7- Junak in dete.
„0j ljubo dete, dete sladko, Ti ljubček mojega serca! Ko spet ti božam lice gladko, Solza, v očesu mi igra.
Očeta terdno se okleni
Z ročicami okrog vratu; Jaz sem pri tebi, ti pri meni, Oj dete, bodi brez strahu.
Povsod sem vedno mislil na te^ Igral sem v sanjali se s teboj; Zapustil vojsko sem in brate, Da spet te vidim, biser moj!
Ne poprašuj me, kje je mama,
Kedaj poverne se nazaj; Ostala sva na svetu sama, Ne vprašaj dete me, zakaj.
Gore preplezal sem visoke, Noge, roke mi kervave; Prebrodil reke sem široke, Po tebi, dete, hrepene.
Ubog, nesrečen je tvoj oče ;
Sovražnik dom poderl je moj; Jaz nimam polja, nimam koče, Kjer mirno živel bi s teboj.
Imam te zopet, hčerka moja!
Pozabljeno je vse gorje ; Oči poljubljam, lica tvoja, Na gorko stiskam te sercš.
Otel sem te, odnesel v g6re, Izročil dobrim te ljudem; Nikdo te najti tn ne more, Jaz sam zatišje tvoje všm.
Še enkrat daj si poljubiti Oči in lice, serček moj, Potem te moram zapustiti, Verniti se v kervavi boj!"
B. M.
pospod fa irodolski.
IY.
Krepko stisne gospod Mirodolski svojemu prijatelju roko, potem govori:
„Različna so bila, čestiti prijatelj, najina pota v življenji; različne so najine misli in sodbe o mnogih, morebiti prav imenitnih stvareh — kako bi pač moglo biti drugače! — vendar med nama ni resnega razpora. Zlagava se v navdušenji za vse, kar je dobro, blago in lepo, zlagava se v ljubezni do človeštva, v ljubezni do naroda. Ne bojim se torej, da bi me krivo sodili, ako vam govorim naravnost, brez ovinkov, kakor mislim in čutim. Meni ne pristoji sodba o našem duhovstvu, premalo ga poznam, premalo sem imel priložnosti občevati in razgovarjati se z njim. Soditi ves stan po nekih posameznih glasovih, kateri so mi, in časi prav neprijetno, bili na uho, to se mi ne zdi pravično. Klas ni najbolji, kateri dviguje najviše glavo; in motil bi se svet, ako bi sodil naš narod, zlasti naše ljudstvo, po možeh, ki vpijejo najglasneje. Kar bodem torej govoril, to meri samo na može, kateri delajo, kakor bi javno govorili v imenu vsega svojega stanu. In s temi se zlagati ne morem. Vidi se mi, da so tudi oni nekoliko krivi žalostnega razpora, kateri je na korist samo našim nasprotnikom. Po svojem prepričanji govore, gotovo ! bore se za resnice in pravice, katere se jim vidijo najsvetejše: to je prav, to je moško! Ali, vprašam, zakaj govore tako, zakaj se bore s takim orožjem ? Ako se prepirata dva, pravi italijanski pregovor, čegava je pravica? Njegova ne, ki najbolj kriči. „Sancta sancte!" opominjajo s povzdignenim perstom svoje nasprotnike ; zakaj ne delajo sami po svojih besedah ? Sveta stvar naj se brani se svetim orožjem. Kako je moči vero ljubezni oznanjati se serdom v serci. gerdimi besedami v ustih, širiti jo, pridobivati ji učence s palico in terdo pestjo ? O da se tako malo spominjajo svojega nebešfcega uče-nika! Samo eno versto ljudi je sovražil, kolikor je moglo sovražiti to preblago serce, pismouke in farizeje! Samo enkrat je bič zgrabila krotka roka njegova, ko je svetišče gospodovo oskrunjala kupcev in menjalcev samopašna druhal! Turški prorok, ne on, je velel svojim učencem: Pojte križem svet, ter širite moj nauk z mečem in ognjem! Resnice se ne širijo, kakor se tudi ne zatirajo, s kervjo in plamenom, s temnicami in železjem. O strašna zmota, o žalostna, sramotna prikazen, gerdi madež človeškega rodu! Njemu, ki je dejal, da noče klalnih darov, njemu naj bi prijeten bil dim goreče germade, duh prijeten pekočega se človeškega telesa! On, ki živi „mlade krokarje ob potoku", on naj bi z veseljem čul stok v bolečinah vjjočega se človeka, ki ga muči njemu na slavo in čast zdivjana druhal; njemu naj bi bil sladek glas zapuščenih vdov in sirot! Tako si misliti najvišje bitje, kakoršen ni dan današnji najkervoločnejši človek, tako mu služiti: to je bogokletstvo, če je katero na svetu. Taki ljudje
niso vstvarjeni po božji podobi; sami so si vstvarili boga po svoji podobi!
Ali, kam sem zašel'? V starodavne čase, ki so minili, ki se ne povernejo nikedar več. Groza mi predriza ude, serce se mi kerči, ko se spominjam te najžalostnejše dobe v zgodovini človeški. Stoletij in stoletij pokore mu bode potreba, blagega delovanja, dejanjske bra-tovske ljubezni, da si opere človeštvo ta kervavi madež s telesa!
Govoriti sem hotel o sedanjih časih, o možeh, ki tako čudno, po svoje služijo bogu in njegovim resnicam. Kako je mogoče, da so tako zaslepljeni! Strast, strast, najhujša sovražnica resnice jim slepi sicer bistro oko, da ne vidijo sami, kar vidijo vsi drugi, da je vspeh njihovega početja naravnost nasproten njihovemu namenu. „Na skledo kisline se ne vjame toliko muh, kolikor na žlico medu!" „Kedor veter seje, bode žel vihar," pravi sv. pismo, katerega so, kakor je videti, čisto pozabili. Ko pride sin človekov, ki ni imel, kamor bi položil glavo, nek večer se svojimi učenci truden v neko vas ; ko jim terdoserčni nje prebivalci odreko prenočišče : kako so se razser-dili njegovi učenci, tako malo še pododni svojemu nebeškemu učeniku; kako so mu prigovarjali v nesveti jezi, naj pokliče ogenj in žveplo z neba na pregrešno vas! Kaj jim odgovori izveličar'? „Vi ne veste, kakega duha ste otroci!" Kakega duha otroci so oni, ki. živega preklinjajo njega, ki se v svojem prepričanji ne more zlagati z njimi. Kaj bi jim rekel, ako bi stopil med nje on, ki je govoril: Človekov sin m prišel na svet, da pogublja duše, temuč, da jih reši! Fanatičen bodi Mahomedan, ta je pravi značaj njegove vere ; ljubezen, vsmiljenje z nesrečnim bratom je kristijanstva jedro. Kedo je boljši kristijan, on, ki je pel:
Skerbi zase, ljubi brata, Dvigni ga, odpri mu vrata In sodnik naj bo serce,
ali oni, ki so ga preganjali „od nemila do nedraga?" Oprostite, če-stiti prijatelj, da tako govorim, kakor sicer ni moja navada. Gotovo že čutite, kaj me je tako razjarilo; saj ste mi sami poslali list, v katerem sem bral — kako bi imenoval tako pisanje ? To ni že več strast, sovraštvo, žolč ; mogoče, da je pisala to blagoslovljena, a gotovo ne blažena roka. Taki ljudje bi še dandanašnji zažigali germade, ako bi mogli in smeli.
