„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1.
63
kolikor je meni znana, prav; na Kumu še nisem bil, torej ne vem, kako je gori, a skoro vsi kumski romarji so pripovedovali enako. Na mestu sv. Miklavža je sv. Jošt v cerkvi. Spis ima nekaj pesniškega in je poln domačega humorja: ne rečem, da bi noč na Kumu ne bila romantična, a za mnoge je pa sitna in škodljiva. Za manjše potopise bi utegnil biti ta opis vzorec. — IV. Gostba vMazinu. (1868. — Str. 35—43.) Glavna stvar v tem spisu je »pro-ščenje«, po naše semenj ali »žegnanje« na Mali Šmaren pri razkolnem popu v Mazinu. Živa podoba! V revnih razmerah živi razkolni duhovnik, to se vidi na borni obleki, hišni opravi itd., vendar gostoljuben je. Njegov katoliški sosed, rudnopoljski župnik, je v enakih denarnih razmerah, njegova zunanjost je mnogo pri-kupljivejša. Od kod to izvira? Pisatelj nam tega ne pove; jaz pa mislim, da je to v duhu katoliške vere. Zato katoličanom dobro de tak popis, in priča o zdravem katoliškem srcu pi-salčevem. — V. Na kraški zemlji. (1877. — Str. 47—56.) Jako mičen spis o kraški čitalnici in njeni »besedi«. Kar nam tu pripoveduje tako domače in prijateljsko, to je pač le svetla stran naših čitalnic: imajo še drugo — senčno — stran, in ob to samo rahlo dregne pisatelj. — VI. Med Savo in Dravo. (1878, 1879. — Str. 59—154.) Ta potopis je najobširnejši. Pisatelj kaže v njem res bogato znanje, vendar nas ne muči nikdar z vsakdanjimi rečmi. Največ prostora je odločenega (21 str.) popisu Zagreba; kdor ga bere pazno. res spozna Zagreb. Dalje je opisana na 14 straneh zgodovina hrvatska zadnjega veka dosti dobro; devet stranij je odločenih občevalnemu jeziku in zadrugi posebej. V naslednjih nam pa riše razne navade in šege hrvatske, ki niso po vsem hvale vredne; govori o gospodarstvu pa raznih strokah, o delovanju raznovrstnih oblastnij. Človeku se milo stori, ko vidi, da Hrvate tare Madjar in brat pomaga brata zatirati. Naposled se vozimo od Siska do Gradiške po Savi in ko smo obiskali še razne toplice, poslovimo se od potnega spremljevalca.
—  Spisi prirodopisne vsebine so: I. Mravlja. (1858. — Str. 159 — 168.) Življenje in delovanje mravlje je popisano prav domače in zelo mično.
—  II. Rastlinske svatbe. (1877. — Str. 171 do 186). V obliki pisem razklada pisatelj jasno in prijetno veliko čudo rastlinskega oplojevanja. Znamenita je terminologija. Slovniške drobtine: zadati = zastaviti, prekat = predal, neizčrpen = neizzajemljiv, vzmet = pero v urah, nerodna = nerodovitna. — III. Rak. (1881. — Str. 189—216.) Z zdravim humorjem osoljen spis o raku in njegovem povodnjem življenju. — IV. Živali popotnice. (1860. - Str. 219-227.) Tukaj nam podaje mnogo zanimivih kratkih črtic o živalih, ki se selijo v druge kraje. — V. Žaba. (1863. - Str. 231-235.) in VI. Velblod. (1860. Str. 239 — 243.) Oba spisa slikata kratko življenje žabe in velbloda v prijazni obliki. — VIL Vulkanske moči. (1858.— Str. 247-261.) Tu nam razvija teorijo o potresih, ki so v zvezi s podzemeljskim ognjem in z vulkani. Popis ima mnogo primer in vzgledov; poučen in zanimiv je. (Slovnične drobtine : vlastitost — lastnija, prekaša =
prekosi večkrat).—VIII. Odko d izvirajo gliste in kako se izpreminjajo. (1865. —Str. 265do 279.) Dober in mičen pouk o trakulji, kako nastane iz ikre, in kako se množi zarod trakuljin. — Za dodatek: Božični večer na Kranjskem. (1877. — Str. 283—286.) Kratka pa jako mična slika iz kmečke hiše. Iz teh spisov se vidi, kako vsestransko je sukal pero rajni profesor Erjavec, kako je poznal domovino in bližnjo nam Hrvatsko, kako je znal misli svoje vlivati v lepo obliko in govoriti prisrčno. — Ta knjiga je živa slika Erjavčevega duha, kakor je lanska slika njegovega srca.                                dr. j. j.
