153
Ekvinokcij
Anton  Debeljak
Učakal spet sem čas enakonočja. Vladarsko žezlo Sušeč si lasti. Nemir drhti od hoj in iz hrasti, vihar vrši prek polja in pobočja.
Že slednji stvor iz plodnega območja kleče ljubezen sveto zdaj časti, nikjer ne vidi zanke ne pasti, kaj naglo zdaj se najdejo sozvočja.
Kako pa s tabo, počrneli panj, pomladna vihra ti osrčje stresa, še v sebi čutiš krila plodnih sanj?
Kar slutim, da zdaj zdaj odpreš očesa, da z vsakim vlakencem se braniš konca in tiho vpiješ: Sonca, sonca, sonca!