Poznate me. gospod: dovolj sva se že razgovarjala o vsem, kar je na korist in kvar našemu ubogemu narodu. Vi veste, kako mislim o žalostnem domačem razporu; da se svojim prepričanjem, se svojim sercem ne morem biti ne na oni, ne na tej strani. „Intra muros peccatur et extra." Jaz sovražim strastnost in surovost, kjer jo vidim. Eecimo, da se je začelo na oni strani; kako jih to opravičuje ? Kje naj bode plemenitost doma, ako ne pri njih'? Na obeh straneh je krivica, obema je torej potreba poboljšanja, da bode konec pogubnega razkolstva, da se verne mir in z njim sreča v našo ubogo deželo!
Nemogočo mi je misliti, da so vsi, da je samo večina našega duhovstva enakih misli s temi vpijati. Zakaj se nikedo ne oglasi: Bratje, mir in sprava! vsi smo ene matere sinovi, vsi jo ljubimo: podajmo si roke ter delajmo zložno na korist domovini!"
Ničesa ne odgovori na to gospod župnik; molče poda roko svojemu prijatelju: razumela sta se čestita moža.
Nekoliko časa molčita oba, potem povzame gospod Mirodolski zopet besedo :
„Lep je duhovski stan; jaz sam sem bil že blizo nekedaj, da bi si ga bil izvolil. Živeti med ljudstvom, učiti, voditi ga z besedo in izgledom, z njim čutiti vse potrebe njegove, z njim veseliti se in žalovati: kaj lepšega si more želeti človek na sveti! Ni mi treba iskati izgleda daleč okrog. Kedo je najbolj spoštovan, najbolj ljubljen mož po vsej srenji ? Kam se zatekajo v svojih potrebah, prepričani, da najde vsak pomoči, dobrega sveta, ali vsaj prijazne, tolažilne besede ? Vi, čestiti gospod, ne razgrajate v cerkvi, ne razbijate leče : vi ne strašite vedno ubozega ljudstva z gorečim peklom in černim gospodarjem njegovim ; vi svojim zvestim poslušalcem ne' belite glav se skrivnostnimi verskimi resnicami, katerim niso do dna prišli cerkveni očetje; vi jih ne svarite pred krivimi preroki, kateri bi pač težko kedaj utegnili zaiti v to tiho dolino.
Svarite jih pred sovražnikom, katerega nosi vsak, več ali manj, sam v sebi. Vi ne strašite vedno se šibo božjo; v jasnih podobah jim kažete žalostne nasledke lahkomiselnosti, nezmernosti, razuzdanosti in drugih napak, ki izpodjedajo srečo in blagostanje na kmetih. Iz vaših ust ni čuti neprimerne besede. Vas lahko posluša najbolj izobražen človek; iz vaših ust bode slišal resnice, ki ne bodo tudi njemu brez koristi. Da sem vam jaz vedno zvest poslušalec, kateremu ne uide nobena beseda, to veste, čestiti gospod župnik!"
»»Oho!"" zavpije na to duhovni gospod, ki je že delj*časa zmajaval glavo, „„oho! gospod Mirodolski! Tako torej? Da hodite v cerkev vsako nedeljo se svojima hčerkama, to mi je znano, to : da me pa tako zvesto poslušate, kakor pravite ; da pazite na vsako besedo, tega nisem vedel do sedaj. To ni lepo, gospod Mirodolski: vsaj povedati tega ni bilo potreba. Naravnost vam" povem; moja navada ni, da bi se bog ve kako pripravljal v saboto večer ter premišljal, kaj bodem jutri govoril. Sedaj bode pa treba vse drugače ! Se tega bi bilo potreba, da bi moje govore zapisavali v cerkvi, besedo za _ besedo, kakor neki delajo na Dunaji časniški poročniki iz rodii onih, ki so nekedaj peš popotovali skozi rudeče morje. Čakajte, gospod ; ker hodite tako zvesto poslušat moje cerkvene govore, ki so namenjeni samo vernim ovčicam, meni izročenim; treba, da izprego-vorim z vami enkrat resno besedo, ki mi je že zdavnaj na jeziku. Ce ste tako dober kristijan, kako to, da ste dali svojima hčerkama tako nekristijanski imeni? Zora, Breda! lepi imeni, m da bi dejal; a vprašam vas, gospod Mirodolski, kedaj se je katera svetnica imenovala tako? Teh imen ni najti ne v mali ne v veliki „pratiki":
zastonj bi jili iskal v svetem pismu stare in nove zaveze, zastonj v življenji svetnikov!""
