KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 159 : STAVBA DEŽELNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI DAMJAN PRELOVŠEK Stavba nekdanjega deželnega gledališča* sodi med najbolj ugledne spomenike tako imenovanega poznega historizma pri nas. Ne le skrbna obrtniška izdelava, ampak pred- vsem ohranjeno sozvočje arhitekture in de- koracije nam še vedno v polni meri lahko pri- čarata vzorno celostno umetnino iz konca preteklega stoletja, v kateri lahko podoživi- mo razpoloženje časa, razpetega med evforič- no vero v vsemogočnost tehnike ter željo po reprezentančnosti. Z zidavo gledališč je bilo povezano reševanje vrste zapletenih inženir- skih problemov. Medtem ko so drzne kovin- ske in železobetonske konstrukcije ostale skrite pod težko historičistično preobleko, pa okrasje ni bilo po godu funkcionalistični este- tiki. Z rehabilitacijo umetnosti 19. stoletja se počasi začenjamo zavedati tudi pomena sled- njega, saj je bilo krašenje sestavni del arhi- tekture. Kiparski in slikarski dodatki so bili navadno delo specializiranih industrijskih ob- ratov, kar velja tudi v našem primeru, a ven- darle anonimnosti ne smemo razumeti le v slabem pomenu. Zaradi obrtniškega načina dela, ki je vladal v takšnih delavnicah, so njihovi izdelki lahko dosegli visoko kakovost- no stopnjo. Likovna plat okrasja je tako vča- sih povsem enakovredna njegovi temeljni iko- nografski vlogi. Ne nazadnje velja v zagovor gledališke hi- še opozoriti tudi na z njo povezan del naše kulturne in politične zgodovine. Pri zidavi in opremi je igrala pomembno vlogo želja, da bi dela oddali prav tako slovenskim umetni- kom. Vendar je Mkovna osveščenost naroč- nikov segla le do dekoracije. Glede arhitek- tonskega dela naloge ni bilo pomislekov ne med Slovenci in ne med Nemci; deželne od- bornike je interesiral izključno ekonomski del projekta. Med Slovani je prav zidava gleda- lišč neredko razburkala ves narod kot na pri- mer Cehe, ki svoje narodno gledališče po pra- vici imenujejo »Hram prerojenja<. Slovenci smo bili v likovni umetnosti tedaj šele na za- * Gre za današnjo opero (op. ur.). v. Waiter, Predlog za po- zidavo gledališča na sta- rem mestu, 1888 (Slovenski gledališki muzej) 160 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 V. Walter, Predlog za gle- dališče v Zvezdi, 1888 (Slo- venski gledališki muzej) četku poti in nam je primanjkovalo lastnih moči. Nekaj Ganglovih kipov na ljubljan- skem gledališču je, žal, vse, kar se je ures- ničilo od velike želje po sodelovanju domačih umetnikov. Neposredni povod za zidavo novega gleda- lišča je bil požar, ki je v noči od 16. na 17. februar 1887 do tal uničil staro stavbo na nekdanjem Kongresnem trgu.' Med Slovenci je ta dogodek zbudil upanje, da se na ljub- ljanskih gledaliških deskah končuje čas nem- ške diktature in da bo mogoče ustvariti pra- vičnejše razmerje v delovanju obeh ansamb- lov. V drugačnih okoliščinah bi Slovensko dramatično društvo moralo gotovo še dolgo gostovati v čitalniških prostorih ali pa mole- dovati za tistih nekaj dni v mesecu, določe- nih za slovenske predstave.- Narodnostni boj se je po požaru prenesel v deželnozborske klopi, kjer je bil ob slovenski poslanski ve- čini zagotovljen njegov ugodni razplet. Izdelavo načrtov za novo stavbo sta sicer sprta poslanska tabora po ustaljeni praksi za- upala deželnemu stavbnemu uradu in njego- vemu inženirju Janu Vladimiru Hraskyju. Med tem časom pa je svoj predlog ponudil celjski arhitekt in stavbni mojster, avtor celj- skega mestnega gledališča, Vladimir Walter.