RVATSKO   SLOVSTVO.
Zagreb, 11. februvarja.
Dragi! Predpust, veseli, bučni (šumni) pred-pust, kateri pošilja marsikateremu v žep med petice požrešno kugo in katerega je marsikoje staro dekle pričakovalo teže, kakor pričakuje delavni kmetic plodovite jeseni, ta veseli predpust se približuje zvršetku. Ne morem se baš pohvaliti, da sem se tega predpusta ne znam kako zabavljal; čepel sem skoraj vedno doma in se ogibal norčavih zabav. A tudi razjezil sem se dobro na vse te veselice. Naš ban namreč je priredil sijajen ples svojim častilcem. Dolgo sem se že veselil tega plesa, uverjen sem bil povse, da bodem tudi jaz pozvan; a goljufal sem se. Razjezilo me je to, povem ti, in odločil sem se, da se ne udeležim nobene veselice. In tako je tudi bilo. Stisnil sem se v kot in prezrl vse posvetne zabave in veselja vedno veselega Zagreba.
Dete vendar! To sem gledal, ko sem prejel zadnjo številko »Dom in Svet-a«. Le suknje je še potreboval, in sedaj jo ima in lahko se vanjo zavije, kadar ga bode na daljnem potu ulovil dež, a morda tudi mraz. Kaj bi popotnik brez popotne suknje? — —
Da, ker govorim baš o »Dom in Svet-u«, naj ti povem, da imajo tudi Hrvati svoj »Dom i sviet«. Star je baš toliko, kolikor naš. Skoraj bi človek mislil, da so se dogovorili kumovi na krstu, ali jaz znam izvestno, da ni tako, ker se oni niti ne poznajo. Hrvatski »Dom i sviet« je mogočen gospod, ki je čvrsto uverjen — a to, če je treba, tudi vsakemu pove, — da je on prvi list na slovanskem jugu, da je on najbolji in zato tudi najbolj priljubljen v vsaki hrvatski hiši. To so lepe besede, prijatelj, a diše nekoliko po znanem slovenskem pregovoru: — »Lastna hvala se pod mizo valja.« — Vsekako zasluži »Dom i sviet«, da se nekoliko ž njim seznaniš: zato bode pa dobro in povse umestno, če vsaj malo odgrneva ono tajinstveno zagrinjalce, s katerim si prikriva še bolj zanimivo lice in da pokukava nekoliko tudi v njegovo notrinjo.
Znano je, da imajo Slovani neki naravni nagon, da se posebno vesele svojih listov, ali ža-libog le ob njihovem porodu, ker sicer bi jih bolje podpirali, kakor jih podpirajo. Kakor drugi Slovani, tako imajo tudi Hrvati precejšnjo merico tega nagona. Zato se je pojavila pred nekimi letmi nahrv. književnem polju:,,Hrvatska Vila", katera je i po slikah i po vsebini lepo
64
Davorin Trstenjak.
odgovarjala zahtevam. Vendar Hrvati je niso podpirali, in zaspala je. L. 1886. ustanovili so tedaj še dosti močni in složni stekliši drugi takov časopis: ,.Balkan". ali tudi ta je preživel jedva dobro leto. Nekateri ga že tako niso hoteli podpirati, ker ga je izdajala njim nasprotna politična stranka, drugi so se ga pa bali, misleč si: — Zvedeli bi gori, da ga berem, in ne bi bilo dobro. — »Hrvatska Vila« in »Balkan« sta bila jasni dokaz, da na hrvatskem književnem polju ne more uspevati list, kakoršnega so si Hrvati želeli. Vsak se .je zato čudil, ko se je čez leto dan — leta 1888 — porodil v »akade-mički knjižari« Lav. Hartmana nov list: „Dom
i sviet", češ, da ni še izkušnja poučila ljudij, da se ne more vzdržati pri nas takov list. In vendar list se je vzdržal eno leto, vzdržal se je drugo in evo sedaj izhaja že tretje leto, a hvali se, da ima dosti naročnikov in da je zelo razširjen, o čemer tudi ne dvojimo. Zadel je pravo struno in ugodil je čitateljem. Proučiva, prijatelj, malo glas te čudne strune, ker je pač važno, kako neki zveni!                          (Konec.)
