iz prakse za prakso 39 Biomechanics and physiology of rowing on a simulator Abstract A rowing simulator is a widely used aid in the rowing training process. The use of a simulator makes it possible to learn rowing technique or to carry out specific rowing training. Currently, several versions of simulators are used in the training process, which are similar to each other, but knowing the differences between them allows to optimise the training process. This paper focuses on the factors that influence the outcome of rowing in a simulator. The first section describes the operation and characteristics of the most commonly used simulators. In the first section we describe the performance and characteristics of the most commonly used simulators. This is followed by a section on physiological limiting factors. The last chapter is devoted to biomechanical meas- ures of rowing performance. Knowing the physiological limiting factors and biomechanical measures of rowing performance allows coaches to optimise the training process in the pursuit of the best possible result. Keywords: training load, performance, ergometer design, performance, Concept II, RowPerfect. Izvleček Veslaški simulator je pogosto uporablje- ni pripomoček v veslaškem trenažnem procesu. Uporaba simulatorja omogoča učenje veslaške tehnike ali izvajanje spe- cifičnih veslaških treningov. Trenutno se v trenažnem procesu uporablja več različic simulatorjev, pri čemer poznavanje razlik med njimi omogoča optimizacijo trena- žnega procesa. Ta prispevek se osredoto- ča na dejavnike, ki vplivajo na tekmoval- ni rezultat pri veslanju na simulatorju. V prvem poglavju so opisani delovanje in značilnosti najpogosteje uporabljenih simulatorjev. Sledi poglavje o fizioloških omejitvenih dejavnikih. Zadnje poglavje je posvečeno meram biomehanske učin- kovitosti veslanja. Poznavanje fizioloških omejitvenih dejavnikov in biomehanskih mer učinkovitosti veslanja omogoča tre- nerjem optimizacijo trenažnega procesa pri prizadevanjih za čim boljši rezultat. Ključne besede: trenažna obremenitev, zmogljivost, ustroj ergometra, učinkovi- tost, Concept II, RowPerfect. Marko Bolha 1 , Nejc Šarabon 1,2,3,4 Biomehanika in fiziologija veslanja na simulatorju 1 Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem 2 Človekovo zdravje v grajenem okolju, InnoRenew CoE 3 Laboratorij za gibalni nadzor in gibalno vedenje, S2P – Science to Practice 4 Ludwig Boltzmann Institute for Rehabilitation Research, Dunaj, Avstrija 40 „ Uvod Veslanje je gibalna naloga ponavljajočega se kroženja z vesli. Uporaba vesel omogoča posamezniku ali ekipi stalno poganjanje čolna ali spremembo smeri plovbe. Zaradi ponavljanja veslaškega cikla spada vesla- nje med ciklična gibanja. Osnovna gibalna enota v veslanju je zaveslaj, ki se deli na dve podfazi – aktivno in pasivno (Thompson, 2005). Aktivna faze je namenjena poga- njanju čolna. Traja od vhoda vesla v vodo do izhoda vesla iz vode. Potovanje vesla po zraku do ponovnega vhoda v vodo je pasivna faza (Thornton idr., 2016). Pri vesla- nju na simulatorju ima veslač na začetku aktivne faze zaveslaja pokrčene spodnje okončine (gleženj, koleno in kolk) in trup ter iztegnjeni zgornji okončini. Aktivna faza se zaključi z iztegom spodnjih okončin in trupa, roki se pokrčita (Colloud idr., 2007). Razmerje med aktivno in pasivno fazo se imenuje ritem (Thompson, 2005; Thornton idr., 2016). Veslaška tekmovanja v čolnih se delijo na dve podskupini. Tekmovanja v klasičnem veslanju so organizirana najpogosteje in pritegnejo največ veslačev. Potekajo na vodni površini, dolgi 2000 m in razdeljeni na šest vzporednih prog. Takšen format tekmovanj je tudi na olimpijskih igrah (Thompson, 2005). V klasičnem veslanju lo- čimo dve disciplini glede na število vesel, ki jih tekmovalec drži v rokah. V kategoriji skul veslanja (angl. »scull«) veslač v vsaki roki drži po eno veslo. V disciplini rimen (angl. »sweep«) veslač z obema rokama drži eno veslo (Elliott idr., 2007; Thompson, 2005). Druga vrsta tekmovanja v čolnu so tek- movanja v obalnem veslanju. V obalnem veslanju tekmovalci tekmujejo v disciplini »Endurance«, pri čemer se spopadejo s 6 km dolgo progo, na kateri jih čaka poljub- no število obratov okrog boj. Druga disci- plina obalnega veslanja, ki bo najverjetneje leta 2028 postala olimpijska disciplina, je »Beach Sprint«. Gre za kombinacijo teka po peščeni plaži in veslanja v slalomu na razdalji 500 m. Vsi čolni v obalnem veslanju spadajo v skul (US Rowing, 2022). Veslanje je šport, ki je tesno povezan z naravo. Izvedba treningov in tekmovanj je odvisna od vremenskih razmer. Močen veter ali razburkana vodna gladina in ne- vihte onemogočajo izvedbo tekmovanj ali treningov v čolnih. Neprimerne vremen- ske razmere ogrožajo varnost vadečih. V takšnih primerih se v trenažnem procesu ali pri izvedbi tekmovanj uporabi vesla- ške simulatorje. Ti so odličen pripomoček za kakovostno učenje veslaške tehnike na varen in nadzorovan način. Uporaba vesla- škega simulatorja v trenažnem procesu je priljubljena metoda za razvoj z veslanjem povezanih fizioloških zahtev. Gibanje vesla- ča v čolnu je podobno tistemu na simula- torju (Greene idr., 2013; Nowicky idr., 2005). Nadaljevanje prispevka bo osredotočeno na opis delovanja simulatorja, fiziološke in biomehanske zahteve veslanja ter predno- sti in slabosti uporabe simulatorja v trena- žnem procesu. „ Delovanje simulatorja Nastanki prvih simulatorjev veslanja so po- vezani s potrebo po učenju veslaške teh- nike in uporabi, ko vremenske razmere ne omogočajo veslanja v čolnu. Od prvih pro- totipov so si proizvajalci prizadevali, da bi bilo veslanje na simulatorju podobno tiste- mu v čolnu. Prvi poskusi snovanja veslaške- ga simulatorja segajo v leto 1871. Prvi večji napredek v razvoju je bila uporaba zračne- ga zaviralnega kolesa leta 1960 v Avstraliji. Leta 1981 sta Peter in Dick Dreissigacker naredila prvi model simulatorja Concept 2. Opremljen je bil z monitorjem, ki je vade- čemu posredoval takojšnjo povratno infor- macijo za vsak opravljen zaveslaj. Od