odnosov, kakršne opazujemo v družini Blaževih staršev.
Bilo bi zanimivo prešteti, kolikokrat v romanu Mirko s svojim avtoritativnim
nastopom paralizira Blaževe akcije in koliko ter kje Blaževe reakcije odstopajo
od tipičnih, pogojenih v njegovi psihiki, kakor si jo v smislu obeh obravnavanih
odlomkov zamišlja avtor. Zlasti obzir do bralcev nam narekuje, da tega ne
izvedemo. Razen tega pa bi se sicer že tu morali ukvarjati z manj preprosto
Mirkovo psihiko, kar pa bomo storili pozneje.
Poglavitno vprašanje, ki nas tu zanima v zvezi z odnosom med avtorjem in
pripovedovalcem, je vprašanje, kakšna je vednost pisateljevega pripovednega
823
medija. Do sedaj smo ugotovili, da se Blažu v agoniji resnica njegovega bivanja
odkriva predvsem kot pogojenost njegovih odločitev in končno tudi njegove
usode od psihične travme iz otroških let. Ta pa seveda ne določa samo Blaže-
vega odnosa do Mirka, temveč tudi do obeh ženskih oseb romana, do Saše in
Amalije. Tudi tu je model odnosov mutatis mutandis že dan v družinskem tri-
kotniku, kakršnega poznamo iz Blaževih otroških let. Bor na tej zvezi vseskozi
insistira, saj Mirko v odnosu do obeh žensk nastopa kot legalni seksualni
partner. Blaž mu kot po nekem nemem dogovoru odstopa prednost, medtem
ko njegova ljubezen, zlasti do Amalije, limitira k platoničnemu »sinovskemu«
odnosu. A celo ko gre za nekoliko »lahko« Sašo, Bor ne pozabi namigniti takoj
spočetka, da je Blažev erotični ideal njegova mati. S te plati dobi svoje pojas-
nilo celo tak detajl, kakršen je tisti napis »Trgovina z zlatnino in nakitom«,
s katerim po nenavadnem obratu uvede »edipovsko« zgodbo. Saša je bila namreč
»... Sijajen izdelek narave. Kakor rojena za velike briljantne ogrlice, brušene
posebej za njo...« (str. 33) A ta detajl je brez pomena spričo izrecne Blaževe
razlage Sašinega odnosa do njega: »Razen tega pa me Saša nikoli ni resnično
ljubila. Dajala mi je samo sebe, ne da bi imela od tega kaj več kot občutek, da
mi je napravila veselje. Nisem ji bil potreben, a ker je vedela, da je ona po-
trebna meni, se mi je ponudila sama, češ vzemi me in ne sprašuj, zakaj se ti
dajem...« (str. 251) In da ne bi bilo nobenega dvoma o naravi tega odnosa,
Blaž, (oziroma Bor) vztraja pri pojasnjevanju do konca. Z nekoliko posiljenô
pritegnitvijo zgodbe o svetopisemski Tamari namreč pojasni, da se mu je Saša
dala le zaradi nazornega pouka o tem, da je »Mali paradiž (je) več vreden, če
sta Adam in Eva skupaj.« (str. 255) Gre skratka za to, da ga je s svojim da-
janjem same sebe materinsko odvračala od posnemanja Tamarinega svetopisem-
skega ženina Onana.
Se toliko bolj je z omenjenim psihičnim kompleksom določen Blažev odnos do
Amalije. Ta odnos označi Mirko kot Blažev splošni odnos do ljubezni in do
ženske, »... ki želiš, da bi jo vzel v naročje, ne da bi se je dotaknil.« (str. 115)
Toda Blaž sam je izrecnejši. Tako se na primer sprašuje, čemu je Amalijo
sploh predstavil Mirku, zakaj »Ze prvi večer sta me pustila in šla plesat na
Nebotičnik ...« (str. 84) Takoj nato pa razlaga, da je on sam ni imel rad kot
žensko, »... ampak kot misel o ženski« in — po nekaj besednih obratih že
govori, da mu je bila »misel na misel o misli.« Nadalje trdi, da ji je »ponujal
vse, pa se je samo smehljala, kakor da ji ponujam otroško piščalko, s katero
ni vedela kaj početi«, (str. 131) V glasu, s katerim je govoril o Amaliji, »... je
bilo nekaj, kar je spominjalo na otroški jok in pravljico obenem.« (str. 132)
Tudi tu je nemogoče našteti vse primere stereotipnega ponavljanja danega
modela odnosov, ki gre neverjetno daleč. Ce namreč dobro pregledamo situacijo
okoli Mirkove usmrtitve, moramo ugotoviti, da je do nje prišlo v trenutku, ko
so v njem prevladale tiste subjektivne težnje, ki bi ga objektivno morale pri-
vesti na partizansko stran. V trenutku pred zajetjem je namreč v napadu svete
jeze nad njihovim zločinom postrelil skupino svojih belogardističnih pajdašev.
Na Blaževo skupino, ki ga je zajela, je streljal v prepričanju, da ima opravka
z belogardisti. Za njegovo smrt sta v nekem smislu kriva Blaž in Amalija —
zlasti ta bi ga bila lahko rešila — in tako v docela drugačnih okoliščinah Mirko
na določen način ponavlja smrt Blaževega očeta. Vendar je zaradi številnih
posredovanj podobnost tako oddaljena, da na njej nima smisla vztrajati. Ne-
dvomno pa je dejstvo, — in to bi predvsem radi poudarili — da je v kontekstu
romana Mirkova usmrtitev neposredna posledica Amalijine ljubosumnosti na
Sašo, torej posledica neke čisto zasebne zadeve, ki so jo med seboj imeli štirje
824
prizadeti junaki. Tako tudi v tem etično občutljivem detajlu kot izvrševalec
objektivne pravice nastopa zgodovinsko irelevanten psihološki moment. Zato
Mirko lahko sprejme svojo smrt samo pogojno kot kazen. V prvi vrsti jo
namreč doživlja kot osebni obračun z Amalijo: »Zdaj sva si bot. Kako pravično
je pravzaprav življenje, kadar mu pustiš, da si samo deli pravico ... Šolarji,
ki bodo hodili tod mimo, se bodo še nekaj časa menili o njem, ki jim je šolo
in domove požgal, in bodo imeli občutek^ da je življenje pravično, ker ga je
spravilo sem pred ta zid in kaznovalo. Pustimo jim ta občutek. Naj gredo z
njim v življenje, da jim bo življenje prijetnejše, ker bodo verjeli, da je pra-
vično. In navsezadnje tudi je. Moj primer to dokazuje.«
Seveda je v takem kontekstu odveč poudarjati, da se po tem postopku krivec
spremeni v tragično žrtev in bralec njegovo smrt nujno tako tudi doživlja.
»Pravično življenje« je lahko pravično samo »navsezadnje« — s posredovanjem
zgodovinsko irelevantnih faktorjev, v tem primeru s posredovanjem nespora-
zuma, ki ga hote povzroči ženska ljubosumnost. Iz takih in podobnih psiho-
loških nagibov pa v Daljavah logično poteka sleherna akcija ali pa se vsaj
ob vsaki akciji namiguje na pogojenost od takih motivov. Kolikor torej razi-
skujemo védnost pripovedovalca in vpliv te védnosti na zgradbo pripovedi, ne
moremo mimo ugotovitve, da se Blaževi vsakdanji zavesti, v »območju veliko
prostornejših razsežnosti, kot jih ima zavest«, resnica bivanja, po kateri se
sprašuje, kaže predvsem kot »resnica« psihologije.
Ta ugotovitev je zlasti zanimiva zato, ker gre za »bivanje« v času usodnih
zgodovinskih in družbenih dilem in bi lahko pričakovali, da jih bomo tudi v
psihiki junakov srečevali kot osrednje probleme. Toda v tem smislu Daljave
sploh niso roman o NOB. Antagonista Blaž in Mirko, kakor se kažeta Blaževemu
»videnju,« sta — če govorimo v sedanji politični terminologiji — v bistvu
neangažirana, sta izven antagonističnih blokov.
Kar zadeva Mirka, se izrecno ogradi od obeh strani in si skuša ustanoviti »tretjo
domovino«. Pri tem ga objektivna situacija potisne med belogardiste, a to ga (v
romanu seveda) moralno ne obvezuje. Vezan bi bil šele v trenutku, ko bi se
njegovi nameni in cilji izkazali kot objektivno identični ali vsaj močno sorodni
z nameni belogardistov. Toda pripovedovalec Daljav v »območju veliko prostor-
nejših razsežnosti, kot jih ima vsakdanja zavest,« sploh ne razmišlja o tem,
kakšen utegne biti odnos med pobudami in cilji posameznika ter nameni zgo-
dovinsko določene skupnosti, ki se ji posameznik pridruži. Tudi »resnica« Mir-
kovega bivanja ni zgodovinska, temveč je predvsem psihološka. V »Daljavah«
ne samo da ni eksplicitne moralne sodbe nad njim in njegovimi dejanji; v
moralnem prostoru, v katerem se giblje bralec romana, takšna sodba ni niti
implicirana; je preprosto nemogoča kljub drugačnemu videzu, ki ga povzročajo
delne obsodbe s strani Blaža, Amalije, njene hčerke Nede, Saše in Kraševca.
A oglejmo si najprej Mirkovo psihološko »dimenzijo«. Rekli smo že, da je
njegova psihika manj preprosta kot Blaževa, in to se sklada z ugotovitvami
dosedanjih kritikov »Daljav«, ki vidijo v Mirku literarno uspelejšega junaka,
dasiravno se zdi, da mu je avtor odmeril manj pozornosti. V tem je določeno
protislovje, ki pa se ga da razvozljati prav z ugotovitvijo, da je psihološka
shema, po kateri je zasnovan, mnogo preprostejša. Lahko rečemo tudi tako,
da je manj skrbno skonstruirana, zato se zdi v svojih akcijah bolj spontan,
čeprav ni nič bolj svoboden glede na osnovno psihološko določilo.
Mirko je po tem določilu preprosto sadist po naravi. Kot takega ga razkriva
že prvi podatek o njem: »Mirko je bral knjige o trpljenju svetnikov malo preden
je izbruhnila vojna. Takrat pa jih je odložil in sklenil, da bo poslej trpel sam.
825
Vsak dan je posedal z menoj v mrliški veži na Žalah, kamor sva hodila, da bi
bila varna, in mi razlagal, da je zdaj čas.« (str. 11.) Seveda Blaž takoj ugotovi,
da tu nekaj ni v redu: »Kadar je on govoril o trpljenju kot o nečem, kar lahko
razum secira in analizira, pa se mi je zdelo, da ima kaj malo sočutja.« (str. 11.)
Po tem, kar pozneje zvemo o njegovi premočrtni naravi, se še ta uvodni podatek
o k sebi obrnjenem sadizmu zdi neverjeten. Vsekakor se Bor ne trudi preveč,
da bi nas prepričal o njegovi zapletenosti, zakaj že dve strani naprej postane
stvar docela jasna celo Mirku samemu. Kot vodja partizanske minerske skupine
takole meditira: »Misel, da sem le člen v verigi zla, je takšna, da me ne veseli.
Imam občutek, da delam zlo zaradi zla, ne pa zato, ker ga moram delati, čeprav
vem, da ni tako.« (str. 13.) A to je samo trenuten dvom; že »Opolnoči, ko se je
v dolini oglasil zvon, si je prižgal cigareto in rekel: ,Slišiš? To je glas iz Judeje.
Mir ljudem na zemlji. V resnici pa prinaša ta glas v ljudi nemir, ker terja od
njih preveč. Biti človek pomeni biti več kot človek. To je bistvo Kristusovega
nauka. Zato sem zapustil Kristusa. Človek mora biti človek, ne manj ne več.'«
(Str. 13.) Biti človek in nič več pomeni tu biti v skladu s svojo naravo. Od
tu naprej je Mirko dosledno v skladu s svojo »naravo«; po avtorjevi nepaz-
ljivosti tudi v tistih delih pripovedi, ki segajo v predvojni čas, ko si Mirko
še ni bil na jasnem o svoji »naravi«, ko še ni »zapustil Kristusa«, temveč je
vneto prebiral knjige o trpljenju svetnikov.
Ta »kuriozum« intelektualca, ki v mrliški veži na Žalah razpravlja o prebranih
martirijih, se izkaže kot pisateljski spodrsljaj že, če ga vzporedimo z Mirkom —
ljubimcem, ki je vseskozi določen s svojo sadistično naravo. Mirko jo sam
nedvoumno razkrije, ko po pobegu iz partizanskega zapora na poti k Amaliji
razmišlja, zakaj ji je »ubil srce«: »In ubil na tak način, kot se to redko kdaj
zgodi. Se zdaj mu ni bilo jasno, zakaj je to storil, a resnica je bila, da je storil.
Ne moč, ki jo je imel nad njo, hotenje, da bi se ona tej moči podredila z veliko
in brezpogojno radostjo, to je bilo pravi vzrok... Hladno premišljeno jo je
mučil zaradi njenih žalostnih oči, s katerimi mu je vračala, kar ji je dajal.
Sama pa mu je dajala vse, kar je imela, večkrat čez mero, a nikoli s tistim
izrazom sreče, ki jo je mogoče čutila, pa mu je ni kazala.« (Str. 71.)
Vsaj mimogrede, da se nekoliko razsvetli za potek zgodbe važni ljubezen-
ski trikotnik Blaž — Amalija — Mirko, je treba opozoriti na to, da si po
avtorjevi zamisli Amalija in Mirko seksualno ustrezata kot psihološka antipoda.
Amalija je mazohist. In spet — spričo avtorjevih konsekventnih izpeljav —
o tem ne more biti nobenega dvoma. Po Mirkovem obisku, ki se je »omejil«
na nekaj banalnih surovosti v besedah in grobo klofuto, Amalija nenavadno
poetično podoživlja vso zadevo: »Da, prišel je kot vlomilec in odšel kot bog.
Bog zla. Se pravi demon. In vendarle ne bo nikoli odpustila svoji nečimrnosti,
da se ni znala potuhniti pred njegovo in počakati, da zmelje s svojim telesom
njeno telo.« Ko pa se ji v dovolj nenavadnih okoliščinah kmalu ponudi pri-
ložnost za »zmletje« telesa, teče med njima takle dialog: »...Bi rada, da se
me loti otožnost? / Ne. / Potem jo pa preženi. / S čim? / Saj veš. / Ah. / Daj,
lezi sèm. / Saj se že dani. Veliki voz je že čisto nizko. / Ti pa še nisi. / Ah, nikar.
Boli me. / Saj želiš, da bi te bolelo? / Ja, želim. / Je že dovolj hudo? / Ne,
še ni. / Pa zdaj? / Ja, ja zdaj. Ah, Mirko.« (Str. 155/156.)
Tako doživi zli princip (»Bog zla. Se pravi demon.«) svojo pozitivno izpolnitev
v ljubezni. Ko se tej ljubezenski izpolnitvi odreče, ga doleti smrt, čeprav bi se
glede na — recimo zgodovinsko — situacijo našli razlogi za njegovo življenje.
Moramo se namreč spomniti, da je Amalija Mirka že rešila pred strelom, ko za
to ni imela nobenega prepričljivega argumenta, in da ga v usodnem trenutku
826
zapusti, čeprav bi mu lahko ohranila življenje. Zapusti pa ga zato, ker se je v
nepravem trenutku spogledoval s plavimi lasmi.njene tekmice. Pri tem ji je
prav malo mar, da je pravkar »izdelal« cel kup belogardističnih mrličev.
A s tem »izdelovanjem« mrličev smo se že dotaknili drugega vprašanja, namreč
uresničevanja Mirkove »narave« v razmerah NOB.
Najprej se moramo ukvarjati z dogodkom, ki je tako rekoč v jedru zgodbe. Gre
za Mirkovo in Blaževo diverzantsko akcijo: v kinematografu, kjer naj bi bila
zvečer predstava za fašiste, postavljata peklenski stroj. Mirko se v napeti situ-
aciji sadistično poigrava ter hkrati izdaja vsaj svojo indiferentnost do atentata
kot moralnega problema v — lahko bi rekli — »občečloveškem« smislu: »Uni-
čenje, ki ga pripravljava drugim ljudem — kaj misliš ti o tem? Ti je misel na
to, da bodo nocoj ob 6.30 frčale po tej dvorani obisti in jetra fašističnih hier-
arhov, v zadovoljstvo? Nikjer ne stoji zapisano, da ni med njimi tudi kakšen
tak, ki so ga privlekli medse kakor jaz tebe v ta usmrajeni kinematograf.«
(Str. 24.)
Položaj je zanimiv, ker je iz konteksta jasno, da Mirka vsa zadeva izredno
veseli. (»Ves je sijal od notranje radosti«.) Motivi za to »notranjo radost« pa so
več kot dvomljivi, zlasti še, ko Mirko postavi vprašanje tistih, »ki so jih (faši-
stični hierarhi) privlekli medse« kot on Blaža, in se tako v principu izenači s
fašističnimi hierarhi, Blaža pa v nekem smislu z njihovimi pasivnimi žrtvami.
Tako se moramo prav na tem občutljivem mestu vprašati, v imenu kakšnega
principa je možna taka izenačitev, ki na ravni psihologije zanikuje vrednost
usodne zgodovinske dileme kot moralnega kriterija, po katerem v danem tre-
nutku pred antentatom med Blažem in Mirkom objektivno gledano ni razlike.
Sele v luči posledic antentata, ki namesto fašistov prizadene šolske otroke, in v
zvezi z Mirkovo »notranjo radostjo« ter vestnostjo ali nevestnostjo njegovih
poizvedb se namreč odpira resnična moralna problematika. A tu nas zanima
omenjeno vprašanje Mirkovega izenačevanja, zakaj odgovor na to vprašanje nas
utegne privesti do kompozicijskega jedra Borove zamisli Daljav.
Tudi tokrat do odgovora nimamo daleč. Najdemo ga v tekstu, prvič že nepo-
sredno pred opisom akcije v kinu. Mirko in Blaž se v zgodnjem zimskem jutru
prav zanimivo pogovarjata o pomladi in zimi, življenju in smrti in o ledu, o
katerem pravi Mirko, da ga je v njem toliko, da se lahko drsa: »Vsako noč se
drsam po ledu, ki je v meni.« To »drsanje« mu po njegovih besedah povzroča
nespečnost, ki jo njegovi fantje občudujejo. Sledi Mirkovo vprašanje o številu
njegovih fantov in tekst, ki si ga je vredno ogledati v celoti:
Mirko: »Tri. Pa bosta kmalu samo dva.«
»Dva?«
»Ti in še eden.«
»Pa druga dva?«
»Druga dva bosta padla.«
Ves sem vztrepetal, kajti to je povedal tako, da sem mu brez pridržka
verjel. Mirko se je ozrl vame:
»Te je strah? Tudi mene je. Pred tem, kar je v meni? In veš, kaj je
v meni?«
Nisem mu odgovoril. Tudi on je obmolknil. Strmela sva nekaj časa v
dolino, ki jo je polagoma oblival prvi jutranji svit. Izza gora se je posve-
tilo. Ena od njih je bil kot Fudžijama. To mi je prišlo na misel, a še
predno sem izrekel, me je Mirko prehitel.
827
»Fudžijama.«
Spet mi je bilo tesno. Kako je mogel vedeti, kaj mislim?
Stala sva in gledala, a vsak po svoje. Jaz obsijan od jutranjega sonca, on
še ves v temi. Mirko je to opazil in se nasmehnil:
»Simbolično.«
»Kaj je simbolično?«
»Saj vidiš, jaz sem v temi, ti na soncu. Med nama pa je meja, ki loči luč
od teme.« (Str. 17.)
Prvo, kar v tem tekstu pritegne pozornost, so iracionalne poteze Mirkove oseb-
nosti, ki jih pripovedovalec podčrtuje s svojim strahom. Mirko samozavestno
prerokuje smrt in se celo sam zgrozi pred tem Nekaj, kar je v njem. Ob vpra-
šanju, kaj naj bi to bilo, se Blažu utrne misel na japonski ognjenik, Mirko pa
telepatsko prestreže in izreče Blaževo misel. Končno Blažu razkrije še simbo-
lični pomen stanja na soncu oziroma v senci: med obema je meja, ki loči luč od
teme. Za razumevanje zastavljenega vprašanja pa je zanimiv tudi Mirkov ko-
mentar, ko se nad njima spreleti kragulj: »Kragulj. To je bitje, ki je ustvarjeno
po božji podobi. Mi smo samo ponesrečen poizkus. Preleteli brezno, ki zija v
nas, s tem, kar imamo na razpolago, je nemogoče.«
Iracionalne prvine »življenja« pa se tudi sicer pogosto pojavljajo kot tema v
pogovorih junakov Daljav in kot predmet neštetih aforizmov. Toda ti so po-
glavje zase. V navedenem pogovoru nas poudarjanje iracionalnega momenta
zanima samo kot način, kako se v »območju veliko prostornejših razsežnosti, kot
jih ima vsakdanja zavest« psihološke karakteristike obeh junakov neposredno
spreminjajo v večnostne principe svetlobe in teme, dobrega in zla. Gre nam pre-
prosto za ugotovitev, da se v izhodišču Daljav Blaž in Mirko ne pojavita kot
predstavnika zgodovinsko in družbeno določenega »dobrega« in »zlega«, temveč
kot psihološko determinirani personifikaciji abstraktnih kategorij, kot igra in
protiigra večnostnih principov v določeni zgodovinski situaciji. V luči tega dej-
stva je razdelitev vlog, ki jo Mirko mimogrede opravi v kinu, povsem razum-
ljiva. Prav tako pa nas poslej ne preseneča več, da sta v določenem smislu lahko
oba enako »neangažirana«, se pravi, da se v njuni psihiki osnovna zgodovinska
dilema v najboljšem primeru pojavlja kot vprašanje nekakšnega narodnostnega
bon-tona, ki ga, glede na to, da gre za čas NOB, pripovedovalec nekako samo ob
sebi umevno sprejme kot obveznega za vse.
Tako smo v glavnem zaključili pregled tistega območja pripovedovalčeve ved-
nosti, ki nam kot »višja«, »objektivnejša« zavest posreduje resnico bivanja kot
resnico globinske psihologije. Za najvažnejšo ugotovitev tega pregleda imamo
zaključek, ki se nam je v tej ali oni obliki že večkrat pojavil, namreč zaključek,
da v psihiki junakov Daljav ni posredovanja med družbeno strukturo v kon-
kretni zgodovinski situaciji na eni in posameznikom, njegovimi hotenji, cilji, na
drugi strani.
Ta ugotovitev se nam zdi najvažnejša zato, ker se ob njej vsiljuje vprašanje, kaj
torej — če ne aktivni odnos (lahko tudi spopad) med posameznikom in zgodo-
vinsko stvarnostjo, odločanje v njej — lahko da notranjo dinamiko junaku
romana in kaj lahko poganja dogajanje sploh. Na večino tako imenovane parti-
zanske proze leti očitek črno — belega shematiziranja. Z drugimi besedami bi se
dal očitek izraziti tako, da ta literatura vidi'v svojih junakih samo predstavnike
vojskujočih se strani in njihovih ideologij in jih tako človeško siromaši ravno
zato, ker vidi in obravnava le zunanjo, objektivno, družbeno dinamiko. Po
mnenju kritike pomenijo Daljave v tem pogledu bistven napredek, prodor,
828
eksperimentalno dejanje, negacijo »teorije o samo eni, realistično linearni pri-
povedi v partizanski prozi'«. S čim je torej Bor v Daljavah nadomestil to zuna-
njo dinamiko, da si je zaslužil tako pohvalo?
V našem pregledu psihološke dimenzije Daljav smo Mirka in Blaža zapustili, ko
si — ta v temi, oni na soncu — stojita nasproti kot psihološko determinirani
personifikaciji abstraktnih kategorij »dobrega« in »zlega«. Ko bi Bor ostal pri
tem, pri izhodiščni polarizaciji, bi mu mogli pripisati le dvomljivo zaslugo, da je
družbeno-zgodovinsko, ideološko »dobro« in »zlo« »realistično linearne« par-
tizanske proze nadomestil z metafizičnimi kategorijami. Toda analiza nam je
pokazala, da v tem primeru »dobro« in »zlo« nimata družbene in zgodovinske,
temveč psihološko vsebino, da gre za metafizično — psihološki kategoriji. Ker
pa je znano, da je »absolutno zlo« prav tako kot »absolutno dobro« samo v sebi
nedinamično, so »personifikacije« takega »dobrega« in takega »zla« človeško
prav tako revne in literarno neuporabne kot čisti predstavniki - denimo —
ideologij. Junaki Daljav zato ne morejo biti take čiste personifikacije in tudi
niso, čeprav smo videli, da se Mirko in Blaž — če se omejimo na nosilca vsega
dogajanja — v izhodišču pojavita kot taka. »Resnica bivanja«, kakor se razkriva
pripovedovalcu na višji, metafizični ravni, je ravno v tem, da vsi ljudje, čeprav
v različni meri, »bivajo« in »dobro« in »zlo«. Na kratko to pove Blaž sam,
dopolni pa ga kmečki original Kraševec, ki v Blaževem »videnju« nastopa kot
gospod v salonski suknji in filozofski komentator:
»,Ah, ta cirkularka, ta cirkularka. Recite ji, naj ne reže mojih besed. Vse moje
besede so prerezane na dvoje! Ustavite to cirkularko! Ljudje božji, jaz sem pre-
rezan na dvoje. Ena polovica temna, druga svetla.'«
Gospod v salonski suknji se je nasmehnil.
,To je usoda vseh ljudi. Sprijaznite se z njo. Ce ne bi bilo teh dveh polovic, bi
človek umrl od dolgočasja. Tako pa ga igra med svetlobo in temo v njem samem
zabava, da vzdrži'.«
Tako smo slednjič prišli do šifre, ki odpira kompozicijski mehanizem Daljav in
hkrati predstavlja dinamični princip pripovedi.
' Primerjaj M. Mejak, Naša sodobnost X (1962), str. 646 in F. Zadravec, Naši razgledi
9. VI. 1962, str. 212.
(Konec prihodnjič)
829
SREČANJE S PABLOM NERUDO
Pesniška
umetnost
Med senco in prostorom, med posadkami in dekleti,
obdarjen z izjemnim srcem in usodnimi sanjami,
prenagljeno bled, usahlega lica
in z žalovanjem vdovca, ki besni za slednji dan življenja,
joj, za vsako nevidno vodo, ki jo dremoten pijem,
za vsak glas, ki ga drhté sprejemam,
čutim isto odsotno žejo, isto mrzlo vročico,
sluh, ki se rojeva, nedoločljivo tesnobo,
ko da prihajajo tatovi ali prikazni,
in v lupini trdnega in globokega obsega,
kot ponižan natakar, kot zamolkel zvon,
kot staro zrcalo, kot duh samotne hiše,
ki vanjo gostje zahajajo ponoči brezupno pijani
in kjer diši po perilu, zmetanem na tla, in odsotnosti cvetja
— morda na drug, manj žalosten način —,
ampak resnica, iznenada, veter, ki mi biča prsi,
noči neskončne vsebine, ki so vdrle v mojo sobo,
šum dneva, ki dogoreva v žrtvovanju,
z otožnostjo priganjajo to, kar je preroškega v meni,
in potem sunek predmetov, ki kličejo brez odgovora,
in gibanje brez premirja in zmedeno ime.
Šibak
od zore
Dan nesrečnih, bledi dan se bliža
z uničujočim mrzlim vonjem, z močmi v sivem,
brez kraguljčkov, pršeč zoro na vse strani:
to je brodolom v praznini, z obzorjem joka.
Ker je s toliko mest odšla vlažna, tiha senca,
od toliko praznih modrovanj, od toliko zemeljskih krajev,
kjer bi morala zasesti še obrise korenin,
od toliko ostrih oblik, ki se niso vdale.	)
Jočem sredi osvojenega, v zmedenem,
v rastočem okusu, naslanjam uho
na čisti krogotok, na večanje,
brez cilja prepuščam pot temu, kar prihaja,
temu, kar vzhaja odeto v nageljne in verige,
sanjam, obremenjen s svojimi moralnimi znamenji.
Nič prermgljenega ni, nič veselega, nobene ponosne oblike,
zdi se, ko da vse nastaja v očitni bedi,
svetloba zemlje prihaja spod njenih vek
ne kot glas zvona, ampak bolj kot solze:
830
tkanina dneva, njeno slabotno platno,
služi kot povoj za bolnike, služi za mahanje
ob slovesu, izza odsotnosti:
to je barva, ki hoče samo zamenjati,
prekriti, pogoltniti, zmagati in ustvariti razdalje.
Sam sem med neskladnimi snovmi,
dež lije name in se mi zdi,
se mi zdi, v svoji blodnji, samoten na mrtvem svetu,
ko da ga nekaj odbija in da nima trdovratne oblike.
Walking
Around
Zgodi se, da se utrudim biti človek.
Zgodi se, da stopim v krojačnice in kinematografe
uvel in nedoumljiv kot klobučevinast labod,
ki plove v vodi izvirov in pepela.
Duh lasuljarnic me sili, da kričim in jočem.
Hočem samo počitek kamenja ali volne,
hočem samo, da ne bi videl ne hiš, ne parkov,
ne blaga, ne naočnikov in ne dvigal.
Vendar bi bilo čudovito
prestrašiti natakarja z odrezano lilijo
ali povzročiti smrt nune z zamahom uhlja.
Lepo bi bilo
bloditi po ulicah z zelenim nožem
in kričati, dokler ne bi umrl od mraza.
Nočem biti več korenina v teminah,
omahujoč, iztegnjen, drhteč od sna,
v globini, v mokrem drobovju zemlje,
vsrkavati in misliti, jesti vsak dan.
Nočem zase toliko nesreč.
Nočem še dalje biti korenina, in grobnica,
samotno podzemlje, klet z mrtveci,
odrevenel, umirajoč v boli.
Zato ponedeljkov dan gori kot petrolej,
kadar me vidi prihajati s svojim jetniškim obrazom,
in zavija v svojem toku kot ranjeno kolo
in s koraki tople krvi stopa proti noči.
In me žene v določene kote, v določena vlažne hiše
in v bolnice, kjer kosti odhajajo skoz okno,
v določene čevljame s kislim duhom,
v ulice, strašne kakor brezna.
831
Ptice žveplene barve in groznega črevesja
vise na vratih hiš, ki jih sovražim,
umetni zobje leže pozabljeni v kavnikih,
na stenah ogledala,
ki bi se morala zjokati od sramu in straha,
dežniki vsepovsod, in strupi, in popki.
Sprehajam se s tišino, z očmi, s čevlji,
z besom, s pozabo,
korakam, grem skoz urade in ortopedske trgovine
in čez dvorišča, kjer z žic visi perilo:
hlačke, brisače in srajce, ki jočejo
počasne umazane solze.
Amor Aiìierioa
(1400)
Pred lasuljo in suknjo
so bile reke, arterialne reke:
bile so kordiljere, ki na njih oglodanem valu
sta kondor ali sneg bila videti negibna:
bile so vlaga in goščava, strele,
še vedno brez imena, planetne pampe.
Človek je bil prst, posoda, veka
drhtečega blata, oblika gline,
bil je karibski vrč, čibčinski kamen,
carska čaša ali kremen araukanski.
Bil je nežen in krvoločen, a na ročaju
njegovega orožja iz ovlaženega stekla
so bile zapisane inicialke
zemlje.
Kasneje se jih nihČe
ni mogel spomniti: veter
jih je pozabil, jezik vode
je bil pokopan, ključi so se zgubili
ali bili preplavljeni s tišino in krvjo.
Ni pa se zgubilo življenje, pastirski bratje.
Ampak kot divja roža
je padla rdeča kaplja v goščavo
in ugasnila je lončena svetilka.
Jaz sem tu, da povem zgodovino.
Od bivoljega miru
do prebičanih peščin
končne zemlje, v penah,
prepolnih antarktične svetlobe,
in med strmimi jamami
temačnega venezuelskega pokoja
sem te iskal, moj oče,
mladi vojščak iz mraku in bakra,
o ti, svatberm rastlina, neukročena griva,
mati kajman, kovinska golobica.
832
Jaz, Urlati Ink,
sem se dotaknil kamna in rekel:
Kdo
me me čaka? In sem stisnil roko
nad prgiščem praznega stekla.
Ampak hodil sem med zapoteškim cvetjem
in svetloba je bila blaga kot košuta
in kot zelena veka je bila senca.
Zemlja moja brez imena, brez Amerike, \
enakonočna preja, škrlatno kopje,
tvoj vonj se mi je po koreninah pretočil
v čašo, ki sem pil iz nje, v najnežnejšo
besedo, še nerojeno iz mojih ust.
Macchu
Picchu X.
Kamen v kamnu: človek, kje je stal? ^
Zrak v zraku: človek, kje je stal?
Cas v času: človek, kje je stal?
Morda si bil razbiti delček
nedokončanega človeka, votlega orla,
ki po današnjih potih, ki po sledovih,
ki po listju mrtve jeseni
drobi svojo dušo vse do groba?
Bedna roka, noga, bedno življenje...
So dnevi resaste svetlobe
v tebi, kot dež
na prazničnih zastavicah,
dajali, list za listom, svojo temno hrano
v prazna usta?
Lakota, človekova korala,
lakota, skrivnostna rastlina, korenina drvarjev,
lakota, se je vzpela črta tvojih čeri
do teh visokih samotnih stolpov?
O sol poti, rotim te,
pokaži mi žlico, pusti me, stavbarstvo,
da iS paličico brskam po kameni preji,
da se vzpnem po stopnicah zraka do praznine,
da grebem v drobovje, dokler se ne dotaknem človeka.
Macchu Picchu, si položila
kamen na kamen in za temelj cunjo?
Oglje na oglje in na dno solzo?
Ogenj v zlato in vanj, drhté, rdeče
kapljanje krvi?
Vrni mi sužnja, ki si ga zakopala!
Stresi iz zemlje trdi revežev
kruh, pokaži mi hlapčevo
obleko in njegovo okno!
833
Povej mi, kako je spal, ko je živel.
Povej mi, če je bil njegov sen
hripav, priprt kot črna luknja,
ki jo je trud izdolbel v zidu.
Zid, zid! Povej mi, če je njegov sen
težil vsak sloj kamna in če je padel pod njim
kakor pod luno, s svojim snom!
Starodavna Amerika, potopljena nevesta,
mar so tudi tvoji prsti,
ki se dvigajo iz gozda proti visoki praznini bogov,
pod svatbenimi praporci luči in okrasja,
ki se mešajo z grmenjem bobnov in kopij,
celo, celo tvoji prsti,
tisti, ki so abstraktno rožo in črto mraza, tisti,
ki so krvavečo dojko novega živa ponesli
do platna bleščeče snovi, do trdih jam,
celo, celo ti, pokopana Amerika, si v največji globini,
v grenkem drobovju, kot orel, ohranila lakoto?
Macchu
Picchu XII.
v stani, da se rodiš z mano, brat!
Podaj mi roko iz globoke
pokrajine svoje razlite bolesti.
Ne vrneš se iz globine pečin.
Ne vrneš se iz podzemnega časa.
Ne vrne se tvoj okamneli glas.
Ne vrnejo se tvoje predrte oči.
Glej me iz globine zemlje,
kmet, tkalec, tihi pastir:
krotitelj zaščitnih lam:
zidar z negotovih odrov:
vodar andskih solza:
draguljar z zmečkanimi prsti:
sejalec, ki drhtiš nad semenom :
lončar, ulit v svojo glino:
prilijte v čašo novega življenja
svoje stare pokopane bolečine.
Pokažite mi svojo kri in svojo brazdo,
recite mi: tu so me kaznovali,
ker se dragulj ni bleščal ali zemlja
ni pravočasno dala kamnja ali žita:
pokažite mi skalo, na katero ste padli,
in les, na katerega so vas križali,
prižgite mi stare kresilnike,
stare oljenke, skozi stoletja
na rane prilepljene biče
in bakle krvavega bleska.
834
Prihajam, da govorim iz vaših mrtvih ust.
V zemlji združite vse svoje
tihe, porazgubljene ustnice
in z dna mi govorite vso to dolgo noč,
ko da sem zasidran med vami,
■povejte mi vse, verigo za verigo,
člen za členom, korak za korakom,
nabrusite nože, ki ste jih shranili,
položite jih na moje prsi, v mojo roko
kot reko žoltih bliskov,
kot reko pokopanih tigrov
in pustite me, naj jočem ure, dneve, leta,
slepe dobe in zvezdna stoletja.
Dajte mi tišine, vode, upanja.
Dajte mi boja, železa, vulkanov.
Združite z mano telesa kot magneti.
Pridite v moje žile in moja usta.
Govorite z mojim glasom in mojo krvjo.
Oda vonju drv
Pozno, z zvezdami,
odprtimi v mraz,
odprl sem vrata.
Morje
je jahalo
v noč.
Kot roka
je iz temne hiše
segel močan
vonj shranjenih drv.
Vonj je bil viden,
ko da bi drevo
živelo,
ko da bi še utripalo.
Viden
kot oblačilo.
Viden
kot odlomljen vrh.
835
Hodil sem
po hiši,
obdan
s tisto balzamsko
temo.
Zunaj
so se konice
neba iskrile
kot magnetni kamni
in vonj drv
se mi je dotikal
srca
kot prsti,
kot jasmin,
kot nekateri spomini.
To ni bil ostri vonj
borovcev,
ne, ■	,
to ni bila
zareza v qvkaliptusovo
kožo,
to niso bile
niti
zelene dišave
vinograda,
ampak
nekaj skrivnostnejšega,
ker je tista vonjava
samo enkrat,
samo enkrat
samkrat obstajala
in tam,
od vsega, kar sem videl v svetu,
v moji lastni
hiši, ponoči, ob zimskem morju,
tam me je čakal
vonj
najgloblje rože,
odrezano srce zemlje,
nekaj,
kar me je zalilo
kot od časa
odtrgan
val
in se zgubilo v meni,
ko sem odprl vrata
v noč.
836
Oda algam oceana
Morda ne poznate
planih
pobočij
oceana.
V moji domovini
je to vsakodnevna
svetloba.
Živimo
na previsu
vala,
v vonju morja,
v njegovem zvezdnatem vinu.
Včasih
visoki
valovi
prinašajo
na dlani
velike
zelene roke
trepetajočo
tkanino:
neskončno
platno	>
alg.
To so
žalne
rokavice
oceana,
roke
utopljencev,
pogrebne
tančice,
ampak
kadar
v zagonih
valne stene,
v morskem
zvonu,
presevajo,
se blešče
kot orglice
otokov,
širijo
svoje
rožne vence
in ljubka vodna
napetost njihovih bradavic
niha
pod težo
zraka, ki se jih dotika!
837
o, koža
velikega,
nikoli izkopanega
morskega trupa,
lasje
podvodnega neha,
brada
planetov,
ki so goreči
padli
v ocean!
Valovijo
nad nočjo in plimovanjem,
razpete
kakor splavi
iz čiste
biserovine in gume,
zburkane
od ribe, od sonca, od utripa
ene same sirene,
in iznenada
jih
morje
v besnem krohotu
zapusti
med obrežnimi školji
kot rjave
trakove
zastave,
kot cvetje, padlo z ladje.
In tam bodo
tvoje roke, tvoje zenice
odkrile
vlažno vesolje svežine,
prozornost
grozda
potopljenih vinogradov,
kapljo
morske
postelje,
prostranega sinjega ležišča,
okrašenega
z zlatimi ščiti,
drobnimi mehkužci,
zelenimi protoziji.
Oranžne, rjaste oblike
lopatice, jajca,
palme,
tavajoče
zavese.
838
ki jih. bije
neskončno
utripanje
morskega
srca,
otoki sargás,
ki prihajajo
do mojih vrat
z ostanki mavric —
pustite me,
da nosim krog vratu, na glavi,
mokre liste vinske trte
oceana,
mrtvo grivo
vala.	PREVEDEL MIROSLAV KOSUTA
Beseda o Pablu Nerudi
To je najizvirnejši glas Amerike, ki v sebi odseva njeno širino, romantično, kruto,
čezmerno in skrivnostno svetlobo ... to so pesmi, ki jih nad breznom drži nit paj-
čevine, nasmehi z rahlim nadihom jaguarja, velika s tančico prekrita roka, ki se
rahločutno igra s čipkastim robčkom... to je poezija, podobna apokaliptičnim kam-
nitim skladom, ki so na tem, da se pogreznejo, poezija moči, kakršne Amerika še ni
poznala, poezija strasti, nežnosti in odkritosrčnosti — tako je leta 1934 Federico
Garda Lorca predstavil madridskim poslušalcem mladega čilskega pesnika Pabla
Nerudo.
Ricardo Neftalí Reyes Basoalto, ki se je v zgodovino književnosti zapisal kot Pablo
Neruda, se je rodil leta 1904 v Paralu pri mestu Temuco na jugu Cila. Poeziji se je
posvetil že zelo zgodaj in zelo intenzivno, saj je komaj dvajsetleten izdal že svojo
tretjo pesniško zbirko »Veinte poemas de amor y una canción desesperada-« (Dvajset
ljubezenskih poezij in ena obupana pesem), ki Je pomemben mejnik v zgodovini
špansko pisane poezije. Ta prva od njegovih mojstrovin je polna navdušenja in
romantične zanesenosti; vendar v telesu žene, ki jo pesnik želi s srcem in razdraže-
nimi čuti, se že pojavlja grenkoba nepopolnega, nedosegljivega, nepotešenega ali tega,
kar je za vselej minilo in nam ostane samo še v spominu. V tem vzdušju, polnem
otožnosti in žalosti, pa zasledimo trpko koprnenje po nečem zanesljivejšem in traj-
nejšem.
Že naslednje leto je objavil »Tentativa del hombre infinito« (Poskus neskončnega
človeka), s katero se je dokončno uveljavil kot eden najboljših čilskih pesnikov. Vlada
ga je imenovala za svojega zastopnika v Indiji, in tako se je začela njegova konzularna
kariera, ki ga je slednjič leta 1934 privedla tudi v Madrid. Tu se je z Republiko
uveljavila literarna generacija Albertija, Lorce, Aleixandra, Altolaguirra in Her-
nandeza, ki je čilskega pesnika sprejela z velikim navdušenjem. Ustanovili so revijo
»El Caballo verde para la poesia (Zeleni konj za poezijo), katere urednik je postal
prav Neruda.
Bivanje na Vzhodu in v Španiji je bilo za njegovo liriko odločilnega pomena. Leta
1933 je objavil v Santiagu v samo sto izvodih »Residencia en la tierra« (Bivanje na
zemlji), ki vsebuje pesmi, napisane v letih od 1925 do 1931, in ki je dokončno potrdila
njegovo izvirnost. Dve leti pozneje pa je tiskal v Madridu drugo, povečano izdajo
istega dela. V verzih nove zbirke ni težko ugotoviti globokega vpliva pesnikovega
bivanja v Indiji: Neruda seveda ni asimiliral folklorističnega elementa te skrivnostne
dežele, ampak tista štiri leta, ki jih je preživel tam, so ga etično poglobila in poudarila
njegovo nagnjenje k opazovanju večne prisotnosti smrti v svetu. V »Bivanjih« jasno
čutimo izredno moč Nerudove inspiracije in bogastvo elementov te poezije, ki je
vzniknila vselej iz nekega dramatičnega in, lahko bi rekli, tipično romantičnega
odnosa do sveta. Nerudova lirika je postajala vse teže razumljiva zaradi divjega
ritma, v katerem se kopičijo metafore in simboli. Pesnik jo v glavnem zavzet sam s
839
sabo in s svojo bolestjo, ampak v njegovem kriku najde svoj izraz splošno človeško
trpljenje.
Španska državljfmska vojna, katere se je Nerada seveda udeležil na republikanski
strani, je rodila poemo »España en el corazón« (Španija v srcu), ki je visoka pesem
trpljenju in junaštvu španskega ljudstva. To poemo je pesnik pozneje vključil v
zbirko »Terzera Residencia« (Tretje Bivanje), ki na eni strani zaključuje prejšnji dve,
na drugi pa pomeni začetek nove, politično in socialne poezije. Pesnik je videl, da je
ves svet v boju za pravico in svobodo, in se je čutil poklicanega, da tudi sam aktivno
sodeluje v njem: od tod njegov navdušeni in optimistični politični aktivizem. In
temelj tc duhovne evolucije je prav španska di-žavljanska vojna. Pred kupom ruševin,
v katere se je spremenila Španija, je pesnik začutil neučinkovitost svoje dotedanje
poezije: besa sveta ni mogla potolažiti kaplja poezije in ljubezni; svet se je spremenil
in spremeniti se je morala tudi poezija.
»Terzera Residencia« se zaključuje s čudovitimi spevi, ki jih je navdihnil herojski
odpor Stalingrada: »Canto a Stalingrado« (Spev Stalingradu), »Nuevo canto de amor
a Stalingrado« (Novi ljubezenski spev Stalingradu) in »Canto al ejército rojo a su
llegada a las puerta de Prusia« (Spev rdeči armadi ob njenem prihodu pred branden-
burška vrata). Od tu do veličastne epičnosti »Canta General« (Vspesplošnega spova),
ki pomeni višek Nerudovega ustvarjanja, pa je le še korak.
Prve pesmi »Canta General« so se pojavile na straneh revij že leta 1942. Naslednje
loto se je Neruda vrnil v domovino, sprejet z izrednimi častmi v vseh južnoameriških
deželah, skozi katere ga je vodila pot. V Peruju je obiskal Macchu Picchu, mrtvo
inkovsko mesto, ki je zapustilo v njem izredno globok vtis, tako da se je prejšnji
osnutek pesnitve »Canto General de Chile« razširil v »Canto General« vsega konti-
nenta. Istega leta je bil izvoljen za senatoi'ja, štiriinštiridesetega pa se je vpisal v
Komunistično partijo, potoval je med delavce na severu in jugu domovine, v senatu
pa je z govorom »Yo acuso« (Obtožujem!) ostro nastopil proti Gonzalesu Videli in
njegovi proameriški politiki, zaradi česar mu je ta odvzela senatorsko imuniteto in
izdal nalog za njegovo aretacijo. Vendar je pesniku uspelo, da se je umaknil v ilegalo,
po štirih letih skrivanja pa je zbežal v inozemstvo. V domovino se je vrnil šele
leta 1953.
"Canto General« je izšel 1950. v Mehiki. V njem se je pesnik prebil iz osamljenosti,
ki mu je narekovala prve knjige, in razširil svoj spev do univerzalne ljubezni. Od
negativne vizije sveta je prišel pesnik v tej poemi do privida novega upanja. Včasih
postaja sugestija lirskih podob šibkejša, vendar je zdaj ta poezija nabita z novo,
plastično silo. "Canto General« je prava epska poema Amerike in menda edinstveno
delo te vrste v svetovni književnosti. Pred našimi očmi poteka zgodovina južno-
ameriškega kontinenta od začetka petnajstega stoletja do današnjih dni, od pred-
španske preteklosti, mimo grozot osvojitve pa vse do sodobnih tragedij raznih ame-
riških republik.
Spet z novega vidika pa nam predstavi Pabla Nerudo zbirka »Odas Elementales«
(Elementarne ode), objavljena po pesnikovi vrnitvi v domovino. Komaj leto dni poz-
neje so izšle "Nuevas Odas Elementales« (Nove elementarne ode) in leta 1957 "Terzer
libro de las Odas« (Tretja knjiga od). Vse tri zbirke nosijo pečat iskanja izrazne
enostavnosti in opevajo tiste male stvari, ki jih človeški pogled navadno preleti samo
mimogrede, ne da bi občutil njihovo duhovno vrednost. V »Odah« se veselje, opti-
mizem in svetloba prepletajo z otožnostjo, z zaskrbljenostjo in s scncami, ki povsem
prevladajo v njegovi najnovejši poeziji.
V našem izboru smo skušali, seveda v mejah možnosti, predstaviti vsa tri obdobja
Nerudovega ustvarjanja.
Groteska o fiihrerjevem psu je eno od najnovejših del znanega zahodnonemškega
prozaista in pesnika Giintherja Grassa, objavljeno v reviji Akzente (1963, 1—2). Nem-
ški ovčar Princ je mnogoznačen simbol, ki lahko pomeni marsikaj. Jezik groteske
je zmes pisarniškega žargona vojaških komand, šifre so v heideggrovskem izrazo-
slovju. Slovenski prevod uporablja za prvo jezik dvojezičnih uradnih poročil v Slo-
vencu in Jutru 1944—1945, za drugo pa obstoječe slovenske prevode Heideggra.
Ohranjene so nemške uradne kratice
OKW (Oberkommando Wehrmacht — Vrhovno poveljstvo Wehrmachta),
FHQ (Führerhauptquartier — Führerjev glavni stan),
HKL (Hauptkommando Luftwaffe — glavna komanda letalstva)
in pa Grassove skovanke Fü-hu-su-trupe Führerhundsuchtrupps — trupe za iska-
nje führerjevega psa) ter Fü-hu-fa-grupe (= Führerhundfanggruppen — trupe za
iskanje führerjevega psa),
840
Nekoč je živel Führer in Reichskanzler
Günter Grass
Nekoč je živel Führer in Reichskanzler, ta je dvajsetega aprila devetnajsto pet-
inštiridesetega obhajal svoj šestinpetdeseti rojstni dan. Ker je bilo tistega dne
središče prestolnice Reicha in torej tudi vladna četrt Vrhovni Urad Reicha za-
časno pod artilerijskim ognjem, je preprosta slovesnost bila v Führerjevem
bunkerju.
Znana imena, tudi taka, ki so se običajno zbirala pri pretresanju položaja —
položaja zvečer, položaja opoldne — so se udeležila sprejema gratulantov: ge-
neralfeldmaršal Keitel, podpolkovnik von John, korvetni kapitan Lüdde-Ne-
urath, admirala Voss in Wagner, generala Krebs in Burgdorf, polkovnik von
Below, Reichsleiter Bormann, poslanik Hewel iz zunanjega ministrstva, gospo-
dična Braun, FHQu-stenograf dr. Herrgesell, SS-Hauptsturmführer Günsche,
dr. Morell, SS-Obergruppenführer Fegelein in gospod in gospa Goebbels z vsemi
šestimi otroki.
Ko so gratulanti izrekli čestitke, se je Führer in Reichskanzler začel ozirati,
kot bi koga iskal, kot da bi pogrešal zadnjega in nujnega gratulanta: »Kje
je pes?«
Gratulanti so takoj začeli iskati Führerjevega najljubšega psa. »Princ!« so kli-
cali. »Sem, Princ!«
Führerjev osebna adjutant, SS-Hauptsturmführer Günsche je natanko preiskal
vrt Vrhovnega Urada Reicha, čeprav so to zemljišče neredko zaznamovali top-
niški streli. V bunkerju so bile izrečene mnoge nesmiselne domneve. Vsak je
vedel kak nasvet. Edino SS-Obergruppenführer Fegelein je zapopadel situacijo.
S takojšnjo podporo polkovnika von Belowa. je skočil nemudoma k telefonom,
ki so povezovali Führerjev bunker s štabi in z batßljonom straže okoli Reichs-
kanzlei: »Vsem! Vsem! Führerjev pes pogrešan. Sliši na ime Princ. Plemenjak.
Crn nemško ovčar Princ. Zvežite me z Zossenom. Navodilo vsem: Führerjev
pes pogrešan!«
Med sledečim pretresanjem položaja — vmes je potrjen prejem novice: oklep-
niška sovražna čela so naprdovala južno od Cottbusa in vdrla v Calau — se
koordinira vse načrte za obrambo Reicha s takoj vprostorjeno operacijo »Volčja
jama«. Tako četrta oklepniška armada južno od Spremberga do nadaljnjega
odloži protinapad in zavaruje cesto Spremberg—Senftenberg pred prebeg po-
skušajočim Führerjevim psom. Takisto spremeni skupina Steiner zbirno pod-
ročje za razbremenilni napad, usmerjen iz področja Eberswalde proti jugu, v
prestrezno področje, razdeljeno na oddelke po vsej globini. V okviru začrtanih
841
operacij prično vsa razpoložljiva letala šeste letalske armade akcijo za pro-
učitev tal zaradi ugotovitve smeri bega Führerjevega psa Princa. Nadalje se
zaradi »Volčje jame«, preloži H K L za Havelo. Iz bojnih rezerv se vzpostavijo
enote za iskanje Führerjevega psa, ki morajo biti preko radia v stalni zvezi z
deloma iz motoriziranih, deloma iz kolesarskih kompanij vzpostavljenimi gru-
pami za lov Führerjevega psa. Korpus Holste se vkoplje. Nasprotno pa dva-
najsta armada pod generalom Wenckom izvede od jugozapada razbremenilni
napad in preseka pot Führerjevemu psu, ker hoče isti domnevno prebežati k
zapadnemu sovražniku. Da se omogoči operacija »Volčja jama«, se mora sedma
armada oddvojiti od prve in devete ameriške armade in ustvariti na področju
med Elbo in Muido pregrado proti zapadu. Na liniji Jüteborg—Torgau se pla-
nirane protitankovske jarke nadomesti s Führersko-pasjimi lovnimi jamami.
Dvanajsto armado, armadno skupino Blumentritt, osemintrideseti oklepni kor-
pus se neposredno podredi O K W. Tega Zossen takoj prenese v Wannsee in pod
poveljstvom generala Burgdorfa takoj formira vodilni štab operacije »Volčja
jama« - F O W.
Vendar kljub v hitrih premikih potekajoči pregrupaciji ni razen običajnih
poročil o položaju — sovjetska napadalna čela so dosegla črto Treuenbrietzen—
Königswusterhausen — nobenih poročil, ki bi informirala o smeri bega Führer-
jevega psa.
Ob devetnajsti uri štirideset minut, med večernim položajem, se feldmaršal
Keitel telefonično razgovarja s šefom štaba grupe Steiner: »Glasom Führer-
jevega ukaza se pričakuje, da bo petindvajseta oklepna grenadii'ska divizija
zaprla frontalno verzel proti Cottbusu in jo zavarovala proti pasjemu prodoru.«
Nato odgovor štaba grupe Steiner: »Petindvajseta oklepna divizija je bila,
glasom navodila od sedemnajstega četrtega, odtegnjena iz področja Bautzen in
postavljena dvanajsti armadi nasproti. Razpoložljivi ostanki preprečujejo pasji
prodor.«
Končno, v zgodnjih jutranjih urah enaindvajsetega aprila, je neposredno pred
črto Fürstenwalde -Strausberg—Bernau, na kateri se vršijo ogorčeni boji, ob-
streljen črn volčjak, kar pa se po prevozu v Führerjev štab in natančnem
pregledu po dr. Morellu izkaže kot pomota.
Nato se, glasom navodila F O W, pouči vse v prostoru Velikega Berlina naha-
jajoče se enote o izmerah Führerjevega psa.
Tvorbo težišča med Lübbenom in Baruthom podpira enaka namera sovjetskih
tankovskosovražnih čel. Kjub pršenju se širijo gozdni požari in tvorijo naravno
zaporo.
Dvaindvajsetega aprila se prebije oklepni sovražnik preko črte Lichtenberg—
Niederechönhausen—Frohnau v zunanjo obrambno cono prestolnice Reicha.
Dvojna poročila o ujetju psa na področju Königswusterhausen se izkažejo kot
netočna, ker obeh ujetih objektov ni mogoče spoznati kot pripadajočih moškemu
spolu.
Dessau in Bitterfeld sta izgubljena. Ameriški tankovski sovražnik poskuša
prekoračiti Elbo pri Wittenbergu.
Triindvajsetega aprila da Gauleiter in Reichsverteidigungsminister dr. Goebbels
naslednjo izjavo: »Führer se mudi v prestolnici in je prevzel vrhovno poveljstvo
nad vsemi v zadnji boj vstopajočimi silami. Trupe za iskanje Führerjevega psa
slišijo odslej samo še na Führerjeva osebna povelja.«
F O W javlja: Igubljeni kolodvor Köpenick je bil s protisunkom spet zavzet.
Deseta Fü-hu-fa-grupa in enaindvajseta Fü-hu-su-trupa, ki varujeta prostor
842
vzdolž Prenzlauskega drevoreda, sta zajezili sovražni vdor. Pri tem sta bili
zaplenjeni dve sovjetski napravi za lov na psa. S tem je ugotovljeno, da je
vzhodni sovražnik poučen o operaciji »Volčja jama«. Ker sovražni oddajniki
in sovražni iisk ponovno razširjajo potvorjena hujskaška poročila o izgubi
Führerjevega psa, bo F O W od štiriindvajsetega aprila dalje posredoval Füh-
rer jeva navodila v novem kodu po predhodni določitvi jezika; protokolira ga dr.
Herrgesell: »S čim je določena prvobitna odprtost plemenskega psa Princa?«
»Prvobitna odprtost Führerjevega psa je določena s čutom daljnosti.«
»Kot kaj je priznan s čutom daljnosti določeni Führerjev pes?«
»S čutom daljnosti določeni Führerjev pes je priznan kot Nič.«
Nato iz-rečenost vsem: »Kot kaj je priznan s čutom daljnosti določeni Nič?«
Nato odgovor štaba grupe Steiner iz bojnega položaja Liebenwerda: »S čutom
daljnosti določeni Nič je v prostoru grupe Steiner priznan kot Nič.«
Nato führerska iz-rečenost vsem: »Ali je s čutom daljnosti določeni Nič predmet
in sploh Bivajoče?«
Nato pride takoj odgovor vodstvenega štaba grupe Wenck: »S čutom dalj-
nosti določeni Nič je praznina. Nič je praznina v dvanajsti armadi. Nič je črna
praznina, ki je pravkar tekla mimo. Nič je črna, bežeča praznina v dvanajsti
armadi. Stop.
