Glasnik SED 21 (1981) 2
45
nekaj prvih vtisov iz ugovizze v
severovzhodni italiji
To Šestmesečno raziskovanje med slovensko govorečimi planšarji v Kanalski dolini, ki leži ob avstrijski in jugoslovanski meji, je prvo od treh terenskih raziskav, Predvidenih za primerjalno fenomenološko analizo ^arginalnih kultur v centralni Evropi. Skupaj s kasnejSimi ra2iskavami na Poljskem in v Sloveniji je ta projekt Omogočila postdiplomska Štipendija Norveškega raziskovalnega skiada za znanost in humanistiko (NAVF — Projekt št 12.51.32.037).
Ker poskušam prečistiti in razširiti uporabnost analitičnih spoznanj, do katerih sem prišel med terenskim delom v zahodnih Halozah v Sloveniji, sedaj raziskujemo obrednost (njen izrazni in simbolični vidik) vsakdanjih ^Pravil in dogodkov, ki so potrebni za vzdrževanje drtJŽinsko usmerjenih „podjetij". To so osnovne družbe-n0ekonomske enote v organizaciji tistih prilagoditev, ki s° bile izbrane za primerjavo v okviru tega širšega ra*iskovalnega projekta. Namen te in prihodnjih terenskih raziskav je, s pomočjo terenske etnografije zbrati Primerne podatke o organizaciji in izvajanju nalog, ki so 2riaČilne za t. i. marginalne prilagoditve. Take prilagoditVe so prevladujoč pojav v vsakdanjem življenju.
Pričujoča raziskava poskuša pojasniti izrazite vidike ^adicionalnth evropskih prilagoditev, zato je prisiljena Nadomestiti natančnejše terensko opazovanje v okviru borcev kot so materialna kultura in ruralna sociologija z "eMtn Širšim vidikom. Delo sledi interpretativni teoriji kulture, ki jo je razvil na primer Clifford Geertz v svojih ^snejših delih. Zato je bistvena uporaba tako primarnih sekundarnih virov, s katerimi je potrebno pokazati Vs° kompleksnost širše pretekle in sedanje sociokulturne reainosti in lokalnega življenja. Čeprav je še prezgodaj za ^•"ejanje zapletenih okoliščin planšarske prilagoditve v atlalski dolini, pa je na tem mestu potrebno nakazati vidikov lokalne družbe in kulture, ki so vzbudili n|manje podpisanega antropologa,
i.
. Slovanske jezike govoreči planšarji so bili prvi moderni naseljenci v dolini, ki se sedaj imenuje Kanalska dolina.
la so prišli okrog leta 600 n. št. Kmalu so bili prisiljeni kn a9°diti svoj pastirski način življenja	za
erega s0 potrebna poletna bivališča in zgradbe v bližini , °*ogorskih pašnikov in travnikov. Ta sprememba je j Posledica velikega pomanjkanja orne zemlje v ozki ]n'< Pa tudi zgodovinskih nemirov v spodnjem delu ¿a k' ¡e bila že od rimskih časov pomemben prehod tržno blago in vojske (vključno z otomansko) med j errt° jadransko planoto in večjimi dolinami na severu vzhodu. V zgodnjem srednjem veku so tu Bamberžani,
ri!?dai vrhovni gospodarji nad slovenskimi prebivalci te uoiir ■
tev
ine' Pospeševali naseljevanje nemško govorečih trgov-na ik obrtnikov iz severa. Tako so nastajale nove skfc8 (Markstaedte), ki so še bolj utesnjevale slovan-vj Preb'ua|ce, tako da so se v poletnem Času selili v Kan i rSke do!ine- Do Prikliučitve Italiji leta 1918 je p ska dolina (Kanaltal) pripadala Habsburžanom in rr^eJe Avstroogrski. In v nasprotju s Tirolsko, ki so jo v listner-n' ZgocJov'n' pretresala Številna nacionalistično Cj . r,ena 9'banja, se med slovensko govorečimi prebival-ozir0'06 n'S° v meri pojavljala lokalna politična avtor!*3 v.°iaika gibanja, ki bi izražala željo po lokalni nomij, ali združevanju na etnični osnovi.
II.
Do druge svetovne vojne je slovensko govoreče prebivalce doline omejevalo že omenjeno planšarsko prilagajanje. Pomembno dopolnilo gospodarstva je bila starodavna pravica vsakega gospodinjstva, ki je dovoljevala poseko določenega števila dreves v obsežnih gozdovih v dolini (servitutne pravice). Kljub temu pa so bili prebivalci vseskozi odvisni od večjih gospodarskih sistemov. Samozadostnost posameznih gospodinjstev je oviralo precej ostro podnebje in veliko pomanjkanje orne zemlje. Sodelovanje pri planšarskih opravilih in sekanju dni v okviru lokalnega gospodarstva in ekologije je bilo mogoče le ob stalni menjalni trgovini in prodaji pastirskih pridelkov, lesa in delovne sile drvarjev.