Popravek. ,,D. in Sv." štev. It.]., st. 16, vrsta 14 eitaj 500.000; na str. 27, I., vrsta 13 Sitaj ,,nemčizna" ; stran 31 je konec 20 vrste izostal naslov: ,,Hofka jadra" ; v nasl. vrsti je po pomoti: ,,kab. knjich." tiskano debelo. V tej št str. 41, v 16 vrsti čitaj ,,sramežljivo"; str. 48 proti   koncu :   ,,privzdigujejo", ,.vzdihujejo".
^
t
Davorin Trstenjak.
DAVORIN TRSTENJAK, odlični slovenski pisatelj, učenjak in voditelj je bil rojen dne 8. nov. 1817, posvečen duhovnik 28. julija 1844, učitelj veronauka v Mariboru 1850, župnik na Ponikvi  1861,   župnik v Starem trgu  1879, umrl 3. februvarja t. 1. Naj v miru počiva!
Najrrobnica.
V^
it« stavil si domovja vojno —
Vojnik mu zvest in slaven sin —
Sveta ostavil polje bojno,
Na njem pa večen kip — spomin.
A ko srce ti spi pokojno,
Velraož slovenski, Davorin,
V bolesti skupljamo se složni
In plakamo za tabo tožni.
Mi plakamo. -   Ob nas pa vstaja S čarobno silo genij tvoj; Moža jeklenega značaja Motrimo pazno pred seboj! Popevke nam slovenske baja, Za narod nas razvnema svoj, Na čelu nosi geslo sveto: Življenje bodi delo vneto!
Pred nami duh veliki dviga Nesmrtnih činov krasen cvet; Za sveto nas resnico vžiga, Obraze kaže davnih let. — Slovenski spev, slovenska knjiga, Za pravo naše govor vnet Vijo okrog zaslužnih senec Iz lovorov ti časten venec.
Mi plakamo — na zgubo svojo S pogledom neutešnim zroč; Nad smrtjo pa se dviga tvojo Zdaj dvojnega življenja moč, Življenja stopaš novo hojo, Pred ktero bega smrti moč: Živiš na nebu v svitu slave, Živiš v spominu očetnjave.
A. M.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta J i/ld.  Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišču.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe.       Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.
94
Slovstvo.
rečemo glede na obliko — vsaj večinoma lahko, da sta nekaki izjemi. »Rafaelova« vsebina je res izvrstna in ne morem dovolj pohvaliti pisatelja, da je podal naši odrasli mladini takega tovariša proti nebesom. Mladim in odraslim čitateljem priporočamo prav toplo »Rafaela«; pisatelju pa želimo, da bi se knjiga kmalu pokazala v drugi izdaji.
„Hoja za Marijo Devico" ali posnemanje njenih čednostij. Po P. Sebastijanu Zaj-lerju, premonstratencu, posnel B. Bartol, duhovnik. Na svetlo dala družba sv. Mohora v Celovcu, Drugi natis. 1890. Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu Cena mehko vezanemu iztisu za ude 40 kr., za neude 50 kr. Veznina stane še posebej za popolnoma v prtu vezan iztis 40 kr., v usnju z rudečo obrezo 50 kr. in v usnju z zlato obrezo 60 kr. Po pošti sprejet iztis 10 kr. več. — To je udom družbe sv. Mohora znana knjiga, ki je tu v drugem natisu. Radi omenjamo, da je poleg izvrstne vsebine tudi jezikovna oblika pravilna in lepa.
RVATSKO    SLOVSTVO.
(Konec.)