Nato führerska iz-rečenost vsem: »S čutom daljnosti določeni Nič teče. Nič je s
čutom daljnosti določena praznina. Je priznana in se lahko izprašuje. Crna,
bežeča, s čutom daljnosti določena praznina razodeva Nič v njegovi najprvo-
bitnejši odprtosti.«
Nato dodatne iz-rečenosti, F O W: »Najprej in predvsem je treba izprašati vrste
srečanja med Ničem, določenim s čutom daljnosti, in dvanajsto armado po struk-
turi srečanj. Kot prvo in vnaprej je treba izprašati vdorna mesta na področju
Königswusterhausna po njihovi kajstveni vsebini. Uporabno-rokovalno ravnanje
z ozir povzročujočo napravo ,Volčja jama' I in dodatno napravo ,Volčja točka'
mora zavarovati prihod Niča. določenega s čutom daljnosti. Stranpotnost ne-
priročnega je predhodno nadkriljena, da bi bila prignana h koncu dokazljiva
priročnost psic, ki se gonijo, kajti s čutom daljnosti določeni Nič je prvobitno
in venomer pripravljen zaskočiti in se še vedno razdaja.«
Alarmni novici s črte Neubabelsberg—Zehlendorf—Neuköln, na kateri potekajo
srditi boji, »Nič se dogaja med oklepnim sovražnikom in lastnimi čeli. Nič teče
po štirih nogah,« sledi führerska iz-rečenost direktno: »Nič v teku po-izvršiti.
Vsaka in vsa dejavnost s čutom daljnosti določenega Niča mora biti substanti-
virana z ozirom na končno zmago, da bi bila kasneje priročna, izklesana v mar-
morju ali apnencu v bitnem stanju konstitucija-na-pogled.«
Sele petindvajsetega aprila odgovarja general Wenck, dvanajsta armada, iz
področja Nauen—Ketzin: »Nič v teku po-izvršujemo in substantiviramo. S
čutom daljnosti določeni Nič razodeva na vseh frontnih odsekih tesnobo. Tesnoba
je tu. Tesnoba nam jemlje sapo. Stop.
Potem ko izvrševalna poročila bojnih grup Holste in Steiner razodevajo po-
dobno tesnobo, sledi, na Führerjev ukaz, F O W iz-rečenost z dne šestindvaj-
setega aprila vsem: »Ker tesnoba ne dopušča kakorkoli zgrabiti Nič, je s ta-
kojšnjo veljavnostjo tesnobo premagati z govorjenjem ali petjem. S čutom dalj-
nosti določenega Niča še nadalje ne zanikati. Nikdar ne sme prestolnica Reicha
v svoji prostorski celoti omagati v tesnobi«.
843
Ker izvrševalna poročila vseh bojnih enot še naprej nagibajo k tesnobi, izide
dopolnilo Führerjevega naloga z dne šestindvajsetega aprila vsem: »Bledi ne-
uglašenosti prestolnice Reicha naj dvanajsta armada zademonstiúra nasprotno
razpoloženje. Razbremenitve biti v Steglitzu in na južnem delu Tempelhofskega
polja naj zasnujejo čelno lastno točko. Končni boj nemškega ljudstva je treba
voditi z ozirom na s čutom daljnosti določeni Nič.«
Na dodatno navodila štaba Burgdorf, F O W letalski armadi šest,: »Izvidniško
ugotoviti Nič, bežeč med Teglom in Siemensstadtom pred tankovskosovražnimi
čeli,« odgovarja, brez šifre, letalska ai'mada šest: »Nič opažen bežeč med šle-
zijskim in gorliškim kolodvorom. Nič ni niti predmet, niti sploh Bivajoče in
torej tudi ne pes.«
Nato gre, po Führerjevemu ukazu v spremenjenem jeziku, direktna iz-rečnost
letalski armadi šest, podpisan polkovnik von Below: »Razpet v Niču je pes že
preko Bivajočega in se ga bo poslej imenovalo Transcendenca.«
Sedemindvajsetega pade Brandenburg. Dvanajsta armada pride do Beelitza. Po-
tem ko se z vseh odsekov kopičijo poročila o vedno večjem zanikanju bežečega
führerskega psa Princa in njegovih tajnih imen »Nič« in »Transcendenca«, sledi
ob štirinajsti uri dvanajst Führerjev ukaz vsem: »Vsako izničujoče obnašanje
nasproti bežeči Transcendenci se s takojšnjo veljavnastjo kaznuje po prekem
sodu.«
Ker poročil o izvršitvah ni in ker se pojavljajo tesnobne tendence tudi na
vladnem področju, se poseže vmes in iz-reče: »Vodilno izničujoče obnašanje
proti s čutom daljnosti določeni Transcendenci primarno in odločilno razkriva
nekdanjost naslednjih oficirjev.« (Slede imena in rang.) Sele sedaj, po ponovnem
Führerjevemu povpraševanju: »Kje so čela Wencka? Kje so čela Wencka? Kje
Wenck?« odgovarja vodstveni štab Wenck, dvanajsta armada, osemindvajsetega
aprila: »Obtičala južno od Schwielowskega jezera. Sodelovanje z letalsko armado
šest je pokazalo, da Transcendence zaradi slabega vremena ni mogoče ugotoviti.
Stop.« Izničujoča poročila prihajajo od Hallskih vrat, šlezijskega kolodvora in
s Tempelhofskega polja. Področje je razpadlo v zemljišča. Postojanka za prestre-
ženje psa Alexanderplatz trdi, da je pred oklepnimi čeli sovražnika izprašala
dvanajstnožno Transcendenco. Temu nasprotuje poročilo o uočitvi triglave
Transcendence na področju Prenzlau. Istočasno Führerjev glavni stan prejme
sporočilo dvanajste armade: »Lahko ranjen oklepni grenadir trdi. da je na vrtu
neke vile ob Schwielowskem jezeru videl, krmil in z imenom Princ nagovoril
psa, netranscendetnega.«
Nato vprašanje, Führer direktno: »Ime oklepnega grenadirja?«
Nato dvanajsta armada: »Oklepni grenadir Harry Liebenau, lahko ranjen pri
delitvi hrane.«
Nato Führer direktno: »Oklepni grenadir Libenau kje trenutno?«
Nato dvanajsta armada: »Oklepni grenadir Liebenau, zrel za lazaret, premeščen
proti zapadu.«
Nato Führer direktno: »Prekiniti preme-ščanje. Oklepnega grenadirja poslati z
letom armade šest na vrt Vrhovnega Urada Reicha.«
Nato general Wenck, dvanajsta armada, Führerju dirktno: »Spuščanje-položaja-
iz-rok-izražajoče neprestano opozarjanje na prostorsko celovitost velikega Ber-
lina do končnosti transcendirajoče naklonitve razkriva strukturo konca.«
Sedaj sledeča führerska iz-rečba: »Vprašanje po psu je metafizično in z njim
postane vprašanje celokupnosti nemškega naroda,« sledi znano Führerjevo na-
8-14
vodilo: »Berlin ostane nemški. Dunaj bo zopet nemški. In psa ne bo nikdar
mogoče zanikati.-"
Nato pride alarmantna novica: »Oklepni sovražnik je vdrl v Malchin.« Nato
radijsko sporočilo brez koda, na Vrhovni Urad Reicha: »Zapadni sovražnik
razširja vest: pes zapažen — vzhodni breg Elbe.«
V okoliših Kreuzberg in Schöneberg, kjer še trajajo boji, so nato zaplenjeni
sovjetski letaki, iz katerih je razvidno, da je führerskega psa že pripeljal v
ujetništvo vzhodni sovražnik.
Nato razvoj položaja z dne devetindvajsetega aprila: »Med ogorčenim bojem po
hišah vzdolž Potsdamske ulice in na trgu Belle-Alliance so se trupe za iskanje
führerskega psa samovoljno razpršile. Sovjetske akcije z zvočniki s pravim in
ojačenim pasjim lajanjem imajo vedno močnejši razkrojevalni učinek. Beelitz
zopet izgubljen. Deveta armada se ne javlja več. Dvanajsta armada še naprej
poizkuša izvajati pritisk proti Potsdamu, ker krožijo novice o pasji smrti na
zgodovinskih tleh. Poročila o angleških položajih za prestreženje psa okoli
mostišča Lauenburg, Elba, tako kot o ameriškem pasjem lovu na fichtelskem
pogorju, ostanejo nepotrjena. Zato zadnje Führerjevo navodilo, v novem jeziku,
vsem: »Pes sam — kot tak — je bil tu, je tu in ostane tu.«
Nato general Krebs generalpolkovniku Jodlu: »Prosim za perspektivno orienta-
cijo o Führerjevem nasledniku za primer, da bi ta padel.« Nato se, glasom raz-
voja položaja z dnem tridesetega aprila, vodstveni štab operacije »Volčja jama«
razformira. Ker je pasji lov transcendenci in na zgodovinskih tleh potekel brez-
uspešno, odtegne O K W dvanajsto armado iz področja Potsdam-Beelitz. Oklepni
sovražnik vdre v Schöneberg.
NatO' radijsko sporočilo, podpisan Bormann, veleadmiralu Dönitzu: »Namesto
dosedanjega maršala Reicha Göringa postavlja Führer vas, gospod veleadmiral,
za svojega naslednika. Pismeno pooblastilo tako kot tudi rodovnik führerskega
psa je že na poti.«
Nato Führerjeva namera posedanji prestop. Nato ostane nedemantirano šved-
sko neuradno poročilo, po katerem naj bi bili führerskega psa spravili s pod-
mornico v Argentino. Sovjetskemu sovražnemu poročilu, »Razcefrana koža
črnega psa z dvanajstimi nogami najdena v porušenem baletnem skladišču,« je
nasprotno izvršno poročilo bavarskega osvobodilnega komiteja preko oddajnika
Erding: »Truplo črnega psa najdeno pred Feldherrenhalle, München.« Hkrati
prispejo poročila, po katerih so bila trupla führerskega psa naplavljena: prvič
v Bottnijskem zalivu, drugič na vzhodni obali Irske, tretjič na španski atlantski
obali. Zadnje Führerjeve domneve, zapisane od generala Burgdorfa in vklju-
čene v Führerjev testament, trdijo: »Pes Princ bo poizkušal priti do Vatikan-
ske države. Ce bi Pacelli postavljal kake zahteve, takoj protestirati in se skli-
cevati na dodatek testamenta.«
Nato svetovni mrak. Preko razvalin snovnega sveta pleza svetovni čas: razvoj
položaja s prvim majem: »V osrčju glavnega mesta Reicha se na omenjenem
prostom brani hrabra posadka, okrepljena z razkropljenimi trupami za pasji lov.«
Nato se priročnost poslovi v neopaznosti neuporabnega in sproži tajno komando.
Reichsleiter Bormann, veleadmiralu Dönitzu: »Führer včeraj ob petnajstih tri-
deset preminil. Testament veljaven in na poti. Führerjev najljubši pes Princ,
črn resast nemški ovčar, plemenjak, je glasom ukaza z dne devetindvajsetega
aprila dar Führerja nemškemu narodu. Potrditi prejem.«
Nato zadnje radijske postaje igrajo Somrak bogov. Zavoljo njega. Nato ne pre-
ostane časa niti za minuto molka, zavoljo njega. Nato se poizkušajo ostanki
845
bojne grupe Weichsel, ostanki dvanajste in devete armade, ostanki Holste in
Steiner prebiti na zapad od linije Dömitz—Wismar na angleško in ameriško
področje.
Nato v vladni četrti glavnega mesta Reicha obmolknejo oddajniki. Prostorska
enotnost. Izničenje, nagnjeno k tesnobi, skupaj-razkosljivo. Veličje. Celostnost.
Vzpostavljenost-Berlin. Skončanje. Konec.
Toda nebo nad strukturo konca se ni stemnilo.
Nekoč je živel pes,
ta je bil last Fiihrerja in Reichkanzlerja in bil je njegov najljubši pes. Nekega
dne je ta pes Führerju ušel. Le zakaj?
Na splošno pes ni znal govoriti, tu pa, povprašan po velikem Zakaj, govori in
pripoveduje zakaj: »Ker zadosti semtertja. Ker nobenega trdnega pasjega-tu,
pasjega-tam, pasjega-zdaj. Ker povsod zakopane kosti in nikdar več najdene.
Ker nobenega dopuščanja pobega. Ker vedno biti-v-zapornem-prostoru. Ker že
pasja-leta na poti, od primera do primera, in za vsak primer tajna imena:
primer Weiss traja osemnajst dni. Ko poteka na severu Vaja na We se ri, je treba
istočasno za zaščito weserske vaje začeti z operacijo Hartmut. Iz primera žolto
proti malim nevtralnim državam se izcimi operacija Rdeče vse do španske meje.
In že naj bi jesensko potovanje omogočilo Morskega leva, ki naj pritisne ob tla
perfidni Albion; prekliče se. Zato pa Marita načne Balkan. Oh, katerega pesnika
plačuje? Kdo pesni za njega? Jelka proti Švicarjem; iz tega ni nič. Barbarossa
in srebrna lisica proti pod-ljudem; tudi iz tega ni nič. To s Siegfriedom vodi od
Harkova v Stalingrad. Tu šesti armadi ne pomagajo niti Grom niti Zimska neur-
ja. Fridericus I in Fridericus II naj še enkrat poizkusita. Hitro se osuje jesenski
podlesek. Mostišče pri Demjansku se poruši. Vrtinec mora poravnati fronte.
Bizonski premiki, dišeči po hlevih. Domov! Domov! To je še psu preveč, vendar
počaka, zvest kot pes, ali se bo novoplanirana Citadela pri Kursku obdržala in
kaj bi lahko nastalo iz Konjičkovega skoka proti spremstvu na poti v Murmansk.
Toda joj! Minili so lepi časi, ko se je še sadilo Sončnico v Afriki, ko je Merkur
trgoval na Kreti, ko je Miš rila globoko v Kavkazu. Samo še Majska nevihta,
Okrogla strela in Kolač v menažki proti Titovim partizanom. Hrast naj spravi
Duceja spet na konja. Toda zapadni sovražniki: Gustav, Ludwig in kuna II se
izkrcajo in razvijejo Jutranjo zarjo pri Nettunu. Ze zacvete v Normandiji sov-
ražni cvet. Proti temu v Ardennih nič ne zmorejo: Krilati lev. Jesenska megla
in Straža. Se prej eksplodira v volčjem okopu bomba, kjer ni zajca; psu sicer
ne naredi nič, ga pa otopi: Dovolj! Dovolj! Vedno biti vlačen sem ter tja. Po-
sebni vlaki, posebna oskrba, nobene prostosti, pri vsem tem pa vsenaokoli gosta
narava.
O pes, daljni popotnik! Iz Gorskega dvora v Skalno gnezdo. Iz Zoppotskega zim-
skega vrta v grad med smrekami. Iz Schwarzwalda v Volčjo sotesko I. Od
Francije videl nič in na Gorskem dvora samo oblake. Severovzhodno od Win-
nize, v gozdiču, kjer je baje dosti lisic, leži tabor Volkodlak. Nihanje od Ukrajine
do Vzhodne Prusije in nazaj. Iz Volčjega brloga vržen v drugo Volčjo sotesko.
Po enem dnevu bivanja visoko gor v Orlovo gneždo, zato da mora potem do-
končno v luknjo: dol v Führerjev bunker. Dan za dnem: samo še bunker! Po
orlu, volku in zopet volku: vsak dan bunker! Po razgledu v oblakih in gnezdu
med skalami, po gradu med jelkami in schwarzwaldskem zraku: samo še zatoh-
lost bunkerja!
To je še psu preveč. Sedaj se hoče po ponesrečenem Zobozdravniku in nemočni
Talni plošči udeležiti tudi pes planiranega Preseljevanja zapadnih Gotov. Pu-
846
ščanje na svobodo. Bitje-v-prostoru. Ne-biti-več-zvest-kot-pes. Tu pravi pes, ki
sicer in na sploh ne zna govoriti: »Pobrisal jo bom!«
Med pripravami za praznovanje rojstnega dne v ftihrerskem bunkerju jo je
stisnil čisto nedolžno počez čez osrednje dvorišče Vrhovni Urad Reicha. Ravno ko
se je pripeljal Reichsmarschall, je pasiral dvojno stražo in se odpravil v smeri
jugozapad, ker je iz poročil o položaju vedel, da je proti Cottbusu fronta preki-
njena. Lepa in široka praznina se je sicer kar sama ponujala; pes pa se je spričo
sovjetskih oklepnih čet vzhodno od Jüteborga obrnil, torej opustil smer vzhodnih
Gotov, in tekel zapadnemu sovražniku naproti: preko razvalin mestnega sre-
dišča, okoli vladne četrti, skoraj bi bil šel po gobe na Alexu, dve goneči se
psici sta ga vodili skozi živalski vrt, skoraj ujet pri Flankburškem zoološkem
vrtu: Tam so- nanj čakale ogromne mišje pasti, sedemkrat se je obotavljal okoli
obeliska zmage, se usmeril skozi paradno ulico in se pridružil, po nasvetu pra-
starega domačega sredstva, pasjega instinkta, civilni transportni skupini, ki je
prevažala gledališki inventar z razstavnega prostora pri oddajniku v Nikolasee.
Ampak zaradi lastnih zvočnikov, tako kot zaradi daleč slišnih zvočnikov vzhod-
nega sovražnika — vabeči glasovi, ki so mu obljubljali zajčke, so mu postala
predmestja vil, kot so Wannsee in Nikolasee nekam sumljiva: niso ležala dosti
zapadno! — In za prvi etapni cilj si je postavil most na Elbi pri Magde-
burg—Burgu.
Brez zapletljajev je južno od Schwielovskega jezera prišel mimo napadalnih čel
dvanajste armade, ki naj bi od jugozapada razbremenila glavno mesto Reicha. Po
kratkem počitku v zaraščenem vrtu neke vile ga je neki oklepni grenadir na-
krmil s še toplo grahovo juho in ga poklical po imenu, ne da bi pri tem postal
uraden. Takoj nato je sovražno topništvo obstreljevalo vrt, lahko ranilo gre-
•nadirja in prizaneslo psu; kajti to, kar iztegnjeno na enakomerno sigurnih nogah
sledi vnaprej določenemu preseljevanju zapadnih Gotov, je še vedno en in isti
črni nemški ovčar. Zavoljo njega.
Sopenje med nakodranimi jezeri nekega vetrovnega majskega dne. Eter pre-
napolnjen z važnim dogajanjem. Hlastajoč za ciljem na zapad, preko peska
Marke, katerega se oklepa ruševje. Rep vodoraven, čeljust z iztegnjenim jezi-
kom daleč spredaj, skrajšan beg na šestnajstkrat štirih nogah: skok psa v
sledečih si delnih gibih. Vse razdeljeno na šestnajstinke: pokrajina, pomlad,
zrak, svoboda, čopičasta drevesa, lepi oblaki, prvi metulji, petje ptic, brenčanje
žuželk, zeleneči vrtički, visoko muzikalni plotovi, polja mečejo zajce iz sebe,
jerebice vzletavajo, brezmejna narava, nič več škatle s peskom temveč horir-
zonti, vonji, da bi si jih na kruh mazal, počasi se sušeči sončni zahodi, mrak brez
kosti, sem ter tja ostanki oklepnikov, romantično se odražajoči od jutranjega
neba ob petih, mesec in pes, pes na mesecu, pes žre mesec, pasja-totalnost,
izginjajoči pes, biti-si-v-naprej, pasji namen, prebežeči pes, podurhaj-jo-pes,
brez-mene-pes, pasja-vrženost, pokolenjskosti ; in Perkun je zapodil Sento, in
Senta je povrgla Harrasa; in Harras je zaplodil Princa... veličje pes, ontično
in naravoslovno, dezerterski pes, ki teče z vetrom; kajti tudi veter hoče na
zapad, kot vsi: dvanajsta armada, ostanki devete armade, kar je ostalo od skupin
Steiner in Holste, utrujene bojne skupine Lohr, Schörner, Rendulic, brezuspešno
armadne skupine Vzhodna Prusija in Kurland in'iz pristanišč Libau in Windau,
posadka otoka Rügen, vse kar se lahko loči od Hele in delte Visle, torej ostanki
druge armade, kdor ima nos teče, plava, se vleče: proč od vzhodnega sovražnika
in zapadnemu naproti; in civilisti, peš, na konju, stlačeni na nekdanjih izlet-
niških parnikih, šepajo v samih nogavicah, utonejo vsi oviti s papirnatim de-
narjem, se pomikajo kot polži s premalo bencina in preveč prtljage; glejte
847
mlinarja z njegovimi desetkilskimi vrečami moke, mizarja, obloženega z okovi
in klejem; sorodniki in priženjeni, v-rangirani in sopotniki, otroci s punčkami
in stare matere z albumi, izmišljeni in pravi, vsi, vsi vidijo vzhajati sonce na
zapadu in se ravnajo po psu.
Za njimi ostanejo: gore kosti, masovni grobovi, kartotečne škatle, držala za
zastave, članske izkaznice, ljubezenska pisma, lastni domovi, prostori v cerkvah
in klavirji, ki jih ni lahko transportirati.
Nepoplačani ostanejo: zapadli davki, obroki za gradbene zadruge, zaostale sta-
narine, računi, dolgovi in krivda.
Vsi hočejo nanovo začeti z življenjem, varčevanjem, pisanjem pisem, v cerkvenih
klopeh, pred klavirji, v kartotečnih škatlah in lastnih domovih.
Vsi hočejo pozabiti gore kosti in masovne grobove, stojala za zastave in članske
izkaznice, dolgove in krivdo.
Nekoč je živel pes, ta je zapustil svojega gospodarja in prehodil dolgo pot. Samo
zajci vihajo nosove; nihče, ki zna brati, pa naj ne misli, da se psu ni posrečilo.
Osmega maja devetnajstopetinštiridesetega, ob štirih trideset, je nad Magde-
burgom preplaval Elbo in si zapadno od nje poiskal novega gospodarja.
Prevedla Doris Kosec
Doxa
Kornel Filipowicz
Ni bila lepa. Bila je suha, imela je premajhne, ploske prsi in grd nasmeh:
kadar se je nasmehnila, so se ji ob obeh straneh ust pojavile tanke, ostre gubice.
Toda v sebi je vendar imela nekaj imenitnega, nekaj, kar je človeka plašilo:
kadar je stala ob kraju ceste, čakajoč na avtobus, ki je vozil v mesto, kadar se
je vrtela na peti in razširjala plisirano barvasto krilo, kadar se je umikala in
pri tem kakor pri plesu s petami udarjala po asfaltu, kadar je nalahno kimala
z glavo v ritmu melodije, ki si jo je brezglasno, za sebe popevala, in kadar je
komaj blagovolila pokimati z glavo na klic: — Kako je kaj, Wiáka? Fantje, ki
jih je poznala od mladih nog, so se sedaj sprehajali z rokami v žepu, v po-
loščenih čevljih, s pomado namazanimi lasmi in ji klicali: — Kako se imaš,
Wiáka? Potem ko so bili mimo, so zbijali popoprane šale na njen račun,
nekateri od njih so se hvalili, da so jo imeli že tri ali štirikrat — mislili pa
so pravzaprav nekaj čisto drugega: da je Jadwiga oddaljena in tuja kakor
filmska igralka in da se pripravlja na kaj boljšega v življenju kot oni, ki delajo
v bližnji tovarni sode, ali se vozijo v tovarno obutve.
Jadwiga je vstopila v avtobus, ki je vozil od daleč in pobiral na postajah
priložnostne potnike, kmete in delavce. Avtobus pa je vozil tudi drugačne
popotnike, elegantne moške in zelo dobro oblečene ženske. Ti potniki so imeli
usnjene kovčke, uvožene nesesere z nalepnicami, dišali so, vedno malo dremavi,
ker prihajo od daleč, iz Zakopanega ali iz Krynice. Dremali so, včasih jedli
bonbone, napolitanke ali pomaranče, včasih gledali skozi okna, ali pa naglo
dvignili glavo in si zelo resno ogledovali ljudi, ki so vstopali na postajah.
848
Jadwiga jih ni opazovala, izgledalo je celo tako, kot bi njihove prisotnosti v
avtobusu sploh ne opazila. A Jadwiga je zelo dobro videla njihove kovčke na
policah, ženska krzna, izdelana včasih iz tako majhnih živalic, kot da bi bile
to mišje kože, videla frizure, nakit, zlate ure, čutila njihov parfum in vonj
tobaka, zapomnila si je celo nekatere besede in stavke, ki so jih uporabljali.
Da bi ne plačala avtobusne karte do srede mesta, je potem Jadwiga presedla
na tramvaj, ki je hitel dolgo zibajoč se in pozvanjajoč sredi puščobnih predelov,
jarkov in smetišč, ob tovarni, v kateri sta delala njen oče in brat, peljal mimo
rdečih predmestnih hišic, potem pa zaviral in zapeljal v mesto. Jadwiga je
hodila po ulicah, postajala pred izložbami, ogledovala ure, dragulje, pernice,
aluminijasto posodo, pohištvo in filmske kamere. Potem je po navadi obiskala
svojo starejšo kolegico Irko, ki je delala v veleblagovnici. Zadrževala se je ob
njenemu pultu, stala ob strani in gledala na Irkine roke, ki so se premikale
po predalu, razkladale in zlagale rožnate otroške bluzice, čeveljčke, čepice,
rutice. Irkini prsti so bili lepi in čisti. Imela je lakirane nohte; ovalen, zelen,
v zlato vdelan kamen se je pobliskaval na njeni desni roki, levo roko pa je
krasila majhna oglata ura z zelo debelim steklom. Irka je včasih pogledala na
uro; ni je še imela dolgo. Obračala se je, segala po blago, se sklanjala pod polico,
stopila korak v levo, dva koraka v desno; njene noge so se premikale lahne
in spretno kot pri plesu. Kadar se je pri njeni prodajni mizi poleglo, je Irka
prižgala cigareto in vprašala:
-- No, kaj delaš, Wiška?
—	A, nič.
—	Te stari ne priganja k delu?
—	Tata me sili k tramvaju, mama pa hoče, naj bi šla v prikrojevalni tečaj —
je rekla Jadwiga, si popravljala lase in gledala na sosednji pult, kjer so pro-
dajali radioaparate, pisalne stroje in saksofone.
—	Pojdi no, ne poslušaj starega, ne hodi k tramvaju. Prerivala se boš s
huligani, zaslužila pa komaj za oranžado — je rekla Irka, a ni povedala, kaj
naj bi drugega delala. K pultu so se približali odjemalci, Irena se je za trenutek
oddaljila, njene roke so spet začele begati po policah z blagom, njene noge,
oblečene v prozorne najlonke, so poplesavale vzdolž police. Jatìwiga je stala
in čakala, kdaj bo mogla z Ireno izmenjati še kakšen stavek o kolegicah, ali
pa ji povedati novice iz vasi, kjer Irena že dolgo ni živela. Ko se je poslovila
od Irene, je slišala: — Oglasi se še kaj, Wiska. Tako je prišla spet prihodnji
dan ali čez nekaj dni, a zadeva, s katero je prihajala k Ireni, se ni premaknila
niti za korak z mesta. Vse je bilo odvisno od nekakšnega partijca, s katerim
je bilo teže kaj urediti kot z drugimi. Drugi, kakor je trdila Irena, so jemali
denar, so pa vsaj odkrito povedali, če se da kaj napraviti ali ne. On pa se ni
dal podkupiti. Toda Jadwigina zadeva je bila odvisna prav od nekoga drugega.
Jadwiga sama ni vedela, ali se naj zato veseli ali žalosti. Pravili so, da bi bilo
treba dati šest ali celo osem tisoč, Jadwiga pa denarja ni imela.
Nekega dne, — bilo je to po novem prepiru z očetom zaradi njenega dela, —
je Jadwiga naletela pri Ireninem pultu na moškega, ki je govoril z njo kot
dober znanec. Stal je postrani naslonjen na polico na mestu, kjer je po navadi
postajala Jadwiga. Imel je širok, zardel obraz, odpet ovratnik pri srajci, temno
višnjevo kravato. Ne da bi vedela zakaj, se je Jadwigi naglo posvetilo, da je
to nekdo, ki bi lahko kaj uredil zanjo. Sla je naravnost proti pultu, čeprav
je čutila, kakor da so ji noge zvezane, čisto tako kot konjem, ki se pasejo na
travniku. Ustavila se je pri pultu, se nasmehnila Irki in rekla:
849
—	Dober dan, Irka. Hanka mi je povedala, da bi me rada videla — se je zlagala
Jadwiga, ne da bi vedela, kako ji je to prišlo na misel. Toda tako je morala
govoriti, kakor bi igrala v gledališču pri predstavi.
—	Hanka? — se je začudila Irena.
—	No, Hanka Spychowska. Da imaš menda nekaj zame ...
—	Kaj neki?
—	No, v zvezi s službo ...
Jadwiga je stala pri pultu, čutila je, kako se ji noge tresejo. Čakala je, kaj se
bo sedaj zgodilo. Ob sebi je zaslišala glas moškega:
—	Eee, kdo bi hodil v službo. Raje na ples ali v kino.
—	Navsezadnje se tudi tega naveličaš — je rekla Jadwiga, ne da bi pogledala
moškega, in skomignila z rameni.
—	Tudi kina ste se že lahko naveličali? — Moški se je sedaj obrnil docela proti
Jadwigi in gledal njene male, suhe prsi, potem noge in čevlje, ki si jih je
napravila iz kopalnih copat in s tušem pobarvala na črno. Imelo jo je, da bi
ugotovila, kaj ga toliko zanimajo njene prsi; če se morda ne vidi njen umazani
modrček? Pa ni povesila oči, gledala je Ireno. Moški se je obrnil k Ireni, se
sklonil čez polico in rekel:
—	Ali se tam pri Zygmuntu ne bi kaj dobilo?
—	Kje, pri Zygmuntu... Irena se je našobila. Ni gledala Jadwige, potegnila
je iz torbice cigarete in ponikljan vžigalnik. Sedaj je Jadwiga našla priložnost,
da je pogledala prednji del bluze, potem pa poškilila na moškega; stal je
naslonjen s precej obilnim trebuhom na polico in govoril:
—	Zygmunt je nekaj omenjal, da potrebuje pomočnico v prodajalni.
—	Tako? Meni ni nič pravil — se je čudila Irena.
—	Potem ga pa opomni, reci, da sem jaz rekel. Treba je podpirati mladino ...
Moški se je spet obrnil k Jadwigi in se nasmehnil. Koliko bi mogel biti star?
»Lahko bi bil celo moj oče,« je s simpatijo pomislila Jadwiga in se praV tako
nasmehnila.
Ko je Jadwiga prišla naslednji dan, ji je Irena povedala, da je ta moški, ki
je bil včeraj tu, prav tisti partijski funkcionar, da on lahko mnogo stori, da
od Zygmunta sploh ni odvisno, ampak samo od njega. Šele potem, ko je Jad-
wiga morala že oditi, je nerada .povedala, če Jadwiga hoče, da lahko pride v
soboto na zabavo k Zygmuntu, pa bo tam srečala tega funkcionarja, gospoda
Ludwika, in se bo mogla z njim svobodno pomeniti.
—	Ti boš tam? — je vprašala Jadwiga.
—	Seveda. Sicer ti ne bi povedala — je rekla Irena tako, kot da jo je Jadwiga
s čim užalila.
Jadwiga je tedaj šla v soboto zvečer na stanovanje Zygmunta, ki je bil Irenina
simpatija. To stanovanje je bila soba z železno posteljo in trdo, izbočeno oto-
mano, na katero je sedla Jadwiga. Na steni je visela stenska preproga z »go-
ralom« in Zygmuntova fotografija iz vojske. V predsobi je stalo motorno kolo,
plinskih kuhalnik pa je bil v kopalnici. V stanovanju je smrdelo po plinu in
bencinu, a ko je vstopila Irena, je zelo močno zadišalo po kolonski vodi. V
začetku so bili zelo zadržani. Igral je radio. Moški so pili vodko, ženske pa
sladko sadno vino. Govora je bilo o jutrišnji tekmi. Potem so vsi peli:
Sedeli golobje na veji
in skubli so mah,
in skubli so mah ...
850
Potem pesmi o čevljarčku in jerebiki. Potem je spet igral radio in so nekaj
časa plesali. Jadwiga je plesala z Ludwikom, ki je smešno trzal in se je dotikal
s štrlečim trebuhom. Bila je vesela, morala je kdaj pa kdaj prasniti v smeh.
—	Cemu se pa tako smejete? — je vprašal Ludwik.
—	Kar tako. Ker plešete kot medved.
—	Ali ste pa že videli, kako pleše medved?
—	Ne, ampak tako se reče — je odgovorila Jadwiga, vendar se mu ni hotela
zameriti. Celo stisnila se je nekoliko k njemu. Ludwik je bil star, lahko bi
imel že petdeset let, bil pa je gladko obrit in je dišal po kolonski vodi, poleg tega
je Jadwiga mogla upati, da bo Ludwik kaj napravil zanjo. Ko so nehali plesati,
je Jadwiga sedla na otomano in začutila, kako se ji vrti v glavi. Zdelo se ji je,
da je soba polna dima. Stisnila se je k Irki in po tihem vprašala:
—	Irka, koliko je ura?
—	Pol enajstih — je rekla Irena, ko je pogledala na uro z izbočenim steklom.
—	Za božjo voljo, niti do dvanajstih ne bom doma. Od očeta jih bom dobila po
gobcu — je pomislila Jadwiga.
—	Kaj pa gledate na uro? Na uro gledati ni dovoljeno —• je dejal Ludwik.
—	Glava me boli.
—	Potem se moraš malo napiti, pa bo takoj prenehala boleti. Ludwik se je
primaknil k Jadwigi in jo pobožal po laseh. Pokazalo pa se je, da ni več vina,
zato je Jadwiga izpila kozarec oranžade s trohico vodke in v resnici ji je
odleglo. Irena ji je ukazala, naj leže. Jadwiga je zaprla oči, ker so jo nekoliko
pekle, a ni zaspala. Zygmunt je priprl radio in sedel z Ludvikom in Ireno
k majhni, okrogli mizi.
Govorili so o nečem polglasno.
Jadwiga je že imela opraviti z nekim fantom; ime mu je bilo Rudolf. Sedaj je
pri vojakih. To se je zgodilo leto dni tega, po žetvi, ko jo je Rudolf pospremil
s šolske zabave. Stopila sta v senik na polju. Skozi špranje med deskami se je
svetlikalo večerno nebo in sem od šolskih prostorov je bilo razločno slišati
glasbo. Jadwiga ni hotela dolgo ostati v tem seniku, bilo je hladno in zelo malo
podobno polju. Vrnila se je domov. Rudolf jo je spremil kos poti. Nič ji ni
odgovarjal, kot da se jezi nanjo. Gotovo se je vrnil na zabavo.
Nenadoma je Jadwiga zaslišala, kako kriči Zygmunt na Ludwika:
—	Ti nisi noben prijatelj! Ne, prijatelj tako ne dela!
—	Kaj pa hočeš? — Irka, kaj hoče od mene? — je mirno rekel Ludwik.
—	Si mu povedal, ali mu nisi povedal?
—	No, povedal sem ...
—	Ni res, nisi povedal! — je kričal Zygmunt.
—	No, naj bo, pa nisem povedal...
Jadwiga je zaslišala zven razbitega stekla in odprla oči: Zygmunt je stal oprt
na mizico in buljil v Ludwika. Irena ga je napol držala in ga vlekla od mize.
Nazadnje ga je odpeljala v predsobo. Zygmunt je še kričal, Irena pa ga je
mirila, govorila je, da bodo še šli po vodko k »Feniksu«.
—	Takoj se vrnita! — je za njima zaklicala Jadwiga.
Ostala sta sama z Ludwikom. Ludwik je ugasnil zgornjo svetilko, prižgal
majhno lučko pri otomani in poiskal glasbo na radiu. Potem je sedel k Jad-
wigi. Bil je rdeč in je zelo hitro govoril. Slekel je suknjič, ker je rekel, da mu
851
je vroče, čeprav se je Jadwigi zdelo, da je v sobi hladno. Jadwiga ni hotela
sprva sleči obleke; strašno ji je šlo na smeh. Ludwik jo je božal in ji rekel,
da bi mogla bili njegova hčerka. Potem je povedal, da je že pozno in da je
treba iti spat; slekel je hlače in ostal v temno modrih telovadnih hlačkah. Ko
je Jadwiga vprašala, kaj bo, ko se Irena in Zygmunt vrneta, je Ludwik rekel,
da jih ne bo pustil v sobo; če se Zygmunt prepira, naj kar gresta, kamor hočeta.
Ko se je Jadwiga vrnila domov, je oče pravkar odhajal na delo. Jadwiga bi
mogla priti pol ure kasneje, pa je menila, da se ji ni treba skrivati. Domov se
je vračala pogumno. Mati se je sukala okrog hiše, gotovo zato, da bi posvarila
Jadwigo. Ko je Jadwiga odpirala vrata, je mati tiho zaklicala:
Wiáka, ne hodi, tata je še doma!
Jadwiga je šla pogumno. Odprla je vežna vrata in vstopila v kuhinjo. Oče je
stal pri omari in počasi oblačil suknjič. Okrenil se je in vprašal:
—	Kje si bila ponoči?
—	Pri Ireni, v mestu ...
Oče je naredil dva koraka in Jadwiga jo je dobila v obraz, opotekla se je, zadela
ob umivalnik, razlila vodo in se ujela šele v kotu, med steno in omaro.
—	Smrdiš po žganju kO' kurba — je zavpil oče in jo še enkrat udaril in potem
še enkrat. Jadwiga se je zaslanjala z rokami. Nič je ni bolelo, počutila se je
sigurno, triumfirala je, ko jo je oče prenehal tepsti in je težko dihal, ko si je
zapenjal gumbe pri suknjiču — je lahko povedala:
—	Dobro, kar dajte me, tata. Pojutrišnjem grem na delo in ne bom potrebovala
ničesar več od vas ...
V resnici je od srede Jadwiga že delala v veliki, pred nekaj meseci odprti
zadrugi. Trgovina sploh ni bila sredi mesta, ampak na periferiji, a ob glavni,
prometni ulici. Spočetka je Jadwiga pomagala odbirati in tehtati blago, ga
nosila in zlagala v magazin. Zjutraj, preden so odprli prodajalno, je pometala
pod in brisala prah. Pri pultu sta delali dve kolegici; poslovodja je včasih
pomagal, a redko, menda samo, kadar je bilo veliko prometa. Največ je sedel
zadaj, računal, pisal, telefoniral; dostikrat je šel v mesto. Ta poslovodja ni bil
mlad, bil je oženjen, suh, rad je kaj popil, a nikoli preveč. Nekoč na začetku,
ko je Jadwiga še komaj prišla v prodajalno, je pri večernem obračunu rekel: —
Delajte tako, da bi bilo vedno vse v redu. Pri inventuri nočem imeti nobenega
hrupa — To naj bi bilo gotovo svarilo Jadwigi. Sicer pa so Jadwigo navsezadnje
dosti dolgo držali daleč stran od tistega globokega predala, v katerem je bil
denar. Samo petstotaki so bili lepo zloženi, po ostalih bankovcih pa so proda-
jalke greble kakor po kupu sena. Nekega dne, bilo je že po inventuri, ki se je
dobro iztekla in s katero je bil poslovodja zadovoljen, je Jadwiga ob odsotnosti
bolne kolegice prvikrat stopila pred pult. Čeprav je dobro vedela, kaj naj dela,
je preživela trenutek strahu in negotovosti. Stara žena z ruto na glavi je rekla
potiho, počasi:
—	Prosim, četrt mila, prašek za tri zlote, ovsene kosmiče, kos margarine, pol
kile soli, kozarec gorčice, pet kock Maggi, vezalke za čevlje, dolge, črne ...
Jadwiga je stopila korak na desno po margarino, stopila nazaj po ovsene
kosmiče, gorčico in Maggi kocke, se vrnila k pultu, potem stopila tri korake
zaradi soli. Stara žena je narekovala počasi naprej, kot da bi brala z nerazločno
napisanega lista, Jadwiga pa se je premikala in se obračala; noge so se ji
prestopale tiho in delikatno kakor pri plesu, napravile so samo toliko korakov,
kolikor jih je bilo treba; roke so se ji dotikale in prijemale predmete, jih nosile
852
in polagale na pult. Jadwiga se je premikala podobno kot na odru; od strani
jo je gledal poslovodja; stal je sklonjen, z rokami prekrižanimi na hrbtu.
Jadwiga je na pamet izračunala blago, vzela od žene bankovec za sto zlotov,
potem pa je, ne da bi zagotovo vedela, če to sme - potopila roko v predal z
denarjem. Vrnila je ostanek, zaprla predal in se nasmehnila naslednji stranki,
pravtako stari ženi, potem dečku, ki je bil s prsti oprt ob rob pulta. V proda-
jalno sO prihajale nove stranke in se postavljale v vrsto.
Tako je minil Jadwigin krst. Jadwigi se je zdelo, da je poslovodja z njo
zadovoljen. Bilo ji je mnogo do tega. Bila je srečna, da tu dela, zdelo se ji je,
da mora biti hvaležna tistim, ki so ji preskrbeli službo. Zelo rada bi pokazala
svojo hvaležnost gospodu Ludwiku, a ni prišel nikoli v prodajalno, Jadwiga
pa ni vedela, kje naj bi ga iskala. Pokazala pa jo je nekoč pozneje poslovodji,
ko sta ostala sama ob odmoru za kosilo. Bilo je to na dan, ko so delavci vzeli
z avtomobila razbiti zaboj z vodko. Napravili so protokol, ostanek vodke pa
so iz razbitih steklenic precedili skozi krpico. Vsi so se v naglici napili, kolegice
so jo pa raje vzele domov... Zato so napolnile z vodko steklenice od oranžade.
Jadwiga ni nikoli pila vodke opoldne; izpila je malo več kot pol kozarčka in
prigriznila zdrobljene kekse. Kolegice so odšle, ostala je sama s poslovodjo.
Bil je sončen dan, skozi izložbene šipe je padala slepeča svetloba. Jadwiga je
zaprla vrata na ulico, obesila karton z napisom: »Zaprto od 13 do 15«, vzela
potem krpo in pričela brisati prah s polic s sokovi, kompoti in džemi. Postala
je zaspana, in začele so jo nekoliko boleti roke, gotovo zato, ker jih je držala
kvišku. Poslovodja je stopil nekajkrat mimo nje, nenadoma pa je obstal in
Jadwiga je začutila njegovo roko na svojih mečih ter zaslišala njegov glas, ki
je zvenel tako, kot da bi imel cmok v ustih.
—	Kako je kaj, gospodična Wiáka?
—	A, dobro — je odgovorila Jadwiga in spustila roke. Poslovodja je šel mimo
nje in stopil v magazin. Kmalu nato je tudi Jadwiga odšla v magazin. Obstala
je v ozkem prehodu med vrečami s sladkorjem in policami, zastavljenimi z
zaboji. Strašno ji je šlo na zehanje, zaslonila si je usta z roko in pogledala na
majhno, zamreženo okno, ki je gledalo na dvorišče. Tu, v magazinu je bilo
mračno, hladno, prijetno. Poslovodja je stal dva koraka vstran in si umival
roke in obraz pod pipo. Ko si je brisal roke, je dejal:
—	Kako, ali danes niste prespani?
Strašno sem zaspana po tej vodki — je rekla Jadwiga. Prerivajoč se v tes-
nem prehodu med vrečami, se je poslovodja moral pritisniti k Jadwigi.
- Potem se pa prespite malo do tretje, — je rekel poslovodja, jo pogladil po
laseh, potem se je njegova roka dotaknila njene noge, privzdignila krilo in jo
pričela gladiti po stegnu. Spet bi strašno rada zazdehala; rekla je:
—• Eh, ne bom spala, ker moram še zdrgniti pod v trgovini, strašno veliko
blata so nanesli... Jadwiga je zaprla oči. Pod hrbtom je čutila oble, trde vreče,
napolnjene s sladkorjem.
Jadwigi je šlo delo kar dobro od rok. Poslovodja jo je redko ogovarjal; navse-
zadnje ni imel niti navade s komerkoli na dolgo razpravljati, bil je mrk človek.
Ves čas je ponavljal samo to, da želi, da bi bilo vse v redu pri inventuri. Jad-
wiga je spoznala ženo in dva mala dečka. Potem je bila inventura in dva
meseca kasneje naslednja; pri obeh je bilo vse v redu.
Nekoč je neka kolegica, videč, kako se Jadwiga preoblači v haljo, rekla:
—	Ti, Češka, poglej no. kakšne hlače nosi...
Jadwiga pa je rekla z jezo:
853
Nimam takšnih simpatij, ki bi mi kupovale hlačke ...
—	Ce boš nosila takšne, jih tudi ne boš imela ...
Jadwiga si je že tako dosti nakupila: kupila si je čevlje, zimski plašč, šal in
nekaj drobnarij, zadolžila se je za nekaj mesecev naprej. Na perilo zaenkrat
ni mislila. Materi je sedaj dajala manj denarja, zato pa je vsak dan prinašala
domov po malem sladkorja, riža, ovsenih kosmičev. Tega ni bilo mnogo, a
kupovati ni bilo več treba. Nekoč je mati rekla:
—	Wiáka, samo da si ne nakoplješ kakšnih sitnosti...
—	Kaj, mama — se je zasmejala Jadwiga — saj to gre vendar tako v izgubo,
to se tako ali tako raztrese.
—	Mežnar ne kupuje sveč — je rekel oče.
—	No, Wiáka, poglej, tega Chaberskega, ki si je nedavno kupil motor, so že
zaprli.
—	Le zakaj me mama primerja s tem Chaberskim? Saj jaz ne delam v mesnici.
—	S poštenim delom si pri nas ničesar ne pridobiš — je rekel oče. — Kaj pa
imam jaz po tridesetih letih dela?
—' Lačen in raztrgan nisi — je rekla mati.
—	Se tega bi se manjkalo ...	•
Obe Jadwigini kolegici, ki sta delali že nekaj več kot leto dni, sta se že dobro
oblekli, redno sta hodili k dentistu, frizerju. Neprestano sta si kupovali perilo
in si napravljali vsak čas nove bluze. Ena je imela švicarsko uro, druga pa
prstan s safirom in Mater božjo na zlati verižici. Se pred nekaj meseci Jadwiga
ni imela za avtobus do mesta — zdaj pa ji je manjkalo denarja za vse tisto, kar
je predtem lahko ogledovala v izložbah. Jadwiga si je kupila že dosti stvari, a
občutila je vedno večje, vedno močnejše pomanjkanje denarja za nove reči. V
šoli je stalno dobivala dvojko v matematiki — učitelji pa so se menda motili,
ker je imela Jadwiga dober spomin in je znala zelo dobro računati. Od kolegic
se je naučila hitro jemati blago s tehtnice. Gibljivi, a občutljivi kazalec na
tehtnici je kazal, koliko si je pridobila zlaradi svoje spretnosti. Jadwiga je imela
težko in bedno mladost; vsak groš je bil zanjo že denar. Zapirajoč torbico s
sladkorjem ali s kašo s spretnimi, tenkimi prsti, je Jadwiga pri sebi v mislih
računala in obdržala v spominu: Trideset grošev, petinštirideset, sedemdeset,
zlot in deset... Stranke so odhajale, nove so se postavljale v vrsto. Preden so
žaprli trgovino, je Jadwiga našla priložnost, da je neopazno segla v blagajno
in skrila v žep deset ali petnajst zlotov. Bankovci so ležali v globokem, vedno
nekoliko nagnjenem predalu; bilo jih je tam kot smeti, ležali so pomešani in
zmečkani drug čez drugega. Doma je Jadwiga vzela iz žepa zmečkani ban-
kovec, ga poravnala in ga shranila med liste v knjigo. Potem^je, ko je ležala
na kratki, potlačeni otomani pod nizkim oknom, za katerim so z žvižgom hiteli
avtomobili, osvetljujoč za hip šipe — razmišljala o tem, kaj si bo kupila. Pred-
meti so se ji urejali v dolgo vrsto, ni jim bilo videti konca: rožnat modrček,
sinji dežnik z bambusovo kljuko, črna, podolgovata torbica, bela najlonska
ščetka za lase, batistovi robčki, biserni lak za nohte, češka broška, koralde,
pas ... Jadwiga se je obrnila na drugo stran, položila lice na rob blazine in
mislila, mislila. Predmeti, o katerih je mislila, so se ji premikali pred očmi,
videla je njihov barvni blišč, njihovo obliko, za trenutek se jih je celo dotak-
nila, oni pa so se ji umikali in se vračali na svoja mesta v izložbah in vitrinah.
Zvenketale so medeninaste kroglice, torbica je zaprla svojo atlasno notranjost,
dežnik se je zvil in se s šelestom spravil v svileno prevleko, ogrlica se je zvila
kot kača v žametni škatlici. Pod oknom jo z ropotom zgrmel traktor, kot da bi
854
hotel ta hip zadeti v hišo, zmečkati in streti vse v prah. Potem so spet s tihim
žvižgom pribrzeli avtomobili. Jadwiga je za trenutek še zgrabila nekakšno bar-
vasto stvar, skušala jo je kar najdlje obdržati zase, potem pa je zaspala.
Nekega dne, tik preden so zaprli trgovino, je prišel Ceškin znanec, neki gospod
Karol. Bilo je to proti koncu meseca, po inventuri, in ni bilo dosti prometa.
Tega gospoda Karla je Jadwiga na videz poznala. Prihajal je enkrat ali dva-
krat v mesecu, se ob strani razgovarjal s kolegicami, potem pa se glasno šalil,
kupoval tablice čokolade — za svojo babico, kakor je pravil — in odhajal.
Sedaj je gospod Karol stal ob pultu, kadil cigareto in se pogovarjal s kolegi-
cami. Nenadoma je okrenil glavo, pogledal Jadwigo, se ji celo nasmehnil, nato
pa nekaj vprašal. Kolegica je zaklicala:
—	Wiéka, hočeš priti k nam? Seznani se z gospodom Karlom.
Karol je pridržal Jadwigino roko v svoji, segel v žep in izvlekel novo, bleščečo
uro. »Dovolite, trenutek« — je rekel, ker je Jadwiga hotela umakniti roko, in
zapel jermenček na njeno zapestje.
—	Kaj pa delate, kaj je to?
»Doxa« s sedemnajstimi kamni, neobčutljiva za udarce, nepropustna, inca-
bloc — je povedal, smejoč se s svojimi ostrimi, belimi zobki.
—	Seveda, lepa ura, — je rekla JadKviga in gledala na svojo roko, ki jo je
Karol osvobodil stiska. Jadwigi je srce bilo s silnim, počasnim ritmom. Crni,
tanki sekundni kazalec se je s hitrimi skoki premikal naprej in obkrožil številč-
nico. Rjavi, z rumeno nitko prešiti jermenček je mehko ležal Jadwigi na roki.
—	Pri »Jubileru« stane dva štiristo. Pri meni samo tisoč osemsto — je rekel
Karol in se prenehal smejati.
—	Sedaj nimam toliko denarja — Jadwiga je odpela jermenček in položila
uro na pult.
—	Gospod Karol ti bo dal na obroke, kajne, gospod Karol? je rekla Češka ter
šla zapret vrata in obrnila na njih karton.
Globoka tišina vlada. Kolegice so se šle preobleč v magazin. Ura leži na pultu.
Karol se skloni in reče bolj potiho:
—	Lahko vam jo dam na tri obroke po šeststo zlotov. Šeststo zlotov ni
noben denar.
—	Da, ampak jaz jih zdajle nimam — odgovori Jadwiga, a kot v snu gleda na
uro in se boji, da bi izginila s pulta.
—	Povejte mi, kaj naj napravim z vami? Dali mi boste, ko boste imeli. Cez
dva tedna, čez mesec — je rekel Karol po dolgem dolgem hipu preudarjanja
in se nasmehnil.
Jadwiga se je tega dne vračala domov z uro na roki. Bil je prijeten večer.
Avtobus se je ustavil na postaji, Jadlwiga je izstopila in šla počasi ob kraju
asfaltirane ceste. Ni mislila na nič posebnega. Oblečena je bila v vse, kar si je
kupila v zadnjem času; na roki se ji je svetila »Doxa« kot zvezda. Jadwiga jo
je čutila na roki, bila je prepričana, da je to zvezdo videti od daleč — z odda-
Ijujočega se avtobusa, z oken vseh hiš, celo tistih na okoliških vzpetinah. Pre-
mikala je roke in noge lahko, nič je ni bolelo, ne motilo, ne oviralo. Bila je
srečna in mirna.
Jadwiga je imela spet dosti dela. Bližal se je prvi v mesecu. Trgovina je spre-
jemala blago, potem, kot po navadi, so ljudje nakupovali za ves mesec — kot
bi imela jutri priti vojna ali povodenj. V vrsti so stale ženske, ki jih je Jad-
wiga na videz poznala. Prihajale so z mrežami, torbami, nekatere so zunaj
855
pustile vozičke z otroki. Vse so kupovale več ali manj isto: sladkor, moko, milo,
ovsene kosmiče, puding, kis, sol in vžigalice. Jadviiiga jih ni marala, zmrdovale
so se, prebirale, pazile na tehtnico in štele ostanek do poslednjega groša. A
Jadwiga jim je stregla vljudno in potrpežljivo; prav tako je nakupovala njena
mati. Sicer pa so vse, nekatere manj, druge bolj, celo najbolj prebrisane, naj-
bolj pazljive, plačale Jadwigi, ne da bi vedele za to, po nekaj grošev, da bi si
mogla zase kupiti to ali ono. Zlagale so blago v mreže in torbe, popravljale
otroke na rokah in odhajale. Nekatere so polagale blago v vozičke k svojim
otrokom. Vračale so se domov, da bi pripravile kosilo. Njihova mesta v vrsti
so takoj zavzeli novi ljudje, ženske, upokojenci, otroci.
Bilo je ob petih popoldne, v času največjega prometa, poleg tega je bila še
Češka dva dni bolna, ko je tisti smešni starček s koničasto sivo brado in s
staromodnimi očali na nosu, potrpežljivo stopicaje v vrsti, nazadnje obstal pred
Jadwigo in rekel:
—	Prosim, pet kilogramov sladkorja.
Jadwiga je vzela izpod pulta papirnato vrečko, zapognila ogle, se obrnila,
avtomatično stopila korak v levo in se sklonila nad vrečo s sladkorjem. Nasula
je sladkorja v vrečko in ga vzela nekoliko na velnico. Postavila je vrečko na
tehtnico in nekajkrat dosula sladkorja z velnice. Tanki, črni kazalec pri teht-
nici se je okorno premikal. Jadwiga se je dotaknila skodelice, vrgla kratek,
bežen pogled na starčka; ni gledal nanjo, pogled mu je blodil nekje po kom-
potih in konzervah, ki so stale na policah. Jadwiga je vzela vrečko^ s tehtnice
in s hitro kretnjo zapognila robove vrečke.
—	Se kaj? — je vprašala.
—	Nič več, hvala — je rekel starček in segel v žep.
—	Dvainšestdeset petdeset — je rekla Jadwiga in porinila vrečko starčku.
Starček z očali pa ni vzel iz žepa denarja, ampak izkaznico v temno modrem
ovitku. Držal je zaprto na pultu. Rekel je:
—	Pokličite, prosim, poslovodjo ...
—	Kaj? Kaj hočete? — je zajecljala Jadwiga.
—	Za kaj pa gre, gospod? — je rekla glasno, nevljudno Jadwigina kolegica,
ki je stala zraven. Starček je odprl izkaznico.
—	Kaj je to? — Jadwiga se je sklonila in zagledala starčkovo fotografijo,
gotovo izpred desetih let, nekakšno ime in naziv urada: Vrhovni kontrolni
urad. Izbruhnila je še:
—	Ali boste plačali, ali ne?
—	Prosim, pustite sladkor na pultu — je rekel starček tiho, a zelo razločno.
Poslovodja je prišel iz magazina; bil je sključen, imel je teman, upadel obraz.
Starček mu je pokazal izkaznico in rekel:
—	Prosim, stehtajte ta sladkor.
Poslovodja je položil sladkor na tehtnico, umiril gibanje kazalca. To je delal
zelo počasi, gledal je pri tem na skalo. Bilo je štiri kilograme dvaindevetdeset
dekagramov.
—	Manjka torej osem dekagramov. Prosim, iztresite sladkor in stehtajte vrečko
—	je spet rekel starček.
—	No, stresite sladkor nazaj v vrečo — je rekel poslovodja. — Prosim, postre-
zite naprej strankam! — je zaklical Jadwigini kolegici, ki je stala, zijala in
bila rdeča kot potonika. Jadwiga je vzela vrečko s sladkorjem s pulta in ga
856
pričela sipati v vrečo. Sladkor je odtekal v hitrem toku, vrečka je bila vedno
lažja, nazadnje ji je ostal v rokah sam papir. Zaslišala je starčkov glas:
— Dobro izpraznite vrečko. Zdaj bomo stehtali vrečko.
Jadwiga je podala vrečko poslovodji, ne da bi dvignila oči, ker je začutila, da
joče.
Jokala je tudi potem, po vsem, ko je bil spisan protokol. Jokala je in jokala.
Sedela je mogoče celo uro v parku na klopi. Ljudje so hodili mimo, sem in tja,
psi so tekali in otroci so se vozili s tricikli. Nenadoma je začutila, da ne bo več
jokala. Solze so ji prenehale teči, oči so se ji osušile, nove solze niso privrele.
Nenadoma se je zavedela, da je oblečena v nov plašč, da ima spodaj tanko
perilo, na nogah najlonke in črne čeveljce, takšne, kot jih nosijo zdaj vsa
dekleta. Na roki ima kot zvezda bleščečo »Doxo«. Vstala je in odšla proti avto-
busni postaji. Njeno srce je bilo že mirno, glava lahka. V njej je vstal pogum
in upanje, da bo vse dobro, da bo že nekako, da, ko ima že toliko teh različnih
lepih stvari, se ji vendar ne more zgoditi nič slabega ...
Prevedel: France Drolc
Vurnikove misli o glasbeni umetnosti
Kristijan Ukmar
Kdor se danes ukvarja s sodobno glasbo, je v tem položaju: skladatelj mora izbirati
med številnimi smermi glasbenega ustvarjanja, oziroma si mora najti svojo, novo
smer. Pri tem ne ve niti tega, ali igra pri tej odločitvi glavno vlogo njegov talent,
njegova umetniška intuicija, ali pa je morda potrebna zavestna, miselna odločitev.
Glasbeni kritik nima zanesljivih kriterijev, po katerih naj sodobno glasbo ocenjuje
objektivno. Zato je navadno vezan le na primerjavo. Glasbeni znanstvenik spet nima
metode, po kateri bi sodobno glasbo klasificiral, in je tako prisiljen, da se omeji na
opisovanje. Posamezne osebnosti sicer najdejo pot iz teh problemov, splošna dezorien-
tacija pa je dovolj velika, da ji je potrebno iskati rešitev.
Pri nas je ta problematika v glasbi še večja kot pa na primer v likovni umetnosti.
