Knjizna recenzija 
Prejeto 10. marca 2024, sprejeto 21. marca 2024 
doi: 10.51741/sd.2024.63.1-2.139-142 

Kristina Martelanc (2019) 
Vzponi iz brezna stiske 
Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 193 strani. ISBN: 978-88-96632-82-6 
To besedilo je porocilo o vtisih bralca, ki si ne bi drznil ocenjevati necesa, kar presega njegov custveni doseg in prakticno spret­nost. Glede prakticne spretnosti se zdi, da avtorica razpolaga s širokim naborom naci­nov, kako se približati svetovankam in sve­tovancem in sprožiti v njih proces osebno­stnega urejanja in rasti. Predvsem pa mar-sikoga presega v obcutljivosti, zaznavanju neizrecenega in slutnji primernega ravna­nja, da iskrene vdanosti in clovecnosti niti ne poudarim, saj sta predpostavljeni.
Avtorica, ki je diplomirala na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, živi in dela na oni strani meje, ki locuje del Slovencev od maticne domovine. Dela v svetovalnici trža­ške škofijske Karitas, njena knjiga pa je izšla v italijanski Gorici, pri Goriški Mohorjevi družbi. To so trije elementi, zaradi katerih se je, kot domnevam, njena knji­ga znašla v mojih rokah pozneje, kot bi se spodobilo. Vtis imam, da ni bila oglaševana tako kot druge slovenske knjige, saj bi sicer kot clovek, ki redno spremljam kataloge novih knjig, njen izid zaznal pravocasno. 
Knjiga je zasnovana kot zbirka opisov primerov avtoricinega dela v sve­tovalnici za posameznike, družine in skupine, brez posebnih teoretskih ali raziskovalnih pretenzij; celo brez danes tako pogostega namena, da bi delila nasvete drugim ter sebe in svojo spretnost silila v ospredje. Namen njenega pisanja je globlji, duhoven. Je pricevanje o cloveškem trpljenju in družnem prizadevanju, kako ga izkoristiti za rast. 

Namen knjige je postaviti simbolicen hvaležen pricevanjski spomenik vsem razlicnim preizkušenim, ki nas s svojim zgledom zaupanja in pogumne volje spodbujajo, da se vedno znova trudimo za dostojanstveno, cloveka vredno življenje. (Str. 7) 
Avtorica opisuje pogovore z ljudmi, ki so se obrnili nanjo po pomoc, in njihov vzpon »iz brezna stiske«. Naj povzemem nekaj izhodišcnih zgodb njenih so-govornikov za prvi vtis.
Trinajstletna deklica živi z ocetom, ki se je po ženini smrti zaprl vase in se ukvarja s stroko. Tudi od hcere zahteva, da prebira strokovna besedila in doma posluša njegova predavanja in pred njim obnavlja, kaj si je zapomnila. Vstik s svetovalko je prišla po posredovanju socialne delavke, saj so v šoli menili, da je poskušala narediti samomor tako, da si je cez glavo poveznila in zavezala plasticno vrecko. Deklica sliši glasove, ki ji krice ukazujejo, naj tece. Izvaja posebne prisilne ritualne gibe. Za vsem tem se skrivajo žalovanje za mamo in otroštvom in ambivalentna custva do strogega, omejujocega, osam­ljenega in, kot pravi deklica sama, trpecega oceta.
Šestnajstletni srednješolec, ki ima starše z univerzitetno izobrazbo, ure­jen in pripraven za vsakovrstna rocna dela, cuti trajen, izrazit in mocan od­por do šole in je temu primerno v njej neuspešen. Rad bi bil avtomehanik. Starša pa si ne predstavljata, kako bo živel brez (visoke) izobrazbe.
Še ne polnoletno dekle s precej starimi starši, ki se jih sramuje, je, rojeno s krajšo nogo, preživelo zasmehovanje in zapostavljanje v vrtcu in osnovni šoli, preden so ji napako odpravili. Težko se uci. Debelušna, neprivlacno, sta­rinsko oblecena, z nemogocimi ocali, je prišla po pomoc, ker ne prenese vec ocetove grobosti, prepirov med staršema, in bi rada zaživela drugace, a ne ve, kako to doseci. 
Tu so še: postaven fant v napol vojaški opravi iz družine nasilnega alko­holicnega oceta, fant, ki trenira »full contact« in misli, da se da vse rešiti z nasiljem, a hkrati cuti, da to ni prava pot; petnajstletno fantovsko dekle, ki po malem pije, in jo ima, da bi se ubila; mocna in pokoncna gospa, ki se ji na vratu vidijo sledovi sinovega davljenja; lep moški, ki ga je svetovalka našla pijanega, ležecega na tleh pred vrati svoje pisarne; zapita brezdomka, južnja­ška prostitutka, ki so jo vrgli iz zadnjega zatocišca, ker se noce zdraviti. Niso lahki »primeri«.