izdaje modela Concept 2 se osnovni ustroj simu- latorja ni več veliko spreminjal, izboljšali so se predvsem monitorji (Gluckman, 2005). Trenutno najbolj razširjen veslaški simula- tor proizvaja podjetje Concept 2 (Slika 1) (Concept 2 inc. Morrisville, Vermont, ZDA) (Gluckman, 2005; Kleshnev, 2005). Veslač ima med veslanjem na simulatorju tri stič- ne točke: sedi na sedežu, v rokah drži ročaj, noge so vpete v nožnike (Gluckman, 2005). Ročaj je pripet na verigo, vpeto čez zob- nik na zračno zaviralno kolo (Nowicky idr., 2005). Simulator deluje po načelu nudenja upora veslaču. Vrtenje zračnega zaviral- nega kolesa ustvarja upor, proti kateremu vadeči izvaja simuliran gib zaveslaja. Z izte- gom spodnjih okončin in trupa ter upogi- bom rok v aktivni fazi veslači vlečejo k sebi ročaj, ki je pripet na verigo, ta pa poganja zračno zaviralno kolo (Gluckman, 2005; Thompson, 2005; Thornton idr., 2016). Pre- mičen sedež, ki potuje po tirnici naprej in nazaj, omogoča, da veslači v gib zaveslaja ustrezno vključujejo tudi gibanje spodnje- ga dela telesa (Nowicky idr., 2005). Kljub podobnosti gibalne naloge z vesla- njem v čolnu so razlike v primerjavi s tistim na simulatorju precejšnje. Razlike so pred- vsem v gibanju rok. Roke med veslanjem na simulatorju opravijo krajši obseg giba, ki je tudi mehansko in funkcionalno-ana- tomsko bolj učinkovit. Posledično je sila na ročaju lahko tudi do 25 % višja kot pri veslanju v čolnu. Razlika v obsegu opravlje- nega giba rok se lahko razloži s preprosto geometrijo. Pri veslanju na simulatorju se roki gibljeta le naprej, pri veslanju v čolnu pa se gibljeta naprej in navzven. Zaradi omenjene razlike imajo veslači z močnej- šim trupom in rokami prednost pri veslanju na simulatorju. Pri veslanju v čolnu pa ima- jo prednost veslači z močnejšimi nogami (Kleshnev, 2005). Veslanje na nepremičnem simulatorju (v nadaljevanju: stacionarni pogoj) ima za posledico večjo obremeni- Slika 1. Veslaški simulator Concept II Opomba. A = tirnica; B = sedež; C = nožnik; D = monitor; E = ročaj; F = prostor, v katerem je zračno zaviralno kolo. iz prakse za prakso 41 tev kolenskega in kolčnega sklepa ter led- venega dela hrbtenice (Greene idr., 2013). Povečana obremenitev je posledica večje inercijske sile med odrivanjem od nepre- mičnega nožnika (Kleshnev, 2005). Veslači so pri veslanju pod stacionarnimi pogoji bolj sključeni v prsnem in ledvenem delu hrbtenice med prehodom iz pasivne v ak- tivno fazo zaveslaja. Takšna prisilna drža je posledica zahteve po daljšem zaveslaju pri veslanju na simulatorju pod stacionarnimi pogoji (Jongerius idr., 2018). Veslanje na simulatorju pod stacionarnimi pogoji poveča tveganje za razvoj bolečine v spodnjem delu hrbta. Razlog za pojav bolečine je upad dolžine zaveslaja, ki je po- sledica utrujenosti hrbtnih mišic (Nowicky idr., 2005). Na pojav utrujenosti med vesla- njem na simulatorju vpliva tudi povečana variabilnost giba v kolčnem sklepu (Dane- shvar idr., 2021). Skrajšana dolžina zaveslaja in povišana variabilnost v kolčnem sklepu sta posledica sprememb mišičnih aktivacij med veslanjem. Utrujenost bo znižala ra- ven aktivacije široke hrbtne mišice. Zato se bo zvišala raven aktivacije mišic iztegovalk trupa v ledvenem delu hrbta. Zaradi upada aktivacije široke hrbtne mišice se zviša tudi raven upogiba zgornjega dela hrbtenice (Saifi idr., 2022). V želji, da bi zmanjšali število poškodb in veslanje na simulatorju približali tistemu v čolnu, so v podjetju Concept 2 razvili po- sebne podstavke (Slides, Concept 2 inc. Morrisville, Vermont, ZDA). Na omenjene podstavke lahko veslač postavi svoj simu- lator. Podstavki omogočajo gibanje siste- ma veslač in simulator naprej in nazaj (v nadaljevanju: translacijsko podajni pogoji). Takšno gibanje sistema posnema gibanje veslača in čolna na vodi (Benson idr., 2011). Holsgaard-Larsen in Jensen (2010) sta izve- dla primerjavo veslanja pod stacionarnimi in translacijsko podajnimi pogoji na fizio- loške in biomehanske mere učinkovitosti veslanja. Ugotovila sta, da so preiskovanci dosegli višjo povprečno srčno frekvenco pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji. Pri veslanju pod temi pogoji je pov- prečna srčna frekvenca znašala 184 utri- pov na minuto (u/min), pod stacionarnimi pogoji pa 181 u/min. Višja srčna frekvenca bi lahko bila bila posledica višje frekven- ce veslanja. Do enakih ugotovitev so pri- šli tudi Benson idr. (2011) ter Bolha (2019). Medtem so De Campos Mello idr. (2014) v svoji raziskavi ugotovili, da je bilo veslanje pod translacijsko podajnimi pogoji z vidika spremljanih fizioloških mer bolj podobno tistemu v čolnu kot veslanje pod stacionar- nimi pogoji. Prav tako so Baca idr. (2006) ugotovili, da ostajajo razlike med veslanjem na simulatorju in tistem v čolnu v profilu sile med aktivno fazo zaveslaja. Vendar je razlika pri veslanju pod translacijsko po- dajnimi pogoji manjša kot pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. Miarka idr. (2018) so v preglednem članku navedli, da se vesla- nje pod stacionarnimi pogoji razlikuje od tistega pod translacijsko podajnimi pogoji v vzorcih mišične aktivacije. Na medmišič- no koordinacijo med veslanjem vplivajo še stopnja telesne pripravljenosti, starost in spol. Uporaba podstavkov omogoča zapo- redno vezavo dveh simulatorjev. Tako po- stavljena simulatorja omogočata veslanje v paru s ciljem izboljšanja stopnje skladnega veslanja posadke. Razvoj omenjenih podstavkov je tlakoval pot razvoju nove generacije veslaških si- mulatorjev. Predstavnika omenjene gene- racije sta Concept 2 Dynamic (Concept 2 inc. Morrisville, Vermont, ZDA) in simulator RowPerfect (RowPerfect; RP3, Haaksber- gen, Netherlands). Novost pri obeh so pre- mični »nožniki«. Kleshnev (2005) je ugoto- vil, da je veslanje na simulatorju RowPerfect bolj podobno tistemu v čolnu kot veslanje pod stacionarnimi pogoji. Elliott idr. (2007) so primerjali veslanje v čolnu s tistim na simulatorju RowPerfect. Spremljali so na- slednje mere biomehanske učinkovitosti: silo na ročaju vesla in simulatorja, dolžino zaveslaja