Čeprav je po drugi svetovni vojni gospodarstvo doline precej zaostajalo za ostalo severovzhodno Italijo, so se gospodarske možnosti zaslužka za slovensko govoreče prebivalstvo zelo povečaie in postale bolj raznolike. Posledica tega je bilo vidno upadanje števila slovenskih planšarjev. Danes opazimo, da je vas Ugovizza (slovensko Ukve) obdržala najvišjo stopnjo živinorejskd-pastirske aktivnosti; 35 od približno 120 gospodinjstev še goji živino in uporablja tako privatne kot skupne (servitudne) visokogorske pašnike in travnike.
Ta planšarska prilagoditev daje prebivalcem doline le malo v primerjavi s količino vloženega dela. Topografija pokrajine ostro omejuje mehanizacijo poljedelstva, živinoreje in drvarstva. Kljub temu pa ostaja privrženost temu načinu življenja nenavadno močna. To delno potrjujejo česti, dolgotrajni in grenki spori zaradi dediščine in Se posebno zaradi zemljišč v gorah in zemlje, ki še zmeraj ostaja v posesti slovensko govorečih družin. Toda to „razkošje" ohranjanja planšarskih opravil zahteva udeležbo precejšnjega dela delovne sile pri plačanih opravilih. S tem dopolnjujejo prebivalci svoj pičel zaslužek, ki ga dobijo od tradicionalnih opravil.
III.
Kljub tem umevnim poskusom, da bi slovensko govoreči prebivalci Ukev zadržali nadzor nad surovinami, ki so potrebne za njihovo tradicionalno prilagajanje, in kljub neoptimalnemu dobičku pa je zelo težko opaziti v njihovi interakciji nedvoumno identifikacijo teh tradicionalnih opravil s slovensko dediščino ali etnično identiteto. Vendar pa v tej pretežno slovensko govoreči vasi prebivalci uporabljajo materin jezik na cesti in v javnih ustanovah v veliko večji meri kot kje drugje v dolini. Poleg tega pogosta uporaba slovenskega jezika ob krajevnih slavjih in praznikih privablja nenavadno veliko slovensko govorečih sogovornikov iz vse doline. Jezik, bistveni medij za izražanje etnične pripadnosti, se tako ohranja, priznavanje te pripadnosti pa je nenavadno redko. Ob vprašanjih 0 narodnostni in etnični identifikaciji se je pokazalo, da informatorji navadno ne razlikujejo teh dveh pojmov; navadno mi postrežejo s tole ali pa podobno puhlico: „Govorimo slovensko, se raje prištevamo k Avstrijcem in smo primorani živeti v Italiji." Ali pa: „Čeprav govorimo svoj lastni jezik, smo Italijani, ker živimo V Italiji." Včasih imajo v navezavi s prvo pripombo slovenščino za inačico nemškega jezika.
Vendar pa v spontanem pogovoru ljudje često načne-jo pogovor o zgoraj omenjeni socialni identiteti, posebno če se Slovenci zberejo v gostilni in pogovor teče o „splošnih" problemih, pri čemer Često prihaja do zelo čustvenih izjav. Ali kaže ta določena preokupiranost z „materinim" jezikom in socialno identiteto na nerešena
Glasnik SED 21 (1981) 2
46
protislovja v svetovnem nazoru prebivalcev v Kanalski dolini? Na tej stopnji svojega dela sem mnenja, da je to možno.
Po indoktrinaciji prebivalcev te doline v 30. in 40, letih z ekstremnimi nacionalističnimi ideologijami italijanskega in nemškega fašizma pa povojne ideološke alternativa v zvezi z vprašanji o narodnostni identiteti še v veliki meri niso uspele zbrisati motiv iz preteklosti: državljanstvo ali politično prepričanje je za ljudi te doline eno z narodnostno („etnično") identiteto. Čeprav je v dolini moč najti nekaj lokalnih zagovornikov manjšinskih pravic in izražanja slovenskega samospoštovanja, jih ovirajo že omenjene indokrinacije (ki so jih v nekaterih primerih uspešno prenesli tudi na mlajšo generacijo), raznorodna sestava doline [avstrijsko oziroma nemško govoreči prebivalci, Furlani in zadnje čase tudi Italijani iz juga države) ter podrejanje političnih in trgovskih zadev doline eliti in interesom ostale Italije. Kljub temu pa ima mogoče tudi aktivnost teh maloštevilnih zagovornikov slovenskega samospoštovanja za posledico popularno „krizo identitete", na katero smo merili v prejšnjem odstavku.