^ Naredil je celo dva načrta, za staro parcelo in za prostor v Zvezdi, ki bi po njegovem mnenju dovoljeval monumentalnejšo stavbo ter bi tudi bolj ustrezal strogim paragrafom gledališkega zakona. Sveče, baklje in drugi pripomočki za osvetljavo odra so bili v pre- teklem stoletju krivi pogostih požarov. Ven- dar so oblasti odločneje nastopile proti lah- komiselnosti pri zidavi šele po katastrofah v Nizzi in na Dunaju, ki sta leta 1881 skupaj terjala skoraj tisoč žrtev.* Po drugi strani pa je pogosta obnova pogorelih gledališč spod- bujala k vedno bolj razkošni, a tudi varnejši izvedbi. Vrnimo se k ljubljanskim projektom, ki so bili gotovi še pred koncem leta 1887 in po- stavjeni na ogled v novem deželnem muzeju.' Poslance je interesirala predvsem finančna plat obeh rešitev: Walter je svojo stavbo v Zvezdi cenil na 114.400 gld., Hrasky pa je menil, da bo gledališče stalo najmanj 200.000 do 250.000 goldinarjev. V resnici zidava novega gledališča še ni bi- la tako blizu, ker je moralo deželno zastop- stvo prej premagati kopico najrazličnejših te- žav.' Še vedno so se vlekle tožbe z lastniki lož, ki so skušali ohraniti nekdanje ugodno- sti in se niso pustili odpraviti z izplačilom zavarovalnine. Rešitev tega vprašanja je ime- la politični značaj, ker so bile lože temelj nemške oblasti v starem gledališču. Dežela je poskušala prevaliti svoje obveznosti v zvezi z zidavo na mesto, vendar je dobila od magi- strata le zagotovljeno brezplačno zemljišče in nekaj denarja. In končno je bilo odprto tudi vprašanje lokacije, ker je bilo staro zemlji- šče pretesno in ni nihče vedel, če bo deželna vlada sploh dovolila spet zidati na tem me- stu, ljubljanski mestni očetje pa so odločno nasprotovali zmanjševanju parka Zvezde in Kongresnega trga. Magistrat je ponudil tri parcele,' vse nekoliko izven mestnega sredi- šča. Nekaj časa je kazalo, da bo gledališče KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 161 stalo med kolizejem in Lattermanovim dre- voredom, dokler se mesto ni uklonilo in je dovolilo zidati na cesarja Jožefa trgu (danes Krekov trg).^ Ko je bila sredi marca 1890 nazadnje le vložena prošnja za gradbeno do- voljenje, se je nenadoma ponudila priložnost za nakup sedanjega zemljišča ob Cankarjevi cesti.^ Ob lokacijskih težavah so zidavo zavi- rala tudi zapletena finančna vprašanja. Fi- nančnemu odseku deželnega zbora je posto- poma postajalo jasno, da je Hraskyjeva oce- na pravilnejša ter da celo zavarovalnina in kredit skupaj ne bosta zadostovala za obnovo. Odsev tega stanja je bilo nenehno spremi- njanje načrtov. Poleti 1888 je ing. Hrasky narisal dve novi skici za prvotno zemljišče, ker je deželna vlada pripomnila, da naj bo gledališče sredi mesta, saj že tako ne zahaja veliko ljudi vanj.'* Če drže sporočene šte- vilke, potem je bila pikra pripomba prav go- tovo umestna. Sredi 18. stoletja je Ljubljana štela okoli 8000 prebivalcev, gledališče pa so postavili za 850 oseb." Po prezidavi leta 1846'^ je predstave lahko obiskovalo do tisoč gledalcev in slednja številka je nato obve- ljala tudi v programu nove stavbe dobrih šti- rideset let pozneje, ne glede na to, da je med- tem mestno prebivalstvo preseglo številko 30.000. Ko je deželna vlada zavrnila oba inženirje- va predloga, je kranjski odbor zemljišče z razvalinami vred prodal Filharmonični druž- bi. Deželni odborniki so 23. oktobra 1888 skle- nili razpisati javni natečaj za zidavo na novi parceli na sedanjem Krekovem trgu, a so se takoj nato premislili in so zaupali izdelavo projekta kar celjskemu arhitektu Walterju in inženirju Hraskyju skupaj,^' češ da so pri- prave na natečaj predrage, uspeh pa neza- nesljiv. Iz tega časa se je ohranil arhitekton- sko