„Vidite, čestiti gospod župnik, to je vse dobro premišljeno, na tanko prevdarjeno. Ne da bi morebiti zaničeval poštena imena, katera dajo naši pošteni kmetje po stari navadi svojim otrokom. Kaj je ime? Človek je lahko kerščen za Jurja in more biti vendar pameten mož. Ali jaz sem premišljal in sodil tako : Mislite ;si, gospod, da hoče pri nas pisatelj pisati povest, roman, dramo; vprašam vas, kaj more začeti z našimi imeni ? Kako naj imenuje svoje osebe, katere hoče povzdigniti iz navadnega, vsakdanjega življenja, obdati jih z vzornim svitom ! Vsak narod ima svoja imena, zakaj bi mi ne imeli svojih ? Imeli smo jih, kakor nam še pričajo narodne pesmi, a izgubili smo jih iz življenja. Kaj nam je torej storiti ? Kmet se derži svojih starih navad; zakaj bi mi, ki se imenujemo izbražene, ne storili pervega koraka? Meni se zdi, da je dolžnost vsakemu izobraženemu Slovencu dajati svojim otrokom lepa, slovenska imena. Kedo more reči, da se ne širi tudi s tem narodna zavest? Nemogoče mi ji verjeti, da se žalijo s tem svetniki in svetnice v nebesih, kakor tudi ne verujem, da žalimo boga, ako ga pišemo po našem pravopisu, z malo čerko. Ako bi mu hoteli s čerko izkazavati primerno čast, s kako veliko čerko nam bi bilo pisati njegovo ime!"
Po takih pogovorih, resnih in šaljivih, sta se ločila blaga gospoda, ko se je solnce že bližalo zatonu.
Po župnikovem odhodu je ravno stopal gospod Mirodolski proti vertnim vratom, da bi šel na Grič za svojo mlado družino; ali kako se prestraši, ko mu prisopeti naproti Zora in Breda! Preplašeni se stisneti k njemu, groza se jima bere z obličja! Predno še more oče vprašati dekleti, kaj se je zgodilo, prikaže se mu žalosten prizor: dva moška, Badovan spredaj in zadaj mož iz sosedne vasi, stopata počasno z nosilnico, iz vej zgrajeno, in na nosilnici leži mož na videz mertev! Molče stopata nosača v hišo, kjer odložita na posteljo, v naglici pripravljeno, žalostno breme.
B. M
jz,godo vinske zene.
Ko je bil tako pomirjen stanovski prepir, bilo je rimskemu ljudstvu moči z nova začeti za nekoliko časa opuščene pribojevalne vojske; in kmalo so čutili sosedni narodi novo, čilo moč njegovo. Naglo so obletali orli rimskih polkov zmagoviti zemeljsko okrožje. A vojna slava je draga last: s plenom tako mnogih podverženih kraljestev in knezov pride neprijeten gost v veliki, ponosni Rim: grozoviti strah, družabno vprašanje se prikaže v strašni podobi. Bes, mnogo rodovin si je bilo pridobilo po srečnem vspehu orožja velikansko imovino, nakopičilo si zaklade na zaklade; a kako majhno je bilo njih število proti množini obožanega ljudstva, ki je sedaj, pod-
kupno, izprijeno in popačeno proletarstvo, polnilo ulice glavnega mesta. V brambo te terpeče množice sta vstala 1. 133—121 plemenita brata Tiberij in Gaj Sempronij Grah, katera sta. iz najblaj-šega namena, nameravala premembo družabnih in deržavnih razmčr v Eimu, a dosegla sta samo svojo in svojih tovarišev kervavo pogubo. Ees velikanski prikazni v zgodovini sta oba brata, tako junaška in plemenita, tako tragična v svoji pogubi! Vendar ozrimo se rajši na njuno blago mater Kornelijo.
Kornelija je bila iz slavnega rodu Scipijonov, kateri so pred vsemi drugimi poveličali Eim. Zmagalec pri Zami, Hanibalov premaganec, bil je njen oče. Njeno ime se sveti med onimi ženskimi imeni, katera je rimsko poročilo obdalo z najsijajnišim svitom. Z njenim verlim soprogom Tiberijem Sempronijem Grahom jo je vezala vez najzvestejše zakonske ljubezni ; kako verna je bila ta ljubezen, kaže nam naslednja pripovedka. Ko je bil našel nekedaj Sempronij v svoji postelji dve kači, in ko so čudoslovci razlagali prikazen tako, da, mora ena kača umreti ter z njo vred, kakor izvoli, ali on sam ali pa Kornelija, usmerti brez pomiselka kačo, katera je bila v zvezi z njegovim življenjem. Po izgubi soproga je posvetila Kornelija vso svojo skerb odgoji svojih otrok. Znano je, da je neki rimski gospe, ki je vasovala pri njej, ter vprašala jo po njenih dragocenostih, pokazala z materinim ponosom krasna sinova kot najlepšo diko svojo, najdražji biser svoj. Manj znano je to, da je, vdova, odrekla svojo roko snubečemu egiptovskemu kralju, da bi je nič ne motilo v odgoji otrok. Zalibog! da tedajne rimske razmere niso pripuščale Grahom, da bi sad te odgoje obernila v prid splošnemu blagostanju; zdrobil je oba kervavi serd samopravnega stanu, proti kateremu so bile ober-nene njih blage prizadeve. Kornelijo je zadela tragična osoda, da je, nova Nijoba, gledala z očesom kervavo pogubo svojega roda, da je sama ostala za njim !
Po tej pogubni nevihti je živela na svojem posestvu poleg Mizena, kamor so jo hodili obiskovat domačini in tujci. Eada jim je pripovedovala o svojem slavnem očetu in slavnem zetu svojem, pre-magalcu kartaškega mesta; rada tudi o svojih plemenitih sinovih; ali o njih z neko čudovito mirnostjo, na videz brez sočutja, kakor da bi govorila o čisto tujih osebah; kar nam razodeva preobilost njene materine bolesti in neomajno visokost te zares rimske žene.
Toda zarod starorimskih žen, poštenih, brez madeža čistih je pomeri popolnoma s časom. Kakor je rasla in širila se popačenost, prihajale so na njih mesto one bahantinje zblaznele pregrešnosti, one zaveržene ženske, katere dajejo pravo lice in podobo naslednji dobi rimske zgodovine. Omenjamo najpred Kleopat.ro, o kateri nam je govoriti tu, da si je bila kraljica egiptovska in gerškega rodu, ker je njena zgodovina tesno zvezana z osodo propadajoče rimske ljudovlade.
K 1 e o p a t r a (roj. 1. 68. pr. Kr.) iz kraljevega rodu ptolemaj-skega, vladajočega v Egiptu in po protinaravni šegi" te kraljeve rodo-
vine v 17. letu že zaročena se svojim trinajstletnim bratom, Ptole-majem Dijonizom, družila je v čudni zvezi izobraženost in razuzdanost svojega časa.