Znani narod, katerega je previdnost božja razkropila po celem svetu in s katerega členi so tudi Hrvati lepo obdarjeni, pohvali se lahko s posebno bistrim umom, če je treba zadovoljiti volji in željam čitateljstva. Tudi izdajatelj »Dom i sviet«-a — vreden sin svojega naroda — je spoznal, kaj naj podaje svojim čitateljem, da bodo zadovoljni. On je brzo spoznal, da bi strogo leposlovni list izdajatelju ne koristil mnogo, pa je .zato utemeljil list, kateri bi bil nekako v sredini — niti bel, niti črn, kateri bi pa vendar nosil lahko ime leposlovnega lista. In evo ga »Dom i sviet«-a! Žalostna osoda zadela je da-kako najpopreje pesmice, katere so vendar prave hčerke lepega slovstva, ker one so bile že v početku in so še vedno povse izključene iz »Dom i sviet-«a. Dakako, takovo blago je drago, a niti jih srednje naobraženi neznam kako slastno ne čitajo. Širje polje pa je ostalo romanom in povestim, katere so si osvojile malone celi »Dom i sviet« od prve strani pa do zadnjih dveh. Vendar tudi tukaj je trebalo bistrega očesa. Dasi se povesti, zlasti romani, radi čitajo, vendar se čitateljstvo ne bi zadovoljilo s kakovimi klasičnimi, nravstveno pisanimi povestmi, nego jih je treba začiniti z obilno mero nenravstvenosti, katera je sedaj posebno v navadi, a k temu morajo biti tudi »srce dirateljni« — v srce segajoči, ker drugače ne bi dosegli nobenega uspeha. In res, v »Dom i sviet«-u najdeš obilo takovih romanov, kateri ne samo ne blaže srca, nego je trujejo s pogubnimi strastmi, tako, da se je celo neki učeni protestant čudil, da se nihče ne ustavi takemu listu. Ti rečeš morda, da preveč črno gledam in pa da je glavno, da tudi naobraženi svet, posebno pa krasni spol ljubi hrvatsko knjigo: ali odgovarjam, da je bolje, ničesar ne citati, kakor pa citati tako kvarljive stvari. Res se bode »Dom i sviet« omilil morda kakovi stari, zapuščeni gospici, katera v svoji sobici prebira »Romanbibliotek«-o in vsaki čas
pogleduje na okno, ali se ne bliža zaželeni vitez in ji donaša srce v naročju, vendar vprašam, kateri pošteni oče in katera skrbna mati bodeta dopustila svojim otrokom — tudi če so že v mladeniški dobi — da čitajo onakove stvari, kakor so Kumičiceve: »Saveznice«, njegova »Otrovana srca«, katera izhajajo v letošnjem »Dom i sviet«-u in mnoge druge stvari, ali bolje smeti, katere se prevajajo iz slovstev drugih narodov. Rad priznavam, da je Evgen Kumičič (Jenio Sisolski) nenavadno darovit in plodovit pisatelj, vendar zakaj opisuje vedno izgubljene, gnjusne in zlobne ljudi, kateri plavajo v človeških strastih? Kaj ni še vedno dobrih ljudij nasvetu? Jako se moti, če meni, da bode s svojimi povestmi vzdignil pale in otel izgubljene; njegove povesti pripravljale bodo novih žrtev, trovale mlada srca in vzbujevale strasti — ako bode tako pisal, kakor je do sedaj.
Za povestmi se vrste smešnice, a za smeš-nicami opis slik, s katerimi se »Dom i sviet« posebno ponaša. Slik ima »Dom i sviet« obilo, v vsaki številki donese jih osem do deset. Slike predstavljajo obično dnevne svetske dogodke; od nedavna je začel donašati tudi razne slike iz hrvatske domovine, kar je hvalevredno, zlasti pa donaša slike raznih znamenitih osebnostij. 0 slikah v obče sodim, da so dokaj slabe in mnoge njih jedva malo nadkriljuje slike iz raznih nemških judovskih listov, portreti so pa nekakova vaba za naročnike. Da ne govorim o raznih osebnostih, katere so na svetskem glasu (razni vladarji, škofje, ministri itd.), donaša »Dom i sviet« tudi Hrvate, one, kateri so se na slovstvenem polju odlikovali, še češče pa znamenite pristaše in zagovornike raznih političnih strank, češ leposlovni list »stoji nad strankama«. Dakako, dasi »stoji nad strankama«, vendar donaša raje vladine pristaše, kar posebno prija listu, ker si ga naroči marsikateri naročnik, kateri bi se drugače ne naročil, češ, kako bi ne podpiral lista, kateri donaša slike prevzvišenega gospoda bana — narodnega dobrotnika — pre-jasne gospe banice in mnogo drugih naših vplivnih oseb. Nu, včasih pa izide v »Dom i sviet«-u tudi slika kakovega hrvatskega rodoljuba — da je volk sit in ovca cela — a obe stranki tolaži z besedami: »Mi smo nad strankama !«
Za slikami se vrste mali odstavki: »osobne viesti, kronika, umrli i nesreče, književnost i umjetnost (obično samo naslovi knjig), kazalište i glasba, trgovina i promet, šah, rebusi i igre«, a vse završujeta: »moda i šport« z eno modno sliko. Kakor vidiš, prijatelj, list je res jako mndgostran in raznovrsten.