reven predlog nekega dunajskega arhi- tekta Georga Hladniga," vendar zaradi po- manjkanja arhivskih podatkov ni jasno, ali je šlo za odmev preklicanega natečaja. Konec januarja 1889 je posebna komisija ocenila Walterjev in Hraskyjev načrt ter izrekla ne- kaj pripomb na račun premajhnega garde- robnega prostora.'5 Kaže, da se je medtem celjski arhitekt naveličal nenehnih sprememb saj še vedno ni bilo jasno, kje bo stalo gle- dališče in je zavlačeval z delom. Gotovo je imel tedaj tudi dovolj naročil v domačem mestu. Zato je Hrasky skupaj z risarjem no- vega gledališča, Antonom Hrubyjem, 10. ju- V. Walter in J. Hrask^, Predlog za gledališče na Krekovem trgu, 1889 (Slo- venski gledališki muzej) 162- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 J. Hrasky In A. Hruby Nelzvedena varianta fasa- de, 1889 (Slovenski gleda- liški muzej) nija 1889 predložil svoj projekt."* Ker bi zi- dava po teh načrtih veljala več kot po pribli- žni Walterjevi oceni, se je posebna strokov- na komisija-' odločila zaprositi za svet spe- cializirano arhitekturno podjetje Fellner in Helmer ter pri njem naročiti morebitne no- ve načrte. Dunajsko podjetje je ustreglo le prvi želji.Za izvedbo je priporočilo Hrasky- jev in Hrubyjev predlog, ker se je zdel arhi- tektonsko boljši od Walterjevega, a je hkrati opozorilo na nekatere pomanjkljivosti obeh projektov (slaba izpeljava veže in stopmšča, premajhne garderobe, slabo oblikovan avdi- torij, preveč lož, estetsko nezadovoljive stran- ske fasade in podobno). Deželni odbor se je ustrašil prevelikih stroškov in je Hraskyju naročil, naj do prihodnje pomladi kolikor mo- goče zmanjša predračun. V dogovorjenem ča- su sta Hrasky in Hruby res dosegla finančno sprejemljivejšo rešitev, ki je do izvedbe do- živela še nekaj manjših sprememb.^^ Marsi- kaj je bilo na videz mogoče prihraniti tudi na račun varnosti. Kljub energičnim protestom Ivana Hribarja so se poslanci namesto za električno razsvetljavo izrekli za cenejšo plin- sko luč.2« Nekaj besed velja spregovoriti tudi o obeh avtorjih ljubljanskega gledališča. Jan Vladi- mir Hrasky2i se je rodil 22. IV. 1857 v Babu- lah pri Haliču (Galicija) in je bil strokovnjak za hidrologijo. V 80 in 90 letih je deloval pri nas kot inženir kranjskega deželnega grad- benega urada. Po preselitvi v Prago se je po- svetil hidrološkim študijam, o katerih je pre- daval na tamkajšnji tehniki in napisal več razprav. Umrl je 12. IV. 1939 v Podëbradyh. V Slovenijo je prišel verjetno po ustaljeni uradniški poti, ki se je navadno začela s_ prakso v kakem provincialnem gradbenem uradu. Hrasky sodi v vrsto znamenitih hidrologov na Kranjskem, ki so z inženirskim poklicem združevali tudi visoko stopnjo arhitektui-ne- ga znanja. V tem pogledu je bil vreden na- slednik Gabrijela Gruberja in Jožefa Sche- merla. Njegovo delo je obsegalo reguliranje rek in hudournikov, napeljavo vodovodov (Trnje pri Postojni) in kanalizacije (Ljublja- na), postavljanje mostov (most čez Savo pri Radečah) in podobno. Ob tekočih inženirskih opravilih je moral skrbeti tudi za javna po- slopja, ki jih je zidala dežela. Njegovo ime je povezano z nekaterimi najbolj uglednimi ljubljanskimi stavbami iz konca preteklega stoletja. Sodeloval je pri dokončevanju dežel- nega muzeja (1886—81),^- naredil neizveden načrt za gluhonemnico (1893), zasnoval dežel- ni dvorec (1896, načrte je predelal Dunajčan Hudetz),^ poleg tega pa še v Celju sezidal Narodni dom (1896—97).