ter položaj telesa v začetku in ob zaključku aktivne faze zaveslaja. Podob- nost med zaveslajem v čolnu in tistim na simulatorju je bila zelo visoka (r ≈ 0,98) za vse spremljane mere. Frekvenca veslanja ni vplivala na stopnjo povezanosti. Na pod- lagi rezultatov avtorji predlagajo uporabo simulatorja RowPerfect v trenažnem pro- cesu. Medtem Bernstein idr. (2002) menijo, da premični »nožniki« pri simulatorju RowPer- fect lahko pripomorejo k manjšemu tvega- nju za pojav poškodb. Wilson idr. (2014) so ugotovili, da k večji verjetnosti za pojav bo- lečine v spodnjem delu hrbta med veslači prispevata predhodna poškodba in količi- na opravljenega treninga na simulatorju. Kot dejavnike tveganja so avtorji navedli daljše nizko intenzivno veslanje (nad 30 min). Priporoča se, da se dolgotrajno nizko intenzivno veslanje večkrat prekine s krat- kim minutnim odmorom. Druga možnost je izmenjava med veslanjem na simulatorju in uporabo drugih pripomočkov (npr. kolo ali tekaška steza). Saifi idr. (2022) so pripo- ročali, da se kot preventivni ukrep uvede omejitev števila intenzivnih treningov na veslaškem simulatorju, pri tem pa niso navedli konkretnih smernic ali priporočil. Wilson idr. (2014) so v članku predlagali na- slednje preventivne ukrepe za zmanjšanje pogostosti pojava poškodb med veslanjem na simulatorju: izboljšanje gibljivosti mišic iztegovalk kolka in upogibalk kolena ter upogibalk kolka in iztegovalk kolena, iz- boljšanje kinematike ledveno-medenične- ga predela, postopno uvajanje v trening s simulatorjem in uporabo pravilne veslaške tehnike. Priporoča se še upoštevanje po- sameznikovih sposobnosti in prilagajanje vadbenega procesa ter upoštevanje časa za regeneracijo. Porušena kinematika ali občuten upad osredotočenosti zahtevata prilagoditev vadbene enote. Medtem so Nugent idr. (2021) ugotovili, da se kinemati- ka zaveslaja pri posameznikih z bolečino v spodnjem delu hrbta razlikuje v primerjavi s tistimi brez bolečine. Veslači z bolečino so imeli med veslanjem večji posteriorni zasuk medenice v začetku aktivne faze zaveslaja in večji izteg v kolku ob zaključku aktivne faze. Zasuk medenice je posledica slabše gibljivosti mišic iztegovalk kolka in upogi- balk kolena. Avtorji so še ugotovili, da je utrujenost vplivala na spremembo kine- matike zaveslaja neodvisno od prisotnosti bolečine. Upogib v ledvenem delu hrbta v začetku aktivne faze zaveslaja je bilo za- znati tako pri posameznikih z bolečino v spodnjem delu hrbta kot tudi pri posame- znikih brez bolečine. Strahan idr. (2011) so opazili razlike v kinematiki pri veslanju na simulatorju med veslači iz skul in tistimi iz rimen disciplin. Pri rimen veslačih so opazili večji stranski upogib med aktivno fazo za- veslaja. Upogib so zaznali v spodnjem delu ledvene in zgornjem delu prsne hrbtenice. Kleshnev (2005) sicer odsvetuje uporabo simulatorja v selekcijske namene, vendar poudarja, da je ta kljub razlikam v primer- javi z veslanjem v čolnu kakovosten tre- nažni pripomoček. S pravilno uporabo in primernim trenažnim načrtom bo veslanje na simulatorju pripomoglo k dvigu ravni telesne pripravljenosti veslačev. „ Fiziologija veslanja Fiziološke mere so med pomembnejšimi omejitvenimi dejavniki v veslanju. Fizio- loške zahteve se ne razlikujejo med vesla- njem na simulatorju ali tistim v čolnu (Hart- man in Mader, 2005). Veslaška tekma traja od 5 minut in 40 sekund do 8 minut, odvi- 42 sno od discipline (Thompson, 2005). Med veslaško tekmo so sočasno aktivni aerobni in anaerobni energijski procesi. Mäestu idr. (2005) v preglednem članku navajajo, da delež aerobno pridobljene energije med veslaško tekmo znaša med 67–86 %. So- časna aktivnost aerobnih in anaerobnih energijskih procesov med veslaško tekmo je odvisna od intenzivnosti veslanja. Tekma se začne s hitrim in intenzivnim startom, pri čemer prevladujejo anaerobni energij- ski procesi. Startna faza se zaključi po pri- bližno 40–60 s. Sledi prehod v tekmovalni ritem, pri čemer se postopno zvišuje raven energije, pridobljene prek aerobnih proce- sov. V sredini tekme prevladujejo aerobni energijski procesi. V zaključku tekme, ko veslač poviša frekvenco veslanja in hitrost čolna, pridejo znova v ospredje anaerobni energijski procesi (Gee idr., 2013; Thomp- son, 2005). Takšna razporeditev aerobnih in anaerobnih energijskih procesov ima za posledico visoke vrednosti laktata v krvi. Laktat je posledica mišičnega dela, kate- rega intenzivnost presega aktualne zmo- žnosti organizma za zagotavljanje aerobne pokritosti energetskih zahtev. Merimo ga v milimolih na liter krvi (mmol/l). Nakopiče- ni laktat v krvi med veslaško tekmo lahko doseže vrednosti do 21 mmol/l (Hartman in Mader, 2005). Sposobnost vztrajanja v gi- balni nalogi pri visoki koncentraciji laktata v krvi imenujemo laktatna toleranca (Stei- nacker, 1993). Med pomembnejšimi fiziološkimi omeji- tvenimi dejavniki je največji privzem kisika (VO₂max). Merimo ga lahko z absolutno mero v mililitrih v minuti (ml/min) ali z nor- malizirano mero v mililitrih na kilogram te- lesne mase v minuti (ml/kg/min) (Hartman in Mader, 2005). Vrhunski veslači dosežejo vrednosti največjega privzema kisika blizu 65–75 ml/kg/min (Mikulic in Bralic, 2017; Nielsen in Christensen, 2020). Največji pri- vzem kisika je tesno povezan z delovanjem srčno-žilnega sistema. Hartman in Mader (2005) navajata, da lahko povprečna srčna frekvenca med veslaško tekmo doseže vre- dnosti 190–200 utripov na minuto (u/min). Tudi Gee idr. (2013) so med posnemanjem veslaškega nastopa na simulatorju izmerili primerljive vrednosti povprečne srčne fre- kvence, in sicer 190–192 u/min. Za lažjo predstavo sprememb fizioloških mer med tekmovalnim nastopom sta Hartman in Mader (2005) pripravila grafič- ni prikaz (Slika 2). Poleg fizioloških mer sta prikazani tudi meri biomehanske učinkovi- tosti: moč in frekvenca veslanja. Ugotovili so, da sta moč in frekvenca dosegli najvišje vrednosti v prvi minuti nastopa. Skozi sre- dino tekmovalnega nastopa sta postopo- ma upadali. V zadnji minuti sta se ponovno povečali, vendar nista dosegli