Ta leposlovni list torej je osnovan na zdravem temelju, je najbolji in najpriljubljeneji leposlovni časopis in prinaša narodu zdrave, dobre zabave in pa pouke! Jaz pa pravim, da list nima prav nič hrvatskega, kakor ime in pa to, da je pisan v hrvatskem jeziku, vse, vse drugo je tuje, čisto tuje. In baš zaradi tega bode Hrvate potujčeval fino in počasi, ker je jako umen in zvit, oblečen v hrvatsko obleko, kakor volk v ovčji koži. List, narodu koristen, moral bi imeti povsem drugačen temelj,  pa  tudi biti v drugih rokah;
„DOM IN SVETS' 1890, štev. 3.                                      95
kaj bode, ako preide še lepa književnost v roke onega znanega naroda? — Ne slepimo sebe, niti naroda, ne podajajmo mu strupa za hrano, saj je že tako dosti zla na tem božjem svetu!
Pa je li »Dom i sviet« res tako potreben? Mnoge in malone najizvrstnejše sile pobereta vsako leto »Matica« in »akademija*, a tudi drugod delujejo pisatelji v raznih manjih listih. In list tudi imajo Hrvati, „ Vienac", kateri hrvatskim potrebam povsem odgovarja in kateri krasi že XXII. leto hrvatsko književno polje. In ker so Hrvati tako hrepeneli po novem listu, zakaj niso podpirali raje svojega »Vienca«, saj je za odrasle in zrele omikance, saj je urednik lani tožil, da ima jedva 1200 naročnikov, kar je vendar premalo za list, kateri izhaja že toliko let in kateri je bil z malimi izjemami vedno več ali manj izvrsten? Oglejva si torej malo še »Vienac«!
Ni treba, da ti omenjam, kaj je »Vienac« hrvatskemu slovstvu. V »Viencu« so se vzgojili najbolji hrvatski pisatelji, in okrog njega so se zbirale vedno najbolje sile. Dežman, Markovič, Šenoa in še drugi znameniti pisatelji so urejevali »Vienac«, in popreje, dokler se ni še tako razcvela »Matica«, imelo je leposlovje jedino zavetišče v »Viencu«. Res je predlanskim »Vienac« dokaj zašel, od več stranij so ga prijemali in ne po krivem: vendar lani se je obrnilo zopet na bolje. Izmed pesnikov so v zadnjem letniku dobro zastopani Hugo Badalic, Jovan Hranilovič, Gjuro Arnold, Ivan Lepušic, Silvije Kranjčevič idr. Neki Lj. se je še posebno odlikoval s svojimi črticami: »Bajke i priče« in pokazal, da je izvrsten tekmec znanega Fr. Mažuraniča^ Izmed povestij je najbolja povest Ksavera Sandora Gjalskega: »Gjurgjica Agičeva«, v kateri pisatelj izborno črta težave, s katerimi se je bojevati mladi, neizkušeni učiteljici, ko stopa prvikrat iz krila svojih starišev med neznani, pokvarjeni svet. Izvestno se ne motim, če rečem, da je Gjalski (Ljubomir pl. Babic) prvi od hrvatskih pripovedovalcev. Njegovo črtanje je istinito in prikupljivd, vendar nadahneno z nekim pesniškim vzletom — on je pesnik in pripovedovalec. Nikakor pa ne morem pohvaliti njegove črtice: »Priča« v 1. štev. letošnjega »Vienca«, onako se ne sme pisati! Ne morem, da ne omenim spisa, kateri mi je bil posebno po všeči v lanj-skem »Viencu« in s katerim se »Vienac« lahko ponosi, a to so spomini »Iz Njemačke« od Gjure Turiča. Pisatelj nam v kratkih potezah, vendar tako jasno in razumljivo črta vse nemške razmere, da uprav ne znaš, čemu bi se bolj čudil, ali prikupljivemu in zabavnemu pripovedovanju pisateljevemu, ali pa njegovemu bistremu očesu, katero je vsako malenkost zapazilo. To je spis, kakoršnih sem čital malo, in če še povem, da ga blagodejno preveva krščanski duh in pa strogo katoliško prepričanje, menim, da sem povedal zadosti.1)
Kritika se je še dosti lansko leto gojila v »Viencu«; posebno zanimiva so bila: »Književna pisma«,   vendar lahko  rečem,  da  še premalo.
