Izbrani spisi Avgusta Pavla
Z naslovom: Pavel Agoston Vdlogatott ta-nulmänyai es cikkei (Izbrane razprave in članki Avgusta Pavla, Szombathely 1976, str. 295) je izdal Izvršni odbor sveta Železne županije izbor iz dela našega rojaka. Ob devetdesetletnici njegovega rojstva in
tridesetletnici smrti sta knjigo uredila (ne da bi bilo označeno, za kateri del odgovarja posameznik) pisateljeva hči Judit in Bela R6zsa. Zelo prikupna je oprema z živo Pavlovo naravnost simbolno podobo na ovitku in s sliko njegovega doprsnega kipa, ki ga je izdelal mladi Franc Kuhar, Pavlov bližnji rojak, umrl v taborišču.
120
v prvem razdelku objavljata urednika jezikoslovne in slovstvenozgodovinske razprave, ki jih je mladi slavist pisal že od svojega triindvajsetega leta, ko mu je (1909) Madžarska akademija znanosti tudi izdala Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja, iz katerega žal v tem izboru ni ničesar, pa bi sodil vanj vsaj uvod iz tega dela, ki je zdaj objavljen v slabši obliki iz njegovega rokopisa prekmurske slovnice iz 1942. Ob tej bi pa moralo biti — v sicer preskopih opombah — vsekakor povedano, zakaj je zavoljo Pavlovega slovenskega stališča in pomadžarjevalnih namenov niso izdali, čeprav je bila naročena. Najobsežnejša je razprava Sorodstvo pripovedke o Orfeju v južnoslovanskem ljudskem pesništvu (1909), v kateri omenja Gundu-ličevo navedbo o Orfeju v Osmanu, v glavnem pa natanko razčlenjuje in primerja s podobnimi motivi drugod naše ljudske pesmi Godec pred peklom — prvo različico Stoji mi pole široko ... je prevedel pesniško, drugo: Po morji se vozjo barke tri... pa v prozi ¦— pravtako odlomke iz Valjavčevega zapisa. — Pavel je tudi že menil, da je ta motiv prišel v ljudsko pesništvo »iz znanstvenega in umetnega slovstva«. Poznal je vso tedanjo literaturo o vprašanju (dopisoval si je z Jifijem Polivko!), navaja tudi podobnosti iz ruskih pravljic in srednjeveško zahodnoevropsko izročilo.
Madžarski povedki o Bankojevi hčeri je A. Pavel našel vir v srbskohrvaški ljudski pesmi Sestra Marka Kraljeviča dvori cara. Pavel primerja vse različice in tudi druge pesmi z madžarsko povedko.
Pavlovo življenjsko zanimanje je bil Kralj Matjaž pri Slovencih. S tega področja prinaša izbor njegovo predavanje 1927: Hu-nyadijci v južnoslovanskem ljudskem pesništvu ter nastopno predavanje na seged-ski univerzi 1941: Kralj Matjaž in Slovenci. Medtem ko prva razprava dokumentirano seznanja z gradivom, je druga esejistično pisan pregled o motivih, ki ne upošteva pravega ozadja Matjaževega izročila pri nas.
Velika škoda je, da so objavili le uvod v Pavlovo rokopisno prekmursko slovnico. Objavili so tudi uvod iz prav tako neizdane njegove ruske slovnice, napisane med vojsko in takoj po njej.
V drugem delu knjige so zbrane nekatere »etnološke razprave in zapisi« (73—193), med njimi Odprta ognjišča pri porabskih Slovencih, objavljena tudi v slovenščini v
Etnologu IV, kar pa v opombi ni pravilno navedeno. S slovenskega ozemlja je zajeta le še razprava o lovu na brinovke, v kateri je opravilo opisano tudi v porab-skem narečju, v fonetičnem zapisu. Ostalih šest spisov —¦ delno neobjavljenih, skoro vsi so tudi ilustrirani — pa obravnava tvarno kulturo na mejnem ozemlju örsegu.
V tretjem delu so pod naslovom »Zvesti sin dveh narodov« (oznaka pesnika Gyule Illyesa) Pavlovi krajši zapisi s področja slovensko-madžarskih kulturnih stikov, med njimi tudi o obisku v Cankarjevi rojstni hiši (objavleno le v slovenščini 1939), v katerem se je prvi javno zavzel za njeno ureditev. Daljši pa je pregled Zvez med Madžari in Slovenci, objavljen prvič v nemščini 1943, v madžarščini pa 1947. — V drugi skupini tega dela so zbrani nekateri Pavlovi krajši spisi, ki obravnavajo njegovo bibliotekarsko, muzejsko, pedagoško in publicistično delo.
V dodatku najdemo ob.irnl, časovno razporejeni pregled življenja in dela, opombe o objavah ter nahajališčih rokopisov, končno pa obsežen slovenski in nemški povzetek. Zal je tako v ponatisnjenih Pavlovih spisih kot v opombah in na zemljevidu prekmurskih krajev v slovenskem besedilu dosti nepotrebnih napak.
Tako knjigo, ki prikazuje Avgusta Pavla znanstvenika in kulturnega organizatorja •— namerno ni upoštevan ne kot slovenski in madžarski pesnik ter prevajavec — bi morali tudi Madžari že davno dobiti, saj jim more le tak izbor dati vsaj približno podobo delavca na področju, ki jim je na splošno tuje. Kako pa pri nas poznamo to delo našega rojaka v tujini in ali bi ga morali kot sestavni del naše kulture mogoče le poznati — to pa naj povedo poklicni (in mogoče tudi zadolženi?) mimo tistih redkih, ki že desetletja ponavljamo resnico o pozabljenem rojaku, ki nas še danes častno zastopa pri sosedih.
Vilko  Novak
Filozofska fakulteta v Ljubljani
121