Za to je gotovo več vzrokov. Eden najvažnejših pa bo v tem, da ima raziskovanje
organičnosti in umetnostne zakonitosti pri nas v likovni umetnosti večjo tradicijo
kot pa v glasbi. Ze pred 35 leti je Izidor Cankar začel s tem delom, ob njem je nastala
cela šola, ki je njegove misli razvijala naprej. Ni važno, če se danes še lahko stri-
njamo z idejami te šole; važno je, da je tu 35 let dela na tem področju, kar mora
že samo po sebi dati neke pozitivne rezultate. Ob tem se mi zdi zanimivo in važno to,
da je že v istem času kot Cankar njegov učenec dr. Stanko Vurnik poskušal najti
zakonite principe v glasbi. Vurnikova zgodnja smrt pa je prepr-ečila, da bi bilo to delo
do neke mere popolno. To bo verjetno tudi vzrok, da s tem delom ni nihče nadaljeval.
Tako so tu ostali fragmenti, neobdelane ideje in zamisli. Mislim pa, da je krivično,
da je danes to delo popolnoma pozabljeno. Ce si ga na kratko ogledamo, bomo videli,
da je tu nakazano toliko vprašanj, zbrano toliko gradiva, da je potrebno, da se bodoče
delo na tem polju opre tudi na Vurnika in njegove ideje uporabi ali pa dokaže, da
so napačne.
Na glasbenem področju je Vurnik deloval kot kritik in zgodovinar. Največji vpliv
nanj so imele tu Cankarjeve raziskave sistematike stila v likovni umetnosti, raziskavo
Franceta Vebra o psihologiji estetike in Guida Adlerja o stilu v glasbi.' Vendar je bil
Vurnik pri prevzemanju tujih idej dosti kritičen in se je zanašal predvsem na lastno
logiko. Poglejmo najprej, kako je Vurnik gledal na glasbo kot zgodovinar: »Rad bi
bil povsem zagrabljivo konkreten, če rečem..., da je povsem druga stvar, če govoriš
Adlerjevo delo Der Stil in der Musik, Leipzig 1911, danes pri nas ni več dosegljivo.
857
d- »
o Rembrandtovi Nočni straži na podlagi konkretnih opazovanj, kakor pa če govoriš
o umetnosti sploh, ki je pojem in ne predmet in dopušča toliko subjektivnih in indi-
vidualnih interpretacij, kolikor je subjektov. S spekulativnim vrtanjem na pojmu
umetnosti zajadraš na pojmovno polje filozofije in se nujno oddaljiš od konkretnega
predmeta in naš namen ... je, da pokažem, kako ogromna razlika je med pojmovno-
spokulativnim in konkretno-historičnim spoznavanjem umetnosti.«-
Mislim, da nam ta citat dovolj jasno pokaže Vurnikovo mišljenje, da je naloga umet-
nostnega zgodovinarja: "1. zbirati umetnostnozgodovinske resničnosti, 2. v svrho
tehnično lažjega pregleda njih sistemiranje v glavnem z dvema metodološkima po-
stopkoma: kronološke vrste (,razvoj') in grupacije po splošnih skupnih znakih (,stir).
Stil je metodološka fikcija umetnostne zgodovino in ne bistvo umetnosti.«-' Za čas,
v katerem se je glasba pri nas presojala z raznih subjektivnih stališč, ko se je o
umetnosti filozofiralo ne gkxle na njen konkreten pojav, ali pa jo prevladovalo
mnenje, da je v glasbi kritično-logično spoznanje nemogočo, so te misli napredne.
Ta metoda jc tudi naprtxlnejsa od čiste pozitivistične, ki se omejuje na opisovanje
slučajne kronološke zaporednosti zgodovinskih pojavov, ker s tem, da išče skupne
znake v različnih dobah, skuša do neke mere ugotoviti logiko tega ponavljanja dolo-
čenih stilnih pojavov. Vendar pa ta metoda, kot Vurnik sam pravi, sploh nima
namena prodreti do bistva, do pojma umetnosti, in ostane v bistvu pozitivistična.
Ce je za pretekle dobe ta metoda do neke mere uporabna, pa nastane problem pri
spoznavanju in kritiki sodobne umetnosti. Ta metoda nam sicer pokaže, da to in to
delo po svojem stilu spada v to določeno dobo, ne pove pa ničesar o umetniški kvali-
teti dela. S tem problemom se je Vurnik kot kritik srečal sam in ga je tudi poskusil
rešiti. Ker so Vurnikove misli o kritiki tudi danes še v marsičem aktualne, si jih
lahko nekoliko natančneje ogledamo.
Vurnik je mnenja, da je umetnost nujno družbena potreba človc>štva, zato jc tudi
kritika družbena vrednota. Kritika mora torej doseči čim večjo družbeno vrednost.
S toga stališča postavlja Vurnik za kritiko vrsto zahtev. Po njegovem mnenju je
družbeno višja vrednota:
1.	Pravilna kritika, »... pri kateri se vsebina točno sklada z resničnim stvarnim
stanom ...« od nepravilne,
2.	dokazna kritika, »... ki evidentno navaja vso premisno in sklepno pot...« od
nedokazne,
3.	relativna kritika, »... izrečena v splošno veljavni relacijski meri...« od absolutne,
4.	adekvatna kritika, »... ki je dosegla pravilno sodbo z adekvatnim merilom...«
od neadekvatne,
5.	neindividualna od individualne, ker »... več individualnih projekcij bolj izčrpa
resnico o predmetu, kakršna obstaja v objektivnem svetu, od ene same...«
6.	objektivna kritika, »... ki kaže predmet točno tak, kakršen je v svetu absolutne
resničnosti in vsestranskosti...« od subjektivne.**
Seveda pa s tem še ni rešeno bistveno vprašanje, to je vprašanje merila, s katerim
naj taka kritika operira ravno pri sodbi o sodobni umetnosti. Zato Vurnik sam tako
kritiko imenuje pasovno-registrativno, za aktivno kritiko pa postavlja še eno zahtevo:
»Vrednota umetnika z ozirom na družbo je, da zadošča umetnostnim potrebam dnjžbe
svojega časa.. . Mogoče pa je, ... da enostransko ceni istega umetnika še več dragih
individualnih dob. To se godi v primei-u, če doba po lastni individualni projekciji
na stari umetnini odkrije svojim stremljenjem podobne lastnosti... Ce je torej
razvoj umetnosti stalna stilna menjava, je torej zadoščenje potrebam sodobne družbo
tesno navezano na stalne nove umetnostne pridobitve in je torej oni umetnik, ki je
prvi izrazil novo stilno formulo družbi potrebne nove umetnosti, družabno koristnejši
od onega, ki je to njegovo formulo šele po njem sprejel in porabil sobi v prid. V
takem razvoju more i kritika aktivno sodelovati s svojimi sredstvi, kakor z grajo
ne več rabnega in s pripravljanjem tal novim, družbi koristnejšim, naprednejšim
razvojnim vrcxlnotam itd.«'
Misel, da jo stilna naprc^dnost izraz močne umetniško sile, najdemo že pri Izidorju
Cankarju." Vendar daje Vurnik temu kriteriju popolnoma drug pomen, ko ga po-
= »K poglavju o pojmovno-spekulativnem in historičnem spoznavanju umetnosti«, Dom in svet,
leto XL 27, ät. 8, str. 278—281.
•	Ibid.
' »Umetnostna kritika kot družabna vrednota«, DIS, XXXIV/26, 2, 89—93.
' Ibid.
•	Prim. Uvod v likovno umetnost: Vsebina umetnine.
858
stavlja v odnos z družbenim poslanstvom umetnosti in družbeno odgovornostjo kri-
tike. S tem se je Vurnik odklonil od larpurlartističnega pojmovanja umetnosti. Ce pa
umetnost ni sama sebi namen, pa sledi, da v umetnosti ni važna samo njena forma,
ampak ravno tako tudi njena vsebina. To je Vurnik tudi v svojih kritikah večkrat
povedal. Seveda pa nastane problem, kako določiti vsebino v glasbeni umetnosti, ki
je v primeri z drugimi umetnostmi izrazito brezpredmetna. Vurnik je načel ta pro-
blem v svojem delu Uvod v glasbo, ki je pravzaprav njegovo najpomembnejše delo
o glasbi. 2e naslov sam nam pove, da je delo napisano v analogiji s Cankarjevim
Uvodom. Vendar se Vurnik loči od Cankarja ravno v tem, da skuša tako v formo
prodreti tudi v vsebino glasbe.
Prvo poglavje Uvoda v glasbo ima naslov Formalna vsebina glasbe, in Vurnik v njem
obravnava »tonski material in njega oblikovanje^< in to s treh pogledov. Najprej vrsto
formalnih elementov glasbe opiše in jih terminološko opredeli. Dalje skuša raziskati
dejstvo: »Neštetokrat se je že primerilo, da je kdo v zgodovini poskušal razbistriti
vprašanje, ... kako je mogoče, da oni fizikalno tako navadni in lahko razložljivi pojav
tona in tonskih kombinacij sploh more na človeka učinkovati z umetnostno močjo.
Stari narodi so si razlagali ta pojav z božansko čudotvornostjo, moderna znanost je
nabrala kopico fizioloških, psiholoških, estetskih in drugih dognanj, ...-«' Vprašanje
ostaja sicer še naprej odprto, vendar skuša Vurnik odgovoriti nanj. Tako navaja vrsto
podatkov, kako si na primer menjavo tona in pavze psihologi razlagajo kot »... me-
njavo znakov aktivitete in pasivitete, znakov življenjske volje in miru.. .•« Dalje
pravi, da si psihologi razlagajo hiter tempo kot »razburjenost«, počasen kot »mirno
ravnovesje čustev«, accellerando pa kot »strastno pohitevanje, zagon«. Psihologi so
tudi ugotovili, kot pravi Vurnik, da si večina ljudi predstavlja visoke tone kot
»svetle, lahke, eterične«, nizke pa kot »temne, težke«. Teh nekaj primerov naj služi le
v ilustracijo, Vurnik pa jih navaja še mnogo, čeprav ni povsem prepričan o njihovi
objektivnosti.
Končno pa Vurnik ugotavlja, v kakšne formalno-likovne kompozicijske tipe se ti
formalni elementi lahko družijo. Pride do sledečega rezultata: glasbenik ima v bistvu
dve možnosti, da združuje tone v skupine; sukcesivno, v horizontalno linijo, ali simul-
tano, v vertikalno sozvočje. Tako loči Vurnik tri vrste kompozicije:
1.	»Bistvo melodije je linearno-vodoravno sklenjena vrsta tonov, ki se menjavajo z
ozirom na svojo tonsko višino in ritmične kvalitete in kvantitete...« Melodija je
lahko že samostojno glasbeno telo kot tip m o n o f o n i j e.
2.	»P o 1 i f o n i j a pa se imenuje tako združenje dveh ali več melodičnih linij v
celotno telo, pri katerem hoče vsaka linija, često ritmično, vsekakor pa po melodičnem
gibanju biti samostojen individuj, pri čemer ni ravno treba, da bi bil vsakokraten
prerez telesa harmonski fiksiran akord po svoji konsonanci.«
3.	»H o m o f o n i j a pomeni takšno glasbo, ki obstoji... iz samih vertikalnih vrednot,
zvezanih na ta način, da so vsi glasovi med seboj v takem ali takem ,harmoničnem'
razmerju ... Skoraj nikoli homofonija ni brez vodilne melodije, ki jo ostali glasovi
,tolmačijo', spremljajo kot zaporednost simultanih sozvočij.«
Poleg formalne loči Vurnik še predmetno vsebino v glasbi, v kateri obravnava
»duševne podlage in doživetje v glasbi«. S tega stališča deli glasbo v »čisto« in »po-
mensko«, in ju definira približno takole: čista glasba sloni samo na muzikalnih pred-
metnih podlagah, ki nič ne »pomenijo« in so predstavno-asociacijsko, čustveno,
miselno itn. indiferentne. Estetsko čustvovanje sloni samo na predstavi forme. Po-
menska glasba pa ima poleg muzikalnih še izvenmuzikalne predmetne podlage, pred-
stavne asociacije, čustva, misli. Estetsko čustvovanje sloni na predstavi forme in na
»pomenu«." Po teh ugotovitvah pa Vurnik nadaljuje: »Pomenske vsebinske tipe bi
lahko psihološki delili v predstavne, miselne, čustvene, str^emljenjske; za stil pa je
večjega pomena, če ločimo med temi one tipe, ki slone ali pretežno na fizično-
primarnih ali pa one, ki slone pretežno na doživetijsko duševnih, sekundarnih pod-
lagah, pri čemer lahko govorimo kratko o ,čutnem vtisu' in ,duhovnem izrazu'. V
kategorijo čutnega vtisa spada predvsem čista glasba, deloma pa tudi predstavna in
predstavno občutenjska (ilustrativna), o duhovnem izrazu govorimo pri miselnih in
miselnočustvenih vsebinah. V tem smislu so zasnovani pojmi idealizem (duhovni
izraz), naturalizem (čutni vtis) in realizem (hkrati vtis in izraz. Primeri: Cankar
Uvod!).«
Ta in naslednji citati so iz Uvoda v glasbo.
' Tu se Vurnik naslanja na Vebrovo delo Estetika, Lj. 1925.
859
Po tem principu klasificira Vurnik predmetno pomensko vsebino v deset kate-
gorij, ki pa za naš pregled njegovega dela niso bistveno pomembne, ker nam je
princip že znan. Pomembnejše je naslednje poglavje Estetska (umetnostna) vsebina
glasbe, kjer pravi, da je »... ločevanje predmetne vsebine in forme le teoretskega
pomena. Vsebina in forma v umetnini se medsebojno družita v neko soglasnost, ki je
tolika, da povzroči že izpremenitev najneznatnejše tonske podlage tudi izpremenitcv
vsebine...« in obratno. Rezultate formalne in predmetne analize uporabi pri karak-
teristiki treh kategorij umetnostne vsebine: idealizma, realizma in naturalizma.
Idealizem išče po Vurnikovem mnenju sredstva, ki izražajo idejo; druži se
z besedo, z idealističnim tekstom. Glasba poudarja idejno tehtne besede teksta. Tonski
sistem je abstrakten, kompozicija je monotona. V formi je najpogostejša simetrija.
Tudi vsi drugi elementi so podrejeni idejni ekspresiji.
Realizem hoče idejni izraz in čutni vtis. Več izraznih linij se med seboj prepleta,
kompozicija je polífona. To prepletanje zabriše idejni izraz linije. Vsaka melodija ima
svoj ritem, tkivo je poliritmično. Vezanost na besede je sicer pogosta, a ne nujna.
Forma je shematična, pa ne abstraktna (kanon, imitacija, fuga itn.).
Naturalizem obnavlja čutni vtis. Zato uporablja homofono kompozicijo, akor-
dično »slikanje«, ki ima eno samo linijo, a še ta se dostikrat izgubi. Ce se veže z
besedo, si izbere naturalističen tekst. Tonski sistem bazira na čutnih dognanjih (dur-
mol), ravno tako akordi (konsonance so prijetne, disonance neprijetne). Forma je
čutna, radikalni naturalizem pa je brez forme. Dinamika in tempo služita le za kon-
trastnost.
V zadnjem poglavju obravnava Vurnik še stil v glasbi. Ker pa že poznamo bistvo
njegovih misli o stilu, lahko sedaj Uvod v glasbo nekoliko kritično pregledamo. Od
analize formalnih elementov glasbe je gotovo najbolj neproblematična njihova termi-
nološka karakterizacija. To je v bistvu snov učbenika o teoriji glasbe in je to področje
v glasbi na splošno najbolj dognano. Zelo pomembno pa se mi zdi dejstvo, da je
Vurnik skušal ugotoviti psihološke učinke teh elementov. To seveda ni delo glasbe-
nega znanstvenika, temveč psihologa, psihologija pa do takrat na tem področju še ni
dosegla kakšnih bistvenih rezultatov. Zato je razumljivo, da Vurnik ta dognanja
navaja z zadržanostjo in se nanje bistveno ne opre. Trije kompozicijski tipi tudi niso
Vurnikova ugotovitev, ampak operira z njimi na splošno vsa glasbena znanost. Pač pa
je Vurnikovo delo razvrstitev teh treh tipov v estetsko-umetnostni vsebini glasbe
(monofonija-idealizem, polifonija-realizem itn.). Čeprav ta razvrstitev ni dovolj ob-
delana in dokazana, pa se mi zdi princip pravilen.
Veliko bolj problematično pa se mi zdi Vurnikovo obravnavanje predmetne vsebine
glasbe in njeno vloge v estetsko-umetnostnem organizmu. Vurnik čisto in pomensko
glasbo najprej definira kot dve nasprotni kategoriji, takoj nato pa čisto glasbo uvrsti
med eno izmed zvrsti pomenske glasbe. Definicija čiste in pomenske glabe je pravilna,
zanjo obstajajo primeri oziroma dokazi, in glasbena znanost to terminologijo že dolgo
časa uporablja. Zato pa ni pravilna uvrstitev čiste glasbe med zvrsti pomenske.
Vurnik je to storil iz prevelike vneme za glasbeno vsebino, za »idejnost«. Sel je celo
tako daleč, da je estetsko-umetnostno vsebino glasbe oprl na izvenmuzikalne pred-
metne primesi in tako prišel do precej enostavne formule: glasba, ki je oprta na
idejno, etično, moralno predmetno vsebino, je idealistična. Cim bolj pa postane ta
izvenmuzikalna primes brezidejna, čutna, skratka naturalistična v literarnem, likov-
nem itn. smislu, toliko bolj je tudi glasba naturalistična. Pri tem naj bi tvorila
skrajno točko naturalizma glasba, ki izvenmuzikalnega pomena sploh nima, to je
čista glasba.
Pri tem pa je Vurnik pozabil,'da bi za takšno gledanje moral najprej dokazati, da
glasba po svojem bistvu (= čista glasba) ni zmožna izraza, temveč samo »čutnega
vtisa«. Zgodovina pa nam dokazuje ravno obratno, da sta v vseh dobah obstajali
čista in pomenska glasba druga poleg druge, in sta bili obe v stilu dobe, pa če je
ta doba stremela za vtisom ali izrazom. Res je, da se je v »naturalističnih« dobah
pomenska glasba družila z »naturalističnimi« izvenmuzikalnimi primesmi, v »idea-
lističnih« pa z idejnimi. Res pa je tudi, da je v vseh teh dobah eksistirala ob njej
tudi čista glasba. Tu pa nastane problem, kako se da čisto glasbo stilno opredeliti.
Vurnikov predmetno-pomenski princip tu odpove. Ostane samo še formalni princip.
Mislim pa, da se je treba strinjati z Vurnikom, da to ni dovolj. Vendar rešitve tega
problema zaenkrat nimamo.
Zato bo delo bodočnosti moralo biti na tem področju. Glasbeni znanosti bo lahko
mnogo pomagala predvsem psiholologija, dalje sociologija, morda matematika, aku-
860
stika itn. Tako bo možno bolje od Vurnika odgovoriti, kakšne so in morajo biti
karakteristike obeh polov umetnostnega okusa, ki ju esteti označujejo z: vtis — izraz,
larpurlartizem — utilitarizem, dionizičnost — apoliničnost ali kako di-ugače. Bolje bo
mogoče odgovoriti na vprašanje, do katere mere je in mora biti glasba izraz časa,
svetovnega nazora, naroda, osebnosti, kar je vse bistveno za vprašanje stila. Vurni-
kova zasluga pa jo, da je opozoril na dejstvo, da mora naše spoznanje prodreti tudi
v ne tako malo pomembni svet glasbe.
Življenjski pogoji mladine
Bogdan Kavčič
1. Koga smo anketirali?
Povzetek:
Anketa je zajela 1 "/n slovenskoga prebivalstva, starega nad 14 let. 14—27 let
starih je v vzorcu З.З.^.З ali 27 "/o. Med mlajšimi jo več moških kot žensk, mt»d
starejšimi pa obratno. Zgleda, da v Sloveniji začnejo ljudje intenzivneje skle-
pati zakonsko zvezo po 20. letu. Med 20—27 let starimi Slovenci je poročenih
že 29 "/(1 moških in 47 "/« žensk.
Anketa o masovnih komunikacijskih sredstvih, ki jo jo inštitut za sociologijo uni-
verze v Ljubljani izvedel na terenu marca 1962, je zajela enoodstotni reprezentativni
vzorec slovenskega prebivalstva nad 14 let starosti. Ce rečemo, da je bil vzorec repre-
zentativen, to pomeni, da je bil tako izbran, da predstavlja celotno slovensko pre-
bivalstvo v malem: posamezne karakteristike (znaki) so v vzorcu zastopane v približno
enakih razmerjih kakor med celotnim prebivalstvom. Ce torej rečemo npr., da je med
vsemi anketiranimi 53 "/n žensk in 47 "/o moških, lahko isto rečemo z drugimi besedami
(ob predpostavki reprezentativnosti vzorca): med slovenskim prebivalstvom, starim
nad 14 let, je 53 "/o žensk in 47 "/o moških.
Med vsemi anketiranimi je bilo 14—27 let starih 3353 ali 27 "/n. Moških je mod anke-
tiranimi v tej starosti 51 "/n, žensk pa 49 "Ai. Primerjava s prejšnjim podatkom nam
pove, da je med vsem prebivalstvom v Sloveniji (starim nad 14 let) več žensk kot
moških; medtem ko je med mladino več moških kot žensk. Iz tega sledi, da je med
starejšimi od 28 let znatno več žensk kot moških. V tem so deloma izražene še posle-
dice vojne, deloma pa je to posledica dejstva, da je življenjska doba žensk povprečno
daljša, kakor pa življenjska doba moških. Ugotovitev, ki jo pogosto srečamo v vsak-
danjem življenju, da je pri nas več žensk kot moških, torej volja le za prebivalstvo,
staro nad 28 let, za mlajše pa je razmerje obratno.
Celotno starostno obdobje 14—27 let smo razdelili na tri obdobja: 14—16 let, 17—19
let in 20—27 let. Osnova za tako razdelitev je bila podobnost v aktivnosti prebivalstva
posameznih starostnih stopenj, ki so nam jo pokazale prej izvedene ankete. Kolikšen
del anketiranih spada v posamezno starost in tudi spol, nam kaže tabela 1.
Starostno obdobje 14—16 let psihologija označuje kot obdobje adolescence, zorenja.
Karakterizira ga dozorevanje določenih fizioloških funkcij kot tudi nekaterih men-
talnih sposobnosti. Tako nekateri mislijo, da se razvoj inteligentnosti zaključi ne-
kako s 16. letom. Za družbeno aktivnost posameznika pa je pomembna ponovna
usmeritev v zunanji svet, povečano zanimanje za dogajanje v okolju. Ponovna usme-
ritev v zunanji svet nastopi kot posledica tega, da so v tej starosti že premagane
težave, združene z dozorevanjem seksualnih organov, ki se je izvršilo v dobi pred
adolescenco — v puberteti. Fiziološke spremembe, ki imajo za posledico spremembo
dečka v fanta in deklice v dekle, jemljejo pubertetniku energijo in ga zaposlujejo
tudi doživljajsko. Sele, ko so ti procesi v glavnem končani, se spet usmeri v zunanji
svet, toda ne več kot otrok, ampak, vsaj po prepričanju, že kot odrasel. V to obodbje
pade tudi konec obveznega šolanja in s tem povezana nujnost usmeritve v poklic.
861
Tabela 1: Anketiranci, stari 14—27 let, po starosti in spolu (v "/»).
Opomba: Številke v vrsti in koloni »100«/»=« so absolutne in pomenijo število vseh
anketiranih označene starosti oziroma spola.
Vse to v veliki meri zapošli mladega človeka, kar se po svoje odrazi tudi v njegovi
družbenopolitični in društveni aktivnosti. K temu prispeva na drugi stran še majhna
količina življenjskih izkušenj, ki jih je treba še najprej izpopolniti in dobiti ter šele
potem možno koristno uporabljati.
Obdobje 17—19 let karakterizira za večino mladine nadaljnje uvajanje v poklic.
Za vajence in dijake srednjih šol — strokovnih in splošno izobraževalnih — pomeni
to tudi nadaljnje šolanje in s tem pridobivanje vedno večje količine znanja. Verjetno
je v zvezi s približevanjem lastnemu poklicu v tem starostnem obdobju pomembna
karakteristika tudi prehod od vpliva staršev in vzgojiteljev k samostojnosti; tako
ekonomski samostojnosti v pogledu na svet in življenje. To je najjasneje izraženo v
»zrelostnem izpitu«, »zrelostnem spričevalu« po zaključku šolanja na gimnaziji. Abitu-
riente takrat proglasijo tudi formalno za »zrele«, za sposobne več ali manj samostoj-
nega uravnavanja svojega življenja. Za kmečko mladino omenjeni procesi potekajo
v specifičnem okolju in zaradi tega gotovo na specifičen način. Vendar študij, ki bi
se tega vprašanja sistematično lotile, pri nas še nimamo.
Obdobje 20—27 let pomeni dokončno vključitev posameznika med ekonomsko aktivno
prebivalstvo. To velja za moške v celoti in v precejšnji meri tudi za ženske, vsaj do
poroke. Obdobje usposabljanja za poklic je končano. Verjetno je najbolj karakteristični
znak tega obdobja ustvarjanje lastne družine, saj je med 20 in 27-letnimi — kot bomo
kasneje podrobneje videli — že 47 »/o poročenih žensk in 29 "/o poročenih moških.
Po družbenopolitični aktivnosti pa se to obdobje približuje najaktivnejšemu starost-
nemu obdobju 28—41 let. V nekaterih društvenih dejavnostih, kot npr. športu, pa je
v tem obdobju že dosežen višek.
Med vsemi anketiranimi, starimi 14—27 let, je dobre tri četrtine še samskih (76 »/u)
in nekako ena četrtina (24"/») poročenih. Zanimiv podatek je, da je med njimi le
0.1 "/o razvezanih. Razmerje med poročenimi in samskimi v tem starostnem obdobju
pa jo precej iskrivljeno, če no upoštevamo tudi spola. Žensk se namreč poroči v tej
starosti mnogo več kot moških. Podatki so v tabeli 2.
Opomba: Števila v koloni »100"/«=« so absolutna in pomenijo število vseh anke-
tiranih označene starosti in spola. Kolikor seštevek samskih in poročenih ni
100 "/o, pi-edstavljajo ostanek tisti, ki so razvezani, ovdoveli ali pa na vpra-
šanje niso hoteli odgovoriti.
862
Število tistih, ki se poročijo pred 20. letom, je torej sorazmerno majhno; med moškimi
in ženskami tudi ni bistvenih razlik. Le spodnja starostna meja za poroko je pri
dekletih nižja kot pri fantih. Ta pojav lahko vrednotimo kot pozitiven, ker pomeni
večjo zrelost in večjo življenjsko izkušenost, s tem pa tudi večjo umirjenost in real-
nejši pogled na svet in življenje. To pa nujno pozitivno vpliva na stabilnost zakona
in s tem tudi na družino. V ZDA npr. se začne prvo obdobje intenzivnejšega poro-
čanja za ženske že okrog 17.—18. leta in za moške okrog 20-tega. Tako zgodnje poro-
čanje ima neugodne posledice zlasti za tisti del ženske mladine, ki se šola. Poroka
običajno pomeni prekinitev šolanja in s tem prekinitev usposabljanja za želeni
poklic. Ce se žena kasneje zaposli, se zaradi neusposobljenosti ne more zaposliti v
želenem poklicu, ampak v skladu z realno usposobljenostjo. Običajna posledica tega
je nezadovoljstvo s poklicem — nezadovoljstvo, ki ga pogosto prenaša tudi v družino,
ker misli, da se je prezgodaj poročila itd.
Po dvajsetem letu pa je poročanje zelo intenzivno, in to bolj za ženske kot za moške.
Poroka v povprečju ne vpliva negativno na družbenopolitično in društveno dejavnost
posameznika. Vpliv pa je verjetno različen tako za moške kot za ženske. Podatki ka-
žejo, da se navedena aktivnost žensk začne zmanjševati po 19. letu, da nekako po tem
letu začne zaostajati za moškimi. Del tega zaostajanja gre prav gotovo na račun
novih vlog, piwbremenjenosti — žene in gospodinje — ki jih s poroko dobi žena.
Nekatere študije kažejo, da se poročene žene v večji meri hranijo domà kot nepo-
ix>čene. Kaže, da tudi v večji meri usmerjajo svojo dejavnost za pridobivanje
sredstev za opremo stanovanja kot moški itd. Verjetno se pojavijo pri tem zanimive
razlike med poročenimi in neporočenimi ženskami. Pričakovali bi lahko, da pri poro-
čenih usmerjata svojo dejavnost za pridobivanje sredstev za opremo stanovanja
oba, mož in žena. Za samska dekleta pa bi pričakovali, da bodo bolj aktivna pri
pridobivanju sredstev za opremo stanovanja (ker ga morajo opremiti same)
in modno oblačenje, kakor pa poročene. K tem se pogosto priključi šc delo z otroki
in podobno. Vse to obremenjuje predvsem ženo in manj moža. Zato Jo zelo verjetno,
da so to vzroki za manjšo družbenopolitično aktivnost in dejavnost v društvih. Vzpo-
redno s tem gre svojevrstna, s tradicijo pogojena, diferenciacija aktivnosti med mo-
škimi in ženskami. Kot kažejo nekatere raziskave in opazovanja, Se funkcije uprav-
ljanja tako v podjetjih kot pri organih oblasti še vedno v znatni meri koncentrirajo
za moške. Ženske pa so bolj zastopane v organizacijah, kot so Rdeči križ. Društvo
prijateljev mladine ipd.
2. Problematika izobraževanja
Povzetek:
Podatki o stopnji formalne izobrazbe kažejo, da se v Sloveniji nivo minimalne
izobrazbe, in s ■ tem izobrazbe na sploh, dviga. Tistih, ki niso dokončali niti
osnovne šole, je z vsako generacijo manj.
Poleg rednega izobraževanja Je treba upoštevati tudi izobraževanje v obliki
tečajev in seminarjev. Podatki kažejo, da se Je v zadnjih dveh letih pred anketo
skoraj vsak četrti 14—27 let star Slovenec udeležil kakega tečaja ali seminarja,
oziroma je bil izreden dijak ali študent. Nadalje se Je pokazalo, da tisti z višjo
izobrazbo bolj intenzivno posegajo po dodatnem izobraževanju na tečajih
in seminarjev kot tisti z nižjo formalno izobrazbo. Manj izobraženi posegajo
predvsem po strokovnem izobraževanju, bolj izobraženi pa tudi po ostaiih
oblikah.
Analiza podatkov Je nadalje pokazala, da je tiste, ki so se zgodaj nehali
(formalno) izobraževati, tudi zelo verjetno težko družbenopolitičn<^ angažirati.
Starostno obdobje 14—27 let predstavlja starost, ko velika večina ljudi zaključi svoje
šolanje, ko konča izobraževanje. Ugotavljanje nivoja izobrazbe predstavlja v naših
razmerah precejšnje ttóave. Predvsem Je težko primerjati med seboj različne vrsto
šol, ker se med seboj razlikujejo tako v trajanju kot po programih. Nadalje Je bila
v našem šolskem sistemu vrsta sprememb, ki zopet otežkočajo razporeditev ljudi
v enotne kategorije. Poleg tega imamo razen rednega tudi izredno šolanje itd., itd.
V anketi Je bilo postavljeno vprašanje po zadnji dokončani šoli, redni ali izredni.
Pri mladini, ki se še šola, so torej podatki nekoliko izkrivljeni: prikazujejo slabšo
sliko, kot pa je dejansko. Tist, ki so bili v času anketiranja v zadnjem razredu
863
gimnazije, so bili razvrščeni v isto kategorijo kot tisti, ki so končali osemletko,
čeprav je prvim manjkalo le še nekaj mesecev pouka, in bi bili razporejeni v višjo
kategorijo. Vendar ima taka, razmeroma površna registracija svojo prednost — je
pregledna. Vse izobrazbene stopnje nam je uspelo zajeti v šest kategorij. Natanč-
nejša registracija pa bi bila sicer bližja dejanskemu stanju, dala bi pa nepregledno
in težko primerljivo množico kategorij. Med vsemi anketiranimi, starimi 14—27 let,
jih je končalo:
a)	manj kot 4 razrede osnovne šole 3 "/n (nepopolno osnovno šolo),
b)	osnovno šolo (4, 5, 6, 7 ali 8 razredno) 51 "/o (osnovno šolo),
c)	osnovno šolo (4 razrede osnovne šole + 3, 4 razrede nižji gimnazije) 17"/» (nižjo
srednjo šolo),
d)	nižjo strokovno šolo (vajenske in industrijske) 16 Vo,
e)	srednjo šolo (gimnazija, TSS, gradbena, ekonomska, učiteljišče itd.) 10 Vo in
f)	višjo ali visoko šolo 1 "/o.
Po posameznih starostih nastopijo zanimive razlike. Podatke kaže tabela 3.
Tabela 3: Slovenci, 14—27 let stari, po starosti in izobrazbi — v odstotkih.
Opomba: Številke v vrsti »100 Vo =« so absolutne in predstavljajo vse anketirane
označene starosti.
Podatki v vrsti »nepopolna osnovna šola« kažejo, da se pri nas nivo minimalno iz-
obrazbe in s tem izobrazbe na sploh dviga. Takih z nedokončano osnovno šolo je vedno
manj. Med naslednjimi generacijami bodo le še izjemni primeri. Porast nivoja kažejo
še naslednji podatki: Nedokončano osnovno šolo ima med 28—41-letnimi 6Vo, med
42—55-letnimi 10 «/o in med starejšimi od 55 let kar 22 «/o. Najnižji nivo izobrazbe
torej raste od generacije do generacije. Primerjava ostalih izobrazbenih kategorij po
starosti ne bi bila upravičena, ker mlajši šolanja še niso končali.
Poleg obravnavanega izobraževanja je treba upoštevati še izobraževanje v obliki
tečajev in seminarjev. Zato smo anketiranim postavili tudi vprašanje, če obiskujejo
kak tečaj ali seminar, oziroma, če so ga obiskovali od leta 1959 dalje. S tem vpra-
šanjem smo zajeli tudi tiste, ki so bili v času anketiranja izredni dijaki srednjih
šol in izredne študente. Pokazalo se je, da se približno 23 Vo mladih ljudi v starosti
14—27 let poslužuje takega izobraževanja. Torej se je skoraj vsak četrti Slovenec
v starosti 14—27 let udeležil kakega tečaja iz področja splošnega, strokovnega, ideo-
loškega, družbenoekonomskega ipd. izobraževanja. Kategorizacijo izvenšolskega
izobraževanja smo dobili pri delavski univerzi.
Pri posameznih starostih se pojavijo razlike. Mlajši se v manjši meri udeležujejo
tečajev in seminarjev kot starejši: med 14—16-letnimi jih je obiskovalo kak tečaj
ali seminar od 1959 dalje 10 Vo; med 17—19. letnimi 25 Vo in med 20—27. letnimi
27 "/o. Kot je pokazala anketa, se tovrstnega izobraževanja v večji meri poslužujejo
ravno ljudje v starosti 17—27 let. Odstotki so tu najvišji in se zmanjšujejo z zveče-
vanjem starosti kot tudi z zmanjševanjem. Tako je sicer med najaktivnejšo starostno
grupo 28—41-letnih le še 20 "/o takšnih, ki so se v omenjenem obdobju udeležili
kakega seminarja ali tečaja, med 42—55- letnimi še 10 "/o (enako kot med 14—16-let-
nimi) in pri starejših od 55 let le še 3 Vo. Mlajši od 16 let se v pretežni meri še šolajo
864	, I
y
in jim je izobraževanje še osnovna dejavnost, pa zato še ne čutijo potrebe po dodatnem
izobraževanju. Le-tisti, ki so že v poklicu, čutijo večjo potrebo po dodatnem izobra-
ževanju, predvsem strokovnem, saj se 30 "/o vseh, ki se v tej starosti dodatno izobra-
žujejo, poslužuje ravno strokovnega izobraževanja. Strokovno izobraževanje je na
prvem mestu tudi med starejšimi: med 17—19-letnimi se jih je mod vsemi, ki so se
dodatno izobraževali s tečaji, posluževalo strokovnega izobraževanja 55 Vo, med
20—27-letnimi 63 "/o, med starejšimi pa je tak odstotek še višji in doseže tudi 77 Vo.
Porast poudarka na strokovnem izobraževanju s starostjo jo po eni strani rezultat
vse večjega zaposlovanja s starostjo; po drugi strani pa je odraz manjše (nezadostne)
izšolanosti starejših, kajti starejši so relativno manj izobraženi, manj izobraženi pa
v večji meri obiskujejo tečaje za strokovno izobraževanje kakor bolj izobraženi.
Nekoliko dioigačna je situacija z udeležbo na seminarjih za ideološkopolitično izobra-
ževanje. Teh so se anketirani po posameznih starostih udeleževali v naslednjih
proporcih:
Mlajši od 27 let se torej v večji meri ideološkopolitično izobražujejo kot pa starejši.
Pri tem gre po eni strani najbrž za to, da jim je potrebno osvojiti znanje, ki ga
starejši že imajo. Vsaj deloma pa je to gotovo zasluga družbenopolitičnih organizacij,
v katere so vključeni, to je predvsem Zveze mladine in Zveze študentov, ki pri-
rejajo take seminarje. Med 17—19-letnimi se je v omenjenem času praktično vsak
šesti udeležil kakega tečaja za ideološkopolitično izobraževanje. Ce bodo 14—16-letni
ohranili isti tempo, je verjetno, da bo med njimi v kasnejših letih še več takih, ki
bodo obiskovali seminarje za družbenopolitično in ideološko vzgojo.
Kot zanimiv podatek velja omeniti tudi to, da je bilo med 14—16-letnimi tudi 9 "/o
takih, ki so se med anketiranjem izredno šolali, bodisi na srednjih šolah, bodisi na
višjih ali visokih. To je dokaz zelo intenzivne težnje po izobraževanju pri mladini.
Veliko število se jih redno šola. Od tistih pa, ki so šli prej v poklic, pa jih dobršen
del skuša to nadoknaditi z oblikami izrednega šolanja. Taka tendenca je gotovo
pozitivna v vsakem pogledu. Višji nivo izobrazbe pomeni tudi večjo usposobljenost.
Tako bo naše gospodarstvo dobivalo vedno več bolj izobraženih kadrov. Taki kadri
pa so eden od pogojev za dvig proizvodnosti dela, za zvečanje proizvodnje po kvan-
titeti in kvaliteti itd.
V odstotku moških in žensk v starosti 14—27 let, ki se dodatno izobražujejo s tečaji
in seminarji, ni razlik — obojih je 23"/». Nastopijo pa razlike v posameznih vrstah
izobraževanja.
Tabela 4: Nekatere vrste tečajev in seminarjev, ki so se jih udeleževali anketirani,
stari 14—27 let, od lota 1959 do marca 1902, kjer se pojavijo razlike med
spoloma.
100 «/o = . .	397	386
Opomba: Številke v vrsti »100 =« pomenijo število vseh anketiranih, starih 14—27
let, ki so so od leta 1959 do marca 1962 udeležili kakega tečaja ali seminarja.
865
Kot kaže tabela, se ženske v večji meri udeležujejo strokovnega in družbenoekonom-
skega izobraževanja, manj pa ideološkopolitičnega. Zadnje je verjetno v zvezi s tem,
da je med ženskami, manj funkcionarjev kot med moškimi. Pravtako je med ženskami
tudi manj izrednih dijakov oziroma študentov kot med moškimi.
Zanimal nas je tudi odgovor na vprašanje, kdo kaže večjo tendcnco po dodatnem
izobraževanju s tečaji in seminarji, tisti, ki imajo nižji nivo formalne izobrazbe ali
tisti, ki imajo že višji nivo šolske (formalne izobrazbe)? Lahko bi zagovarjali eno
in drugo. Podatki pa so pokazali, da se je raznih tečajev in seminarjev udeležilo od
14—27 let starih naslednje število vseh, ki so dokpnčali označeno vrsto šole (ki imajo
označeno formalno izobrazbo):
Podatki torej kažejo, da so se tisti z višjo formalno izobrazbo tudi v večji meri
posluževali še dodatnih oblik izobraževanja z raznimi tečaji in seminarji. Cim nižja
je formalna izobrazba, tem večja jo potreba po dodatnem pridobivanju znanja. Raz-
like pa nastopijo tudi po vrstah izobraževanja. Podatke kaže tabela 5.
Tabela 5: Nekatere vrste tečajev oziroma seminarjev, ki so sc jih od leta 1959 do
marca 19(ј2 udeležili 14—27 let stari anketiranci, pri katerih nastopijo
razlike po izobrazbi — v odstotkih.
Opomba: Številke v oklepajih (prva kolona) so iibsolutne, ker so premajhne za izra-
čunavanje odstotkov. Prav tako absolutna so števila v vrsti »100 "/o =«, ki
pomenijo število vseh anketiranih 14—27 let starih, ki imajo označeno
izobrazbo in so se od leta 1959 do marca 1962 udeležili kakih tečajev
oziroma seminarjev. Kolikor manjka do 100 "/o, so se udeležili drugih tečajev
oziroma seminarjev, ki niso navedeni (npr. splošnoizobraževalnih ipd.).
*
Tabela nakazuje nekatere tendence. Tisti z nižjo formalno izobrazbo se dodatno
izobražujejo predvsem strokovno. Strokovno izobraževanje je na prvem mestu tudi
pri ostalih nivojih formalne izobrazbe, vendar ima znatno manjši pomen kakor pri
nižjem nivoju formalne izobrazbe. Tisti z višjo formalno izobrazbo si razširjajo svoje
obzorje mnogo bolj vsestransko tudi ideološkopolitično in družbenoekonomsko, med
njimi je več izrednih študentov itd., kakor pa med tistimi z nižjo izobrazbo. Manjši
del tistih z nizko formalno izobrazbo se še dodatno izobražuje s pomočjo raznih tečajev,
kakor pa tistih z visoko izobrazbo. Od tistih, ki se pa izobražujejo dodatno, pa so tisti
z nižjo izobrazbo usmerjeni predvsem v strokovno izobraževanje; medtem ko je izobra-
ževanje tistih z visoko formalno izobrazbo mnogo bolj vsestransko. Vzrok je verjetno
v tem, da je družbeni položaj (formalno visoko izobraženih) tak, da poraja potrebo po
vsestranski razgledanosti. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti na pomen pogojev,
ki so posamezniku omogočili doseči višjo stopnjo formalne izobrazbe. Predvsem smo
verjetno upravičeni predpostavljati, da so tisti, ki dosežejo visoko formalno izobrazbo,
v povprečju sposobnejši in nasploh aktivnejši kakor pa tisti, ki dosežejo le nizko
8SG
stopnjo formalne izobrazbo. Drugi važen faktor so materialni pogoji, v katerih živi
posameznik. Kljub vsemu sistemu štipendiranja imajo tisti, ki žive v krajih, kjer so
šole, več možnosti, da dosežejo višjo stopnjo formalne izobrazbe, kakor pa oni, ki žive
izven teh krajev. Med tistimi, ki žive v krajih z ustreznimi šolami, pa imajo zopet
več možnosti tisti, katerih starši so bolje materialno situirani, kot pa tisti, katerih
starši so slabše materialno stimulirani. To dokazuje tudi strukturo dijakov srednjih
šol in študentov. Kljub različnim možnostim pa so seveda potrebne tudi določene
minimalne sposobnosti. Bolje izobraženi so nasploh aktivnejši in sposobnejši. To pa
se pozna tudi pri dodatnem izobraževanju.
Vendar tak pojav nujno vodi do zanimive diferenciacije, do povečanja razlik v izobra-
ženosti, in s tem tudi v družbenem položaju, med tistimi z nizko formalno izobrazbo
(osnovna šola ali manj) in tistimi z visoko formalno izobrazbo (dokončana srednja šola
ali več). Pri proučevanju dejavnosti v družbenopolitičnih in društvenih organizacijah
ter organih samoupravljanja se je pokazalo, da so (formalno) manj izobraženi izrazito
manj aktivni kakor (formalno) bolj izobraženi. Iz zgoraj navedenih podatkov pa
sledi, da je za manj izobražene tudi manj verjetno, da bodo posegali po dodatnih
oblikah izobraževanja, kakor pa za bolj izobražene.
Torej, če se nekdo zgodaj neha izobraževati, je verjetno, tla ga bo luđi težko družbeno-
politično angažirati. Ce velja, da imajo tisti z višjo izobrazbo tudi višji družbeni
status, in s tem večjo možnost vplivanja in razumevanza družbenih dogajanj, potem
zgornja ugotovitev pomeni, da bo tisti z nižjo formalno izobrazbo vseskozi imel
manjšo možnost vplivanja na družbeno dogajanje (da bo v tem pogledu stagniral,
postajal čedalje bolj »nezainteresiran«), da pa bo tisti z višjo formalno izobrazbo
imel zaradi sorazmerno še večjega dodatnega izobraževanja čedalje večjo možnost
razumevanja in tudi vplivanja na dogajanja okrog sebe. Ta ugotovitev najbrž ne velja
za najbolj izobraženi del prebivalstva, za tiste z visoko ali večjo formalno izobrazbo
(na primer doktorat), ker v tem primeru pogosto nastopi specializacija v neko soraz-
merno ozko strokovno področje, in s tem tudi odmik od dogajanja širši družbi. Pri
analizi včlanjenosti v družbenopolitične organizacije se je npr. res pokazalo, da je
včlanjenost najvišje izobraženih nekoliko nižja, kakor pa je včlanjenost tistih z do-
končano srednjo šolo.
Drugo vprašanje pa je, če lahko dodatnemu izobraževanju preko tečajev in semi-
narjev pripišemo enako smer učinkovanja kakor rednemu (formalnemu) izobraže-
vanju, kar smo pri gornjih razmišljanjih predpostavljati. Velja poudariti, da to ne
pomeni enačenja dodatnega izobraževanja s formalnim, npr. pridobitev kvalifikacije
na strokovnem tečaju v podjetju, s pridobitvijo kvalifikacije na neki strokovni
šoli — po kvaliteti in kvantiteti znanja, pomeni le, da imata obe vrsti podobne
učinke na posameznika v njegovem družbenopolitičnem in družbenem udejstvovanju.
Razdelitev Slovencev, starih 14—27 let, po kvalifikaciji in poklicu, nam kaže tabela 6.
Tabela 6: Struktura 14—27 let starih Slovencev po kvalifikaciji in poklicu, v odstotkih.
Vključevanje v produktivno prebivalstvo jes starostjo vse močnejše. Medtem ko je med
14—16-letnimi še 78 "/o dijakov, vajencev in študentov, skratka tistih, ki so v poklic
šolo uvajajo, je takih med 17—19-letnimi še 43 "/o in mod 20—27-lotnimi le še 9 "/«.
Od tistih 22 "/ü 14—16 let starih, ki se ne šolajo več, jih 11 "/o odpade na kmetijstvo
867
(pomagajoči družinslii člani), 3"/o na nekvalificirane delavce izven kmetijstva in'
ostalih 8 "/o na vse ostale poklice. Kmečka mladina torej v večji meri prej zaključi
šolanje kakor pa mladina iz drugih slojev prebivalstva.
Analiza tistih, ki so se od leta 1959 do marca 1962 udeležili kakega tečaja ali semi-
narja, je pokazala, da pri tem prednjačijo uslužbenci pred kvalificiranimi delavci
v industriji in dclavci v kmetijstvu, na zadnjem mestu pa so kmetje in kmečke gospo-
dinje. Podrobnejše podatke kaže tabela 7.
Tabela 7: Odstotki 14—27-letnih, ki so sc od leta 1959 do marca 1962 udeležili kakega
tečaja ali seminarja, po poklicu.
V glavnem se potrdi zaključek, ki smo ga naredili že pri analizi po formalni izobrazbi:
tisti z nižjo formalno izobrazbo (nižjim družbenim statusom) se v manjši meri ude-
ležujejo tečajev kot pa tisti z višjo formalno izobrazbo (višjim družbenim statusom).
Pravzaprav ti podatki še bolj poudarjajo pomen družbenega statusa.
Posamezni poklici različno obiskujejo različne vrste tečajev. Čeprav je pri vseh po-
klicih strokovno izobraževanje na prvem mestu, je vendar najbolj izrazito pri kmetih.
Tečajev za ideološkopolitično izobraževanje se udeležujejo v večji meri dijaki, va-
jenci in študentje, sledijo pa nekvalificirani delavci v industriji. Pri udeležbi na
tečajih za družlsenoekonomsko izobraževanje prednjačijo obrtniki in svolxxlni po-
klici; izrednih dijakov in študentov pa je največ med uslužbenci.
3. Skoraj polovica 14—27-letnih Slovencev ni zadovoljna s stanovanjem
Povzetek:
Analiza starostne strukture prebivalstva v bolj razvitih krajih in manj razvitih
krajih je pokazala, da poteka odseljevanje iz manj razvitih v »valovih«. Nekaj
se jih odseli med 17. in 19. letom — te pobere šola. Drugi intenzivnejši val
odseljevanja je nekje okog 30. leta. Taka slika je verjetno s svoje strani tudi
odraz močne povojne kampanje za pritegnitev kmečkega prebivalstva k delu
v industriji. Posledica odseljevanja je, da imajo manj razviti kraji več starega
prebivalstva kot pa bolj razviti. Zadovoljstvo s stanovanjem se v aktivni obliki
kaže kot želja po drugačnem stanovanju. Podatki kažejo, da si drugačno sta-
novanje želi 33 ^/o 14—16 let starih Slovencev; 38 « o 17—19-letnih in 56 »/o
20—27-letnih. Moških manj kot žensk. Gospodinj izven kmetijstva največ od
vseh poklicev, kmetov pa najmanj.
Kljub temu, da spada Slovenija že k sorazmerno razvitim deželam in jo bila elektri-
fikacija močna že pred drugo svetovnov vojno in zlasti intenzivna po vojni, je 7,5 "/o
anketiranih 14—27 let starih Slovencev izjavilo, da živi v stanovanjih, ki nimajo
elektrike. Take kraje gotovo lahko prištevamo k najmanj razvitim, za prebivalstvo
pa lahko rečemo, da je njegova družbena aktivnost najmanjša. To so verjetno pred-
vsem kraji, ki so zelo oddaljeni od upravnih središč in imajo tudi slabe komunika-
cijske zveze. Navadno mislimo, da se prebivalstvo iz teh krajev izseljuje, da ljudje
odhajajo v mesto in industrijske centre. Odhajali naj bi predvsem mladi ljudje.
To naj bi pomenilo, da bodo taki kraji imeli drugačno starostno strukturo kakor
ostali, da bodo v zaostalih krajih starejši ljudje sorazmerno bolj zastopani kot v raz-
868
vitih. Verjetno imamo upravičeno kraje, kjer živijo ljudje, ki v stanovanju nimajo
elektrike, za izrazito zaostale, in ostale kraje za bolj razvite. Ce drži prej
navedena misel, da se mladi ljudje iz zaostalih krajev izseljujejo, bi morala biti
starostna struktura prebivalstva po opisanih dveh vrstah krajev različna. Podatke,
kot jih je pokazala anketa, prikazuje tabela 8.
Tabela 8: Starostna struktura prebivalstva v krajih, ki imajo elektriko, in krajih, ki
nimajo elektrike.
Opomba: Številke v vrsti »100 "/o =« so absolutne in pomenijo število vseh anketi-
ranih, ki živijo'v označenih krajih.
Kot kaže tabela, med obema vrstama krajev res nastopijo določene razlike. Vendar
so te razlike do 27. leta starosti majhne in nastopi prva pomembnejša razlika šele
pri starostni skupini 28—41-letnih, ki je znatno bolj zastopana v krajih, ki ima
elektriko. Obratno pa je najstarejšega prebivalstva, tistih, starih nad 55 let, največ
v krajih, ki nimajo elektrike.. Manjše razlike pa so tudi pri starosti 17—19 let in
42—55 let. Taka slika je verjetno odraz dveh prepletajočih se pojavov:
1.	Odseljevanje ni enakomerno skozi vse starosti, ampak poteka »v valovih-«. Nekaj
se jih odseli med 17. in 19. letom, te verjetno poberejo predvsem razne šole, ki so
koncentrirane v posameznih mestih. Drugi intenzivnejši val odseljevanja pa je nekje
okrog 30. leta. Oboje pa se seveda ustrezno izrazi tudi v kasnejših starostih.
2.	Prikazana starostna slika mora biti do določene meje tudi odraz intenzivne po-
vojne kampanje za pritegnitev delovne sile s kmetov v mesto. Takratno odseljevanje
se verjetno izraža prav v različnem deležu 28—il-letnih. Posledica tega pa je, da je
v krajih brez elektrike relativno več starega prebivalstva kakor pa di*ugje.
Vsekakor pa iz tabele sledi, da odseljevanje v mladih letih ni tako intenzivno, kot
bi mogli pričakovati, saj razlika do 27. leta starosti znaša komaj 2 "/o. •
Na gornje zaključke je mogoč ugovor, da so razlike umetno prikrite zaradi ustrezne
razdelitve krajev. Lahko bi rekli, da je kategorija »kraji z elektriko« preveč neho-
mogena kar se tiče odseljevanja, da vsebuje tako kraje, iz katerih se prebivalstvo
izseljuje, kot tiste, kamor se izseljuje, in so zato razlike zmanjšane. V tem ugovoru
je nedvomno precej resnice. Kraje brez elektrike so sicer upravičeno imeli za
najbolj zaostale; nismo pa upravičeni šteti tiste, ki imajo elekriko, za njihova
nasprotja — za razvite. In kako ta napaka vpliva na sliko starostne strukture? Za
kontrolo bomo naredili še eno primerjavo. Primerjali bomo starostno strukturo pre-
bivalstva krajev, ki nimajo elektrike, s starostno strukturo prebivalstva najbolj
razvitih krajev — republiškega in okrajnih središč; to se pravi s starostno strukturo
večjih mest v Sloveniji. Podatke nam kaže tabela 9.
Podatki v tabeli 9 kažejo podobno sliko kot podatki v tabeli 8. Prej naznačeni pojavi
so le veliko izraziteje izraženi in potrjujejo že navedene zaključke.
Stanovanje brez elektrike ima niz učinkov na družbenopolitično in diuštvono dejav-
nost mladine. Kot smo že rekli, so to zaostali kraji, oddaljeni od središč, zato tudi
ljudje manj berejo časopise, knjige in revije. Manj je gotovo tudi radioaparatov, ker
ni verjetno, da bi tranzistorski sprejemniki kompenzirali ostale aparate. Torej jc
obveščenost ljudi na zelo nizki ravni v primeri z obveščenostjo v razvitih krajih.
Manjka torej eden bistvenih pogojev za aktivnost — obveščenost. Verjetno predstav-
ljajo kraji brez elektriko manjša naselja, ki pa so tudi zelo raztresena; posamezne
domačije so oddaljene druga od drugo.
869
Tabela 9: Starostna struktura krajev brez elektrike in starostna struktura repub-
liškega in okrajnih središč (v odstotkih).
Opomba: V vrsti »100 »/o =<•< so številke absolutne in pomenijo vse anketirane v ozna-
čeni vrsti krajev. V okrajna središča so zajeta mesta pred zadnjo reorga-
nizacijo (1. jan. 1963), torej tudi Kranj, Murska Sobota, Nova Gorica in Novo
mesto, poleg Ljubljane, Celja, Maribora in Kopra.
Tudi oddaljenost nujno otežkoča in s tem zmanjšuje omenjene vrste aktivnosti. Na-
dalje, če ni elektrike, to določeno vpliva na dnevni ritem življenja, ki se bolj
prilagaja naravni svetlobi kot sicer. Ali pa vsaj omejuje določeno aktivnost ob
večerih itd.
Zadovoljstvo s stanovanjem, ki se v aktivni obliki izraža kot želja po drugačnem
stanovanju (stanovanjé, ki je različno od sedanjega), je rezultat delovanja vrste
faktorjev. Pri tem gotovo ne gre samo za objektivno neustrezne sedanje razmere,
ampak tudi za »neustreznost« v subjektivnem, psihološkem smislu.
Čeprav so objektivno neustrezne dejanske razmere verjetno najpoglavitnejši faktor,
ki vpliva na želje po drugačnem stanovanju, ostalih ne gre podcenjevati. Stanovanje
je pogosto indikator prestiža posameznika ali njegove družine. Važen pa je tudi
posameznikov odnos do trenutnega stanovanja, njegova osebna ocena, koliko
stanovanje, ki ga ima, »ustreza« njegovim potrebam. Di-ugače povedano, vkolikor se
njegov aspiracijski nivo razlikuje od dejanskega stanja. Ta nivo se vedno giblje nekje
med tistimi, kar je za posameznika optimalna meja, in tistim, kar je realno že dosegel.
Ce je nivo aspiracij daleč nad realnim stanjem, potem povzroči v individuumu na-
petost, ki se lahko kaže kot želja po drugačnem, aspiracijskemu nivoju ustreznejšem
stanovanju. Pri tem je važen tudi vpliv grupe, v kateri posameznik živi. Ce imajo
člani grupe boljše stanovanjske razmere, bo njegovo nezadovoljstvo s stanovanjem
večjo in obratno. Posamezne vplive je seveda težko, če že ne nemogočo, izolirati, ker
se sicer med seboj prepletajo, njihov kompleksni izraz pa je želja po drugačnem sta-
novanju.
Tabela 10: Odgovori 14—27 let starih Slovencev na vprašanje, če si želijo drugačno
stanovanje — v odstotkih po starosti.
Opomba: Številke v vrsti »100 "/o =« so absolutne in pomenijo vse anketirane v ozna-
čeni starosti. Kolikor manjka do 100 "/o, jih v posamezni starosti ni odgo-
vorilo na vprašanje (v povprečju nekaj nad 1 "/o).
870
v koliki meri Slovenci, stari 14—27 let, želijo drugačno stanovanje, prikazuje tabela 10.
Pokaže se, da je želja po drugačnem stanovanju precej intenzivna, saj si skoraj polo-
vica 14—27-letnih želi drugačno stanovanje. Poleg tega se število tistih, ki si želijo
drugačno stanovanje v tem starostnem obdobju, s starostjo povečuje. Posebno je
opazen porast pri 20—27-letnih. To je zelo verjetno v zvezi s tem, da se jih ravno
v tem starostnem obdobju poroči več kot ena tretjina. S poroko se v velikem delu
ostreje pojavi vprašanje stanovanja kakor pa prej. Pravzaprav se pojavi že pred
poroko, vendar praksa kaže, da ga je v naših razmerah nekoliko laže rešiti po poroki.