Besedilo se bere bolj kot zbirka leposlovnih crtic in ne kot strokovnobesedilo, ki bi se sklicevalo na metodicne smernice in teoretske pojme. Greza preproste, skromno zadržane pripovedi; v njih pa se skrivata dobro teo­retsko znanje in pristna clovecnost. Omenil sem že, da avtorica ne razlaga teorije in ne deli nasvetov. Preprosto opisuje srecanja s sogovorniki, kot sopotekala; vcasih s kratko uvodno predstavitvijo okolišcin ali predzgodovi­ne srecanja in epilogom o življenju cloveka po koncu formalnega sreceva­nja. Domnevam, da ti opisi niso nastali na podlagi prepisov zvocnih posnet­kov pogovorov (transkriptov), ampak so po spominu obnovljeni pogovori,verjetno na podlagi takojšnjih dobrih zapiskov po pogovorih in oblikovani v knjižnem jeziku, ko so v resnici potekali v slovenskem tržaškem dialektuali italijanšcini.
Naj opozorim samo na nekaj znacilnosti teh zapisov in svetovalkine me-tode. Pozornost vzbudi fenomenološki opis prvega stika z osebo in nadalj­njih srecanj. »Fenomenološki« pomeni natancen opis osebe, vtisa o drugem, kot ga je doživljala svetovalka, tudi doživljanje svojih custvenih in miselnih odzivov. 
Na pogovorpride petnajstletno dekle lepega in prijetnega videza. Ko vstopi v sobo, opazim, da ima telesno držo kot kakšen fant: noge sorazkrecene, palci so zataknjeni v žepih, brada je izzivalno potisnjena naprej, ramena so privzdignjena in mednje je potisnjen vrat, z nogami lenobno drsa po tleh in jih vlece za sabo. Skratka, vsa njena pojava ima podobo fantovskega vzklika: »Hej, ti!« Daje mi vtis arogance in upora. K temu obcutku pripomore tudi njen zanicljivo-posmehljivi izraz okoli ust. Mojo pozornost pa najbolj pri­tegnejo njene oci, ki so na trenutke žalostne in prestrašene, na trenutke pa nabite z jezo in bolecino. Takoj sem pozorna na dvojnost sporocila ... Vsebi cutim, da sem ji naklonjena. (Str. 59) 
Kaže, da je prvi in za zacetek procesa metodicno pomemben dogodek, ko svetovalka »zacuti« svetovanko, doloceno potezo njene osebnosti, ki odmeva v svetovalki, in ob kateri se »zasidra« oziroma notranje poveže z njo. Nekaj na sogovornici ji postane všec, naj bo njen zunanji videz še tako mizeren. Ob »ljubki deklici« gre to naravno, samo od sebe. Pri kaki drugi, bolj odbijajoce­ga videza, so to »radovedne in vedre oci«. Pri kom jo »pretrese pogled« ali pa vidi odlocnost, trmo in energijo.
Druga opazna znacilnost metode je svetovalkina samokontrola oziro-ma premišljena strategija, po kateri se strokovnjakinja razlikuje od »na­ivne prijateljice« ali »spremljevalke«, ceprav po koncu sestankov ostaneprava prijateljica svojih klientk. Tako, na primer, svetovalka, da ne bi po­kvarila odnosa, zadrži informacijo iz drugega vira o dohodkih svetovanke,ki je dajala vtis, da nima dohodkov, in caka, da bo to sama razkrila. Zadržinejevoljo, odpor, impulz po ukazovanju, dolocanju ultimatov. Potrpežljivo in mirno daje casu cas in caka na kairos, primeren trenutek ali spoznanje svetovanke same. 
Tretja znacilnost svetovalkinega odnosa je spoštovanje svetovank in sve­tovancev, krepitev njihove moci, in to tako zelo, da jim celo preda vodenje pogovora: »Kar ti vodi pogovor.« Potem jim seveda pomaga. Odkriva njihove želje, sanje in moci. »Kaj te veseli, kaj bi rad, kje se vidiš v prihodnosti?« Za­upa jim svoje osebno doživljanje in izkušnje: »Tudi jaz sem v tvojih letih ...«
Omenim naj še napotovanje in poznavalsko tkanje socialne mreže, v ka­tero se »ujamejo« nekateri svetovanci in svetovanke že med »obravnavo«, predvsem pa po koncanih obiskih pri svetovalki.
Teoretski stavki, izjave o metodi, »stavki vede o socialnem delu«, so izre-ceni v pogovoru, popolnoma v skladu z nacelom, ki ga tako poudarja Gabi Ca­cinovic Vogrincic, da je treba svetovancu posredovati strokovni jezik; da ta ni privilegij strokovnjaka, ampakpo izvoru in uporabi tudi znanje svetovanca. Teorija socialnega dela ni ezotericna veda.
Podrobnejša analiza bi odkrila še druge »tehnike«, s katerimi svetovalka s svetovanci in svetovankami soustvarja »vzpon iz brezna stiske«. Avtorica sama je iz teh zgodb izlušcila tri preproste smernice: 1. Ne ostajaj sam v sti-ski, ampakpoišci cloveka, kogarkoli, in se mu zaupaj. 2. Skušaj najti in gojiti to, kar ti je všec in kar ti ne škoduje ne telesno, ne duševno, ne duhovno. 3.Vztrajaj v obojem in ne obupaj, tudi ce ni takojšnjih sadov (str. 8).
Vse besedilo preveva obcutek pristne cloveške zavzetosti za drugega in veselja ob njegovem napredku. Skoraj ni opisa teh poti v znosnejšo prihod­nost, ob katerem se mi niso orosile oci. Berite! 
Blaž Mesec