Odmev božične noči.
Va^^ila je božična noč . ..
i$83Cj Rahle in omahljive so bile stopinje v mehkem snegu, v tej lepo-wjBj\ tepolni božični noči, ob svitu blede lune. Šel sem skozi gozd in zaslišal ^"''^^ zvon. Kako čudno so mi doneli na uho ti nebeškozveneči glasovi!
Zvonenje vtej nočni tihoti. . . Oh, kako to prešine človeku srce, dvigne rnu misli in mu za kratek čas olajša trpljenje.
Zdelo se mi je, kakor da sem v poletnih večerih na vrtu in kakor da poslušam milo petje planinskih vil. — Ko pa je nehalo zvoniti, sem se vzdramil. Čudno se mi je zdelo ter sem premišljeval .. . Bila je božična pesem — sem rekel — in stopil iz gozda na plano . . .
*         *
Bil sem v koči na bregu in gledal sem skozi okno po dolini. Drevje se je ši-bilo pod težo snega. S snegom pobeljene hiše so bile razsvetljene; cerkvica na holmcu pa se mi je zdela kakor straža, čuječa nad vasjo v tej lepi božični noči.
Zagledal sem v dolini luči; bile so goreče baklje. Ob njih svetlobi so šli ljudje v cerkev. Šli so počasnih korakov in zaviti v gorko obleko. Zvonovi so zapeli, ustavili so se ljudje za trenotek, potem pa zopet speli naprej s počasnim korakom . . .
Gledal sem v dolino in čul sem zvonove. Zdelo se mi je, kakor da poj6 glorijo v čast Novorojenemu.
Utihnila je božična pesem; jaz pa še često sanjam o nji.
Fr. Ser. Bogdanov