Mlajši še niso materialno samostojni, živijo pri starših, zato zanje stanovanjski
problem ni tako pereč, razen vkolikor starši nimajo ustreznega stanovanja.
Dejstvu, da se v obravnavani starosti poroči več žensk kot moških, je verjetno treba,
pripisati tudi to, da si več žensk kot moških želi drugačno stanovanje. Druga možna
razlaga pa bi bila naslednja: Lastno stanovanje pomeni možnost osamosvojitve od
kontrole staršev. Verjetno lahko upravičeno trdimo, da so v naših razmerah starši
nekako bolj pripravljeni priznati pravico do samostojnosti (da jim ni treba »polagati
računa«) fantom kot dekletom. Praktično se seveda prepletata vsaj ta dva razloga
in še drugi.
Analiza zadovoljstva s stanovanjem po starosti, je pokazala, da je med vsemi starost-
nimi skupinami prav med 20—27-letnimi največ takih, ki si želijo drugo stanovanje.
To je po eni strani odraz povečanih potreb, na drugi strani pa znak sorazmerno manj-
šega zadovoljevanja nastalih potreb pri mlajših kot pri starejših.
Analizo zadovoljstva s stanovanjem po izobrazbi kaže tabela 11.
Tabela 11: Odgovori različno izobraženih Slovencev, starih 14—27 let, na vprašanje,
če si želijo drugačno stanovanje — v odstotkih.
Tabela pravzaprav ne potrebuje komentarja. Težnja po drugačnem stanovanju je
najizrazitejša pri tistih z nižjo strokovno šolo. To je v glavnem kvalificiran kader,
zaposlen predvsem v industriji. Nekoliko manj je tistih, ki si želijo drugačno stano-
vanje, med onimi, ki so končali srednjo, višjo ali visoko šolo. To bi kazalo, da se za
ta kader (vodilni) stanje v večji meri ureja kot npr. za tiste z nižjo izobrazbo.
Ce posamezne poklice 14—27 let starih Slovencev rangiramo po želji za drugačnim
stanovanjem, dobimo naslednjo sliko (koliko si jih želi di-ugačno stanovanje):
1.	Gospodinje (ne v kmetijstvu).........65 °/o
2.	Uslužbenci (kvalificirani delavci izven kmetijstva)	63 Vo
3.	Nekvalificirani delavci izven kmetijstva.....53 "/o
4.	Obrtniki in svobodni poklici.........48 "/o
5.	Delavci v kmetijstvu............45 Vo
6.	Dijaki, vajenci in študentje.........37 "/o
7.	Kmetje in kmečke gospodinje.........31 "/o
Težnja po drugačnem stanovanju je velika v vseh poklicih. Najbolj nezadovoljne
so gospodinje, ki niso v kmetijstvu. To jo tudi razumljivo, saj so prav te gospodinje
y največji meri prizadi^te, ker preživijo največ časa v stanovanju. »Drugačen« ver-
jetno pri vseh pomeni »boljši«. Iz navedenih podatkov je razvidna tudi naslednja
871
grupacija: pri tistih poklicih, ki so vezani predvsem na mesta in industrijsko sre-
dišče, je želja po drugačnih stanovanjih večja, kakor pa pri poklicih brez te ome-
jitve. To je verjetno tudi odraz dejanskih potreb in stanovanjske stiske v mestih in
industrijskih središčih.
i. Za več kot polovico 14—27-letnih ni bilo mogoče ugotoviti dohodkov
Povzetek:
Ugotavljanje dohodkov je v naših razmerah zelo kočljivo vprašanje. Razlogi
so različni. Nekaj jih je navedenih v tem poglavju. Posledica teh razlogov je
bila, da z anketo ni bilo mogoče ugotoviti dohodkov za 51 »/o 14—27 let starih
Slovencev. Od teh jih 34 "/o nima lastnih dohodkov, 15»/« ima nedoločene do-
hodke in 2 "/o jih ni odgovorilo. Ostali podatki pa kažejo tendenco po podcenje-
vanju dohodkov.
Manj kot polovica 14—27-letnih redno zaposlenih ima svoj zaslužek za
primeren glede na zaslužek na drugih delovnih mestih v istem podjetju oziroma
ustanovi. Ženske so bolj nezadovoljne kot moški. Po poklicih so najbolj neza-
dovoljni delavci v kmetijstvu, najbolj zadovoljni pa.uslužbenci. Bolj izobraženi
so bolj zadovoljni z zaslužkom kakor manj izobraženi.
S svojim delom so mlajši bolj nezadovoljni kakor starejši. To bi lahko bil izraz
večje »kritičnosti« mlajših.
Podatki ankete o masovnih komunikacijskih sredstvih kažejo, da živi približno 18 Vo
vseh 14—27 let starih Slovencev v gospodinjstvu, katerega vir dohodkov je vključno
kmetijstvo, 18 Vo pa v gospodinjstvih, katerih vir dohodkov je kmetijstvo in nekme-
tijstvo, in 63 "/o v gospodinjstvih, katerih vir dohodkov je izključno nekmetijstvo.
Gospodinjstvo smo oprtxlelili kot družinsko ali drugačno skupnost oseb, ki stanujejo
skupaj in troši jo svoj dohodek skupaj. Osebe, ki niso člani družine, pa stanujejo
in se hranijo v isti hišni skupnosti (gospodinjske pomočnice, hlapci pri kmetih itd.)
se štejejo za člane gospodinjstev.
Podatki nadalje kažejo, da se v tem starostnem obdobju (14—27 let) zmanjšuje število
tistih, ki stanujejo v kmečkih gospodinjstvih in povečuje število tistih, ki živijo v
gospodinjstvih z virom dohodka izključno iz nekmetijstva (tabela 12).
Opomba: Številke v vrsti »100 Vo =« so absolutne — število vseh anketiranih v ozna-
čenih odstotkih.
Ta dejstva najustrezneje obrazložimo s tem, da jih jemljemo kot posledico vedno
večjega zaposlovanja prebivalstva v dejavnostih izven kmetijstva. Otroci kmečkih
staršev odrastejo, dokončajo šole in se zaposlijo v dejavnosti izven kmetijstva. Prej
pa smo ugotovili, da se starostna struktura najbolj zaostalih krajev (brez elektrike)
in razvitih večjiii mest do starosti 27 let ne razlikuje. Kako spraviti v sklad ti dve
dejstvi? Verjetno gre za pojav vse večje dnevne migracije, ki pa ni nujno povezana
s stalno preselitvijo. Ljudje s kmečkih predelov se ne izseljujejo več v večji meri
v mesta ali industrijska središča, ampak se tja le vozijo na delo in potem vračajo
domov. Poleg tega pa tudi v kmečkih predelih, zlasti kjer so pogoji za kmetovanje
872
bolj slabi, nastajajo razna polindustrijska in polobrtna podjetja, ki zaposlujejo od-
večno kmečko delovno silo. Na tem mestu seveda ne bomo razpravljali o ekonomski
upravičenosti takih podjetij, ki pa jih prebivalstvo zelo ugodno sprejema. Delavcu
v takem podeželskem podjetju ni treba zapustiti okolja, ki ga jo navajen, življenjski
stroški so manjši, lahko pa še nekaj zasluži po delu pri kmetih — če že nima tudi
lastne zemlje itd. Na drugi strani pa se v tem stanju kaže tudi vpliv uveljavljanja
modernega načina kmetovanja na nekaterih področjih, kar je privlačno tudi za
mladino.
Ugotavljanje višine dohodkov je v naših razmerah eno najkočljivejših vprašanj, ki
ga je težko rešiti tudi z anonimno anketo. Ogledali si bomo nekaj razlogov za to:
1.	Na kakšno časovno razdobje vezati ugotavljanje dohodkov? Na mesec ali na leto,
ali na drug časovni razmik. Oboje ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Dohodek
na mesec je laže ugotoviti pri delavcih in uslužbencih; za kmete pa bi bilo laže
za celo leto. (Ko delajo davčno prijavo.) Pri letnem ugotavljanju za nekmete nastopi
vprašanje točnosti spomina itd.
2.	Kako ugotoviti realen dohodek kmetov in tudi tistih, ki dobivajo samo del dohod-
kov iz kmetijstva? Gre predvsem za vrednotenje doma potrošenega in doma pride-'
lanega materiala.
3.	Kaj vzeti kot enoto za računanje dohodka, ki bo dovoljevala medsebojno primer-
javo? Računanje na člana družine postavi dve vprašanji:
a)	kdo spada in kdo ne spada v družino,
b)	ne upošteva različnih starosti članov družine in preko tega različnih potreb; to
pomeni, da ni upoštevan različen pomen iste vsote denarja, npr. za 30 let starega
moškega ali za 5 mesecev starega otroka.
Ekonomisti so uvedli pojem prehrambene enote, kjer se do neke mere upošteva prav
razlike v potrebah glede na določeno starost. Ugotavljanje dohodkov na prehram-
beno enoto bi bilo verjetno točnejše in bolj upravičeno kot pa na člana družine.
4.	Ista višina dohodka ima drugačno vrednost za tistega^ ki živi na podeželju, kot za
tistega, ki živi v mestu. V mestu so življenjski stroški dražji, večja je možnost zado-
voljevanja različnih potreb itd., in s tem tudi povečanja izdatkov.
5.	K dohodku spadajo poleg rednih dohodkov tudi izredni, kot so honorarji, dohodki
od zaposlitve izven rednega delovnega časa, razna darila itd. Pogosto je težko oceniti
denarno vrednost npr. daril. Ce v enkratni anketi sprašujemo po zadnjem mesecu,
bodo verjetno tisti, katerih dohodek je bil v zadnjem mesecu višji kakor v prejšnjih,
navedli manjše zneske, da bi se približali povprečju svojih dohodkov. To daje seveda
krivo realno sliko.
6.	Ce ugotavljamo dohodke na daljša časovna razdobja z namenom, da bi jih med-
sebojno primerjali, moramo izključiti spremembe v cenah blaga in računati tako
imenovani realni dohodek. To pa predstavlja novo komplikacijo.
7.	V naših razmerah imamo opraviti s pojavom, da nekateri ljudje enostavno nočejo
povedati, kakšna je višina njihovih dohodkov, tudi če jih poznajo. Kmetje in obrtniki
pomislijo takoj na davke in podobno.
Vpliv navedenih činiteljev se je seveda pokazal tudi v tej anketi. Zato za navedene
podatke ne bomo mogli reči, da so točni, da prikazujejo realno stanje. Vzeti jih
moramo le kot približen indikator, kot izjave. Anketirance smo vprašali, kolikšen
je bil njihov približni mesečni dohodek v prejšnjem mesecu, pri čemer so bili v
odgovor všteti vsi dohodki, poleg osnovne plače tudi gibljivi del, honorarji, otroški
dodatek in podobno. Tisti, ki so imeli štipendije, so napisali kot dohodek štipendije;
gospodinje, dijake brez štipendij in podobno, ki nimajo lastnih dohodkov, pa smo
razvrstili v posebno kategorijo »nima lastnih dohodkov«. Od 14—27-letnih anketiranih
smo dobili naslednje odgovore:
873
Za dobro polovico torej ni bilo mogočo ugotoviti višine dohodkov, bodisi da nimajo
lastnih dohodkov, da so njihovi dohodki nedoločeni ali pa da na vprašanje niso
(hoteli) odgovoriti. Zanimivo pa je, da za približno enak odstotek anketiranih ni
mogoče ugotoviti višine dohodkov tudi pri starejših. V kolikor se zmanjša število
tistih, ki so se izjavili, da nimajo lastnih dohodkov, pa se poveča število tistih, z
nedoločenimi dohodki. (Dohodki iz kmetijstva, obrti, gospodinje.) Nedoločene dohodke
imajo predvsem kmetje in obrtniki; med tistimi, ki nimajo lastnih dohodkov so zlasti
gospodinje, ki niso v kmetijstvu (95 "/o), dijaki, študentje in vajenci (78®/o), drugi
pa manj.
Sam podatek o višini dohodka posameznika nam seveda ne pove dosti, ker ne pove,
kolikšen del tega dohodka je porabil sam. Poskušali smo dobiti nekoliko realnejšo'
sliko s tem, da smo ugotovili povprečni dohodek na člana družine. Do tega podatka
smo prišli tako, da smo znesek, ki so ga anketirani navedli .kot povprečen dohodek
njihove družine v prejšnjem mesecu, delili s številom članov družine. Pri tem smo
seveda naredili napako, da smo vse člane družine šteli za enake in računali pov-
prečje. Dobljene podatke kaže tabela 13.
Tabela 13: Približni mesečni dohodki na člana družine v katerih živijo anketirani
14—27-letni Slovfcnci (v odstotkih).
Dobljeni podatki ne morejo biti realni. Da bi več kot vsaka tretja družina v Sloveniji
(podatki za starejše niso bistveno drugačni) imela na mesec na člana družine manjši
dohodek kot 5000 din skoraj ni verjetno, saj to ne pokrije niti osnovnih življenjskih
stroškov. 'Verjetno lahko upravičeno zaključimo, da je prikazovanje takega stanja
dokaz tendence po podcenjevanju dohodkov, po prikazovanju slabšega stanja,
kakor pa dejansko je.
Zadovoljstvo z zaslužkom ni odvisno samo od višine zaslužka in potreb posameznika,
pač pa v veliki meri tudi od tega, kakšen je zaslužek drugih zaposlenih ljudi, s kate-
rimi konkretni posameznik pogosto pride v stik, ki so njegovi sosedje itd. — skratka,
kakšen je zaslužek tistih, ki tvorijo grupo, kateri pripada tudi ta konkretni posa-
meznik. Prav zato nas je zanimalo, če se anketiranim, zaposlenim zdi njihov zaslužek
primeren glede na zaslužek na drugih delovnih mestih v istem podjetju oziroma
ustanovi. Sodelavci na delovnem mestu, zaposleni v istem podjetju, predstavljajo
merilo, standard, s katerim meri posamezni delavec svoj zaslužek. Za izhodišča posa-
meznika pa je zadovoljstvo s plačo, v primerjavi s plačo drugih v isti ustanovi, do
neke mere znak realnega ocenjevanja vrednosti svojega dela nasproti delu drugih.
Med 14—27-letnimi Slovenci jih je 47 Vo redno zaposlenih. Kako so redno zaposleni
vrednotili svoj zaslužek, kaže tabela 14.
Tabela 11: Odgovori redno zaposlenih 14—27 let starih anketiranih na vprašanje, če
se jim zdi zaslužek primeren glede na zaslužek na drugih delovnih mestih
v istem podjetju oziroma ustanovi (v odstotkih).
874
Manj kot polovica vseh redno zaposlenih ima svoj zaslužek za primeren glede na
zaslužek drugih. Več je nezadovoljnih kot zadovoljnih. Tako stanje mora povzročiti
med zaposlenimi pogoste konflikte, ki imajo vzrok ravno v tem, da eni mislijo, da
so za svoje delo slabše plačani kakor drugi. Čeprav bi pričakovali, da se bodo mogoče
mlajši delavci čutili zapostavljene od starejših in da bo zato med njimi več neza-
dovoljnih kot med starejšimi, temu ni tako. V povprečju so starejši zaposleni (sta-
rejši od 28) v enaki meri nezadovoljni kot mlajši. Sicer pa spadajo 28—41 let stari
redno zaposleni med najbolj zadovoljne s svojim zaslužkom. To je tudi razumljivo,
saj so v optimumu svojih delovnih sposobnosti in so zato njihovi zaslužki gotovo
tudi sorazmerno visoki nasproti ostalim. Starejši od 42 let pa so celo le v manjši
meri zadovoljni kakor mlajši od 27 let.
Zanimivo je tudi to, da je med redno zaposlenimi 14—27-letnimi ženskami nekoliko
več nezadovoljnih s svojim zaslužkom (v primerjavi z zaslužkom drugih v isti usta-
novi) kakor pa med moškimi.
Razlike so tudi med posameznimi poklici. Največ je nezadovoljnih med delavci v kme-
tijstvu (74''/(i), sledijo nekvalificirani, kvalificirani delavci izven kmetijstva (54 Vo),
svobodni poklici (50"/»), kvalificirani delavci v industriji in drugod (razen kmetijstva)
— 49"/» in najmanj je nezadovoljnih med uslužbenci (43 "/o).
Lepo diferencira tudi izobrazba: bolj izobraženi so v manjši meri nezadovoljni kakor
pa manj izobraženi (tabela 15).
Tabela 15: Odgovori 14—27-letnih redno zaposlenih anketiranih Slovencev na vpra-
šanje, če se jim zdi njihov zaslužek primeren glede na zaslužek na drugih
delovnih mestih v njihovi ustanovi oziroma v podjetju — po izobrazbi
(v odstotkih).
Bolj izobraženi torej v večji meri mislijo, da so z ozirom na ostale v isti ustanovi
oziroma podjetju primerno plačani, kakor pa manj izobraženi. Verjetno gre pri tem
za dva vpliva:
a)	Bolj izobraženi imajo večje dohodke kot manj izobraženi in
b)	bolj izobraženi realneje ocenjujejo vrednost svojega dela.
Tudi zadovoljstvo z delom, ki ga posameznik opravlja, je pogojeno s kompleksom
faktorjev. Stvarni pogoji dela so samo eden izmed njih. Verjetno nam to bolj kaže
na tipe ljudi, kot pa na kaj drugega. Zadovoljstvo z delom bi lahko definirali kot
stopnjo vsklajenosti dejanskih delovnih opravil posameznika,z njegovimi željami, tež-
njami, predstavami o delu, cilji in podobno. Že iz tega sledi, da se v veliki meri
gibljemo na področju subjektivnega. Zelje, predstave, cilji so nekaj izrazito spre-
menljivega. Mogoče gre pri vprašanju zadovoljstva z delom bolj za vprašanje, ko-
liko je posameznik uspel vskladiti svoje želje, svoje težnje z dejanskimi možnostmi.
Lahko bi tudi rekli, vkoliko mu je uspelo njegovo delo osmisliti in podobno. Ce
rečemo, da gre pri zadovoljstvu z delom za vprašanje, koliko je komu uspelo z
dejanskim delom približati se takemu delu, ki ga je imel za svoj cilj, s tem še vedno
nismo izven subjektivne kategorije. V tem smislu se zadovoljstvo z delom navezuje
na nivo aspiracij. Aspiracije nekateri definirajo kot cilj različne vrste. Kot smo že
ugotovili, gre pri aspiracijah za cilje, ki so nekje mod teoretično dosegljivimi in prak-
tično že doseženimi. So torej izrazito spremenljivi — se višajo z uspehi in manjšajo
z neuspehi (lastnimi in tudi drugih). Vsako delo je vezano na konkretno delovno
mesto. Zadovoljstvo z delovnim mestom ni odvisno samo od zadovoljstva z delom,
ampak nastopi še cela vrsta vplivov konkretnega okolja: organizacija dela, sodelavci,
odnosi nadrejeni-podrejeni, oddaljenost od stanovanja, plača itd.
101
Tabela 16: Odgovori redno zaposlenih anketiranih 14—27 let starih Slovencev na
vprašanje, če bi zamenjali sedanje delovno mesto.
S starostjo odstotki tistih, ki bi zamenjali delovno mesto, odpadajo od 60 "/o pri
17—29-letnih, na 54 »/o pri 20—27-letnih, 46 «/o pri 28—41-letnih, 33 »/o pri 42—55-let-
nih in na 17 "/o pri nad 55-letnih, ki so zaposleni. Mlajši delavci so torej manj zado-
voljni s svojimi delovnimi mesti kot starejši. Zato je vrsta vzrokov:
1.	Starejši so zaposleni že daljši čas. Zato so tisti, ki jim neko delovno mesto ni bilo
po godu, že lahko poiskali drugo, primernejše. Za mlade, za začetnike, pa je prva za-
poslitev pogosto preprosto rezultat objektivnih pogojev: zaposlijo se tam, kjer je
možnost. (Zlasti za delovno silo s podeželja.) Pogosto gre tudi za bistvene spremembe
v konkretnem okolju. Potem pa, ko so se že nekoliko vživeli v nove razmere, pogosto
menjajo delo.
2.	Raziskave so pokazale, da so starejši delavci bolj umirjeni pri delu, bolj prilagojeni
in vztrajnejši.
3.	Starejši delavci imajo več delovnih izkušenj kot mlajši. Zaradi tega je med njimi
več takih, ki organizirajo delo, ki vodijo. Tudi to verjetno vpliva na zadovoljstvo
z delom.
Med 14—27-letnimi anketiranimi redno zaposlenimi, so ženske bolj nezadovoljne z
delom kakor moški. Od redno zaposlenih bi zamenjalo svoje trenutno delovno mesto
59"/o žensk in 51 Vo moških. Zanimivo je, da je to pri starejših obratno: ženske so
bolj zadovoljne kakor moški.
Kakšno je zadovoljstvo z delom različno izobraženih grup, kaže tabela 17. Bolj
izobraženi so bolj zadovoljni kakor manj izobraženi.
Tabela 17: Odgovori 14—27-letnih redno zaposlenih na vprašanje, če bi zamenjali
svoje delovno mesto, če bi bila prilika za to, po izobrazbi (v odstotkih).
Za tiste, ki delajo v kmetijstvu in za gospodinje smo skušali zadovoljstvo z delom,
ki ga opravljajo, ugotoviti s podatkom, če bi se hoteli stalno zaposliti. Za 14—27-letne,
ki delajo v kmetijstvu in gospodinje, smo dobili odgovor, da bi se jih stalno zaposlilo
56 Vo. Ta odstotek je praktično enak odstotku tistih redno zaposlenih izven kmetijstva,
ki bi zamenjali svoje delovno mesto. Njihovo nezadovoljstvo z delom torej ni nič
večje, kakor je nezadovoljstvo redno zaposlenih izven kmetijskih dejavnosti, čeprav
mogoče v vsakdanjem življenju pogosto slišimo drugačno mišljenje.
876
Vloga filma v življenju mladine
Marjan Kroflič
(Nadaljevanje in konec)
Vpliv izobrazbe
Obiskovanje kina
V nadaljevanju bomo skušali ugotoviti, kako se s spreminjanjem izobrazbe spreminja
tudi obiskovanje kina. Stopnje izobrazbe smo ugotavljali po tem, kakšno šolo je
posamezen mladinec končal. Na ta način smo dobili na osnovi podatkov o dokončanih
šolah tri izobrazbene stopnje:
—	nedokončana in dokončana osnovna šola,
—	dokončana nižja gimnazija ali nižja strokovna šola,
—	dokončana srednja, višja ali visoka šola.
Analiza odgovorov na vprašanje: Kolikokrat ste bili v zadnjih 14 dneh v kinu? kaže,
da na obiskovanje kina izobrazba vpliva. Mladina z manjšo formalno izobrazbo
(nedokončano, dokončano osnovno šolo) obiskuje kino v manjšem številu kakor pa
mladina z višjo izobrazbo. Z višanjem izobrazbe se povečuje tudi število obiskovalcev
kina na 14 dni. Medtem ko le 14 "/u mladine z nedokončano, dokončano osnovno šolo
obiskuje kino. ta odstotek naraste pri mladincih z dokončano nižjo gimnazijo ali
nižjo strokovno šolo na 87 »'o. Pri mladincih s srednjo, višjo ali visoko šolo pa naj-
demo že kar 98 "''o mladincev, ki redno ali občasno obiskujejo kino. Vpliv izobrazbe
moremo iskati predvsem v povečanih potrebah sproščanja lastne aktivnosti in pa
v novonastalih potrebah v toku izobraževalnega procesa. Prav tako rezultira pove-
čana aktivnost obiskovanja kina pri više izobraženih mladincih iz objektivnih po-
gojev, v katerih žive.
Pri razpravljanju o objektivnih pogojih bomo pregledali najprej podatke o ovirah,
ki mladega gledalca odvračajo od obiska kina. Iz podatkov je razvidno, da je naj-
pogostejša ovira pri obiskovanju kina prevelika oddaljenost od kina. Ugotovili smo,
da kaže struktura populacije glede na izobrazbo izrazito neenakomerno razporejenost.
Tako mladina z višjo izobrazbo stanuje večinoma zelo blizu kina. Med njimi jih je
eg*"/» oddaljenih le do 15 minut, 27 "/o od 15 do 60 minut in le З^/о teh mladincev je
oddaljenih od kina več kot 1 uro. Nasprotna pa je slika pri mladincih z dokončano
osnovno šolo. Med temi najdemo le 30 "/o takih, ki stanujejo do 15 minut daleč od
kina. Od 15 do 60 minut oddaljenih je 39 *'/o, več kot 1 uro oddaljenih pa je kar
29 "/o. S temi podatki lahko ugotovimo, da ima mladina z višjo izobrazbo izrazito
boljše objektivne pogoje za obiskovanje kina, vsaj kar zadeva oddaljenost. Rekli
smo, da mladinci z višjo izobrazbo hodijo v večji meri in pogosteje v kino kakor pa
mladinci z nižjo izobrazbo. Ker se je pokazalo, da ima mladina s srednjo, višjo ali
visoko šolo ugodnejše objektivne pogoje za obisk kina, lahko trdimo, da njihova
povečana aktivnost obiskovanja kina rezultira v dokajšnji meri prav iz teh pogojev.
Pri analizi odgovorov na vprašanje, kaj mladino odvrača od kina, se je dejansko
pokazalo, da je med mladino s končano nižjo gimnazijo, srednjo, višjo ali visoko
šolo 53 "/o do 54 "/o takih, ki jih pri obiskovanju nič ne ovira in hodijo redno ali
občasno v kino. Med mladinci z osnovno šolo pa jih le 38 "/o nič ne ovira, ostale pa
ovira prevelika oddaljenost (30 "/a), pomanjkanje časa (14 «A), previsoka cena (6 "/o),
ker ne marajo kina (3 "/o) in ker so prostori za predvajanje neprimerni (1 "/o). Zani-
mivo je, da je pri mladini z višjo izobrazbo največja ovira pomanjaknje časa (17°''o),
previsoka cena (12"/»), neprimerni prostori (5 "/u) in šele na 4. mestu je prevelika
oddaljenost od kina (4 "/u). Presenetljivo je, da je pri više izobraženi mladini relativno
877
močna ovira previsoka cena. Vendar moramo upoštevati, da prav ta mladina tudi
najpogosteje hodi v kino, s tem pa so tudi izdatki večji.
Na drugi strani pa je tudi zelo važno vedeti, kaj mladino z določeno stopnjo izobrazbe
pritegne v kino. Te pozivne vrednosti posameznih vsebin filmov smo skušali dobiti
z vprašanjem, kaj mladino priteguje v kino. Važno je seveda tudi ugotoviti, kateri
sprožilci sodelujejo pri dokončni odločitvi o obisku kina.
Kaj mladino določene izobrazbe priteguje v kino.
Skupini mladine z dokončano osnovno šolo in z dokončano nižjo gimnazijo oz. stro-
kovno šolo sta v glavnem izenačeni pri rangiranju posameznih pozivnih vrednosti.
To pomeni, da obema skupinama pomenijo iste vsebine filmov približno enako močne
pozivne vrednosti, ki izhajajo iz podobnih struktur interesov. Pravimo, da obe sku-
pini »vlečejo« v kino enaki razlogi. Nastane pa pomembna razlika med mladino
z osnovno šolo in končano srednjo, višjo ali visoko šolo. Analogno se pokaže tudi
razlika med skupinama z nižjo gimnazijo in visoko šolo. Iz teh razlik moremo zaklju-
čiti, da izobrazba vpliva na interesno strukturo. Nujno se zaradi tega spremeni tudi
struktura pozivnih vrednosti, ki so vezane na interese.
Tabela 7: Kaj želite, da vam nudi kino? Mladina od 14. do 27. leta, razdelitev glede
na končano šolo.
V vseh skupinah pomenijo najmočnejšo pozivno vrednost filmi, katerih vsebina nudi
gledalcu razvedrilo, razen razlik v intenziteti. Za mladince z višjo izobrazbo je raz-
vedrilo močnejša pozivna vrednost kot za ostale. Na moči pridobi kot pozivna vred-
nost umetniška kvaliteta filma. Take filme razporeja mladina z višjo izobrazbo na
2. mesto v lestvici (64 "/o), medtem ko jih ostali mladinci z manjšo izobrazbo postav-
ljajo na 8. mesto (15 ®/o, 25 "/o). V o.spredje stopi pri mladini z dokončano srednjo,
višjo ali visoko šolo tudi film, ki prikazuje neznane kraje (4. mesto, 49 "/o), pri mla-
dini z osnovno šolo pa 5. mesto (34 »/o). Na moči kot pozivne vrednosti pridobijo v tej
skupini najbolj izobraženih mladincev tisti filmi, ki obravnavajo aktualno proble-
matiko. Postavljajo jih na visoko 5. mesto (36 V«), pri vseh ostalih skupinah pa imajo
ti filmi najšibkejšo pozivno vrednost in redno pridejo na zadnje mesto (10 Vo, 17 Vo).
Ti premiki in razlike v moči posameznih pozivnih vrednosti so vezani seveda na
spremembe v interesih pripadnikov posameznih skupin. Te spremembe pa so pogo-
jene z vplivom izobrazbe. Gledalci z višjo izobrazbo postajajo zahtevnejši pri gledanju
filmov. Izbor filma, ki bi ga želeli videti, je v skladu z njihovim zanimanjem in
splošnim vrednotenjem filmov.
878
s tem pa smo se že približali vprašanju, kaj posamezne ljudi največkrat pritegne
v kino. Pri dokončni odločitvi o obisku kina sodeluje vrsta sprožilcev ali zunanjih
vzpodbud. Glede na stopnjo izobrazbe se je pokazalo, da pri mladini z višjo izobrazbo
nastopijo kot vzpodbude v prvi vrsti drugačni sprožilci kakor pa pri mladini z nižjo
izobrazbo. Pokazalo se je, da so pri tej dokončni odločitvi na različnih ravneh
izobrazbe potrebni različno močni impulzi in seveda različnih vrst. Več o tem' kaže
naslednja tabela.
Tabela 8: Kaj vas največkrat pritegne v kino?
Največkrat pritegne mladino z višjo izobrazbo konkretna vsebina filma (1. mesto,
64 "/o). Tudi pri skupinah z manjšo izobrazbo je vsebina filma najvažnejša, vendar
so procenti pri teh nižji (47 "/o, 60 "/o). Mladina z višjo izobrazbo se razlikuje tudi po
tem, da so močni sprožilci za obisk kina imena priljubljenih igralcev. Ce nastopajo
v nekem filmu znani, priljubljeni igralci, lahko že samo to zadostuje, da si tak
film ogledajo. Velikokrat pritegne to mladino dejstvo, da je film posnet po slavnem
romanu (3. mesto, 49 '/o), da so kritike o nekem filmu v tisku ali radiu ugodne
(7. mesto, 30 "/«). Pogost med sprožilci je tudi podatek o tem, kdo je film režiral
(8,5. mesto, 29 "/o), narodnost ustvarjalcev filma (8,5. mesto, 29 "/o). To kaže na dolo-
čeno ocenjevanje in diferenciranje med posameznimi filmskimi režiserji, narodnostmi
ustvarjalcev filmov glede na kvaliteto ustvarjenih filmov. Pri takem ocenjevanju pa
igra važno vlogo prav izobrazba. Sprožilci, ki pri mladini z višjo izobrazbo najčešče
nastopajo, pa niso tako pogosti pri mladini z nižjo izobrazbo. Zanimivo je še to, da
med mladino z osnovno šolo in mladino s končano nižjo gimnazijo ni tako izrazitih
razlik.
Za kakšne filme se zanima mladina z določeno formalno izobrazbo?
Na podlagi zvrsti filmov, ki jih je izbrala mladina z različno stopnjo izobrazbe, smo
ugotavljali psihološko vsebino^njihovih interesov. Več o psihološki osnovi interesov
in njihovem delovanju smo pisali že v prvem članku. Na tem mestu bi ponovno
poudarili le, da izbrani filmi oziroma izbrana zvrst filmov nudi tistemu, ki ga je
izbral, največjo možnost identifikacijo. S tem v zvezi pa se v njem pojavi težnja,
da bi ta film videl. Vsako tako stremljenje pa se odrazi v akciji, zato bo prvenstveno
879
izbral take filme, ki jih hoče videti. Slo nam je za to, da ugotovimo interes obisko-
vanja nekih zvrsti filmov. Pri vprašanju, katere filme radi gledate, smo iz izbrane
vrste interesnih kategorij posameznih filmov, ki so služile kot evokati posamezniku,
sklepali na njegovo interesno in osebnostno strukturo sploh. Pri primerjanju inte-
resnih struktur po stopnji izobrazbe smo ugotovili naslednje premike:
TalDela 9: Kakšne filme radi gledate? Mladina od 14.—27. leta, po izobrazbi.
Cim višje mesto v lestvici zavzema film, večji je gledalčev interes za ta film, večjo
možnost indetifikacije omogoča in obratno. Rekli smo tudi že, da se gledalčevi dina-
mizmi sproščajo že ob verbalnih oznakah filmov, npr. nestabilnost, napetost, agre-
sivnost ustrezno sproščajo kavbojke. kriminalke. Taki gledalci izberejo pač te filme.
Pokazalo se je, da te filme največ izbirajo mladinci z dokončano osnovno šolo (1. kav-
bojke 71 "/o, 2. kriminalke 56 "Ai). Pri mladini z nižjo gimnazijo in z visoko izobrazbo
je na prvem mestu še tudi kriminalka, vendar z občutno manjšo intenziteto (71 »/o,
66 "/(i). Kaže, da mladina z višjo izobrazbo obvladuje zavestno ali podzavestno te
napetosti, agresivnosti, ki jih usmerjajo v izbiranje drugih filmov. Pri tej mladini
so na 2. mestu zgodovinski filmi (63 "/o), tretje mesto zavzemajo filmi, ki obravnavajo
sodobne družbene probleme 60 "/o, sledijo psihološke drame (4. mesto 59®/o). Filmi
z ljubezensko tematiko so šele na 7. mestu (50 ^/ci), medtem ko je pri nižji izobrazbi
na 3,5, mestu s 53 <'/o ali 2. mesto s 64 "/n. Ta povečani interes za ljubezensko tematiko
teh izobrazbenih stopenj je torej značilen za mladino z nižjo izobrazbo, verjetno
zaradi tega, ker jim omogočajo ti filmi večjo stopnjo identifikacije. Glede drugih
interesov so med skupinami manjše variacije (po primerjavi mest na lestvicah), so
pa tu in tam večje razlike v intenzitetah posameznih interesov.
Vpliv poklica
Velik del svojega časa porabi posameznik pri opravljanju poklica. Poleg tega, da mu
poklic omogoča pridobivanje src>dstev za življenje, pa dejavnosti v poklicu pred-
stavljajo specifične aktivnosti, usmerjene na zadovoljevanje sekundarnih potreb.
Jasno je, da so razni poklici med seboj diferencirani glede ravni aktivnosti. Za
opravljanje dejavnosti v nekaterih poklicih je potrebna večja izobrazba, specifična
sposobnost, večje zanimanje ipd. Posebej velja to še za različne stopnje kvalifikacij,
880
s katerimi smo podrobneje opredelili posamezne poklice. Aktivnejši posamznik se bo
trudil pridobiti višjo kvalifikacijo, hotel bo presedlati v poklic z večjimi zahte-
vami itd. Te zveze med človekovo aktivnostjo in poklicem oziroma kvalifikacijo pa
nam omogočajo trditi, da je s to splošno aktivnostjo pogojena tudi večja aktivnost
mladincev določenih poklicev in kvalifikacij pri obiskovanju kina. Izvor teh razlik
pri obiskovanju kina moramo iskati predvsem v različnih ravneh aktivnosti posa-
meznih poklicev; prostem času, ki ga imajo posamezniki tega ali drugega poklica;
v specifičnih potrebah, ki jih pogojuje poklic ipd.
Aktivnost obiskovanja kina dejansko variira v okviru posameznih poklicev. Ugoto-
vili smo, da 86 "/o dijakov hodi redno ali občasno v kino, med uslužbenci in delavci
pa jih hodi 85 ®/o. Pri samostojnih obrtnikih že nastopijo spremembe. Redno ali
občasno jih obiskuje kino 66 Se manj aktivne so gospodinje, saj le 54 gospodinj
hodi v kino. Izredno slabo pa je obiskovanje kina pri kmečki mladini. Redno ali
občasno jih obiskuje kino le 40 Vo. Pri podrobnejši opredelitvi poklica glede na kva-
lifikacijo se je pokazalo, da hodijo največ v kino uslužbenci (90 "/o), visokokvalifici-
rani delavci v industriji (88 »/o). Med nekvalificiranimi število obiskovalcev pade na
69 "/o. Izvore teh razlik v obiskovanju kina moramo iskati zlasti v ovirah, ki odvra-
čajo od kina pripadnike določenih poklicev in kvalifikacij. Pri analiz objektivnih
pogojev moramo upoštevati predvsem oddaljenost od kina. Iz rezultatov je razvidno,
da je tista mladina, ki največ obiskuje kino, tudi sicer najmanj oddaljena od kina.
Tako je npr. oddaljenih od kina do 15 minut 58 "/o dijakov, 46 "/o delavcev in usluž-
bencev, 35 "/o samostojnih obrtnikov, 32 "/n gospodinj in le 8 °/'o kmečke mladine. Na-
sprotno pa je med kmečko mladino kar 58 »/o takih, ki so oddaljeni od kina več
kot eno uro. Analogno sliko dobimo tudi glede na kvalifikacijo. Visokokvalificirani
delavci v industriji stanujejo večidel bliže kinematografov in obratno. Mladina dolo-
čenih poklicev oziroma kvalifikacij, ki hodi v kino v največji meri, ima dejansko
najugodnejše objektivne pogoje (bližina kina). Nasprotno pa ima kmečka mladina,
ki najmanj hodi v kino, zelo slabe objektivne pogoje (velika oddaljenost od centrov,
kjer je kino).
Tudi pri analizi odgovorov, ki kažejo, katere ovire in v koliki meri odvračajo mladino
od kina. smo dobili razlike med odgovori mladincev posameznih okrajev. Primerjava
kaže, da 53 °/o uslužbencev, delavcev nič ne ovira pri obiskovanju kina. Pri dijakih
je ta procent 50. Gospodinje zavirajo pri obiskovanju kina različne ovire, le 31 "/o
njih izjavlja da Jih nič ne ovira. Med kmečko mladino pa je samo 21 «/o takih, ki so
brez ovir. To evidentno kaže, da kmečko mladino mnoge ovire močno zavirajo pri
obiskovanju kina. Najmočnejše ovire so prevelika oddaljenost, pomanjkanje časa,
previsoka cena vstopnic. K tem ugotovitvam moramo dodati, da pri poklicih samo-
stojni obrtnik, gospodinja, kmet ne gre za tako močne potrebe, ki bi premostile posa-
mezne ovire.
Kaj priteguje mladino določenih poklicev v kino? Odgovori na to vprašanje kažejo
na želje mladine o posameznih vsebinah filmov, po drugi strani pa se pokaže, kakšno
pozivno vrednost imajo konkretne vsebine filmov za mladince tega ali onega poklica.
Iz interesov, ki Jih nakazujejo posamezne pozivne vrednosti, sklepamo na ustrezno
interesno usmerjenost. Cim bolj so neke vsebine filmov vsklajene z njihovimi interesi,
večje bo zanje zanimanje in potreba te filme tudi videti, tembolj Jih bodo ti filmi
pritegovali. Rezultat tega procesa pa Je seveda povečano obiskovanje kina. Pri pri-
merjavi mladine posameznih poklicev smo ugotovili, da tudi pri tem vprašanju
izstopajo dijaki. Pri dijakih lahko govorimo o bistveno drugačni strukturi teh pozivnih
vrednosti filmskih vsebin. To pomeni, da neki film dijake bolj priteguje kakor pa
mladince ostalih poklicev. Videli smo, da pritegujejo samostojne obrtnike, gospodinje
in kmečko mladino približno iste vsebine filmov. Razlike pa se pojavijo pri mladih
delavcih, uslužbencih, ki se močneje razlikujejo od kmečke mladine. V tabeli bomo
prikazali le poklice z največ razlikami.
Za mladino vseh poklicev je značilno, da imajo najmočnejšo pozivno vrednost filmi,
ki nudijo razvedrilo (zlasti še pri delavcih, uslužbencih). Dijake na drugem mestu
pritegujejo filmi s športnimi prizori, medtem ko kmečko mladino filmi o športu ne
pritegujejo tako (5. mesto), tudi delavce oz. uslužbence ne tako zelo (3. mesto). To
lahko razložimo s tem, da so med dijaki večinoma mlajši mladinci, ki se tudi sami
v prostem času ukvarjajo s športom. Med delavci in uslužbenci, kmečko mladino pa
so starejši mladinci, ki se sami toliko ne ukvarjajo s športom, ker Je njihova aktivnost
že preusmerjena (zahteve poklica ipd.). Značilno jo, da pa imajo prav v teh skupinah
najmočnejšo pozivno vrednost filmi z ljubezensko tematiko, kar gre zlasti na račun
te starosti. Glede drugih pozivnih vrednosti ni tako velikih razlik. Pri dijakih je
881
Tabela 10: Kaj želite, da Vam nudi kino? Mladina od 14. do 27. leta, po poklicu.
relativno močna želja po umetniških kvalitetah filmov (27 "/o 7. mesto), vtem ko je pri
ostalih delavcih in uslužbencih na 8. mestu (24 Vo). Le pri kmečki mladini je na
zadnjem mestu, 9 Vo. Te razlike lahko pripišemo razlikam v izobrazbi teh skupin,
saj imajo ostale skupine višjo izobrazbo kot kmečka mladina. Vpliv poklica izhaja
torej iz razlik v izobrazbi, starosti in specifičnih življenjskih pogojev, v katerih žive
mladinci določenih poklicev.
Analogno sliko smo dobili pri analizi poklicev z vključitvijo kvalifikacije. Uslužbenci
se razlikujejo od delavcev v željah po tem, kaj naj nudi kino. Razlika je tem večja,
čim manjša je kvalifikacija delavcev v industriji ali kmetijstvu. Razlike so izrazite
v primerjavi z nekvalificiranimi mladinci v industriji in nekvalificiranimi v kme-
tijstvu. Z višanjem kvalifikacije pa se razlike izenačujejo, razlike med uslužbenci in
visokokvalificiranimi v industriji so minimalne.
Mladini določenih poklicev so potrebni različni .sprožilci, da se odloči obiskati kino.
Primerjava struktur sprožilcev v okviru posameznih poklicev je pokazala, da jo ta
struktura pri dijakih očitno drugačna od strukture pri kmečki mladini. Vendar pa
se dijaki ne razlikujejo tako zelo od mladine drugih poklicev, kar izhaja verjetno
iz nehomogenosti grup posameznih poklicev. Pri kmečki mladini so potrebni drugačni
impulzi, in prav zaradi tega se pojavi drugačna razvrstitev sprožilcev. Po tem se
razlikuje kmečka mladina tudi od ostale mladine drugih poklicev. To razlikovanje
kmečke mladine od drugih gre na račun njihove nižje izobrazbe, manjše informi-
ranosti po tisku, radiu, specifičnih pogojih, v katerih živijo (oddaljenost od centrov
s kinematografi ipd.). Zaradi tega pri kmečki mladini niso primarni sprožilci obiska
kina vidiki, povezani z vsebino filma, igralci ipd. Najvažnejši sprožilec je pri njih
npr. priporočilo prijateljev, sledi naslov filma. Za ilustracijo si oglejmo nekatere
primerjave.
Dijake, mlade delavce in uslužbence običajno pritegne v kino vsebina filma, in sicer
tista vsebina, ki jih zanima. Drugi običajni sprožilec je ime igralca. Iz tega sledi,
da je po eni strani zanimanje teh mladih gledalcev za film, igralce večje, da so na
določene igralce navajeni, celo emocionalno vezani. Na drugi strani pa poznavanje
imen predstavlja tudi že redno formirane navade obiskovanja kina. Kmečka mladina
pa se običajno dloči ogledati si film na osnovi priporočila prijateljev. Za te mladince
je važno, kakšno mnenje imajo o filmu člani grupe, v kateri žive. Ce ga priporočajo,
si film ogledajo in obratno. V enaki meri je za to mladino važen sprožilec naslov
filma. Ce ta že na prvi pogled vsebuje in dovolj jasno izraža elemente nekega filma,
ki zadevajo interes tega gledalca, je to zadosti močno pritegovalno sredstvo. Opazili
smo, da je pri kmečki mladini izredno važna tudi možnost komuniciranja s prijatelji
po ali prtKi kinom (4. mesto, 25 Vo; pri dijakih 12. mesto, 12 Vo; pri delavcih, usluž-
bencih 10. mesto, 16 Vo). Ta težnja je razumljiva zlasti zaradi tega, ker je ta mladina
zelo zaposlena, poleg tega pa stanujejo v ne preveč zgoščenih naseljih. Medsebojni
882
Tabela 11: Kaj Vas največkrat pritegne v kino? Mladina od 14.—27. leta, po poklicu.
stiki so tu le redki in je kino dejansko idealna možnost za zbiranje mladine in raz-
govore.
Pri primerjanju v okviru posameznih stopenj kvalifikacij smo ugotovili, da so struk-
ture sprožilcev za obiskovanje kina dokaj slične med mladino različnih kvalifikacij.
Ponovno pa izstopa kvalificirana in nekvalificirana kmečka mladina. Tudi tu jo
osnovni sprožilec priporočilo prijateljev (1. mesto, 38 "/o, medtem ko je vsebina filma
na 2. mestu, 34 "/u). Pri uslužbencih, kvalificiranih in visokokvalificiranih delavcih
v industriji pa je vsebina filma na prvem mestu (59 "/o), prporočilo prijatelja pa pri
uslužbencih na 4. mestu (34 "/o).
Za kakšne filme so mladina določenih poklicev zanima. Na podlagi primerjave inte-
resnih struktur mladine različnih poklicev lahko sklepamo na zelo močne tendence
divergence različnih interesnih struktur. Te tendence so močnejše pri primerjavi
kmečke mladine in delavcev, uslužbencev, dalje pri primerjavi dijakov in kmečke
mladine ter gospodinjami. Kaže se dejstvo, da ima opravljanje določenega poklica zelo
važno vlogo pri formiranju interesov posameznika. Pri človeku, ki opravlja specifičen
poklic, se pojavijo tendence tudi v specifičnosti njegovih interesov, vsklajenih s tem
poklicem. Vendar pa so te tendence močneje izražene pri starejših mladincih, ki so
že relativno ustaljeni.
Med navedenimi skupinami poklicev izstopajo dijaki. Pri njih nastopajo izraziti subli-
macijski mehanizmi, t. j. psihična napetost se sprošča na stopnji družbeno priznanih
in uveljavljenih filmih (na 1. mestu zgodovinski filmi, 65 "/o). Sele na drugem, tretjem
mestu se pojavlja težnja po neposrednem, nekontroliranem sproščanju napetosti.
(Kriminalke na 2. mestu, 64 ^/n, kavbojke na 3. mestu, 55%). Pri vseh ostalih poklicih
pa so kriminalke na prvem mestu. Pri teh skupinah poklicev so na drugem mestu
filmi z ljubezensko tematiko (55 Vo—65 «/o), ki se pojavijo pri dijakih šele na 7. mostu
(43 «/o). Te i-azlike pa so pogojene najverjetneje z vplivom starosti in spola. Dijaki so
po starostni strukturi v primerjavi z ostalimi mlajši. Pri gospodinjah je zanimanje
za filme z ljubezenskimi prizori na 1. mestu (71 Vo), kar je očitno pogojeno s spolom.
Ženske namreč preferirajo filme z ljubezensko tematilto. Glede izbora filmov, ki
kažejo na različne druge interese, pa so med skupinami manjša odstopanja. Izrazitejše
so razlike v intenzivnosti teh interesov. Npr. dijaki postavljajo zanimanje za sodobne
družbene probleme na 10. mesto z intenziteto 30 Vo, delavci in uslužbenci na 8. mesto
s 25 Vo. Gospodinje obravnavanje teh problemov še manj zanima (9. mesto, 23 "/o),
pri kmečki mladini pa je interes za take filme najmanjši (11. mesto, le 8 Voi Zani-
mivo pa je, da primerjava interesnih struktur po stopnjah kvalifikacije ni dala
večjih razlik, ki bi bile pomembne za interpretacijo.
V pričujočem razpravljanju smo na kratko poskušali prikazati, kaj vse priteguje
mladino v kino, kaj jo odvrača ter za kakšne filme se zanima. Ta bežen opis je zajel
prikaz te aktivnosti le v luči vpliva spola, starosti, izobrazbe in poklica. Pri raz-
laganju posameznih faktorjev smo se poslužili enega možnih psiholoških modelov
(model pozivnih vrednosti, sprožilcev), ki smo ga skušali verificirati na konkretnih
fxxiatkih. Ta model morda ni najustreznejši, uporabljiv je seveda tudi na drugih
področjih človekovega delovanja.
883
Tabela 12: Kakšne filme radi gledate? Mladina od 14. do 27. leta, po poklicu.
884
UPORABLJENA LITERATURA:
L E. Glaser: Familie, Beruf. Freizeit; 1954.
2.	Alvis Funk: Film und Jugend; v: Reformierte Schweiz, Pfaffikon-Zürich, no-
vember 1956.
3.	T. Decaigny: Influence du cinéma sur 1; enfant et l'adolescent v: Cahiers Juenessc,
Education populaire, Bruxeles.
4.	G. Keir: Psychology and the Film; v Penguin Film Review, London 1949.
5.	J. Kapper: Studying effects of mass communication. New York 1955.
6.	Ph. Lersch: Aufbau der Per.son, München 1956.
7.	Levin Sebek: Interesna struktura moške delinkventne mladine v: Kriminalistična
služba, št. 2, 1957, Ljubljana.
8.	O. Petrovič: Razlike v interesni usmerjenosti med delinkventno in nedelinkventno
moško mladino; Prispevki k psihologiji, Ljubljana 1960.
nfopniranost proizvajalcev
Stane Možina
Informiranost proizvajalcev — predvsem mislimo tu proizvajalce v gospodarskih
organizacijah — je postavka, ki jo večkrat omenjamo v kontekstu družbenega samo-
upravljanja.
Upravičena je predpostavka, da zavisi efektnost ali celo možnost stvarne participacije
v upravljanju nekega podjetja od stopnje informiranosti proizvajalcev o aspektih in
podatkih, ki so relevanthi za upravljanje podjetja. To se pravi, večja kot je informi-
ranost — večja je možnost efektne participacije. Podčrtali smo možnost, ker stvarna
participacija ne zavisi od stopnje informiranosti. Adekvatna informiranost je ne-
dvomno predpogoj efektnega participiranja, nikakor pa ni tudi garancija partici-
piranja na sploh. Sama participacija zavisi od drugih faktorjev, predvsem od inte-
resov. stopnje identifikacije s podjetjem, stvarne možnosti sodelovanja in končno od
sposobnosti dojemanja, razsojanja in znanja.
Pričakovanje, da možnost participacije hkrati pogojuje stopnjo in obseg stvarne parti-
cipacije, je zgrešeno. Možnost participacije je definirana z družbenoekonomskimi,
t. j. političnimi pogoji, ki dajejo bazo in okvir v širšem smislu, ter z organizacijsko
strukturo proizvodne organizacije, ki bi morala zadostiti tako pogojem tehnologije
proizvodnega procesa kot s komunikacijskimi odnosi ustrezati zahtevam, ki jih nare-
kuje realizacija družbenoekonomskih imperativov ali kondicionalov. — Adekvatna
organizacijska forma je direktno pogojena s tehnologijo procesa, medtem ko njena
kvaliteta zavisi od sposobnosti in kvalitete vodilnega kadra in organov samouprav-
ljanja.
St\'arna participacija pa ni v pozitivnem funkcionalnem razmerju z možnostjo parti-
cipacije. Faktorji, ki smo jih že našteli, vplivajo na njen obseg in intenziteto. S tem
pa ne trdimo, da mora biti vsakemu od naštetih faktorjev (interes, identifikacija,
sposobnosti, znanje, r>ogoji izven delcnmega mesta) maksimalno zadovoljeno, ampak
da mora vladati med njimi neko optimalno razmerje, ki je po eni strani specifično
za gospodarsko organizacijo, regijo, t. j. kulturno ozadje, in ki se verjetno menja s
specifičnostjo situacije (spol, izobrazba, staž, starost, socialna provenienca, stališča,
socialne sheme itd.).
Maksimalna zadovoljitev samo enega izmed navedenih faktorjev še ne določuje
stopnje participacije. V ilustracijo npr. tudi stopnja identifikacije, ki je gotovo naj-
močnejši faktor — sama po sebi ne pomeni garancije participiranja. Stopnja znanja
vzlic identifikaciji omejuje obseg in kvaliteto participiranja. Podobno velja za spo-
■sobnosti in interese ter pogoje eksistence izven delovne organizacije.
Informiranost, to je znanje, pa ni določena le s spo.sobnostmi dojemanja in razume-
vanja, temveč zavisi od naslednjih pogojev, ki se deloma prekrivajo s pogoji mož-
nosti participacije in deloma z ostalimi pogoji stvarne participacije:
885
—	od našega stališča do izvora informacije,
—	od našega stališča do vsebine informacije,
—	od adekvatnosti komunikacijskih sredstev,
—	od sposobnosti dojemanja in razumevanja vsebine informacije.
Torej lahko zaključimo, če je vsem ostalim faktorjem zadovoljeno, to se pravi, da
ima proizvajalec vso možnost participacije in tudi stvarno participira, pa je efektnost
in kvaliteta njegovega sodelovanja v upravljanju odvisna od stopnje njegovega
znanja — informiranosti.
Ce je temu tako, t. j. da so naša izhodiščna razmišljanja pravilna, lahko postavimo za
ustrezno raziskavo in preverjanje informiranosti določene delovne hipoteze, ki se
tičejo po eni strani obsega informiranosti, po drugi strani pa odvisnosti informi-
ranosti od faktorjev: spol, starost, staž v podjetju oziroma v industriji, osebni do-
hodek, izobrazba, prejšnje delo, socialni izvor, članstvo v DS oz. UO, zadovoljstvo z
delom, položaj delavca v delovni organizaciji.
Lahko predpostavljamo ali domnevamo:
—	da je zaradi specifičnega kulturnohistoričnega ozadja, položaja in pogojev, v
katerih ženske v naši družbi stvarno žive, obseg informiranosti večji pri moških kot
pri ženskah;
—	da je informiranost pozitivno korelirana s stopnjo foi-malne izobrazbe;
—	da je stopnja informiranosti pozitivno korelirana s formalno kvalifikacijo v pod-
jetju;
—	da je informiranost pozitivno korelirana s stažem v podjetju;
—	da je informiranost pozitivno korelirana s stažem v idustriji;
—	da je višina zaslužka pozitivno korelirana z informiranostjo;
—	da so boljše informirani o problematiki podjetja člani organov samoupravljanja;
—	da mora obstajati ' določena povezava med okupacijsko mobilnostjo in informi-
ranostjo;
—	da so v industriji bolje informirani proizvajalci delavske provenience;
—	da je razlika v informiranosti med mlajšimi in starejšimi kadri;
—	da obstaja negativna korelacija med zadovoljstvom z delom in informiranostjo.
Informiranost — znanje o relevantnih podatkih in pojmih, ki pridejo v poštev pri
participaciji v upravljanju podjetja — je precej široko področje, ki pa ga lahko
zaobsežemo s primernim številom ustreznih vprašanj. V ta namen smo uporabili
vprašalnik, s i»močjo katerega je bilo možno dobiti odgovore, ki se jih je dalo
objektivno meriti in interpretirati (glej podatke o raziskavi!).
Da bi preverili informiranosti in zgoraj navedene delovne hipoteze, ki se nam vsi-
ljujejo z ozirom na obstoječe stanje, smo izvedli adekvatno raziskavo. Rezultati
raziskave so bili zanimivi, posebno še, če jih primerjamo z nekaterimi neodvisnimi
spremenljivkami (kategorijami), ki smo jih že uvodoma navedli in od katerih lahko
zavisi stopnja informiranosti, kot npr.: spol, starost, staž, izobrazba, dohodek in druge.
Doseženi rezultati za posamezne dimenzije (poznavanje pravilnih odgovorov na dolo-
čeno število vprašanj, ki tvorijo dimenzijo) so naslednji;
1. Spol. Doseženi rezultati kažejo, da so moški v vseh dimenzijah nekoliko boljši.
Vendar ti »boljši« rezultati ne dosežejo stopnje statistične pomembnosti (glej podatke
o raziskavi). Torej ne bi mogli trditi, da olastaja pomembna razlika med informi-
ranostjo (stopnjo znanja) pri moških in ženskih respondentih.
886
2. Starost (rezultati po dimenzijah so izraženi v "/o).
Iz talxJe, kjer primerjamo rezultate po dimenzijah s starostjo (starostnimi razredi),
je razvidno, da nastopajo med posameznimi starostnimi razredi pomembne razlike
in to skoraj v vseh dimenzijah. Zanimivo je dejstvo, da so bili doseženi najboljši
rezultati v srednjih starostnih razredih, t. j. od 25—40 let, medtem ko pa vrednosti
rezultatov lahko padajo proti obema krajnostima, t. j. od 25 let navzdol in od 40 let
starosti navzgor.
3. Izobrazba
Opazimo naraščanje vrednosti rezultatov v smeri višje formalne izobrazbo, t. j. od
osnovnošolskega nivoja, ki ima najnižje rezultate, k srednješolskemu nivoju, ki ima
pomembno višje rezultate do višjega oziroma visokošolskega nivoja, kjer so dobljeni
najvišji rezultati. Razlika med osnovnošolskim in visokošolskim nivojem je, če bi jo
izrazili v "/o, v dimenzijah od I.—V., ki so bolj »praktičnega značaja« ca. 50 °/o, v
dimenzijah od VI.—X., kjer vsebina odgovorov zavisi bolj od »teoretičnega znanja« —
pa tudi do 100 "/o. Zal je numerus respondentov z višjo oziroma z visokošolsko iz-
obraz precej majhen, tako da se ne moremo spuščati v podrobno interpretacijo rezul-
tatov po pnasameznih dimenzijah. Statistična pomembnost razlik med posameznimi
stopnjami formalne izobrazbe je izredno velika (celo v primeru, če dopuščamo samo
1 "/o rizika — pomote). Vsekakor lahko trdimo, da obstoji tesna vez med stopnjami
formalne izobrazbe in informiranostjo.