^* Kot arhitekt je se- gal po renesančni motiviki in pri tem poka- zal dobršno mero spretnosti in posluha. Skoraj ničesar pa ne vemo o Hrasky j evem sodelavcu, arhitektu Antonu J. Hrubyju. V Ljubljano je prišel kot uslužbenec Fellnerje- vega in Helmerjevega podjetja. Deželni stavb- ni urad mu je 29. III. 1889 za čas zidanja no- vega gledališča dodelil službo stavbnega ri- sarja z mesečno plačo 75 goldinar j e v.-° Kakš- no vlogo je pri tem delu odigral v umetni- škem pogledu, ni povsem jasno, saj se Hra- sky ni omejeval le na tehnični del projekta. V letih 1894—95 ga nato srečamo v Zagrebu, kjer je po Helmer j evih načrtih vodil zidavo Hrvaškega narodnega gledališča.-" Kaže pa, da je istoveten tudi z arhitektom Hrubyjem, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 163 ki je skupaj z arh. Fischerjem leta 1897 se- zidal najemniško hišo na Strossmaverjevem trgu v Zagrebu. Njegovo ime zasledimo spet pet let pozneje ob priliki natečaja za gledali- šče na Vinohradeh v Pragi, kjer si je s Fell- nerjem in Helmerjem delil tretjo nagrado, te- daj že kot samostojen profesor v Osnabrü- cku.-'^' Ko je podjetje Fellner in Helmer vrnilo oba projekta za novo deželno gledališče, je pripomnilo, da med njima ni velikih razloč- kov, ker temeljita na skupni predlogi. Po- skusimo ugotoviti, za kateri vzorec je šlo! Projektiranje gledališč ni bila preprosta na- loga in je terjala veliko izkušenj pri reševa- nju svojevrstnih arhitektonskih problemov. Najtežje je bilo prav uskladiti avditorij z od- rom, ki je moral biti zaradi tehničnih pri- prav vsaj še enkrat višji. Da se Hraskyju in Hrubyju v notranjosti sprva ni posrečilo za- dovoljivo rešiti tega vprašanja, nam potrdijo tudi Fellner j eve in Helmer j eve pripombe o previsoki dvorani in slabi vidljivosti na oder, medtem ko sta navzven z uravnoteženim stop- njevanjem fasade, avditorija in odra razloček v višinah bolje premostila. Avditorij in oder sta oblikovala povsem po nemškem vzorcu ali natančneje po izpeljankah Semperjeve dresdenske opere. Le glavna fasada z obvez- nim, bogato okrašenim portikom, ki naj bi simboliziral gledališče kot klasično izobraže- valno ustanovo, je dunajska. Približuje se ti- pu fasade s poudarjeno loggio brez stranskih stolpov, ki je še bolj prišel do izraza pri ures-^ J. Hrasky in A. Hruby, tloris, 1890 (Slovenski gle- dališki muzej) 164 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 J. Hrasky In A. Hruby, stranska fasada, 1890 (Slo- venski gledališki muzej) ničeni varianti. Neposredne vzore zanjo mo- ramo iskati v krogu Fellner j eve in Helmer- jeve arhitekture. Ljubljanska gledališka stav- ba dolguje največ Novemu nemškemu, sedaj Smetanovemu gledališču v Pragi iz let 1886 do 1887 ter Nemškemu ljudskemu gledališču na Dunaju, kakršno je bilo videti po dogra- ditvi 1888—1889.28 Tudi pri reševanju tlorisa so se vsi načrto- valci deželnega gledališča naslonili na pred- loge obeh najbolj zaposlenih gledaliških arhi- tektov, Fellner j a in Helmer j a. Brez težav lahko doženemo, da sta se Hrasky in Hruby zgledovala predvsem pri njunem Mestnem gledališču na Reki (1883—1885).29 Poglejmo še, kako sta arhitekta ustregla deželnemu odboru in znižala predračun. Spremeniti sta morala sprednji del stavbe, tako je od nekdanje monumentalne fasade ostal le še portik z atiko. Ker je bilo s stavb- nega programa črtano monumentalno stop- nišče z vežo, sta drugo fasado lahko prilago- dila polkrožnemu avditoriju. Tak »funkcio- nalni« tip zunanjščine, ki ne zakriva resnične prostorske razporeditve, je v tridesetih letih preteklega stoletja utrdil predvsem Gottfried Semper.^" V drugi polovici stoletja so bile po- dobne rešitve redkejše (na primer dunajski Burgtheater), ker so nasprotovale narašča- joči želji po stopnjevanju reprezentativnih prednjih prostorov. Junija 1890 je stavbno vodstvo končno lah- ko prosilo za gradbeno dovoljenje. 