Dasi ne pravilno lepa, kakor nam priča njena podoba na starih denarjih, bila je vendar tako zapeljiva, da je vjela „v skerbno nastavljene mreže" najprej velikega Gr. Julija Cezarja, ko je 1. 48. pr. Kr., Pompeja podeč, prišel v Egipt. Kes je znala se svojo prijaznostjo pridobiti si nekoliko materijalnega dobička, res je potra-til Cezar zaradi nje več mesecev drazega časa v Aleksandriji. vendar je bil Cezarjev duh previsokoleteč, po slavnem dejanji hrepeneč, da bi ga bila nevarna ženska več časa vezala, da bi bil v njenem na ročji, v omamnih veselicah zabil svojih daljnosežnih namer.
A kar se ji ni posrečilo pri Cezarji, pogodila je Kleopatra pri drugem imenitnem moži, kateremu je bila sreča tako rekoč v naročje položila Cezarjevo zapuščino. Ta je zvesti prijatelj in maščevalec Cezarjev, Mark Antonij.
Shakespeare, kateremu se še sanjalo ni o pravi, resnični rimski zgodovini, ki je, kolikor je vedel o njej, zajemal iz suhoparnih letopisov in povesti, narisal nam je vendar po skrivnostnem genije-vem nagonu doveršeno podobo mladostno krepkega Antonija. Njegov govor v „Juliji Cezarji" je pač istega duha, kateri je vejal v govoru, s katerim je Antonij tako navdušeno slavil umorjenega Cezarja ter tako silno raznel in razjaril serca rimskemu ljudstvu. Mark Antonij je imel lepe naravne darove, bister um in blago serce. Na bojišči, v zbornici in na tergu, kjer se je zbiralo ljudstvo, bil je zmagovit: sijajen poveljnik, govornik in deržavnik ; a imel je eno napako, katera je pogubila že toliko drugih genijalnih narav : pogrešal je zmernosti in samovladja. Bil je pohotnosti sužen, hlepenje po veselji in vživanji bilo mu je najhujši sovražnik; ta mu je tolikokrat v persih zadušil boljši glas, ta se ga je slednjič popolnoma polastil, ko je zagledal Kleopatre osodonosno lepoto, ko je izkusil njene zapeljivosti zvijače.
Fr. Šuklje.
ji. O S A N A.
Stojan-Beg, turški poveljnik ; Savo , Begov sluga ; Kosdna.
Prizorišče: Begov šator.
Stojan (piše:) — In zmaga je bila naša! (Nejevoljen verže pero, vstane ter hodi po šatoru :) Zmaga! Deset na enega! In kak sovražnik! Vreden našega junaštva. Strašila, ne vojaki: glad jim je iz glodal lica, obup jim plapola iz upalih oči. A bili so se, to je res, kakor pošasti. Obup daje pogum in moč. O Padiša, Padiša! sijajni car, vseh vernikov mogočni gospodar! Ko bodeš bral to poročilo, na mehkih blazinah ležeč, veseli se sijajne zmage, radosti žar naj ti
zasveti iz trudnega, zaspanega očesa! Dvajseterieo podložnih imaš manj ; miren bodi!
0 Stojan. Stojan! to je tvoja bojna slava, ■ po kateri ti je tako hrepenelo mlado junaško serce! Srečen je začetek, slave pot ti je odperta, sultanova milost ti je gotova, tvoje bode, kar si lepega serce želi. (Na divan sede, glavo nasloni na roko, kakor da bi hotel počivati, čez nekaj časa na pol poje, na pol govori z rahlim glasom :)
Ena mati nas rodila, Enim mlekom nas dojila —
Kaj, da mi ravno sedaj na misel hodi, po glavi roji. pesem, katero sem čul v otročjih letih ! Kako živo mi je pred očmi čestita slepčeva podoba! Na dvoru je stal, prorok, ne berač: kako milo so mu stokale gosli, kako mi je v otročje serce sezala pesem:
Ena kri nam vre po žilah, Eden govor govorimo, Sladki govor majke Slave, Bratje smo si, rodni bratje!
»Rodni bratje!" Kako že pravi potem? — — Konec je tako nekako : „Bog ubij te"--Ne, tako :
Ti, ki tareš s peto brata, Ti, ki rodno kri prelivaš, Ti si gorji od Turčina ; Bog, izdšjica, ubij te !
(Kvišku plane: Proč, proč! Očetova puška je zadušila glas pre-derznemu pevcu. — Otročarije! — Turek sem, Turek je bil moj oče, Turki so bili moji pradedje! Ala je velik, in Mahomed je prorok njegov! »Pojdi," dejal mi je stari oče pri slovesu, „pojdi. sin. ter kaži. da si vreden sin svojega slavnega očeta. Ala te spremljaj po slavnih tvojih potih." Zmagovit se vernem, oče, v tvoje naročje, ali pa slavno padem za sveto vero!)
Savo (vstopi, do tal se prikloni.) Gospod ! Zagernena ženska stoji pred šatorom; pravi, da hoče s teboj govoriti, gospod !
Stojan. Kakova ženska ?
Savo. Kristijana je videti po obleki. Bosnjakinja: sam vrag vedi, kako se je prikrala v naš stan! Nihče je ni zapazil: kakor duh je mahoma stala pred nami. Vražje zvita je ženska in brez strahu, ko jo žene poželenje. — Ni čudo!
Stojan. Pri vedi jo !
Savo. Lepo žensko telo je, bogme! Tanka in visoka je kakor jela in gibčna kakor serna. Prijetno kratkočasje ti bo, gospod! Človeku se kar —
Stojan. Molči in idi! — Kaj neki hoče od mene ?
K o s a n a (vstopi, razkrije si obličje in obstane.)
S t o j a n (zase.) Za boga! Krasna ženska! Le bliže, bliže, krasna deva, ne boj se.
K o s a n a. Bosnjakinja se ne boji.
S t o j a n (hoče jo prijeti za roko ter posaditi na divan.) Sedi sim ter govori, kaj je tvoja želja.
K o s a n a. Stoje bom govorila, čudiš se, vidim, da se upa krotka serna v risovo ležišče. Ni se čuditi najnenaravnejši prikazni v naših časih, ko so poderti večni narave zakoni, ko brat proti bratu divja s kervoločno roko. Kaj gubančiš čelo ? Ne bojim se te; ti nisi divjak, ti nisi kervolok ! Daleč okrog sluje tvoje ime : tebe ne preklinja nesrečna Raia: blagoslavlja te, v te stavi svoj up ! — Ne stresajv glave! — Človeško serce ti bije v persih, neverjetna prikazen ! čista je roka tvoja, ni je še omadežila rajina kri. Govori se, da si svojim podložnim dober, blagodušen gospod. Ti jih ne odiraš, ne mučiš jih za kratek čas, ti jim ne izpivaš, kakor ris, gorke kervi. Čudež si ti med svojimi verstniki, tudi mene je doletel glas, prišla serii, da gledam z očmi ta čudež.