Med zgodovino javnega šolanja v Kanalski dolini je bilo le nekaj bežnih obdobij, ko so v šolah poučevali slovenski jezik; kot posledico tega ohranja slovenščina, ki jo govori večina prebivalcev Ukev, še zmeraj razločen dialekt, prenaša pa se pretežno v okviru družine in preko stikov z drugimi slovensko govorečimi družinami. Kot jezik sporazumevanja je omejena na samo nekaj določenih krajev. Planšarska prilagoditev je edina izmed aktivnosti v Kanalski dolini, pri kateri se za sporazumevanje uporablja slovenski jezik. Na prvi pogled bi lahko imeli trojezičnost prebivalcev te doline za prednost zaradi močne trgovske aktivnosti in turizma iz Avstrije in Jugoslavije. Vendar elita Kanalske doline često pravilno označuje slovensko govoreče prebivalce z minimalno izobrazbo za ljudi, ki niso sposobni govoriti niti enega od teh treh jezikov slovnično pravilno. Pa tudi oni sami često priznavajo svojo „polomljeno" govorico. Veliko jih je nepismenih v materinem jeziku, znajo pa malo brati in pisati v italijanščini in v nekaterih primerih tudi v nemščini. Posledica tega je, da so učinkovito odrezani od literature in kulturne dediščine v slovenskem jeziku; njihovo narečje ostaja, vsaj pri večini planšarjev, visoko kodificiran način sporazumevanja, ki je primeren le za majhen del v okviru vsakdanjih opravil. Morda bi lahko ukovsko narečje slovenščine najbolje opisali preprosto kot „ukovški jezik" — kot samostojno kulturno enoto?
IV.
S preučevanjem izražanja socialne identitete tukajšnjega načina življenja bo po mojem mnenju mogoče pojasniti kulturno vsebino statusa, ki ga pripisujejo planšarskemu načinu življenja v Ukvah. Zato so me te precej spontane poteze v življenju ukviških prebivalcev takoj zbodle v oči že med začetno fazo raziskovanja. To je prvi korak k razumevanju različnih nivojev komuniciranja pri javnem obnašanju, ki je značilno za prilagajanje planšarjev. Potrebno pa bo še ugotoviti, na kakšen način jezik, dogodki praktičnega značaja in njihov kontekst sestavljajo podobo ukviške kulture. Ali nekaj takega pravzaprav sploh obstaja?
Oddelek za socialno antropologijo, ROBERT MINNICH Univerza v Bergenu	Ukve - ,,pri paueru"
Avgust 1981 (Prevedla: NIVES SULIČ)
iz ljudskega izročila na tolminskem
Na pobudo prof. Janeza Dolenca so dijaki tolminske gimnazije zapisovali ljudsko izročilo v svojem domačem kraju. Marsikaj zanimivega je prišlo pri tem na dan. Prof. Dolenc nam je nekaj zapisov ljubeznivo odstopil za objavo.
Zagovor zoper abu Abu,1
te pregajnam u imenu Jezusa 1
Če s u kastieh, u mies, u karvi,
tebe pregajnam!
Ti muoreš jet von,
buod u karves,3 u mies, u kastieh,
ti fruoreš jet,
te pregajnam u gale peči!3
Ti muoreš jet von,
na miru use postit!
(Zagovor je treba trikrat ponoviti in vsakokrat pihniti v abu.)
1)	Abu = oteklina kjerkoli na telesu, navadno vnetje glave, oči, zob itd.
2)	u karves v krvi
3)	gale peči = gole skale
Zagovor je povedala Marička Kovačič (r. 1910) ¡2 Tolminskih Ravni 5; naučila se ga je od rajne matere, veruje v njegovo moč in še vedno zagovarja sovaščanofn.
Zapisala: SONJA KRISTAN, 30. 11. 1973
Litanije koscev
Gbanca1 u planin si jim podelivv, ka jemaja acbibe u sebi. Muolma:
Dej nam, te pruosma vsakmu en glaž vina, se nisma prišl zatu u planina, de adbijema usaka krtina — ki bo rekla Krstina!
1)	gbanca - gibanica, potica
2)	acbibe = rozine
Zložil Ivan Lesjak - Ivančkov iz Koritnice v Baski grapi 53
Zapisala: KATJA ŠORLI,dec. 19
Fantovski običaji
Fant, ki je prišel prvič vasovat s fanti, je mo dovoliti, da so ga drugi fantje polili s šestimi vedri vode. Dekletu, pri katerem je želel vasovati, je potožil na okno „tablo" kruha. Če je „čeča" kruh vzela, je to pomenilo, da sme priti vasovat, sicer je moral lepo mimo. Za sprejem v fantovščino je moral plačati fantom vedro vina-Če je imel dekle v sosednji vasi, se je moral oddolžiti s pijačo tamošnjim fantom, sicer bi ga nagnali.
Povedala Ana Vulč (76 letna), Čezsoča 83
Zapisala: DRAGICA VULČ-jan. 19?4
A