15. VII, je sledila licitacija, na kateri so razdelili delo:^' ljubljansko podetje Gustav Tönnies je z ugodnejšo ponudbo Kranjski stavbni družbi prevzelo zidarska in tesarska dela. Kamnose- ška naročila so dobili domačini Srečko in Peter Toman, Vinko Camernik in Alojzij Vod- nik, kleparska Srečko NoUi in Josip Stadler, kovaška pa Ernest Hammerschmid. Zahtev- nejše naloge so prevzeli tujci. Dunajsko pod- jetje Ign. Gridi je naredilo železne konstruk- cije strehe, lož in galerije, medtem ko je za kurjavo in zračenje poskrbelo podjetje V. Brückner, prav tako z Dunaja. Gradbeno do- voljenje je bilo izdano 10. avgusta, zaradi če- sar ni bilo mogoče misliti, da bo stavba se- zidana še v letu 1890. To so upoštevali tudi deželni poslanci in so Tönniesu odpustili za- mudne obresti."- Gledališče je bilo gotovo do začetka julija 1891. Interesantneje bo zvedeti, kako je v letu 1891 potekalo oddajanje krasitvenih del, še posebej, ker je stavbno vodstvo želelo pova- biti k sodelovanju predvsem domače umetni- ke.ää Ohranila so se pisma Ivane Kobilice, Ferda Vesela, Alojza Subica, Antona Ažbeta in Simona Ogrina, ki bi bili vsi radi poslikali gledališki zastor. Umetniki so tudi že skicirali vsak svojo zamisel, vendar na koncu iz vseh želja ni bilo nič. Ker tega leta niso izšli za- pisi deželnozborskih sej, gradbeni spisi pa so delno izgubljeni, oziroma nedostopni,"* ne ve- mo, kakšni motivi so odločali pri končnih od- ločitvah stavbnega vodstva. Kaže, da se je to raje ravnalo po ustaljeni praksi in je bolj upoštevalo solidno obrtništvo. Deželno gle- dališče so okrasila znana specializirana pod- jetja'^ kot dunajska dekoraterska delavnica J. Kautski in Rottonara, praško podjetje bra- tov Bittnerjev ter dunajsko podjetje Winter KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 165 1 in Richter, katerega slike in kipi krase avdi- torij in fasado. Slikar Ceh^" z Dunaja je na- slikal alegorijo na stropu avditorija in friz nad proscenijem. Nekdanji zastor, ki je že pred prihodom v Ljubljano žel veliko hvalo, je delo v svojem času cenjenega praškega umetnika Liebscher j a, seveda če gre za Adol- fa Liebscher j a in ne koga drugega s tem pri- imkom. Zanj bi pričal tudi podatek, da je med drugim sodeloval pri poslikavi Narod- nega gledališča v Pragi. Ce odštejemo kiparski delež Alojza Gangla na fasadi in naročilo slikarju Heinrichu Wet- tachu za poslikavo foyer j a, zidava deželnega gledališča domačim umetnikom ni prinesla zaslužka. Da pa je to med javnostjo zbudilo tudi nekaj negodovanja, spoznamo iz kritike, ki jo je objavil »Slovenec«^' Iz ocenjevalčevih besed zvenijo predvsem narodnostni občutki in tako med drugim beremo, da figuralna sku- pina v atiki (delo dunajskega podjetja Fischer in Hasesteiner) povsem duši učinek Ganglove mojstrovine nad njo. Danes Ganglova plasti- ka zapuščena sameva na dvorišču Križank. Upajmo, da ne zato, ker bi kdo napačno ra- zumel našega kritika? OPOMBE 1. A. Trstenjak: Slovensko gledališče. Zgodo- vina gledaliških predstav in dramatične književ- nosti slovenske, Ljubljana 1892; Oesterr. Veir- bands-Feuerwehr-Zeitung, 1887, pril. 5; Oceno škode glej v Obravnave kranjskega deželnega zbora, 1887—1888, pril. 76. — 2. Trstenjak, o. c, p. 61 ss. — 3. Obravnave ..., 1887—1888 pril. 76; Načrte in spremno pismo hrani Slovenski gle- dališki muzej v Ljubljani; O Walter ju glej P. Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, Zbor- nik za umetnostno zgodovino, IX, 1972, p. 94 ss. — 4. H. Chr. Hoffmann, Theater und Oper in der deutschen Stadt v L. Grote; Die deutsche Stadt im 19. Jahrhundert. Studien zur Kunst des neun- zehnten Jahrhunderts, München 1974, zv. 24, p. 210. — 5. Obravnave..., o. e, — 6. Trstenjak, 0. C, passim; Obravnave..., 1887—1888, pril. 76, 1888 pril. 55 in 68, 1889, pril. 58, 1890, pril. 35. — 7. 30. VIII. 1888 (Obravnave, 1888, pril. 55). — 8. 4., XII. 188« (Obravnave, 1889, pril. 58). — 9. Obravnave, 1890, pril. 35. — 10. Obravnave. 1888, pril. 55. Po prvi skici bi bilo v gledališču pro- stora za 750 gledalcev in bi stalo 225.00Ü gld., po drugi pa za 770 ob stroških 190.000 gld. — Ii. Trstenjak, o. c, p. 24. — 12. Das Stand. Theater- gebäude in Laibach v Illyrisches Blatt, št. 33 (25. IV. 1846) in 34 (28. IV. 1846). — 13. Obrav- nave, 1889, pril. 58. — 14. Slovenski gledališki muzej, mapa z načrti. O tem načrtu naj bii na seji deželnega odbora 7. I. 1889 poročal poslanec Deschmann. — 15. cf. op. 13; V komisiji so bili: zastopnika deželne vlade, župan, mestni inženir, predsednik gledališkega društva, zidarski moj- ster Viljem Treo, dr. Mosche, zastopnik Kranj- ske hranilnice, višji nadzornik c. kr. tobačne re- žije I. pl. Resori, dr. Stare, gledališki vodja in načelnik požarne brambe. — 16. Ibid. — 17. Sta- ro komisijo so pomnožili še s stavbnimi strokov- njaki: stavbnim svetnikom F. Zieglerjem, ing. 1. Svitilom, arh. I. Dufféejem in deželnim inže- nirjem F. Witschlom. — 18. Obravnave, 1889 pril. 58; Podjetje Fellner in Helmer je 18. VI. 1889 sporočilo, da nima primernih načrtov, ker še ni zidalo gledališča po podobnem programu. — 19. Obravnave, 1890, pril. 35; Člani komisije so predlagali drugačno razpioreditev sedežev v av- ditoriju in se zavzeli za povečanje števila lož. — 20. Trstenjak, o. c, p. 172; Obravnave, 1890, p. 179 (zapisnik seje 11. XI. 189Ô). Električno raz- svetljavo je predlagal že v svojem prvem pro- J. Hrasky in A. Hrub^, prerez, 1890 (Slovenski gle- dališki muzej 166 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 jektu arh. Walter. — 21. O Hraskyju glej I. Hri- bar: Moji spomini, I. del, Ljubljana 1928, pas- sim; Ottuv slovnik naucny nove doby. Praha 1933; Jö. Kimc: Kdy zemfeli? 1937—1962, Praha 1962, p. 89 z nt. — 22. K. Deschmann, Zur Ge- schichte des krainischen Landesmuseums, MMK, 1889, p. 367. — 23. D. Prelovšek, Olbrichov pro- jekt deželnega dvorca v Ljubljani, Sinteza 18-19, Ljubljana 1970, pp. 23—30. — 24. Povh, Celjska arhitektura.. ., p. 103. — 25. Obravnave, 1889, pril. 58. — 26. H. Chr. Hoffmann: Die Theater- bauten von Fellner und Helmer. Studien zur Kunst des neunzehnten Jahrhunderts, zv. 2. Mün- chen 1966, p. 87. — 27. Ibid., p. 79. — 28. Glej Hoffmann: Die Theaterbauten.. ., sl. 148-157, 226-241. — 29. Ibid., sl. 75, 76. — 30. Hoffmanfi, Theater und Oper..., p. 215 in op. 18. — 31. ObravTiave, 1890, prü. 35; Nadrobnejše podatke je objavil tudi Trstenjak, p. p. 170—173. — 32. Obravnave, 1892, p. 255; O Tönniesovi vlogi so razpravljali na seji 2. IV. 1892. — 33. at, Naši likovni umetniki in novo deželno gledališče v Ljubljani. Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 4, Ljubljana 1965, p. 172 ss. — 34. Grad- beni spisi so bili vloženi v konvolut bivšega po- licijskega oddelka pri nekdanji c. kr. deželni vladi (št. 7, Theaterbau). V isti ustanovi (AS) pa se je med neurejenim fondom Gradbene direk- cije ohranil Hraskyjev korespondenčni dnevnik v zvezi z zidavo gledališča. — 35. Trstenjak, pp. 173—179; Ljubljanski zvon, 1891, št. 3, p. 186, št. 7, p. 442, št. 9, p. 571). — 36. Kako je bilu sU- karju ime in kako se je v resnici pisal, ni zna- no. — 37. Po članku Naši likovni umetniki..., pp. 176—177.