Stojan. Kako ti je ime, deklica?
K o s a n a. Kosana.
Stojan. Govori torej, brez strahu, Kosana; kaj želiš, da ti storim? Imaš-li očeta, brata, ki je padel v našo oblast?
Kosana. O tem pozneje — morebiti. — Stojan! Bosnjakinja sem, hči nesrečne Raje, ki jo preganjate, davite, pobijate, kakor divjo zver!
Stojan. V pravičnemv boji se bojujemo z uporniki!
Kosana. Uporniki! Červ se krivi pod nogo, ki ga tepta; drobna tica vpije in se zaganja v kragulja, ki ji jemlje mladiče. Kaj hoče Baja ? Živeti hoče, kakor vsaka žival pod solncem, slabo živeti, a vendar živeti; delati hoče, truditi se, živiti svoje gospodarje v potu svojega obraza. Košček zemlje, kjer bi mirno stala nizka koča, da v njej brez strahu mati ziblje dete svoje, okolo nje se igrajo nedolžni otroci, in skopega polja toliko, da brani družinico smertnega glada; to je vse, kar si Eaja želi. Dajte ji to in služila bode vam, kakor je do sedaj, ne z veseljem, a mirno vam bode služila na svoji zemlji!
Stojan. Dekle, ti si pogumno!
Kosana. Tu stojim, in tebi na strani visi kriva sablja! Tu stojim! Jaz ne morem več gledati vnebovpijoče krivice, ki se godi mojemu nesrečnemu rodu. Sklenila sem, ubogo, šibko dekle, pomagati mu po svoji moči. Kaj more slabo dekle ? Verstiti se med boj-nike ? Ne vem-li kaj čaka nesrečne ženske, ki pade vam v oblast ? Molila sem in prosila boga, naj me razsvetli, kaj mi je početi, da z največjo koristjo žertvujem mlado življenje svojemu nesrečnemu rodu. Vdihnil mi je misel; dal mi je pogum in moči, da zdaj tu pred tabo stojim. O da bi bila moja beseda, kakor oster meč, da najde pot naravnost v tvoje serce ! Govoriti hočem, Stojan, terkati na tvoje serce, spi ti morebiti na dnu serca spomin preteklih dni. zbujati ga hočem!
da se ti obudi, kakor se človek časi spomni stare pesmi, ki mu je nekdaj genila mlado serce. Kaj se obračaš nejevoljen v stran! Stojan! Ti vidiš, kako nečloveško terpi uboga Raja. Odkod njeno terpljenje ? Kedo ji je najgrozovifnejši sovražnik, brezserčen sovražnik ? Divjak, ki je prihrul kakor besen volk iz daljne jutrove dežele v našo mirno domovino ? Junaški rod je živel v mirni deželi; ubranil bi se bil v kervavem boji tujega napadnika! Znana mi je, Stojan, kervava zgodovina našega nesrečnega naroda, ki jo hranijo stare naše pesmi, moja dušna paša, moja tolažba. Kaj nas je pogubilo na Kosovem polji ? Razpor, med brati razpor, kleto izdajalstvo! — — —
Stojan! Kako si ti pervič klical svojo mater ? Kakor jaz svojo! Solnce, nebo, zvezde, zemljo, ti jih imenuješ kakor jih imenujemo mi. Zakaj sučeš bridki meč proti svojim bratom'? V nebo vpije prelita bratova kri! — —
Stojan. Tako mi nI še nikedo govoril!
Kosana. Stojan! misli, da pred tabo ne stoji šibko dekle, da pred tabo stoji nesrečna, tlačena, do kervi mučena Raja! „Divja zver v gozdu ima svoje zatišje, svoje zavetje ; jaz nimam, kamor bi mirno položila trudno glavo; zver ima svoj živež, jaz nimam s čem hraniti življenja sebi in svojim otročičem! Tvoje kervi sem. „ena mati nas rodila," zakaj me preganjaš ti in tvoji bratje'? Najhujše sovraštvo bratovsko sovraštvo ! Dovolj je zemlje, da mirno skupaj živimo, zakaj si me pregnal z moje zemlje." — —
Stojan! Verni se, izgubljeni, zaslepljeni brat, verni se svojim bratom v naročje. Z razpetimi rokami te sprejmo. Skliči svoje razkropljene brate, okolo tebe se zbero, ti jim bodeš vodnik; dvigni zastavo ; kakor sivi sokoli nad kragulja, planete nad krutega tujca in svobodna bode serbska zemlja. Mlad si, Stojan. junaško, slavoželjno serce ti bije v persih. Pokazala sem ti do slave pot!
Stojan. Kosana! — Bodi moja!
(Odmor.)
Stojan. Krasna, junaška deva, bodi moja, in stori z mano, kar te volja!
Kosana (zase.) O bog, moj bog! Tega se nisem mogla nadejati ! — (Vidi se ji notranji boj. Glasno :) Stojan ! Bodi junak! Zaduši plamen, ki se ti je tako nagloma vnel. Kaka slava, kaka zasluga tvoja, ako bi se dal premagati ženskemu licu! Bodi junak! Rajo glej, njena osodan aj ti vname, navduši blago junaško serce!
Stojan. Besede, besede! Brez tebe ne morem živeti. Pervič sem videl z očmi, čul govoriti žensko, kakoršno so mi kazale mladostne sanje. Kosana ! Ako srečno izvedem, kar želiš : ako osvobodim tvoje — svoje brate; Kosana! govori, podaš-li roko rešitelju Raje'?
Kosana. Vse storim za svoj narod, tvoje prošnje vslišati ne morem, ne smem. Stojan! — Moja roka ni več prosta! V tvoji oblasti je junak, kateremu sem obljubila serce in roko. Bodi pleme-
niten, Stojan, oprosti ga ; ta je druga prošnja moja ; bodi blagodušen, Stojan; snami mu okove, in v smert pojde za tabo! Stojan. Nikedar ! Slepila si me, kristijana! Iv o s a n a. Motila sem se ; vse zastonj ! Zdaj ti govori! (Iz nedrija potegne bodalo, ter ga zabode.) Stojan (zgruzi se.) Izdajica! K o s a n a. Izdajica 11! Stojan. Savo, Vujko, Karan! umerje.) K o s a n a. Prepozno ! (Zabode se.)