4. Kvalifikacija
Podobno kot pri stopnjah formalne izobrazbe je viden trend naraščanja vrednosti
rezultatov od nižje kvalifikacijske stopnje (od NK k VK) k višji kvalifikacijski
stopnji, in to v vseh dimenzijah, brez kakršnekoli izjeme. Razlike niso tako ostre kot
pri stopnjah formalne izobrazbe, vendar so pa razlike statistično visoko pomembne.
Kategorija »uslužbenci« se i>o doseženih rezultatih približuje stopnji »VK delavci«,
vendar so v povprečju od teh nekoliko slabši.
887
5. Staž v podjetju
Nižje rezultate opazimo v starostnih razredih do 1. leta in od 1 do 5 let ter v starost-
nem razredu — nad 40 let. Toda to ne velja v tolikšni meri za X. dimenzijo, kjer pa
imajo ti razredi relativno boljše rezultate. Srednji »stažni« razredi pa so si glede
rezultatov med seboj precej izenačeni. Podobno situacijo opazimo tudi pri tabeli »Staž
v industriji«, ki jo tu ne navajamo. Na splošno bi lahko veljalo, da z leti staža nara-
ščajo tudi rezultati v dimenzijah, razen morda v najvišjem starostnem razredu.
6. Osebni dohodek
Višina osebnih prejemkov korespondira z dosežki po dimenzijah. Tako kot so dvigajo
prejemki po »p'lačnih razredih«, skoraj praviloma rastejo tudi rezultati respondentov.
Razlike so statistično precej pomembne. Toda pri tem moramo upoštevati, da obstoji
visoka korelacija med »dohodki« in »kvalificiranostjo« ter »stopnjo izobrazbe*^ To se
pravi, da ne moremo direktno povezovati vpliv osebnega dohodka in stopnje infor-
miranosti. Ravno tako vemo, da višina osebnega dohodka zavisi tudi od dolžine delov-
nega staža in starosti; ti dve postavki pa sta zopet v korelaciji s stopnjo informira-
nosti. Delovni staž in starost pa sta po drugi strani tudi v povezavi s kvalificiranostjo^
— Torej bi zaključili, da posamezne variable niso izolirane, ampak povezane in
učinkujejo v medsebojni interakciji. Vprašanje je seveda, katera variabla ima moč-
nejši vpliv oziroma v našem primeru, katera bolj učinkuje na doseženo stopnjo
informiranosti respondentov.
7. Poklic očeta
888
s tabele, kjer so respondent] kategorizirani po socialnem izvoru, vidimo, da imajo
razmeroma najboljše rezultate tisti, ki izhajajo iz družin, v katerih je bil oče »indu-
strijski delavec« ali pa »uslužbenec«. Približujejo se jim tisti, ki imajo oznako »ostali«,
vendar vse dobljene razlike statistično niso pomembne.
8. Prejšnje delo
Z ozirom na »prejšnje delce« (profesionalna mobilnost), ki ga je kdo opravljal, imajo
najboljše rezultate tisti, ki so opravljali delo kot »uslužbenci« ali »hodili v šolo«.
Razlike v dosežkih niso velike in so statistično pomembne le v VIII., IX. in X. dimen-
ziji — v korist zgornjih. To se pravi, da prejšnja zaposlitev ne daje dovolj argumen-
tov v rezultatih, da bi lahko trdili, da obstoji pomembna povezava s stopnjo infor-
miranosti. In s tem lahko delno pritrdimo obči hipotezi, da imajo tisti, ki so prišli
»s kmetov« zaradi manjše zainteresiranosti pomembno nižje rezultate v informi-
ranosti.
9. Clan UO
Bistvenih razlik v dosežkih po posameznih dimenzijah med člani oziroma med nečlani
UO ni. Obstoje le neznatne razlike, ki niso statistično pomembne, so pa bolj v korist
nečlanom kot pa članom UO. Le v 3 od 10 dimenzij prednjačijo člani UO. Torej
člani UO niso opravičili domneve, da imajo višjo stopnjo znanja oziroma informira-
nosti glede na postavljena vprašanja. Rezultati so razvidni iz naslednje tabele:
Tudi člani DS se ne razlikujejo pomembno od nečlanov. Vendar moramo pripomniti,
da so vse dobljene pozitivne razlike v korist članov DS. Statistično pomembna razlika
v korist članom DS nastopa le v VIII. dimenziji, ki obravnava »družbeno samo-
upravljanje«. Primerjava teh rezultatov daje prav gotovo obilo misli za polemiko
o tem, koliko so člani DS seznanjeni oziroma pripravljeni za delo v organih, kamor
so izvoljeni.
889
11. Zadovoljstvo z delom
Najboljše rezultate imajo tisti, ki so »zadovoljni« s svojim delom, ali pa se vsaj ne
nagibajo k ekstremoma »zelo zadovoljni« in »zelo nezadovoljni«, kjer rezultati upa-
dajo. Relativno najslabše rezultate so dosegli tisti, ki so izjavili, da so s svojim delom
zelo nezadovoljni. Nobena razlika pa ni tolikšna, da bi bila statistično signifikantna
pri običajnem nivoju zaupanja, ki ga postavljamo, t. j. P = 0,05 (glej podatke o raz-
iskavi!).
Na splošno lahko rečemo, da so bili doseženi relativno visoki rezultati — pravilni od-
govori — na vprašanja, ki obravnavajo: dnevno problematiko dela, delovno mesto,
izobraževanje, dopusti, ugodnosti v podjetju in podobno. Nizki rezultati pa so bili
doseženi na vprašanja, ki obravnavajo problematiko, ki je izven delokroga delovnega
mesta in ki zahteva določeno predznanje ali pa večji miselni napor, npr.: poznavanje
dela posameznih služb, število zaposlenih, vrste proizvodov, pojmi iz ekonomike in
poslovanja podjetja itd.
Rezultati raziskave so dali na zastavljena vprašanja in delovne hipoteze, ki smo jih
v začetku navedli, ustrezne odgovore, ki so obenem določili tudi vpliv določenih
faktorjev na informiranost proizvajalcev.
Prvo moramo omeniti, da je morda zgrešeno stališče nekaterih, ki trde, da obstoje
razlike mod moškimi in ženskimi osebami (ki bi bile v korist moškim), kar se tiče
stopnje informiranosti. Z ozirom na dobljene rezultate ne moremo trditi, da bi kazali
ženski respondenti manjše zanimanje ali imeli slabše znanje o navedeni problematiki,
posebno če upoštevamo podatke iz opisa populacij, kjer je razvidno, da so imele
žensko nižjo šolsko izobrazbo in nižji delovni staž. Oba ta dva faktorja pa pozitivno
korelii-ata s stopnjo informiranosti.
Nadalje moramo potrditi, da je informiranost — znanje v visoki korelaciji s stopnjo
šolske izobrazbe in kvalificiranosti (stopnja kvalifikacije in šolska izobrazba kore-
spondirala v pozitivnem smislu med seboj). Lahko bi trdili, z ozirom na rezultate
in pomembnost razlik med njimi, da je stopnja izobrazbe osrednji faktor, od katerega
zavisi informiranost Po eni strani nudi že sama izobrazba respondentu določene
podatke, po drugi strani pa mu omogoča lažje sprejemanje in povezovanje novih
informacij.
Precejšnjo povezanost informiranosti z delovnim stažem v podjetju in industriji si
razlagamo s tem, da ima respondent, ki dalj časa dela in živi v podjetju, za spreje-
manje in dopolnjevanje informacij več prilik. Vemo pa tudi, da delavec navadno
z leti napreduje; vertikalno, bodisi horizontalno naprcxlovanje pa je zopet povezano
z izobraževanjem in višjo stopnjo kvalificiranosti.
O tem, koliko zavisi stopnja informiranosti od višine osebnega dohodka, smo že
polemizirali. Lahko bi zaključili, da direktno ne zavisi ali pa samo v majhni meri,
bolj pa indirektno, ker so višji dohodki po navadi vezani na višjo stopnjo kvalifici-
ranosti in izobrazbe, posebno če se le-ta odraža v delu.
Stopnja informiranosti med člani UO in DS na eni strani in nečlani na drugi strani
se bistveno ne razlikuje, čeprav bi lahko to upravičeno pričakovali. Nastaja vprašanje,
ali udejstvovanje v samoupravnih organih res ne pripomore k večji informiranosti
ali pa so v glavnem že vsi respondenti prešli razne oblike udejstvovanja v samo-
upravnih organih in s tem dosegli približno isto raven informiranosti?
Tudi predpostavko, da obstoji določena povezava med okupacijsko mobilnostjo in
informiranostjo, smo lahko dokazali le v zelo majhni meri. Prej bi lahko rekli, da je
zopet tu vzrok stopnja šolske izobrazbo, ker so bili relativno najvišji rezultati dose-
ženi pri ti.stih, ki so bili na prejšnjem delovnem mestu kot »uslužbenci« ali pa so
»hodili v šolo«^
Eventualno pa bi lahko potrdili domnevo, da obstoji povezava med položajem
respondenta v delovni organizaciji in informiranostjo. Kategorija »uslužbenci« so
890
dosegali redno boljše rezultate. To lahko interpretiramo tako, da so le-ti bliže izvoru
informacij ali pa tudi, da imajo relativno višjo stopnjo šolske izobrazbe kot delavci,
kar je razvidno iz strukture opisane populacije.
Kot smo postavili, lahko tudi potrdimo domnevo, da sta starost in informiranost
v pozitivni zvezi, vendar moramo upoštevati, da s starostjo narašča tudi delovni
staž in velikokrat tudi kvalificiranost. S tem pridejo starejši kadri seveda tudi do
večjega znanja.
Zanimivo je, da ni nikakršnih, vsaj bistvenih, razlik med stopnjami zadovoljstva
pri delu. Pričakovali bi, da se tisti, ki so nezadovoljni z delom, bolj zanimajo za
informacije in dogajanja v podjetju, kot pa oni, ki jih delo na delovnem mestu povsem
zadovolji. Torej ne moremo ugotoviti nekih korespondenčnih vezi, in to niti za eno
dimenzijo.
Raziskava je pokazala, da je kljub možnostim participiranja proizvajalcev v kon-
kretnem podjetju stvarna možnost participiranja relativno majhna, ker zavisi od
stopnje znanja, to je informiranosti, ki smo jo zajeli z ustrezajočimi vprašanji. Ta
stopnja informiranosti pa je, kot smo videli, relativno nizka. Na to vplivajo navedeni
faktorji, ki podpirajo ali pa ovirajo proizvajalca pri uspešnem sodelovanju pri uprav-
ljanju podjetja. Obenem pa ti faktorji tudi nakazujejo smer reševanja tega problema.
Faktor, ki občutno vpliva na informiranost (in na katerega lahko tudi v precejšnji
meri vplivamo), je stopnja izobrazbe, ki mora biti povezana s kontinuiranim izpo-
polnjevanjem in pravočasnim seznanjanjem proizvajalcev z ustrezno tematiko — vse-
bino informacij. Naslednji pomembni ifaktor je akcijsko angažiranje proizvajalcev
v raznih oblikah samoupravljanja. Tudi po tej strani lahko dosežemo visoko stopnjo
informiranosti. — Poudariti pa moramo, da bo tako dosežena večja stopnja informi-
ranosti učinkovita le, če bodo zagotovljeni ostali činitelji in pogoji za participiranje
proizvajalcev.
Podatki o raziskavi: INFORMIRANOST PROIZVAJALCEV
Raziskavo o informiranosti proizvajalcev je v letu 1962 izvedel zavod za produktiv-
nost dela SRS. Test informiranosti, s katerim se je preverjalo znanje respondentov,
je bil v osnovi skonstruiran na psihološkem inštitutu univerze v Zagrebu, dopolnjen
pa na omenjenem zavodu. Namen raziskave je bil, da se ugotovi stopnja informira-
nosti proizvajalcev in faktorje, ki vplivajo na informiranost, oziroma ki so si v med-
sebojni povezavi. Raziskava je zajela 7 podjetij v Sloveniji, in sicer: tovarna emajli-
rane posode Celje, cinkarna Celje, rudniki svinca in topilnica Mežica, tekstilna tovarna
Maribor in Ljutomer, tovarna konfekcije Murska Sobota, tekstilna tovarna Ajdov-
ščina. Anketiranih je bilo 573 moških in 657 ženskih oseb, skupaj 1230. Ti respon-
denti so bili v podjetjih izbrani po tehniki »slučajne izbire vzorca«. Pri analizi
populacije je bilo ugotovljeno, da je vzorec v glavnem zadovoljeval tudi posameznim
osebnim znakom oziroma kategorijam, kot: starost, staž, kvalifikacija in drugo.
Vprašalnik je vseboval 121 vprašanj, ki so bila zaradi lažje obdelave združena
v 10 skupin — dimenzij. Vsaka dimenzija vsebuje določeno število sorodnih vprašanj,
ki obravnavajo skupno problematiko. Posamezno dimenzije zajemajo poznavanje na-
slednjih podatkov oziroma pojmov (v oklepajih je navedeno tudi število vprašanj,
ki jih dimenzija vsebuje), in sicer:
I. dimenzija:
Osebni dohodek in beneficije v podjetju: mesečni dohodek, nagrade,
dopusti, dodatki, materialne ugodnosti... (17 vprašanj).
II. dimenzija:
Tehnični in personalni aspekti delavnic in obratov: naziv delovnega
mesta, norme, karakteristike dela, število zaposlenih v obratu ...
(9 vprašanj).
III.	dimenzija:
Pogoji in možnosti napredovanja in izpopolnjevanja: strokovni izpiti,
možnosti napredovanja, dosežene kvalifikacije"... (9 vprašanj).
IV.	dimenzija:
Delovne pravice in dolžnosti: delovno razmerje, poskusni rok, za-
ščitna sredstva, javljanje napak pri delu ... (16 vprašanj).
V. dimenzija:
Splošne karakteristike podjetja: ime in znak podjetja, proizvodi,
gospodarska dejavnost... (7 vpi-ašanj).
891
VI. dimenzija:
Teiinične karakteristike podjetja: število zaposlenih, višina dohodka,
izmene, glavne surovine in izdelek podjetja... (16 vprašanj).
VII. dimenzija:
Splošna organizacija podjetja: poznavanje posameznih služb, po-
slovne pogodbe... (8 vprašanj).
VIII. dimenzija:
Družbeno samoupravljanje v podjetju: naloge DS in UO, naloge
direktorja in drugih organov... (18 vprašanj).
IX. dimenzija:
Položaj podjetja v SFRJ: velikost podjetja, tržišče, izvoz, koopera-
cije ... (10 vprašanj).
X. dimenzija:
Splošni principi socialistične ekonomike: amortizacija, investicije,
obratna sredstva, fond skupne uporabe... (11 vprašanj).
V nadaljnjem navajamo izračun statistično pomembnih razlik y.- (hi kvadratov)* med
dosežki v posameznih dimenzijah za določene kategorije.
Odgovori na posamezna vprašanja so bili obdelani ne samo po dimenzijah, ampak
tudi posamično za navedena podjetja. Zavedati .se moramo, da odgovori na posamezne
aspelite informiranosti zavise od specifičnosti podjetij (dela, lokacije, strukture kadra
itd.) in jih ne moremo vedno uspešno posploševati. Nekateri aspekti, ki se tičejo
informiranosti, pa so potrebni nadaljnje raziskave, recimo — stopnja informiranosti
in aktivno sodelovanje — npr, v obliki dajanja predlogov in podobno,
• Za izračun 'C (hi Icvadratov) smo uporabili formulo številka 97 na strani 103 — Glej M. Blejec
— Statistične metode za psihologe.
Podčrtani so statistično pomembni pri ustrezaj očem nivoju zaupanja.
892
Naš dnevnik »Delo« o ustavi
F. Šetinc — L. Kebe
V	oliviru seminarsliega dela na visoki šoli za politične vede v Ljubljani sva analizirala
pisanje »Dela« o ustavnih vprašanjih. Pri tem sva uporabila kvantitativno metodo,
ki je seveda enostranska, toda v okviru seminarskega dela edino mogoča — glede
na pristop, ki sva si ga izbrala, in čas, ki nama je bil na voljo. Vrednost analize
bi bila večja, če bi uporabila še druge metode raziskovanja, ria primer anketiranje
bralcev, vendar nama tega niti čas niti razpoložljiva materialna sredstva niso omo-
gočala. Toda tudi taka analiza, čeprav dopušča skromnejše rezultate, je v novinarski
praksi redka izjema, saj so doslej novinarski kolektivi več ali manj subjektivno
ocenjevali svoje delo oziroma i)isanje.
IVEetodološki instrumentarij je bil plod kolektivnih ))rizadevanj .vseli študentskih
raziskovalnih skupin na šoli. Probleme, obravnavane v sestavlčih, objavljenih od
1. I. 1960 do 31. XII. 1962, sva razvrščala po klasifikacijski shemi ustavnih vprašanj.
V	klasifikacijsko shemo smo vključili vsa vprašanja Qziroma probleme, ki bi se
lahko pojavili v javni razpravi v zvezi z novo ustavo. Hkrati z izdelavo klasifi-
kacijske sheme ustavnih vprašanj smo si izdelali tudi dokumentacijo. Se posebej
smo izdelali tudi kriterije, po katerih smo ocenjevali posamezne prispevke (zvrst,
avtor, obseg, dostopnost, zanimivost, teža obdelave problema, ilustracije itd.). Na-
daljnja faza metodološkega pristopa je bila izdelava kartice, na katero smo vnašali
šifre za posamezne elemente časopisne enote oziroma za kriterije, po katerih je bil
vsak prispevek ocenjen.
Prispevke sva analizirala v treh delih: kot programatske, problemske in informa-
cijske. Med programatske prispevke sva uvrščala ekspozeje in izjave vodilnih poli-
tičnih osebnosti, skratka tekste, ki so nakazovali ali pojasnjevali ustavno orientacijo
in kasneje predlagano ustavno ureditev. K problemskim sestavkom, o katerih bo
v tem izvlečku iz analize največ govora, sva štela sestavke (različne novinarske
zvrsti in rubrike), ki so jih napisali novinarji, sodelavci časnika in bralci in v
katerih so le-ti na kakršenkoli način odpirali in obravnavali določene probleme ali
' pa s problgmi iz prakse vsaj pojasnjevali in ilustrirali ustavna načela oziroma do-
ločbe. Med informacije sva uvrščala kratke vesti s terena. Nazivi, programatski,
problemski in informacijski prispevki so samo delovne narave.
Da bi si lahko zgradila izhodiščne hipoteze za analizo sodelovanja »Dela« v javni
ustavni razpravi, sva si najprej izdelala obširnejši teoretični okvir, ki ga bova
povzela v tej razpravi le na kratko. Po proučitvi literature, ki nama je bila na
voljo, sva menila, da ima tisk v naši družbi naslednjo vlogo:
Tisk kot eno izmed sredstev množičnega obveščanja o vsem družbenem dogajanju
je zrcalo vseh procesov in gibanj v naši družbi, oblikovalec socialistične zavesti,
tribuna najnaprednejših stališč in mnenj občanov, posredovalec pozitivnih zgledov
in izkušenj, konstruktivni kritik negativnih pojavov, bojevnik za dejavno sožitje
med vsemi narodi sveta in za mir, izmenjevalec pozitivnih vrednot — znanstvenih,
kulturnih in drugih naprednih pridobitev človeštva.
Pri taki opredelitvi vloge tiska v naši družbi sva izhajala iz tega, da so množična
komunikacijska sredstva družbena. Z njimi sicer samostojno upravlja novinarski
• Objavljamo skrajšano in prirejeno seminarsko delo o ustavi slušateljev visoke šole za poli-
tične vede v Ljubljani. Uredništvo.
89.'i
kolektiv, vpliv družbe na njihovo usmerjenost pa je zagotovljen preko posebnih
družbenih organov.
Pri iskanju teoretičnega okvira raziskave sva se bežno seznanila tudi s funkcijo
in vlogo tiska na tujem. Pri tem sva prišla do prepričanja, da vse izmed definicij,
ki določajo vlogo tiska bodisi na Zahodu ali Vzhodu, vsebujejo le del vloge, kakršno
mora imeti tisk v naši družbi. To je tudi razumljivo, če upoštevamo razločke v druž-
benih sistemih in različne oblike socialistične graditve.
V najini opredelitvi vloge tiska v naši družbi je za pisanje o ustavnih vprašanjih
zlasti važna ugotovitev, da tisk mora prikazovati družbene procese, kar pomeni,
da mora tudi opominjati na spremembe, ki terjajo ustrezno prilagoditev pravnih in
ustavnih norm naprednejši družbeni praksi. Ce te svoje izredno pomembne funkcije
ne bi opravljal, bi bilo videti, kakor da se razne spremembe v pravno-politični
nadstavbi porajajo same od sebe, neodvisno od sprememb v družbeni strukturi.
Naloga tiska ni le ta, da objavlja že sprejete odločitve in stališča, ampak da jih
prikazuje v procesu njihovega nastajanja, oblikovanja. Ni dovolj pisati samo o posle-
dicah, temveč je treba raziskovati predvsem njihove vzroke. Pri tem pa mora biti
v ospredju človek. Abstraktno prikazovanje procesov, v katerih ni videti njihovega
poglavitnega akterja — človeka, ni dovolj prepričljivo.
I.	'
Zakaj je zajela analiza tudi obdobje pred objavo osnutka zvezne ustave? Predvsem
zaradi tega, ker sva, ko sva si izdelala teoretični okvir raziskave, predpostavljala,
da mora tisk odsevati družbene procese. Pri tem ne misliva na površno opisovanje,
fotografiranje pojavov, temveč na njih analitično, študiozno raziskovanje ter odkri-
vanje njihovih vzročnih zvez. Ce pa časopis odseva družbeno življenje, potem mora
prikazovati tudi vse tiste spremembe v družbeni strukturi — v praksi, ki že prera-
ščajo obstoječo ustavno ureditev. Pri tem seveda ne gre za to, da tisk ugiba in
napoveduje vsebino nove ustave oziroma sprememb v ustavni ureditvi. Lahko pa
prikazuje posamezne pojave iz družbene prakse, ki niso več v skladu z obstoječimi
ustavnimi in drugimi pravnimi normami ter s tem prispeva svoj delež k prilaga-
janju pravne ureditve družbeni stvarnosti.
Taka vloga tiska predpostavlja dvoje: po eni strani novinarja, idejno opredeljenega
in oboroženega z znanjem, pogumnega in odkritega, z izostrenim občutkom za druž-
bene probleme, zmožnega, da jih odkriva, ugotovi njihovo težo in smer in da jih
tudi postavi pred činitelje, ki so jih dolžni urejati; po drugi strani pa odpre vire
informacij, ki so takemu novinarju zmeraj dostopni.
Očitno je, da nobeden izmed obeh pogojev ni bil zadovoljivo izpolnjen. Z analizo sva
skušala ugotoviti, ali je pred objavo osnutka zvezne ustave obstajala kontinuiteta
v obravnavanju ustavnih vprašanj. Pregled po mesecih je pokazal, da te kontinuitete
ni bilo in da je bilo pisanje »Dela« o ustavni problematiki močno odvisno od
informacij uglednih političnih osebnosti in poročil o delu ustavne komisije. To so
bili nekakšni impulzi, ki so spodbujali novinarje k razglabljanju o ustavni proble-
matiki, čeprav, razen redkih izjem, niso šli dlje od reproduciranja in ilustriran j a
tistega, kar so o napovedanih ustavnih spremembah povedali tovariši Tito, Kardelj,
Rankovič in drugi. Večje število objavljenih prispevkov zasledimo novembra 1961
in januarja 1962, to je neposredno po tem, ko so bile političnemu aktivu na voljo
ustavne teze in po novosadskem posvetovanju o občinskih statutih. Tudi po vsakem
Kardeljevem govoru oziroma intervjuju je sledilo v časniku večje število sestavkov
z ustavno problematiko. V mesecih, ko »Delo« ni objavilo nobenih informacij o delu
ustavne komisije in izjav vodilnih političnih osebnosti — to velja zlasti za leto
1960 in 1961 — tudi sestavkov izpod peres novinarjev in sodelavcev »Dela« ni bilo.
To, da je »Delo« ostajalo v okvirih tega, kar so o ustavi povedali vodilni politični
ljudje, je imelo tudi svojo dobro stran. Vsebinska analiza sestavkov, objavljenih
pred objavo ustavnega osnutka, je pokazala, da med njimi ni bilo takih, ki bi samo-
voljno obravnavali ustavna načela, brez poznavanja njihovega bistva, ali pa samo-
voljno ugibali o vsebini nove ustave, še preden so podkomisije ustavne komisije
proučile posamezna načelna vprašanja. Tako pisanje je bilo mogoče zaslediti v neka-
terih drugih listih, na kar je opozoril tovariš Kardelj v intervjuju v »Borbi«
II.	oktobra 1961. To pa ne opravičuje tiska, če ta pred javno razpravo ni v zadostni
meri spremljal pojave v družbi in prikazoval procese, preraščajoče obstoječe ustavne
894
norme. Meniva, da ,ie veljala Kardeljeva kritika predvsem samovoljnemu pisanju,
ne spodbija pa najine trditve, da mora biti tisk podoba družbenega življenja in
potemtakem tudi vseh sprememb v družbeni strukturi, ki terjajo skladne spremembe
tudi v pravnopolitični nadstavbi. Narobe: Kardeljeva kritika potrjuje najino ugo-
tovitev, da taka vloga tiska predpostavlja novinarja, oboroženega z znanjem, zmož-
nega, da odkriva družbene probleme in jih tudi pravilno ocenjuje.
ir.
Najpomembnejše obdobje, to je čas javne ustavne razprave, je dobilo v najini analizi
največji poudarek. V tem času je objavilo »Delo« 212 sestavkov, ki so ih napisali
novinarji »Dela<; in sodelavci, 11 programatskih tekstov, ki so jih napisali vodilni
politični ljudje, in 207 informacij. Prvi so zavzeli 66 odstotkov, drugi 16 odstotkov
in tretji 18 odstotkov vsega prostora. Ali drug podatek: vsi prispevki so v tem
obdobju zavzeli 38,3 časopisne strani ali 11 odstotkov vseh tekstnih strani, ki so
izšle v treh mesecih in na katerih je bilo mogoče objavljati prispevke z ustavno
problematiko.
Največji poudarek so doživela vprašanja iz družbenoekonomske ureditve, na drugem
mestu so bili problemi s področja svobodščin ter pravic in dolžnosti človeka in
občana in na tretjem mestu vprašanja s področja družbenopolitičnih skupnosti. Na
ta tri področja odpade približno 77 odstotkov vseh problemov, obravnavanih v se-
stavkih. Razumljivo-, saj so to področja, ki jih nova ustava najtemeljiteje obravnava.
To so nadalje torišča, kjer so avtorji prispevkov imeli največ možnosti ilustrirati
ustavna načela in določila s primeri iz družbene prakse, tu so se lahko poglabljali
v probleme, iskali rešitve za uresničevanje nalog in tudi predlagali določene spre-
membe formulacij v osnutku zvezne in republiške ustave. Več kot ena tretjina
obravnavanih problemov zadeva novosti v osnutku nove ustave. Največji poudarelc
je bil na vprašanjih v zvezi z osvoboditvijo dela in delitvijo po delu ter na sociali-
stičnih pravicah človeka in občana, predvsem na pravici do samoupravljanja.
Postavlja se vprašanje, ali je »Delo« vskladilo svoje pisanje z vprašanji, ki so bila
v središču pozornosti v razpravah na terenu. Vprašanja, ki so se porajala na terenu,
seveda ne morejo biti edini pokazatelj, kam, na katere probleme je treba usmeriti
pisanje. Časnik namreč ni le registrator javnega mnenja, kakor se to oblikuje na
terenu, temveč je predvsem tudi kreator socialistične zavesti. To pa pomeni, da si
prizadeva vzbuditi interes tudi za vprašanja, za katera se bralci ne zanimajo ali
pa vsaj ne v dovoljni meri.
Najsi primerjamo usmerjenost pisanja v »Delu« s katerimkoli izmed virov podatkov
o javni razpravi na terenu, ugotovimo, da je »Delo« uskladilo svoje pisanje o ustavni
problematiki s tistimi vprašanji, ki so bila v središču pozornosti na terenu. To pokaže
tako primerjava z vprašanji, ki so se porajala na ljudskih univerzah, kakor tudi
z analizo vprašanj, registriranih po komisiji za politično in idejnovzgojno delo pri
glavnem odboru SZDL Slovenije. Tudi sodeč po informacijah dopisnikov »Dela,«
so v razpravi na terenu prevladovala vprašanja s področja družbenoekonomske ure-
ditve, iz poglavja o svoboščinah, pravicah in dolžnostih človeka in občana ter s
področja družbenopolitičnih skupnosti.
Primerjava dokazuje skladnost problematike, obravnavane v sestavkih »Dela« in
v javni razpravi na terenu, le za celoto, za problemske agregate, kakor so: družbeno-
ekonomska ureditev, svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in občana, družbeno-
politične skupnosti itd. Ne velja pa to za posamezna vprašanja v strukturi širših
problemskih področjih. Tako je bilo po podatkih o vprašanjih z delavskih in ljudskih
univerz 23 odstotkov vseh vprašanj s področja družbenoekonomske ureditve v zvezi
z zasebno lastnino in dedovanjem. »Delo« je posvetilo vprašanjem lastnine v kme-
tijstvu in obrti, zaposlovanju tuje delovne sile in dedovanju dosti manj pozornosti,
vsega tri odstotke vseh obravnavanih problemov s podoročja družbenoekonomske
ureditve.
Premalo sestavkov je govorilo o problemih integracije, o sodelovanju med jugoslo-
vanskimi narodi, o sistemu planiranja, o vlogi republike itd., skratka o vprašanjih,
ki so izredno aktualna. Na kulturnih straneh so prevladovali članki, ki so obrav-
navali predvsem izobraževanje oziroma probleme šolstva. Po drugi strani pa analiza
deviantnih pojavov kaže, da je bilo prav v krogih dela kulturnih delavcev precej
odklonov — ne le z nepravilnih, temveč tudi z nam tujih stališč. Na negativne pojave
895
v teh vrstah je opozoril tudi tovariš Tito v svojem govoru v Zelezniku in na mla-
dinskem kongresu. Sestavkov, v katerih bi se zoprstavljali takim in podobnim nega-
tivnim in tujim vplivom, je bilo malo. Tudi športna rubrika v svojem pisanju o
raznih problemih in dosežkih ter o negativnih pojavih ni znala vprašanj prika-
zovati v luči ustavnih načel. Informacije o odmevu naše ustave širom po svetu so
bile zelo skope.
III.	I
Iz vloge tiska v naši družbi sva izpeljala tudi naloge tiska v javni ustavni razpravi.
Menila sva, da je bila njegova prva naloga — pojasnjevati osnovna načela in dolo-
čila ustave. Pojasnjevalna funkcija časopisa je izredno pomembna. Poznavanje
osnovnih načel in določil ustave — to je pogoj za zavestno politično in družbeno
akcijo delovnih ljudi. Pojasnjevanje pa že takoj v začetku ni amelo biti ozko, peda-
goško-vzgojno, temveč povezano z najaktualnejšimi problemi in družbenimi gibanji.
Tako kot na terenu, kjer se je javna razprava spremenila v široko politično akcijo
za hitrejše izpolnjevanje nalog socialistične graditve, za hitrejše premagovanje
težav in za pogumnejše odstranjevanje negativnih pojavov, se je moralo čutiti tudi
skozi pojasnjevanje v tisku, da je velikost pravic, ki jih daje ustava, ali bolje, ki
si jih ustvarjajo sami občani, odvisna od napredka vse družbe. Poudarek bi potem-
takem moral biti na mobilizaciji subjektivnih sil za hitrejše premagovanje težav in
izpolnjevanje nalog, skratka za hitrejši napredek.
Ustavna načela in določila bi moral tisk ilustrirati z doseženimi uspehi bogate druž-
bene prakse, tako da bi bilo jasno, da je nova ustava rezultat dosežene stopnje druž-
benega razvoja. Po drugi strani pa je treba preverjati ustavna načela v praksi, da bi
ugotovili, kje, na katerih področjih, praksa morda še zaostaja za teoretično mislijo
in jo je treba prilagoditi vsebini in duhu nove ustave. Razprava o novi ustavi bi prav
tako morala spodbujati h konstruktivni kritiki vsega, kar zavira družbeni razvoj.
Ko sva preverjala to hipotezo, sva ugotovila, da je bilo med prispevki kar 52 od-
stotkov takih, ki so ob razpravi o ustavi odpirali probleme, nakazovali rešitve,
mobilizirali za opravljanje tekočih aktualnih nalog. Ce dodamo k temu še 18 odstotkov
prispevkov, ki so obravnavali 55 predlogov in pripomb k ustavnim osnutkom, ugo-
tovimo, da je bilo kar 70 odstotkov vseh objavljenih prispevkov v javni razpravi
močno soustvarjalnih. V obdobju javne razprave je bilo torej razmerje med prispevki,
ki so predvsem pojasnjevali in ilustrirali ustavne dokumente, in sestavki, ki so bili
soustvarjalni, 30 : 70, v korist drugih.
Največ predlogov in pripomb k ustavnim osnutkom je zadevalo ustavna določila iz
poglavja o družbenoekonomski ureditvi in iz poglavja o svobodščinah, pravicah in
dolžnostih človeka in občana. Na ti dve področji je odpadlo več kot polovica vseh
predlogov in pripomb. Prav toliko predlogv in pripomb je bilo tudi izvirnih, spro-
ženih v časopisu, vtem ko je druge predloge povzelo »Delo« iz razprave na terenu
oziroma iz drugih revij in časopisov. Med 55 avtorji prispevkov s predlogi in pri-
pombami je bilo 29 novinarjev, 1 družbenopolitični delavec, 9 strokovnih sodelavcev
in 16 občanov.
»Delo« je z objavljanjem tako velikega števila predlogov prispevalo k ustvajanju
ugodnega vzdušja v demokratični javni razpravi. Čeprav je bilo med predlogi tudi
veliko takih pobud, ki prehitevajo družbeni razvoj ali pa zaostajajo za njim, je bilo
za njimi čutiti prizadetost in odkritost, s katero so ljudje sodelovali pri oblikovanju
svoje ustave. Pri oceni te strani sodelovanja »Dela« v javni ustavni razpravi niti ni
najvažnejše, ali so bili vsi ti predlogi sprejemljivi ali ne, pač pa je bilo neprimerno
dragoceneje, da je dalo možnost bralcem, da so se kot dejavni, pogumni oblikovalci
ustave poslužili tudi svojega osrednjega dnevnika za izražanje svojih menj, stališč
in predlogov.
K ustvarjanju vzdušja demokratičnega sodelovanja občanov pri oblikovanju svoje
ustave pa je v premajhni meri prispevala rubrika »Razpravljamo o novi ustavi«, v
kateri so se pisci odgovorov — predvsem pravniki — preveč sklicevali le na sedanjo
pravno ureditev določenih vprašanj, premalo pa so izhajali iz obstoječih družbenih
odnosov. Pomanjkljivo je bilo tudi to, da je bil krog sodelavcev — pravnikov, ki so
prispevali odgovore na vprašanje bralcev, preozek. Z razširitvijo kroga sodelavcev,
ki ne bi smeli biti samo pravniki, ampak tudi sociologi, ekonomisti in drugi stro-
kovnjaki, bi morda popestrili odgovore in se izognili vtisu, da gre pri tem preveč za
ÍÍÜ6
obrambo ustavnega osnutka, kakršen je, premalo pa da je v odgovorih pogumnega
sodelovanja pri oblikovanju ustave. Odgovori v tej rubriki so pogosto ustvarjali
občutek, da je osnutek tak, kakršen je, do zadnje formulacije najbolje izrazil tisto,
kar je že postalo vsebina življenja in prakse milijonov delovnih ljudi. Poročilo o
delu ustavne komisije je jasno pokazalo, da temu ni bilo tako, saj je ustavna raz-
prava našla številne nove in boljše formulacije ustavnih določb.
Za posamezne rubrike lahko na kratko ugotovimo tole: rubrika »Razpravljamo o
novi ustavi« je bila preveč strokovna, premalo družbenopolitična. Odgovori so ob-
ravnavali predvsem posamezna vprašanja iz pravne ureditve, namesto da bi bilo
težišče na vsebini in duhu nove ustave. Ne gre pa oporekati tudi koristnosti te
rubrike, zlasti za tiste, ki so se poglabljali v pravniške aspekte nove ustave in kate-
rim je ta rubrika predstavljala majhen pravniški priročnik. — Rubrika »Občan ob
ustavi« je bila živahnejša, zanimivejša, čeprav se je dotikala predvsem drobnih pro-
blemov in še to ne v neposredni zvezi z ustavo. »Pisma bralcev« so bila zanimiva in
soustvarjalna pri oblikovanju nove ustave. Skupaj z rubriko »Občan ob ustavi« so
prispevala k ustvarjanju vzdušja v javni razpravi in so spodbujala k ustvarjalnemu
razmišljanju o novi ustavni ureditvi.
IV.	i :
Izhodišče najine analize je bila tudi predpostavka, da čimbolj uspešno in učinkovito
pisanje o ustavnih vprašanjih ni samo stvar novinarskega kolektiva, ampak tudi
vodstev Socialistične zveze, ki so dolžna pomagati redakcijam in jih usmerjati pri
njihovem delu v javni ustavni razpravi. Redakcije imajo pravico terjati sodelovanje
političnih in javnih delavcev tudi v tisku. To je namreč učinkovitejša in hitrejša
pot: od političnega delavca do čim širšega kroga občanov. Vrh tega bi morale redak-
cije angažirati v tej akciji tudi širši krog strokovnih sodelavcev, pa ne le pravnikov,
ampak tudi sociologov, ekonomistov, kulturnih delavcev in drugih. Brez sodelovanja
takega širokega kroga ljudi z raznih področij, ki bi morali dobro poznati ne le ustav-
no gradivo, ampak tudi tla, na katerih je zrasla potreba po ustavnih spremembah,
sodelovanje tiska v javni ustavni razpravi ne bi moglo biti popolno.
Med avtorji 212 problemskih sestavkov je bilo: 36,4 odstotka novinarjev, 26,2 od-
stotka občanov, 22,8 odstotka strokovnih sodelavcev in 14,6 odstotka družbenopoli-
tičnih delavcev. Vtem ko je opredelitev kategorije strokovnih sodelavcev še kar
jasna, čeprav se lahko pojavi strokovnjak tudi kot družbenopolitičen delavec, pa je
manj jasna razmejitev med družbenopolitičnimi delavci in občani. Danes je pojem
družbenopolitičen delavec tako širok, da je res vprašanje, če je kakšna razlika med
njim in občanom. V najini analizi sva naredila razloček, in sicer tako, da sva štela
med družbenopolitične delavce vse tiste, ki delajo v družbenopolitičnih in oblastnih
organih od občine navzgor, med občane pa vse druge, predvsem bralce, katerih pri-
spevki so bili objavljeni v rubriki »Pisma bralcev«. Med strokovne sodelavce sva
štela tiste sodelavce, ki so obravnavali določene probleme predvsem s strokovnih
vidikov, torej kot strokovnjaki.
Iz gornjega pregleda je razvidno, da je bilo sodelovanje družbenopolitičnih delavcev
nezadostno,' zlasti še, če vemo, da je bilo med 40 avtorji problemskih prispevkov 22
republiških, 8 okrajnih, 9 občinskih in 1 zvezni funkcionar. To kaže, da je bilo zelo
malO' sodelavcev iz vrst okrajnih in občinskih družbenopilitičnih delavcev. Širše
angažiranje le-teh, seveda ob sodelovanju z novinarji, bi pisanje lahko popestrilo
in ga še bolj približalo življenju v komuni.
Pri tem je treba naglasiti še tole stališče: družbenopolitični delavec se mora pojav-
ljati med ljudmi, mora delati z njimi, se boriti za svoja stališča, se seznjanjati z
mnenji in stališči občanov, spoznavati njihove probleme. Toda v sodobnem času ni
dovolj, da hodi le neposredno med ljudmi, pred njimi se mora pojavljati tudi po-
sredno. To pa ne samo zato, ker to omogočajo sodobne pridobitve tehnike, temveč
tudi zato, ker je tempo življenja hitrejši; politične, zlasti pa ekonomske odločitve si
slede bolj pogosto, tako da včasih ni mogoče drugače ob pravem času pred javnost
kakor s pomočjo množičnih komunikacijskih sredstev. Vedeti je treba, da je tudi še
danes precej družbenih zadev, ki jih delovni ljudje ne morejo urejevati neposredno,
s pomočjo oblik neposredne demokracije, ampak morajo zaupati njihovo urejanje
izvoljenim predstavnikom, torej predstavniškim telesom. Delo teh pa je premalo
popularizirano prav zato, ker se poročanje o njih delovanju omejuje zvečine na siva,
monotona, dolga poročila, cele strani dolge referate in podobno. Manjka pa v tisku
897
zanimivih člankov o delu predstavniških teles, o posameznih sklepih, stališčih, pred-
logih itd., ki bi jih napisali bodisi sami družbenopolitični delavci — tudi zaradi svoje
uveljavitve — bodisi novinarji, seveda s polno mero odgovornosti do tistega, o čemer
pišejo; pa ne samo priložnostno ob zasedanjih ali po njih, ampak tudi prej, takrat,
ko se ukrepi oziroma odločitve šele oblikujejo.
Pri strokovnih sodclavcih, zlasti avtorjih odgovorov v rubriki »Razpravljamo o novi
ustavi«, je treba upoštevati, da so nekateri strokovnjaki napisali večje število odgo-
vorov. Tako je napisalo šest pravnikov kar 47 tekstov v rubriki »Razpravljamo o
novi ustavi«. To pomeni, da je bilo angažiranje strokovnih sodelavcev pri pisanju o
ustavnih vprašanjih omejeno le na nekaj avtorjev, kar je šlo na račun premajhne
pestrosti in polemičnosti prispevkov.
Tudi sodelovanje novinarjev pri pisanju o ustavnih vprašanjih ni bilo zadovoljivo.
Treba je namreč upoštevati, da je samo pet novinarjev napisalo kar 35 sestavkov.
Čeprav je osnutek ustave zajel v svoja načela in določbo vsa področja družbene
dejavnosti, so nekateri novinarji menili, da se ustava njihovega delovnega področja
ne dotika. Nekateri novinarji bi morali biti glede na področja, ki jih obdelujejo ozi-
roma za katera so specializirani, aktivnejši ob ustavni razpravi. Prispevkov neka-
terih novinarjev pa sploh ni bilo zaslediti, to pomeni, da se niso angažirali v ustavni
akciji. Nasprotno pa je manjši krog novinarjev pokazal izredno prizadevnost.
Zanimivo je, da je tudi večina anketiranih novinarjev »Dela« sodila, da sodelovanje
novinarjev ni bilo zadovoljivo. Navedli so tudi vzroke: premalo zavzetosti, sezna-
njeni so bili z ustavnim gradivom prav takrat in nič temeljiteje kakor drugi, po-
manjkljivo znanje itd. Večina anketirancev jp odgovorila, da je bil angažiran pri
pisanju v »Delu« preozek krog družbenopolitičnih delavcev in da so med sodelavci
prevladovali pravniki. Glede sodelovanja občanov so se strinjali, da je bilo precej
bolj aktivno kot ob podobnih akcijah.
V.
Ko sva si zgradila definicijo o vlogi tiska v naši družbi, nisva sicer izrecno omenjala
oblik in metod, ki se jih oprijema časnik, da bi lahko čim us|)ešneje opravljal svojo
funkcijo. V mislih pa sva imela tudi to stran tiska. Neizpodbitno je namreč, da
nalog, kakršne ima, tisk ne more uspešno opravljati, če tudi po obliki in metodah,
ne samo po vsebini, ni čim bliže bralcu, če ne postane potreben in nepogrešljiv
sestavni del njegove kulture ter neogibna potreba in koristen svetovalec pri njegovi
upravljavski dejavnosti. Zaradi tega se mora tisk čuvati sivine, monotonosti, raz-
vlečenosti in suhoparnosti, varovati praznega besedičenja in puhle patetike. Tisk po
vsebini ne sme zdrkniti na raven najbolj zaostalih bralcev, prav tako pa tudi po
obliki (dolgi članki, poročila, referati) ne sme biti na ravni ozkega kroga ljudi ozi-
roma aktivistov. Ce tisk tvega, da večina bralcev ne bo brala dolgih razvlečenih in
za širši krog ljudi premalo razumljivih člankov in referatov, potem tudi svoje vloge
ne bo opravljal tako, kot bi jo moral. Časnik ne sme nikoli, niti za trenutek, poza-
biti, komu je namenjen, za koga pretežno piše.
Pri razvrščanju sestavkov po novinarskih zvrsteh sva naletela na težave. Veliko
novinarjev se namreč pri pisanju ni ravnalo po običajnih novinarskih pravilih. V
takih primerih, in ti so bili zelo pogostni, sva se pri razvrščanju odločila za zvrst,
katere elementov je bilo v sestavku največ. Kritična pripomba je potrebna tudi
ob naslednji ugotovitvi: pOgosto so avtorji navadno informacijo toliko razširili, da
se je na koncu spremenila v komentar ali članek. Tak sestavek potem ni bil ne
dobra informacija, kar bi lahko bila, ne komentar, ne kaj drugega, ampak mešanica
različnih zvrsti. Nekajkrat sva ugotovila, da je avtor nameraval napisati reportažo,
tako da je navedel enega ali dva dialoga, poskusil — toda samo poskusil — opisati
osebo v določenem prostoru in času, nato pa, v pretežnem delu sestavka, pozabil,
da je spis v začetku zastavil reportažno. Skratka: po obrtniški plati precej sestavkov
ni bilo dognanih.
Med 212 problemskimi sestavki je bilo največ člankov — 25,4 odstotka. Nato sledijo:
22.2	odstotka tekstov v rubriki »Razpravljamo o novi ustavi«, 14.6 odstotka poročil,
14.3	odstotka tekstov v rubriki »Občan ob ustavi«, 6,1 odstotka komentarjev, 2,8 od-
stotka intervjujev, 1,5 odstotka razgovorov za okroglo mizo (po številu, ne po pro-
storu), 1,4 odstotka uvodnikov in po 0,9 odstotka reportaž, kozerij in izvlečkov iz
osnutka ustave.
124
Razmerja med posameznimi zvrstmi, izražena v odstotkih, kažejo, da je bilo mod
sestavki premalo reportaž, kozerij in sploh takih zvrsti, ki so živahnejše, dostop-
nejše širšemu krogu bralcev. Res je, da take zvrsti glede na težo obravnavane pro-
blematike ne bi mogle prevladovati, vsekakor pa bi jih moralo biti dosti več, kot jih
je dejansko bilo. Zlasti utrip življenja na terenu, sodelovanje ljudi na tribunah,
splošno zanimanje ljudi za ustavo in tako dalje — to so bili motivi, ki so se narav-
nost ponujali reportažam, razgibanim, neposrednim razgovorom, prijetnemu kram-
ljanju itd. Tudi za satiro, gloso, humoresko je bilo na terenu obilo motivov. Ni bilo
vsebinskih fotografij, ki bi odsevale resnično življenje ljudi, vzdušje v javni razpravi,
ustvarjalno sodelovanje ljudi. Pomanjkljivo je bilo nadalje to, da je bilo premalo
grafičnih ponazoritev. Vsaj tisto, kar je povedal o spremembah v družbeni strukturi
tovariš Kardelj v svoji obrazložitvi ustavnega osnutka, bi bilo treba ponazoriti
morda z grafikoni ali pa te spremembe prikazati tudi v ožjih družbenopolitičnih
skupnostih, na primer v komuni.
Analiza je pokazala, da je bilo le nekaj manj kot 50 odstotkov vseh sestavkov dalj-
ših od 150 petitnih vrstic. Na kratke sestavke — do 50 vrstic — jih je odpadlo le
3,5 odstotka. Da so bili sestavki tako dolgi, je precej krivo tudi dejstvo, da so novi-
narji v njih obravnavali po več problemov hkrati. Med 212 sestavki je bilo kar 72
takih, ki so obravnavali po več kot en problem. Zmeraj se sicer ni mogoče izogniti
temu, da ne bi v enem sestavku obravnavali več problemov, zlasti, kadar so ti vse-
binsko povezani med seboj, toda največkrat zares ni nobene potrebe po tem.
Za bralce je pomembno tudi to, ali pravilno razporedimo sestavke s sorodno proble-
matiko, namreč časovno, ali pa jih objavimo vse v nekaj številkah, kar deluje odbi-
jajoče, za tiste, ki se potrudijo, pa utrujajoče. Analiza je pokazala, da je kontinu-
iteta pri objavljanju sestavkov z ustavno problematiko vsekakor obstajala. Inten-
zivno objavljanje problemskih sestavkov se je stopnjevalo do 10. decembra s kul-
minacijo od 1. do 10. novembra, pri informacijah pa je intenzivnost začela upadati že
po 20. novembru. Samo v štirih novembrskih številkah je bilo objavljenih po več
kot šest sestavkov z ustavno problematiko naenkrat, sicer pa število sestavkov v
posameznih številkah ni Ђ11о pretirano. Bolj neenakomerno je objavljalo »Delo« le
kratke informacije o javni ustavni razpravi.
V anketi, izvedeni med novinarji, se je eno vprašanje glasilo takole: Kakšna je bila
dostopnost sestavkov: predvsem za širši ali pretežno za ožji krog bralcev.' Anketi-
ranci so se strinjali v oceni, da so prevladovali prispevki, dostopni ožjemu krogu
bralcev. Menili so, da je bila obravnava problematike sicer solidna, pri čemer pa je
bila poljudnost potisnjena nekoliko v podrejen položaj. Na vprašanje: Kakšna je
bila pestrost novinarskih prispevkov? so odgovorili, da je bilo premalo reportaž,
kozerij, vsebinskih fotografij itd. Vsi anketiranci so odgovorili, da je bila kontinu-
iteta v »Delu« od začetka do konca javne ustavne razprave vsekakor opazna, neka-
teri s pripombo, da že tudi pred objavo ustavnih osnutkov.
VI.
Pri izdelavi širšega teoretičnega okvira najine analize sva si zastavila tudi naslednjo
hipotezo: tisk ne bi smel mimo predlogov in mnenj občanov, ampak bi moral pisati
o njih, toda ne zgolj v obliki suhih registracij, temveč polemično, ustvarjalno, zopr-
stavljajoč se določenim negativnim in tujim pojmovanjem sedanjega in prihodnjega
družbenega razvoja. Tisk bi moral spremljati javno ustavno razpravo na terenu, ne
toliko s poudarkom na razpravah ožjega aktiva, temveč z večjo pozornostjo širšim
razpravam občanov v delovnih organizacijah, na tribunah Socialistične zveze, v kra-
jevnih skupnostih itd. Povzemati bi moral najpomembnejše in najboljše razprave s
posameznih javnih tribun ter poiskati najbolj privlačne časnikarske oblike zanje.
Medtem ko ugotavljamo, da je »Delo« v problemskih člankih obravnavalo največ
vprašanja, ki so bila predmet razprave tudi na terenu, za objavljene informacije s
terena pa tega ne bi mogli trditi. V teh informacijah ni bilo povzetkov najpomemb-
nejših in najboljših razprav, vprašanj, predlogov, pobud, kritik itd. V dopisih s
terena ni bilo govora o uspešnih metodah in oblikah javnih razprav. Dopisna stran,
ki ni uvedla nobenih novih oblik ob javni ustavni razpravi, je bila zapoznel obve-
ščevalec organizacijske narave — o sestankih in konferencah. Informacije, ki jih je
bilo 207, niso odsevale resničnega vzdušja, vsebine obravnavane problematike, pred-
logov in pripomb, ki so jih sprožali občani.
/
899
Območje Slovenije oziroma posamezna mesta in kraji so bili neenakomerno pokri-
vani z informacijami. Iz Velenja, Domžal, Raven, Vidma-Krškega, Idrije, Črnomlja
in nekaterih drugih večjih krajev ni bilo nobene vesti. V objavljanju informacij ni
bilo kontinuitete. Kulminacijo v objavljanju informacij s terena je doseglo »Delo«
od 10. do 20. oktobra, to je v času, ko so poročali dopisniki največ samo o pripravah
na ustavno razpravo, ko pa bi bilo treba obveščati o razpravi, so informacije posto-
poma usihale.
V	dosedanjem povzetku smo navedli le nekaj ugotovitev analize, ki so morda naj-
važnejše. Iz njih je razvidno, da je bilo v celoti pisanje »Dela« ob novi ustavi kljub
nekaterim hibam, ki pa so dostikrat izvirale tudi iz objektivnih okoliščin, prava
ljudska, družbenopolitična šola in tribuna, kakor je zapisal eden izmed anketirancev
—	novinarjev. Ugotovitve najine analize nesporno dokazujejo, da »Delo« ni posve-
tilo nobeni akciji doslej toliko pozornosti in prostora kakor javni ustavni razpravi.
V	času od 1. I. 1960 do 31. XII. 1962 je objavilo skupaj 565 sestavkov (programatskih,
problemskih in informacij), ki so obsegali — brez fotografij in prilog — 64,7 časo-
pisne strani. Razen tega je objavilo v prilogi osnutka zvezne in republiške ustave
—	vsakega v nakladi 75 000 izvodov.
Čeprav nam analiza ni omogočila ugotoviti tudi učinek, ali bolje, odmev pisanja o
ustavi, pa nekatere ugotovitve drugih anket vsaj nakazujejo ali pa dajo slutiti neka-
tere podatke. Iz podatkov ankete v Savskem naselju je razvidno, da 52 odstotkov
redno bere »Delo«. JVIed anketiranci, bralci »Dela«, je bilo kar 67 odstotkov takih,
ki so pravilno odgovorili na več kot štiri od desetih zastavljenih informacijskih
vprašanj o osnutku zvezne ustave. Pri poslušalcih radia doseže ta skupina 55 od-
stotkov in pri bralcih »Ljubljanskega dnevnika« samo 48 odstotkov.
Razumljivo, da podatek iz ankete, izvedene v Savskem naselju, še ne dokazuje de-
janske učinkovitosti »Dela«, ker je treba upoštevati tudi različno strukturo bralcev
»Dela-i in »Ljubljanskega dnevnika«. Medtem ko je mod anketiranci, bralci »Dela«,
več kot polovico takih z višjo in visoko izobrazbo, se število teh med anketiranimi
bralci »Ljubljanskega dnevnika« povzpne komaj na 4 odstotke. Razen tega je treba
upoštevati tudi to, da 700 anketirancev v Savskem naselju ne predstavlja reprezen-
tančnega vzorca za vse bralce »Dela« oziroma za vso slovensko populacijo. Vseeno
pa tudi že kvantitativni analizi vsebine »Dela« in »Ljubljanskega dnevnika« po-
kaže, da je posvečalo »Delo« ustavni razpravi mnogo več prostora, ne le absolutno,
ampak tudi relativno. Izmed vseh časopisov v Sloveniji je bilo gotovo na prvem
mestu kot vir, iz katerega so ljudje največ zvedeli o ustavi. Tisk je kot vir skoraj
gotovo tudi pred sestanki in predavanji, o čemer pričajo rezultati treh raziskav:
ankete delavskih in ljudskih univerz, ankete v Savskem naselju in ankete inštituta
za družbene vede v Beogradu in »Borbe«.
Tako najina analiza kakor tudi rezultati ankete v Savskem naselju odpirajo tudi
vprašanje socialne, poklicne in tudi sicerjšnje strukture bralcev »Dela«. Preden ne
bodo zbrani ti podatki, bo skoraj nemogoče govoriti o kakršnikoli resnejši raziskavi
—	bodi mnenjski ali pa o učinkovitosti pisanja. Salmo podatek o nakladi — ta se
suče pri »Delu« okrog 70 000 izvodov — še ne pove, komu je list namenjen, za koga
piše. Dokler pa tega ne ve ali pa le ugiba o tem, časnik ne more opravljati svoje
funkcije tako uspešno, kot bi jo sicer, če bi imel stalen pregled nad strukturo svojih
bralcev. Seveda pa tudi to ni dovolj. Treba je tudi ugotavljati učinek pisanja na
bralce, njihove želje in potrebe, njih mnenja in stališča. To je za pravilno usmer-
janje časopisa nujno. Posploševanje, ki ne temelji na raziskanih oziroma ugotov-
ljenih dejstvih, nima vrednosti. Ne zadošča seveda tudi samo prikazovanje dejstev,
pa če so še tako neizpodbitna in nepotvorjena, ker silijo povprečnega bralca k
nepravilnemu posploševanju. Zato je naloga tiska, kakor je bilo že poudarjeno, da
išče vzročne zveze med pojavi, da v množici pojavov odkriva njihovo bistvo in da
se tako dokoplje do pravilnega, na ugotovljenih dejstvih temelječega posploševanja.
Po taki opredelitvi vloge tiska se morda zdi, da pozabljamo, da dnevni časnik ni
znanstvena revija. To je res; toda hkrati je treba vedeti, da bo tudi pisanje v časo-
pisu moralo vse bolj, kakor je poudaril tovariš Tito v razgovoru s predstavniki
jugoslovanskega novinarstva, temeljiti na znanstvenih izsledkih. To kajpak ne po-
meni, da mora biti vsak novinar znanstvenik. Ne gre za to. Mora pa biti novinar
družbenopolitični delavec takega idejnega profila in s takim znanjem, ki bo omogo-
čalo, da bo znal uporabljati znanstvene izsledke za pravilno razumevanje družbe-
nega razvoja in za pravilno analizo problema, o katerem piše, pa tudi za pravilno
osvetljevanje enega samega dogodka, o katerem poroča.
900
RTV Ljubljana v ustavni razpravi
Tilka Blaha
Pri analizi radijskega programa v ustavni razpravi smo izhajali iz nekaterih specifič-
nosti radia kot najbolj množičnega komunikacijskega sredstva na Slovenskem. (Po
podatkih ankete sociološkega inštituta o množičnih komunikacijskih sredstvih ima
66 "/(I Slovencev radioaparate, medtem ko radijski program posluša 76 "/a vseh Sloven-
cev, starih nad 14 let.)