vrednosti iz prve minute. Takšna razporeditev moči je sprožila naslednje fiziološke odzive. Privzem kisika (VO 2 ) je dosegel plato po 60–90 s in se ni več opazneje spreminjal do konca tekmovalnega nastopa. Medtem sta srčna frekvenca in koncentracija lakta- ta v krvi nenehno naraščali do 3. minute. V drugi polovici nastopa je bilo še zaznati rast obeh mer, a ta ni bila več tako izrazita. Na fiziološke mere vplivajo tudi pogoji ve- slanja. Tako so De Campos Mello idr. (2014) ugotovili, da je doseženi čas med vesla- njem na simulatorju krajši od doseženega časa med veslanjem v enojcu. Daljše traja- nje tekme v enojcu pomeni večji prispevek aerobnih energijskih procesov h končne- mu rezultatu. Otter-Kaufmann idr. (2019) so ugotovili, da k boljšemu rezultatu na si- mulatorju prispevajo aerobna sposobnost, jakost mišic nog in anaerobna sposobnost. Po drugi strani k rezultatu pri veslanju v čolnu najbolj pripomore jakost mišic nog, sledita aerobna sposobnost in anaerobna sposobnost. Rossi idr. (2015) so ugotovili različne fiziološke odzive med veslanjem pod translacijsko podajnimi in stacionar- nimi pogoji. Veslanje pod translacijsko po- dajnimi pogoji je vodilo k višji srčni frekvenci, višji stopnji privzema kisika in nižji koncentra- ciji laktata. Tudi Boland idr. (2022) so opazili razlike v fizioloških merah med veslanjem pod stacionarnimi pogoji in tistim na simu- latorju RowPerfect, pri katerem je bil nožnik premičen. Pri veslanju s premičnim nožni- kom je bila izmerjena srčna frekvenca višja kot pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. Avtorji predlagajo previdnost pri posta- vljanju trenažnih con. Upoštevati je treba pogoje veslanja, v katerih so bile izvedene predhodne meritve. Menjava pogojev ve- slanja na simulatorju zahteva nekolikšno prilagajanje trenažnih con. Cosgrove idr. (2010) so spremljali vpliv fizi- oloških mer na končni rezultat pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. Ugotovili so, da povprečna hitrost na 500 m (mera inten- zivnosti veslanja, ki je neposredno pove- zana z močjo) pri najvišjem privzemu kisika lahko pojasni 72 % variabilnosti rezultata na 2000 m. Avtorji so še ugotovili, da ima z doseženim rezultatom na 2000 m visoko stopnjo povezanosti pusta telesna masa (r = 0,85). Do podobnih ugotovitev kot Cosgrove idr. (2010) sta prišla tudi Gillies in Bell (2009). Absolutna vrednost najvišjega privzema kisika je bila najboljši napovednik rezultata na 2000 m. Prav tako so Ingham idr. (2002) spremljali prispevek fizioloških in biomehanskih mer na končni rezultat pri veslanju na 2000 m. Ugotovili so, da je mo- goče v 98 % natančno napovedati rezultat na simulatorju na podlagi naslednjih štirih mer: največja moč na testu 5 zaveslajev pri frekvenci 30 zaveslajev, moč pri največjem privzemu kisika, moč pri koncentraciji lak- tata pri 4 mmol/l in vrednost privzema kisi- ka na anaerobnem pragu. Fiziološke mere so dober pokazatelj posa- meznikove telesne pripravljenosti, vendar niso edini dejavnik, ki vpliva na končni re- zultat. Na končni rezultat pri veslanju ima- Slika 2. Spremembe fizioloških in biomehanskih mer med 6-minutnim tekmovalnim nastopom Opomba. Mere biomehanske učinkovitosti: M = moč (W); F = frekvenca veslanja (z/min). Fiziološke mere: SF = srčna frekvenca (u/min); VO 2 = privzem kisika (ml/min); La = laktat (mmol/l). Povzeto po »Rowing physiology«, avtorja U. Hartman in A. Mader, 2005, Rowing faster, str. 10–13. iz prakse za prakso 43 jo poleg fizioloških mer pomemben vpliv tudi mere biomehanske učinkovitosti. „ Biomehanska učinko- vitost Razumevanje mer biomehanske učinkovi- tosti veslanja omogoča optimizacijo vesla- ške tehnike. Zgolj biomehansko učinkovito veslanje bo omogočilo posamezniku pre- tvorbo fizioloških sposobnosti v optimalen rezultat. Med najpogosteje spremljanimi biomehanskimi merami so sila in moč na ročaju ali nožniku, frekvenca veslanja, hi- trost gibanja sedeža in ročaja ter amplituda sedeža in ročaja. V literaturi se za amplitu- do ročaja pogosto uporablja izraz dolžina zaveslaja. Mere biomehanske učinkovitosti so med seboj tesno povezane. Spremem- ba ene mere vpliva na spremembo drugih (Bolha, 2019). Med zajemom podatkov biomehanskih mer učinkovitosti je poudarek na aktivni fazi zaveslaja. S svojim gibanjem veslač ustvarja silo, ki deluje na simulator. Sila je fizikalna količina, ki opisuje delovanje ene- ga telesa na drugo (merska enota newton – N). Če nas zanima sila celotnega zave- slaja, jo spremljamo na ročaju simulatorja. Odriv z nogami in pospešek telesa v smeri potega prispevata večino sile, ki jo veslač proizvede med aktivno fazo. Sila celotne- ga zaveslaja je seštevek sil nog, trupa in rok. Učinkovit razvoj in prenos sile na ročaj skozi zaveslaj je posledica medsegmentne in medmišične koordinacije (Gluckman, 2005). Nastanek sile je povezan s pritiskom stopala ob nožnik ob iztegu kolena in kol- ka. Trenutek pred popolno iztegnitvijo kolen se začne izteg trupa. Gibanje trupa se zaustavi pri kotu 100° v kolčnem sklepu. Ročaj nadaljuje pot do prsi (Nowicky idr., 2005). Medsegmentna in medmišična koordina- cija med veslanjem sta posledici mišičnih sinergij. Pri veslanju na simulatorju se pojavijo tri medmišične sinergije. Omenjene mišične sinergije se s povečevanjem intenzivnosti veslanja ne spreminjajo. Prva opazovana sinergija se pojavi med mišicami nog in trupa. Pojavi se tik pred začetkom odriva z nogami in je prisotna skozi prvo polovico aktivne faze zaveslaja. Omenjena sinergija je posledica iztega kolena in prenosa sile iz nog prek trupa in rok na ročaj simulatorja. Druga sinergija se pojavi v drugi polovici aktivne faze zaveslaja in obsega mišice tru- pa in rok. Zadnja zaznana sinergija je med prednjo golenično mišico in zgornjimi vla- kni kapucaste mišice. Omenjena sinergija je prisotna med pasivno fazo zaveslaja, pri čemer se veslači s pomočjo golenične mi- šice vračajo v začetni položaj. Aktivnost ka- pucaste mišice je posledica držanja ročaja med vračanjem po nov zaveslaj (Turpin idr., 2011). Opisane mišične sinergije je zaznati