B. M.
J v a n jS l a v e l j.
VI.
Za našo povest imenitno poglavje.
Solnce je bilo zašlo, Štefan Deska pa zaklene svoje ubožno stanovanje. Šolsko leto je preteklo, poln je torej veselja, da mu nekaj časa ne bode treba rezati duševnih hlebov mladim Bobovčanom. Vesel je torej, kakor smo rekli, in vesel zaklene svoje ubožno stanovanje. Štefan Deska kuje danes svoje naklepe, in zatorej je nocoj žerjavica na ognjišči mertva, ni nalil lonca, da bi si skuhal večerjo.
Počasi koraka iz vasi naravnost proti Slaveljevi hiši. Mrak je bil že, ko stopi v vežo ter blagovoljno pozdravi Slaveljko, katera se je urno vertila okoli peči, da bi vnetila kurjavo. Razveseli se mati „ gosposkega" gosta, urno ga vede v liišo ter posadi ga za veliko červivo mizo.
„Danes pa imam nekaj posebnega, mati," izpregovori Deska, raztezajoč se rahlo na sedeži.
„Ali res, ali res?" čudi se ženica, odpre mizni predal ter vzame iz njega velik hleb černega kruha, ki ga položi pred Desko.
„Ako bi se ne zamerila!"
Lačnemu učitelju se zažare oči in odgovori ji iz serca:
„Nekaj vam bom povedal, mati, odkritoserčno povedal : Kar se tiče —, kar je rečeno, mati, 'prav rad ga vzamem."
In prime dolgi nož ter zasadi ga v Slaveljevo peko, da je bilo veselje.
„Prav rad ga vzamem, mati! Poglejte, mati Slaveljka, tako-le je ta stvar: mi gosposki ljudje se tudi naveličamo belega kruha, in časi jemo tudi černega radi. Kar ima človek redkokrat, je rad," pristavi z najivno lažnjivostjo.
V tem času pa prižge hišna gospodinja tersko ter vtakne jo v poko poleg mize, da je svitlo gorela ter malo sobo polnila z dimom.
„Mati," zavpije Deska čez nekaj časa, ko se je najel černega daru božjega, „mati, vi morate svojega sina dati v šolo, pravim, in to je tisto, kar sem vam hotel povedati."
Ženica se prestraši tako nenadnega napada, okamenela stoji ter premišljuje in premišljuje, kako naj bi odgovarjala.
Ali v tem osodepolnem trenotji se odpro vrata in v hišo stopi človek, slabo oblečen, bledega lica.
„Akojeprav, če pravim: Dober večer, pravim: Dober večer!"
S temi besedami zleze v hišo.
„Le bliže, Jakope, le bliže! Siten pa bodi samo, kolikor se spodobi," pristavi Slaveljka, »danes imamo vasovalca."
»Siten, Barba, siten! Kaj to, siten?" Odgovori ji serdito. „Kaj to, siten ? pravim in vprašam. Kedo je bil siten ? Judje so bili sitni, ki so križali našega izveličarja."
A ko zagleda Desko za mizo, izgine mu jeza.
»Hvaljen bodi Jezus, gospod Štefan! dober večer, gospod Štefan!"
In ne čaka odgovora, na klop sede pri peči.
„Kaj sta govorila, Barba, kaj je povedal gospod Štefan, Barba? Nikar se ne mudita zavoljo mene, jaz vaju ne bodem motil, malo bom govoril, samo grel se bom tukaj-le in poslušal. Meni ne more nihče reči, da prerad govorim, gospod Štefan: ali v pošteno družbo pa rad zahajam, gospod Štefan! Nu, le govorita le ? Kaj čem reči ? Moj brat je pobil danes tisto junico, tisto debelo, Barba, tisto rumenoliso! To bo mesa, pravim, mesa. Barba! Jej, jej! moj brat! gospod Štefan, saj ga poznate, tistega bogatega Jermenovca tam doli iz vasi! Moj brat! — bogat! Jej, jej! O le govorita le, jaz vaju ne bom motil."
Da bi se Jakopetu ne razvozlala še bolj moč jezika, porabi Deska to priložnost ter pravi :
»Kaj hočete, mati, ali naj ostane doma v revščini ? Deček ima dobre talente, lepe talente, mati!"
»Revščina, revščina, gospod Štefan! »oglasi se Jakope," a tu je moj brat drugačen mož. Obširen kakor vipavski sod: v hlevu pa dvajset glav, in še drobnice, in še prašičev; jej moj brat! — bogat!"
»Revščina," zaverne ga gospodinja, malo jezna, „revščinaje že; ali hišo imamo pa le plačano, nobeden nima pri nas nič tirjati, čisto nobeden."
»Jej nu, bogatija je le bogatija," odreže se oni.
»Tako, hiša je plačana?" oglasi se Deska, »potem je pa lahko! Malo dolga, pa je gospod pri domu, mati!"
»Ko bi se le moglo!" zdihne Slaveljka.
»Vsak dan bo jedel bel kruh," zavpije Deska.
»Vsak dan belega," zdihuje ženica za njim.
»In svete maše bo za vas bral!"
»Svete maše!"
»In še domu bo dajal kak krajcar!"
»Se domu !"
»Kravo vam bo kupil v hlev!"
»I tudi kravo!"
»In še kaj sveta bo prikupil!"
„In še kaj sveta!" zdihuje Slaveljka; „tam-le Rometov laz bo gotovo čez nekaj let na prodaj!"
Tu se vrine Jakope:
„Če bo kaj na prodaj, kupil bo moj brat, denar ima. Poglejte, gospod Štefan, poglejte mojega brata sestro, tija k Hribarju se je primožila, in dobila kup dolga, a moj brat ji je dal kup denarja, in sedaj je vsega dosti: v shrambah klol:ms in žita v predalih. Jej, moj brat, moj brat!"
„Bova z Antonom premislila," reče Slaveljka, „bova premislila !"
,,Le premislite, mati; vsa vas ga bo čestila, vse mu bo roko poljubovalo!"