Za razliko od časopisa, ki zahteva od bralca popolno »zbranost« pri branju, ima
radio to dobro pa tudi slabo lastnost, da poslušalec ob poslušanju lahko opravlja
tudi druga opravila, in kot pravimo, radio posluša le pasivno. Po podatkih iz raziskav
soc. inštituta je pasivnih poslušalcev običajno več kot aktivnih, in se pri različnih
oddajah ta odstotek giblje od 50 (pri radijskem dnevniku) do 30 "'o. Ce po eni strani
ta prednost radia omogoča poslušanje določenih oddaj predvsem tistemu delu poslu-
šalcev, ki imajo manj časa (zaposlene žene), pa to seveda narekuje, da morajo radijski
novinarji in sodelavci upoštevati specifičnosti slušnega sprejemanja programa in
pisati čimbolj razumljivo, zanimivo, abstraktnejše pojme in probleme pa ilustrirati
s konkretnimi primeri, ki vzbude pozornost in zanimanje poslušalca za določen pro-
blem. Radijski govorni program ne prenese dolgih, težko razumljivih in abstraktnih
sestavkov, ki zahtevajo daljšo in popolno koncentracijo poslušalca. Običajno je tudi,
rezultat poslušanja manjš kot pri branju, in zato zahtevnejši poslušalci običajno
o problemu, ki jih posebej zanima, poskušajo najti tudi tiskano gradivo. (To trditev
potrjujejo tudi podatki ankete o .seznanjanju občanov o ustavi, ki so jo slušatelji
visoke šole za politične vede izvedli v Savskem naselju. Med anketiranci, ki so kot
edini vir informacij navedli radio, prevladujejo ženske in prebivalci z nižjo izobrazbo,
medtem ko so moški in ljudje z višjo izobrazbo običajno navajali poleg radia tudi
druge vire: časopis, osnutek, televizija.) Radio ima sicer to prednost, da z raznimi
zvočnimi efekti in različnimi načini posredovanja napravi posamezne oddaje bolj
zanimive in privlačne, vendar tudi ob tem ne smemo mimo dejstva, da poslušanje
zahteva večjo koncentracijo, ki pa je ne moremo vedno in ob vsakem času pričako-
vati od poslušalcev. Medtem ko pri pisanem tekstu bralec težje stvari lahko večkrat
prebere, pa pri poslušanju vsak težje razumljiv ali nehote preslišan stavek večkrat
onemogoči razumevanje celote.
Vse te posebnosti je bilo treba upoštevati zlasti ob posredovanju ustavnega gradiva,
ki je sorazmerno težko razumljivo za povprečnega poslušalca. Izogibati se je bilo
treba tudi temu, da z ustavnim gradivom ne bi prenatrpali programa ter tako pri
poslušalcih dosegli nasproten učinek.
Delovni program radia za tolmačenje predosnutka ustave:
Pri sestavljanju programa za tolmačenje ustavnega gradiva je redakcija iz program-
skih in političnih razlogov imela za potrebno, da ustavno razpravo razporedi na
čim več oddaj, da bi v različnih ča.sovnih obdobjih pritegnili čim širši krog poslu-
šalcev. To je od redakcije zahtevalo več napora, ker so morali za posamezne oddaje
prilagoditi način obravnave ustavnega gradiva različni strukturi poslušalcev. S tem
pa jim je uspelo ustvariti določeno predustavno psihozo in zadovoljiti različno inte-
rese državljanov oziroma dati odgovore na najrazličnejša vprašanja.
9Ü1
Program ustavne razprave v radiu je b^l razdeljen na štiri skupine:
1.	Informativni del, t. j. obveščanje poslušalcev o poteku ustavne razprave in o vpra-
šanjih, ki so se pri razlaganju ustavnega osnutka javljali na terenu. Taka poročila
so v toku celotne javne razprave o ustavi, zlasti v višku kampanje, objavljali v vseh
radijskih poročilih.
2.	Tehtnejši del ustavne razprave, ki poglobljeno, študijsko obravnava določena vpra-
šanja in je namenjen določenemu krogu predvsem zahtevnejših poslušalcev (Radijska
univerza. Kulturna kronika). To so bile oddaje, ki so jih poslušali predvsem predava-
telji in aktivisti, ki so ustavno gradivo tolmačili na terenu. IVInogim poslušalcem
so na njihovo željo pošiljali tekste najzanimivejših oddaj iz radijske univerze.
3.	Tretjo skupino oddaj predstavljajo predvsem oddaje Ljudski parlament, ki so
bile v prvi vrsti namenjen občinskemu aktivu in naj bi le-temu pomagale pri obliko-
vanju ustavnih načel v občinskih statutih ter razumevanju ustavnih načel.
4.	Širšemu krogu poslušalcev so bile razen poročil namenjene tudi specializirane
oddaje Za našo vas in Iz kolektivov za kolektive ter vsakodnevna desetminutna
oddaja Aktualnosti doma in v svetu.
Pri programiranju posameznih problemskih oddaj je redakcija Izhajala iz opisanih
specifičnosti radijskega medija in zato težišče vseh oddaj gradila na ilustrativnih
prispevkih, t. j. ob konkretnih vsakodnevnih problemih, poskušala tolmačiti
ustavo oziroma osvetliti posamezna ustavna načela iz ustave s primeri iz vsako-
dnevnega življenja. Redakcija ni objavljala prispevkov s pravniškimi tolmačenji po-
sameznih členov, ker takšnih prispevkov radijski program ne prenese, oziroma mu
večina poslušalcev ne bi mogla slediti.
Vloga radia v ustavni kampanji je bila torej dvojna: informativno spremljanje
ustavno razprave in drugič usmerjanje te razprave s poglobljenimi družbenopolitič-
nimi razpravami, z odpiranjem problemov in ilustriranjem posameznih pojavov in
problemov iz prakse z ustavnimi načeli.
Delež ustavne razprave v celotnem radijskem programu v času ustavne kampanje
od 20. septembra do 31. decembra.
Ce izvzamemo dnevne informativne oddaje (ki jih v analizi nismo zajeli) in nepo-
sredne prenose zasedanj zvezne in republiške ljudske skupščine (ki je po oceni
redakcije obsegala 540 minut), je bil delež radijskega programa v ustavni kampanji
naslednji:
V tem času je bilo v radiu 109 problemskih oddaj o ustavi ali povprečno 1 oddaja
dnevno. CasoVni obseg vseh teh oddaj je obsegal 823 minut. Največ oddaj je bilo
v Radijskem dnevniku (40), slede Aktualnosti (28), Ljudski parlament (13), Radijska
univerza (11), oddaja Za našo vas (8), oddaja Iz kolektivov za kolektive (6) in na-
zadnje Kulturna kronika s 3 prispevki. Po dolžini trajanja posameznih oddaj o ustavi
pa je na pi'vem mestu oddaja Aktualnosti (206 min.). Ljudski parlament (194 min.).
Radijska univerza (180 min.). Radijski dnevnik (125 min.) itd.
Delež ustavnih prispevkov v celotnem obsegu posameznih oddaj v tem obdobju po-
nazarja naslednja tabela I.	^____________
Delež ustavne razprave v celotnem obsegu oddaj v času od 20. septembra
do 31. decembra 1962
902
Iz tabele je razvidno, da sta bili oddaji Ljudski parlament in Radijska univerza
v tem obdobju skoro v celoti posvečeni ustavni razpravi, medtem ko so druge oddaje
v tem obdobju posvetile eno četrtino svojega obsega ustavnim razpravam. Glede
na koncepte in obseg posameznih oddaj je tako razmerje v glavnem razumljivo in
zadovoljivo. Določen prigovor bi imeli lahko edino k deležu, ki ga je imela ustavna
razprava v oddajah Za našo vas in v oddaji Iz kolektivov za kolektive. Prva zlasti
še zato, ker je to edina radijska oddaja, ki je na sporedu v nedeljo in jo posluša
velik del kmečkega prebivalstva.
Oddaje, posvečene ustavi, so bile enakomerno porazdeljene v celotnem obdobju
ustavne kampanje. Največje število oddaj (13) je bilo v 6. tednu in najmanjše (4)
v 10. tednu, v zadnjih tednih decembra, ko je ustavna razprava na terenu že počasi
upadala, je bilo v radiu na sporedu še tedensko po 6 oddaj.
Menimo, da je obseg radijskega programa, posvečen ustavni razpravi, zadovoljiv
in da bi večja natrpanost programa lahko škodovala sami kampanji. Ker so bile vse
problemske razprave objavljene v večernem času, ko radijski program posluša največ
poslušalcev, je kljub pazljivosti redakcije, da v enem dnevu ne bi objavljali preveč
prispevkov, včasih taka zgostitev oddaj v večernem času le ustvarjala občutek pre-
napolnjenosti. Določen pomislek k razporeditvi ustavnih razprav v radiu bi bil ume-
sten le v dokaj nizkem številu oddaj v nedeljah. Prav tako menimo, da bi bilo
umestno v šolske oddaje za višjo stopnjo uvrstiti vsaj nekaj prispevkov, ki bi na
poljuden, mladini razumljiv način tolmačili osnovna ustavna načela. To zlasti še za-
radi tega, ker je bil študij ustave v tem času uveden v vse višje razrede osnovnih
šol in tudi zato, ker to oddajo posluša precejšen krog starejših poslušalcev, zlasti
gospodinj, ker je ta oddaja, ki je na sporedu v dopoldanskem in zgodnjem popol-
danskem času, njim zelo primerna.
Struktura prispevkov o ustavi v radijskem programu
Podrobnejša razvrstitev posameznih prispevkov po problemih, ki so jih le-ti obrav-
navali, nam pokaže, da so bili v posameznih prispevkih v radijskem programu
obdelani skoro vsi problemi iz ustavnega gradiva. Prispevke smo razvrščali po
klasifikacijski shemi, ki je bila izdelana skupno za analizo vseh komunikacijskih
sredstev, in sicer najprej po vseh problemih, ki so bili vsebovani v posameznem pri-
spevku, in nato še po osrednjem problemu, na katerem je bil v prispevku poudarek.
Po prvi razvnstitvi prispevkov smo dobili naslednjo sliko:
V vseh prispevkih je bilo obravnavanih 277 problemov, od tega odpade na:
Od vseh problemov po klasifikacijski shemi je le 9 takih, ki jih v ustavni razpravi
v radiu niso obravnavali (in to predvsem obrobnejši, kot npr. lastnina družbenih
organizacij, razlastitev nepremičnin ob posebnih družbenih interesih, problemi po-
ložaja žensk, razmerje starši - otroci in obratno, javno tožilstvo itd.). Med važnejšimi
vprašanji, ki jih v radijski ustavni razpravi niso obravnavali, pa so naslednja vpra-
šanja: problem nerazvitih področij in vprašanja enotnosti ekonomskega, družbenega
in političnega sistema v Jugoslaviji ter pristojnosti federacije.
Kot je razvidno iz tebele, so se v ustavni razpravi v radiu daleč največkrat po-
javljali problemi naše družbenopolitične ureditve. Notranja struktura problemov, ki
smo jih vključili v grupo družbenoekonomske ureditve, kaže prav tako na dokaj
sorazmerno porazdelitev prispevkov na vsa področja, ki jih ta grupa obsega. Ustavna
razprava v radiu se ni omejila le na novosti v ustavi, temveč jo obravnavala vsa
bistvena vprašanja našega družbenoekonomskega razvoja. Največkrat so v radiu
903
obravnavali probleme, ki so vezani na statute delovnih organizacij. To je razumljivo,
ker je radio pretežni del svojega programa posvetil ilustraciji ustavnih načel s prak-
tičnim življenjem. Temu slede problemi nagrajevanja po delu, kamor smo vključili
tudi tiste prispevke, ki obravnavajo načela delitve po delu, zlasti razlike med umskim
in fizičnim delom, delitve dohodka med podjetjem in družbo itd. Dokaj obsežno
mesto zavzemajo prispevki, ki so obravnavali problem okrog razširitve pojma delovna
organizacija in samoupravljanje na zavode in organizacijo družbenih služb (pred-
vsem v kulturi), medtem ko so problemi privatne lastnine, združevanja v kmetijstvu,
vprašanja družbene lastnine in osvoboditve dela bili nekoliko manjkrat obravnavani.
V sklopu problemov, ki smo jih uvrstili pod skupno poglavje družbenopolitične skup-
nosti in ki v radijskem programu ob ustavi zavzemajo drugo mesto, so največkrat
bili na sporedu prispevki, ki so obravnavali problematiko občinskih statutov, sodelo-
vanja občanov v občinski samoupravi, krajevnih skupnostih in drugih oblikah komu-
nalne samouprave. Mnogo manj pa so bili obravnavani problemi sodelovanja med
občinami, vloga okrajev in zlasti republike. To sicer je pomanjkljivost, deloma pa
je razumljiva glede na to, da so v radijskem programu poskušali na čimbolj kon-
kretnih in poznanih problemih komunalne samouprave razložiti določena splošna
ustavna načela.
Po številu obravnavanih problemov sledi nato poglavje o pravicah in dolžnostih
državljanov, nato politični sistem, uvodna vprašanja, sodstvo in na zadnjem mestu
ix>glavje o enotnosti družbenega in političnega sistema v Jugoslaviji oziroma problemi
federacije, ki so bili v ustavni razpravi v radiu omenjeni le 5-krat.
Razvrstitev jprispevkov po osrednjem problemu oziroma po problemu, na katerem je
bil v prispevku poudarek, pokaže nekoliko spremenjeno sliko, čeprav se vrstni
red obravnavanih problemov tudi po tej razvrstitvi bistveno ne menja.
Po novi razvrstitvi prispevkov je težišče radijskih razprav osredotočeno na nekoliko
ožji krog vprašanj oziroma precej vprašanj, ki smo jih ob prikazu vseh problemov,
ki so bili obravnavani v posameznih prispevkih, sicer zasledili, je po novi razvrstitvi
izpadlo. Tako je npr. po taki razporeditvi prispevkov v celoti izpadlo 6. poglavje
o enotnosti ekonomskega, družbenega in političnega sistema v Jugoslaviji oziroma
problemi federacije. To ponovno potrjuje našo trditev, da je tem problemom v radijski
ustavni razpravi bilo posvečeno premalo pozornosti in da je bila razprava na terenu
v teh dokaj občutljivih praktičnih in teoretičnih vprašanjih premalo usmerjena in
tolmačena.
Tudi znotraj posameznih poglavij so po novi razvrstitvi prispevkov opazne določene
spremembe. Število problemov, ki niso bili samostojno obdelani v nobenem prispevku,
ampak le omenjeni ob kakem drugem osrednjem problemu, ki ga je obravnaval prispe-
vek, se je povečalo od 9 na 19 (oziroma na 26, če prištejemo k temu še celotno 6. po-
glavje). Med važnejšimi problemi, ki bi verjetno zaslužili večji poudarek v radijski
ustavni razpravi, a niso bili samostojno obdelani, naj navedemo le nekatere: problem
samoodločbe narodov; položaj, pravice in dolžnosti direktorja v delovni organizaciji;
zakonitost pri omejevanju ustavnih pravic človeka;, vezanost pravic in dolžnosti pri
opravljanju javnih funkcij; organizacija, pristojnost in odgovornost politično izvršil-
nih organov ter problemi zakonitosti v poslovanju teh organov.
Primerjava obravnavanih problemov v radijskem programu z vprašanji občanov:
Ce primerjamo obdelavo ustavnega gradiva v radiu z vprašanji, ki so jih na terenu
postavljali občani (po podatkih iz poročil delavskih in ljudskih univerz), vidimo, da
se struktura radijskih prispevkov po problemih v glavnem pokriva s strukturo vpra-
šanj, ki so jih občani najpogosteje postavljali na predavanjih.
Podrobnejša analiza pokaže določena nesorazmerja v notranji strukturi vprašanj
v posameznih poglavjih. Tako npr. v poglavju družbenoekonomska ureditev pri vpra-
šanjih občanov vidno izstopajo .vprašanja okoli privatne lastnine v kmetijstvu in
obrti, nadalje problemi socializacije vasi, pravice do dedovanja (kar se je predvsem
pojavljalo na vasi) ter problemi samoupravljanja, nagrajevanja po delu, pravice in
dolžnosti direktorja, problemi integracije (kar so postavljali poslušalci na predava-
njih v delovnih organizacijah). Menimo, da je bila orientacija radia, ki se je usmeril
predvsem na važnejša vprašanja v obravnavanju ustavnih načel, pravilna, razen že
omenjene vrzeli pri obravnavanju problemov v zvezi z enotnostjo jugoslovanskega
družbenega, gospodarskega in političnega sistema.
904
Prikaz prispevkov po zvrsteh, interpretaciji, dostopnosti in avtorjih
Zvrsti: Med prispevki v radijskem programu ob ustavi prevladujejo poročila (30 "Ai)
in članki (24,6 "/o). Pogosto so se novinarji posluževali tudi intervjujev, in to pred-
vsem v oddajah Ljudski parlament. Naše aktualnosti in delno v Radijskem dnevniku.
Komentarjev je bilo 16,4 "Ai, od tega polovico v Radijski univerzi. Kot je razvidno
iz podatkov raziskave, so se pri posredovanju ustavnega gradiva v radiu tako novi-
narji kot tudi zunanji sodelavci posluževali različnih novinarskih zvrsti, pri čemer
ima radio nedvomno določene prednosti pred časopisi.
Interpretacija: Pri tem se kažejo še večje raznolikosti. Zlasti je pohvaliti dejstvo, da
so se v radiu dosledno izogibali enostavnemu preformuliran j u ustavnega teksta, ter
vztrajali predvsem pri samostojnem obdelovanju posameznih problemov iz ustave.
V to skupino smo uvrstili skoro polovico (44 », u) vseh prispevkov. Slede ilustracije
ustavnega teksta s primeri iz prakse (27,4 "/u), nadalje prispevki, v katerih so bila
postavljena določena samostojna mnenja in kritike (22,9 "/»). Pozitivno je tudi to, da
so se prispevki z različno interpretacijo javljali v vseh oddajah, kar potrjuje enoten
koncept radia, ki so si ga zastavili člani redakcije v svojem delovnem načrtu (pestrost,
ilustrativnost in izogibanje pravniškega tolmačenja posameznih členov).
Avtorji: Med avtorji so na prvem mestu novinarji, predvsem člani redakcije, ki so
nosili glavno breme ne le pri organiziranju prispevkov, ampak so večino le-teh
tudi napisali. Novinarji so več ali manj v celoti napisali 86 prisE>evkov (sem smo
šteli tudi prispevke, kjer je v intervjuju mimo novinarja sodeloval tudi en ali več
zunanjih sodelavcev).
Družbenopolitični delavci so bili udeleženi pri 34 oddajah. Pri posameznih oddajah
je sodelovalo tudi po več družbenih delavcev oziroma občanov. Sodelovanje le-teh
je bilo precej enakomerno pri vseh oddajah, največ pa so sodlovali v oddaji Ljudski
parlament in Aktualnosti. Strokovnjaki so napisali 14 prispevkov, ki so bili veči-
noma uvrščeni v Radijsko univerzo. Med sodelavci strokovnjaki so prevladovali prav-
niki, pogrešali pa smo zlasti ekonomiste in tehnično inteligenco. Občani so sodelovali
v 7 oddajah in to le v intervjujih z novinarji, medtem ko samostojnih prispevkov
občanov radio ni objavljal.
Dostopnost: Po razumljivosti prispevkov je bilo le 8 takih, ki smo jih uvrstili med
težje razumljive oziroma med take, ki so bili razumljivi le določenemu krogu po-
slušalcev (4 taki prispevki so bili objavljeni v radijski univerzi, ki je že po svojem
konceptu usmerjena na določen krog zahtevnejših poslušalcev).
Kratka ocena posameznih oddaj:
Po težini in kvaliteti prispevkov v posameznih oddajah bi omenili predvsem tiste,
ki so bile po našem mnenju najbolj kvalitetne. Največ kvalitetnih in tehtnih pri-
spevkov je bilo objavljenih v Radijski univerzi. Ta se je odlikovala tako po vsebini
prispevkov, načinu obdelave problemov in kvalitetnih avtorjih.
Zelo zanimiva in kvalitetna v pestrih prispevkih tako po vsebini kot obdelavi je
bila oddaja Ljudski parlament, ki je začela z objavljanjem prispevkov o komunalni
samoupravi že mnogo pred izidom osnutka ustave. Pohvaliti je treba zlasti prizade-
vanje redakcije te oddaje, ki je ob skrbno izbranih aktualnih problemih uspela raz-
viti široke polemike in razprave z družbenopolitičnimi delavci in občani. Le-ti so
z različnimi mnenji in predlogi prispevali k temu. da so se prav v tej oddaji izobli-
kovala mnoga napredna stališča, našle številne dobre rešitve in predlogi za razvoj
komunalne samouprave ter tako mnogo prispevali k oblikovanju občinskih statutov.
Tudi oddaja Iz kolektivov za kolektive je po svoji vsebini, načinu obravnavanja pro-
blemov (polemična izmenjava mnenj in stališč) bila vzgojna in mobilizacijska ter
je lahko mnogo prispevala k izdelavi statutov v gospodarskih organizacijah. H kva-
liteti te oddaje so prispevali tudi sodelavci iz gospodarskih organizacij, ki so svoje
izkušnje, ob kritični presoji in medsebojni izmenjavi mnenj, posredovali širšemu
krogu poslušalcev.
Omeniti je treba tudi tri oddaje Kulturne kronike, v katerih so obravnavali predvsem
aktualne probleme uveljavljanja samoupravljanja v kulturnih ustanovah in mestu
kulture v naši socialistični družbi.
905
Zaključki
1.	Osnovni zaključek ob analizi radijskega programa v ustavni kampanji je nesporno
ta. da verjetno doslej ni bilo nobene politične akcije, kateri bi posvetili toliko po-
zornosti in vložili vanjo toliko truda kot prav pri slednji. Pri tem ne mislimo le na
kvaliteto objavljenih prispevkov v radiu (ker le-ta ne more biti vedno merilo), temveč
predvsem na tehtnost in poglobljenost posameznih prispevkov, ki so jih v tem času
posvetili teoretičnemu pojasnjevanju našega družbenopolitičnega razvoja ter ilustri-
ranju naše vsakodnevne prakse z ustavnimi načeli.
V	radijskem programu so v 109 problemskih prispevkih v glavnem obravnavali vse
najvažnejše probleme iz predosnutka ustave — ne-le o novostih, ampak predvsem
vsa tista pomembna načela, ki jih prinaša nova ustava. Zlasti pozitivno je treba
oceniti usmerjenost redakcije, da je večji del ustavne razprave namenila obravna-
vanju konkretnih problemov v luči ustave, kar je bila tudi osnovna naloga celotne
ustavne razprave.
V	radijskem programu se ustavna razprava ni začela šele z objavo predosnutka,
ampak že prod tem zasledimo v oddaji Ljudski parlament in Iz kolektivov za kolek-
tive posamezne prispevke, ki so načenjali prav tista vprašanja, ki jih je prinesla nova
ustava. Z objavo predosnutka pa so posebno še te oddaje dobile nov impulz.
2.	Čeprav samo podatki o odmevu radia na informiranost prebivalcev o ustavi, ki
nam jo je dala anketa v Savskem naselju, ne morejo biti edino merilo, naj jih ob
zaključku vendarle navedemo. Po podatkih iz te ankete se je preko radia bolje ali
slabše seznanilo z ustavo 48 "/o anketirancev (vključno s tistimi, ki so mimo radia
navedli še druge vire). Menimo, da je to velik uspeh radia, čeprav je treba računati
s tem, da radijski program ne more nikoli doseči takega izobraževalnega uspeha
kot časopisi ter drugo pisano gradivo in da se zato zahtevnejši poslušalec mora
poslužiti tudi drugih virov informacij. Velik uspeh pa je radio dosegel že s tem, da
jih je na te vire napotil.
3.	V ustavni razpravi pa ne smemo prezreti tudi tega, da poglobljeno razpravljanje
o ustavi ni vzbudilo le večjega zanimanja za nekatere teoretične in praktične pro-
bleme našega družbenega razvoja, temveč je pozitivno vplivalo tudi na delo redakcije
in usposabljanje novinarjev. Le-ti so temeljitje študirali teoretične osnove našega
družbenega razvoja ter poskušali s teh osnov kritično obravnavati praktične probleme
našega gospodarskega, političnega in družbenega življenja. Bogate izkušnje, ki so jih
pridobili v tej akciji, predv.sem pa mnoga vprašanja, ki so jih ob ustavi postavljali
občani, bo ob potrebni analizi in sistematični obdelavi redakcijam lahko tudi v
bodoče orientacija, katere probleme in kako naj jih obravnavajo v radijskem pro-
gramu. Z zaključkom ustavne kampanjo ni končano tudi razpravljanje o vseh tistih
vprašanjih, ki jih odpira ustava in ki jih bo treba precizirati v samoupravnih aktih
delovnih organizacij in v statutih občin. Zato bi kazalo v nadaljnjem programu
notranje političnih oddaj upoštevati navedene pomanjkljivosti ustavne razprave in
nadoknaditi to, kar je bilo zamujeno.
4.	Naj opozorimo še na problem, ki se ni pojavil prvič ob ustavni razpravi, čeprav
je bil morda sedaj bolj opazen, t. j. premajhno sodelovanje družbenopolitičnih delav-
cev in strokovnjakov (ekonomistov, kulturnih delavcev, tehnične inteligence) pri
obravnavanju družbenopolitičnih in strokovnih problemov. Ne moremo tudi mimo
dejstva, da je v ustavni razpravi aktivno sodeloval le ožji krog radijskih novinarjev
in dopisnikov in da'so zaradi pasivnosti drugih določeni problemi ostali manj ob-
delani.
5.	Ob koncu naj povemo še to, da analiza ni popolna, ker nismo vključili vanjo
tudi tistih prispevkov, ki posredno obravnavajo določene družbenoekonomske in
politične probleme, ki bi jih po vsebini prav tako lahko uvrstili med ustavne pri-
spevke. Ob tem bi zastavili vprašanje, ki bi ga kazalo upoštevati pri bodočih takih
političnih akcijah. Ali je smotrneje obravnavati probleme tako, da stalno in nepo-
sredno opozarjaš nanje ali pa jih obravnavaš ob vsakodnevnih konkretnih pojavih
in skoznje kažeš nanje? Menimo da je ustavna razprava v i-adiu uspela prav zato,
ker so jo tesno povezovali z vsakodnevnim gospodarskim, političnim in družbenim
življenjem ter neposredno prakso samoupravljanja.
906
»Ljubljanski dnevnik« v ustavni razpravi
Vera Vošnjak
Ljubljanski dnevnik je glasilo SZDL ljubljanskega okraja. S tem je do neke mere
pogojena njegova dejavnost. Poleg te funkcije pa je značaj lista določen tudi z delit-
vijo dela med listi, ki izhajajo v Ljubljani. Prvotno je bilo zamišljeno, da naj bi
Ljubljanski dnevnik časovno dopolnjeval »Delo« z informacijami, ki prispejo po
njegovem izidu. Ker pa istočasno kupuje oba lista izredno majhno število ljudi, se
je Ljubljanski dnevnik usmeril na kratko informiranje o vseh dogodkih doma in
v svetu preko celega dne. Tako si je izoblikoval nov značaj lista, ki zadovoljuje
potrebe tistih bralcev, ki nimajo časa ali niso navajeni brati obširnejših prispevkov.
Tudi struktura bralcev je narekovala način oblikovanja Ljubljanskega dnevnika.
Od naklade 3Ü 000 izvodov se proda v Ljubljani 15 000 izvodov, 15 000 pa izven
Ljubljane. Delavci in upokojenci predstavljajo GO "/o naročnikov.
Delovni načrt uredništva
Uredništvo si je izdelalo program, da bi ustavno razpravo izvajalo predvsem v dveh
smereh. Prvič, popularizacija nekaterih ustavnih načel, in drugič, zasledovanje poteka
razprave na terenu, kako na terenu sprejemajo razpravo in kakšne so želje občanov
v zvezi s konkretizacijo ustavnih načel na njihovem področju. Uredništvo je menilo,
da mora probleme iz vsakodnevne prakse obravnavati v okviru ustavnih načel. To
je problem zaposlovanja in možnosti odpiranja novih delovnih mest, probleme delitve
dohodka, uveljavljanje in poglabljanje samoupravljanja, odnosi komuna-podjetje,
statuti komun in podjetij in podobno.
Izpolnjevanje tega načrta pa je bilo precej težje od zastavljenega programa. Ured-
ništvo sestavlja 21 novinarjev, od tega je le 13 novinarjev, ki pišejo. Ostali oprav-
ljajo razna uredniška dela. Razen nekaj novinarjev so vsi mlajši, ki so pred 3 ali 4
leti končali fakulteto ali pa še ne, in je njihovo znanje na družbenopolitičnem
področju pomanjkljivo. Zato bo potrebno še mnogo prizadevanj, da se bodo obliko-
vali v sposobne družbenoplitične delavce na novinarskem področju. To dejstvo je
bilo potrebno upoštevati pri analizi ustavne razprave, ker je kvaliteta lista oziroma
kvaliteta prispevkov odvisna od novinarjev.
Izdajateljski svet Ljubljanskega dnevnika je razmišljal o tem, kako naj list spremlja
razpravo o ustavi, in nakazal uredništvu, naj pri svojem pisanju da poudarek pred-
vsem na občana in njegove aktivnosti, naj torej dobi občan v listu odgovore na tista
vprašanja, ki ga zanimajo pri njegovem neposrednem udejstvovanju, poleg tega pa
naj list posveti posebno pozornost statutom komun in podjetij.
Okrajni odbor SZDL Ljubljana in drugi družbeni činitelji v okraju, kot so okrajna
ustavna tribuna, okrajni in občinski ljudski odbori, občinski odbori SZDL, zbornice
in drugi, niso obveščali Ljubljanskega dnevnika o ustavnih razpravah, ki so jih imeli.
Posamezni primeri kažejo, da nekateri družbeni činitelji niso imeli posebnega inte-
resa, da bi njihova aktivnost v ustavni razpravi našla širšo družbeno afirmacijo.
Sodelovanja družbenopolitičnih delavcev v ustavni razpravi v Ljubljanskem dnev-
niku, razen nekaj izjem, ni bilo.
Uredništvo je dobilo od bralcev večje število pisem, v katerih so spraševali, kako
naj si tolmačijo razna ustavna določila. Vsebina teh vprašanj je zadevala predvsem
907
zasebne lastniške odnose: vprašanje dedovanja, prodaje zemljišč in hiš, maksimum
in minimum zemlje, zasebne obrti in podobno. Uredništvo namenoma ni objavljalo
teh vprašanj in odgovorov, da ne bi list s tem dajal v ustavni razpravi prevelikega
poudarka na zasebnolastniške odnose. Uredništvo je ugotovilo, da so občani razna
vprašanja splošnega značaja raje postavljali na najrazličnejših sestankih, da pa so
Dnevniku pošiljali predvsem tista vprašanja, ki jih na teh sestankih niso- hoteli
postavljati, ker so zadevala njihov zasebnolastninski interes. Vsi, ki so poslali
vprašanja, pa so dobili pismeni odgovor pravnega referenta Ljubljanskega dnevnika.
Rezultati raziskave
Celotno gradivo o ustavni razpravi je bilo razdeljeno v dve skupini. V prvo skupino
so uvrščeni prispevki, ki obravnavajo posamezne probleme v zvezi z ustavnimi načeli.
To so problemski prispevki in vesti z navedbo problemov, o katerih so razpravljali
na raznih sestankih občanov, sejah družbenopolitičnih forumov, predstavniških
organih, delovnih kolektivih itd. Drugo skupino pa predstavljajo informacije o
poteku ustavne razprave, kje in kdaj so bili razgovori o ustavi in kdo se je teh
razgovorov in predavanj udeležil.
Analiza zajema obdobje od 20. novembra do 31. decembra 1962. V tem času je bilo
objavljenih 47 problemskih prispevkov in vesti z navedbo problemov, v skupnem
število 7410 vrstic in 83 informacij, v skupnem številu 3980 vrstic. Skupno je bilo
torej objavljeno 130 prispevkov zli 390 vrsticami ali en in pol prispevka s 130 vrsti-
cami na številko.
Pregled problemskih prispevkov in vesti z navedbo problemov nam kaže, da je
bilo od skupnega števila 47 prispevkov 27 problemskih in 20 vesti z navedbo prob-
lemov. Ce ocenjujemo, kako so bili prispevki razporejeni po posameznih tednih,
ugotovimo, da so se prvi in drugi teden pojavljali samo problemski prispevki in da
se šele tretji, teden pojavi prva vest z navedbo problemov. To je razumljivo, ker so
se vesti z navedbo problemov pričele pojavljati kot rezultat razpravljanja na terenu.
Istočasno nam pregled pokaže, da je bilo v prvem tednu največ informacij o poteku
ustavne razprave. To so bile predvsem informacije, kako se po posameznih občinah
in drugje pripravljajo na razpravljanje o ustavi. Polovica informacij se je nanašala
na federacijo, četrtina pa na občine. To odgovarja dejanskemu stanju v Ljubljanskem
okraju, kar je razvidno iz ugotovitev okrajne ustavne tribune.
Zaporednost objavljanja ustavnega gradiva kaže, da je bilo največ problemskih pri-
spevkov in vesti z navedbo problemov objavljenih v prvem, osmem in šestem tednu.
Ce primerjamo ta pregled z dogajanji v tem obdobju, lahko ugotovimo, da se je
število ijrispevkov gibalo vzporedno z raznimi pomembnejšimi dogajanji v ustavni
razpravi. Tako je bilo v osmem tednu zvezno posvetovanje pravnikov, v šestem
tednu je bilo zasedanje stalne konference mest, in so bila v tisku, obravnavana že
predhodno razna stališča, ki se naj na konferenci vskladijo in izoblikujejo.
Ce ocenjujemo- posamezne tedne po številu objavljenih vrstic, ugotovimo, da je
bilo v prvem tednu objavljeno neprimerno več gradiva, kot v ostalih tednih. V prvem
tednu je bilo objavljeno 2860 vrstic in to zgolj problemskih prispevkov, kar pred-
stavlja več kot ''з vseh problemskih prispevkov v celotnem obdobju, ki ga analiza
zajema. Tako velikemu številu vrstic v prvem tednu je prispevala predvsem obširna,
poljudna obdelava Kardeljevega tolmačenja ustave. Čeprav je razmerje med številom
problemskih prispevkov, in število vesti z navedbo problemov 27 : 20 ali 57,4 ",'o : 42,6 "/o,
se to razmerje pri pregledu števila vrstic izpremeni in znašajo problemski prispevki
5440 vrstic, vesti z navedbo problemov pa samo 1970 vrs.ic, ali 73,5 "/o : 26,5 "'o.
V celotnem gradivu je bilo obravnavano, tako v samostojni obravnavi kot samo
opozorjeno, skupno 133 problemov. Po grupah problemov je bil dan največji poudarek
družbenoekonomski ureditvi in družbenopolitičnim skupnostim (39 problemov), poli-
tičnemu sistemu (27 problemov), pravicam in dolžnostim občanov (12 problemov),
uvodnim vprašanjem (10 problemov) in enotnosti ekonomskega, družbenega in poli-
tičnega sistema (6 problemov). Iz področja sodstva ter varstva ustavnih in zako-
nitih pravic ni bil objavljen noben problem. Ce te iste elemente primerjamo po
količini objavljenih vrstic, pridemo do drugačnega razmerja. Po številu vrstic zavze-
majo prvo mesto problemi iz uvodnih vprašanj ustave (2650 vrstic), družbenopolitičnih
skupnosti (1820 vrstic), družbenoekonomske ureditve (1330 vrstic). Razlika nastaja
zaradi tega, ker so bila tolmačenja uvodnih vprašanj najobširnejša, čeprav število
jirispevkov iz tega področja ni bilo največje.
908
Okrajni odbor SZDL je v tem času vodil pregled vseh problemskih vprašanj, ki
so se pojavljala v razpravi na terenu. Vprašanja so se zbirala tedensko na osnovi
poročil predavateljev delavskih univerz, občinskih odborov SZDL, sindikatov, mla-
dinskih organizacij in drugih društev. Zbranih je bilo 817 problemskih vprašanj, ki
■ so jih sproti klasificirali po določenih skupinah. Ce primerjamo število objavljenih
problemov v Ljubljanskem dnevniku (133) s številom postavljenih problemskih
vprašai^j na terenu (817), lahko ugotovimo, da Ljubljanski dnevnik ni v dovoljni
meri sledil ustavni razpravi na terenu in skušal odgovarjati na zastavljena vprašanja.
Informacij v zvezi s potekom ustavne razprave je bilo objavljenih v obdobju, ki ga
zajema naša analiza, skupno 83 s 3980 vrsticami. Največ informacij je bilo v prvem
tednu (12), sledijo sedmi teden (11), tretji teden (10) in nato od 9 do O v štirinajstem
tednu. Tak razpored informacij nam do neke mere kaže, kako se je razvijala ustavna
razprava, čeprav nam jasne slike ne more dati, ker je bilo neprimerno več sestankov
in predavanj v zvezi s predosnutkom ustave, kot jih je tisk zabeležil. Največje število
informacij v prvem tednu lahko pojasnimo s težnjami po mobilizacijski težnji po
vlogi tiska, ki je skupno z drugimi družbenimi činitelji populariziral priprave za
ustavno razpravo. Prevladovale so le kratke informacije do 40 vrstic, ki pa v bistvu
niso mogle povedati ničesar drugega kot, kdaj in kje so bili razgovori o ustavi
in kdo se je razgovora udeležil.
Zaključki
Na osnovi dosedanjega pregleda lahko ugotovimo, da je Ljubljanski dnevnik, upo-
števajoč njegovo specifičnost, odigral določeno vlogo pri razvijanju in poglabljanju
ustavne razprave. To lahko ugotovimo tako iz skupnega števila prispevkov (130 pri-
spevkov z 11 390 vrsticami ali povprečno 1,5 prispevka s 130 vrsticami na dnevno
izdajo), kot iz pomembnosti posameznih prispevkov. Ce bi list izpolnil program, bi
bili rezultati tako po številu objavljenih prispevkov kot po kvaliteti neprimerno
večji. Iz do sedaj obdelanega gradiva je razvidno, da se je v razpravi na terenu
pojavilo neprimerno večje število vprašanj, kot jih je Ljubljanski dnevnik obrav-
naval. Vseh vprašanj res ni bilo mogoče obdelati, vendar bi jih Ljubljanski dnevnik
lahko obravnaval večje število. Posebno velja to za vprašanja iz družbenoekonomske
ureditve in političnega sistema ter s področja družbenopolitične skupnosti, ker obstaja
prav na področju Ljubljane več nerešenih problemov, kot vloga okraja, mestnega
sveta, enotnost določenih dejavnosti na območju Ljubljane, formiranje materialnih
sredstev za te dejavnosti, vloga krajevnih skupnosti itd.
Slabosti, ki so ovirale večjo vlogo pri pisanju o ustavni razpravi, so predvsem
naslednje: uredništvo se ni organizacijsko dovolj pripravilo na obravnavanje ustavnih
načel in za spremljanje ustavne razprave na terenu. Čeprav je ustavna razprava
pomenila v tem obdobju osrednjo in izredno politično aktivnost najširšega števila
občanov* uredništvo ni določilo posebnega novinarja, ki bi skrbel za pisanje o
ustavni razpravi, ampak je vsakdo poleg svojega dela od časa do časa dajal prispevke
o ustavnih problemih. Tako ni bilo organizatorja v samem uredništvu, ki bi
dnevno skrbel za dotok ustavnega gradiva in za vsebino, ki bi odgovarjala potrebam
terena. Temeljitejšo analizo o pisanju o ustavni razpravi je naredilo šele ob zaključku
razprave, na svojih tedenskih sejah pa so o teh problemih razpravljali v sklopu
vseh drugih problemov.
Ustanovitelj — okrajni odbor SZDL Ljubljana ni v dovoljni meri upošteval vloge svo-
jega glasila pri usmerjanju ustavne razprave na terenu in mu zato ni posvečal dovolj
pozornosti. Predvsem bi morala okrajna ustavna tribuna nuditi več pomoči listu in
večkrat ugotavljati, v kakšni meri glasilo SZDL ljubljanskega okraja sodeluje v
ustavni razpravi. Tudi uredništvo s svoje strani ni storilo dovolj, da bi bili vzpo-
stavljeni tesnejši stiki s tistimi političnimi forumi, ki so redno ocenjevali in usmer-
jali potek ustavne razprave v okraju.
V začetku ustavne razprave so svoj program dosledneje izvajali, kasneje pa so ga
vse bolj opuščali. Zanemarili so vsebinsko obravnavanje posameznih problemov,
prav tako pa niso razvili vseh zvrsti, ki bi najbolj poljudno in na najbolj zanimiv
način obravnavale ustavna načela. Niso se posluževali tistih oblik pisanja, ki so za
Ljubljanski dnevnik najbolj karakteristične. Čeprav se list pogosto poslužuje inter-
vjuja kot najprimernejše oblike podajanja snovi zìi tak bralski krog, kot ga ima
Ljubljanski dnevnik, pa ga je za pojasnjevanje uporabil le štirikrat, medtem ko
909
reportažo samo enkrat. Na Dnevnikovi tretji strani, ki je znana kot problemska
stran, so premalo obravnavali ustavna vprašanja. Lahko bi jo izkoristili za po-
membnejše problemske prispevke o ustavi.
V	prvem obdobju po sprejemu osnutka ustave so nekoliko pretiravali v objavljanju
izvlečkov iz ekspozeja in razprave v zvezni skupščini, nato pa prehitro prenehali
objavljati problemske prispevke, bodisi samostojno bodisi v zvezi z informacijami
o ustavni razpravi na terenu. Delež problemskih prispevkov v tem obdobju nikakor
ne zadovoljuje, zlasti, ker je večjna teh precej ozko informativnih.
V	informacijah so objavljali — ne le potek razprave na terenu — ampak tudi važ-
nejša poročila o delu ustavnih komisij. Vse informacije so bile zelo kratke, saj so
obsegale v glavnem od 30 do 50 vrstic in navajale le skope podatke o tem, kje in
kdaj je bila razprava in kdo je razpravo vodil. V njih ni podatkov o problemih in
vprašanjih, razen redkih izjem, ki so jih poslušalci postavljali.
Pri obravnavanju ustavne problematike je sodelovalo le 9 družbenopolitičnih de-
lavcev. Lahko bi pritegnili k sodelovanju razne občinske predstavnike in bi s tem
lahko nudili veliko pomoči pri obravnavanju občinske problematike. Dopisniki Ljub-
ljanskega dnevnika niso bili dovolj usposobljeni, da bi enakomerno sledili ustavni
razpravi na terenu. Njihovi prispevki niso odgovarjali željam uredništva in bralcem.
Bili so suhoparni, pogosto pa so dajali večji poudarek na obliko razpravljanja, kot
pa na probleme, ki so se v razpravi pojavljali. Dopisniška mreža Ljubljanskega dnev-
nika ni pokrivala celotnega področja in iz nekaterih občin sploh ni bilo poročil o
poteku ustavne razprave. Ta neenakomernost poročil po občinah je ustvarjala nepo-
polno sliko o ustavni aktivnosti na terenu.
avno mnenje ob osnutku ustave SFRJ
Jože Gosnar — Boris Mužič
Uvod
Na političnem prizorišču Jugoslavije se je še enkrat v svoji polni ustvarjalni moči
pojavilo dinamično mnenje proizvajalcev in občanov — javno mnenje. Neposredno
pred nami se je razvijal in razraščal izredno zanimiv pojav, ki je postal predmet
raziskovalnih naporov posebne skupine slušateljev visoke šole za politične vede
v Ljubljani. V tem trenutku so delovni ljudje že pred novimi političnimi dogodki:
pred izbiranjem odborniških in poslanskih kandidatov ter volitvami, istočasno ali
nekoliko kasneje bodo razpravljali in sprejemali občinske statute in statute delovnih
organizacij. Skratka, nenehno se vrstijo in tečejo dogodki, ki so s svojo vsebino in
licem obrnjeni k delovnim ljudem, da bi dobili njihovo mnenje. Bujna dinamika nas
opozarja, da ne gre več za konkretne posameznosti v politični sferi, za obujanje
zgodovinsko presežnih i^litičnih kampanj, da gre za mnogo več, za trajen in aktiven
ter ustvarjalen in kritičen odnos delovnih ljudi do dogodkov v njihovem okolju, za
razvijanje javnega mnenja kot nenadomestljive oblike socialistične zavesti, za nje-
govo trajnost, za njegovo polno ustvarjalno vsebino.
Rezultati raziskave potrjujejo in odkrivajo bogastvo kritične ustvarjalne misli
našega delovnega človeka, povedo pa še mnogo več, odkrivajo nam, da so neposredni
proizvajalci in občani kvalificirano sodelovali in sproščeno izražali svoja izkustva,
znanje in vizije glede na splošna družbena vprašanja našega razvoja, da so rezultate
svojega razmišljanja posredovali drugim preko odprte in sproščene razprave, ne
da bi si katerikoli organ lastil pravico, da zavre tokove javnega izpričevanja osebnih
in kolektivnih stališč v imenu nekih višjih interesov. Znana je stara resnica, da
vsaka misel imanentno nosi v sebi težnjo, da bi bila osvojena, da bi bila ostvarjena,
da bi postala zakon. Znani pa so že tudi rezultati dela ustavnih komisij in skupščin,
ki so sprejele veliko število spreminjevalnih predlogov in mnenj. Javno mnenje
s tem ni le dobilo svojo enkratno potrditev, temveč se je s tem trajno vgradilo
v socialistično politično strukturo naše družbe.
910
Ugotovitve raziskave pa nam pokažejo še drugo stran. Čeprav se je razprava dotak-
nila skoraj vseh pomembnih in najpomembnejših problemov, nam njen celotni potek
kaže ne le obseg njene vsebine, temveč tudi njene praznine. To pomeni, da nam
ustavna razprava ni le pokazala stopnje indetifikacije proizvajalca z delovno orga-
nizacijo in stopnjo identifikacije občana s komuno, temveč nam je razkrila, v katere
bistvene probleme občan in proizvajalec nista posegala in o njih nista povedala
svojega mnenja. Omenjeni pojav bomo poskušali kasneje obrazložiti. Povejmo le,
da za socialistične odnose ni le pomembno, da imajo delovni ljudje stališča do vseh
družbenih vprašanj, ali da ta stališča intimno nosijo v sebi, temveč je najpomemb-
nejše to, da jih sporočajo v odprtih razpravah. Raziskovalci tega problema vidijo
vzrok za ta pojav v tem, da je zanemarjen, da je premalo uresničen ali da ni dejaven
integralni činitelj samoupravljanja, obveščanje. Del javnosti, bodisi kolektivi ali
občani niso dovolj objektivno, niti zadostno obveščeni o dogodkih v svojem okolju.
Mnenje pa je lahko dinamično in javno mnenje lahko nekaj pomeni samo tedaj,
če je njegova vsebina zasnovana na stvarnih dejstvih, na podatkih, sicer delovni
človek ne more uspešno spajati svojega mišljenja in svojih razmišljanj s stvarnostjo.
Javno mnenje pogosto naleti na trdovratnega nosilca birokratsko-tehnokratskih
teženj, na posameznike, ki sedijo na upravnih mestih ekonomskega in tehničnega
aparata v delovnih organizacijah ali občinah, ki imajo zelo visoko mnenje o sebi in
nizko mnenje o javnosti. Le-ti prav zato ne vključujejo javnosti k obravnavi vitalnih
problemov, nasprotno, poskušajo jo vrniti nazaj na že presežene pozicije, za katere
želimo in hočemo, da bi nepovratno utonile v zgodovini.
Javno mnenje prodira, v vsa področja družbenih aktivnosti, posebno še v okvirih
družbenega samoupravljanja. Lahko govorimo o globinskih, kakovostnih premikih,
o bistvenem spreminjanju smeri javnega mnenja, ki vsebolj postaja aktivni činitelj
samoupravljanja v gospodarstvu, družbenih službah, komunalni samoupravi in v
državni upravi. Z vgrajevanjem v politično strukturo naše družbe postaja javno
mnenje del političnega mehanizma, ki odloča. S tem ko nova ustava zagotavlja pro-
izvajalcu in občanu neodtujljivo pravico do samoupravljanja, se odpirajo novi vidiki
za razvoj javnega mnenja. Pri tej presoji seveda ne smemo zanemariti politično
bistvo teh sprememb, kateremu dajejo svojsko obeležje ostali činitelji prehodnega
obdobja. Neglede na zgodovinsko perspektivo takšnega družbenega pojava, kot je
politika, in na globalno filozofsko opredelitev tega pojma, politika, kot družbeni
fenomen obstaja tudi v pogojih samoupravljanja in procesu deetatizacije družbe.
V teh pogojih politična aktivnost proizvajalcev in občanov ne slabi, kajti omenjeni
procesi še ne rešujejo in ne brišejo z obličja stvarnosti problemov, ki imajo politični
pomen (vsklajevanje individualnih in skupnih interesov, urejanje odnosov med pro-
izvajalnimi skupnostmi, med političnimi skupnostmi ali med družbenimi grupami
itn.), ki se rešujejo s političnimi sredstvi.
Rezultati raziskave
Vsa velika znanstvena prizadevanja so imanentno nosila v sebi, iskala in raziskovala
človeka. Sodobna meščanska znanost izhaja od posameznika in raziskovanja njegove
zavesti, pri čemer je v prvi plan vneseno proučevanje psihološke prilagodljivosti in
adaptacije človeka na dano okolje. Temu nasproti poudarja Marx proučevanje
aktivne, dejavnostne strani posameznika v njegovem in po njem spreminjajočem
se okolju. Naša nova ustava leži na principialni postavki, da se čim popolneje ostvari
tak položaj človeka v sistemu samoupravljanja, kakor tudi njegov materialni, druž-
benopolitični in kulturni interes. Takšno je bilo tudi idejno izhodišče naše raziskave,
tedaj ne človek na sploh, temveč delovni človek v socialističnih odnosih proizvodnje
družbenega samoupravljanja. Namen naše analize je bil tedaj v tem, da proučimo
javno mnenje ob osnutku ustave SFRJ z vidika, kako mislim v osnutku ustrezajo
tiste misli delovnih ljudi, ki jih je ustavno gradivo evociralo, pri čemer smo posebno
pozornost posvetili vprašanju, kako so bile izrečene misli povezane z odnosi, ki vla-
dajo v stvarnosti. Cilj proučevanja je bil tudi v tem, da se ugotovi obseg, kakovost
m globina kritičnoustvarjalnega odnosa in sodelovanja občanov in proizvajalcev
pri oblikovanju ustavnih načel.
Javna razprava je bila snemana v 16 občinah na 449 sestankih in je zajela 2387
vprašanj, in to v 122 delovnih organizacijah, kjer je bilo postavljenih ISfiO vprašanj,
in v teritorialnih organizacijah, kjer je bilo postavljenih na 192 sestankih 1027 vpra-
šanj. Glede na to, da je osnutek ustave zajemal vsa poglavitna vprašanja našega
911
ekonomskega, političnega in kulturnega življenja, smo z analizo zastavljenih vpra-
šanj dokaj kompleksno zajeli naše javno mnenje, in to ob bistvenih problemih na-
šega družbenega življenja. Širina in vsebinska kakovost nam izpričujeta, da razprava
ni bila, niti ni mogla biti le plod velikih in dozorelih predpriprav političnega vodstva
in aktiva (čeprav je bilo to nujno), temveč je v prvi vrsti realen odsev demokratične
razčlenitve naše družbe, zanesljivo potrdilo tega, da naši proizvajalci in občani skr-
bijo sami za delovne pogoje, sami delijo dohodek, sami določajo merila osebnemu
dohodku, skratka delajo in odločajo vsak dan v stvarnosti, ki je pretkana z zaple-
tenimi protislovji in pogosto tudi z ostro borbo mnenj.
K analizi javnega mnenja ob osnutku ustave SFRJ smo pristopili s 70 vnaprej po-
stavljenimi kategorijami, katere smo kasneje združili v 8 večjih tematskih področij
(agregate), ki so udeleženi v skupni razpravi takole:
V središču množične razprave so bila tedaj vprašanja s področja družbenoeko-
nomske ureditve, predvsem tisti del vprašanj, ki se nanaša na socialistične eko-
nomske odnose v delovnih organizacijah in na odnose, ki vladajo v sferah zasebno-
posestniške lastnine v kmetijstvu in obrti. Distribucija razprave po delovnih in teri-
torialnih organizacijah se nam v globalu prikazuje v razmerju 53 : 47. Ne pokažejo
pa se nam pomembne razlike med disperzijo vprašanj, ki zadevajo posamezno tema-
tiko, niti med interagregatskimi odnosi. Zato smo primerjali, v kolikšnem razmerju
se ustavna' razprava pojavlja po razvitosti občin. V globalu se je javna razprava med
nerazvitimi, srednjerazvitimi in razvitimi občinami pojavila v razmerju 30,5 : 38,5 :
:31. Relativna razmerja nam tudi tokrat v svojem globalu niso pokazala pomembnih
razlik. Se več, razlike se nam po tem modelu ne pokažejo niti takrat, če raziskujemo
ustavno razpravo po posameznih agregatih, nasprotno, pokaže se nam zelo izenačen
interes delovnih ljudi, ne glede na razvitost občin. Na osnovi tega smemo domnevati,
da so se v nerazvitih občinah različna ustavna vprašanja javljala z isto intenziteto
kot v razvitih občinah, kar pomeni, da se različni aspekti našega družbenega živ-
ljenja v zavesti naših občanov in proizvajalcev javljajo z isto intenzivnostjo. V
nadaljevanju tega sestavka želimo predvsem projicirati tisti del javne ustavne raz-
prave, ki se je nanašal na probleme družbenoekonomskih odnosov in ki je zavzel
sorazmerno največ časa.
Ustavno razpravo, ki je zadevala kategorije socialistične ekonomske strukture, smo
proučevali z vidika razvoja družbene zavesti na nivoju delovne organizacije in z
vidika razvoja družbene zavesti na nivoju širše družbene skupnosti. Omenjeni del
razprave je bil vedno bolj intenziven v delovnih organizacijah kot teritorialnih
(razmerje 61 :39) in dosti bolj v razvitih kot pa v srednjerazvitih in nerazvitih obči-
nah (razmerje — 46 :31 :23). Nastopajoča razlika potrjuje tezo, da so materialni
okviri, dana stopnja v razvoju proizvodnih sil važen predpogoj, če ne celo odločilen,
za širino in stopnjo razvoja socialističnih družbenih odnosov. — Tu je vzrok, da v
različnih krajih naše dežele, v načelno istih institucionalnih okvirih, vsebina delav-
skega samoupravljanja ni popolnoma enaka (K. Gligorov). — Najpogosteje se je v
tem delu razprave pojavljal razgovor, ki se je nanašal na delo kot osnovo in merilo
za položaj človeka v družbi. Veliko število diskutantov je posegalo v problematiko
načela delitve, v konkretizacijo vprašanj notranje delitve in podobno. Vprašanja:
kakšni so kriteriji delitve med podjetjem in skupnostjo, ali je delitev po delu ide-
alen način delitve, kako se obravnava umsko in fizično delo, kako naj se določijo
kriteriji za delitev dohodka na področju duhovne proizvodnje, kaj zagotavlja, da se
bo načelo po delu resnično uveljavilo —• imajo značaj zavestnega aktivnega iskanja,
na drugi strani pa so vsaj nekatera od njih premalo povezana s problemskimi vpra-
šanji konkretne delitve, s pravilniki o delitvi čistega dohodka ter pravilniki o delitvi
osebnih dohodkov. Veliko število vprašanj s področja delitve osebnih dohodkov nas
912
opozarja, da v delovnih organizacijah še niso rešili vseh zamotanih problemov v tej
zvezi, da so notranje samoupravne predpise zaltovali in jih ne spreminjajo v skladu
s nastopajočimi problemi. — Vprašanja: zakaj niso natančneje določena merila za
delitev osebnih dohodkov, zakaj niso določeni razponi med najvišjimi in najnižjimi
osebnimi dohodki, zakaj so v kmetijskih zadrugah in na kmetijskih posestvih osebni
dohodki nižji kot v industriji — imajo svojo kritično konico. Nekatera od teh vpra-
šanj so bila odtrgana od celote in se niso obravnavala v okviru splošnega poslovanja
delovne organizacije, saj so med njimi tudi vprašanja ali mnenja, ki zaiitevajo poseg
zunanjih družbenih sil, kot npr: da naj občinski ljudski odbori vsklajajo osebne
dohodke delavcev glede na to, da imajo nove in zastarele gospodarske organizacije;
ali da naj ustava določi višino plač itn. Na ta pojav opozarja tovariš Stane Kavčič v
svoji študiji »Delovni človek v novi ustavi«, v kateri razvija sledečo misel:... »Ce
delavcu z notranjim sistemom delitve odtujujemo povezanost s skupnim stanjem,
potem bo delavec zahteval za svoj delovni prispevek vedno kar največje nado-
mestilo, ne da bi upošteval določen gospodarski položaj svoje organizacije, njene
splošne potrebe in perspektive njenega razvoja ... čim manjša je ta povezanost s
proizvajalci, tem bolj se z določenim sistemom delitve zamegljuje odvisnost in odtu-
juje celotni dohodek, tem večja bodo določena partikularistična in birokratsko mezd-
na pojmovanja v kolektivu«. — Omenjena vprašanja in mnenja, ki so se pojavila v
zvezi z delitvijo dohodka, bi tedaj lahko zvrstili v tri grupe, in sicer: na tisto, ki že
trdno povezuje delitev čistega dohodka na uspeh svoje ekonomske enote in vsega
podjetja, pa želi sistem delitve izboljšati z vnašanjem objektivnejših kriterijev, na
tisto, ki tega ne čuti in želi, da se z zunanjimi predpisi (celo z ustavo) določijo
dohodki in lestvica osebnih dohodkov, in končno na tisto, ki želi pospešiti proces
uvajanja delitve dohodka v družbenih službah in državni upravi.