tako pri izkušenih kot neizkušenih veslačih. Prav tako pri veslačih skul in rimen disciplin. Kljub enakemu gibanju spodnjih okončin med veslanjem na simulatorju med rimen in skul veslači so Janshen idr. (2009) opazili razlike v sili na nožniku med levo in desno nogo (tj. lateralna asimetričnost). Razlike so bile izrazitejše pri veslačih rimen disciplin. Vzrok za omenjeno razliko v velikosti sile med levo in desno nogo je v neenaki ča- sovni aktivaciji štiriglave stegenske mišice. Natančneje, v razhajanju pri aktivaciji pre- me stegenske in stranskega dela štiriglave stegenske mišice med levo in desno nogo. V trenažnem procesu se namesto sile pogosto spremlja moč zaveslaja. Moč je opredeljena kot opravljeno delo v časov- ni enoti oziroma je produkt sile in hitrosti. Merska enota za moč je watt oz. vat [W]. Prednost spremljanja moči v primerjavi s silo je v tem, da moč beleži simulator sam in je prikazana na monitorju. Izračun moči zaveslaja omogoča računalniška oprema v monitorju simulatorja. Ta oprema v svo- jem izračunu upošteva naslednji fizikalni količini: kotno hitrost (pospešek in poje- mek) zračnega zaviralnega kolesa in maso zračnega zaviralnega kolesa ter konstanto, ki znaša 2,80. Ker takšen pristop izračuna moči ne vključuje sile, bi bila za beleženje sile potrebna dodatna oprema (Treff idr., 2022). Vrhunski veslači med tekmovalnim nastopom na veslaškem simulatorju razvi- jejo povprečno moč 475–525 W (Hartman in Mader, 2005). Najpogosteje spremljana biomehanska mera med veslanjem je pov- prečna hitrost na 500 m (Gluckman, 2005; Thompson, 2005). Ta omogoča veslačem lažjo časovno predstavo o njihovi hitrosti v primerjavi s posredovano informacijo o moči. Povprečno hitrost na 500 m simula- tor preračuna iz izmerjene moči (Concept II pace calculator). Turpin idr. (201 1) ter Beader (2013) so ugotovili, da sta moč in frekvenca veslanja povezani. Frekvenca veslanja se je zviševala s potrebo po večji moči. Spre- memba frekvence veslanja vpliva na druge biomehanske mere. Tako sta Beader (2013) in Bolha (2019) ugotovila, da se hitrost gi- banja ročaja premo sorazmerno poveču- je z zviševanjem frekvence veslanja. Višja frekvenca veslanja vpliva na spremembo razmerja med aktivno in pasivno fazo za- veslaja. Čas pasivne faze zaveslaja se je z dvi- gom frekvence skrajšal (Ettema idr., 2022). Beader (2013) je v svoji diplomski nalogi še ugotovil, da se je z zviševanjem frekvence povečevala hitrost gibanja sedeža. Višja frekvenca veslanja je negativno vplivala na meri dolžine zaveslaja na ročaju in sedežu. Dolžina poti sedeža in ročaja se je z višjo frekvenco veslanja skrajšala. Mere biomehanske učinkovitosti se med tekmovalnim nastopom spreminjajo. Na spremembe vpliva utrujenost. Gee idr. (2013) so spremljali spremembe biome- hanskih mer učinkovitosti med imitiranim tekmovalni nastopom. Ugotovili so, da sta bili moč in frekvenca veslanja v prvi četrtini najvišji in v tretji četrtini najnižji. V drugi in zadnji četrtini sta bili podobni. Podobne spremembe mer biomehanske učinkovito- sti med imitiranim tekmovalnim nastopom je opazil tudi Bolha (2019) v svoji diplomski nalogi. Preiskovanci so opravili tri obiske. Ob vsakem so opravili imitiran tekmovalni nastop pod tremi različnimi pogoji vesla- nja: (i) veslanje pod stacionarnimi pogoji simulatorja, (ii) veslanje na simulatorju pod translacijsko podajnimi pogoji ter (iii) ve- slanje na simulatorju, nameščenem na na- menskem podestu, ki je omogočal nagib simulatorja levo in desno ter s tem nesta- bilne pogoje z dodatnim ravnotežnim izzi- vom. King in de Rond (2011) sta ugotovila, da utrujenost vpliva na spremembo ritma. Zaradi utrujenosti se časovno podaljša ak- tivna faza zaveslaja, posledično je krajša pasivna faza. Spremenjeno razmerje med aktivno in pasivno fazo vpliva na hitrost gi- banja ročaja in sedeža. Hitrost bo v aktivni fazi manjša in hkrati večja v pasivni fazi ob predpostavki, da je frekvenca veslanja osta- la nespremenjena. Krajša bo tudi dolžina zaveslaja. Posledično bo moč upadla. Po- rušeno optimalno razmerje med aktivno in pasivno fazo negativno vpliva na rezultat. Na simulatorju je vpliv porušenega razmer- ja nekoliko manjši, saj simulator v večji meri ni dovzeten za nasprotno gibanje veslača. V čolnu, ko je gibanje veslača v pasivni fazi nasprotno od plovbe čolna, je vpliv poru- šenega razmerja veliko bolj očiten. Gibanje veslača v pasivni fazi zahteva veliko natanč- nosti in občutka, da je pojemek čolna čim manjši. Zaradi krajše pasivne faze morajo veslači hiteti v začetek zaveslaja. S tem do- datno pritiskajo na nožnike in zmanjšujejo hitrost plovbe čolna. Zaradi neučinkovitega gibanja veslača v pasivni fazi bo povprečna hitrost plutja čolna manjša (Ritchie, 2010). 44 Različni pogoji veslanja na simulatorju zah- tevajo prilagoditve zaveslajev. Prilagoditve bodo vplivale na spremembe mer biome- hanske učinkovitosti veslanja. Nowicky idr. (2005) so ugotovili, da je pri veslanju pod stacionarnimi pogoji pri enaki frekvenci za- veslaja sčasoma upadla dolžina zaveslaja. To je posledica utrujenosti in spremenjene kinematike trupa (Daneshvar idr., 2021). Za- hiran idr. (2019), Benson idr. (2011) ter Bolha (2019) so ugotovili, da je bila frekvenca ve- slanja med imitiranim tekmovalnim nasto- pom na simulatorju višja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji v primerjavi s stacionarnimi pogoji. Višja frekvenca ve- slanja je vplivala na silo in moč. Bolha (2019) je ugotovil, da je bila moč na nožniku ve- čja pri veslanju pod stacionarnimi pogoji v primerjavi s translacijsko podajnimi pogoji, razlik v moči na ročaju pa ni bilo. Kljub raz- likam v frekvenci veslanja ni bilo razlik med pogoji veslanja za biomehanske mere hi- trosti gibanja sedeža in dolžine poti sedeža in ročaja. Dodatno je bila hitrost gibanja ročaja večja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji. Zahiran idr. (2019) so ugotovili, da je bila aktivna faza zaveslaja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji daljša kot pri veslanju pod stacionar- nimi pogoji. Razlike so