„Lepo je res, čast hiši!"
„Cast hiši in vam in ljudem: in dobro za hišo." pristavi Deska.
„ Dobro, dobro," priterjuje Jakope, „ali revščina, revščina, gospod Štefan. Mojega brata teta ima pa nekega doktorja v mestu in pa spravljenih kakih petdeset tisoč in pa nič otrok! Gospod Ste'fan, tisto bo še vse naše enkrat, naše, mojega brata. Bogatija, bogatija!"
„Kaj boš takisto govoril o revščini," povzame Slaveljka serdito, „kaj boš govoril ? Vidiš, pa ravno pojde, pa ravno, če tudi naredimo malo dolga na hišo, pa ravno pojde!"
„Ta pa je bila pametna, mati," pristavi Deska, „ta je bila pametna, moška beseda, in ne boste se je kesali, mati, ne boste se je kesali!"
In veselje se vseli materi Slaveljki v serce, in iz sobe gre v vežo pogledat, kako lonci vro. Deska pa si z nova ureže kruha in je.
„Nu, bo pa gospod." govori Deska s polnimi usti, „nu, bo pa gospod. In meni bo dajal hvalo," pristavi zadovoljno.
„Gospod," zakašlja Jakope ; „gospod, to je nekaj, ali ne vse. Jaz pa pravim, gospod Štefan, ni ga človeka na svetu nad kmetom. Kmetom, pravim, gospod Štet an; poglejte tako-le : imeti žemljico, imeti živinico, piti vince in jesti mesce; oj gospod Štefan, pri nas smo tako, bogataši!"
„Da, da; pri vas ste terdni; hišo imate kakor kak župnikov dvor," pridene Deska rahlodušno.
„Ka-aj'?" zajezi se Jakope in plane od peči proti Štefanu Deski in prime se mize.
„Kaj ste rekli, gospod Štefan'? Kakor župnikov dvor! Kedo ga zida ? Zidamo ga mi, dajemo les, vozimo kamen, zidamo, tešemo, gospod Štefan. A moj brat ima de-nar, gospod Štefan, dosti denarja, polno de-narja, in kar sezida, sezida iz svo-jega, gospod Štefan, moj brat!"
„Verujem, vse verujem," tolaži Deska razburjenega.
„Kar je očitno, to je očitno!" in Jakope Jermenovec zleze zopet za peč.
»Vidite, to je tako-le," prične zopet, sede; „bogati ljudje, to je taka, da, bogati ljudje. Lahko redimo ženo in otroke. Lahko redimo, in nam ni treba žita kupovati vsako pomlad."
„Res, res," priterdi učitelj.
»Jej, jej, bogatija! Gospod Štefan, ali sami poberete tisto malo bire, ki jo vam dajemo kmetje ?"
»Sam, sam," zdiline Štefan Deska.
»Gospod Štefan," nadaljuje Jakope, »gospod Štefan, vi zahajate med kmete, do bogatije, imetja, do mladih deklet!"
In Jakope sramežljivo umolkne za pečjo.
»Do mladih deklet," zdihuje učitelj Štefan Deska.
„Do mladih deklet, gospod Štefan, in ako bi se hotela možiti katera, priti na dobro, „na kup," pravim, hotel sem reči, gospod Štefan ! —"
In učitelj Deska, privzdigne glavo in zazija.
„Vidite, tako le, gospod Štefan, tako le recite: Dobro ti bo, če ga vzameš ; po hiši boš hodila, polič vina v roki nosila in pila; v veži bodo pa lonci vreli in kuhalo se bo meso."
Deska vstane in pravi skoraj plašno :
»Ali misliš sebe ?"
„1 če tudi, zajezi se oni in skoči od peči, prime za kljuko in govori urno :
»(Je je prav, pa pravim : Lahko noč, lahko noč!"
In godernjaje otide.
Taki so ti mlajši sinovi bogatih hiš. Tisto malo, kar so dobili po očetu, poženo kmalu, potem pa poležavajo in prežijo pri hiši. Drugod se pa bahajo in iščejo si bogatih nevest.
Tudi Deska se kmalu po tem prijazno poslovi z gospodinjo.
Bil je zadovoljen: zadovoljen se svojim opravkom, in viri nam pravijo, da tudi se svojo večerjo!
Emil Leon.
J^ITERARNI POGOVORI.
(Konec.)
Sme se peti tudi ljubezen, ako je poštena, globoko čutena: ako izvira iz krepkega moškega serca; zlasti, ako je ljubezen tako rekoč podoba, simbol druzega čuta, kateremu je težko najti ime, podoba temnega svetozorja — »svetobolja." Ali bog nas varuj tiste blede, mlečnozobe, petošolske ljubezni! Težko je govoriti o tej nezdravi prikazni, da bi človeku ne ušla kaka morebiti preostra beseda; mislim, da umejo moji bralci, kaj menim, da tudi njim že preseda to nezrelo, osladno pesmičenje. Ni mi treba navajati izgledov, kakor sem hotel s konca: »Obilo je v kartuši blaga." Saj ne pravim, da je prepovedano »kovati" take pesmi. Če te kovanje ne moti in za-deržuje pri druzih, resnih opravkih, kuj in kar si skoval pokaži svoji izvoljenki, da bo vesela in tebi hvaležna. Nam nx treba vedeti vaji-
nih skrivnosti; to vama je čisto zasebna stvar, za katero se ne meni živa duša.
Svet se vedno izpreminja, in tako tudi poezija in njene oblike. Ako se ne motim, občinstvo zahteva dandanašnji druge dušne brane; druge stvari ga razveseljujejo, druge mu pretresajo serce. Kaj so njemu tiste bolečinice, ko je toliko bolečin ! Ne mislimo vedno samo nase, pustimo tisto vedno samogledje. Kedor ima oko, da vidi, serce, da čuti; ozira naj se po svetu okrog; ne bode mu treba daleč iskati ; doma bode videl dovolj, preveč terpljenja! Tu je poeziji vir, ki ne usahne. Ako mu je mogoče, kaže naj nam, kar je videl in čutil, globoko čutil, v živih pedobah. Zvesto ga bodemo poslušali, glas njegov nam bode odmeval v sercih in solze naše mu bodo vredno plačilo. To ne potira, to dviga, blaži serca; to budi vsmiljenje do nesrečnikov, to uči bratovsko ljubezen, kamor zadnjič meri vse naše izobraževanje; to je lepo, to je plemenito, to je človeško, to v resnici kristijansko!