Posebno vidno mesto je v razpravi zavzelo vprašanje vloge socialističnih kmetijskih
organizacij in družbene skupnosti pri razvoju kmetijske proizvodnje. Osnovna zna-
čilnost tega dela razprave je, da mnenja, predlogi in vprašanja še niso prodirala v
kompleksnost problematike socialističnega razvoja na vasi, temveč so bila razdrob-
ljena na posamezne probleme kooperacijskih odnosov, dalje na to, kako odstraniti
posamezne slabosti v organizaciji in poslovanju družbenih posestev, na probleme
delovne sile, politike podružbljanja gozdov, vprašanja družbenih obveznosti, obli-
kovanja cen itn. — Za ilustracijo naše sodbe navajamo nekaj značilnih vprašanj: —
kako se bo izvajala socializacija na vasi; kdo jamči, da bo proizvodnja v družbenem
sektorju kmetijstva res višja; kakšni bodo ukrepi za racionalno obdelavo zemlje in
kdo jamči, da bodo novi zemljiški kompleksi res skrbno obdelani; ali kooperacija
lahko postane obvezna in v katerem primeru se lahko predpiše itn. Kritična mnenja
na račun kmetijskih zadrug so vezana na neizpolnjevanje obveznosti do kmetov, na
gospodarjenje KZ ipd. V ustavni razpravi, ki je zadevala to področje, je bilo moč-
neje čutiti zasebne kmečke proizvajalce. Njihove razprave so večji del predstavljale
pritisk na nosilce socialističnega razvoja na vasi in terjale od njih, da jim razložijo
njihovo perspektivo. Ne gre zamolčali, da so bile na teh razpravah odsotne tiste
aktivne družbene sile, ki naj pomagajo oblikovati novo socialistično politično zavest
na vasi.
Ustavna razprava v delovnih organizacijah je dala dokajšnji poudarek vprašanju
vloge direktorja in načinu njegovega postavljanja. Izrečena je bila bojazen, da
načelo rotacije ali načelo ponovne izvolitve direktorja lahko v znatni meri vpliva
na delo in uspeh delovne organizacije. Pojavila se je močna težnja, da bi delovni
kolektivi samostojno določali direktorja, pri čemer se je pojavila kritika ustavnega
normativa, ki določa soglasje pristojnega organa politične skupnosti k njegovemu
imenovanju. Pojavilo se je tudi mnenje, da ustava daje prevelik poudarek funkciji
direktorja hkrati s sodbo, da so sedaj dane direktorju večje pravice (pravica tako
imenovanega suspenzivnega veta na vse sklepe delavskega sveta in upravnega od-
bora), kar lahko hromi delavsko samoupravljanje. — Samostojnosti delovnih organi-
zacij v določanju pogojev dela, menjave, delitve in intervencije države pri vsklaje-
vanju teh pogojev je bilo v razpravi posvečeno dokaj malo pozornosti. Sodimo, da
je usoda teh vprašanj še vedno v pretežni meri odvisna od odločitev ožjega kroga
ljudi. — Mnenja so izražala težnjo po večji samostojnosti v notranji delitvi dohodka
in v razpolaganju z deviznimi sredstvi. Izražena je bila tudi težnja po večji stabil-
nosti v davčni politiki in po dolgotrajnejših stabilnih cenah. V naslednjih vprašanjih
je moč opaziti te in druge karakteristike: — ali bodo podjetja samostojna pri delitvi
na sklade; ali je nujno formirati namenske sklade; ali so podjetja samostojna pri
odločanju glede združevanja; kolikšna je samostojnost zdravstvenih zavodov pri
913
določanju ekonomske politike; zakaj kolektivi v družbenih službah ne odločajo
samostojno glede razširjene reprodukcije in glede delitve dohodka; kakšen je odnos
med samostojnostjo delovnih organizacij in določanjem cen; kako delovnim kolek-
tivom zagotoviti sredstva za reprodukcijo, če so omejena s plafoniranimi cenami;
ali ustava predvideva ukrepe za stabilizacijo cen; itn. Kritika 20. čl. pa tudi drugih,
ki zadevajo odnose med podjetjem in skupnostjo, češ da le ti slabijo samouprav-
ljanje, kaže, da pojmovanje načela samostojnosti še ni povsem jasno. V načelih o
samostonosti delovne organizacije je izražena stopnja našega splošnega gospodar-
skega razvoja, zato ima družbenopolitična skupnost pravico, da izenačuje pogoje
dela in pridobivanja dohodka. Takšno izenačevanje pogojev je potrebno tudi zato,
ker se s tem zagotavlja ne le reprodukcija družbene lastnine, temveč tudi reproduk-
cija družbenih odnosov.
Sproženih je bilo seveda še veliko mnenj, vprašanj in pobud, ki so se nanašali na
druge kategorije socialistične ekonomske strukture, kot na primer: osvoboditev dela,
vloga države, vloga planiranja, razvoj nerazvitih področij itn. — Količina in kako-
vost mnenj in predlogov, ki zadevajo probleme socialističnih ekonomskih odnosov,
nam posredujejo dragoceno spoznanje o tem, okoli katerih vprašanj je bila inten-
ziteta pozornosti neposrednih proizvajalcev najbolj osredotočena. Analiza nam je
pokazala, kateri integracijski faktorji so bili v ustavni razpravi ustrezno poudarjeni
in kateri so bili zanemarjeni. Prav gotovo je interes za vprašanja, ki smo jih naka-
zali in ki so bila zastopana v javni razpravi pomemben faktor pri utrjevanju kom-
patibilnosti velikih skupin neposrednih proizvajalcev, to pa so le nekateri, ne pa vsi,
interesni elementi, ki jih je potrebno trdno integrirati v socialistične ekonomske
odnose. Nekateri raziskovalci tega problema sodijo, da ne leži odgovornost na proiz-
vajalcih, ker niso razpravljali o drugih ključnih problemih: proizvodni programi,
uvajanje nove tehnologije, višja produktivnost, gospodarsko načrtovanje itn., niti na
tistih subjektivnih silah, ki so organizirale in želele takšno razpravo, temveč in
predvsem na tistih faktorjih v delovnih organizacijah, ki še vedno mislijo, da so ta
vprašanja izključno v njihovi domeni. Ne moremo od delovnih ljudi pričakovati več,
kot se jim nudi. Razprava odnosno razgovori delovnih ljudi nam natančno pokažejo,
katere elemeritarne kategorije samoupravnega sistema so prodrle v zavest množic
in katere so ostale izolirane v rokah formalnih, vodečih skupin.
Navedena ilustracija iz javne ustavne razprave jè le droben del, ki zadeva sociali-
stično ekonomsko strukturo, toda zadosten, da nam pojasni, kako proizvajalci in
občani, združeni v skupnostih, bodisi proizvajalnih ali političnih, bodisi v svoji sin-
dikalni organizaciji ali organizaciji Socialistične zveze ali drugod, odražajo bolj ali
manj nazore, občutke in težnje, ki so izraz skupnega življenja in pritiska mnogo-
številnih činiteljev. Zbiranje teh mišljenj nas vodi k splošnemu pogledu, katerega
lahko imenujemo javno mnenje ali družbeno zavest.
Seznanjenost in mnenje občanov
o predosnutku nove zvezne ustave
Vlado Beznik
I. Družbenopolitična aktivnost volivcev v Savskem naselju
Podatki, obdelani v tej analizi, so iz ankete »Mnenje in informiranost občanov o
predosnutku zvezne ustave«, ki so jo izvedli slušatelji visoke šole za politične vede
na področju krajevne, skupnosti Savsko naselje v Ljubljani. Anketa je zajela 18 "/o
prebivalstva (700) Savskega naselja, starega nad 18 let.
Pri predpripravah in ob izdelavi vprašalnika smo izhajali iz določenih predpostavk,
katerih potrditev ali zavrnitev naj bi Omogočili rezultati ankete. Na tem mestu ne bi
naštevali vseh, ampak bi skušali iz vseh posneti 3 osnovna izhodišča:
914
1.	Predpostavljali smo, da je število članov družbenopolitičnih organizacij (ZKJ —
predvsem SZDL) izredno veliko. Le malo je tistih, ki niso člani nobene od družbeno-
političnih organizacij.
Razvoj in rast socialistične zavesti je v marsičem odvisen od delovanja subjektivnih
sil, ne samo v proizvodnji, ampak v veliki meri tudi od njih delovanja na področju
občine in krajevne skupnosti.
Moč teh organizacij ni v njih številčnosti, ampak v njihovi aktivnosti in idejni
moči.
2.	Predpostavljali smo, da je zelo širok krog ljudi seznanjen z vsebino ustavnih li-
stin. Vendar je ta seznanjenost pri večini bolj površinska, informativna in je le
manjši del tistih, ki temeljiteje, globlje poznajo predosnutek zvezne ustave, njega
idejne temelje.
3.	Akcija družbenopolitičnih organizacij v tolmačenju javne razprave o ustavnih
listinah je gotovo do sedaj ena najmasovnejših in najbolje izvedenih političnih akcij
pri nas.
V tej akciji sO' terenske organizacije te akcije izvedle slabše kakor družbenopoli-
tične organizacije v delovnih organizacijah.
Za pravilno razumevanje podatkov o informiranosti in mnenjih podajamo sliko
dužbenopolitične aktivnosti prebivalcev — volivcev v Savskem naselju.
Članstvo v družbenopolitičnih organizacijah in struktura anketirancev
Podatki nam povedo, da je v družbenopolitičnih organizacijah včlanjenih 96 "/o vseh,
tako da je nečlanov le 4 "/o. Pri tem pa nam nadaljnja analiza pove, da so nečlani
v glavnem sezonski delavci, katerih fluktacija je izredno močna, in tudi nekaj
gospodinj. Ce pogledamo situacijo po zgoraj navedenih grupacijah, dobimo sledečo
sliko:
—	Po starosti prevladujejo srednje starostne grupe od 30—45 let. To je razumljivo
ob tem, da je starostna razdelitev prebivalstva Savskega naselja specifična. Abso-
lutno namreč prevladujejo srednje starosti. Prav v tem se naselje razlikuje od sta-
rostne strukture prebivalstva SRS.
—	Do sedaj so Savsko naselje vsi ocenjevali kot naselje uslužbencev. Vendar nam
rezultati ankete kažejo drugače. Od anketiranih je 30,6 "/o delavcev, 47,3 "/o usluž-
bencev, 22.1 "/o pa odpade na ostale, to je upokojence, gospodinje, študente itd. Iz
tega se vidi, da so delavci v naselju močno zastopani, kar pa ni odraženo v strukturi
članstva ZKJ. Tako je od vseh delavcev v članstvu ZKJ le 23 "/o, od uslužbencev
47,2 "/o in od ostalih 13 *•/(>. To kaže prav gotovo na problem, ki pa ga samo na terenu
ni mogoče rešiti.
—	Moških prebivalcev je v Savskem naselju 47 "/o, žensk pa 53 "/o. Pri tem je zani-
miva majhna udeležba žensk v članstvu ZKJ. Od vseh moških je v ZKJ 48"/», od
skupnega števila žensk pa komaj 18 "/o. Eden od razlogov za tako stanje je prav
gotovo dejstvo (to pa so potrdile tudi druge raziskave), da so žene še vedno preobre-
menjene s svojimi družinskimi opravili.
—	Po izobrazbi so v naselju zastopane vse kategorije. Prebivalstvo se nekako enako-
merno porazdeljuje med prve tri izobrazbene stopnje (osnovna šola in manj — 38 "/o,
nepopolna srednja šola — 27 "/a, popolna srednja šola — 33 "/o), znatno manj pa je
prebivalcev z višjo in visoko izobrazbo (12 "/o). Zanimiva je ugotovitev, da članstvo
v ZKJ z izobrazbo narašča. Verjetno bi se na podlagi tega dalo sklepati o kriterijih
za sprejem v ZK?
—	Ze sama izgradnja Savskega naselja, namreč izgradnja predvsem družinskih sta-
novanj določa tip prebivalstva z ozirom na stan. V naselju je 82 "/o poročenih, med-
tem ko je samcev relativno malo in še ti so v glavnem prebivalci nekaj samskih
domov — gradbenih podjetij.
—	Posebnost prebivalstva tega področja je tudi visoka zaposlenost. Tako je 40 "/o
takih, v katerih družinah je zaposlen po eden član, medtem ko je 55 "/o takih, kjer je
915
zaposleno po več članov družine. To nam pove, da je poleg moških zaposleno tudi
več kot polovica žena.
Prebivalci Savskega naselja so po stažu bivanja v naselju mladi naseljenci. Pred
letom 1956 je na tem področju prebivalo le 17 »/n sedanjega prebivalstva. Vsi ostali
so se preselili v dveh intervalih in sicer do leta 1961 — 51 "/o in pozneje 32 "Z». Danes
to naselje (z vselitvijo 2 stolpnic) dobiva dokončno obliko tako v urbanističnem
kakor tudi v populacijskem pogledu.
Zanimiv in verjetno nadpovprečen (v širšem merilu) je podatek, da ima 95 "/o vseh
radijske sprejemnike, 32 "/» televizijske sprejemnike in da je 91 "/o od vseh redno
bere naše dnevne časopise. Ti podatki so prav gotovo še posebej zanimivi ob prouče-
vanju javnega mnenja.
Funkcije prebivalstva v družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih telesih
Funkcija posameznih prebivalcev prav ^gotovo ne morejo biti edino merilo aktiv-
nosti. Gotovo pa nam taki podatki dajo razmišljati ob razvijanju in krepitvi sistema
samoupravljanja. Z ozirom na strukturo in številčnost družbenopolitičnih organizacij
bi pričakovali aktivno angažiranost širokega kroga ljudi. Temu pa ni tako. Podatki
kažejo, da je le 23 % vseh prebivalcev (članov ZKJ — 32 "/o) neposredno zadolženih
z raznimi funkcijami. Od tega v Savskem naselju 8 "/n, izven naselja 11 "/o in na obeh
področjih 4 "/n. Natančnejša analiza nam pove, da ima 19 "/o funkcije v samoupravnih
organih in 18 "/n prebivalstva v družbenopolitičnih organizacijah. Iz tega sledi nespo-
ren zaključek, da se v glavnem funkcije kopičijo na ožjem krogu ljudi, kar prav
gotovo ne more imeti pozitivnih posledic.
Podatki nam tudi govore, da so v glavnem vsi zadolženi člani ZK, kar zopet sprožuje
vprašanje kadrovanja v ZKJ.
Nasploh so uslužbenci več angažirani kot delavci, sicer pa poglejmo spodnjo tabelo:
Ce te razlike niso tako izrazite izven Savskega naselja, se prav na področju naselja
zelo stopnjujejo. Delavci so največ angažirani v samoupravnih organih, in to v svo-
jih delovnih organizacijah — drugod jih praktično ni.
Razlike nastajajo tudi z ozirom na spol. Razmerje med moškimi in ženskami je 2 : 1.
Z višjo izobrazbo raste tudi angažiranost. Za primer naj samo navedemo da je od
167 angažiranih delavcev le 7 nekvalificiranih ali polkvalificiranih. To kaže, da funk-
cija zahteva določeno strokovnost — znanje.
Poseben problem predstavlja tudi angažiranje mladih ljudi. Ce jih zasledimo na raz-
nih funkcijah izven terena, potem moramo povedati, da jih na področju Savskega
naselja niso znali zainteresirati in aktivirati.
Vsa ta vprašanja; analizirana seveda mnogo globlje, kakor nam je to tu uspelo,
postajajo še bolj aktualna danes, ob uveljavljanju, realiziranju principa rotacije v
dužbenopolitičnem sistemu.
Radio, televizija in časopis kot vir informacij
Ob tem sta nas zanimali predvsem dve vprašanji. Koliko prebivalci Savskega na-
selja bero dnevno časopisje in koliko poslušajo govorni program RTV Ljubljana —
predvsem politično — informativne oddaje? Odgovori na ta vprašanja nam sicer ne
dajo možnosti ocen teh komunikacijskih sredstev, gotovo pa nam dajo možnost mer-
jenja intenzivnosti informativnega kanala v pogojih Savskega naselja.
916
Pri vprašanju o bralcih dnevnih časopisov smo ugotovili, da 91 Vo vseh anketirancev
redno prebira vsaj en časopis. Po posameznih časopisih se takole razvrščajo;
Delo — 38"/«, Ljubljanski dnevnik — 24 "/«^ Delo in Ljubljanski dnevnik — 20 "/o
in končno Borbo, Vjesnik ali Politiko 9 "/o anketirancev.
Članstvo ZKJ je absolutno vezano na dnevnik Delo. Pri ostalih (SZDL. ZMS, ZS)
pa ima Delo močnejše pozicije pri srednjih starostnih skupinah, Ljubljanski dnevnik
pa pri mlajših in starejših prebivalcih.
Zanimiv je še pregled z ozirom na šolsko izobrazbo. Razumljivo je največ bralcev
med najbolj izobraženimi in najmanj med nizko izobraženimi.
Tudi poslušalci govornega programa RTV Ljubljana (vseh je 94 "/o) so se v večini
odločili za politično informativne oddaje — 78"/«. Pri tem sicer vemo, da večina
od teh posluša predvsem poročila in radijski dnevnik, vendar nam to kaže na
veliko zanimanje ljudi za mednarodne in domače politične dogodke. Pri poslušalcih
političnoinformativnih oddaj prednjačijo člani ZKJ (92"/« vseh članov ZKJ!).
Z izobrazbo raste število poslušalcev političnih oddaj (preko posameznih stopenj od
70 "/o—91 "/o), medtem ko število poslušalcev ostalih oddaj govornega programa z
izobrazbo pada (od 18 Vo—4'"o).
In še to, da največ poslušajo političnoinformativne oddaje tisti, ki so tudi redni
bralci dnevnih časopisov.
To vse potrjuje vsestranski vpliv teh sredstev na človeka.
Od kod največ informacij o ustavi
Dobiti smo hoteli odgovore na vprašanja, od kod so prebivalci Savskega naselja
dobili največ informacij o novi ustavi. Odgovore smo delili na dve grupi. V prvi
so se anketiranci opredeljevali za naslednje vire; radio, televizija, časopis, v drugi
pa so izbirali med — branjem originalnih ustavnih tekstov in drugih materialov in
med sestanki, diskusijami, ki so jih v ta namen organizirale družbenopolitične
organizacije.
Oglejmo si najprej prvo grupo vprašanj oziroma odgovorov. 30 Vo se jih je opredelilo
za časopis kot osnovni vir, 28 "'o je navedlo časopis, radio in televizija, 20 Vo radio,
10 "/o televizija, 12 Vo pa se je izreklo, da od nobenega teh virov ni dobilo ničesar.
Pri odgovorih na drugo grupo vprašanj pa so se razvrstili takole; branje originalnih
tekstov in drugih materialov je navedlo 43 "'o vseh in sestanke in diskusije 33 "/o
anketiranih. Ostali iz teh virov niso dobili ničesar.
Iz navedenega se da sklepati (čeprav nekoliko izstopa tisti del, ki je bral materiale),
da so prav vsi informativni kanali in druge oblike imeli svoj delež v akciji pojasnje-
vanja in tolmačenja ustavnih listin.
Zelo visok procent (43 » o) je tistih, ki so se opredelili za vir branja, samostojnega
proučevanja ustavnih materialov (51 "/o med člani ZK).
Ti podatki nam tudi kažejo, da so samostojno te materiale študirali v glavnem bolj
izobraženi in najmanj — manj izobraženi ljudje.
Pri tem pa je zanimiv še podatek, da radio kot vir informacij ob višji izobrazbi
izgublja na pomenu.
Tu seveda ne bi kazalo delati hitrih zaključkov glede kvalitete. Verjetno je glavni
vzrok v časovnem planiranju oddaj in v tem. da človek veliko raje vzame v roke
pisan material in se ne zadovolji samo z enkratnim poslušanjem.
Razumljivo je tudi to, da so zaposleni bolje ocenjevali oblike predavanj in diskusij,
kakor nezaposleni, saj so bili bolj zajeti v te oblike.
Iz tega gotovo sledi zaključek, da ne moremo v takih akcijah govoriti samo v eni
obliki obveščanja in vplivanja ampak, da gre pri tem za skupen vpliv prav vseh
in da se te oblike med seboj dopolnjujejo.
Družbenopolitične organizacije kot organizator razprav o novi ustavi
Večina anketirancev je akcije družbenopolitičnih organizacij (predavanja, diskusije
in druge oblike) ocenila kot usi^šne. To nam potrjuje, da je bila to do danes prav
gotovo ena najmasovnejših najbolj uspelih političnih akcij. Kljub temu pa nam
podatki kažejo, da bi se dalo storiti še več. Sicer pa poglejmo udeležbo glede na
članstvo organizacij;
917
Bolje so bile ocenjene te oblike političnega dela izven Savskega naselja kakor v
samem naselju. Verjetno gre to na račun bolj kvalitetnih in poglobljenih obravnav
in diskusij v podjetjih in ustanovah.
Bolj izobraženi ljudje so bolje ocenili akcije izven terena, kar kaže, da se ljudje
vedno manj navdušujejo za splošna informativna predavanja na terenu, saj lahko
tako informacijo dobe tudi drugod.
Mnenje občanov o vprašanju rotacije
in odgovornosti po novi zvezni ustavi
Jože Steh
Anketirancem smo v zvezi s predosnutkom nove zvezne ustave med drugimi mnenj-
skimi vprašanji zastavili tudi tale vprašanja in nanje dobili v odstotkih izražene
naslednje odgovore:
1.	Zanima nas vaše mnenje, ali je načelo rotacije (časovno omejevanje v izvrševanju
funkcij) družbeno koristno merilo?
78 ®/o vseh anketirancev je odgovorilo, da je načelo rotacije družbeno koristno merilo,
C®/o anketirancev je odgovorilo negativno, 16 "/o anketirancev pa je izjavilo, da ne
pozna tega pravila, ali pa da o tem nima mnenja.
2.	Kaj menite, ali se bo to načelo (rotacije) v celoti uveljavilo?
41 "lo anketirancev je odgovorilo pritrdilno, 37 »/o anketirancev je menilo, da se bo
načelo rotacije le delcrtna uveljavilo, 3 "Ai anketirancev je izjavilo, da se načelo
rotacije ne bo uveljavilo, 19"/» anketirancev do tega vprašanja ni zavzelo nobenega
stališča, bodisi da na vprašanje niso hoteli odgovoriti ali pa ne i)oznajo pravila
rotacije.
3.	Sledilo je vprašanje: Zakaj tako mislite? — nanašalo pa se je na prejšnje
vprašanje.
36®/o vseh anketirancev je navedlo neki pozitivni razlog, da se bo načelo rotacije
v celoti uveljavilo, 16 "/o vseh anketirancev je navedlo pozitivni razlog v prid
stališču, da se bo rotacija le deloma uveljavila, in 11 "/o anketirancev z enakim
stališčem, le da so pri tem navedli negativni razlog. V to skupino so všteti
tudi anketiranci s stališčem, da se načelo rotacije ne bo uveljavilo. Ostalih 37 "/o
anketirancev pa ne pozna pravila rotacije, oz. nima mnenja o zadnjem vprašanju.
4.	Na vprašanje »kako se vam zdi, ali je vprašanje odgovornosti v predosnutku rešeno
bolje ali slabše«, so anketiranci odgovorili z bolje v naslednjih odstotkih:
—	za posameznika..........77 "A)
—	za delovno organizacijo........72 "/o
—	za organe samoupravljanja.......71 »/o
—	za državne organe (upravne in izvršilne) . . .	76 "/u
—	za predstavniške organe........67 Vo
918
5. Ali se vam zdi, da predosnutek nove ustave omogoča nadaljnji razvoj in popol-
nejše uveljavljanje delavskega samoupravljanja in družbenega upravljanja?
Na to vprašanje je pritrdilno odgovorilo: v gospodarskih organizacijah 84 0/« anke-
tirancev, v družbenih službah 78 "/o anketirancev, v občini in krajevni skupnosti
79 "/o anketirancev.
Mnenja anketirancev o rotaciji
Podrobneje si bomo ogledali le mnenja anketirancev o rotaciji in razlike, ki nastajajo
glede na osnovne demografske znake.
Kvalifikacija in strokovnost. V naslednji tabeli so razvrščena stališča anketirancev
do rotacije (po prvem vprašanju) glede na kvalifikacijo ozirom po strokovni izobrazbi:
Da je načelo rotacije družbeno koristno pravilo, meni 58 °/o vseh v anketi zajetih
nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev, 73°/» upokojencev in gospodinj, 77 "/o
kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev, 83 "/o anketirancev s srednjo stro-
kovnostjo ter 92 "/o anketirancev z višjo in visoko strokovnostjo. Vidimo, da odstotek
anketirancev, ki menijo, da je načelo rotacije družbeno koristno pravilo, raste s kva-
lifikacijo oziroma strokovnostjo. Vendar vidno od vseh z nizkim odstotkom izstopajo
anketiranci nekvalificirani in polkvalificirani delavci. Kar 13 °/o več od vseh anketi-
rancev upokojencev in gospodinj ter 34 »/o več anketirancev z višjo ali visokošolsko
izobrazbo kot pa anketirancev nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev, meni,
da je načelo rotacije družbeno koristno pravilo. To pa še ne pomeni, da več anke-
tirancev z nižjo kot pa z višjo kvalifikacijo ali strokovnostjo meni, da načelo rota-
cije ni družbeno koristno pravilo. Od vseh anketirancev jih ima le 6 "/o rotacijo
za nepomembno kot družbeno pravilo, v odstotku teh po kvalifikaciji pa ni večjih
razlik. V tej skupini je na primer 8 "/o vseh anketirancev nekvalificiranih in polkva-
lificiranih delavcev, med temi pa so enako udeleženi tudi tisti z višjo ali visoko
strokovnostjo.
Iz navedenega lahko zaključimo, da ima velika večina anketirancev rotacijo za
koristno družbeno pravilo. Vzrok, da je teh relativno manj med anketiranci z nižjo
kvalifikacijo in strokovnostjo, je predvsem v neseznanjenosti s pravilom rotacije in
v različni stopnji zanimanja za podobne družbene probleme. Medtem ko je od 147
anketirancev z višjo ali visoko strokovno izobrazbo le en sam izjavil, da ne pozna
pravila rotacije ali da o njeni pomembnosti nima mnenja, je bilo takih med kvali-
ficiranimi in visoko kvalificiranimi delavci 9 "/o, med upokojenci 26 "/o in kar 34 "/o
med nekvalificiranimi in polkvalificiranimi delavci. V anketi je bilo zajetih le 22
dijakov, vajencev in študentov; po svojem odnosu do načela rotacije pa se uvrščajo
med anketirance s srednjo, višjo in visoko strokovnjostjo. Le 5 "/o jih na primer
izjavlja, da ne pozna pravila rotacije.
S kvalifikacijo in strokovnostjo raste od 35 °/o do 45 °/o tudi število tistih, ki menijo,
da se bo načelo rotacije v celoti uveljavilo. Da pa se bo načelo rotacije le deloma
uveljavilo, meni 17 "/o anketirancev nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev.
Tem z višjim odstotkom sledijo skupine po strokovnosti navzgor do 49 "/o vseh
anketirancev z višjo ali visoko strokovnostjo. Torej vidimo, da po kvalifikaciji in
strokovnosti navzgor raste tudi odstotek tistih anketirancev, ki menijo, da se bo
načelo- rotacije le deloma uveljavilo. Zanimiva je tudi naslednja ugotovitev: troje
vprašanj se je v anketi nanašalo na rotacijo in v vseh treh vprašanjih je bil možen
tudi odgovor z »ne vem, ne poznam tega pravila«. Na prvo vprašanje o rotaciji je
tako odgovorilo 16 "/o vseh anketirancev, na drugo 19 "/o in na tretje, kjer je bilo
treba odgovoriti »zakaj tako mislite« (da se bo rotacija v celoti, delno ali da se ne bo
uveljavila), pa je kar 37% vseh anketirancev odgovorilo, da ne pozna pravila rota-
cije ali da o njeni uveljavitvi nima mnenja.
Med anketiranci z višjo strokovnostjo in kvalifikacijo je večji odstotek tistih, ki so
na vprašanje »zakaj mislite, da se bo načelo rotacije v celoti uveljavilo«, navedlo
neki pozitivni razlog, kot na primer: večja demokratičnost; splošna družbena korist;
omogočila bo bolj efektno kontrolo; porasel bo čut odgovornosti in zanimanja za
javna vprašanja; rotacija bo mogoča, ker je porasla zavest; na položajih bodo
ljudje bolj prizadevni; sposobni bodo prišli bolj do izraza; rotacija bo zagotovila
stalno obnavljanje pa tudi prirodno pomlajevanje kadrov; rotacija bo onemogočila, da
bi se na odgovornih položajih dalj časa zadrževali nesposobni ljudje itd. Taka in
podobna stališča je zavzelo 36% vseh anketirancev in sicer: 24% vseh anketiranih
919
Tabela: Mnenja anketirancev o družbeni koristnosti uvedbe rotacije, glede na njihovo kvalifikacijo oz. strokovnost.
920
nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev, 44 Vu vseh kvalificiranih in visoko
kvalificiranih delavcev, 35 "/o anketirancev s srednjo strokovnostjo in 47 "/o anke-
tirancev z višjo in visoko strokovnostjo.
Da se načelo rotacije ne bo v celoti uveljavilo vsled pomanjkanja kadrov, ali pa ker
je bolje da sposobni ostanejo na odgovornih mestih, ker bi prehitro menjavanje
lahko slabo vplivalo na kvaliteto dela, takega in podobnega mnenja je 16 »/o vseh
anketirancev: 4"/» vseh nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev ter ostali anke-
tiranci po kvalifikaciji in strokovnosti navzgor do 23 "/o vseh anketirancev z višjo
in visoko strokovnostjo.
Le 3 "Al vseh anketirancev je menilo, da se načelo rotacije ne bo uveljavilo, če k
tem prištejemo še anketirance, ki menijo, da se načelo rotacije ne bo v celoti uve-
ljavilo, pa so pri tem navedli kak negativni razlog (na primer, zaradi izjem, zaradi
mišljenja, da bodo novi birokratsko delali; rotacija bo možna šele z novo generacijo
in podobno) je skupaj 11 "/o vseh anketirancev, ki meni, da se načelo rotacije ne bo
uveljavilo, ali pa da se bo iz negativnih vzrokov uveljavila le delno. V to skupino
sodi 6 "/o vseh anketirancev nekvalificiranih, polkvalificiranih delavcev, odstotek
ostalih raste po strokovnosti navzgor do 15 "/o vseh anketirancev z višjo ali visoko
strokovnostjo.
Kar 66 "/o anketirancev nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev ter 32 "/o kva-
lificiranih in visoko kvalificiranih delavcev in 15 "/o anketirancev z višjo ali visoko
strokovno izobrazbo, ni dalo na vprašanje »zakaj mislite, da se bo načelo rotacije
v celoti, deloma, ali pa se ne bo uveljavilo« nobenega odgovora, ali pa so odgovorili
z ne vem, ne poznam pravila, nimam stališča.
O stališčih anketirancev do rotacije glede na njihovo strokovnost lahko podčrtamo
predvsem naslednje ugotovitve: Kvalifikacija in višja strokovnost je vplivala pred-
vsem na poznavanje problematike v zvezi z rotacijo in na seznanjenost z določili
o rotaciji v predosnutku nove ustave. Višje kvalificirani, oz. višje strokovni so
bolj in pozitivneje opredeljeni.
SOLSKA IZOBRAZBA. Pri obdelavi podatkov o mnenjih anketirancev o rotaciji
glede na njihovo šolsko izobrazbo ugotavljamo predvsem, da se pri enakih primer-
java, kot glede na strokovnost pri šolski izobrazbi, kažejo veliko manjše relativne
razlike. Ker smo pri zbiranju podatkov o kvalifikaciji in strokovnosti upoštevali
tisto kvalifikacijo in strokovnost, ki je posameznemu priznana na samem delovnem
mestu, ali pa strokovnost in kvalifikacijo, ki sicer izhaja iz njihovega položaja ozi-
roma delovnega odnosa — gospodinja, upokojenec, študent, vajenec, dijak, lahko
ugotovimo predvsem to, da je odnos anketirancev do problema rotacije, pa tudi do
podobnih družbenih problemov pri nas odvisen bolj od dela, ki ga posameznik
opravlja, oziroma od položaja, ki ga posameznik zavzema v proizvodnem procesu, kot
pa od formalne šolske izobrazbe.
ČLANSTVO V ORGANIZACIJAH: Članstvo v družbenopolitičnih organizacijah
SZDL, ZMS ZS in drugih je pomemben činitelj, ki je vplival na odnos anketirancev
do rotacije. Zlasti je vidna pozitivna razlika med mnenji članov ZKJ nasproti
članstvu ostalih organizacij in v odnosu do tistih, ki niso člani omenjenih organizacij,
kar je razvidno iz naslednje tabele:
IPÎI«»^"
Tabela: Mnenja ob vprašanju »ali je načelo rotacije družbeno koristno pravilo«,
glede na članstvo v družbenopolitičnih organizacijah.
Člani družbenopolitičnih organizacij
921
93 "/o članov ZKJ in 73 »/o članov drugih navedenih organizacij ter le 48 Vo vseh anke-
tirancev (vseh je samo 25), ki niso člani nobene od navedenih organizacij, je menilo,
da je načelo rotacije družbeno koristno pravilo. Vidimo, da odstotek članov ZKJ
vedno odstopa od vseh ostalih.
Da se bo rotacija v celoti uveljavila, meni 50 Vo vseh članov ZKJ, da pa se bo
uveljavila delno, je izjavilo 44 Vo vseh članov ZKJ. 38 Vo članov drugih navedenih
organizacij in 24 Vo anketirancev, ki niso člani nobene navedenih organizacij, meni,
da se bo načelo rotacije v celoti uveljavilo. Da pa se bo rotacija uveljavila deloma,
meni 38 Vo članov SZDL, ZIVIS in drugih ter 28 Vo anketirancev, ki niso člani teh
organizacij.
Ti podatki nam govorijo predvsem o mnogo večji opredeljenosti članov ZKJ, saj
jih le neznatno število ni zavzelo do rotacije nobenega stališča.
Na vprašanje »zakaj tako mislite«, kar se nanaša na uveljavitev rotacije, je 38 Vo
vseh članov ZKJ izjavilo, da se bo rotacija uveljavila le deloma, vsled pomanjkanja
kadrov, enako stališče je zavzelo 13 Vo vseh anketirancev, ki so člani drugih družbeno-
političnih organizacij. Po stališčih enih kot drugih, zlasti pa še članov ZKJ, kot
razlog za delno uveljavitev rotacije prevladuje kadrovski problem.
12 Vo vseh članov ZKJ in 10 Vo vseh članov drugih navedenih družbenopolitičnih
organizacij je na vprašanje, »zakaj tako mislite«, da se bo načelo rotacije v celoti,
deloma ali pa se ne bo uveljavilo, navedlo neki negativni razlog, ki se nanaša na
delno uveljavitev rotacije in na mnenje, da se rotacija ne bo uveljavila. Preseneča
visok odstotek članov ZKJ v tej skupini. Podčrtati je treba tudi dejstvo, da
po spolu med anketiranci v tej skupini glede na članstvo v organizacijah ni
nobenih razlik, razen v skupini članov ZKJ. 18 Vo vseh žensk članic ZKJ, kar je
največji odstotek, je navedlo na vprašanje, »zakaj tako mislite« neki negativni razlog.
STAROST: Razlike v stališčih anketirancev do načela rotacije kot družbeno korist-
nega pravila in njenega uveljavljanja se pojavljajo tudi med grupami anketirancev
različnih starosti, kar si lahko ogledamo v naslednji tabeli:
Tabela: Uveljavitev načela rotacije glede na starost anketirancev:
Z negativnim odnosom do rotacije izstopajo zlasti anketiranci v starosti od 53. do
59. leta, pa tudi anketiranci, stari od 25 do 31 let. Tako se na vprašanje, »Ali se bo
načelo rotacije v celoti ali deloma uveljavilo«, ni opredelilo ali pa ni poznalo načela
rotacije 36 Vo vseh anketirancev v starosti od 53. do 59. leta in 30 Vo vseh anketi-
rancev, starih od 25 do 31 let. Pri istem vprašanju pa je ostalo neopredeljenih le 12 Vo
anketirancev, starih od 39 do 45 let, 13 Vo anketirancev od 32 do 38 let ter 23 «/o
anketirancev od 18 do 24 let starosti.
Iz teh in še iz ostalih podatkov o odnosu anketirancev do rotacije se da ugotoviti,
da pozitivni izstopajo anketiranci od 30. do 50. leta, za njimi sledijo najmlajši in
najstarejši, nato se šele razporedijo anketiranci med 25 in 31 letom ter anketiranci
med 50. in 60. letom starosti.
Na koncu obdelave mnenj o rotaciji naj še poudarimo, da smo v anketi do podobnih
razlik v odnosu anketirancev do rotacije, pa tudi pri drugih mnenjskih vprašanjih,
prišli pri primerjavah po spolu v korist moških, po stanu v prid poročenih, glede
na uporabo komunikacijskih sredstev v prid onim, ki se le-teh poslužujejo itd.
922
Mnenja občanov o pomembnosti vprašanj
s področja družbenoekonomske
in politične ureditve
Zofka Stojanovič
V	tem delu bomo interpretirali odgovore anketirancev na nekatera vprašanja s
področja družbenoekonomske in politične ureditve ter vprašanja v zvezi z mestom
in položajem človeka v naši družbi, katerim daje nova ustava poseben pomen. V
okviru tega je bilo zastavljenih 18 vprašanj, ki so bila razdeljena v dve skupini.
V	prvo skupino smo uvrstili: problem lastnine, sistem delitve in nagrajevanjà po
delu, delavsko samoupravljanje v gospodarskih organizacijah, upravljanje v drugih
delovnih organizacijah in službah, družbeno samoupravljanje v družbenopolitičnih
skupnostih, vloga stanovanjskih skupnosti, oblike neposredne demokracije, ustavnost
in zakonitost, razvoj nerazvitih področij in odnosi med jugoslovanskimi narodi ter
položaj izvršilnih in upravnih organov.
V	drugo pa: mesto človeka v novi ustavi, pravice in dolžnosti človeka in občana,
vloga družbenopolitičnih organizacij in subjektivnega faktorja v naši družbi, omejitev
ponovnih volitev — rotacija, položaj in vloga občine, mesto delovne organizacije,
varstvo zakonitosti, ustavnosti in vloga ustavnega sodišča, mednarodni odnosi in
zunanja politika SFRJ. Naš namen je bil ugotoviti, katerim izmed navedenih vprašanj
občani prisojajo največji pomen. Večina vprašanj v prvi skupini je zastavljenih tako,
da se anketiranci lahko opredeljujejo, četudi niso seznanjeni s predosnutkom ustave.
V	drugi skupini pa so nekatera vprašanja povsem nova v našem ustavnem sistemu
oziroma drugače tretirana kot v prejšnjih ustavnih dokumentih, zato je pri opre-
deljevanju pomembnosti le-teh potrebno boljše poznavanje predosnutka ustave.
Odgovori anketirancev na vprašanje: »Predosnutek nove zvezne ustave odpira celo
vrsto problemov in vprašanj s področja družbenoekonomskega in ix>litičnega sistema.
Katera od navedenih vprašanj so po vašem mnenju najpomembnejša?« (možnih
je več odgovorov)?
923
Iz gornjega prikaza je razvidno, da se je izredno visok procent občanov opredelil
za vprašanje sistema delitve in nagrajevanja po delu ter delavsko samoupravljanje
v gospodarskih organizacijah. Razlika med enim in drugim je povsem minimalna,
kar kaže, da pomeni delitev in nagrajevanje ter samoupravljanje za naše ljudi ne-
deljivo celoto (v pi-vem primeru je frekvenca odgovorov 70 "/o in v drugm 68 "/o).
Pomen, ki ga prisojajo ljudje temu ustavnemu načelu, nam potrjuje, da je pravica do
samoupravljanja in v zvozi s tem pravica odločanja o delitvi in nagrajevanju ena
najpomembnejših pravic človeka — proizvajalca, ki so je tudi najbolj neposredno
zaveda. Ugotavljamo pa tudi, da je v zavest naših delovnih ljudi močneje prodrlo
načelo družbenega samoupravljanja v proizvodnji kot na ostalih področjih družbe-
nega dela. To nam dokazuje tudi podatek, da se je od vseh anketiranih opredelilo
za vprašanje družbenega samoupravljanja v družbenopolitičnih skupnostih le 46 '/o
in za upravljanje v drugih delovnih organizacijah in službah le 43 "/o anketiranih
občanov.
Bolj izstopajo še vprašanja »Ustavnost in zakonitost« ter »Razvoj nerazvitih področij
in odnosi med jugoslovanskimi narodi«, kar pomeni, da dajejo ljudje tem vprašanjem
pomembno mesto. To pa kaže, da ljudje težijo in želijo dalje razvijati pridobitve
revolucije.
Najmanj so se anketiranci opredelili na zadnje vprašanje »Položaj izvršilnih in
upravnih organov«. To kaže, da se občani v celoti bolj opredeljujejo za tista vpra-
šanja, ki jih lahko bolj neposredno povezujejo s svojim mestom in položajem v
družbi, ki so jim blizu in jih laže primerjajo s svojimi osebnimi interesi.
V nadaljnjem bomo prikazali, kako se določene kategorije anketiranih občanov
opredeljujejo do posameznih vprašanj. Zaradi pi-eobsežnosti pa se bomo omejili le
na nekatera.
1. Sistem delitve in nagrajevanja po delu
Izobrazba. Pri analizi odgovorov v zvezi z nagrajevanjem ugotavljamo, da je največja
frekvenca odgovorov pri višje in visoko izobraženih, in sicer je razmerje do oseb
z osnovno šolo in manj 80 "/u : 65 V«; močno se približujeta med seboj gi'upi srednje ter
višje in visoko izobraženih (76 "Ai in 80"/») ter prvi dve grupi, t. j. ljudje z osnovno
šolo in manj ter nepopolno srednjo šolo (65 "/o in 68 ®/o).
Kvalifikacija: Neposredno na to lahko navežemo odgovore anketirancev po kvali-
fikaciji oziroma poklicu. Največ se opredeljujejo višje in visoko kvalificirani usluž-
benci, sledijo občani s srednjo kvalifikacijo, dijaki, študentje in vajenci, kvalificirani
in visoko kvalificirani delavci, pomožni in nižji uslužbenci, nekvalificirani in polkva-
lificirani delavci, gospodinje in upokojenci. Razlika med obema skrajnima točkama
je za 24 »/o (79 % : 55 »/o).
Iz navedenega je mogoče izvesti določene predpostavke, in sicer nam visoka dife-
renca med višje in visoko kvalificiranimi ter srednje kvalificiranimi na eni strani in
med nekvalifciranimi na drugi strani, k temu se pridružuje ustrezajoča šolska
izobrazba, da slutiti, da pri odločanju o delitvi in nagrajevanju po delu v večji meri
sodelujejo ljudje z višjo strokovnostjo. Tu je morda iskati vzrok nezainteresiranosti
do teh problemov pri nekvalificiranosti oziroma nižje kvalificiranih ljudeh. Vsekakor
pa je gotovo, da ljudje izven delovnega razmerja, t. j. gospodinje in upokojenci, ne
občutijo tako živo teh problemov, zatorej pri njih vidno pada interes do navedenih
vprašanj.
Spol: Bistvene razlike pri opredeljevanju do vprašanja nagrajevanja se nam pokažejo
v razmerju moški : ženske. Zlasti se manj opredeljujejo samske ženske. Moški se
opredeljujejo v 78 "/o in ženske v 63 "/o. In dalje, odstotek samskih moških je kar za
21 »/o višji od samskih žensk ter pri poročenih 13 "/a več odgovorov pri moških v
razmerju do poročenih žena.
Iz podatkov vidimo, da so ženske mnogo manj angažirane v navedenih družbenih
problemih. Tudi v ostalih vprašanjih opažamo, da se ženske znatno manj opi4îde-
Ijujejo. Ne bi pa mogli trditi, da gre to na račun nezaposlenih, t. j. gospodinj, kajti
teh ni bilo z anketo zajetih toliko, da bi mogle bistveno vplivati na rezultate raz-
iskave.
Starost: V odgovorih na vprašanje nagrajevanja se starostne grupe razvrstijo takole:
od 39 do 45 let 74 »/o, obe grupi od 18 do 31 let 73 "/», od 32 do 38 let 69«/«, nad 60 let
бЗ»/«, od 46 do 52 let 63<Vo in grupa od 51 do 60 let 59 "/o.
Zanimiva ugotovitev, do katere smo prišli v primerjanju odgovorov anketirancev,
razvrščenih po starostnih grupah, je visoka frekvenca odgovorov glede nagrajevanja
v starostni grupi med 25. in 31. letom starosti. Značilno za to starostno grupo je
924
namreč, da se v vseh ostahh vprašanjih najmanj opredeljuje. To nam govori, da se
ljudje v tej dobi manj zanimajo za sl<upne družbene probleme, več pa za tiste
probleme, ki izhajajo iz njihovih neposrednih o.sebnih interesov (nagrajevanje). V
zvezi s tem je možno predpostavljati, da se ljudje v tej starostni dobi povečini pri-
pravljajo na osnovanje svojega doma in družine ali pa .so že postali mladi zakonci
s kopico materialnih in drugih družinskih ter osebnili problemov.
2. Delavsko samoupravljanje v gospodarskih organizacijah
Oglejmo si najprej, kako se opredelujejo do tega vprašanja anketiranci, grupirani
po kvalifikacijah oziroma poklicih:
V	kategoriji »višja in visoka strokovnost«, prav tako »srednja strokovnost«, so zajeti
tudi ljudje, ki delajo v proizvodnji, ker v vprašalniku nismo ločili zaposlenost v
podjetjih in ostalih službah. Kljub temu pa ostajajo delavci v svojih odgovorih še
vedno na nižji stopnji lestvice, kvalificirani in visoko kvalificirani na četrtem mestu,
nekvalificirani in polkvalificirani na zadnjem mestu. Iz tega je mogoče povzeti, da
prav te grupe še vedno niso dovolj aktivno vključene v proces samoupravljanja.
Upoštevati je namreč treba tudi to. da ljudje najpogosteje istovetijo svoje mesto in
vlogo, ki jo imajo v ožjem kolektivu, s širšimi družbenimi dogajanji.
Spol: Kakšno je razmerje v odgovorih med moškimi in ženskami? Tu so razlike
nekoliko večje kot pri vprašanju nagrajevanja, in sicer se moški opredeljujejo enako
kot prej v 78 ®/i> in ženske v 59 "/o.
Ta podatek nedvomno kaže na manjšo udeležbo žensk v organih delavskega .samo-
upravljanja. Po drugi strani je možno tudi predpostavljati, da je obseg zanimanja za
družbene probleme in v zvezi s tem neposredno seznanjanje s temi problemi pri
ženskah mnogo manjši kot pri moških. Zlasti je odstotek odgovorov občutno manjši
pri ženskah, članih SZDL in ZIVIS (59 Vo), medtem ko se ženske, člani ZKJ, oprede-
ljujejo v 72 «/o. Za ilustracijo naj navedemo še razmerje med moškimi člani SZDL in
ZIVIS in člani ZKJ in sicer 87 »/o : 70 Vo v korist članov ZKJ.
Stan: Visoke so razlike tudi v primerjanju poročeni — samski. Poročeni se opre-
deljujejo v 71 "/o in samski v 56 Vo.
V	zvezi s tem bi lahko sklepali, da se poročeni ljudje v večji meri zanimajo za
družbena dogajanja, da določene družbene probleme povezujejo s svojim osebnim
življenjem, oziroma vsklajajo osebne interese s skupnimi interesi. To nam potrjujejo
tudi nadaljnji odgovori, saj so v vseh vprašanjih na prvem mestu poročeni z do-
kajšnjimi razlikami pred samskimi.
Stärost: V primerjanju odgovorov med starostnimi grupami vidno izstopajo anke-
tiranci v starosti med 32. in 51. letom ter grupa najmlajših od 18 do 24 let. Najmanj
se opredeljujejo ljudje po 60. letu starosti, za temi od 25 do 31 let in od 46 do 62 let.
Razlika med obema skrajnima točkama je za 22 Vo. Popolnoma razumljivo je, da imajo
najbolj aktiven odnos do šii-ših družbenih vprašanj ljudje v starosti med 30. in
50. letom. To je doba, ko imajo ljudje ne le določneje formirane svoje nazore in
IX)glede na svet in življenje, temveč so si že urdili več ali manj svoj osebno življenje,
torej njihovi interesi že prehajajo iz ožjih okvirov na širše družbeno področje. Upa-
danje tega interesa je že dokaj opazno pri ljudeh po 50., zlasti pa po 60, letu. To je
doba, ko ljudje zapuščajo zaposlitev in se umikajo iz javnega življenja.
Vpliv nekaterih komunikacijskih sredstev: Na formiranje javnega mnenja o določenih
družbenih problemih vsekakor močno vplivajo komunikacijska sredstva — tisk, radio,
televizija. Zato nas je v zvezi z našimi vprašanji zanimalo, v koliki meri občani
poslušajo radio, televizijo in berejo časopise.
92Ј
Procent odgovorov pri anketirancih, ki spremljajo radio in televizijo, je za 23 »/o višji
od onih, ki ne spremljajo radia in televizije. Se dosti večje so razlike ob primer-
janju bralskih skupin ob odgovorih na naša vprašanja. Na prvem mestu so odgovori
anketiranih, ki berejo Borbo, Politiko in Vjesnik, sledijo anketiranci, ki berejo Delo,
na tretjem mestu so tisti, ki berejo Ljubljanski dnevnik in, razumljivo, na zadnjem
mestu anketiranci, ki ne berejo nobenega izmed dnevnih časopisov. Razlika med
obema skrajnostima je za 45 "/o. Tudi v vseh ostalih vprašanjih se razlika vrti okrog
30 "/o v škodo anketirancev, ki ne berejo redno nobenega časopisa.
Ti podatki nam dovolj zgovorno potrjujejo dejstvo o izredno važnem vzgojnem
poslanstvu, ki ga opravlja radio, televizija in dnevni tisk. Naša vprašanja, ki jih
obdelujemo v tem delu, so izrecno mnenjska, to pomeni, da se je vsak posameznik
lahko svobodno opredeljeval v svojih odgovorih ne glede na podrobnejšo informi-
ranost o predosnutku ustave. Vendar tudi do teh vprašanj ni mogoče zavzemati
trdnih stališč, če je človek povsem neseznanjen oziroma le površno seznanjen z
družbenimi dogajanji.
Odgovori anketirancev na vprašanje: »Predosnutek nove zvezne ustave obravnava
več vprašanj, ki jih ni doslej obravnavala še nobena ustava, oziroma daje nekaterim
vprašanjem drugačen, večji pomen kot doslej. Katera od navedenih vprašanj se vam
zde najpomembnejša?-« (možnih je več odgovorov)
Poglejmo, kako so se anketiranci opredelili:
«'o Mesto
1.	Mesto človeka v novi ustavi.....70 V»	2.
2.	Pravice in dolžnosti človeka in občana	73%	1.
3.	Vloga družbenopolitičnih organizacij in
subjektivnega faktorja v naši družbi . .	47 "/u	7.
4.	Omejitev ponovnih volitev-rotacija . .	52 "/o	4.
5.	Položaj in vloga občine......50 "/o	6.
6.	Mesto delovne organizacije.....42 "/o	8.
7.	Varstvo zakonitosti, ustavnosti in vloga
ustavnega sodišča.........51 Vo	5.
8.	Mednarodni odnosi in zunanja politika
SFRJ .......... , , ,	57 »/o	3.
2e na prvi pogled lahko ugotovimo, da je odstotek odgovorov v tej skupini vprašanj
višji kot v prvi skupini. Verjetno je razlog v tem, da so vprašanja konkretnejša
in jasneje opredeljena. Predvsem je visok odstotek odgovorov na prvi dve vprašanji
z nekoliko večjim poudarkom na vprašanju »Pravice in dolžnosti človeka in občana-'«.
Razumljivo je, da so se iste kategorije anketirancev opredeljevale za oba vprašanja,
ki ju med seboj skoraj ni mogoče ločiti, saj se mesto človeka v družbi kaže skozi
njegove pravice in dolžnosti, ki se manifestirajo v najrazličnejših oblikah družbenega
življenja.
Dokaj visok odstotek anketiranih se je opredelil tudi za vprašanje »Mednarodni
odnos in zunanja politika SFRJ«, čeprav je v lestvici vprašanj na zadnjem mostu.
To nam dokazuje, da je med ljudmi veliko zanimanje za mednarodna družbena doga-
janja in da zadeve s področja odnosov med narodi in državami postajajo vse bližje
tudi našemu občanu.
Ostala vprašanja so v razmerju do navedenih treh dosegla precej manjši procent
odgovorov. Zlasti pri nekaterih, kot npr. »Vloga družbenopolitičnih organizacij in
subjektivnega faktorja v naši družbi«, »Položaj občine«, »Mesto delovne organizacije«,
je mogoče sklepati, da gre pri anketirancih za slabše poznavanje predosnutka ustave
oziroma za manjše seznanjanje s temi vprašanji s pomočjo materialov, ki so bili ob-
javljeni v predustavni kampanji. Vsekakor pa drži, in to nam dokazujejo rezultati
raziskave, da so občani premišljeno odgovarjali na posamezna vprašanja, kar bi se
ne upali trditi, če bi se anketiranci mehanično opredeljevali do vseh vprašanj enako.
Iz te skupine vprašanj smo izbrali le tri, kjer bomo prikazali, kako se posamezne
kategorije anketirancev opredeljujejo.
02G
1.	Pravice in dolžnosti človeka in občana in mesto človeka v novi ustavi
Vprašanji sta v vprašalniliu zastavljeni ločeno, ker pa sta obe vprašanji v neposredni
medsebojni zvezi, ju bomo tudi na tem mestu obravnavali tako.
Starost: Kako so so opredelile posamezne starostno grupe?
Na prvem mestu na obe vprašanji je starostna grupa od 32 do 38 let, sledijo
občani od 46 do 52 let, dalje od 39 do 45 let, od 53 do 59 let, nad 60 let, na zadnjem
mestu pa sta obe najmlajši starostni grupi od 18 do 32 let. Med posameznimi grupami
pa ni večjih odstopanj, predvsem ne med grupami nad 32 let, medtem ko so večje
razlike mlajših dveh v odnosu na vse ostale. Mlajši dve grupi se med seboj zelo pri-
bližujeta in sicer v vprašanju »Položaj človeka v novi ustavi« 64 "/o : 61 "/o v korist
občanov, starih od 18 do 24 let, na drugo vprašanje »Pravice in dolžnosti« pa je pro-
cent pri olDeh grupah enak 67 "/o : 67 "/o.
Spol: Razlike v odgovorih med moškimi in ženskami so povsem minimalne in sicer
v vprašanju »Mesto človeka v novi ustavi«, prevladujejo moški s 64 "/» več, medtem
ko na drugo vprašanje »Pravice in dolžnosti človeka in občana«, več odgovarjajo
ženske in sicer za 2 »/o.
Stan: Predvsem pa nastopijo večje razlike pri odgovorih v razmerju poročeni —
samski, kjer znatno porastejo odgovori poročenih, moških in žensk.
Na prvo vprašanje »Mesto človeka v novi ustavi«, odgovarjajo samski v 59 "/o, po-
ročeni v 72"/«; na vprašanje »Pravice in dolžnosti« pa dajejo samski 60 "/o. odgovorov
in poročeni 75 "/o.
Torej tudi tu lahko ugotavljamo, da so poročeni ljudje veliko bolj sredi družbenih
dogajanj, da jih zanimajo problemi izven ozkega domačega kroga. To ugotovitev nam
potrjuje tudi primerjava na starostne grupe; več je odgovorov pri anketirancih nad
30. letom starosti.
Članstvo: Glede na članstvo v organizacijah SZDL, ZMS, ZS ter ZKJ, je precejšnja
razlika v odgovorih na prvo vprašanje. (»Mesto človeka v novi ustavi«.) Člani ZKJ
odgovarjajo z 82 "/o, člani SZDL in ZMS z 65 "/o,. Minimalna pa je razlika na vpra-
šanje »Pravice in dolžnosti človeka in občana«, za katero se je opredelilo 77 "/o
članov ZKJ in 73 »/o članov SZDL in ZMS. Vidimo, da se komunisti bolj opredeljujejo
za prvo vprašanje, člani drugih družbenopolitičnih organizacij pa za drugo vprašanje.
Središče pozornosti je pri njih človek s svojimi pravicami in dolžnostmi, kajti že
samo vprašanje »Mesto človeka v novi ustavi«, je zastavljeno bolj abstraktno.
2.	Vloga družbenopolitičnih organizacij in subjektivnega faktorja v naši družbi
Izmed osmih zastavljenih vprašanj se odgovori v zvozi z vlogo subjektivnega fak-
torja uvrščajo na sedmo mesto (v vprašalniku je na tretjem mestu).
Starost. Kako odgovarjajo anketiranci po starostnih grupah?
Tabela: Vloga družbenopolitičnih organizacij in vpliv .subjektivnega faktorja v naši
družbi — odgovori po starostnih grupah:
Članstvo, kvalifikacija. Neposredno na primerjavo odgovorov po starosti bi lahko
navezali odgovore samcev in poročenih. Predpostavljamo, da je samcev največ med
mlajšimi ljudmi, ki imajo najnižji odstotek odgovorov. Razlika med samskimi in
poročenimi pa je 11 "/o v korist poročenih. Prav tako nastopa razlika med moškimi
in ženskami, in sicer odgovarjajo ženske v 43 "/o^ moški v 52 "Ai.
Kako se opredeljujejo člani ZKJ in člani ostalih družbenopolitičnih organizacij, raz-
vrščeni po kvalifikaciji, nam kaže naslednja tabela:
927
Tabela: Odgovori anketirancev, razvrščeni po članstvu v organizacijah in kvalifi-
kaciji.
Iz prikaza izstopa dokajšnja razlika med člani ZKJ in člani ostalih družbenopolitičnih
organizacij. Vidimo, da ima pri tem važno vlogo idejnopolitična vzgoja, ki je učinko-
vitejša pri komunistih. Iz tega tudi lahko sklepamo, da se je o vlogi družbeno-
političnih organizacij v našem samoupravnem mehanizmu in našem družbenem
sistemu premalo razpravljalo med ljudmi. Po drugi strani nam to kaže na slabosti
družbenopolitičnih organizacij, to pomeni premajhna aktivnost s strani le-teh. Ce
bodo občani dovolj močno povezani v svojih političnih organizacijah in preko teh
reševali najrazličnejše probleme na svojem območju, bodo prav gotovo čutili večjo
pripadnost k organizaciji in se zavedali njenega pomena in vloge.