!) Niso nam pa tako všeč bile črtice o novejši italijanski književnosti. Želimo in prosimo, naj uredništvo natančnejše in ostreje sodi, kjer je treba.                                       Ured.
Zdrava kritika nikjer ne škodi. Tudi pri literarnih pregledih bi trebalo malo več točnosti. Ne sme se vse hvaliti, če je tudi svojina bratskega naroda. Mnogokrat je »Vienac« kar obsipal s hvalo znanega češkega pesnika J. Vrchlickega. Rad priznavam, da je on nenavaden talent, da je oblika njegovih pesinij nenadkriljiva, vendar kakšne so mu misli in ideje? Koliko mladih src je že pokvaril! A češko slovstvo le odtujuje in oddaljuje od domačih, narodnih tal, ker »basni o vsem možnem, jen ne o tom, co se tyka jeho vlasti.« *)
Še nekaj moram omeniti o »Viencu«: slike. Zastopani so tu skoro le slovanski umetniki, posebno pa češki etnografski slikar Jaroslav Vešin, s svojimi lepimi prizori iz slovaškega življenja, A. Chittiusi, V. Brožik in pa nadarjena srbska slikarja Pavel Jovanovič in pa Uroš Predič, katera zajemata svoje krasne slike iz bogatega vrela jugoslovanskega narodnega življenja. Slike so same umetnine, izvedene so tako, da služijo listu le na čast, a vse skupaj predstavljajo lep album, katerega je napolnil slovanski duh. Tudi so v nravnem oziru dokaj dostojne. Vendar bi tu pa tam želeli, da bi se slike izbirale strogo in ne jemale v list nikake polu-nage postave.
Z novim letom je dobil »Vienac« mesto prejšnjega gospoda Vjekoslava Klaica mladega hrvatskega kritika Josipa Pasariča za urednika. Od sedaj bode kritika še bolje zastopana v lepem listu, to nam svedočijo tudi letošnje številke, a nadejamo se, da bode urednik zbral pod svojo zastavo lepo število mladih, krepkih sil, katere se bodejo posvetile duševnemu in nravstvenemu napredku svojega naroda. Daj Bog, da bode tako!2)
Zdravstvuj! Spominjaj se svojega     janka.
„Uzdarje dobroj djeci" Poklanja Ivan Devčič, ravnajuči učitelj, dopisujoči član hrvat-skogapedagogičkoga književnoga sbora. Svezka I. Gospic 1889. Nakladom piščevom. Tiskom M. Župana. 8". str. 30. Cena 20 kr. — V malem obsegu imamo tu sedem zares lepih pripovedek, ki so za mladino zelo prikladne. Pisatelj obeta še dva zvezka: mi mu želimo, da jih kmalu izda in pošlje v obilnem številu med hrvatsko mladino.
Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1889
so nam došle. Tako bode mogla odslej vedno za vsako leto izdajati knjige o pravem času.
1. Kišpatic: „Iz bilinskoga svieta" Knjiga treča (Poučna knjiga XIV) Cena 2 gld. — 2. Rab ar: ,,Poviest rimskih careva" Dio drugi. (Svjetske poviesti knjiga IV.) Cena 2 gld. — 3. Maretic: „Slaveni u davnini"
i) Pa tudi o njegovi obliki niso vsi glasovi tako ugodni. „Hlidka literarni" n. pr. piše (VII. 1890, str. 58): „Prazdna frasovitost jeho slohu jest už dosti znama; neckutne liro-madeni obrazu taktež. Jakmile nevi co chvtreho povedeti, bromadi prazdna slova, aby vvplnil verš nebo stloukl rym: reim' dich, oder —." In navedši neki vzgled, zakliče kritik: „Ano, ano, je to pravda. Rvbolov, zlato, vina — tomu se fika gallimathias!" — Tako piše Čeli o obliki Vrchlickega.
Uredn. 2) Mi se bodemo pravega napredka srčno radovali.
Uredn.