se pojavile v drugi četrtini in so vztrajale do konca tekmoval- nega nastopa. Medtem so Hislop idr. (2010) spremljali razlike pri veslanju pod stacionarnimi po- goji in veslanju na simulatorju RowPerfect s premičnimi nožniki. Veslanje s premičnimi nožniki je imelo za posledico višjo frekven- co veslanja in daljši zaveslaj. Avtorji še poro- čajo, da so v začetku aktivne faze zaveslaja izmerili večje sile na ročaju pri veslanju pod stacionarnimi pogoji. To se ujema s pred- hodnimi ugotovitvami Kleshneva (2005). Izkušenost in trenažni staž prav tako vpliva- ta na razlike v merah biomehanske učinko- vitosti. Černe idr. (2013) so ugotovili, da so pri veslanju pod stacionarnimi pogoji vrhunski veslači ohranili podobno dolžino zaveslaja. Frekvenca veslanja je vplivala na moč ter razmerje aktivne in pasivne faze. Pri zače- tnikih je z zviševanjem frekvence veslanja prišlo do upada dolžine zaveslaja in spre- memb medsegmentne koordinacije med zaveslaji. Kim idr. (2016) so ugotovili, da vr- hunski veslači ohranjajo daljši zaveslaj kot začetniki neodvisno od frekvence veslanja. Časovni potek aktivne faze zaveslaja je bil krajši pri vrhunskih veslačih v primerjavi z začetniki. Časovno krajša aktivna faza je bila posledica večje moči zaveslaja. Medtem so Kerhervé idr. (2018) ugotovili, da časovno daljši intervali veslanja vplivajo na razlike med veslanjem pod stacionarnimi in tran- slacijsko podajnimi pogoji. Veslanje pod translacijsko podajnimi pogoji se je razli- kovalo od tistega pod stacionarnimi pogoji v meri frekvence veslanja pri enaki moči –frekvenca je bila višja pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji. Pri veslanju pod temi pogoji je bil pospešek spodnjih okončin med aktivno fazo zaveslaja večji. Večji pospešek pri veslanju pod translacij- sko podajnimi pogoji je posledica manjše mase simulatorja v primerjavi z maso vesla- ča. Pri veslanju pod translacijsko podajnimi pogoji veslač simulator odriva od sebe. Pri veslanju pod stacionarnimi pogoji se veslač odriva od simulatorja. Na razmerje med aktivno in pasivno fazo vpliva tudi dejavnik upora (angl. drag fac- tor) zračnega zaviralnega kolesa. Na de- javnik upora vplivamo z odpiranjem in zapiranjem zračne lopute (Kane idr., 2008). Cerasola idr. (2017) so spremljali čas imiti- ranega nastopa pri različnih dejavnikih upora. V omenjeni raziskavi so preiskovanci odveslali tri tekmovalne nastope pri dejav- niku upora 110, 130 in 150. Ugotovili so, da na čas imitiranega tekmovalnega nastopa vpliva dejavnik upora. Najboljši rezultat so preiskovanci dosegli pri dejavniku upo- ra 130. Na omenjeni stopnji upora je bila tudi najvišja povprečna frekvenca veslanja. Medtem so Held idr. (2020) spremljali vpliv dejavnika upora in frekvence veslanja na moč pri krajših sprintih. Pričakovano je moč zaveslaja naraščala z zviševanjem frekvence veslanja ali dejavnika upora. Zadnji pomembni dejavniki, ki vplivajo na mere biomehanske učinkovitosti med veslanjem na simulatorju, so telesne zna- čilnosti. Majumdar idr. (2017) so ugotovili, da na rezultat pri veslanju na simulatorju pomembno vplivajo pusta telesna masa, telesna višina in absolutna telesna masa. Tudi Bourdin idr. (2017) so ugotovili, da ve- čja telesna masa in višina pomembno pri- spevata k boljšemu rezultatu na veslaškem simulatorju. Razumevanje biomehanskih mer učin- kovitosti veslanja pomembno prispeva k dvigu kakovosti trenažnega procesa. So- časno omogoča trenerjem razumevanje nekaterih dejavnikov, ki bi lahko vodili do poškodb. Le zdrav in učinkovit veslač bo lahko dosegel optimalen rezultat ob svoji telesni pripravi. „ Zaključek Razvoj veslaškega simulatorja je pomemb- no vplival na globalni razvoj veslanja in optimizacijo trenažnega procesa. Veslanje na simulatorju omogoča učenje pravilne veslaške tehnike v nadzorovanih pogojih ali izvedbo specifičnih veslaških treningov, ko vremenske razmere ne omogočajo ve- slanja v čolnu. S simulatorjem lahko veslači ohranjajo stik z veslaškim gibom med zim- skim pripravljalnim obdobjem in izboljšajo fiziološke omejitvene dejavnike. Razvoj do- datnih podstavkov za simulator omogoča vezavo dveh ali več simulatorjev za izbolj- šanje stopnje skladnosti veslanja posadke. Razvoj simulatorjev s premičnimi nožniki je pomenil pomemben korak k zmanjšanju verjetnosti za poškodbe med veslanjem na simulatorju. Hkrati je omenjena izboljšava približala veslanje na simulatorju tistemu v čolnu. Za optimizacijo trenažnega procesa je pomembno upoštevati razlike med si- mulatorji ali pogoji veslanja. Kljub temu imajo simulatorji tudi nekatere pomanjkljivosti. Prepogosta uporaba si- mulatorja ali prevelika količina intenzivnih vadb povečata verjetnost nastanka po- škodb. Predvsem je tveganju za nastanek poškodb izpostavljen ledveni del hrbta. Veslanje na simulatorju še ni popolnoma enako tistemu v čolnu. Razlikuje se pred- vsem v pasivni fazi zaveslaja ter višjih silah med veslanjem. Čeprav so simulatorji vesla- nja dober trenažni pripomoček, so razlike v primerjavi z veslanjem v čolnu prevelike, da bi bila uporaba priporočljiva v selekcijskem procesu. Vsekakor se uporaba simulator- jev priporoča za spremljanje veslačevega napredka, določanje trenažnih con ali pre- verjanje veslačeve trenutne pripravljenosti. Kljub veliko pozitivnim lastnostim veslaški simulator ne more popolnoma učinkovito nadomestiti treninga v čolnu. „ Literatura 1. Baca, A., Kornfeind, P. in Heller, M. (2006). Comparison of foot-stretcher force profiles between on-water and ergometer rowing. In H. Schwameder, G. Strutzenberger, V. Fa- stenbauer, S. Lindinger in E. Muller (Eds.), 24 International symposium on biomechanics in sports. https://ojs.ub.uni-konstanz.de/cpa/ article/view/313 2. Beader, M. (2013). Povezava med gibanjem sedeža in ročaja na veslaškem ergometru z tekmovalno uspešnostjo veslanja (Diplomska naloga). Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Pri- dobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/ iz prakse za prakso 45 Diplome/Diploma22072490BeaderMarko. pdf 3. Benson, A., Abendroth, J., King, D. in Swen- sen, T. (2011). Comparison of rowing on a Concept 2 stationary and dynamic ergome- ter. Journal of sports science & medicine, 10(2), 267. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/ articles/PMC3761858/ 4. Bernstein, I. A., Webber, O. in Woledge, R. (2002). An ergonomic comparison of rowing machine designs: possible implications for safety. British journal of sports medici- ne, 36(2), 108–112. https://doi.org/10.1136/ BJSM.36.2.108 5. Boland, M., Crotty, N. M., Mahony, N., Don- ne, B. in Fleming, N. (2022). A Comparison of physiological response to incremental testing on stationary and dynamic rowing ergometers. International journal of sports physiology and performance, 17(4), 515–522. https://doi.org/10.1123/IJSPP .2021-0090 6. Bolha, M. (2019). Spremembe biomehanskih parametrov med visoko intenzivnim veslanjem na veslaškem simulatorju pod različnimi pogoji (ne)stabilnosti na razdalji 2000 m (Diplom- ska naloga). Izola: Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju. Pridobljeno s https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva. php?id=10094&lang=slv 7. Bourdin, M., Lacour, J. R., Imbert, C. in Mes- sonnier, L. A. (2017). Factors of rowing ergometer performance in high-level fe- male rowers. International journal of sports medicine, 38(13), 1023–1028. https://doi. org/10.1055/S-0043-118849/ID/R6316-0023 8. Cerasola, D., Cataldo, A., Bianco, A., Zangla, D., Capranica, L. in Traina, M. (2017). Drag factor on rowing ergometer during 2000- m performance in young rowers. Kinesi- ologia Slovenica, 23(2), 15–21. Pridobljeno s https://www.kinsi.si/mma/040725_305. p d f/2018 0522111150 0 070/ 9. Černe, T., Kamnik, R., Vesnicer, B., Žganec Gros, J. in Munih, M. (2013). Differences between elite, junior and non-rowers in kinematic and kinetic parameters during ergometer rowing. Human movement scien- ce, 32(4), 691–707. https://doi.org/10.1016/J. HUMOV.2012.11.006 10. Colloud, F., Bahuaud, P., Doriot, N., Champe- ly, S. in Chèze, L. (2007). Fixed versus free- -floating stretcher mechanism in rowing ergometers: mechanical aspects. Journal od sports sciences, 24(5), 479–493. https://doi. org/10.1080/02640410500189256 11. Concept II pace calculator. (n.d.). Indoor rower - SkiErg - BikeErg pace calculator. Pridobljeno 15. marca 2023 s https://www.concept2. com/indoor-rowers/training/calculators/ pace-calculator 12. Cosgrove, M. J., Wilson, J., Watt, D. in Grant, S. F. (2010). The relationship between se- lected physiological variables of rowers and rowing performance as determined by a 2000 m ergometer test. Journal of sport science, 17(11), 845–852. https://doi. org/10.1080/026404199365407 13. Daneshvar, A., Sadeghi, H., Borhani Kakhki, Z. in Taghva, M. (2021). Effects of one stage of exhaustive global fatigue on coordinati- on and variability of the joints of the trunk in elite rowers. The scientific journal of reha- bilitation medicine, 10(1), 158–167. https://doi. org/10.22037/JRM.2020.1 13483.2376 14. De Campos Mello, F., Bertuzzi, R., Franchini, E. in Candau, R. (2014). Rowing ergometer with the slide is more specific to rowers‘ physiolo- gical evaluation. Research in sports medicine, 22(2), 136–146. https://doi.org/10.1080/1543 8627.2014.881820 15. Elliott, B., Birkett, O. in Lyttle, A. (2007). Rowing. Sports biomechanics, 1(2), 123–134. https://doi.org/10.1080/14763140208522791 16. Ettema, G., Haug, A., Ludvigsen, T. P. in Da- nielsen, J. (2022). The role of stroke rate and intensity on rowing technique. Sports biome- chanics. https://doi.org/10.1080/14763141.20 22.2135457 17. Gee, T. I., French, D. N., Gibbon, K. C. in Thompson, K. G. (2013). Consistency of pa- cing and metabolic responses during 2000- m rowing ergometry. International journal of sports physiology and performance, 8(1), 70–76. https://doi.org/10.1123/IJSPP .8.1.70 18. Gillies, E. M. in Bell, G. J. (2009). The rela- tionship of physical and physiological parameters to 2000 m simulated rowing performance. Sports medicine, training and rehabilitation, 9(4), 277–288. https://doi. org/10.1080/15438620009512562 19. Gluckman, L. (2005). Ergometer tehnique. In V. Nolte (Ed.), Rowing faster (pp. 195–199). Human Kinetics. 20. Greene, A. J., Sinclair, P. J., Dickson, M. H., Colloud, F. in Smith, R. M. (2013). The effect of ergometer design on rowing stroke me- chanics. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 23(4), 468–477. https://doi. org /10.1111/J.16 0 0 - 0 838 . 2011.014 0 4. X 21. Hartman, U. in Mader, A. (2005). Rowing physiology. In V. Nolte (Ed.), Rowing faster (pp. 10–13). Human Kinetics. 22. Held, S., Siebert, T. in Donath, L. (2020). Chan- ges in mechanical power output in rowing by varying stroke rate and gearing. European journal of sport science, 20(3), 357–365. https:// doi.org/10.1080/17461391.2019.1628308/SU- PPL_FILE/TEJS_A_1628308_SM2895.ZIP 23. Hislop, S., Cummins, K., Bull, A. M. J. in Mc- Gregor, A. H. (2010). Significant influence of the design of the rowing ergometer on elite athlete kinematics. Journal of sports engine- ering and technology, 224(1), 101–107. https:// doi.org/10.1243/17543371JSET54 24. Holsgaard-Larsen, A. in Jensen, K. (2010). Ergometer rowing with and without slides. International journal of sports medicine, 31(12), 870–874. https://doi. org/10.1055/S-0030-1265148 25. Ingham, S. A., Whyte, G. P., Jones, K. in Ne- vill, A. M. (2002). Determinants of 2,000 m rowing ergometer performance in elite rowers. European journal of applied physio- logy, 88(3), 243–246. https://doi.org/10.1007/ s00421-002-0699-9 26. Janshen, L., Mattes, K. in Tidow, G. (2009). Muscular coordination of the lower extre- mities of oarsmen during ergometer rowing. Journal of applied biomechanics, 25(2), 156– 164. https://doi.org/10.1123/JAB.25.2.156 27. Jongerius, N., Willems, P. B. J. in Savelberg, H. H. C. M. (2018). Different inertial properties between static and dynamic rowing ergo- meters cause acute adaptations in coordina- tion patterns. Cogent medicine, 5(1). https:// doi.org/10.1080/2331205X.2018.1478699 28. Kane, D. A., Jensen, R. L., Williams, S. E. in Watts, P. B. (2008). Effects of drag factor on physiological aspects of rowing. Internatio- nal journal of sports medicine, 29(5), 390–394. https://doi.org/10.1055/S-2007-965333/ID/22 29. Kerhervé, H. A., Chatel, B., Reboah, S., Rossi, J., Samozino, P. in Messonnier, L. A. (2018). Comparison of prolonged rowing on fixed and free-floating ergometers in competi- tive rowers. International journal of sports medicine, 39(11), 840–845. https://doi. org/10.1055/A-0637-9613/ID/R6629-0020 30. Kim, J.