Ostala ninenja ob ustavi
Vid Stempihar
V	tem delu so bila razčlenjena naslednja mnenjska vprašanja:
1. »Ali se vam zdi, da bi v nadaljnjem družbenem razvoju bilo potrebno še bolj
omejiti privatno lastnino, oziroma nad katerimi sredstvi ne bi kazalo odpraviti pri-
vatne lastnine?« Možnost odgovorov je bila naslednja: v celoti odpraviti, ne nad sred-
stvi za osebno delo in stanovanji, ne nad sredstvi za obrtno proizvodnjo, obdelovalno
zemljo in gozdovi ter sploh ne omejevati. To vprašanje smo si ogledali najprej
glede na kvalifikacijo. Združili smo nekvalificirane, kvalificirane delavce ter po-
možne uslužbence v eno kategorijo, uslužbence s srednjo strokovno izobrazbo v
drugo in uslužbence z višjo in visoko strokovno izbrazbo v tretjo kategorijo. Za
odpravo privatne lastnine v celoti se je izreklo 36 "/o anketirancev iz prve kategorije,
za nadaljnje podružbljanje, vendar ne nad sredstvi za osebno delo pa 16 "/o anke-
tirancev iz iste kategorije, za neomejevanje privatne lastnine pa 14 " o anketiranih.
Na vprašanje pa ni odgovorilo 16 "/u delavcev.
V	drugi kategoriji pa je rezultat naslednji. Za odpravo privatne lastnine v celoti se
je izreklo 22 "Ai anketiranih, za neomejevanje osebne lastnine 43 "/o, za neomejevanje
sredstev za obrtno proizvodnjo 17 "/o, zoper vsako nadaljnje podružbljanje pa 15 "/o
anketirancev.
V	tretji kategoriji je bilo 15."/o anketirancev za odpravo privatne lastnine v celoti,
za ohranitev osebne lastnine 46 »/o, zoper podružbljanje obrtnih proizvajalnih sred-
stev 17 "/o, zoper vsakršno omejevanje lastnine pa 16 "/o.
Podatki kažejo, da se odnos do lastnine menja hkrati s kvalifikacijo. Samo primer:
30 «/o delavcev se je izreklo za odpravo privatne lastnine v celoti, s srednjo izobrazbo
22"/o in z višjo oz. visoko IS"/». Vendar nas ta podatek ne sme zavesti do prestrogih
zaključkov, ker so pokazatelji pri odgovoru za ohranitev osebne lastnine po našelm
mnenju objektivnejši, saj tu odstotek pozitivnih mnenj raste vzporedno s kvalifi-
928
kacijo, delavci 28 ®/o, srednja izobrazba 43 "/o in visoka 46 "/a Iz tega je prej mogoče
zaključiti, da je anketirancem v drugi in tretji kategoriji bolj znan pojem osebne in
privatne lastnine kot pa anketirancem v prvi. Vseeno pa nam križanje odgovorov
glede na kvalifikacijo da odgovor tudi na zastavljeno vprašanje pri križanju glede
na članstvo v ZK in SZDL, namreč, da komunisti, ki so se izrekli zoper omejevanje
lastnine sploh oz. zoper podružbljanje obrtnih proizvodnih sredstev, zemlje in goz-
dov, izhajajo iz druge oziroma tretje kategorije po kvalifikaciji.
Odgovore smo primerjali tudi glede na vpliv tiska in radia. Ugotovili smo, da se je
za odpravo privatne lastnine izreklo največ tistih anketirancev, ki no spremljajo
redno nobenega informacijskega vira, namreč 31®/o, Delo 25 "/o. Ljubljanski dnevnik
23 »/u in radio 25 "/o. Slika pa se že pri naslednjem odgovoru močno spremeni v korist
informacijskih sredstev. Za ohranitev osebne lastnine se je izreklo 38 "/o bralcev
Dela, 33 "/o bralcev Dnevnika in 32 "/o poslušalcev radia. IVled tem ko se je le 10°/o
anketirancev, ki ne spremljajo tiska in radia, izjavilo za ohranitev osebne lastnine.
Lahko zaključimo, da so informacijski viri vendarle pozitivno vplivali na formiranje
mnenja.
Nadalje smo isto vprašanje oz. odgovore nanj primerjali tudi glede na starost. Raz-
členitev nam pove, da se odstotek tistih anketirancev, ki so za odpravo privatne last-
nine v celoti dviga pri najmlajših, (letnik 1938—1944) in doseže svoj vrh pri srednji
generaciji (1924—1930), nato pa vzporedno s starostjo pada in nekoliko spet poskoči
pri najstarejših. Sklepamo lahko, da je odnos do problema privatne lastnine najbolj
pozitiven pri srednji in mladi generaciji. Kaže se nam vpliv družbene vzgoje prav
pri ljudeh na katerih je težišče dela pri izgradnji novih družbenih in ekonomskih
odnosov.
2.	Naslednje mnenjsko vprašanje se je glasilo; »Kdo v gospodarskih organizacijah
najpogosteje odloča o najpomembnejših zadevah.« Možni so bili naslednji odgovori:
celovit odgovor, DS ali UO, kolektiv, ZK in sindikat, direktor in ne vem.
Naj takoj ugotovimo, da je precej več članov ZK vedelo za celovit odgovor kot čla-
nov SZDL oz. sindikata (33 «/o—19 «/o) in da se je za DS odločilo 38®/o članov ZK in
49®/o članov SZDL. Zanimivo je, da se je 17 "/o anketirancev iz obeh kategorij izja-
vilo, da odloča direktor. Na sploh bi lahko potrdili, da so člani ZK bolje seznanjeni
z odločanjem v gospodarskih organizacijah, vendar pa bi lahkp tudi ugotovili,
da imajo tako eni kot drugi iste izkušnje z birokratskimi pojavi v gospodarskih orga-
nizacijah, kjer o vsem odloča direktor. Ta pojav ni neznan, s to anketo smo dobili zanj
le kvantitativno potrditev. Podobna razmerja se nam kažejo pri križanju odgovorov
na informacijske vire, ki pa za našo fnterpretacijo niso bistveni. Bolj zanimivi so
odgovori glede na kvalifikacijo. Tudi tu so razlike med posameznimi kategorijami.
Celovit odgovor je vedelo 15 «/o delavcev, 30 «/o srednje izobraženih in 29 "/o visoko
izobraženih. Za DS oz. UO je razmerje naslednje: 45 «/o, 45®/o, 49 "/o. Da odločajo
direktorji pa je izjavilo naslednje število anketirancev: v prvi kategoriji 16 «/o, v
drugi 17 "/o in v tretji 16 Vo. Pri tem križanju smo zajeli le ljudi, ki so v rednem
delovnem odnosu. To primerjanje nam razkrije, da gre pri prvem vprašanju v drugi
in tretji kategoriji za boljše opisovanje celovitega odgovora in da nižji procent v
prvi kategoriji ne pomeni nepoznavanja in nevednosti. To nam potrdi tudi mnenje
o odločanju DS, kjer med posameznimi kategorijami ni bistvenih razlik.
Ce vse odgovore strnemo v nekaj ugotovitev, tedaj lahko rečemo, da je velika
večina anketirancev ne glede na članstvo, ne glede na vire informacij in ne glede na
kvalifikacijo mnenja, da v gospodarskih organizacijah odločajo delavski sveti. Za
podkrepitev te trditve smo strnili prva dva možna odgovora in dobili naslednji
rezultat: 60 Vo delavcev, 75 Vo s srednjo izobrazbo in 78 «/o z visoko izobrazbo je
mnenja, da odločajo samoupravni organi.
3.	Tudi naslednje vprašanje »Katera oblika vplivanja na reševanje zadev v okviru
občine se vam zdi najučinkovitejša«, smo primerjali z odgovori glede na članstvo v
družbenopolitičnih organizacijah, glede na staž prebivanja v naselju, glede na
informacijska sredstva, glede na spol in starost. Tudi tu se nam kažejo nekateri
zanimivi pokazatelji, ki bodo verjetno lahko služili občinskim oz. krajevnim politič-
nim organizacijam pri nadaljnjem delu. Kaj pravijo komunisti in kaj člani SZDL:
27 Vo članov ZK in 20 Vo članov SZDL je mnenja, da so politične organizacije oz. nji-
hov vpliv učinkovitejši, za zbore volivcev se je odločilo 46 Vo članov ZK in 41 Vo
članov SZDL. Za individualno intervencijo se navdušuje 6 Vo komunistov in 7 Vo čla-
nov SZDL, za občinske svete, stanovanjsko skupnost in odbornike pa 16 Vo članov
ZK in 14*/o članov SZDL. Da ni nobena intervencija dobra oz. učinkovita pa meni
929
4"/o članov ZK in IS"'!) članov SZDL. No, iz tega se ne da dosti razbrati, zato si te
odgovore oglejmo še glede na staž prebivanja v naselju. Velika večina anketirancev
meni, da so zbori volivcev še vedno najbolj učinkovita oblika družbenega vplivanja,
ne glede na to, koliko časa že prebivajo v naselju. Bolj zanimivi so pokazatelji glede
negativnega mnenja, namreč, da ni nobena oblika učinkovita. 16% anketirancev, ki
so v naselju tri leta, je tega mnenja, IS"/» tistih, ki so v naselju 4 do 6 let in 19%
tistih, ki so v naselju več kot sedem let. Ker je naselje mlado, se nam vsiljuje misel,
da so prav najstarejši prebivalci tisti, ki ne verjamejo nobeni obliki, in da so to
ljudje, ki zelo malo ali sploh nič ne poznajo instrumentov družbenega upravljanja
in vplivanja na urejevanje določenih problemov. Vendar nam križanje glede na sta-
rost anketirancev pokaže drugačno sliko. Največ tistih, ki ne verjamejo v nobeno
obliko družbenega vplivanja, je mladih ljudi. Med letniki 1931 in 1937 je 17% anke-
tiranih izjavilo, da ni nobena oblika učinkovita, med anketiranci letnikov 1938 do
1944 pa kar 29%. Pri letnikih 1924—1930 ta odstotek pade na 11% in se nato vzpo-
r^edno s starostjo še niža. Zakaj ravno pri mladih ljudeh toliko nezaupanja v oblike
družbenega vplivanja, je težko reči. Menimo, da so problemi mladih ljudi verjetno
bolj pereči, kot mislimo, vendar jih poklicani urejujejo z manj posluha kot drugje.
Vsekakor ta podatek ne kaže zanemariti in je političnim organizacijam v naselju
lahko v napotilo pri nadaljnjam delu z mlado generacijo. Da gre pri negiranju
kakršnekoli družbene učinkovitosti pri urejanju problemov res za mlade ljudi, nam
pove tudi to, da je tega mnenja 28 % samskih moških, ki so bili anketirani in prav
toliko samskih žensk.
4. »Katera od teritorialnih enot je po vašem mnenju s predosnutkom, nove ustave
pridobila na svoji pomembnosti?« se je glasilo naslednje vprašanje. Možnost izbire
je bila naslednja: občina, okraj, republika, federacija in ne vem. Takoj moramo ugo-
toviti, da je ne glede na vsa križanja, ki smo jih opravili, največ odgovorov dobila
občina in da je daleč najmanj anketirancev pripisalo okraju večjo pomembnost.
Odgovore smo si najprej ogledali glede na informacijske vire. Znotraj odgovorov
najdemo precejšnje razlike in nihanja, ki dopuščajo domnevo, da gre pri precejš-
njem številu odgovorov za ugibanje. Tako se je npr. 16% več bralcev Dela izjavilo
za občino kot poslušalcev radia, medtem ko se je za občino odlomilo 24 % manj bral-
cev Dnevnika kot Dela. Res je, da je Dnevnik manj obširno sodeloval pri načelnih
vprašanjih iz nove ustave in da je to morda razlog za tako nihanje. Nikakor pa ne
moremo tega v taki meri trditi za radio. Za republiko in federacijo se je npr. odločilo
precej več bralcev Dnevnika kot Dela oz. Radia. Tudi to nam kaže, da je delitev
pristojnosti med teritorialnimi enotami še precej nejasna, zlasti če ob tem vidimo
tudi odgovore »ne vem«: Delo 11%, Dnevnik 24% in Radio 20%. Ti odstotki prav
gotovo kažejo, da je bilo premalo pojasnjevanja na tem področju, zlasti ker je rast
in krepitev komunalnega sistema pri nas vsaj deset let starejša kot nova ustava.
Ti podatki nam tudi kvantitativno potrjujejo že znano resnico, da so ljudje bolje in
hitreje seznanjeni z republiškimi in zveznimi problemi kot z zadevami svoje ko-
mune, pri čemer ima določen delež tudi tisk oz. radio, ki je imel, razen v zadnjih
mesecih, vedno premalo posluha za dejavnost občin.
Glede na članstvo v ZK in SZDL se nam kažejo nekatere razlike v korist članov ZK,
ki so bolje seznanjeni s to problematiko in sploh širše razgledani. Čeprav je ta trdi-
tev nekoliko posplošena, ker obravnavamo le odgovore na eno vprašanje in z enega
aspekta, vendar menimo, da to lahko vseeno storimo, kajti tudi za opredeljevanje
samo pri tem vprašanju je treba komunalni sistem poznati širše. Pri odločanju
komunistov za teritorialno enoto odpade pomislek ugibanja, ki se nam vsiljujejo pri
križanju glede na informacijska sredstva. Odstotek pri komunistih, zlasti moških,
je tako prepričljiv (92 %) za občino, da trditev o poznavanju delitve pristojnosti ni
pretirana.
Tega pa ni moč trditi za člane SZDL, kjer je nihanje zlasti značilno med okrajem
republiko in zvezo. Največ članov SZDL se je sicer izreklo za občino, vendar nam
združitev rezultatov za zvezo in »ne vem« da nič manj kot 31 % moških članov SZDL
in 46 % ženskih članov SZDL. To pa že lahko da določeno kompleksnejšo sliko.
Da bi ugotovili tudi kvalifikacijsko strukturo, smo anketirance zopet združili v tri
kategorije. Rezultat križanja nam pove, kje je najmanjša informiranost. Največ
odgovorov »ne vem« smo ugotovili pri gospodinjah in za tem pri nekvalificiranih
oz. kvalificiranih delavcih, pa tudi upokojencev je bilo precej, ki niso imeli mnenja.
Rezultat ni presenetljiv, gre nam le za ugotovitev, do katerih kategorij nam še
vedno ni uspelo prodreti z družbeno vzgojo. Pri delavcih kaže omeniti tudi relativno
visok odstotek odgovorov za republiko oz. zvezo, ki gre v prvi vrsti na račun anke-
930
tirancev iz drugih republik. Močno pa se temu odstotku približuje tudi število odgo-
vorov oz. mnenj za republiko oz. zvezo pri dijakih in vajencih.
Ce strnemo gornje pokazatelje, tedaj lahko rečemo, da smo se pri teh odgovorih
srečali z dvema kvalitetama, ki sta bistveno vplivali na odgovore, t. j. članstvo v
ZK in kvalifikacija, kar ni bilo mogoče trditi za odgovore na prej obravnavana
vprašanja. Tudi tu gre le za kvantitativno potrditev znane resnice, hkrati pa naj bi
ta analiza, kot že nekajkrat rečeno, pomagali usmerjati delovanje subjektivnega
faktorja pri družbeni vzgoji.
5. Zanimiva je tudi analiza odgovorov na vprašanji" »Katera kvaliteta je za druž-
beno uveljavljanje človeka najpomembnejša?« Razčlenitev nam kaže različna sta-
lišča do posameznih kvalitet, ki so naslednje: izobrazba, strokovnost, delavnost, po-
štenost in tovarištvo, ter zveze, premoženje in iznajdljivost, (kar je vsekakor nega-
tiven element pri družbenem uveljavljanju).
Pri odločanju za izobrazbo ni med komunisti in nekomunisti bistvenih razlik, ven-
dar se nam le-te kažejo pri odločanju za sposobnost. Tako se je npr. 31 "/o članov ZK
moških izjavilo za sposobnost in 32 "/u moških članov SZDI.., med tem ko se je za to
kvaliteto odločilo le 22 »/o ženskih članov ZK in 23 "/o ženskih članov SZDL. Torej
ne nastajajo diference glede na članstvo, temveč glede na spol. Ob primerjanju
odgovorov je zanimiva razlika v mnenjih glede družbeno negativnega ele-
menta kot pripomočka za družbeno uveljavitev. Med komunisti se je zanj izreklo
več žensk kot moških, med tem ko se je pri članih SZDIj zanj izreklo več moških
kot žensk. Razmerje: člani ZK 12"Ai, člani SZDL 6"/o. To je moč tolmačiti z večjo
kritičnostjo članov ZK do negativnih pojavov pri uveljavljanju posameznikov, ki jih
tudi v naši družbi še vedno lahko registriramo.
Na kratko si oglejmo še odgovore glede na kvalifikacijo: kažejo nam naslednje
karakteristike: med odločanjem za izobrazbo so opazne razlike že med delavci in
srednjo strokovno izobraženimi (4"Ai), medtem ko je razlika med prvo in tretjo
kategorijo kar 12%, med drugo in tretjo pa 6%. Zapostavljanje izobrazbe pri visoko
strokovno izobraženih lahko raztolmačimo s tem, da ti anlcetiranci izobrazbo že
imajo in to najvišjo, lahko pa napravimo tudi zaključek, da ljudje v tretji kate-
goriji vedo, da izobrazba ni dovolj za uveljavitev. To trditev nam potrdijo odgovori
v tretji kategoriji za strokovnost in sposobnost. Zanjo se je namreč odločilo 34 "Ai
anketiranih. Ta odstotek pa je hkrati najvišji, kar smo jih dobili pri odgovorih glede
na kvalifikacijo. Sorazmerno manj ljudi se je za to kvaliteto odločilo v drugi kate-
goriji, medtem ko se je delavcev izreklo kar 10 Vo manj kot v 3. kategoriji. Tudi pri
odločanju za »delavnost« odstotek pada hkrati s kvalifikacijo oz. izobrazbo. Vendar
moramo tu reči, da se v nobeni kategoriji ne navdušujejo za delavnost kot kvaliteto
za družbeno uveljavitev. Ta pozitivni kriterij je med vsemi možnimi odgovori dobil
najmanj glasov, ne le pri križanju po kvalifikacijski strukturi, temveč tudi pri kri-
žanjih z drugih vidikov. Ce bi to orientacijo ocenjevali z vidika delitve osebnih
dohodkov, kjer je osnovni kriterij za njegovo višino prav ta kvaliteta, tedaj bi bil
ta pokazatelj nedvomno negativen. Menimo, da pa je treba te odgovore ocenjevati
nekoliko širše. Anketiranci .se očividno niso postavili na stališče, da je denar najpo-
membnejši kriterij za družbeno uveljavitev, kar je značilno za kapitalistično druž-
beno ureditev, temveč da so v naši družbi potrebne še druge kvalitete, kot npr.
strokovnost, sposobnost in seveda tudi poštenost, predanost in tovarištvo. V tem je
prav gotovo pozitivna stran take opredelitve, vendar pa menimo, da je poudarjanje
zlasti zadnjih treh kvalitet kot bistvenih za družbeno uveljavitev nekoliko pretirana
in da delavnost sodi vsaj v enak položaj kot ostale. Za zadnje tri kvalitete so se v
relativnem in absolutnem merilu izrekli največ anketiranci iz prve kategorije, v
drugi in tretji kategoriji pa so se zanjo izrekli v precej manjšem odstotku.
Za negativne elemente za družbeno uveljavitev so se v najvišjem procentu izrekli
anketiranci v drugi kategoriji, zatem v prvi in najmanj v tretji. V odstotkih: I. kat.
7 Vo, II. kat. 10 Vo, III. kat. 50 Vo. Ob tem nas še zanima, kateri so anketiranci iz
druge kategorije, ki so se izrekli za negativne elemente. Pri križanju odgovorov na
starostno strukturo smo ugotovili, da jih je največ med letniki 1924 in 1937.
(i. Naslednje mnenjsko vprašanje, ki smo ga analizirali, je bilo: »Kje se je družbeno
uveljavljanje najbolj utrdilo'.'« Odgovorov na to vprašane smo križali samo glede na
kvalifikacijsko strukturo anketiranih. Anketirance smo razdelili v nam že znane
kategorije. Anketiranci so lahko odgovorili, pač glede na svoje mnenje, da se je
družbeno uveljavljanje najbolj utrdilo v zdravstvu ali socialnih službah, v socialnem
zavarovanju, v šolstvu, v kulturi, povsod, nikjer in pa ne vem. Rezultat križanja je
931
zanimiv in prva ugotovitev je, da se je najmanj anketirancev v vseh kategorijah
izreklo, da se je družbeno upravljanje najbolj uveljavilo v kulturi. Odgovor na to,
zakaj tako negativno mnenje o družbenem upravljanju v kulturi, ni preprost. Ce te
odgovore primerjamo z izidi oz. mnenji o družbenem upravljanju v zdravstvu, kjer
se je relativno visok odstotek anketiranih pozitivno izrazil o uveljavljanju uprav-
ljanja na tem področju, tedaj moramo zaključiti, da anketiranci sicer pravilno menijo,
da je z družbenim upravljanjem v kulturi največ težav, vendar pa moramo hkrati
ugotoviti, da precej precenjujejo upravljanje v zdravstvu. Le-to namreč prav gotovo
ni toliko boljše v zdravstvu, kakor bi bilo moč to razbrati iz mnenj anketiranih.
Daleč največ anketiranih se je izjavilo, da je družbeno upravljanje najbolj utrjeno
v socialnem zavarovanju. To mnenje ne preseneča, ker je res, da imajo občani
največ opravka pač s socialnim zavarovanjem in ga zategadelj prav gotovo najbolj
poznajo. Nasproti tem, relativno visokim odstotkom pozitivnih odgovorov pa je treba
konfrontirati tudi odgovore »ne vem«. Nad 20 "/o anketiranih v prvi in drugi kate-
griji je tako odgovorilo in 10 "/o v tretji. Ta izid nam kaže, da so anketiranci težko
odgovorili na to vprašanje, ker je odgovor za tistega, ki vsakega posameznega pod-
ročja ne pozna, dejansko težek. Preseneča nizko število odgovorov za šolstvo. Rela-
tivno največ anketirancev se je za družbeno uveljavljanje na tem področju izreklo
v prvi kategoriji — 17 °/o, in le 12 "/o oz. 14 "/o v drugi in tretji. Presenetljivo pravimo
zato, ker menimo, da je šolstvo tisto področje družbenih služb, ki je ljudem prav
gotovo blizu, vsaj toliko kot socialno zavarovanje, in za katerega lahko rečemo, da
se je družbeno upravljanje kolikor toliko utrdilo.
Prav tako presenetljivi so odgovori, da se je družbeno upravljanje utrdilo na vseh
področjih. Med kategorijami se je za ta odgovor izreklo največ anketirancev v drugi
in tretji kategoriji in nekoliko manj v prvi. Iz teh odgovorov je moč razbrati, da
zlasti anketiranci z višjo in visoko izobrazbo (16"/«) dobro poznajo vsa področja
družbenih služb, lahko pa so ti odgovori tudi špekulacija.
Nasploh bi za rezultate, ki smo jih dobili pri tem vprašanju, lahko dejali, da so se
anketiranci opredeljevali za tista področja družbenih služb, s katerimi imajo največ
neposrednega stika v svojem vsakdanjem življenju. To kaže, da odgovori pomenijo
neke vrste hierarhično lestvico teh služb glede na neposredne dnevne potrebe ljudi.
In na osnovi teh potreb in intenzivnosti stikov s posameznimi službami so se anke-
tiranci tudi odločali, kje se je družbeno upravljanje najbolj uveljavilo in utrdilo,
kar pa seveda ne more biti merilo oziroma dejanska ocena.
932
Ocene in poročila
RADIO 1963
Poslušalci radia, gledalci televizije, bralci
časopisov, knjig ipd. so po vsem svetu
predmet socioloških raziskovanj. Sodobna
sredstva množičnega obveščanja v vedno
večji meri dopolnjujejo razgovore kot
najstarejšo obliko komuniciranja med
ljudmi. Neprestano se oži krog tistih, ki
so jim razgovori najvažnejši vir informa-
cij, vedno bolj pa se veča število ljudi,
ki iščejo informacije o dogodkih, ki jih
zanimajo, preko radia, tiska, televizije.
Z osebnimi stiki si običajno posredujejo
informacije ljudje, ki pripadajo istim ne-
formalnim skupinam in na novice po-
dobno reagirajo oziroma jih na podoben
način interpretirajo. Zato se sploh ne po-
javi vprašanje, kako posredovati infor-
macije, da bodo imele zaželeni učinek.
V pogovorih so namreč možna dodatna
pojasnila in razlage, pri posrednem ob-
veščanju preko radia, tiska, televizije ipd.
pa ni možno nikakršno pojasnjevanje in
dopolnjevanje vesti.
Shematski prikaz neposrednega komuni-
ciranja:
Shematski prikaz komuniciranja preko
sredstev množičnega obveščanja:
Ker je namen sredstev množičnega ob-
veščanja posredovati informacije čim
večjemu številu ljudi, se pojavlja vpra-
šanje, kaj naj posredujejo in na kakšen
način, da bodo to dosegla. Problem ured-
ništev časopisov, radijskega, televizijske-
ga programa itd. je v tem, kako se pri-
bližati bralcem in zadovoljiti že obstoječe
interese, istočasno pa občinstvo oz. po-
samezne skupine bralcev, poslušalcev,
gledalcev dvigovati na višji nivo, pogla-
bljati že obstoječe interese in zadovoljiti
nove.
Problem je nerešljiv, dokler ne vemo,
kdo je bralec, poslušalec, gledalec, kakšni
so njegovi interesi itd. Dokler ne pozna-
mo poslušalca, bralca, gledalca, je možno
le enosmerno vplivanje: od množičnega
komunikacijskega sredstva na potrošnika.
Pa niti v tem primeru ne vemo, kakšen
je efekt takega vpliva, ker potrošnika ne
poznamo. Sociološke raziskave občinstva
posameznih sredstev množičnega obve-
ščanja omogočajo spoznati potrošnike in
ugotoviti, kakšen je vpliv teh sredstev
nanje. S sociološkimi raziskavami pa je
omogočen tudi vzvratni vpliv: od poslu-
šalca na radio, od bralca na časopis itd.
Ze 1951. leta je radio Ljubljana skušal
spoznati svoje poslušalce in jim je raz-
poslal vprašalnike z namenom, da bi do-
bil odgovore na nekatera vprašanja. 1962.
lota pa je inštitut za sociologijo v Ljub-
ljani na ponudbo vodstva RTV izvedel
anketo o sredstvih množičnega obvešča-
nja. Anketa je zajela 12.000 Slovencev,
starih nad štirinajst let. V splošnem vpra-
šalniku je bilo namenjenih 30 vprašanj
anketirancem, ki so izjavili, da imajo v
stanovanju radio, in tistim, ki poslušajo
radio.
Zbrani podatki so omogočili dokaj izčrp-
no analizo pogojev poslušanja in nekate-
rih poslušalskih navad. Pokazali pa so
tudi, kako se razporejajo interesi za glas-
bene in govorne oddaje ljubljanskega
radia med različnimi sloji prebivalstva.
Z dnevnim radijskim vprašalnikom, ki je
bil priključen anketi o množičnih komu-
nikacijskih sredstvih, pa smo spremljali
poslušanost vseh oddaj radijskega pro-
grama v štirinajstih dneh. (Niko Tos,
Metodološke rešitve. Problemi štev. 1, str.
81).
933
Anketa Radio 63, ki jo v dogovoru z RTV
Ljubljana letos izvaja inštitut za sociolo-
gijo, pomeni korak naprej v spoznavanju
poslušalcev. Medtem ko smo z anketo o
množičnih komunikacijskih sredsvih 1962.
leta ugotavljali predvsem interese ra-
dijskih poslušalcev, pa je težišče letošnje
raziskave na spoznavanju mnenj po-
slušalcev o vsebini radijskega programa.
Anketa Radio 63 obsega splošni in dnev-
ni radijski vprašalnik.
V splošnem vprašalniku je 47
vprašanj; nanašajo se na štiri področja:
a) Za opis populacije poslušalcev po de-
mografskih karakteristikah smo v vpra-
šalniku upoštevali spol, starost, zakonski
stan, izobrazbo, poklic anketiranca, šte-
vilo članov gospodinjstva in vir dohodkov
gospodinjstva, v katerem anketiranec
živi. Širše okolje smo zajeli s tipom na-
selja, v katerem anketiranec prebiva, in
z regionalno pripadnostjo.
Tipe naselj smo določili glede na upravne
funkcije naselja in gleda na komunika-
cijske zveze z drugimi naselji. Po obeh
kriterjih smo dobili pet tipov naselij:
—■ prvi tip predstavlja republiški center
in središča nekdanjih okrajev;
—	drugi tip so sedeži občin;
—	v tretji tip sodijo naselja, kjer so se-
deži krajevnih uradov;
—	četrti tip tvorijo naselja, ki imajo vsaj
eno cd treh institucij: šolo, pošto ali že-
lezniško postajo;
—	peti tip pa predstavljajo naselja, kjer
ni niti šole, niti pošte, niti železniške
postaje.
Glede na družbene in geografske značil-
nosti smo za raziskavo o množičnih ko-
munikacijskih sredstvih' 1962. leta razde-
lili vso Slovenijo na pet geografskih
območij. Vendar se je pokazalo, da je
taka delitev preveč groba in družbeno-
geografske značilnosti posameznih ob-
močij niso prišle dovolj do izraza. Na-
mesto na pet smo sedaj razdelili Slovenijo
na sedem regij:
—	prva regija je Spodnja Štajerska,
(celjsko območje);
—	druga regija je Gorenjska;
—	tretja regija je Ljubljana —mesto;
—	četrto regijo tvori ožja in širša okolica
Ljubljane;
—	peta regija je območje Kopra in Go-
rice;
—	šesta regija obsega Dolenjsko in Za-
savje;
—	sedmo regijo pa tvorijo Zgornja
štajerska, (območje Maribora), Prekmurje
in Koroška.
Regionalno razdelitev Slovenije je napra-
vil dr. Vladimir Klemenčič.
b) Drugi sklop vprašanj se nanaša na
pogoje poslušanja in poslušalske navade.
Radioparat v, stanovanju je osnovni pogoj
poslušanja. Posredni pogoj poslušanja pa.
je elektrika v stanovanju. Le-ta je pogoj
za nabavo sobnega aparata, ki omogoča
boljši sprejem na srednjih valovih in na
UKV. V stanovanjih brez elektrike pa je
možno samo poslušanje tranzistorjev, ki
v večini omogočajo sprejem le na sred-
njih valovih. Po podatkih ankete 1962.
leta vemo, da ima radio v stanovanju
67 "/o, posluša pa ga 78 »/o nad 14 let starih
Slovencev. Na vprašanje, ali ima radio-
aparat UKV, so odgovorili samo anketi-
ranci, ki imajo radijo v stanovanju. Do-
stopnost do aparata z UKV predstavjla
možnost poslušanja II. programa ljubljan-
skega radia po vsej Sloveniji, razen v
Ljubljani, kjer poslušalci lahko poslušajo
II. program na srednjem valu.
Poslušalske navade smo ugotav-
ljali pri vseh poslušalcih ne glede na to,
ali imajo radio v stanovanju ali ne. Ugo-
tavljali smo, kdaj poslušalci ob delavni-
kih zjutraj začno poslušati radio in koliko
časa ga poslušajo v posameznih časovnih
blokih ob delavnikih in ob nedeljah, in
sicer, koliko časa poslušajo radio dopol-
dne (od 4.00 do 12.00 ure), popoldne (od
12.00 do 19.00 ure) in zvečer (od 19.00 do
21.00 ure). Z anketo o masovnih komuni-
kacijskih sredstvih 1962 smo tudi ugo-
tavljali količino poslušanja radia. Anke-
tirance smo spraševali, koliko časa
poslušajo povpréèno na dan. S tem smo
sicer dobili globalno oceno količine po-
slušanja ob delavnikih in ob nedeljah,
nismo pa izvedeli, v kakšnem dnevnem raz-
dobju posamezne plasti prebivalstva naj-
več poslušajo radio. Iz podatkov letošnje
ankete pa bomo ugotovili, kakšna je
struktura dopoldanskih, popoldanskih in
večernih poslušalcev.
V letošnji anketi smo želeli dobiti po-
datke tudi o tem, ali se poslušalci zani-
majo za to, kaj je na radijskem sporedu
in katerih virov informacij se poslužu-
jejo. Informiranost o radijskem programu
smo kontrolirali tako, da smo vse, ki po-
slušajo radio, vprašali, kdaj so na sporedu
nekatere bolj in nekatere manj znane
cddaje.
Iz podatkov lanskoletne ankete smo iz-
vedeli, koliko poslušalcev poišče informa-
cijo o programu, preden začne poslušati
radio, ali pa pogleda, kaj je na sporedu
šele takrat, ko že posluša, če ga oddaja,
ki jo posluša, zanima.
32 "/o poslušalcev je izjavilo, da nikoli ne
pogledajo programa, čeprav vedo zanj.
934
Možno je, da se ti poslušalci sploh ne
zanimajo za to, kdaj so posamezne od-
daje na sporedu. Možno je tudi, da tako
dobro poznajo program, da jim ni treba
iskati informacij. Tretja možnost pa je,
da se poslužujejo drugih virov informacij
(radia, razgovorov).
47 */o poslušalcev pa redno ali neredno
pogleda program, objavljen v časopisu
in sicer:
23 % običajno pogleda, kaj je na sporedu,
preden vključi radio;
18 »/o poslušalcev samo včasih pogleda,
kaj je na sporedu;
6 °/o poslušalcev pa je izjavilo, da običaj-
no začno poslušati, ne da bi prej pogle-
dali v program, pač pa ga pogledajo
potem, ko že poslušajo, če jih oddaja, ki
jo poslušajo, zanima.
V letošnji raziskavi pa smo to področje
razširili s tem, da smo zajeli vse vire in-
formacij o radijskem programu, in te
podatke dopolnili s preverjanjem infor-
miranosti o tem, kdaj so na sporedu po-
samezne oddaje.
c) V anketi o množičnih komunikacijskih
sredstvih smo ugotavljali prvenstveno
interese za zvrsti in za konkretne go-
vore in glasbene oddaje. Vprašanja so
bila formulirana tako, da je anketiranec
med oddajami ali zvrstmi, ki mu jih je
naštel anketar, izbral samo tiste, ki ga
»najbolj« zanimajo. V anketi Radio 63
smo intenzivnost interesa za posamezne
oddaje ugotavljali drugače. Anketiranca,
ki je izjavil, da neko oddajo posluša, smo
vprašali, ali bi mu bilo žal, če je ne bi
mogel poslušati. Poleg ugotavljanja in-
teresov pa smo zbirali mnenja poslu-
šalcev o posameznih zvrsteh glasbe v
radijskem programu in o nekaterih od-
dajah, ki jih poslušajo.
Poslušalci so izrazili mnenja o koristnosti,
načinu podajanja, o pomanjkljivostih in
o tem, kakšno vsebino imajo najraje v
jutrajni oddaji, oddaji Iz naših kolekti-
vov, Literarnem večeru, v oddaji Spoz-
navajmo, svet in domovino, v Nedeljski
matineji in v večerni komentirani oddaji.
Anketirance, ki teh oddaj ne poslušajo,
pa smo spraševali, zakaj jih ne poslušajo.
Poslušalce pa smo spraševali tudi o mne-
njih o radijskih reklamah in o vseh glas-
benih zvrsteh, ki so v programu ljubljan-
skega radia.
č) Nekaj vprašanj ankete se nanaša na
poslušanje drugih jugoslovanskih in tujih
radijskih postaj. Katere tuje postaje po-
slušajo slovenski radijski poslušalci, smo
ugotavljali tudi v anketi o množičnih
komunikacijskih sredstvih 1962. V tej
anketi smo poslušalce pripravili na to
vprašanje tako, da smo jih prej vprašali,
katere postaje slišijo bolje kot radio Lju-
bljana. V možnih odgovorih so bile nave-
dene domače in tuje postaje.
V letošnji anketi pa smo temu namenili
eno samo vprašanje in sicer smo poslu-
šalce vprašali, katere jugoslovanske in
tuje postaje poslušajo poleg radia Ljublja-
na. Iz primerjave odstotkov poslušalcev
posameznih tujih postaj po anketi o mno-
žičnih komunikacijskih sredstvih in an-
keti Radio 63, ob upoštevanju povečano
napake zaradi zmanjšanega vzorca, bomo
dobili odgovor na vprašanje, ali formula-
cija vprašanja vpliva na odgovore in, če
vpliva, katera formulacija dà boljše re-
zultate. Seveda pa nismo ostali samo pri
ugotavljanju tega, katere tuje postaje
Slovenci poslušajo, ampak smo poslušalce
tujih postaj vprašali tudi po tem, kaj na
tujih postajah poslušajo, ali predvsem
govorni ali predvsem glasbeni program.
Posebno vprašanje o tujih radijskih po-
stajah pa je bilo namenjeno poslušalcem
poročil radia Ljubljana. Te smo vprašali,
če poslušajo tudi poročila drugih jugoslo-
slcvanskih ali drugih postaj. Analiza
odgovorov na ta vprašanja bo brez dvo-
ma dopolnila podobo poslušalcev tujih
postaj, kakršno smo dobili na osnovi po-
datkov lanske ankete.
Kot lani je bil tudi letos splošnemu vpra-'
šalniku priključen dnevni radijski
vprašalnik, s katerim smo spremljali
poslušanje vseh oddaj enotedenskega pro-
grama od vključno 1. do vključno 7.
aprila 1963 tako, da so anketarji spraše-
vali anketirance, katere oddaje iz progra-
ma prejšnjega dne so poslušali. Iz analize ,
podatkov lanskega dnevnega radijskega
vprašalnika vemo^ da ima radio del ak-
tivnih poslušalcev, ki smo jih opredelili
s tem, da v določenem času samo poslu-
šajo radio, in del pasivnih . poslušalcev,
ki smo jih opredelili s tem, da se ob
poslušanju ukvarjajo tudi z drugimi ak-
tivnosti. Predpostavljamo, da ti manj po-
zorno slede programu kot tisti, ki samo
poslušajo.
Dnevni radijski vprašalnik je sestavljen
iz dveh delov. Prvi del je bil namenjen
anketirancem, ki so prejšnji dan poslu-
šali radio. Ob vsaki oddaji radijskega
programa je anketar vprašal anketiranca,
če jo je poslušal. V časovnih razdobjih,
ko radio Ljubljana oddaja prvi in drugi
program, je anketar vprašal, ali je anke-
tiranec poslušal prvi ali drugi program.
Ce je poslušal, je označil ustrezno oddajo,
istočasno pa vprašal anketiranca, ali je
samo poslušal, ali pa se je ukvarjal tudi
z di-ugimi aktivnostmi. V primerih, ko
935
Primer:
ODDAJA	Doma — aktivnost | Ni doma — aktivnost 1	
I. Obvestila 19.00 II. Napoved II. programa in poročila		na poti domov
I. Glasbene razglednice 19.05 II. Napredujte v angleščini	bral časopis	
anketiranec ni samo poslušal, je anketar
posebej vpisal aktivnost, s katero se je
ukvarjal. Pri tem je upošteval, ali je bil
anketiranec doma ali ne.
Poslušalcem, ki prejšni dan niso poslušali
radia, je bil namenjen drugi del vprašal-
nika. Anketar jih je spraševal samo po
tem, kaj so delali doma ali izven doma
in vpisoval aktivnosti za vsake pol ure
dneva od 4.00 ure do 24.00 ure.
Dnevni radijski vprašalnik je tako гекоб
enak kot lani. Dopolnili smo ga le s tem,
da so anketarji za vsak dan označili,
kakšno je bilo vreme. Na osnovi tega po-
datka bomo ugotovili, ali ob deževnih
dneh več ljudi posluša radio in ali dalj
časa poslušajo kot ob lepem vremenu.
Podatki o aktivnostih v posameznih dneh
bodo omogočili analizo dnevnega ritma
Slovencev, analizo aktivnosti, s katerimi
se ljudje ukvarjajo doma, aktivnosti, ki
se jim posvečajo izven doma in analizo
količine časa, ki ga porabijo za posamez-
ne aktivnosti. Aktivnosti bopio analizirali
glede na to, ali se ljudje z njimi ukvar-
jajo ob delavnikih, ob sobotah ali ob
nedeljah.
Vzorec. Populacija raziskave Radio 63
so vsi Slovenci, stari nad 14 let. Vzorec
ankete o masovnih komunikacijskih sred-
stvih 1962 je zajel 1 «/o nad 14 let starih
Slovencev; za potrebe raziskave Radio 63
smo zmanjšali lanskoletni vzorec po pred-
logu dr. Marijana Blejca takole: iz 320
anketnih okolišev lanskega vzorca smo
po sistemu sistematičnega slučajnega
vzorčenja izbrali 40®/o. t. j. 128 anketnih
okolišev. V vsakem izbranem okolišu smo
določili za anketiranje 50 % lani anketi-
ranih oseb, kar je približno 2400 ljudi.
Anketiranje. Za anketiranje o-
seb, določenih v vzorcu, smo se poslužili
lani organizirane anketarske mreže. Za-
radi manjšega števila anketiranih oseb
je namesto lanskih 13, zadoščalo 7 anke-
tarskih centrov, namesto 200, je letos za-
doščalo 70 anketarjev. Za anketarje smo
izbrali tiste, ki so se pri lanskoletnem
anketiranju izkazali, poleg tega pa smo
mrežo dopolnili z novimi anketarji. Za
anketiranje smo jih usposobili na dvo-
dnevnih seminarjih 30. in 31. marca 1963.
Po enodnevnem presledku se je začelo
anketiranje, ki je trajalo od vključno 2.
aprila do vključno 8. aprila 1963. Vsak
dan je bilo anketiranih približno 340
ljudi.
Da bi zagotovili čimbolj točne podatke,
smo v času anketiranja organizirali dvoj-
no kontrolo. Namen terenske kontrole je
bil preveriti, če so anketarji res anketirali
za to predvidene osebe. Vodje anketar-
skih centrov so anketarje kontrolirali ta-
ko, da so obiskali prejšnji dan anketirane
osebe in se prepričali, če jih je anketar
res obiskal.
Poleg terenske kontrole so v vsakem
centru pomočniki vodij centrov sproti de-
lali sistematsko in logično kontrolo izpol-
njenih vprašalnikov in, če so opazili na-
pake, so nanje anketarje takoj opozorili.
Na ta način smo zmanjšali število napak
samih anketarjev.
Obdelava podatkov bo potekala po
naslednjih fazah:
Druga logična in sistematska kontrola na
inštitutu bo končala do 15. maja 1963.
RTV Ljubljana bo prevzel strojno ob-
delavo na letos montiranih Bullovih
elektronskih strojih, ki bo predvidoma
končana do 30. junija 1963. Statistično
obdelavo podatkov bo izvedel odsek za
statistično obdelavo na inštitutu do 1.
septembra 1963. Analiza podatkov pa bo
predvidoma končana 30. novembra 1963.
Ana Stupan
936
problemi
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
KAZALO LETNIKA 1962/63
PROZA
Brecelj Barbara: Minljivost ....	802
Cigale Marija: Čakanje......150
Prvi zimski dan.......791
Govc Janez: Po neuspelem napadu	614
Jakopin Gitica: Riba.......238
Kalan Andrej: Človek je zmeraj sam	138
Kavčič Vladimir: Stolp v Babilonu	1
Vhod............481
Kmecl Matjaž: Basen o tem kako so
se mezgi organizirali v konje . .	325
Avtomobili....... 385,	502
Kranjec Miško: Ena mati, štirje fant-
je, štirje cadillaci, dvanajst poma-
ranč ............97
Makarovič Svetlana: Najmanj kar
moreš doživeti v avgustu ....	348
Mikeln Miloš: Administrativna bala-
da ...........36,	113
Petan Žarko: Novinec......345
Gramofon..........346
Samica...........601
Zgodba............603
Obiski...........607
Sime: Pravljica o kadrovskem vpra-
šanju ............251
Sime, Močnik Rastko. Vahčič Aleš:
Trogloditi se prebujajo.....252
Smolej Pavel: Nedelje......621
Smolnikar Breda: Sedemindvajseta
dimenzija z nefretete klobučkom
na glavi..........57
Snoj Jože: Mojster za smrt ....	328
Suhodolčan Leopold: Tombola ...	588
Vari Vita: Punčka ne joče ....	202
Smrt in mrliči........524
PESMI
Juvan Janez: Sprehod, Večer, Jetnik,
Gozd, Spomenik.......148
Skoraj večer, Nenadoma sredi noči.
Utopljenec, Jutro, Junij .... 799
Konjar Viktor: Mongoli.....250
Košuta Miroslav: Obrežje pomladi,
Hlad, Tako visoko. Noč za nočjo,
Odmev tišine. Pismo.....33
Bisernica v produ......323
Lužnik Stanislava: Ljubezen .... 610
Makarovič Svetlana: Večer, Plešem,
Ti si daljava........156
Noč, Samota, Prijatelj, Tema, Ži-
veti ............401
Miškot Rudi: Večer in noč, Pusti me
molčati, Jurij, Na pragu .... 611
Petkovšek Darinka: Samota, Dan se je
sklonil...........613
Pibernik France: Emigranti, Stolpi
pogumnih. Konec želja. Pa vseeno.
Slepe vertikale........56
Pisk Bojan: Pesmi....... 6
Pesmi...........399
Somen Branko: Nisem več. Želja, Li-
pov bog..........248
Tul Marija: Poslednja......612
Vuga France: Ni odrevenelo poletje.
Poželenje se vrača. Vasi so ob
meni............501
Zbil Henrik: Pesmi kar tako .... 788
PREVEDENA PROZA
Boškovič Milo: Razvršje (prevedla
Hermina Jug)........696
Bucht Bertold - Paul Dessan: Sojenje
Lukulla (prevedla Doris Kosec) . . 435
Donovič Marko: Kuhano seme . . . 700
937
Filipowicz Kornel: Doxa (prevcnlel
France Drolc)........848
Gazivoda Mihailo: Brazgotina (pre-
vedla Hermina Jug)......703
Grass Günter: Nekoč je živel Führer
in Reichskanzler (prevedla Doris
Kosec)...........841
Kerouac Jack: Na poti (prevedel Mir-
ko Jurak)..........62
Martinovič Veljko: Človek in kača
(prevedla Hermina Jug) .... 707
Marquand John P.: Prijateljska kri-
tika ............308
Mijuškovič Vladimir: Drama v samo-
stanu (prevedla Hermina Jug) . . 712
Nalkowska Zofia: Na dnu, Za želez-
nico (prevedla Martina Orožen) . . 265
Raonič Jovan: Sutjeska (preverila
Hermina Jug)........719
Ratkovič Milenko: Raztrgana srajca
(prevedla Hermina Jug) .... 723
Rotkovič Radoslav: Patrola (prevedla
Hermina Jug)........729
Vukovič Cedo: Srečanje z Rusi (pre-
vedla Hermina Jug)......725
PREVEDENE PESMI
Branbach Rainer: Pesmi (prevedel
Niko Grafenauer).......520
Brkovič Jevrem: Komisar, Mornarje
morje ubija. Ni majhnih bitk (pre-
vedel Niko Grafenauer) .... 682
Đonovič Pavle: Po vsem, v Pričako-
vanju (prevedel Niko Grafenauer) 683
Duranovič Petar: Pokrajina (prevedel
Marijan Kunej).......684
Hikmet Nazim: Pisma za Taranta-
Babu (prevedel Miroslav Košuta) 130
Ivanovič Aleksandar: Razbito okno,
Jesen, Ljudje sence. Jutra (preve-
del Marijan Kunej)......686
Kralj Milo: Oče, Vezenje (prevedel
Marijan Kunej).......688
Miličevič Ljubislav: Mi, Brata (preve-
del Marijan Kunej)......690
Perovič Sreten: Molitev, Rekviem
(prevedel Niko Grafenauer) ... 691
Piletič Svetozar: Večer (prevedel Niko
Grafenauer).........693
Vujanovič Dragutin: Mizara, Antilopa
(prevedel Niko Grafenauer) ... 694
Srečanje s Pablom Mei-udom (preve-
del Miroslav Košuta) .... ; 830
ČLANKI IN ESEJI
Beznik Vlado: Seznanjenost in mne-
nje občanov o predosnutku nove
zvezne ustave........914
Bibič Adolf: »Politična država in nova
jugoslovanska ustava«.....315
Bizan-Babič Januša: Učenci v obrti
ocenjujejo svoje mojstre .... 466
Blaha Tilka: RTV Ljubljana o ustav-
ni razpravi.........901
Debenjak Božidar: Ernest Bloch . . 161
Filozofija zdajšnjega sveta . . . 548
Legenda o Blochu......548
Derganc Jože: Problem human rela-
tions in problem humanizacije dela
pri nas...........172
Za širša izhodišča, interese, potrebe 374
Dokler Janez: O vrednosti teme . . 25
Rahločutni material ali ljudje . . 258
Umetnina in stvarnost.....579
Dimenzije Borovih Daljav .... 820
Gosnar Jože — Mužič Boris: Sezna-
njenost in mnenje občanov o pred-
osnutku nove zvezne ustave . . 910
Grafenauer Niko: Kritika in njen
predmet ..........420
Hribar Tine: Stvarno, resnično in de-
jansko sodobno slovenske inteli-
gence ............623
Jakopin Gitica: Vloga in pomen kri-
tike v našem kulturnem življenju 289
Jelene Zoran: Čustveni odnosi v dru-
žini, pomemben faktor v razvoju
otrokove osebnosti......364
Kavčič Bogdan: Dejavnost Slovencev
v družbenopolitičnih in društvenih
organizacijah ........356
Nekateri faktorji, ki vplivajo na
udeležbo in mnenje mladine o se-
stankih ...........455
Vpliv zaposlitve in zakonskega sta-
nu na dejavnost mladine v organi-
zacijah in društvih......539
Mladi funkcionarji v družbeno-
političnih in društvenih organiza-
cijah ...........649
Življenjski pogoji mladine ... 861
Kavčič Vladimir: Varljivi obraz kri-
tike ............290
Neizkoriščene možnosti .... 414
Klemenčič Ivan: Stilno estetska podo-
ba Kogojeve opore Crnc maske . . 656
Kmecl Matjaž: Mentorizem v akciji 260
Moč in nemoč........293
Relativnost stvarnosti.....556
»Korak naprej« (beseda uredništva) 261
938
Kranjec Miško: Varuštvo za vsako
ceno............253
Kroflič Marjan: Vloga filma v življe-
nju mladine....... 752,	877
Mlinar Zdravko: Nekateri problemi
družbene integracije lokalnih skup-
nosti .......... 638,	742
Možina Stane: Informativnost proiz-
vajalcev ..........885
Paternu Boris: Lirika Jožeta Udovica	9
K polemiki okoli »literarnega men-
torstva« ..........256
Nekaj problemov naše kritike . .	295
Monopolizem poguma.....474
O literaturi in literarni kritiki . .	582
Petrič E.: Vznemirljiva prizadevnost	69
Pirnat Janez: Ob monografiji Gojimi-
ra Antona Kosa.......107
Predgovor in epilog......350
Likovna umetnost in kritika . . .	427
Eksperiment s TV kritiko ....	563
Naša ustvarjalnost ali družbeni
okrasek...........585
Spoštovani tov. N. N......765
Pogorelec Breda: Slovenski Pravopis
1962 .......... 102,	272
O vprašanju sistematične kritike
jezika...........424
Prajs Franci: Filmska kritika pri nas	425
Rebula Alojz: Intelektualna poštenost	298
Andrej Rijavec: Nekaj osnovnih misli
o glasbeni kritiki.......299
Glasba v naši kulturi.....587
Snoj Jože: Načelna glosa h konkret-
nemu pojavu.........302
Stojanovič Zofka: Mnenje občanov o
pomembnosti vprašanj s področja
družbenoekonomske in politične
ureditve...........923
Šetinc Franc; Kebe L.: Naš dnevnik
»Delo« o ustavi........893
Sicel dr. Miroslav: Nekateri problemi
sodobne Hrvatske književnosti . . 449
Stampihar Vid: Ostala mnenja . . . 928
Steh Jože: Mnenje občanov o vpraša-
nju rotacije in odgovornosti . . . 918
Somen Branko: Na rob filmskega ob-
veščanja ..........422
Tecet: Prepis..........226
Toš Niko: Metodološke rešitve • • ^S
Ukmar Kristijan: Vurnikove misli o
glasbeni umetnosti......857
Vloga kritike v kulturnem življenju 289
Vošnjak Vera: Ljubljanski dnevnik
o ustavni rsizpravi......907
Zadravc France: Ali marksizem ali
idealizem..........158
Estetska ali idejna kritika ....	306
Se enkrat o metodi kritike ...	477
Pisatelj, njegov človek in čas . .	526
Uredništvu Sodobnosti.....554
Za jasna načelna izhodišča (beseda
uredništva).........577
Zaključna beseda (beseda uredništva)	432
Zupan France: K problematiki votiv-
nih podob na Gorenjskem ....	810
Žižek Jože: Kje je meja, kadar gre za
človeka.............734
PREVEDENI ČLANKI IN ESEJI
Bloch Ernst: Iz II. dela »Principa upa-
nje<-............166
Iz III. dela »Principa upanje« (pre-
vedla Doris Kosec) .....169
Chodack Szymon: Institucionalizacija
političnih strank v Zapadni Evropi
(prevedla Nuša Kansky) .... 664
Lussu Joyce: Srečanje z Nazimomo
H kmetom..........127
Macgg Wlodzimierz: Sodobna poljska
proza ...........781
Mills Wright: Nemoralnost višjih kro-
gov (prevedel F. S.)......228
Stojkovič Milorad: Sodobna črnogor-
ska književnost (prevedla H. Jug) 675
Szczepanski Jan: Mitologizacija inte-
lektualcev (prevedel A. B.) . . . 759
OCENE IN POROČILA
A. B.: Razmišljanje o sodobni poljski
sociologiji..........86
Znanstveno proučevanje religije na
Poljskem..........187
A.	R.: Večer slovenske sodobne ko-
morne glasbe........669
Vilko Ukmar — 4 bagatele za kla-
vir .............669
Pavle Merku: kantata o »detomo-
rilki Mariji Farrar«......670
Bernik Stane: Peščeni grad v zamisli
in izvedbi Boštjana Hladnika . . 568
B.	P. in B. D.: Filozofija in sociologija
na Poljskem.........379
F. C.: Propad velikih ameriških te-
dnikov ...........90
Glasba............96
Jubilejni zbornik slovenskih študen-
tov na Dunaju ........478
939
Jurak Mirko: Uveljavljeni eksperi-
ment v poeziji E. E. Cummingsa 779
Kmecl Matjaž: Pesmi 1961 Marijana
Krambergerja........84
Kreft Ivan: Kibernetika in človek . . 573
Kremenšek S.: Sovjetska etnografija
in sociološke raziskave.....376
Mlinar Zdravko: Sociološka študija
Bora in okolice........774
Nove knjige........93, 189
Novembrske razstave.......381
-n-r: a) Danilo Svara, Concerto grosso
dodecafono.........380
b)	Pro musica viva......773
c)	Alojz S'rebotnjak — monolog za
flavto, oboo, rog, timpane in go-
dalni orkester.........772
d)	Merku — glasba za godala op. 35 773
Popovič dr. Mihailo, Osnovi sociolo-
gije za III. razred gimnazije . . . 382
Razstava del Marka Suštaršica v mali
galeriji..........479
Razstava Milana Kumra.....671
Razstave .........95, 191
Skaza Aleksander: Sovjetska mlada
generacija v luči ankete časopisa
»Voprosy Literatury«.....285
Stupan Ana: Radio 1963
Smith Bernard: Podoba in pomen v
novem slikarstvu.......282
Sagler Marjan: Do kdaj še problemi
tako............572
BRUŠENO OGLEDALO
192, 288, 382, 480, 576, 671
LIKOVNA PRILOGA
Batič Stojan: Veterani podzemlja,
Zapuščeni rovi. Slavolok dela,
Banoviči..........Pr. 1
Dolenc Igor: Kmečka hiša. Doma-
čija, Čipkarica, Vas.....Pr. 8
Jeraj Miroslav: Oblika.....Pr. 4
Kotnik Rudolf: Armirano platno
XV. 1962 .........Pr. 4
Kos Gojimir Anton: Vrtnarjeva
hčerka 1937, Malo thožitje 1958,
Počitek na prostem 1944, Vaški
hiši 1934 .........Pr. 2
Kumar Milan: Koruza, Barjanski
totem. Večer na Barju, Tolkač,
Strešnine, Sota.......Pr. 7
Lugarič Albin: Odmev časov 1962,
Svitanje 1962, Jambori 1962,
Polja 1962 .........Pr. 5
Polanjko Jože: Dvorišče.....Pr. 4
Rijavec Milan: Tihožitje I. 1962,
Tihožitje II. 1962, Studija I. 1962,
Studija II. 1962 .......Pr. 3
Scagnetti Valentin: Dve ilustraciji
k sonetom W. Shakespeara . . . Pr. 4
Stegovec Tinca: Za plesiščem. Pred
zapornicam. Pevec, Pranski dim-
niki ...........Pr. 6
Tihec Slavko: Temni semafor 1962 Pr. 4
Votivne podobe na Gorenjskem Pr. 9, 10
PROBLEMI — revija za kulturo in družbena vprašanja. Ureja uredniški odbor:
Adolf Bibič, Božidar Debenjak, Bogdan Kavčič, Vladimir Kavčič, Matjaž Kmecl,
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu, Janez Plrnat (odgovorni urednik), Andrej Rijavec,
Ivan Rudolf, France Zupan. — Lektor in korektor: Janez Juvan.
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v Ljubljani. Tisk, izdelava klišejev in vezava: Tiskarna
»Jože Moškrič« v Ljubljani. — Naslovno stran je opremil Janez Pirnat.
940