Iz življenja in delovanja rajnega Vso škofijo je iznenadila vest, da je preminul 25. novembra g. Anton Tkavc, župnik in duhovni svetnik v Št. Petru pri Martboru. Blagopokojni se je rodil 6. januarja 1881 v Laporju. Kot zelo nadarjen in marljiv je končal z najboljšim uspehom gimnazijo in bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905. Kaplan je bil v Št. Janžu na Dravskem polju in v Ljutomeru, odkoder je prišel za stolnega kaplana in vikarja v Maribor. V stolni župniji je deloval do leta 1929, ko mu je bila podeljena lepa šentpeterska župnija. Umrl je omenjenega dne na posledicah prepozno operiranega vnetega slepiča. Mnogo prerano umrli gospod Tkavc je bil goreč ter vsestransko delaven duhov- nik. Slovel je kot katehet, pridigar in spovednik. V Št. Petru je bil z vso vnemo na delu v cerkvi, pri vzgoji mladine, pri gospodarstvu in kot vsestranski voditelj obširne župnije. Popravil je farno cerkev in župnišče. Obnovil je cerkvene vinograde in moderniziral z velikimi lastnimi stroški župnijsko posestvo. Ravno ob času, ko je končal obnovitvena dela in bi naj bil vžival sadove v vinogradu in v posest naloženega kapitala, ga je poklical Gospod po plačilo za vse, kar je storil dobrega v dušnem pastirstvu, v zasebnem in javnem življenju. Gospod Tone je bil vesele narave, postrežljiv, izredno gostoljuben in ni imel sovražnika, kjerkoli je deloval. Sentpeterska župnija bo zelo težko prebolela njegovo smrt. Blagopokojni je bil pravi oče, ki je delal in se trudil za dušno in telesno dobrobit svojih župljanov. Dobri Šentpeterčani ga bodo ohranili vsi v najboljšem ter trajno hvaležnem spominu. Zadnje spremstvo Ob ogromni udeležbi se je vršil zadnjo nedeljo dopoldne pogreb mnogo prerano umrlega g. duhovnega svetnika Antona Tkalca, ki bo Šentpeterčanom ostal v trajnem spominu. Farani lepe šentpeterske župnije so se ta dan domala skoraj vsi zgrnili zadnjič okrog svojega duhovnega očeta, da se poslovijo od njega, ki jim ni bil samo duhovnik, ampak najskrbnejši oče v pravem pomenu besede. Oba dni, ko je pokojni ležal na mrtvaškem odru, so se vrstili farani ter številni Mariborčani okrog mrtvaškega odra. Nedeljsko slovo je pričalo, kako zlato in dobro je bilo srce blagega g. župnika. Ob devetih dopoldne se je zbrala vsa šentpeterska župnija, verniki iz sosednih župnij in zelo veliko prijateljev in znancev iz Maribora pred župniščem v Št. Petru. Iz Maribora je prišlo peš in z avtobusi zelo mnogo pokojnikovih prijateljev in onih, katerim je dolga leta nudil kruh božje besede kot stolni vikar. ^ Prevzvišeni g. knezoškof dr. Ivan Jožefj Tomažič je pred župniščem ob asistenci stolnega prošta dr. Vraberja ter kanonikov dr. Žagarja in mariborskega mestnega župnika msgra Umeka ter prelata Slaviča blagoslovil krsto ter spregovoril toplo občutene poslovilne besede, ob katerih je ostalo malokatero oko suho. Moški pevski zbor »Maribor« je pod vodstvom g. kapelnika J. Gašpariča zapel pesem »Spavaj, delo je končano«. Sprevod je krenil v cerkev, kjer je duhovrčina opravila mrtvaške jnolitve. Na zadnji poti so spremili rajnega g. župnika vseučiliščna profesorja g. dr. Lukman in g. prelat dr. Slavič iz Ljubljane, g. kanonik Pavel Žager iz Nove Cerkve pri Celju, prof. Peter Kovačič iz Celja, dekan slovenjebistriške dekanije g. Ozimič, dekan iz Hoč g. Sagaj in številni duhovru tovariši iz Maribora. Število duhovnikov bi pa bilo še znatno večje, da se ni vršil pogreb v nedeljo dopoldne. Nadalje smo videli v sprevodu okrajnega glavarja g. dr. Popoviča, mariborskega župana g. dr. Juvana s podžupanom g. Žebotom, bivšega oblastnega predsednika g. dr. Leskovarja, narodnega poslanca g. dr. Vebleta, župana občine Košaki ministra v p. Ivana Vesenjaka in vse polno odličnih Mariborčanov, pri katerih bo ostal rajni v trajnem spominu kot dolgoletni stolni vikar. Dalje so spremljali rajnega na zadnji poti šolske in usmiljene sestre, domači gasilci, fantje fantovskega odseka z venci, šolska mladiiia in vsa župnija. Vsi "številni navzoči so bili ganjeni, ko so zagledali v spremstvu nečaka rajnega, g. Albina Tkavca, ki študira v Rimu bogoslovje in je prihitel iz Rima, da se še slednjič poslovi od svojega strica, kateri ga je podpiral na gimnaziji in sedaj v Rimu. Prostorna šentpeterska cerkev se je napolnila krog pol desetih do zadnjega kotička s številnimi, kateri so hoteli prisostvovati pogrebnim molitvam, poslovilni pridigi in maši zadušnici za rajnega g. župnika. Po mrtvaških molitvah je stopil na prižnico msgr. Uinek ter v lepih besedah orisal delo blagopokojnega g. župni- ka. 2al__i pridigi je sledila sv. maša zadušnica, katero je opravil g. stolni prošt dr, M. Vraber ob asistenci g. prof. P. Kovačiea iz Celja in domačina Marka Krajnca, Po sv. daritvi je odpel g. stolni prošt ž asistenoo pri krsti pogrebne molitve. Iz župne cerkve na pokopališče na Goro k Materi božji, kjer si je rajnik izbral svoje poslednje bivališče, je vodil dolgi sprevod g. kanonik in stolni župnik M. Umek. Po pogrebnem obredu ob odprtem grobu se je zahvalil rajnemu za vse obilno izvencerkveno delo v imenu vseh občanov občine Košaki, kamor spada župnija Sv. Peter, g. župan in minister v p. Ivan Vesenjak. Vesenjakovi zahvali so sledile poslovilne besede šentpeterskega farana Antona Krepeka, ki je še enkrat poudaril vse številne dobrote blagopokojnega, katere je delil svojim župljanom v cerkvi ter kot kulturni voditelj. Za sorodnike je izrekel zahvalo rajnemu odličen sorodnik iz Hrvaške v hrvaškem jeziku. Po žalostinki »Človek, glej življenje svoje«, katero je odpel moški zbor pevskega društva »Maribor«, je pričel razhod številnih in zernlja je zakrila ostanke vzornega dušnega pastirja.