Dobro vem, koliko je vreden ves ta moj svet! Komur ga je treba, njemu ne more pomagati; človek človeku ne more dati ne očesa ne serca!
Jzpregovoriti pa hočem še nekoliko dobrohotnih besed našim mladim novelopiscem in enakim pisateljem. Meni se zdi, da ne hodijo po pravi poti. Tiste romantične prigodbe iz dijaških let; tisti gospo-diči, najrajši v tesni vojaški suknjiči, ki postopajo po sveti — solze in obup za njimi! — ki tarejo kakor orehe uboga mlada serca; ki teptajo, kakor slon po pisani gredi, s terdo, nevsmiljeno peto nedolžne cvetice ; tiste bledolice mestne gospodičine, ki tako žalostno pobešajo glavice, zdihujejo in stokajo, kakor da bi jim bilo bog ve kaj: to je morebiti vse prav mikavno pisateljem samim, mikavno ljubeznjivim mladim jerebičicam, ki tako drobno stopajo po ulicah s šolsko „inapo" pod pazduho; mikavno gotovo tudi tej in oni omikani hišini. Drug svet se posmehuje takim umotvorom ali pa — ne bere jih, kar je najbolj pametno. Moja misel je ta : Ne zahajajmo v salone, kjer se človek tako lahko osmeši; ogibajmo se gladkega parketa, kjer tako lahko izpodersne okorna noga. Deržimo se domačih tal, v njih so našega bitja krepke korenine, iz njih nam izvira prava moč.
Neljubo bi mi bilo, ako bi kedo krivo umel moje besede. Nikakor ne zahtevam, da naj bode in ostane naše slovstvo čisto kmečko. Vsaka stvar o svojem času. Naše slovstvo naj se razvija in rase po edino pravih, naravnih zakonih, da bode zdravo in krepko, ne puhlo in sleparsko. Izobražujmo, blažimo, povzdigujmo najprej domači govor; skerbimo, delajmo na vso moč, da bode govor omikanih stanov, po tem dobimo s časom tudi narodne salone, in kar je poglavitno, narodno ženstvo, brez katerega vse naše slovstvo, kakor vse narodno življenje nima terdne podloge. Upam, da bodem imel priložnost, o mnogih stvareh, katere sem tu samo poveršno omenil, obširneje govoriti, ako bode ljubo Zvonovim bralcem.
S.
Listnica uredništva. G. J—o. „ Vendar si upam tudi jaz vas nadlegovati z nekterimi pervenci svoje okorne Muze, ravnaje se po starem pravilu, da od urednika smš vsak zahtevati poterpežljivosti vsaj četert ure." — Gospod, vi oznanjate krive, nevarne nauke ; ho? nas varuj tistega „starega pravila," ki nam je bilo do sedaj čisto neznano. Vam se ni bilo treba sklicevati na tisto staro pravilo, katerega ni, kolikor nam je znano, v našem tiskovnem redu, hvalo bogu ! Dovolj nam je vaše ime, katero nam, lahko si mislite, zakaj ? tako prijetno zvoni! Z veseljem smo brali vaše pesmice, ki kažejo lep liričen talent, n. pr.:
I.
Sam hodim, ko prešnje dni,	Nad mano verhovi verše:
Samoten skoz temni gaj;	„Počij si, počij, serc6!"
A ptuja, neznana pot	„Kako si počilo bom
Me vodi v neznani kraj.	V naročji ptuje zemlje !"
To ni osladna, pogreta jed; pesmica ima jedro, čut; vendar bi želeli morebiti katero besedo malo drugače, saj vam je znano, kako smo sitni! Tudi v drugi je misel dobra, a oblika — 111 doveršena! Poslušajmo :
II.
Kaj mi šumiš, samotno drevo,	O cvetji znabiti drevo šumlja,
Na ptujem polji cveteče;	In val o cveteči naravi,
Kaj mi bobniš, valovje urno,	Pa jezik tuj mi je tu doma,
Čez ptuje zemlje bežeče ?	I11 ptuje, kar val mi pravi.
Cveteče, kakor veste, ni pravilno, znabiti je neslovensko, u r n 6 krivo naglašeno. „Kaj mi šumiš, kaj mi bobniš" to bo vsak daktilično bral, kar se ne zlaga z ostalim ritmom. Enako je z drugimi pesmicami. Popravljanje nam se ne zdi primerno; tudi vam bi bilo, kakor vidimo, neprijetno; torej — potrudite se sami, bodite „sitni,tt in lahko vam je prorokovati, da vaše pesmi ne bodo v nečast vašemu imenu. Zdravi!
Do sedaj se je samo en mlad duhoven gospod odpovedal ..Zvonu" „in njegovemu napuhu!" Tako je moško; vernili smo mu naročnino in — mirna Bosna! Vivat sequens ! Primerilo se je, da istega dne visoko čestiti gospod, dvojni gospod njegov, naroči, prej že sam naročen, strašni Zvon svojemu nečaku ; tako da človek zopet ne ve, kako in kaj: „što je vjera, što li je nevjera !"
Listnica opravništva. Gu. Sanein-u v Skednju (Servoli). Kako je to, da nam pošta vrača liste z napisom: sconosciuto ? Je-li Skedenj tako velikansko mesto ? — Ako ked& čč. naročnikov do sedaj še ni prejel kake prejšnje številke, prosimo, naj nam poroči, da mu jo dopošljemo , kakor je naša dolžnost. Vračati nam listov ni potreba, ako je morebiti kedo po pomoti dva prejel; listi, ki se nam vračajo, niso več prav za rabo.
Tiste gospode, katerim poteče naročnina že koncem tega meseca, prosimo naj jo ponove za časa, ako jim drago.
Gu. L-n. Pisali ste nam, naj vam pošiljamo list v Lipsijo na vseučilišče. To smo storili; a kmalu se je vernil list, na obeh straneh popisan, kar nam priča, da vas je pošta pošteno iskala, a ne našla. Prosimo, poročite nam, kaj storiti!
Gu. dijaku na gimnaziji teržaški. Tista graja ne meri na nobenega izmed vaših sošolcev; po krivem torej dolžite tistega mladeniča. Veselilo nas je vendar, da tako skerbno pazite na čast svoje gimnazije.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des „Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in F. Lob.