-S., Cho, H., Han, B.-R., Yoon, S.-Y., Park, S., Cho, H., Lee, J. in Lee, H.-D. (2016). Com- parison of biomechanical characteristics of rowing performance between elite and Non-elite scull rowers: a pilot study. Korean journal of sport biomechanics, 26(1), 21–30. https://doi.org/10.5103/KJSB.2016.26.1.21 31. King, A. in de Rond, M. (2011). Boat race: rhythm and the possibility of collective per- formance1. The British journal of sociology, 62(4), 565–585. https://doi.org/10.1 1 1 1/J.1468- 4446.2011.01381.X 32. Kleshnev, V. (2005). Comparison of on-water rowing with its simulation on concept 2 and rowperfect machines. Rowing biomechanics newsletter, 5(3). Pridobljeno z biorow.com/ Papers_files/2005%20ISBS%20Kleshnev.pdf 33. Mäestu, J., Jürimäe, J. in Jürimäe, T. (2005). Monitoring of performance and trai- ning in rowing. Sports Medicine, 35(7), 597–617. https://doi.org/10.2165/00007256- 200535070-00005 34. Majumdar, P., Das, A. in Mandal, M. (2017). Physical and strength variables as a predic- tor of 2000m rowing ergometer performan- ce in elite rowers. Journal of physical educa- tion and sport , 17(4), 2502–2507. https://doi. org/10.7752/jpes.2017.04281 35. Miarka, B., Dal Bello, F., José Brito, C., Vaz, M. in Del Vecchio, F. B. (2018). Biomechanics of rowing: kinematic, kinetic and electromyo- 46 graphic aspects. Journal of physical educa- tion and sport, 18(1), 193–202. https://doi. org/10.7752/jpes.2018.01025 36. Mikulic, P. in Bralic, N. (2017). Elite status ma- intained: a 12-year physiological and per- formance follow-up of two Olympic cham- pion rowers. Journal of sports sciences, 36(6), 660–665. https://doi.org/10.1080/02640414. 2017.1329548 37. Nielsen, H. B. in Christensen, P. M. (2020). Rower with Danish record in maximal oxygen uptake. Ugeskrift for laeger, 182(8), V10190610–V10190610. Pridobljeno s https:// europepmc.org/article/med/32138820 38. Nowicky, A. V., Burdett, R. in Horne, S. (2005). The impact of ergometer design on hip and trunk muscle activity patterns in elite rowers: an electromyographic assessment. Journal of sports science & medicine, 4(1), 18. Pridobljeno s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/arti- cles/PMC3880080/ 39. Nugent, F. J., Vinther, A., McGregor, A., Thorn- ton, J. S., Wilkie, K. in Wilson, F. (2021). The relationship between rowing-related low back pain and rowing biomechanics: a sys- tematic review. British journal of sports medi- cine, 55(11), 616–628. https://doi.org/10.1136/ BJSPORTS-2020-102533 40. Otter-Kaufmann, L., Hilfiker, R., Ziltener, J. L. in Allet, L. (2019). Which physiological parame- ters are associated with rowing performan- ce? Swiss sports and exercise medicine, 67(4). https://doi.org/10.34045/SSEM/2019/24 41. Ritchie, A. C. (2010). Dynamic modeling of ergometer and on-water rowing. Sports te- chnology, 1(2–3), 110–116. https://doi.org/10. 1080/19346182.2008.9648461 42. Rossi, J., Piponnier, E., Vincent, L., Samozino, P. in Messonnier, L. (2015). Influence of er- gometer design on physiological respon- ses during rowing. International journal of sports medicine, 36(11), 947–951. https://doi. org/10.1055/S-0035-1548810/ID/R4455-0029 43. Saifi, C., Ankersen, J., Lambert, B., Gardner, S., Holderread, B. in Liberman, S. (2022). Bi- omechanical assessments of the spine du- ring a 2000M ergometer row test. The Spine journal, 22(9), S133. https://doi.org/10.1016/J. SPINEE.2022.07.054 44. Steinacker, J. M. (1993). Physiological aspects of training in rowing. International journal of sports medicine. Pridobljeno s http://row-fit. ch/uploads/Physiological%20aspects%20 of%20rowing.pdf 45. Strahan, A. D., Burnett, A. F., Caneiro, J. P., Doyle, M. M., O‘Sullivan, P. B. in Good- man, C. (2011). Differences in spinope- lvic kinematics in sweep and scull er- gometer rowing. Clinical journal of sport medicine, 21(4), 330–336. https://doi. org/10.1097/JSM.0B013E31821A6465 46. Thompson, P. (2005). Sculling. The Crowood press Ltd. 47. Thornton, J. S., Vinther, A., Wilson, F., Lebrun, C. M., Wilkinson, M., Di Ciacca, S. R., Orlando, K. in Smoljanovic, T. (2016). Rowing injuries: an updated review. Sports medicine 2016 47:4, 47(4), 641–661. https://doi.org/10.1007/ S40279-016-0613-Y 48. Treff, G., Mentz, L., Mayer, B., Winkert, K., En- gleder, T. in Steinacker, J. M. (2022). Initial eva- luation of the Concept-2 rowing ergometer’s accuracy using a motorized test rig. Fron- tiers in sports and active living, https://doi. org/10.3389/FSPOR.2021.801617/BIBTEX 49. Turpin, N. A., Guével, A., Durand, S. in Hug, F. (2011). Effect of power output on muscle coordination during rowing. European jour- nal of applied physiology, 111(12), 3017–3029. https://doi.org/10.1007/s00421-011-1928-x 50. US Rowing. (2022). Coastal Rowing FAQ. Pridobljeno s https://usrowing.org/ sports/2020/2/14/Coastal%20Rowing%20 FAQ 51. Wilson, F., Gissane, C. in McGregor, A. (2014). Ergometer training volume and previous injury predict back pain in rowing; stra- tegies for injury prevention and rehabi- litation. British journal of sports medicine, 48(21), 1534–1537. https://doi.org/10.1136/ BJSPORTS-2014-093968 52. Zahiran, A., Abdullah, M. I. in Shaharudin, S. (2019). Comparison of physiological and 2d kinematic variables during 2 km time trial on stationary versus dynamic rowing ergome- ter. Malaysian journal of movement, 8(1), 185– 195. https://doi.org/10.15282/mohe.v8i1.244 Marko Bolha Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju marko.bolha@fvz.upr.si